. Življenje Tulasī Devī skrb Zanjo in Čaščenje Amala-Bhakta Dāsa ŽIVLJENJE TULASī DEVī, SKRB ZANJO IN ČAŠĆENJE Avtor: Amala-bhakta dasa Prevod: Jasmina Balon (Jamuna lila devi dasi) Jezikovni pregled: Lucija Rap Oblikovanje in prelom: Tibor Hercigonja Oblikovanje naslovnice: Tibor Hercigonja Izdajatelj: Zavod Jnana Bhakti Prada Trust Elektronska izdaja Celje 2023 Izid knjige je podprla Mestna občina Celje Bralci, ki jih je pritegnila vsebina te knjige, lahko vzpostavijo stik z založnikom po elektronski pošti na naslovu knjigarna@respublications.eu ali telefonu na številki +38670358395. Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID 178540035 ISBN 978-961-96095-4-5 (ePUB) ____________________________________ © Knjiga ŽIVLJENJE TULASI DEVI, SKRB ZANJO IN ČAŠĆENJE je zakonsko zaščitena, nosilec avtorskih pravic je Amala bhakta dasa. Brez predhodnega dovoljenja avtorja, ni dovoljeno reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava, kopiranje in prepisovanje tega avtorskega dela ali njegovih delov, vključno s fotokopiranjem, presnemavanjem, tiskanjem in shranitvijo v elektronski obliki ali kakršnimi koli drugimi elektronskimi oziroma mehaničnimi postopki, razen v primeru kratkih citatov, ki so del kritičnih recenzij ali v primeru, kadar gre za nekomercialno rabo, ki jo določa zakon o avtorskih pravicah. Kazalo Predgovor Uvod I. del: Življenje Tulasī devī 1. poglavje: Pojavitev Tulasī devī 2. poglavje: Tulasī izvaja strogosti 3. poglavje: Śaṅkhacūḍovo rojstvo 4. poglavje: Tulasī devī preizkuša kralja Śaṅkhacūḍo 5. poglavje: Tulasī devī in Śaṅkhacūḍa se poročita 6. poglavje: Gospod Viṣṇu pomaga polbogovom 7. poglavje: Odposlanec pri Śaṅkhacūḍi 8. poglavje: Śaṅkhacūḍa tolaži Tulasī 9. poglavje: Śaṅkhacūḍa se pripravlja na vojno 10. poglavje: Nasvet Gospoda Śive 11. poglavje: Začetek vojne 12. poglavje: Kārttikeya in Kālī vstopita v bitko 13. poglavje: Gospod Śiva vstopi v bitko 14. poglavje: Pojavi se Gospod Viṣṇu 15. poglavje: Poslednja bitka 16. poglavje: Tulasī devī prekolne Gospoda Viṣṇuja 17. poglavje: Blagoslovi, ki jih podari Tulasī devī 18. poglavje: Blagoslovi Śālagrāme 19. poglavje: Tulasī se vrne v duhovni svet II. del: Skrb za Tulasī devī in čaščenje 20. poglavje: Čaščenje Tulasī devī Kako skrbeti za Tulasī devī Vzgoja rastline Tulasī od semena dalje Svetloba Voda Temperatura Vlažnost Zemlja Hranila Presajanje Zdravje rastline Tulasī Obrezovanje in shranjevanje lističev ter cvetov Čaščenje Tulasī devī Dodatek Predgovor Predstavljamo vam dramatično pripoved Življenje Tulasī devī, skrb zanjo in čaščenje. Knjigo je v angleščini napisal Amal-bhakta dāsa. Knjiga in pripoved sta bili leta 1991 zaščiteni z avtorskimi pravicami. Knjiga temelji na angleškem prevodu besedila v sanskrtu z naslovom Brahma – vaivarta Purāṇa avtorja Rajendre Natha Sena, ki je bilo v Indiji objavljeno leta 1920. Besedilo je bilo občasno dopolnjeno s pojasnili in elaborati iz Śive Purāṇe, ki jih je prevedel in objavil odbor strokovnjakov v Indiji, ter iz knjige Śrīmad Devī Bhāgavatam, ki jo je prevedel Swami Vijnanananda in je bila prav tako objavljena v Indiji. Navdih za nastanek je Njegova božanska milost A. C. Bhaktivedanta Swami Prabhupāda, ustanovitelj Mednarodnega gibanja za zavest Krišne, ki mu je knjiga posvečena. Prav Śrīla Prabhupāda je bil tisti, ki je na Zahod prinesel znanje o pomenu in vrednosti veličastne rastline Tulasī. Ob njegovem vodstvu in usmeritvah so se številni častilci Boga naučili vsakodnevno spoštovati in častiti Tulasī devī, kar jim je omogočilo, da so duhovno napredovali. Ta običaj se še vedno ohranja po vseh templjih Mednarodne skupnosti za zavest Krišne in se bo še nadaljeval, saj so njegove dobrobiti neskončne. Toda kdo je Tulasī devī? Velika bhaktina Gospoda Kṛṣṇe? Seveda. Vendar zakaj je tako posebna? Zakaj jo častijo v vseh templjih ISKCON-a in v vseh vaiṣṇavskih templjih? Kaj je dosegla, da si je prislužila takšno čaščenje? Kaj jo odlikuje? Na omenjena pomembna vprašanja sledijo odgovori v kratkem opisu njenega blagoslovljenega življenja. Uvod Śrīla Prabhupāda v enajstem poglavju povzetka (Aspects of Transcendental Service, Serving Trees such as the Tulasī) študije knjige Nectar of Devotion avtorja Śrīla Rūpe Gosvāmīja navaja opis iz Skande Purāne: »Dovolite mi, prosim, da izkažem svoje ponižno spoštovanje drevesu Tulasī, ki lahko v trenutku izniči ogromno grešnih dejanj. Zgolj s tem, da jo vidimo ali se je dotaknemo, lahko izničimo vse stiske in bolezni. S preprostim izkazovanjem spoštovanja in ponujanjem vode drevesu Tulasī se lahko osvobodimo strahu pred sodbo Yamarāje (kralj smrti, ki kaznuje grešne). Če kdo samo vidi drevo Tulasī, gotovo postane predan Gospodu Kṛṣṇi. Kadar je listič rastline Tulasī ponujen v predanosti lotosovim stopalom Gospoda Kṛṣṇe, je to popolnost razvoja ljubezni do Boga.« V knjigi Garga-Saṁhitā (2.15.37-39 (The worship of Tulasī) in 2.16.1-39 (The meeting of Śrī Śrī Rādhā-Kṛṣṇa)) je omenjeno, da je Candranana, Rādhārāṇījina prijateljica, slišala ta opis neposredno iz ust Śrī Garge Munija. Ko je Rādhārāṇī vprašala Candranano, kako naj zadovolji Śrī Kṛṣṇo, postane srečna in izpolni Svoje želje, ji je ta po krajšem razmisleku odgovorila, da čaščenje Tulasī devī uteleša vso srečo in blagoslove ter ponuja družbo Gospoda Kṛṣṇe. Svetovala ji je, naj rastlino Tulasī gleda, se je dotika, spominja, jo slavi, ji izkazuje spoštovanje, moli k njej, posluša o njej, jo posadi in časti. Zagotovila ji je, da če bo storila vse našteto, ji bo Tulasī izpolnila vse želje. Kajti kdorkoli služi Tulasī na teh devet načinov, bo ustvaril rezultate izvajanja pobožnih dejanj iz milijonov in milijonov yug. Candranana je nadaljevala, da človek, ki posadi Tulasī, osvobodi svojo družino vnovičnih rojstev in smrti. Kolikor vejic ter vej, semen, lističev in cvetov je na čaščeni rastlini, ki jo nekdo posadi, toliko prednikov in potomcev odide h Gospodu Kṛṣṇi v Njegovo transcendentalno prebivališče za tisoč kalpa yug. Kadar kdo ponudi Gospodu Kṛṣṇi samo en Tulasījin listič, doseže enak rezultat, kot bi ponudil vsak cvet in listič, ki obstaja. Tisti, ki časti Gospoda Kṛṣṇo s Tulasījinimi lističi, se ga greh ne dotakne, tako kot se lotosovega lista ne dotakne voda. Yamarājevi služabniki nikoli ne vstopijo v dom, ki je sredi gozda dreves Tulasī. Kadar človek posadi, ščiti, zaliva, gleda ali se dotika rastline Tulasī, ona požge posledice njegovih grehov, narejenih s telesom, umom in besedami. Sveta jezera, kot je Puṣkara, svete reke, kot je Gaṅgā, ali Božanstva, kot je Gospod Vāsudeva, prebivajo na Tulasījinem lističu. Kadar kdo vsakodnevno služi rastlini Tulasī, Kṛṣṇa postane njegov podrejeni služabnik. Z namenom, da bi zadovoljila Kṛṣṇo, se je Śrīmatī Rādhārāṇī priklonila in začela vsakodnevno šestmesečno čaščenje Tulasī-devī po navodilih Garge Munija. Po koncu šestmesečnega obdobja je nahranila in obilno obdarovala ogromno število brāhmaṇ. Takrat so se na nebu zaslišali bobni polbogov in apsare so začele plesati. Polbogovi so Tulasījin tempelj zasuli s cvetjem. Prečudovita Tulasī devī, ki je Gospodu Kṛṣṇi zelo draga, se je pojavila v štiriroki obliki. Imela je lotosove oči, zlato krono in bleščeče uhane. Sedela je na čudovitem prestolu, ki je imel zlato podnožje. Spustila se je na zemljo in se napotila proti Rādhārāṇī, jo objela in poljubila. Rādhārāṇī je nosila nov venec vaijayantī in imela kite pokrite z rumeno tkanino. Tulasī je rekla Rādhārāṇī: »Zadovoljna sem s tabo in večno osvojena s tvojo ljubečo predanostjo. O, ljubljena! Zelo vestno si izpolnjevala zaobljubo, kot da si navadno bitje. Uresničila se ti je želja, ki izpolnjuje tvoj um, srce, inteligenco in čutila. Gospod Kṛṣṇa bo milostljiv do tebe. Kakšna srečnica si!« Rādhārāṇī je nato padla pred Tulasī-devī in molila: »Ali lahko dobim čisto predanost lotosovim stopalom Gospoda Kṛṣṇe?