UDK 808.63-087:929 Ramovš F. Jadranka Gvozdanovič Univerza v Amsterdamu RAMOVŠ IN JEZIKOSLOVNE VEDE DVAJSETEGA STOLETJA Ramovševe isto- in raznočasijske razčlembe slovenskih narečij ter notranjih in zunanjih vzrokov njihovih sprememb so trdna podlaga za naše razumevanje ne le slovenščine, ampak tudi potekov jezikovnega spreminjanja na sploh. Ramovš's synchronic and diachronic analyses of Slovene dialects and the internal and external causes of their changes are a solid foundation for our understanding not only of Slovene, but also the general course of language change. 1 Uvod: Ramovš in jezikoslovje na začetku dvajsetega stoletja Začetek dvajsetega stoletja je v jezikoslovju zaznamovan z velikimi spremembami. Nasproti historicizmu mladogramatikov, ki je temeljil na rekonstrukciji deloma izolirano proučevanih jezikovnih sprememb, nastopa strukturalizem švicarske smeri in slovanskih jezikoslovnih krogov, posebej moskovskega in praškega. Strukturalisti kot npr. de Saussure, Jakobson in Trubetzkoj se ukvarjajo z jezikom kot struk-turiranim sestavom, razlikujejo sinhronijo od diahronije in v analizi jezikovnih sprememb upoštevajo sinhrono sistematiko v vsakem spremembnem stadiju. V pismih beremo lahko tudi o razvoju strukturalistične metodologije jezikovne rekonstrukcije, ki je prvič formulirana v Trubetzkojevi kritiki Šahmatova 1916. leta, opisani v prvem pismu Jakobsonu iz 1920. leta. V pismu Jakobson u 1. februarja 1921. leta je Trubetzkoy prvič analiziral praslovansko zgodovino na osnovi relativne kronologije glasovnih pojavov. Relativno kronologijo zgodnjeruskih glasovnih sprememb opisuje v sestavku Einiges über die russische Lautentwicklung und die Auflösung der gemeinrussischen Spracheinheit iz 1924. leta. Jakobson pa je objavil La notion de lois phonetique et le principe téléologique 1927. leta in Remarques sur l'évolution phonologique du russe 1929. leta. Na podlagi strukturalističnega pristopa jezikovni analizi 1. 1926 zaseda fonološki krožek v Pragi in razvija novo metodologijo, ki jo bo nato predložil na Prvem mednarodnem kongresu jezikoslovcev v Haagu leta 1928. Diskusija o novoustanovljenih načelih, še posebno fonologije, se nadaljuje na praškem zasedanju slovanskih filolo-gov leta 1929. Referati so objavljeni v Travaux du Cercle Linguistique de Prague I. Kasnejši zvezki tega časopisa vsebujejo tudi sestavke članov te nove smeri v slovanski filologiji. V teh in v drugih Trubetzkojevih in Jakobsonovih delih ni prav nič govor o Ramovšu, velikanu slovenistike, do njegovega sestavka Relativna kronologija slovenskih akcentskih pojavov iz leta 1950, kjer je Ramovš prvič eksplicitno formuliral strukturalistični pristop relativne kronologije kot osnove svojih jezikovnih študij. To pa ne pomeni, da se Ramovš v svojih začetnih delih še ne bi bil udeleževal nove jezikoslovne smeri. Resnična je Bezlajeva ugotovitev (1950: 231), češ da bi bil Ramovšev »način dela popolnoma nemogoč, ako ne bi imel neprestano pred očmi jezika kot celote«. Razlog, zakaj začetne Ramovševe študije v metodoloških obravnavah ranega strukturalizma niso upoštevane, lahko najdemo v drugi opombi Bezlaja (1950: 231), ki pravi, da »Ramovš ni oblikoval bistveno novih metod«, ampak je »pri vseh različnih panogah in metodah v jezikoslovju iskal sredstev, ki bi mu pomagala uresničiti njegov načrt«, obsegajoč vso diahrono in sinhrono analizo narečne členitve v slovenščini. 