311
Ogled po domačii.
Eno noč pri sv. Joštu na Gorenskem.
Med mnogimi verhovi nase domovine, kterih temena zaljšajo in kinčijo lepe cerkvice, štejemo v pervo versto tudi goro bv. Jošta blizo Krajna na Gorenskem. Od kodar kolj se popotnik bližaš Krajnu — mestu nekdaj slavnemu in bivšemu sedežu mejnih grofov krajnskih — ali od Ljubljane, ali od Loke, Teržiča ali Radoljce, po kteri koli cesti prideš, bela cerkev sv. Jošta na gori te že od deleč pozdravlja.
Kaj je prav za prav prednike naše, potem ko so bili zapustili paganske malike in sprejeli nauk sv. evangelija, vleklo tako na višave, zidat tu svete hrame pravemu Bogu:
ali visoko spoštovanje cerkva, da bi varovane bile sovražnikov sv. vere, posebno od kervoločnih Turčinov, kterim prihrušivšim v našo milo domovino je perva naloga bila oropati, oskruniti in razdjati veže božje, — ali pa goreče želje, biti med službo božjo odtegnjeni posvetnemu šumu in znajti ee bližeje nebes, — tega tu ne bom presojeval; gotovo pa je, da na gorah se čuti naš duh nekaka bolj okrepčan, zakaj položena je že od Stvarnika neka čeznatorna moč v človeško serce, ki vleče hrepenečega duha vedno tje, od kodar je vzet, od zemlje gori proti nebeški visočini. —
Resnično! malo verhov je v domovini naši, na kterih temenu bi imeli tak razgled, kakor iz gore sv. J o št a. Na ktero koli stran se tu oberneš, nova panorama se raz-gerne tvojim očem.
Bližnji sosed nam je, ako se ozremo dol proti Ljubljani, romarska cerkev Marije na Šmarni gori. Ta in nizki grički poleg Smlednika z razvalino starega ondotnega gradu nam sicer zakrivajo bolj natančoi razgled po ljubljanskem in mengiškem polji, pa kaj le bomo izkali lepote v daljavi, ker je nam bližnja okolica s prepolno mero ponuja! Poglejmo v znožji griča široko sorsko polje: pre-striženo je od mnogo cest; med mnogoverstue polja, travnike in gojzde je nasejano mnogo mnogo cerkev in vasi, ki se kaj prijetno vjemajo z zelenjavo in sadnim drevjem, ki je nasajeno okoli njih. Doli v ožini med Šmarno goro in medniškim hribom vidimo okolico Št. Vida, Ješce itd. naprej doli nekoliko Ljubljane, zadej Golovec in še druge griče, ki se vijejo za tekom Ljubljanice in Save proti dolenskim ravninam.
Ako obernemo pogled naš na levo, nam Krajnsko mesto sicer zakriva šmarjetska gora z razvalino cerkvice na temenu, pa pozdravljajo nas tam mogočni in stermi Grin-tovci, ki mejijo koroško kronovino od krajnske in se vijejo od Krajna doli prot Kamniku in naprej. Deleč dol zapazi oko še dve imenitne božje poti sv. Valentina na limbarski gori in sv. Neže na Kumu, — da ob kratkem povem: vidimo na ti strani mnogoverstno zmes narav-ske lepote in človeške pridnosti in zastonj se trudi naše oko vse posebnosti posamezno našteti.
Sinja Sava loči sorsko polje od unkrajnega Št. jurskega itd. in se doli pod Šmarno goro razlije v ljubljanski okraj. Pri Medvodah se sklene s Savo bistra Sora, in če sledimo z pogledom gori proti nje izviru, vidimo na desno doli pervo znamenitost in posest ljubljanskih škofov — go-ričanski grad, naprej gori pa tam v desnem kotu lično mestice Škofjoloko. V podnožji gričev od Loke proti Krajnu se posveti od časa do časa bela cesta izmed rodovitnega poleg nje nasajenega sadnega drevja, in vidi se več znamenitost. Kmalo od Loke sem gleda zmed goščave orjaški zvonik imenitne in stare prifarske podružnice C e r-n i grob #), naprej sem v polji nova žabniška cerkev, na levo ob cesti pa uro dolga vas Bitno (prav za prav obstoječa iz več posameznih vasi), znana zgodovinoslovcem zastran nekdajne nemške naselitve iz tiroljsko-pueterške doline, in nazadnje prot Krajnu farna vas Šmartno.