« Tulasī devī ji je odgovorila: »Da, moraš,« in izginila. Rādhārāṇī, hči kralja Vṛṣabhānuja, je srečnega srca odšla domov. Kdorkoli sliši to osupljivo zgodbo o Śrīmatī Rādhārāṇī, doseže bogastvo, zadovoljstvo, moč in vzvišeni duhovni cilj življenja – ljubezen do Kṛṣṇe. Uvod končujemo z naslednjo molitvijo: »Znova in znova izkazujem spoštovanje Vṛndi, Śrīmatī Tulasī devī, ki je Gospodu Keśavi zelo pri srcu. O, boginja, ti podarjaš vdano služenje Gospodu Kṛṣṇi in poznaš najvišjo resnico. O, Tulasī, Kṛṣṇova ljubljena! Znova in znova se ti priklanjam. Moja edina želja je služiti Śrī Śrī Rādhi-Kṛṣṇi. Tistemu, ki se zateče k tebi, se izpolnijo vse želje. Podariš mu milost in mu omogočiš, da postane prebivalec Vṛndāvane. Usliši tudi mojo željo, da živim v prijetnih gajih Śrī Vṛndāvana-dhāme. Tako bom zmeraj priča čudovitih zabav Rādhe in Kṛṣṇe. Prosim, dovoli mi, da postanem služkinja pastiric iz Vraje. Obdari me z vdanim služenjem in me sprejmi za svojo služkinjo. Najbolj padel in najnižji Kṛṣṇov služabnik moli: »Naj vedno plovem v oceanu ljubezni do Śrī Rādhe in Govinde!« I. del Življenje Tulasī devī 1. poglavje Pojavitev Tulasī devī Nārada Muni je vprašal Gospoda Nārāyaṇo: »O, Bhagavān! Kako je neomadeževana in zvesta Tulasī devī postala tvoja žena? Kje se je rodila? Kdo je bila v svojem prejšnjem življenju? Iz kakšne družine prihaja? Kakšne strogosti je izvajala, da je dobila za moža Tebe? Tebe, ki si nad materialno energijo in nespremenljiv, ki si kozmični Jaz, Vrhovni Bog, Gospodar vseh in vseveden, vseprisoten in si vzrok, izvor in vzdrževalec vsega. In kako je Tulasī devī, Tvoja vrhovna boginja, postala drevo? O, Ti, ki razrešuješ vse dvome, moj um si to želi izvedeti, zato me sili, da te sprašujem. Lepo prosim, odreši me dvomov.« Gospod Nārāyaṇa je nato povedal naslednje … Manu Dakṣa Sāvarṇi je bil delna emanacija Gospoda Viṣṇuja. Bil je zelo kreposten, predan Gospodu in znan po dobrih delih. Njegov sin Dharma Sāvarṇi je bil prav tako zelo kreposten. Pobožnemu sinu Dharme Sāvarṇija pa je bilo ime Viṣṇu Sāvarṇi in njegov sin, ki je bil veliki vaiṣṇava, je bil znan kot Raja Sāvarṇi. Vendar je bil Vrisadhvaja, sin Raje Sāvarṇija, strastno predan Gospodu Śivi, ki je živel v njegovi hiši tri božanske yuge (obdobja) in ga je imel raje kot lastne sinove. Vrisadhvaja ni spoštoval Gospoda Nārāyaṇe, boginje Lakṣmī ali kateregakoli drugega polboga. Odpravil je obred čaščenja Lakṣmī v mesecu Bhadra (avgust, september) in čaščenje Sarasvatī v mesecu Magha (januar, februar). Ni se udeleževal žrtvovanj in čaščenj, ki so jih izvajali iz spoštovanja do Gospoda Viṣṇuja (Nārāyaṇe), raje jih je ostro kritiziral. Polbogovi ga niso prekleli, ker so se bali Gospoda Śive. Vendar Sūrya, bog sonca, ni več mogel brzdati jeze, zato ga je preklel: »O, kralj, ker si popolnoma predan Gospodu Śivi – in samo njemu – in ker ne prepoznaš nobenih drugih polbogov, razglašam, da boš zdaj izgubil svoje bogastvo in blaginjo!« Ko je Gospod Śiva slišal to prekletstvo, se je razjezil. Pograbil je trizob in stekel za Gospodom Sūryo. Bog sonca je v strahu skupaj s svojim očetom Kaśyapo Munijem pobegnil na Brahma-loko, najvišji materialni planet, da bi sprejel zavetje Gospoda Brahme. Toda Gospod Śiva jima je sledil do Brahma-loke. Gospod Brahmā, prav tako prestrašen zaradi Gospoda Śive, je odpeljal Gospoda Sūryo in Kaśyapo Munija na Vaikuṇṭha-loko, duhovni oziroma večni svet. Tam so s presušenimi grli zaradi tesnobe poiskali zavetje Gospoda Nārāyaṇe, Vrhovnega Gospodarja. Izkazali so Mu spoštovanje, Mu peli hvalnice, na koncu pa pojasnili, zakaj so bili tako zaskrbljeni. Gospod Nārāyaṇa jim je izkazal milost in jim podelil moč neustrašnosti. Dejal je: »O, prestrašeni, pomirite se. Kako se lahko bojite kogarkoli, dokler sem jaz tukaj? Če se Me kdo spomni, kadar je v nevarnosti, ne glede na to, kje je, pohitim k njemu s svojo sudarśano cakro v roki in ga rešim. O, polbogovi! Jaz sem vselej stvarnik, vzdrževalec in uničevalec tega univerzuma. V podobi Viṣṇuja sem vzdrževalec, v podobi Brahme stvarnik in v podobi Śive uničevalec. Jaz sem Śiva, Jaz sem ti in Jaz sem Sūrya. Prevzemam številne podobe in ohranjam univerzum. Vrnite se torej v svoja prebivališča. Ničesar se vam ni treba bati. Vse bo v redu.« Od tega dne se vam ni treba več bati Gospoda Śive. On je zavetje pobožnih, lahko ga je zadovoljiti, je služabnik in Gospodar svojih bhakt ter veliki um. Gospod Śiva in sudarśana cakra sta Mi dražja kot Moje lastno življenje. V svetu hrabrosti prekašata vse. Gospod Śiva lahko z lahkoto ustvari deset milijonov Sūrij in deset milijonov Brahm. Zanj ni nič nemogoče. On ni zavesten zunanjega sveta. Osredotočen v svojem srcu meditira o Meni dan in noč. S svojimi petimi obrazi z vdanostjo ponavlja Mojo mantro in vedno opeva Moje slave. Tudi Jaz dan in noč nenehno razmišljam o njegovem blagostanju. Kakor me kdo časti, tako sem Mu naklonjen. Śivova narava je v vsem blagodejna.« Medtem ko je Gospod Nārāyaṇa govoril, je prispel Gospod Śiva. Z rdečimi očmi, držeč trizob v rokah, je sedel na svojem biku. Hitro je sestopil in se s predanostjo ponižno priklonil Gospodarju Lakṣmī, umirjenemu Vrhovnemu bitju. Gospod Nārāyaṇa, Viṣṇu, je sedel na svojem prestolu, okrašenem z dragulji. Nosil je krono, uhane in girlando, v rokah pa držal disk. Videti je bil čudovito, njegova polt pa je bila podobna svežemu modremu dežnemu oblaku. Vsak od Njegovih spremljevalcev je imel štiri roke, v katerih so držali pahljače, s katerimi so ga hladili. Njegovo telo je bilo premazano s sandalovino, oblečen pa je bil v rumeno oblačilo. Gospod Višnu, ki je naklonjen svojim bhaktam, je žvečil betlov oreh, ki mu ga je ponudila njegova žena Lakṣmī. Z nasmehom na obrazu je opazoval ples in poslušal petje Vidyādharījev. Potem ko se je Gospod Śiva poklonil Gospodu Nārāyaṇi, se je poklonil še Gospodu Brahmi. Gospod Sūrya in Kaśyapa Muni sta spoštljivo pozdravila Gospoda Śivo. Nato je Gospod Śiva častil Gospoda Viṣṇuja, Gospodarja vseh, in sedel na prestol. Spremljevalci Gospoda Nārāyaṇe so začeli pahljati Gospoda Śivo z belimi pahljačami, narejenimi iz perja, da bi ga olajšali popotne utrujenosti. Ker se je Gospod Śiva srečal z vrlinami Gospoda Viṣṇuja, je postal veselo razpoložen in s petimi usti častil Večno bitje. Gospod Nārāyaṇa je bil zelo zadovoljen, zato je izgovoril sladke nektarske besede: »O, Gospod Śiva, ti si simbol vsega dobrega in blaginje. Zato bi bilo neumno spraševati o tvoji blaginji. Vprašal bi te zgolj zaradi spoštovanja družbenih pravil in metod, ki jih predpisujejo Vede. Kdor prinaša plodove predanosti in daje vso blaginjo, ga ne bi smeli spraševati o njegovih strogostih ali materialni blaginji. Ker si Gospodar znanja, bi bilo nesmiselno vprašati, ali si ga okrepil. Prav tako bi bilo nesmiselno vprašati Gospodarja smrti, ali se je osvobodil vseh nevarnosti. Toda v Moje prebivališče si prišel z razlogom. Kaj je razlog? Te je kaj razjezilo?« »O, Gospod Viṣṇu!« je začel Gospod Śiva. »Kralj Vrisadhvaja je moj veliki bhakta. Gospod Sūrya ga je preklel, kar me je razjezilo. Iz naklonjenosti do svojega sina, kralja, sem nameraval Sūryo ubiti. Toda Sūrya se je zatekel h Gospodu Brahmi in zdaj sta se oba zatekla k Tebi. Tisti, ki se v stiski zatečejo k Tebi, bodisi da govorijo o Tebi bodisi se Te spominjajo, postanejo popolnoma varni in se rešijo nevarnosti. Takšni ljudje premagajo smrt in starost. Da ne govorimo o tistih, ki se osebno zatečejo k Tebi. Ko se Te spominjajo, izginejo nevarnosti, ki jih ogrožajo. Vse dobro pride k njim. O, Gospodar sveta! Kaj bo z mojim nespametnim bhakto, ki je zaradi prekletstva Sūrye izgubil vso srečo in blaginjo?