2 Ramovševe analize glasovnih sprememb Podrobna analiza Ramovševih del kaže aspekte strukturalistične metodologije že prej kot v delih Trubetzkoja in Jakobsona. V relativni kronologiji sprememb, obravnavanih v Ramovševih Slovenskih študijah v 1918. letu, rekonstrukcija posameznih stadijev ne obravnava le jezika kot celote, pač pa upošteva tudi narečno variacijo na isti ravni in po isti metodi kot Trubetzkoj v dvajsetih letih (prim. Trubetzkoy 1924). Samo v razlagi glasovnih sprememb zaostaja Ramovš v tem smislu za Trubetzkojem in Jakobsonom, koje pojasnjevanje glasovnih sprememb omejeval na fonetične, posebej izgovarjalne faktorje, medtem koje Trubetzkoy že v začetkih imel predstavo o razločevalnih lastnostih (čeprav se zdi daje ni vedno popolnoma upošteval, kot npr. v opisu prehoda praslovanskih napetih vokalov y in i v nenapeta, t. i. reducirana ł in b pred j v velikoruskih govorih, brez upoštevanja medstadija, v katerem je bilo nasprotje med napetimi in nenapetimi samoglasniki nevtralizirano, prim. Trubetzkoj 1924: 297, 298). Zaradi težnje k fonetičnemu pojasnjevanju je Ramovš (1922: 227, sledeč van Wijku) za prvotni novoakutirani ö v slovenščini rekonstruiral nadkračino (ki pa ni dokazljiva, gl. 1936: 155), ker so kasnejši odrazi tega o-ja, odvisno od narečja in od besedne lege, ali dolgi ali kratki. Tudi v rekonstrukciji poteka slovenskega pomika cirkumflektiranega naglasa na naslednji zlog, ki seje podaljšanje Ramovš zaradi fonetičnega razlaganja tega podaljšanja predpostavljal, da so se cirkumflektirani kratki zlogi (tj. zlogovni nukleusi) »morda« podaljšali »kot vmesna stopnja tik pred pomikom na naslednji zlog« (1950: 17). Kasnejši raziskovalci slovenščine pa so to sprejeli za dejstvo in so na tem temeljili svoje dokazovanje (kot npr. Logar 1987/88, ki je menil, daje pomanjkanje dolžine na prvotno cirkumflektiranem začetnem zlogu argument proti hipotezi, da rezijanščina ni imela naglasnega pomika, čeprav se njegov zaključek zdi točen, da so ziljski, rezijanski in terski govori ta pomik imeli in so potem cirkumfleks z dolgega končnega besednega zloga pomaknili nazaj, kar se pokaže verjetno, če upoštevamo tudi analogije). Zdaj vemo, da so spremembe fonetično postopne, fonološko pa predstavljajo prehod enega sestava nasproti drugega. Fonetična variacija pa znotraj sestava nastaja tam, kjer ni nasprotja, ali pa izvira zunaj sestava, ko se stikajo različni sestavi. Če v sestavu upoštevamo nasprotja in možnosti distinkcij, pa postane jasno, da so Ramovševe vzpostavitve deloma neverjetne. To velja za njegov opis prozodije prvotne slovenščine (1950: 17), za katero Ramovš vzpostavlja šest naglasov: dva rastoča na prvotni dolžini (stari akut, ki se skrajša, in novi akut, ki »se po naravi in intenziteti razlikuje« od starega), dva padajoča na dolžini (stari cirkumfleks in novi cirkumfleks, ki se razlikuje od starega »tako po intonacijski liniji kot po intenziteti«), in dva kratka: stari cirkumfleks na kračini in novi akut na kračini. Ramovš je predpostavljal drugačno »naravo«, »intonacijsko linijo« in »intenziteto« naglasov, ki so imeli drugačen razvoj v sestavu: novi cirkumfleks se ni udeležil pomika, ki so se ga udeležili stari cirkumfleksi, dolgi novi akut je ostal nespremenjen, medtem ko seje stari akut skrajšal in v naslednji dobi (med 12. in 15. stoletjem) spet podaljšal. To pomeni, daje Ramovš iskal fonetično pojasnitev sistematičnih funkcionalnih razlik, za katere je vedel, da obstajajo. Danes pa iščemo objasnitev ali v nasprotjih, ki jih v teh primerih ni lahko ugotoviti, ali v različni relativni kronologiji nastanka, ki velja za novi akut (razvit v obdobju naglasnega umika z reduciranih samoglasnikov, medtem ko stari akut že pred tem ni imel fonološke dolžine in je zato lahko bil fonetično skrajšan), in za novi cirkumfleks, ki ga v času pomika ni bilo, ampak je nastal pozneje (prim. Kortlandt 1976: 2, Lenček 1982: 81 ). Ramovš je imel vedno pred očmi jezik kot celoto in je iskal pojasnitev celotnih sprememb, ki jih sodobno jezikoslovje pravzaprav ni imelo. Zaradi tega se je zatekal k domnevam o fonetični osnovi sprememb, za katero zdaj vemo, da je samo površinski pojav, globinsko omogočen z nasprotji v strukturi sestava. Pojmovanje jezika