Pa obernimo se nazaj na desno. Deleč tam zapazimo ipavski Nanos in druge visoke hribe; selška in poljanska dolina ste omejene od zelenih vinskih hribov in na marsikterem kipi cerkvica kakor na otoku sred zelenega morja. Nar bolj pozanimuje zraven Blegaša in Porezna naše oko dvoglavni Ratitovec, in od njega sem okoliše privije dražgoška ali radgoška gora proti zgornjo gorenski strani. Nehotoma naše oko za njo sledi, vendar da jo bolj natanko viditi zamoremo, prestopimo se zdaj na zgornjo stran cerkve.
Pervo, kar se mu na zgornjo gorensko stran v svojem veličastvu pokaže, je sivi poglavar krajnskih gora, orjaški Triglav, in ako ti je znana pesem:
„V gorensko oziram se skalnato stran" itd.
*) Da bi jo slavnoznani gosp. Hicinger  enkrat ogledali,  ker bi se utegnilo o nji kaj za naše zgodovinsko družtvo pisati.        Pis.
312
tu jo bos gotovo zapel. Pogled proti Boh i nji nam zapira zelena Jelovca, bleško jezero in njegovo bližnjo okolico nam pa zakrivajo — oj škoda — le prav nizki griči; vendar se obedvoje, Bohinj in Bled, po večem spoznati za-more. — Sem preč od bleškega jezera pa je pogled neomejen in radoljško polje z mestom vred mogočno leži ob sredi doline. Kakor mogočni stražniki stojijo na levo tam za Bledom Triglav in njegovi sosedje ob desnem krilu doline pa sivi Stol in drugi znani verhanci, in če sledimo z očesom za njimi, nas pelje pogled proti Jesenicam, kjer nam zdaj ožina stisne daljno pot proti Krajnski gori. Od tam doli in od Bohinja priteče, enako sirocemu sreber-nemu pasu, sinja Sava, in v globokem tečaji sred doline urno hiti svojim sestricam, stranskim vodam naproti, da bi jih peljala skoz Doleusko z rodovitno Horvatijo, Slavonijo in Srem proti Belemgradu in naprej z gromovito Donavo v černo morje.    (Dalje sledi.)
314
Ogled po domačii.
Eno noč pri sv. Joštu na Gorenskem.
(Dalje.)
v
Se nismo pregledali vse zgornje korenske strani. Tam na desno leži v znožnji Ljubelja mestice Ter žic, pa le cerkvica sv. Jožefa na gričku se nam da viditi; mesto je stisnjeno v dolino in malo malo da se ne vidi. Od tam se vije kači enako bela cesta po stermem berdu v sosedni 60-ratan. Enako Teržičti nam tudi Kropo in Kamnogo-rico takraj doline nevošljivi homci viditi ne pustijo. Koliko se pa v vsem cerkev, vasi, polja, gojzdov, travnikov, obraščeoih hribov in pustih goličav pred našimi očmi na ti strani razprostira, bi ne popisalo kmalo pero, toraj le še v obče rečem: kakor zemljovid leži gorenska stran okoli Št. Joške gore, in če se tudi vse stranske doline posamezno in popolnoma ne vidijo, vendar lahko človek tu natanjčni zapopadek od cele gorenske strani dobi.
Ogledali smo zdaj, kar se v hitrici zamore, vso bližnjo in daljno okolico; pomudimo se zdaj tudi še nekoliko na gričku, kjer stojimo in preglejmo, kaj je vse tu viditi.
Lepi prostorni cerkvi z dvema stolpoma, ki stoji na nar višjem mestu okroglega griča, naj bo naša perva pozornost posvečena. Zidana po novejšem okusu in umetnosti bizantinske šege, ima 3 lične oltarje. Menda za tega voljo, da je boli prostorna za obile množice romarjev, ki pogosto sem zahajajo, nima razun pred velikim oltarjem na vsaki strani nič stolov. Orgije so srednje baze; bolj odlikuje se pa veliki zvon, ki kaj mogočno^ doni in vabi k po-božnosti celo bližnjo in daljno okolico. Čudna in znamenita pa je tudi rs-"»da njegovega brona, kakor nam spričuje njegov napis, ki se glasi:
Moj bron je najden bil v dnu morja, ko Turčije Kraljestvo v Heladi končal je Navarin *), Ga kupi romar, ga Samassa v zvon prelije, Glasim zdaj božjo čast iz svetfga Jošta lin. 1834.