« Gospod Viṣṇu je odgovoril: »O, Gospod Śiva! Pol ure je minilo tukaj na Vaikuṇṭha-loki. V tem času je minilo že enaindvajset božanskih yug. Tako je Kralj Vrisadhvaja zaradi krožnega gibanja neustavljivega in strašnega časa že mrtev. Sčasoma je umrl tudi njegov sin Hamsadhvaja, ki je spočel plemenita sinova Dharmadhvajo in Kuśadhvajo. Oba sta velika vaiṣṇave, vendar sta zaradi prekletstva Gospoda Sūrye postala nesrečnika. Izgubila sta svoji kraljestvi, vključno z vsem imetjem in blaginjo, vendar zdaj častita boginjo Lakṣmī, ki je zadovoljna z njunimi prizadevanji. Zato je privolila, da sestopi na Zemljo in se delno razširi, tako da se rodi ženam teh dveh kraljev. Zaradi naklonjenosti boginje Lakṣmī bosta Dharmadhvaja in Kuśadhvaja postala uspešna in mogočna kralja. O, Gospod Śiva! Tvoj bhakta Vrisadhvaja je mrtev, zato se vrni v svoje prebivališče. O, Gospod Brahmā, Gospod Sūrya in Kaśyapa Muni – tudi vi se vrnite v svoja kraljestva.« Bhagavān Viṣṇu je nato z ženo odšel v notranje prostore. Polbogovi so veselo odšli v svoja kraljestva, Gospod Śiva pa je nadaljeval z izvajanjem strogosti. Dharmadhvaja in Kuśadhvaja sta izvajala strogo askezo in častila boginjo Lakṣmī. Zatem sta ločeno prejela želene blagoslove. Z naklonjenostjo boginje Lakṣmī sta znova postala vladarja zemlje. Pridobila sta si velike duhovne odlike, se poročila in imela otroke. Kralj Dharmadhvaja je bil poročen z Mādhavī. Ta je čez nekaj časa zanosila z delno inkarnacijo boginje Lakṣmī, vendar je dojenček ostal v Mādhavījini maternici sto nebeških let. Mādhavī je iz dneva v dan bolj sijala. Nato je na ugoden dan in v pravem trenutku polne lune v mesecu Kartik na petek rodila. Milost boginje sreče Lakṣmī se je zrcalila na dojenčici. Na njenih stopalih so bila vidna znamenja lotosovega cveta. Obraz je imela podoben jesenski luni, oči pa cvetočim lotosom, ustnice so bile videti kot zrelo sadje bimba. Dlani in podplati stopal so bili rdečkaste barve, popek je bil globok, tik nad njim pa so bile tri gube. Zadnjico je imela okroglo in telo je bilo pozimi prijetno toplo, poleti pa hladno ter na dotik zelo prijetno. Prsi so bile čvrste in pas ozek, svetloba, ki je sijala iz njenega telesa, jo je obdajala kot svetniški sij. Njena polt je bila bela kot cvetje campaka, lasje pa čudoviti. Zaradi neprimerljive lepote so jo modreci poimenovali Tulasī. 2. poglavje Tulasī izvaja strogosti Takoj ko se Tulasī rodila, je sklenila, da bo odšla v gorato pokrajino Badarīnātha, kjer bo izvajala strogosti. Čeprav so jo številni poskušali od tega odvrniti, ni to uspelo nikomur, saj je bila odločena, da bo ostala v gozdu in molila, dokler se ne bo pojavil Gospod Kṛṣṇa in privolil, da postane njen mož. V sto tisoč nebeških letih je prestala marsikaj. Poleti se je izpostavljala štirim ognjem okoli sebe in soncu nad sabo, pozimi se je potopila v ledeno mrzlo vodo, v deževnem obdobju pa je na pokopališču stala v močnih nalivih. Dvajset tisoč let se je prehranjevala le s sadjem in vodo, trideset tisoč let je žvečila suho listje, štirideset tisoč let je živela samo od zraka, deset tisoč let pa ni jedla ničesar in je samo stala na eni nogi. Končno je na nebu zagledala Gospoda Brahmo, kako jezdi na svojem labodu in se spušča proti njej. Verjela je, da je prišel z namenom, da ji podari blagoslov, zato se mu je ponižno priklonila. Gospod Brahmā je dejal: »O, Tulasī, lahko me prosiš za kakršenkoli blagoslov. Podaril ga bom, pa naj bo to predanost Gospodu Hariju ali služenje Njemu ali osvoboditev od starosti in smrti.« »Da, Gospod, prosila te bom. Prosim, poslušaj. Ne bom skrivala želja zaradi strahu ali sramu, saj si vseveden. Moje ime je Tulasī. Najprej sem bila kravja pastirica na Goloki, kjer sem služila Rādhārāṇī, Kṛṣṇovi ljubljenki. Sem delna emanacija Rādhārāṇī in bila sem njena najljubša spremljevalka. Toda nekega dne je bil Kṛṣṇa intimen z mano na kraju, kjer se je odvijal ples rasa, zato sem od prevelike radosti omedlela. Medtem ko sem ležala tam, se je nenadoma pojavila Rādhārāṇī in me videla v takšnem stanju. Nikakor ni bila zadovoljna. Zaslepljena od besa je najprej očitala Kṛṣṇi, nato pa je preklela mene. Dejala je: 'O, nizkotnica! Pojdi in se rodi kot človeško bitje!'« »Nato mi je Kṛṣṇa dejal: 'Ko se boš rodila v Indiji, in če boš izvajala strogosti, te bo Gospod Brahmā nagradil z blagoslovi. Poskrbel bo, da se boš poročila s štirirokim Nārāyaṇo, ki je Moja emanacija.' Nato je Kṛṣṇa izginil. Zaradi strahu pred Rādhārāṇī sem zapustila Goloko in se rodila na tem svetu. Zato te prosim, da mi podeliš blagoslov. Želim si tega lepega in spokojnega Nārāyaṇo za moža.« Gospod Brahmā je odgovoril: »O, Tulasī, Sudāmā je bil delna ekspanzija oziroma emanacija Kṛṣṇe in eden izmed Njegovih pastirčkov na Goloki. Zaradi Rādhārāṇīnega prekletstva zdaj živi na Zemlji med Dānavami (demoni). Ime mu je Śaṅkhacūḍa. Zelo je energičen in v moči se nihče ne more primerjati z njim. Dokler je živel na Goloki, si ga zelo privlačila in želel se je poročiti s teboj. Toda ker se je bal Rādhārāṇī, se ni upal zbližati s tabo.« »Tako kot si ti jātismarā – to pomeni, tisti, ki se spominja prejšnjih življenj – je tudi Śaṅkhacūḍa. Ker se je spominjal preteklih hrepenenj, da bi ti bil blizu, je izvajal velike strogosti, da bi te dobil za ženo. Zdaj želim izpolniti njegovo hrepenenje. Zato torej, prelepa, prosim, privoli, da se boš poročila z njim. Vendar boš pozneje po načrtu usode dobila lepega Nārāyaṇo za moža. Toda potem te bo preklel in preobrazila se boš v rastlino Tulasī (sveto baziliko Ocillium Basildum Sanctum), ki očiščuje svet. Boš najboljša med cvetlicami in Gospodu Nārāyaṇi dražja kot Njegovo lastno življenje. Nobeno čaščenje ne bo popolno brez tvojih listov. Prebivala boš kot drevo v Vṛndāvani in po vsem svetu boš znana kot Vṛndāvani. Pastirčki in pastirice bodo s tvojimi listi častili Gospoda Harija. Kot predsedujoče božanstvo rastline Tulasī boš vedno uživala družbo Kṛṣṇe, najboljšega med pastirčki.« Tulasī devī se je nasmehnila in radostno rekla Gospodu Brahmi: »O, oče, iskrena bom s tabo. Nārāyaṇi v podobi s štirimi rokami nisem tako predana kot Kṛṣṇi v podobi z dvema rokama. Še vedno hrepenim po Kṛṣṇi, kajti na Goloki je bilo moje kratko zbližanje z Njim nenadoma prekinjeno. Da bi dobila Nārāyaṇo za moža, sem molila samo zato, ker me je to prosil Kṛṣṇa. Toda zdaj lahko pričakujem, da bom s tvojo milostjo dobila Kṛṣṇo, ki ga je tako težko doseči. Vendar te prosim, Gospod, podari mi blagoslov, da se znebim strahu pred Rādhārāṇī.« Gospod Brahmā je odgovoril: »Otrok, zdaj ti bom dal mantro Rādhā, sestavljeno iz šestnajstih črk. S tem blagoslovom boš Rādhārāṇī tako draga kot njeno lastno življenje, zato ti bo dovolila intimna druženja s Kṛṣṇo.« Gospod Brahmā je posvetil Tulasī devī z mantro, sestavljeno iz šestnajstih črk, himno in procesom čaščenja Śrī Rādhe, jo blagoslovil ter izginil. Tulasī se je po navodilih Gospoda Brahme posvetila čaščenju Śrīmatī Rādhārāṇī in čez dvanajst let dosegla uspeh. Z želenim blagoslovom je požela sadove, ki so bili za druge nedosegljivi. Razveselila se jeker je končno prekinila mučne strogosti. Kadar kdo žanje sadove svojega dela in pomisli na vse težave, ki so ga pestile pri doseganju cilja, se mu te preizkušnje ne zdijo več neprijetne. Tulasī je bila v cvetu mladosti in je hrepenela po družbi Śrī Kṛṣṇe. Pojedla je hrano, popila pijačo in legla na prelepo posteljo, okrašeno s cvetjem in odišavljeno s pasto iz sandalovine. Spat je šla srečna v srcu. Toda medtem ko je spala, je Kāmadeva, bog ljubezni, ustrelil vanjo pet puščic, da jo uročijo. Četudi je bila premazana s pasto in sandalovine, ki jo je hladila, in je spala na postelji, posuti s cvetjem, se je počutila, kot da bi njeno telo gorelo v ognju. Od radosti so se ji naježile dlake na telesu, oči so ji pordele, njeno telo pa se je začelo tresti. V nekem trenutku je bila videti mršava, potem pa je postala nemirna oziroma dremava. Včasih je postala vznemirjena ali prežeta s hrepenenjem, drugič je omedlela in si potem spet opomogla, nato je postala žalostna. Včasih je vstala iz postelje, nemirno hodila sem ter tja, sedla ali legla. Nenavadno telesno in umsko stanje se je iz dneva v dan tako zelo krepilo, da se ji je mehka postelja zdela kot iz trnja, okusno sadje in voda sta imela okus po strupu, hiša je bila videti kot puščava, njena mehka izbrana oblačila vroča kot ogenj, živo rdeče znamenje na čelu pa jo je peklo, kot bi vrelo. V sanjah je videla lepo oblečenega, smejočega se in veselega mladeniča. Krasil ga je ornament iz draguljev, bil je odišavljen s pasto iz sandalovine in ozaljšan s cvetnim vencem. Gledal jo je v obraz, jo ljubeče nagovarjal in jo večkrat objel ter poljubil. V določenem trenutku je odšel in se znova vrnil, zato je bridko zajokala: »O, Gospodar mojega srca, kam odhajaš? Prosim, ne odhajaj!