M. ILJIN — PRIRODA IN LJUDJE
ARKTIKA POLEG SAHARE
Na jugu srednisaziiske pustinje se dvigajo visoke gore. Njihovi beli vrhovi segajo v druge kraje, v drugo podnebje, v podnebje polarnih dežel. Spodaj v pu-stinji je vročina, vse poletje ne pade niti kaplja dežja. A tik poleg v gorah je večni sneg, so ledeniki in snežni me-teži.
Arktika poleg Sahare!
Tu so velikanske zaloge vode neiz-korišcene. Treba jih je izkoristiti. utreti gorski vodi pot v pustinjo.
A saj si je že sama utrla poti. Sto in sto potokov si doibe struge v predgor-jih, se prebjja v dolino. Nekateri usab-nejo, ko pridejo iz sotesk: voda ponikne v zemljo in v maju ni niti kaplje več v posušenih strugah. Drugim, krepkeišim potokom pa se le posreči spraviti svojo vodo do velikih pustinjskih rek.
Dve veliki reki tečeta po pustinji. Obe izvirata v gorah: Amu-Darja in Sir-Darja. Že cd davnih časov prebivajo po njunih nabrežjih ljudje. Tisočletja že ob-delujejo tu poljedelci polja. Tu je voda — tisto, kar pustinji tako manjka.
Ali pa so ijudje iztrgali pustinji mnogo zemlie? Ne. V dolgih tisočletjih se jim je posrečilo osvoiiti samo ozke proge zemlje. Zelo dragocena tla, na katerih bi lahko pridelovali najboljše vrste bom-baža in kjer bi lahko zorela trta v vino-gradih, še niso vsa namakana in leže neobdelana.
In obe reki, stisnjeni z obeh strani od pustinje, nosita svojo vodo brez ko-risti v Aralsko morje.
Le desetino vode \z Amu-Darje za-držijo ljudje in jo napeljujejo na polja.
NALOGA O VODI IN O VODOVODU
Imamo načrt, po katerem naj bi se napeliala voda iz Amu-Darje čez pusti-njo Kara-Kum prav do Krasnovodska. Tako bi priskrbeii vodo Kara-Bugazu, izvirom nafte, železnici in krasnovod-skemu pristanišču. Toda od Amu-Darje do Krasnovodska je več kot tisoč kilo metrov.
Kako bi prisilili vodo, da preteče tako velikansko pot?
Ali naj zgradimo vodovod?
To je lahko reči. a težko napraviti.
Tudi za gradnjo vodovoda je potrebna voda. Potrebujejo jo tako Ijudje kakor tudi stroji.
Odkod bi io vzeli — ali iz vodnjakov?
Toda vodnjakov je v pustinji tako malo, da jih lahko na prste prešteješ; od enega do drugega je treba potovati mnogo ur.
Ali naj dovažamo vodo v cisternah?
Za to bi potrebovali železnico, ki je pa  ni.
Prišlj smo torej v krog, iz katerega ni videti izhoda.
Zato, da bi zgradili vodovod, potrebu-jemo vodovod.
Toda izhod je. Lahko napravimo tako, da bo tekla voda sama v pustinjo brez vodovoda.
REKA IN NIHALO
Bili so časi, ko se Amu-Darja ni iz-livala v Aralsko morje, marveč v Ka-spijsko morje.
Zgodovinarji, ki so proučevali stare rokoplse v arabskem, kitajskem, perzij-skejn in grškem jeziku, so dognali, da je
Amu-Darja v zadnjih dveh tisočletjih in pol šestkrat sprernenila morje: zdaj se je izlivala v Kaspijsko, zdaj v Aralsko morie. Poslednjič je zapustila Kaspijsko in se obrnila k Aralskemu morju leta 1575.
Za ljudi, ki so prebivali v teh kraiili, v horezmskem kanatu, je pomenil ta dogodek pravo pogibel. Prestolnica tega kanata, Gurgandž, je bila naenkrat brez vode.
Mnogo let je stala prestolnica ob reki, zdaj pa jo je reka nenadoma zapustila. To je prav tako, kakor da bi Don zapu-stil Rostov na Donu ali Mena — Frank-furt ob Meni.
Prebivalci horozmskega kanata so mo-rali preseliti svojo prestolnico druga^n — v Hivo.
