143
Deklamovanke.
7. Dobrim otrokom se dobro godi.
V gozd zgodaj zjutraj deček gre, da bral bi jagode sladke.
In komaj brati je začel, vse polno  jih je že imel.
A ko iz gozda vun želi, dobiti steze moč mu ni.
»Če sanje tu tne objerao — kdo mamico tolažil bo?«
Po gozdu jokom se drvf: »Oj  mamica,  o)  kje si ti?!«
A slednjič,  ko ie pade mrak, postelje si na mah  mehak.
In ptičke mu zapele so, in sanje ga objele so.
Ko deček trdno je zaspal, možiček ma! je priskakljal.
Možiček ga iz sanj  zbudi in proti vasi z njim hiti.
Izgine pa možic takoj,
ko vas zazreta pred seboj. —
Vesclo deček v hišo gre in zgodbo  mamici pove.
In  mati de:  »Vesela sem  — da delo to je božje, vem.
Otroke dobre že  nebo varuje, da jim ni hudo.
Hoffmann von Fallersleben, Fr. Ločniškar