« Ko se je zbudila, je vedno znova jokala. Tako je Tulasī devī preživljala svoje dni v Badarikāśrami. 3. poglavje Śaṅkhacūḍovo rojstvo Modrec Kaśyapa je bil sin Prajāpatija (praočeta) Marīcija in vnuk Gospoda Brahme ter je bil zelo učen. Daksa, drugi Prajāpati, mu je dal trinajst svojih hčera za žene. Eni izmed žena Kaśyape Munija je bilo ime Danu. Bila je zelo očarljiva in neomadeževana, Kaśyapa pa je skrbel zanjo z ljubeznijo in predanostjo. Danu je rodila veliko mogočnih sinov in eden izmed njih je bil Vipracitti, ki je bil izredno močan in pogumen. Njegov sin Dambha je bil samoobvladan in velik bhakta Gospoda Viṣṇuja. Ni mogel dobiti sina, zato je postal zaskrbljen. Da bi izboljšal položaj, je odšel v gozd Puṣkara in sto tisoč let izvajal strogosti. Tam je, sedeč v nespremenljivi telesni drži in z izgovarjanjem Kṛṣṇove mantre, prakticiral japo. Med izvajanjem jape je iz Dambhove glave zasijala nevzdržna svetloba, ki se je širila vsepovsod. Bila je tako vroča, da je opekla vse polbogove, modrece in Manuje. Vsi pod Indrovim vodstvom so se zato zatekli v zavetje Gospoda Brahme. Ko so prispeli v prebivališče Gospoda Brahme, so ga najprej slavili in ga nato seznanili z okoliščinami. Ko je Gospod Brahmā to slišal, jih je odpeljal na Vaikuṇṭha-loko, da bi o njihovih težavah obvestil Gospoda Viṣṇuja. Tam so s sklenjenimi dlanmi v znak spoštovanja hvalili velikega rešitelja in Gospodarja treh svetov. Polbogovi so vprašali: »O, Gospod, ne vemo, kaj je to povzročilo. Prosim, povej nam. Kaj je ta svetloba, ki nas je tako opekla?« Gospod Viṣṇu se je zasmejal in ljubeče rekel: »O, polbogovi, ne bojte se, ostanite mirni in neomajni. Nobene poplave ne bo in tudi ni čas vsesplošnega uničenja oziroma vesoljnega potopa. Asura Dambha, eden on mojih bhakt, izvaja strogosti, da bi dobil sina. Kmalu ga bom blagoslovil, kar ga bo pomirilo.« Tako opogumljeni so se Gospod Brahmā in preostali polbogovi vrnili v svoje domove. Gospod Viṣṇu je odšel v gozd Puṣkara, kjer je Dambha izvajal strogosti. Ko je Gospod videl, kako Dambha ponavlja Njegovo ime, ga je potolažil in vprašal: »Kakšen blagoslov želiš?« Dambha mu je z veliko predanostjo izkazal spoštovanje in ga slavil znova in znova. Nato je dejal: »O, Gospodar gospodarjev, o, lotosooki, spoštljivo se Ti priklanjam. O, Gospodar Lakṣmī, o, Gospodar treh svetov, prosim, bodi milosten do mene. Prosim, daj mi močnega in pogumnega sina, ki bo Tvoj bhakta, nepremagljiv za polbogove in osvajalec treh svetov.« Gospod Viṣṇu je prosil Dambho, naj preneha izvajati strogosti, ga blagoslovil ter izginil. Dambha se je spoštljivo priklonil v smeri, kamor je Gospod izginil, in se vrnil domov. V kratkem času je njegova blagoslovljena žena zanosila. Izžarevala je sijaj, ki je razsvetljeval notranje prostore njenega bivališča. Duša, ki je prebivala v njeni maternici, je bil eden izmed glavnih Kṛṣṇovih pastirčkov Sudāmā, ki ga je Śrīmatī Rādhārāṇī preklela. Ko je Dambhova krepostna žena rodila sina, ki ga je obdajal svetlobni sij, je Dambha k sebi povabil modrece in izvedel poporodni obred. Bilo je veliko slavje in na ugoden dan ga je oče poimenoval Śaṅkhacūḍa. Sin je rasel v očetovem domu kot luna v svetli polovici. V otroštvu je blestel, osvojil je vse tradicije, običaje, zapovedi in prepovedi. Z otroškimi igrami je navduševal starše in postal ljubljenec vseh družinskih članov. Śaṅkhacūḍa je pozneje, da bi pridobil blagoslove Gospoda Brahme, odšel v gozd Puṣkara in dolgo časa izvajal strogosti. Osredotočal je um, obvladoval čutila in organe za delovanje ter ponavljal mantro, ki mu jo je dal njegov učitelj Jaigīṣavya. Končno je Gospod Brahmā šel k Śaṅkhacūḍi, da bi ga blagoslovil. Gospod Brahmā je vprašal: »Povej, kakšen blagoslov želiš?« Ko je kralj Dānava zagledal Gospoda Brahmo, se je ponižno priklonil in ga slavil z besedami predanosti. Potem je dejal: »Prosim, naredi, da bom nepremagljiv za polbogove, in mi omogoči, da se poročim s Tulasī.« »Naj bo tako,« je odgovoril Brahmā. Nato je Śaṅkhacūḍi dal Božanski amulet Gospoda Śrī Kṛṣṇe. Ta amulet, imenovan Sarvamangalamaya (Osvajalec sveta), je veljal za najugodnejšo stvar med vsemi ugodnimi stvarmi na svetu, ker je vsepovsod zagotavljal zmago. Brahmā je nadaljeval: »Zdaj pojdi v Badarikāśramo. Tulasī devī tam izvaja strogosti po lastni volji. Tam bi se moral poročiti z njo. Ona je hči kralja Dhamadhvaje.« Nato je Gospod Brahmā izginil. Śaṅkhacūḍa, čigar strogosti so v Puṣkari obrodile sadove, si je okoli vratu nadel najdragocenejši amulet, nato pa se z žarečim obrazom od veselja odpravil proti Badarikāśrami. 4. poglavje Tulasī devī preizkuša kralja Śaṅkhacūḍo Tulasī devī je videla, kako se Śaṅkhacūḍa v cvetu mladosti približuje v svojem plovilu, okrašenem z dragulji. Bil je privlačen kot Kupid, njegova bela polt je bila kot cvet campake, ozaljšan pa je bil dragulji. Njegov obraz je spominjal na jesensko polno luno, oči so bile kot razcveteli lotosi, lica pa so se mu svetila od sijaja uhanov. Vrat mu je krasil venec iz cvetov pārijāte, telo je imel premazano z mošusom in žafranom, odišavljen pa je bil s pasto iz sandalovine. Ko se je približal, je Tulasī skrila obraz v svoj šal in se mu od strani nasmehnila. Zardela je ob misli na to prvo srečanje, živčno sklonila glavo in z očmi goreče zrla v njegov lotosov obraz. Śaṅkhacūḍa se je prav tako zagledal v Tulasī, ki je sedela na čudoviti postelji, posuti s cvetjem in sandalovino. Njeni zobje so bili kot biseri, ustnice kot sadje bimba, nos ljubek in polt zlata. Spominjala je na jesensko luno. Tik pod prečo las je bilo znamenje, narejeno iz sandalovinove paste in mošusa, pod njim pa še živo rdeče znamenje, kar je še povečalo njeno milino. Imela je nizek, vendar globok popek, pod njim pa tri ljubke trebušne gube. Njene dlani so bile rdečkaste, nohti svetleči, stopala pa sijoča in škrlatno obarvana. Svetleči nohti na nogah so bili svetlejši od sijaja jesenske lune, zaradi česar je bila neprimerljivo lepa. Tulasī je bila ozaljšana s čudovitimi žvenketajočimi okraski, lase, ovite v figo na temenu, pa ji je krasil venec iz jasminovega cvetja. Uhani v obliki morskih psov so ji krasili lica, prsi pa diamantne ogrlice. Na rokah in zapestjih je nosila prekrasne zapestnice iz školjk, na prstih pa dragocene dragulje. Śaṅkhacūḍa je sedel in ji dejal: »O, prelepo dekle, čigava hči si? Kako si prišla v ta gozd? Videti si zelo srečna in blagoslovljena. Ti si poosebljenje nebeške radosti – najboljša med ženskami! Ti si ideal lepote in gotovo lahko zapelješ celo svetnike!« Ko Tulasī ni odgovorila, je Śaṅkhacūḍa vprašal: »O, milostna, zakaj ne spregovoriš? Jaz sem tvoj služabnik, zato me, prosim, pozdravi z melodijo govora!« S sklonjeno glavo in nasmehom na obrazu je lepooka Tulasī dejala: »Sem hči kralja Dharmadhvaje in tu sem izvajala askezo. Kdo si pa ti? In zakaj me ogovarjaš? Kadar plemeniti moški vidi krepostno dekle, ki je samo, ne govori z njo. Torej pojdi stran – kamorkoli želiš.