Kultura in sedanje razmere. Piše K. K. (Dalje). Stranka bojujoče cerkve statuira zase izredne privilegije, drugomislečim odreka v teoriji kakor v praksi eksistenčno pravico ter izkuša to realizovati s postavnimi in nepostavnimi sredstvi. Z ozirom na zle posledice je vse eno, izvira li anarhizem od leve ali desne, odzgoraj ali odspodaj, iz množice nezadovoljnega ljudstva ali iz oblastnosti malega števila privilegirancev, ki jim je slučajno večina ljudstva zaupala mandate. Anarhizem odspodaj deluje z istimi sredstvi, ki jih je naravno zmožen, namreč z ubojem, požigom in ropom; anarhizem veljavnejših, posedujočih politiško moč, deluje pa z zlorabljanjem zakonov, oziroma da jih napravIja iluzorične z raznimi metodami in zvijačo. V neanarhističnih razmerah pripada sila le centralni vladi države, ki jo naj z vso energijo uporablja, da brani vsakega posameznika nepravičnosti in anarhije po drugih, za uveljavljenje in vzdržavanje pravičnosti. Socialni problem, to je udobnost vseh, bo končno rešila le pravičnost in svoboda, ko bo svobodno asociirano človeštvo v državah popolnoma premagalo krivičnost, to je brezpravnost ali anarhijo. Tedaj tudi ne bo več boja med ljudmi, vsaj v okrilju ene države ali gotovih skupin držav. Ako pa se morajo biti še danes v okrilju ene države na razmeroma majhnem torišču hudi, neizprosni boji, potem je to najbolje znamenje in dokaz, da prevladuje še krivičnost in nasilje, nepravičnost. Socialni problem bo človeški organiaaciji pomagala reševati tista konfesija, ki s postulatom popolne pravičnosti ali popolne svobode ni prišla v dobi svojega vplivanja na množice nikdar navzkriž in ki tudi za bodoče prilagodi vedno svojo organizacijo omenjenima postulatoma. Prevara je, govoriti o krščanski pravičnosti, v praktičnem življenju pa posameznikom in stanovom ne pripoznavati niti osnovnih človečanskih pravic, ovirati vsak pokret, zatirati vsako duševno samostalnost, slikati socialno in duševno svobodo kot zlo. Sleparstvo je istotako, ako zahtevam za sebe čast in hočem veljati za častnega človeka, pri tem pa ne spoštujem pravice bližnjega in izkušam z nasiljem in obstrukcijo rušiti njegove svoboščine in eksistenčno podlago. V vsaki državi divja mnogo besnih bojev, zakaj povsod še boleba družba na nepravičnosti ali anarhiji, v razvitejših manj nego v nerazvitih, kakor n. pr. na Turškem. Največja pravičnost je morala vladati ves čas po Kitajskem, ker je prebila srečno že toliko tisočletja; temelj nje pravičnosti je položil slavni Konfutse. Mladoturki se trudijo pravkar, okrepiti svojo državo s tem, da uveljavljajo večjo pravičnost za vsakega državljana. Gotovo je to najtežje človeško opravilo, ker je povsod v izobilju takih elementov, ki se temu z vsemi štirimi branijo, ki delajo ovire in zapreke, kjer in kadar le morejo. Nalagati krivdo zaradi neuspehov državi ob sebi, to je solidarni asociaciji in organizaciji družbe, je nesmisel; neuspehov so povsod krivi isti, ki se jim zde državni socialni red na temelju svobode ali pravičnosti, državni zakoni za njih institucijo nepotrebni in škodljivi. Svoje institucije poveličujejo nad državo, prisvajajo jim večji pomen in veljavo in izkušajo državo potisniti na nivo sredstva, ki ima vzdrževan v množici drugo nego državno podložništvo s špecialnim socialnim redom. Zato morajo zase zahtevati v državi izjemno stališče, velikanske privilegije, ki jih proti vsaki preosnovi krčevito branijo ter zbujajo hude socialne boje. Za absolutno obvladanje prebivalstva so jim napoti osnovne človečanske pravice, vsake svobodščine, ter so te tudi takoj po ustanovitvi ustavnosti, v državnih osnovnih zakonih zanikali in jih proglasili kot Babominabiles leges". Kadar je treba, se napram ljudstvu radi istovetijo z državno oblastjo ter slikajo vsakogar za upornika, revolucionarca napram državi, kdor se jim neče kloniti; venomer kličejo sodstvo in upravo na pomoč proti samostalnim. Vsi časopisi so povsod polni nerednosti, zmešnjav in krivičnosti, ki jih provzročajo zmote teh ljudi. Predvsem hočejo zopet kakor nekdaj popolnoma obvladati šolstvo z udteljstvom, ne izvzemši visokih šol. Zdi se jim potrebno, mladino naobraževati le po svojih principih v smotrih svoje institucije, ne za kulturo in življenje. Ker jim svobodno naziranje in mišljenje, lastno ukrepanje brez avtoritete ne more služiti, ne naobražujejo pravzaprav po šolah, ampak bolj uničujejo in udušujejo duševne potence dospevajočih, ki se komaj začnejo razvijati; tako nastaja rod za rodom z vedno manjo produkcijo idej, intenziteta duševne in intelektualne agilnosti vedno bolj gineva, kakor ima vsakdo priliko se o tem prepričati. Kako je mogoče brez najrazvitejšega funkcioniranja duševnega aparata človeštvu doseči višjo stopnjo kulture, je neumljivo, ko se imamo vendar razvoju