Škoda, da se z malima dvema zvonovoma ne vjema prav soglasno.
Božja pot sv. Jošta je nek silno stara, veliko stareja, kakor nam sedanja oblika cerkve kaže. V a Iva zor nam ravno o nji druzega ne omeni, kakor da cerkev prišteva podružnicam šmarske fare, in da pove, da je ondi žegnanje v nedeljo pred sv. Jernejem, kakor je res še dandanašnji* — Neka druga nemška knjižica, ki je leta 1760 v Ljubljani na svitlo prišla, pa nam pravi, „da duhovne opravila se na ti gori opravljajo že od silno davnih časov, kar pričujejo tudi opravilni zapisniki šmarske fare, ki naznanujejo, da med vsimi šmarskimi podružnicami se pri sv. Joštu Dar večkrat mašuje in pridigova in naj več procesij obhaja itd. Tadi pove omenjena knjižica, da se je leta 1731 tu z dovoljenjem papeža Klemena XII. neka bratovšina vstanovila,
*) „Novice" so sicer enkrat, vendar le memogrede omenile te bitke5 morebiti o svojem času kaj več o nji in nje uzroku.          Pis.
315
ki je leta 1760 blizo sto in osemdeset tavžent (180.000) udov štela, kakor tudi, da je bila cerkev trikrat prizidaiia. To ae je moglo zgoditi ravno v omenjenih letih 1731 — 1751, kakor kažejo naslednji nadpisi med velikimi vratami: PEREGRIVORVM PlETAS SANCTO EXSTRVXlT IVDuCo (to je, romarjev pobožnost postavila (cerkev) svetemu Jo-štu, 1739); — nad stranskimi vratami: L\DVLGEIVTliE PLEXARLE. QVO VIS ANNI SPATlO VlVA VICE CVi\GTlS PEREGRIMS CONFESSlS ET SACRA SVNAXI REFEC-TIS. DAT^: TER RENOVAT^E (to je, popolnoma odpustek bo slednji čas leta enkrat vsakemu romarju, ki se svojih grehov spove in se z vžitkom narsvetejšega telesa Kristusovega okrepča, po svetnem duhovniku podeljen, 1762); — in nad presbiterjem ali narsvttejšem: QVISQVIS
NVfflEN HIC EX0RABIT PRECES PER ASSlDVAS ------
HVIC IVDoCVS IfflPETRABlT QVAS ElOPTAT GRATlAS (po neutrudni molitvi si bo slednji milost sprosii — sv. Jošt mu bo sprosii vse milosti, ktere on (romar) želi); 1735 zapopade vsaka teh dveh verstic). Po teh kronogra-fikih bi se zamoglo v oziru na novo zidanje in prizidanje cerkve naslednje misliti: O vstanovljenji bratovšine leta 1731 je bila stara cerkev morebiti premajhna, toraj se je zidala leta 1735 cerkev, obstoječa iz sedanjega prezbiterja in pa malega prostora ali kapelice, kjer veliki oltar stoji; poznejše, ker se je vendar več udov bratovšine nabralo, se je prizidala cerkev tako, da je poprejšna mala zdaj le prezbiteri ostala, ker na velikih vratih je letna številka 1739. Za gotovo pa jez tega dokazati ne morem, to so le moje misli. — Ob tretjem zidanji pa so bile prizidane skor gotovo svete stopnice, ki so zunaj zvonikov po celi širjavi cerkvi prislonjene, in imajo naslednji kronografikon: QVI ŠIBI LATA CVPIT QVI VVLT PASTlGlA COELI, SANGVINEA LV SCaLIS PREfflAT HIC VESTlGlA ChrIstI (to je, kdor hrepeni po nadzemeljskem in išče poti proti nebesam, naj sledi tu na sv, stopnicah kervavim stopinjam Kristusa, 1751). — Dalje je še zunaj na steni sv. stopnic drugi napis enacega zapopadka v latinskem in slovenskem narečji, kteri poslednji se glasi: „Te svete štenge so z darovim pobožnih dobrotnikov postavljene; rimski papež Benedikt XIV. so jih poterdili in vsakemu 4krat v letu popolnoma, drugokrat pa vselej le za 100 dui odpustkov dali. Zraven teh je pa še tudi ljubljanski škof Er-nest Amadej vsakemu za 40 dni odpustkov dal, če na vsaki stabli vzidane svetinje rjobožno kušne in se vede po navadni šegi sv. kat. cerkve. Žegnane so bile od ravno tega škofa 30. dan aprila 1752".    (Dalje sledi.)