« Toda Śaṅkhacūḍa se ni premaknil. Tulasī je nadaljevala: »V śāstrah je navedeno, da po ženski hrepenijo zgolj padli moški. Sprva je ženska do moškega zelo ljubezniva, toda sčasoma se izkaže za usodno. Čeprav se skozi njena usta cedi med, je njeno srce kot kozarec strupa. Uporablja sladke besede, toda njeno srce je ostro kot britev. Da bi dosegla svoje sebične cilje, se možu podredi, sicer pa se ne podreja. Četudi je njen izraz na obrazu vesel, je njeno srce umazano. Celo Vede in Purāṇe ne morejo doumeti njenega značaja. Moder moški nikoli ne zaupa sebični ženski. Ona nima prijateljev niti sovražnikov. Vse, kar si želi, so novi ljubimci. Ko ženska vidi lepo oblečenega moškega, v sebi hrepeni po njem, toda navzven je videti krepostna in skromna. Po svoji naravi je strastna, privlači moški um in se vneto ukvarja s spolnostjo. Čeprav navzven skriva poželenje in se zdi skromna, je ob skrivnem srečanju z ljubimcem pripravljena, da ga pogoltne. Ko nima spolnih odnosov z njim, se počuti užaljeno, njeno telo gori od besa in postane prepirljiva. Ko so njene strasti popolnoma zadovoljene, postane vesela, kadar pa je nezadovoljna, postane zlovoljna. Ženska ima raje dobrega ljubimca kot pa sladko hrano ali osvežujočo pijačo. Ima ga celo raje kot lastnega sina. Ljubimec ji je dražji kot lastno življenje. Toda če ljubimec postane impotenten ali se postara, postane njen sovražnik. Sledijo prepiri in jeza. Potem ga požre kot kača podgano. Ona je utelešenje nepremišljenosti in pregrehe. Ženska je hinavska, svojeglava in nezvesta. Zapeljala je celo Gospoda Brahmo in preostale bogove. Pomeni težavo na poti strogosti, prepreko pri osvoboditvi in razvijanju vere v Gospoda Harija, zatočišče vseh zablod in žive okove, ki vklenejo ljudi na ta svet. Je kot čarovnik in je varljiva kot sanje. Zdi se zelo lepa, vendar je le vedro iztrebkov, urina, plinov in krvi. Ko jo je Bog ustvaril, je poskrbel, da je postala duh zablode za zavedene in strup za tiste, ki želijo osvoboditev. Zato si ženske nikakor ne bi smeli želeti in bi se ji morali na vsak način izogniti.« Śaṅkhacūḍa se je nasmehnil in odgovoril: »O, boginja, kar si rekla, ni povsem napačno. Deloma je resnično in deloma napačno. Krepostne ženske in takšne, ki niso, prihajajo od Stvarnika. Ene so hvalevredne, druge ne. Primeri krepostnih žensk so: Lakṣmī, Sarasvatī, Durgā, Sāvitrī in Rādhārāṇī. Ženske, ki so njihove emanacije so prav tako zelo privlačne, slavne in hvalevredne, so na primer: Śatarūpā, Devahūti, Svadhā, Savāhā, Daksinā, Anasūya, Gaṅgā, Diti, Aditi in Vedavatī. Blestijo v vsakem ciklu yuge. Rajske kurtizane so prav tako emanacije in delne emanacije teh žensk, vendar niso hvalevredne, ker niso zveste. Ženske v guni vrline so krepostne in čiste. Modreci jih razglašajo za odlične. Vendar tiste v guni strasti in neznanja niso tako hvalevredne. Strastne stremijo k čutnim užitkom, se jim prepuščajo in si vedno želijo uresničiti svoje sebične interese. Takšne ženske so navadno neiskrene, zavedene in nereligiozne ter veljajo za nezveste. Toda ženske v guni neznanja so najslabše in se jim ni mogoče upreti. »Kreposten moški ne bo nikoli – javno ali zasebno – osvajal žene drugega moškega. Vendar sem jaz prišel k tebi na ukaz Gospoda Brahme, da bi se poročil s tabo v skladu z obredom Gāndharva.« (Obred poteka tako, da se nevesta in ženin sestaneta na lastno pobudo in končata srečanje s spolno združitvijo, za kar niso potrebni nobeni sveti rituali.) »Moje ime je Śaṅkhacūḍa. Sem strah in trepet polbogov. Ko me zagledajo, v strahu zbežijo. V prejšnjem življenju sem živel na Goloki Vṛndāvani kot pastirček Sudāmā. Bil sem osebni prijatelj Gospoda Śrī Kṛṣṇe, eden od Njegovih osmih slavnih spremljevalnih pastirčkov. Nato me je Śrīmatī Rādhārāṇī preklela, da se bom rodil v Indiji v družini demonov. Z milostjo Gospoda Kṛṣṇe in Njegove mantre sem jātismarā, kar pomeni, da se spomnim svojega prejšnjega življenja. Tudi ti si jātismarā. Torej veš, da te je Rādhārāṇī v tvojem prejšnjem življenju na Goloki Vṛndāvani, ko te je ujela na samem s Kṛṣṇo, jezno preklela, da se boš rodila v Indiji. Na Goloki Vṛndāvani sem se želel družiti s tabo, toda ker sem se bal Rādhārāṇī, k tebi nisem pristopil.« Śaṅkhacūḍa je prenehal govoriti. Tulasī se je nasmehnila in veselo dejala: »Ljudje kot ti so slavni na tem svetu in dobra ženska hrepeni po takšnem možu. Premagal si me pri dokazovanju trditev. Moški, ki ga osvoji ženska, velja za nečistega in ljudje ga na splošno obsojajo. Med predniki in polbogovi so moški, ki jih je osvojila ženska, veljali za nizkotne in zaničevanja vredne. Celo njihovi starši jih v umu prezirajo. V Vedah je navedeno, da se ob rojstvu otroka ali smrti sorodnika brāhmaṇe prečistijo v desetih dneh, kṣatriye v dvanajstih, vaiśye v petnajstih, śūdre in preostali ljudje v nižjih razredih pa v enaindvajsetih dneh. Vendar moški, ki ga osvoji ženska, zavedno ostane nečist. Prečisti se šele takrat, ko se njegovo telo zažge in upepeli. Niti predniki niti polbogovi od njega ne sprejemajo daritev v obliki peciva, cvetja ... Moški, katerih srca popolnoma osvojijo ženske, ne žanjejo plodov svojega znanja, strogosti, jape, žrtvenega ognja, čaščenja, učenja in slave. Preizkusila sem te, da bi ugotovila, kako dobro si podkovan v znanju. Moža si je treba izbrati tako, da raziščeš njegove prednosti in pomanjkljivosti. Če kdo svojo hčer poroči z moškim brez dobrih lastnosti, s starcem, nevednim ali ubogim, nepismenim, bolnim, grdim, srditim, surovim, hromim, človekom brez udov, gluhim, nemim, neaktivnim ali impotentnim – to velja za greh, enakovreden grehu umora brāhmaṇe. Vendar če kdo svojo hčer poroči z mladim vaiṣṇavo, ki je učen, ima dobre lastnosti in je miren, s tem žanje sadove desetih konjskih žrtvovanj. Če kdo vzgoji hčer in jo nato zaradi pohlepa po dobičku proda, pade v pekel, znan kot Kumbhīpāka. Tam mora takšen grešnik za obdobje, enako štirinajstim življenjem Gospoda Indre, piti hčerin urin in jesti njene izločke. Med tem časom pa ga grizejo črvi in vrane. Po koncu tega obdobja je primoran, da se rodi na tem svetu kot bolnik, ki se mora preživljati s prodajo in prevažanjem mesa.« 5. poglavje Tulasī devī in Śaṅkhacūḍa se poročita Ko je Tulasī prenehala govoriti, se je tam naenkrat pojavil Gospod Brahmā. Ko sta mu Tulasī in Śaṅkhacūḍa izkazala spoštovanje, je dejal: »O, Śaṅkhacūḍa! Zakaj tratiš čas za takšne prazne pogovore s Tulasī? Poroči se z njo skladno z obredom Gāndharva. Tako kot si ti dragulj med moškimi, je ona dragulj med ženskami. Ko se poroči pameten par, je zveza zelo srečna. In kdo bi se odpovedal sreči, če je na dosegu roke? Kdorkoli bi to storil, je hujši od zveri. In ti, Tulasī! Zakaj preizkušaš tega plemenitega in sposobnega človeka, ki si lahko pokori bogove in tudi demone? Poroči se s Śaṅkhacūḍo, tako kot je Lakṣmī poročena z Nārāyaṇo, Rādhārāṇī s Kṛṣṇo, Sāvitrī z menoj, Śacī z Indro in Aditi s Kaśyapo. Ostani z lepim Śaṅkhacūḍo dlje časa, in če želiš, z njim obišči različne kraje. Ko bo Śaṅkhacūḍa zapustil telo, se boš vrnila na Goloko Vṛndāvano in dobila za moža Gospoda Kṛṣṇo.« Gospod Brahmā ju je blagoslovil in se vrnil v svoje prebivališče. Tulasī in Śaṅkhacūḍa sta se nato poročila skladno z obredom Gāndharva. Polbogovi so slavili njuno poroko, tako da so zaigrali na bobne in ju z neba obsipali s cvetjem. Včasih sta se mladoporočenca odpravila v cvetlični gaj, drugič na obrežje rek. Tam sta spala na cvetličnih posteljah, premazanih s pasto iz sandalovine, in uživala v zakonskih užitkih. Tulasī je možu zlahka ukradla srce, Śaṅkhacūḍa pa je prav tako pritegnil njenega. Tulasī je okrasila moža z vencem iz cvetja pārijāta, ki preprečuje bolezen in starost, mu na prst nataknila dragocen prstan z dragulji in mu ponudila čudovite redke drage kamne. S predanostjo se je priklonila njegovim stopalom in večkrat dejala: »V tvoji službi sem!« Śaṅkhacūḍa se je nasmehnil in ji podaril oblačila, ki jih je dobil v hiši Gospoda Varuṇe, dal ji je tudi dragoceno biserno ogrlico, okraske za nadlaket, ki jih je dobil od Swāhe (Agnijeve žene), zapestnice od Chaye (žene boga sonca), uhane od Rohiṇī (žene boga meseca), prstane od Rati (Kupidove žene), okraske iz školjk od Viśvakarme ter odlična posteljna pokrivala, okrašena z biseri in dragulji. Ko jo je še dodatno okrasil, si je položil njena stopala na prsi in dejal: »Tvoj služabnik sem.