živčnega sistema in duševnih potenc zahvaliti, da smo sploh ljudje. Proti zagotovilom napram najvišjim krogom, hoteti mir in mirni razvoj, se udušuje v kali vsaka akcija človekoljubov za izboljšanje razmer, ali jo pa, ako se ne da uničiti, popačijo in osramotijo s slično nasprotno akcijo, da zadeva mine brez uspeha, ali se pa vsaj nje učinek paraleliziral Sploh razumejo, koder zadobe moč, iluzorične napraviti vse kulturne naprave, vse postave in naredbe v uveljavljenje pravičnosti in kulture s pomočjo nezavednih, nerazsodnih mas in raznih egoističnih veljavnih pripadnikov. Napravljajo končno res mir, a mir mrtvaški, intenziteta življenja pade na nivo golega vegetiranja. Merodajni krogi se ob gotovih prilikah čudom čudijo, da vkljub vzornim postavam, naredbam in napravam ničesar ne uspeva, obratno, da se vse poslabša in kulturni nivo čim huje upada. Obupujejo ter pridejo do zaključka, da ljudstvu ni pomagati, da mu je že usojeno, vedno ostajati v nezavestnem bednem stanju. Glede šolstva se hudujejo nad nami, češ, kaj ste delali, kje se vidijo vaši uspehi, ko je pa idiotizem ali neinteligenca še vedno vse pozornosti vredna javna nevarnost; šolstvo z vami vred se premalo rentira, učni smotri so še deloma le na papirju, zdaj pa še hočete zvišanje plač! — Kako se naj, posebno dandanes, v popolnosti rentira, ko se še bodoče učitelje in učiteljice po učiliščih — posebno samostanskih — skrajno pomanjkljivo za uspešno učiteljevanje naobrazuje in v javnem delovanju na polju pouka in vzgoje z druge strani vse spet nivelira, kar šolstvo zgradi! Intenziteta socialnega življenja v gospodarskem in duševnem oziru zaradi vseh navedenih očitnih zmot pada v mrtvilo. Poglejmo intenziteto narodovega življenja slovenskega po Koroškem! Ali cvete, kje je bujnost, agilnost, prosveteljenost, kje ku!tura? Je li mnogo bolje po Štajerskem, Kranjskem in drugih pokrajinah ? Ali res vse raste, klije; bujno poganja v visoko kulturo? Kmalu bodo tudi tukaj potegnili 2a vedno mrtvaški prt čez slovenski rod, in tedaj^bo najlepši mir. Čitajmo naše dnevnike, kake anarhistične ideje se javno propagirajo od merodajne stranke kot višek politiške modrosti; posebno po shodih, in kak frenetičen aplavz, kako pritrjevanje! BVsak večer se izprašujem, sem li čez dan v popolni meri zaničeval liberalce!" Ubogi poganski rimski cesar Tit, ko bi vedel, kako daleč zaostajaš za vzornim kristijanom! BLiberalcem, svobodomislecem slovenskim niti pedi slovenske zemlje, da bi mu bilo možno eksistirati!" BLiberalci se morajo skriti po luknjah kakor psi!" Težko, če bodo še kdaj taki nauki zmote in zaslepljenosti sploh omogočili kako slovensko kulturo, težko, da bi dovedli narod do udobnosti. Tiranski despotizem, ki je takim nazorom odgovarjajoče uveden, pomeni skrajni anarhizem. Kaj pomeni morda drugega nego brezpravnost ali anarhizem stikanje in vohunjenje za vsakim človekom celo po domovjih, glede tovarišije, pohajanja, kaj pomeni ukazovanje mojstrom in gospodarjem, naj takoj iz službe spode delavca, hlapca, posamičnika, ako pripadniku nepravičnikov ne ugaja? Ali s tem ne smatrajo vseh teh ubogih ljudi za brezpravne, jim morda ne kršijo eksistenčne varnosti? Kaj pomeni stikanje na poštah za pošiljatvami, ki jih dobiva učitelj po Kranjskem ? Ni li to kršenje najprimitivnejših osnovnih pravic, ki jih jamčijo koristnemu in poštenemu državljanu osnovni zakoni? Kaj pomeni pozivljanje k bojkotu, zaničevanju in sovraštvu napredno mislečega učitelja in posestnika, ki nevstrašeno voli napredno stranko? Ako to ni anarhija, potem anarhija sploh ne eksistira. Vse povprek kriče: BKako zlo je ostavIjanje domače grude, beg v tujino, pomanj- kanje delavcev!" Kaj ni morda najbolj temu kriva širjajoča se anarhija ali brezpravnost za delavnega človeka, proletarca na deželi, ki svojo inteligenco ne more spraviti v sklad s takimi razmerami, ali kar je vseeno, ne uvideva eksistenčne možnosti v domovini zaradi upadanja kulture ali naraščajoče bede? Kaj jih pa drugega mika v tujino? Ni morda tam njih eksistenčni položaj sigurnejši in udobnejši, ne gibljejo se morda tam svobodneje? Iz Amerike pošiljajo denar v domovino ter ga tudi sami prinašajo nazaj V tujini in mestih uživa organiziran delavec po težkem delu večjo udobnost, večjo duševno razvitost, svobodo, samostalnost in sposobnost za samopomoč, ker je kulturni nivo za vsakega višji! Tam je prost vseh okov in spon, zaradi katerih se doma ni mogel svobodno gibati. Despotizem je nevarnejši anarhizetn nego oni odspodaj, ker je slednjemu ob silnem pritisku zaradi splošne nezadovoljnosti vzrok, njegov predhodnik. Tudi današnji despotizem najmočnejše politiške stranke kali in ruši mirni kulturni razvoj, in ni nič drugega nego nadaljevanje nepravičnosti istega izvora izza davno preteklih dni. (Konec prih.)