318
Ogled po domačii.
Eno noč pri sv. Joštu na Gorenskem.
(Dalje in konec.)
Druga pozornost naša naj bo mali kapelici Marije Device, ki stoji malo proč na desno od cerkve. Ker sem v mladih letih mnogo od nekega puščavnika pri sv. Joštu praviti slišal, sem mislil, da je morebiti poleg te kapelice nekdaj stanoval, preden je bila še prava božja pot osnovana; pa pravilo se mi je, da prebival je res, vendar že novejši čas neki človek v belkasti hali, ki so ga za puščavnika imeli in klicali, v neki mali izbici v desnem stolpu cerkve, kjer ni zvonov. Bil je nek od zgornje strani doma, al je pa tu umeri ali kam je zginil, ne vem povedati 'L).
Je pa tudi še neka druga zapuščena hiša tam proti Selcam, pičlo aro od cerkve na lepem sončnem kraji, ki se pušava imenuje. Al je ta hiša v kaki zvezi z omenjenim puščavnikom, ne vem; morebiti je tudi tam kdaj k ter drag prebival.
Tretje poslopje na gori je farovž. Bil je nekdaj samostan, kjer je po 7 duhovnikov pod nadzornostjo svojega vodja stanovalo in božjo službo opravljalo. Eden vodjev, kteri je nek tudi dovoljenje za sv. stopnice pridobil in jih osnoval, leži zakopan v cerkvi na desno, ko se skoz velike vrata pride, in ima naslednji kamnitni spominek: HIC
*) Jez sem svoje dni vidil tistega „pušcavnika" pri sv. Joštu, ki je bival v zvoniku pa k mežnarju pozimi menda spat hodil. Mogel je menda za gostaca pri mežnarji veljati, sicer bi gosposka ne bila pripustila, da bi se bil potikoval po zvoniku.       Vred.
319
LATET   INGBSTVS   SIMoN DIRECTOR  IN  VRNA.
Ime gosp. Šimna, ki je umeri 1765, pa je še v dobrem spomina med starimi ljudmi. Tudi tega, kdaj se je samostan ustanovil in zopet opustil, nisem mogel zvediti; gosp. fajmošter J. Čemažar so mi na moje vprašanje sporočili, da tudi o tem ne morejo vkljub skerbnega preiskanja po zapisnikih nič natančnega najti, — Dandanašnje je to poslopje gosp. fajmoštru v stanovanje in tudi za prenočišče romarjem vravuano in še dosti dovolj v redu, — Poslednje poslopja so mežnarija, kjer se tudi romarjem po domače s potrebno brano postreže, in pa nektere lesene koče za kra-inarije. Vode verh griča razun kapoice ni; za pijačo se nosi toraj od bistrega studenca, ki izvira ob stezi, ki derži od Krajna. Ob sabotih in druzih shodih jo prinašajo ženske v škafih do cerkve in jo za kako malenkost romarjem prodajajo.
Steze deržijo tri na goro, od Krajna, Selc in Desnice.
Tako sem popisal po večem vse, kar mi je o ti božji poti znanega; morebiti bi vedel kteri drug? še kaj povedati, ker več oči več vidi. Dobro pa je, da se domovina popisuje in spozna, vendar zvunajni ljudje vedo, kaj se vse pri nas nahaja in vidi.
Da poslednjič naslovu sostavka zadostim, upam da ča-stitim bravcem „ Novic" ne bom nadležen, če k sklepu teh verstic še popišem svojo letošnjo pot na goro sv. Jošta; saj nekteri radi berejo potopisne čertice.