« Tulasī in Śaṅkhacūḍa sta zapustila zasebno bivališče in začela potovati po raznih krajih. Obiskala sta različne gore, cvetne vrtove, jame, plaže, rečne obale in gozdove. Z velikim zadovoljstvom sta uživala v medsebojnem druženju, kamorkoli sta šla, in se nista nikoli naveličala drug drugega. Nato je Śaṅkhacūḍa odpeljal Tulasī v svoje kraljestvo, kjer sta še naprej radostno uživala v družbi drug drugega. 6. poglavje Gospod Viṣṇu pomaga polbogovom Śaṅkhacūḍa je užival v svojem kraljestvu eno manvantaro (4.320.000 let) in v tem obdobju pridobil nadzor nad Devami, Dānavami, Gandharvami, Kinarvami in Rākṣasami. Bogovom je odtujil kraljestva in privilegije, odvzel jim je pravice do čaščenja in darovanja ter jim zaplenil orožje in ornamente. Zaradi tega so tavali po univerzumu kot nemočni berači. Navsezadnje so se združili in skupaj odšli na skupščino h Gospodu Brahmi. Ihteče so mu pripovedovali celotno zgodbo, kako jih je Śaṅkhacūḍa zatiral. Gospod Brahmā jih je peljal v kraljestvo Gospoda Śive in ga obvestil o vseh podrobnostih. Gospod Śiva je vse odpeljal na najvišje mesto, Vaikuṇṭha-loko, kjer ni niti starosti niti smrti. Ko so se približevali prvim vratom, so videli stražarje, ki so stražili vrata in sedeli na sedežih iz draguljev. Stražarji so imeli prelepa temno modra telesa, iz katerih je sijala svetloba. Imeli so nasmeh na obrazu, oči podobne lotosom, v vsaki od štirih rok pa so držali školjko, žezlo, disk in lotos. Odeti so bili v rumena oblačila in nosili okraske iz draguljev ter vence iz gozdnega cvetja. Gospod Brahmā jih je zaprosil za dovoljenje za vstop, oni pa so prikimali v znak odobravanja. Ko so šli še skozi šestnajst vrat, so končno prispeli pred Gospoda Nārāyaṇo. Skupščinska dvorana je bila polna svetnikov in spremljevalcev s štirimi rokami, ki so bili podobni Nārāyaṇi in so nosili dragulje kaustubha. Skupščinska dvorana se je lesketala od svetlobnih žarkov, da se je zdelo, kot bi pravkar vzšla luna. Po milosti Gospoda Nārāyaṇe je bilo v dvorani vse polno diamantov, nakita in ogrlic iz različnih draguljev. Na nekaterih mestih so bili nanizani biseri, ki so se bleščali in sijali, na drugih pa so bila v krogu razporejena ogledala. Na določenih mestih so bili dragulji, imenovani padmarāge, ki so bili umetniško razpostavljeni, tako da so bili videti kot lotosi, ki povsod širijo sijočo lepoto. Tam je bil niz stopnic, narejenih iz draguljev syamantaka. Po vsej dvorani so bili razporejeni čudoviti stebri, narejeni z draguljev indranīla. Od stebra do stebra so bili visoko nanizani listi sandalovine. Tam so bili tudi zlati vrči, polni vode. Povsod so bili venci iz cvetov pārijāte, sladko dišeča drevesa sandalovine, žafran in mošus. Celotno ozračje bilo prežeto s sladkimi dišavami. V enem delu skupščinske dvorane, katere obod je meril osem tisoč milj, so plesali Vidyadare. Vsepovsod je bilo veliko služabnikov, ki so opravljali različne službe. Gospod Brahmā, Gospod Śiva in preostali polbogovi so videli Gospoda Harija (Nārāyaṇo), kako sedi sredi dvorane na dragocenem prestolu iz draguljev. Videti je bil kot mesec, obdan s številnimi zvezdami. Na glavi je imel krono, v ušesih uhane, okrog vratu venec iz divjega cvetja, telo pa je imel premazano s pasto iz sandalovine. V roki je držal lotos, z nasmehom na obrazu opazoval plesalce in poslušal glasbo. Videti je bil zelo miren. Lakṣmī je nežno držala Njegova stopala, medtem ko je On žvečil betlov orešček, ki Mu ga je dala. Gaṅgā Ga je s predanostjo hladila z belimi cāmarami, preostali pa so Mu v predanosti s sklonjenimi glavami peli vedske himne. Gospod Brahmā in drugi bogovi so izkazali spoštovanje Gospodu Viṣṇuju, pri tem pa so se jim naježile dlake, iz oči so jim polzele solze, njihove glasove pa so dušila čustva. Nato je Gospod Brahmā s sklenjenimi rokami in sklonjeno glavo obvestil Gospoda o Śaṅkacūḑovem početju. Gospod Hari se je nasmehnil in dejal: »O, otrok, rojen iz lotosa! Vse vem o Śaṅkhacūḍi. V svojem prejšnjem življenju je bil moj veliki bhakta, zelo živahen pastirček na Goloki Vṛndāvani. Povedal vam bom nekaj o njem, kar je zelo sveto. Ime mu je bilo Sudāmā in je bil moj glavni spremljevalec. Zdaj je Dānava, ker ga je Rādhārāṇī na Goloki Vṛndāvani grozno preklela. Povedal vam bom, kako se je to zgodilo.« »Nekega dne sem zapustil Rādhārāṇījino družbo in odšel na ples rasa z gopĩjo po imenu Vīrajā. Rādhā je kmalu od ene od svojih služabnic izvedela, da sem se spogledoval z Vīrajo. Zaslepljena od besa je odhitela tja s Svojimi spremljevalkami, da bi se prepričala, ali je to res. Ko je izvedela resnico, je Vīrajo takoj spremenila v reko. Sam sem izginil s prizorišča, zato je Rādhārāṇī s spremljevalkami jezno odhitela domov.« »Pozneje ko sem bil s Sudāmo in me je Rādhārāṇī videla, je pristopila in me zasula z žaljivkami, vendar sem molčal. Toda Sudāmā tega ni mogel prenašati, zato Jo je okaral v moji navzočnosti. To je bilo za Njeno dostojanstvo povsem nesprejemljivo. Njene oči so postale rdeče od besa in takoj je ukazala Svojim tisočim spremljevalkam, naj ga odpeljejo stran. Sudāmā je v trenutku začel drhteti od strahu. Ko so ga Njene spremljevalke poskušale odgnati, se jim je zoperstavil, ponavljajoč očitke proti Njej. Ko je Rādhārāṇī to slišala, ga je preklela, rekoč: 'Rodil se boš iz Dānavijine maternice!'« (Dānavi je demonska ženska.) »Sudāmā se Mi je priklonil in v joku začel odhajati. Toda Rādhārāṇī, ki je zelo milostljiva, se je začela topiti. V ihtenju mu je večkrat poskušala prepričati, da bi odšel. 'Počakaj! Počakaj!' je ponavljala. 'Kam odhajaš? Ni ti treba oditi. Prosim, pridi nazaj.' Postala je užaloščena, Njene spremljevalke in pastirčki pa so začeli jokati. Pojasnil sem jim: 'Ne bo minilo pol trenutka, ko se bo Sudāmā vrnil in izpolnil pogoje prekletstva. Seveda, pol trenutka tukaj je enako kot ena manvantara (4.320.000 let) na Zemlji.' Nato sem zaklical za Sudāmo: 'O, Sudāmā! Takoj ko se prekletstvo konča, se, prosim, vrni sem.'« »O, polbogovi, ta izkušeni mistik in bhakta Śaṅkhacūḍa se bo vrnil na Goloko. O, bogovi, zatorej vzemite moj trizob in se hitro odpravite v Indijo. Gospod Śiva bo s trizobom ubil Dānavo. Demon nosi okrog vratu Moj vseugoden amulet. Imenuje se Osvajalec sveta. Dokler ga nosi, ga nihče ne more ubiti. Zato bom šel k njemu, preoblečen v brāhmaṇo, in ga prosil za amulet. Toda ti si mu dal blagoslov, da ne bo umrl, dokler krepost njegove žene ne bo omadeževana. Tudi za to bom poskrbel. Takrat bo nedvomno umrl. Ko bo njegova žena zapustila telo, bo postala moja najljubša žena.« Nato je Nārāyaṇa dal Svoj trizob Gospodu Śivi. 7. poglavje Odposlanec pri Śaṅkhacūḍi Gospod Brahmā in preostali polbogovi so se vrnili v svoja prebivališča. Pozneje je Gospod Śiva, da bi dosegel zmago za polbogove, postavil svoj veliki šotor in se utaboril na obali reke Chandrabhāga pod prekrasnim figovcem. Nato je poslal Puṣpadando, vodjo Gandharv, kot glasnika k Śaṅkhacūḍi. Ko je Puṣpadanda prispel v Śaṅkacūḑovo prestolnico, je opazil, da je lepša od Indrovega kraljestva in bolj razkošna kot kraljestvo Kuver. Mesto je bilo štirideset milj široko in osemdeset milj dolgo. Zgrajeno je bilo iz biserov in dragocenih kristalov, na vseh straneh pa so bile ceste. Mesto je drug za drugim obdajalo sedem nedostopnih jarkov. Tam je bilo na stotine trgovin, polnih trgovskih izdelkov in tržnega blaga. Povsod so bile palače trgovcev in obrtnikov. Tisoče in tisoče veličastnih zgradb, zgrajenih iz škrlatnih draguljev in okrašenih z različnimi okraski ter polnih izbranih dodatkov, je dajalo mestu neizmeren čar. Vodja Gandharv je videl, da je Śaṅkacūḑova palača okrogle oblike kot luna. Obdajali so jo štirje zaporedni jarki z ognjenimi zublji. Na vrhu palače so bila obzidja iz draguljev, ki so se dotikala neba. Za sovražnike je bila palača nedostopna, prijateljem pa ni predstavljala nobenih ovir. Dvanajst vrat, okrašenih z lotosi, bisernimi ogledali, slikami in kipi, je varovalo dvanajst stražarjev. Z vseh strani so palačo varovali zelo močni, graciozni, lepo oblečeni in bogato okrašeni demoni, ki so v rokah držali rajska orožja. Ko se je Puṣpadanda približal prvim vratom, je videl, da jih je stražil moški z ostudnim obrazom, bakreno poltjo in rjavkasto rumenimi očmi. Smehljal se je, v roki pa je držal trizob. Puṣpadanda mu je pojasnil namen svojega poslanstva – da je vojni odposlanec – nato mu je stražar dovolil vstopiti; enako so storili tudi preostali stražarji. Pri zadnjih vratih je Puṣpadanda stražarju dejal: »O, stražar, hitro obvesti kralja, da se pripravlja vojna.