kot celote najdemo povsod v Ramovševih delih, kot npr. v uvodnih besedah pri Dialektološki karti slovenskega jezika (1931), kjer je Ramovš ugotovil, da Brižinski spomeniki odsevajo vsaj dve časovno različni razvojni stopnji: starejša, prepisana iz predloge, prvotne ali drugotne, in pa mlajša, ki je odsev prepisovalčevega govora. Ta ugotovitev, ki temelji na morfofonoloških potezah (kot dl : l, jego :jega, moje : mê), se popolnoma ujema tudi z rezultatom razčlembe samo-glasniških in naglasnih značilnosti v Brižinskih spomenikih, ki prav tako razkriva dvoje plasti: prva je predslovenska, iz dobe pred raznosnjenjem p-ja, naglasnim umikom s šibkih jerov in tipično slovenskim pomikom naglasa; druga je slovenska in izkazuje ne le naglasni pomik, ampak tudi raznosnjenje p-ja v naglasnih zlogih in na-glasni umik s srednjih (medialnih) šibkih jerov (prim. Gvozdanovič 1989). Čeprav večinoma implicitno, najdemo obravnavanje jezika kot strukturiranega sestava pravzaprav v vseh Ramovševih analizah. Enega izmed primerov lahko najdemo v razpravi o razvoju rezijanskega narečja (1928), kjer Ramovš obravnava razvoj samoglasnikov in soglasnikov v okviru njihovih medsebojnih zvez in v zvezi z oblikoslovjem ter razvoj rezijanskega narečja s posebnim oziram na njegov položaj v krogu narečij slovenskega jezika. Pokazal je, daje bilo rezijansko narečje sprva deležno koroškega narečnega razvoja, da pa seje pozneje odcepilo in odtujilo koroškemu razvoju, ker je bil slovanski živelj v dolini reke Bele romaniziran in ker so zunanje okoliščine pretrgale promet s koroškimi Slovenci v Kanalski in Ziljski dolini, ko je posest oglejskega patriarhata, h kateremu je od konca 11. stoletja sèm spadala tudi furlanska vojvodina in v njej Rezija, v začetku 15. stoletja prišla pod gospostvo benečanske republike: s tem seje okrepilo furlansko širjenje. Glede na notranje razvoje v sestavu, je Ramovš ugotovil, daje rezijanska vokalna harmonija (po kateri na-glašeni zasopli samoglasniki spremljajo zasople nenaglašene, in tudi ozka ali široka kakovost naglašenega samoglasnika določa kakovost nenaglašenega) v popolnem skladu s slovenskimi razvojnimi težnjami vokalne redukcije. Nastanek rezijanskih zasoplih vokalov je Ramovš tudi analiziral glede na celotni sestav takole (1928: 114): »Ker so rez. zasopli vokali nastali iz starih akutiranih kračin e, ë, o in iz dolgih na-glašenih i, u (y, ü) in ker se na drugi strani refleksi za o, e, a in z>, 6 (= ç, ä gl. zgoraj) nikdar niso razvili v zasople vokale, ker nadalje vemo, da so bili vsi ti refleksi široke, odprte kvalitete, zato moremo sklepati, daje postanek zasoplih vokalov vezan za intenzivno, napeto, ozko tvorbo vokalov, s čimer nam je pojasnjen ves razvoj.« Ugo- tovitev o ozki kakovosti na podlagi razčlenitve sestava je resnična, ampak sama po sebi ne pojasnjuje celega razvoja, ker v sorodnih narečjih z isto kakovostjo tega razvoja ni bilo. Menim, daje razlago treba opreti na vprašanje (interference) s fur-lanščino, ki ima podobno kakovostno razliko med neširokimi samoglasniki, ki so akustično ali napeti ali nenapeti, čeprav se to ne ujema z izgovorno napeto in nenapeto tvorbo. Furlanski nenapeti samoglasniki so osredinjeni, in danes vemo, da to velja tudi za rezijanske zasople samoglasnike (prim. Lenček 1982: 144; Steenvvijk ima tudi fonetične podatke, prirn 1991; za furlanščino prim. Francescato 1970). Značilen podatek za to vprašanje nam je dal sam Ramovš v svojem opisu družbene zgodovine rezijanščine. Na podobni podlagi kombinacije faktorjev znotraj in zunaj sestava v smislu narečne geografije, je Ramovš (1950: 18, 19) ugotovil potek podaljšanja staro- in no-voakutiranih kračin takole: »Slovenščina sama nam po pojavih v dialektih na črti Rezija, Koroško, Slovenske gorice in Prekmurje, ki kažejo popolnoma drugačno obravnavanje staroakutiranega ë kakor pri stalno dolgem ë, izpričuje stadij podaljšanja staroakutiranih kračin, ki je nastopil v južnem predelu slovenščine dokaj zgodaj (nekako proti koncu 12. stoletja) ter zato doživel iste reflekse kot stalno dolgi ë, v imenovanem severnem pasu pa seje podaljševanje vršilo pozno (morda v 16. stoletju) in zato izkazuje ë redko ozek refleks (Rezija, Zilja; vendar i oziroma ia za stalno dolgi ë), zvečine še vedno širokega (Rož, Podjuna, Remšnik), na krajnjem vzhodu pa ima prekmurščina še do danes kračino ohranjeno.