Na sv. Jakopa popoldan se podam v veseli družbi pri-jatlov od doma. Med kratkočasnimi pogovori smo jo mahali urno od Železnikov memo Selc in potem na levo skoz stransko bukovško dolinico, ki veže selško doline z unkrajnim sorskim poljem, šmarsko in krajnsko okolico. Unkraj Bu-kovšice se prične hrib in pelje precej sterma steza proti Koravdetu. Svet je tii zlo zapert in gotovo noben ptuj popotnik ne pričakuje tu tega, kar čez malo vidi. Ko se namreč na verh dospe-in se okoli nekega grička steza okrene, se na enkrat posveti ves lepi razgled na doljno stran, ki sem ga v začetku popisal in kjer slednji popotnik o tako urni spremembi razgleda občudevanja stermi. Vprek hriba pelje zdaj prav lep zložen kolovoz; tam pri studenca se pa zopet steza loči od kolovoza, in ko se okrenemo okoli drazega grička, se cerkev sv. Jošta kaj ljubeznivo posveti na še precej visokem okroglem homcu. Ravno je mogočno priterkovanje delopusta donelo sem po dolinah, ko smo dospeli na ta kraj. Zdaj pelje steza skozi neko sedlo proti levi, kjer se na uni strani polagoma odpre razgled proti zgornji gorenski strani. V pičli uri še le smo dospeli na goro, ker pot se še precej deleč vleče prot verhu sem in tje. Dospevši na goro smo se podali po stari slovenski navadi nar poprej nekoliko v cerkev, potem pak smo pregledovali lepo okolico na vse strani, tako da nam je skoraj še časa primanjkovalo. Po vsih stezah so se bližali romarji griču; zdaj so se vidili, zdaj jih je zopet prikrivala zelena goščava. Proti večeru nas zopet zvonovi kličejo v cerkev, ker je bila pridiga in potem večernice. Ko iz cerkve stopimo, je bila noč že razgernila svoje tamne peruti čez zemljo. — V mežnarii, ki se je kmalo z ljudmi tako napolnila, da je bilo komaj kam sesti, se nam je postreglo z dobro večerjo — in prav kratkočasno je bilo. Ljubko zavijanje jezika raznih gorenskih krajev mi je kakor mila harmonija donelo prijetno na uho, in res od Krajna gori do Podbrezij, Radoljce in Bleda ljudje govorijo tako ljubeznjivo in lepo, da bi jih le poslušal. — Po večerji gremo še nekoliko ven na grič. Luna je že svetila, vreme je bilo dru-gač prijetno in zrak topel, in vse živo je bilo ljudi po gričku. Čez celi široki svet pa je vladal nekak svet tih mir, le daljno šumenje mogočne Save je nekoliko motilo nočno tihoto. Ko sem še pregledoval hribe v mesečnem svitu, ki so v noči imeli neko svojo vso drugo lepoto, mi vdarijo na ušesa mili pevski glasi, ki so se iz cerkve razlegali.    Stopim noter, in merem reči: zdavnej gaze nisem
slišal tacega petja. Bile so neke dekleta iz Krajna — ali ravno cerkvene pevkinje, ne vem — to pa vem in rečem, da popevale so, da je bilo veselje. Ko iz cerkve stopim, je bilo že precej kasno, vendar ni me Še mikalo nic k: spanju, zakaj kmalo se drugo petje na griču oglasi. Slišali so se tudj tu prav krepki glasovi — bile so dekleta od Loke. — Cez dolgo sem še le šel za svojimi prijatli v samostansko izbico, kjer so se tudi še po samostanu tu m tam kaki pevski glasi culi. Zjutraj zgodaj nas zbudi glasni zvon, ki je oznanoval angeljsko čeŠčenje in bližnji dan, ter klicaj pobožne v cerkev, in res, ko iz poslopja stopim, so se bližale od vsih strani ravnine nove trume romarjev. Vedno več in več ljudi se je shajalo na grič, io ko ob 6. uri zvonovi k pervi sv. masi zazvonijo, je bila kmalo cerkev cez in cez napolnjena. Zdaj je sledilo več maš ena za drugo; zadnja je bila ob 9 uri, potem pak so se začeli romarji razkropovati na vse strani. Tudi jez sem se napotil v družbi svojih prilatlov domu, zadovoljen in vesel, da sem toliko lepega vidil in slišal.                    J. Levičnik.