« Stražar je to storil in ko je dobil Śaṅkacūḑovo dovoljenje, je glasnika pospremil v notranjost. Tam je Gandharva zagledal dobro grajenega in lepega demona, kako sredi kraljevskega zborovanja sedi na zlatem prestolu. Eden od spremljevalcev je nad kraljevo glavo držal senčnik iz draguljev, medtem ko so ga drugi spremljevalci hladili s belimi cāmarami. Obkrožalo ga je nešteto demonov, oboroženi stražarji pa so hodili sem ter tja. Śaṅkhacūḍa je bil oblečen v čudovita rajska oblačila, bil je prekrit s cvetnimi venci in odišavljen. Ko je Puṣpadanda vse to videl, je osupnil in Śaṅkhacūḍi dejal: »O, kralj, jaz sem glasnik Gospoda Śive in ime mi je Puṣpadanda. Moj gospodar mi je naročil, naj ti povem naslednje: polbogovi so poiskali zavetje pri Gospodu Hariju. Zato bi bilo zate bolje, da jim vrneš njihova kraljestva in pravice. Gospod Hari je dal Svoj trizob Gospodu Śivi in ga prosil, naj se bojuje proti tebi, če bo treba. Gospod Śiva trenutno prebiva v senci figovca na obali reke Puṣpabhadre. Ali boš moral vrniti polbogovom njihovo lastnino ali pa se boš moral pripraviti na boj z Gospodom Śivo … Kakšen je tvoj odgovor, da vem, kaj povedati svojemu gospodu?« Demon se je glasno zasmejal in dejal: »Bolje bo, da odideš. Zjutraj ga bom obiskal.« Odposlanec se je vrnil h Gospodu Śivi in mu prenesel demonovo sporočilo. Medtem se je pred Gospodom Śivo pojavila skupina: Kārttikeya, Nandī, Mahākāla, Bāna, Maṇibhadra, osem Bhairav, enajst Ruder, osem Vasujev, dvanajst Ādityj, Indra, Agni, Candra, Viśvakarmā, dva Aśvinī-kumārja, Kuvera, Yama, Jayanta, Nalakūvera, Vāyu, Varuṇa, Budha, Maṅgalā, Dharma, Śani, Kāma, Ugra-chaṇḑā, Koṭarī, storoka Bhadrakālī in številne druge osebnosti. Bhadrakālī je sedela na sijajni kočiji. Njeni pripomočki, oblačila, cvetni venec in pasta iz sandalovine so bili rdeče barve. Da bi navdihnila svoje bhakte in pognala strah sovražnikom v kosti, je začela plesati, se smejati in prepevati. Njen zvijajoč se jezik in lobanja, ki jo je držala v roki, sta merila vsak po osem milj v obsegu. Nosila je trizob, železno kopje, školjke, kolo, lotos, lok, puščice, boben, meč, strelo, orožje Viṣṇuja in Varuṇe, puščico v obliki kačje zanke (nāgapāśo), orožje od Agnija, Nārāyaṇe, Brahme, Gandharve, Garuḍe, Paśupatija, tolkač, ščit in druga neustavljiva orožja. Neustrašno boginjo je spremljalo na milijone yogini in dakini bhakt ter prav tako številni duhovi, škratje in demoni, znani kot Bhūte, Prete, Piśāce, Kuṣmāṇḍe, Brahmā Rākṣase, Rākṣase ter Yakṣe in Kinnare. Nato je prispel Kārttikeya in se priklonil svojemu očetu, Gospodu Śivi, ta pa ga je prosil, naj sede na Njegovo levo stran in mu pomaga. Vojska je bila pripravljena na bitko. 8. poglavje Śaṅkhacūḍa tolaži Tulasī V palači je mogočni Śaṅkhacūḍa odšel v ženske prostore in obvestil Tulasī o neizbežni vojni. V trenutku, ko je to slišala, so se ji izsušili nebo, ustnice in grlo. Z žalostnim srcem mu je dejala: »O, moj gospod, moj prijatelj, moj gospodar! Ostani za trenutek v mojem srcu. Za trenutek me napolni z življenjem. Prosim, zadovolji mojo človeško željo. Dovoli mi, da se popolnoma zazrem vate, da bodo moje oči zadovoljene. Diham zelo nemirno. Ob zori sem sanjala strašljive sanje. Imam občutek, kot da gorim v sebi.« Kralj je končal svoj obred ter iskreno in blagodejno dejal Tulasī: »O, moja kraljica, ko pride čas, da žanjemo plodove svojih preteklih dejanj, izkušamo dobro in zlo, zadovoljstvo in bolečino ter strah in obžalovanje. Drevesa zrastejo, razvijejo se veje, cvetijo cvetovi in pojavijo se plodovi. Sčasoma plodno drevo propade. Podobno v določenem času zrastejo in propadejo tudi ljudje. V določenem času tudi stvarnik ustvarja, vzdrževalec vzdržuje, uničevalec pa uničuje. To je zakon ustvarjanja, vzdrževanja in uničevanja. Zato bi morali vedno častiti Gospoda Kṛṣṇo, kajti On je gospodar Brahme, Viṣṇuja in Śive, On je stvarnik, vzdrževalec in uničevalec. Nima ne začetka ne konca in ni odvisen od materialne energije. Gospod Kṛṣṇa je po svoji lastni volji ustvaril naravo z njenimi premičnimi in nepremičnimi predmeti. Vsa bitja, od Gospoda Brahme do travne bilke, so umetna in začasna. V določenem času zrastejo in propadejo. Zato bi bilo zate bolje, da častiš spremljevalca Śrīmatī Rādhārāṇī, Gospoda Kṛṣṇo, ki ni v stiku s tremi gunami materialne narave, ki je Nadduša v vsem in Gospodar vsega. Zatorej vzemi Kṛṣṇovo zavetje, kajti po njegovem ukazu veter piha hitreje, sonce izžareva toploto, Indra ustvarja dež, smrt obiskuje človeška bitja, ogenj gori in luna potuje po nebu. Išči Vrhovnega Kṛṣṇo, ki je smrt smrti, čas časa, stvarnik stvarnika, vzdrževalec vzdrževalca in uničevalec uničevalca. Poišči zavetje v Njem. Najdražja moja, nihče ni nikogaršnji prijatelj, toda Gospod Hari (Kṛṣṇa) je prijatelj vseh. Zato moli k njemu in mu služi. Ljubezen moja, kdo sem jaz in kdo si ti? Združila naju je božja previdnost v skladu z najino karmo in naju bo tudi razdvojila. Ko pride nevarnost, so vznemirjeni zgolj neumneži. Modri niso nikoli vznemirjeni. Užitek in bolečina se vedno obračata kot kolo. V Badarikāśrami si izvajala strogosti, da bi dobila za moža Gospoda Nārāyaṇo in nedvomno ga boš. Tudi sam sem izvajal strogosti, da bi dobil tebe za ženo in po milosti Gospoda Brahme sem te dobil. Zelo kmalu boš dobila Govindo na Goloki Vṛndāvani in ko bom zapustil to demonsko telo, bom tudi jaz odšel tja. V tem kraljestvu se bova znova videvala. Zaradi prekletstva Rādhārāṇī sem se rodil v sveti deželi Indiji, toda vrnil se bom na Goloko Vṛndāvano. Zato, draga moja, ne skrbi zame. Tudi ti boš zapustila človeško obliko in prevzela duhovno ter odšla h Gospodu Hariju. Zato naj ti ne bo žal.« Tulasī se je tako potolažila. Śaṅkhacūḍa je s Tulasī preživel noč v palači draguljev, ki je bila osvetljena z diamantnimi svetilkami. Počivala sta na lepo okrašeni postelji, posuti s cvetjem in maziljeni s pasto iz sandalovine. Nato je Tulasī, ki ni jedla ničesar in je bila zaradi tega suhljata, preplavila žalost in začela je ihteti. Kralj, ki je poznal resnico o življenju, jo je objel in jo znova tolažil na različne načine. Duhovne napotke, ki jih je v gozdu Bhāṇḍīra prejel od Gospoda Kṛṣṇe in so lahko pregnali vsakršno žalost in zablode, je zdaj previdno razkril Tulasī. V trenutku, ko jih je slišala, je njeno veselje postalo brezmejno, ker je doumela, da je vse na tem svetu začasno. Z možem sta nato preostanek noči preživela v ljubečih izmenjavah. 