« V teh in podobnih ugotovitvah je Ramovš pomembno prekoračil odvir jezikoslovja svoje dobe. 3 Ramovš in naše sodobno jezikoslovje Ramovševi opisi in analize slovenskih narečij in zgodovinskih razvojev do današnjega dne sestavljajo podstavo raziskovanj teh področij slovenistike. To lahko pokažemo na primeru podaljšanja srednjih samoglasnikov v zgodovini slovenskih narečij. Glede odrazov tega podaljšanja je Rigler (1963: 28 in 1967: 136), ki izhaja iz Ramovševih obravnav, ugotovil, daje treba reflekse ei in ou izpeljati iz ozkih e-jev in o-jev, ker severozahod, ki ni imel kratkih ozkih e-jev in o-jev, nima diftongizacij v smeri ei in ou\ in daje ie in uo treba izpeljati iz samoglasnikov, ki so se »podaljšali kot ozki« (ostali odrazi pa so drugotni). Sam potek podaljšanja starega in novega akuta na teh samoglasnikih je Lenček (1988: 211) na podlagi Ramovševe razčlembe (1950: 18, 19) obravnaval kot progresovno razširitev tega poteka od zahodnih, srednjih in južnoštajerskih narečij (do konca 14. stoletja) do severnih narečij (ne kasneje od 1500. leta), kar pojasnjuje izoglose v smeri jugozahod-severovzhod od izhodišča v zahodnih narečjih in naprej. Podaljševanje starega in novega akuta in sklad rezultatov tega podaljšanja v samo-glasniške sestave narečij je bil morda najznačilnejši faktor nadaljnje narečne diferenciacije. To ne velja samo za različne diftongizacije, ampak tudi za nastanek rezijskih zasoplih vokalov ë, ö, i' in ü, ki za njih nova raziskovanja kažejo, da so po fonetični naravi osredinjeni. Rezijska ü in ö, ki ju je treba izpeljati iz kratkih akutiranih in no-voakutiranih o, ç, ç. Juinoslovenski filolog III. 227-239. --1928: Karakteristika slovenskega narečja v Reziji. Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino VII. 107-121. --1931: Dialektološka karta slovenskega jezika. Ljubljana: J. Blasnika nasi. Univerzitetna tiskarna. --1935: Historična gramatika slovenskega jezika, VII: Dialekti. Ljubljana: Učiteljska tiskarna. --1936: Kratka zgodovina slovenskega jezika. Ljubljana: Akademska založba. --1950: Relativna kronologija slovenskih akcentskih pojavov. Slavistična revija III. 16-23. J. RlGLER, 1963: Pregled osnovnih razvojnih etap v slovenskem vokalizmu. Slavistična revija XIV. 25-78. --1967: Pripombe k Pregledu osnovnih razvojnih etap v slovenskem vokalizmu. Slavistična revija XV/1-2. 129-152. F. de saussure, 1916: Cours de linguistique generale. Lausanne; Pariz: Klincksieck. H. STEENWIJK, 1988: Sestav naglašenih samoglasnikov v belskem govoru. Slavistična revija XXX VI/4. 331-337. --1991 : The slovene dialect of Val di Resia (UD), Italy: San Giorgio (Bela); Amsterdam: Rodopi, v tisku. J. TOPORIŠIČ, 1967: Pojmovanje tonemičnosti slovenskega jezika. Slavistična revija XV/1-2. 64-108. n. S. trubetzkoj, 1924: Einiges über die russische Lautentwicklung und die Auflösung der gemeinrussischen Spracheinheit. Zeitschrift für slavische Philologie I. 287-319. —--1939: Grundzüge der Phonologie (Travaux du Cercle Linguistique de Prague, 7). zusammenfassung Ramovšs syn- und diachrone Analysen slowenischer Dialekte sowie der inneren und äußeren Ursachen ihrer Veränderungen sind eine feste Grundlage für das Verständnis nicht nur des Slowenischen, sondern auch des Verlaufs sprachlichen Wandels im allgemeinen.