Še danes lahko vidimo razvaline sve~ tišč, hi? in grobov Gurgandža, mesta, ki ga je reka zapustila. Sredi peščene pustinje se dviga k nebu velikanski dimnik iz kamna. A to ni dimnik, marveč minaret starega mesta  Gurgandža.
Ohranili se niso le sledovi mesta, am-pak tudi sledovi reke, ob kateri je le-žalo. Sto in sto kilometrov lahko slediš sredi pustinje stari strugi Amu-Darje. Najprej se je stekala v neko jezero, po-teni pa iz jezera dalje v Kaspijsko morje.
Tam, kjer je bilo jezero, je danes ve-lika prazna dolinska kotluia — Saraka-miška kotlina. Na njenem dnu je le še tu in tam voda.
Tako je reka skozi tisočletja nihala kakor velikansko nihalo, ki napravi en zamah v štiri sto ah pet sto letih.
Kje je vzmet tega gigantskega meha-nizma? Zakaj spreminia Amu-Darja svojo strugo?
Ko reka teče, odlaga spotoma napla-vine in si z njimi sama zagraja pot. Vse teže in teže se prebija skozi nagrma-dene naplavine, dokler končno nekega lepega dne ne odknje, da ii |e Iaže pro-dreti v neko drugo smer kakor pa teči v preišnji smeri. In tedaj spremeni svojo strugo:  nihalo zaniha.
Dandanes nihalo miruje, toda ravno-vesje ni stanovitno. Preteklo bo še sto ali dve sto let (in to za reko ni mnogo) pa bo spet spremenila morje, bo spet stekla po pustinji zahodne Turkmenije li Kaspiju.
Ali ne bi to lahko pospešili?
V Sovietski zvezi vendar ne računa-mo na stoletja, marveč na petletke. Ne morerno čakati tako dolsro. V pustmji po-trebujemo vode čitn prej
POTOVANJE  REKE K  MORJU
Imamo več projektov za namakanje zahodne Turkmenije
Enega ie zarnislil profesor Zinserling. ki predlaga, naj bi zagradih reki pot z leseno zagato. Ko bo reka zadela ob njo, bo sama krenila na levo, v smeri Kaspija.
Ne bodo potrebna nobena gradbena dela, kajti reka bo saina stekla, kjer je treba — po stari strugi.
Ena sama reč je tu slaba: na poti sreča reka velikansko jamo — Saraka-miško kotlino. Preden bo voda napol-nila to jamo in vse nižine okoli nje, bodo pretekla leta. Kajti jezera se ne nstva-rijo v enem dnevu, posebno tako velika ne. In šele tedai, ko bo kotlina polna do roba, bo začeia voda teči iz nje dalje K morju.
Popotovanje reke k morju se bo tako zavleklo za mnogo let.
Samo na en način lahko pomoretno reki, da bo prej napolnila jezero Ztnanj-šati moramo obseg bodočega jezera.
Tu pa bo treba mnogo dela. Kje.r na-ravni bregovi niso dobii. bo treba zgra-diti umetne, treba bo zgraditi z nasipi iz zemlje vse izhode iz kotline v nižine, da se ne bo voda preveč na široko raz- j Jckla.                                                        1
Če to storirno, se bo čas, ki ga po-trebuje reka za potovanie, skrajšal na sedem ali osem let.                                   j
Po teh sedrnih ali osmih letih bo pri- ^ tekla reka do Kaspija Prinesla bo s se-boi v pustinjo zelene vrtove. sadovnjake in polja. priskrbela bo vodo čredam na pašnikih in do robov napolnila rezer-voarje v mestih. v tovarnah. v obrtnih delavnicah m  na železniških postajah.
Vse to delo bo opravila voda spotoma.
Končno bo stekla v morje. Clovek bi mislil, da je s tem njena pot in njeno delo končano. Pa ni tako. Reka je po-trebna tudi morju S seboj prinaša blato, blato pa dela morje plodnejše.
Ko se bo izlivala Amu-Darja v Ka-spijsko morje, se bodo v njem rastline bolj na gosto razrasle in bo več hratie za morske živali. V Kaspiju bo več rib.
Vse to dobimo, če preusmerimo tok Ainu-Darje.
A to še ni vse.
Po reki bodo plule ladje iz Kaspija daleč v Srednjo Azijo; vodne elektrarne, ki jih bomo zgradili na treh mestih, nam bodo dajale svetlobo in pogonsko silo za  stroje.
Na sto in sto tisoče hektarjev se bo razširilo  otnrežie  namakalnih   kanalov.