9. poglavje Śaṅkhacūḍa se pripravlja na vojno V času brāhma-muhūrte (pred sončnim vzhodom) je Śaṅkhacūḍa vstal iz postelje, posute s cvetjem. Slekel je nočna oblačila, se okopal v čisti vodi, oblekel čista oblačila ter označil svoje telo in čelo s tilako. Opravil je vse potrebne obrede in častil svoje osebno Božanstvo. Nato je videl blagodejne darove, kot so skuta, ghi, med, riž, in kot ponavadi razdelil brāhmaṇam najboljše dragulje, bisere, oblačila ter zlato. Da bi bil njegov odhod v vojno ugoden, je dal svojemu duhovnemu učitelju nekaj biserov, draguljev in diamantov, revnim pa nekaj konj, slonov in krav. Potem je dal brāhmaṇam tisoč shramb, tri lakhe (tristo tisoč) mest in sedem lakhov (sedemsto tisoč) vasi. Sina Suchandro je imenoval za kralja namestnika in mu zaupal skrb za družino, kraljestvo, zakladnico, podložnike, premoženje, skladišča in prevozna sredstva. Śaṅkhacūḍa se je oblekel za vojno in se oborožil z lokom ter puščicami. Kralj je ukazal vojski, naj se zbere, in tako se je tristo tisoč konjev, sto tisoč slonov, deset tisoč kočij, trideset milijonov lokostrelcev, trideset milijonov oboroženih vojakov in trideset milijonov suličarjev s trizobi pripravilo na bitko. Ko je kralj preštel svoje sile, je določil mahāratho, strokovnjaka za vojskovanje, za poveljnika treh lakhov (tristo tisoč) sil akṣauhinī. (Akṣauhinī je celotna armada, sestavljena iz 109.000 vojakov pehotne enote, 65.010 konjev, 21.870 vozov in 21.870 slonov). Z ukazom, ki ga je dal trem silam akṣauhinī, naj udarijo po vojaških bobnih, se je spomnil Gospoda Harija in izstopil iz paviljona. Śaṅkhacūḍa se je peljal na lepem vozu ter se pod vodstvom svojega duhovnega učitelja in starešin odpravil h Gospodu Śivi. Gospod Śiva se je v tem času zadrževal na obali reke Puṣpabhadre, v Siddhāśramu. To sveto mesto je bilo znano po tem, da je omogočalo sādhujem zlahka doseči popolnost yoge. Tu je strogosti izvajal tudi Gospod Kapila, zato so tja odšli njegovi bhakte in počeli enako. Kraj je na zahodu mejil na Zahodno morje, na vzhodu na gorovje Malaya, na jugu na goro Śrī Śaila in na severu na goro Gandhamādhana. Reka Puṣpabhadrā je bila široka štirideset in dolga štiri tisoč milj. Ponujala je velike duhovne dobrobiti in je bila vedno polna kristalno čiste vode. Ona je najljubša soproga Lavaṇa (slanega) oceana in je resnično zelo sveta. Izvira iz reke Sarasvatī v Himalaji in se ob reki Gomatī, ki teče na njeni levi strani, na koncu združi z Zahodnim oceanom. 10. poglavje Nasvet Gospoda Śive Ko je demon prišel tja, je videl Gospoda Śivo, kako v yogijski meditacijski drži sedi na korenini figovca. Svetil je kot milijon sonc in se smejal. Videti je bilo, kot da iz vsake pore njegovega telesa izžareva neskončna svetloba. Oblečen je bil v tigrovo kožo, držal je trizob in sekiro, glavo pa so mu prekrivali svetli šopi razmršenih las. Imel je pet obrazov in na vsakem po tri oči, okrog vratu so se mu vile svete kače. Bil je smrt smrti, uničevalec sveta in mogočen gospodar. Obraz je imel miren in lep. Svoje bhakte naredi nesmrtne, podeljuje sadove strogosti in je vir blaginje. On uniči svet in reši grešnike iz pekla. Ko je Śaṅkhacūḍa videl Gospoda Śivo, je stopil s svojega voza in se mu z vso svojo vojsko ponižno priklonil. Pozdravil je tudi Bhadrakālī, ki je bila na levi strani Gospoda Śive, in Kārtikkeyo, ki je bil spredaj. V odgovor so mu podelili blagoslove. Nandī in preostali bhakte Gospoda Śive so vstali in ga primerno pozdravili. Śaṅkhacūḍa jih je vljudno nagovoril, nato pa sedel poleg Gospoda Śive, ki ga je veselo pozdravil in dejal: »O, kralj, Gospod Brahmā, stvarnik sveta in oče religioznih dolžnosti, je imel sina vaiṣṇavo po imenu Marīci, ki je spočel krepostnega sina Kaśyapo. Daksa, drugi sin Gospoda Brahme, se je poklonil Kaśyapi in mu dal svojih trinajst hčera za žene. Od teh hčera je Danu, ki je bila zelo blažena in krepostna, rodila štirideset sinov. Vsi so bili zelo pogumni in znani kot Dānave. Med njimi je bil ugleden Vipracitti, ki je bil najbolj hraber, pobožen in predan Gospodu Viṣṇuju. Njegovemu sinu je bilo ime Dambha in je za svojega duhovnega učitelja dobil Śukrācāryo. Po učiteljevem nasvetu je v Puṣkari častil Gospoda Kṛṣṇo, tako da je sto tisoč let recitiral njegovo mantro. Zato mu je z blagoslovom Gospoda Kṛṣṇe uspelo dobiti takšnega sina, kot si ti.« »V prejšnjem življenju si bil zelo religiozen in glavni pastirček ter prijatelj Gospoda Kṛṣṇe na Goloki. Zaradi Rādhārāṇījinega prekletstva si zdaj tu postal gospodar demonov. Vendar si tudi vaiṣṇava. In vaiṣṇava meni, da je vse – od oblike Gospoda Brahme do oblik travnih bilk – zelo iluzorno. Tudi če bi mu ponudili štiri oblike osvoboditve – sālokyo (življenje na istem planetu z Gospodom Viṣṇujem), sārṣṭi (enako razkošje, kot ga ima Gospod Viṣṇu), sāyujyo (združitev z Gospodom Viṣṇujem) in sāmīpyo (enakovredno druženje z Gospodom Viṣṇujem) – mu za vse to sploh ne bi bilo mar, saj ga zanima le služenje Gospoda Viṣṇuju. Niti mu ni mar za položaje, ki jih imajo Indra, Kuvera ali Brahmā, saj se mu zdijo nepomembni. Mar mu je le za čaščenje in služenje Gospodu Kṛṣṇi. Zdaj si resnični Kṛṣṇov služabnik. Zakaj se torej ukvarjaš z zadevami, ki pripadajo polbogovom in so zate neresnične? Bolje bi bilo, da polbogovom vrneš kraljestva in me razveseliš s tem dejanjem. Naj se polbogovi vrnejo na svoje položaje, ti pa srečno vladaj v svojem kraljestvu. Vi ste vsi potomci Kaśyape Munija, zato ni zaželeno, da se sorodniki prepirajo med sabo. Dejansko uboj brāhmaṇe ni niti za šestnajstino tako velik kot greh, ki ga storimo z ustvarjanjem sovražnosti med sorodniki.« »O, kralj, počakaj. Če misliš, da boš s tem, ko boš polbogovom vrnil njihova kraljestva, izgubil ugled, moraš tudi upoštevati, da nikogaršnji položaj ni trden in nespremenljiv. Ko se svet popolnoma izniči, izgine celo Gospod Brahmā, nato se po Božji volji spet pojavi. Pozneje na podlagi svojega znanja znova vse ustvari. Toda vrsta znanja, inteligence in spomina, ki jo ljudje prejmejo, je odvisna od količine strogosti, ki so jo izvajali v svojih prejšnjih življenjih.« »Upoštevaj tudi to: resnica podpira dharmo ali kreposti. V Satya-yugi (zlati dobi ali dobi resnice) je krepost popolna, v Tretā-yugi (srebrni dobi) se zmanjša za četrtino, v Dvāpara-yugi (bakreni dobi) za polovico, v Kālī-yugi (železni dobi ali dobi prepirov) pa za tri četrtine. Na koncu Kālī-yuge se krepost zmanjša še bolj – tako kot pojemajoči polmesec v temni noči.« »Ali pa si zamisli sonce: poleti je njegova svetloba zelo močna, pozimi dosti manj. Opoldne sonce zelo močno pripeka, zjutraj in zvečer pa ne. V določenem času sonce vzhaja, v določenem postane močno in v določenem času zaide. Zaradi delovanja časa ga zastirajo oblaki.« »Potem pomisli na luno: ko luno požre Rahu (kot pri luninem mrku), drhti; ko jo izpusti, znova postane svetla. Ob ščipu je luna polna, vendar ne ostane takšna. V svetlem štirinajstdnevnem obdobju vsak dan narašča, v temnem štirinajstdnevnem obdobju pa vsak dan upada. V štirinajstdnevnem obdobju po novi luni je videti zdrava in sijoča, v štirinajstdnevnem obdobju po polni luni, ko iz dneva v dan slabi, pa vse manjša, kot bi bila podvržena propadanju. Zato je luna v nekem trenutku videti močna, v drugem pa šibka in bleda.« »Podobno Bali Mahārāja zdaj živi na Pātālaloki (eden izmed planetov pod zemljo), toda v nekem drugem času bo postal gospodar polbogov. Enkrat je zemlja bogata z žiti in je počivališče vseh bitij, drugič pa je prekrita z vodo. Celoten svet, vključno s premičnim in nepremičnim, se v določenem trenutku pojavi, v drugem pa izgine.« »Samo Gospod Kṛṣṇa, Vsevišnja Božanska Osebnost, ostaja vedno enak. Po Njegovi milosti sem dobil ime Mṛtyuñjaya (tisti, ki premaga smrt). Bil sem priča številnim uničenjem sveta in tudi v prihodnosti bo tako. Gospod Kṛṣṇa je sočasno materialna narava in Vrhovno Bitje. On je individualna duša in tudi Vrhovna duša. Čeprav prevzema mnoge oblike, je On sam nad njimi. Kdorkoli ponavlja Njegovo ime in opeva Njegove slave, lahko premaga smrt in ni podložen vplivom rojstva, smrti, bolezni, starosti ter strahu. Gospod Kṛṣṇa je ustvaril Brahmo – stvarnika, Viṣṇuja – vzdrževalca, in mene – uničevalca. Po Njegovi volji imamo takšne moči in vpliv. O, kralj! Za uničenje sem pooblastil Kālo, Agnija in Rudro, medtem ko jaz zgolj nenehno, dan in noč, pojem Njegovo ime in opevam Njegove slave. Zato se imenujem Mṛtyuñjaya in s svojim znanjem sem premagal smrt. Sem neustrašen. Smrt odleti stran, ko me vidi, tako kot zbežijo kače, ko zagledajo Garudo.« Kralj Śaṅkhacūḍa se je zahvalil in znova slavil Gospoda Śivo ter skromno odgovoril: »Kar si rekel, je res, vendar mi dovoli, da izrečem nekaj besed. Prosim, poslušaj. Pravkar si dejal, da je bojevanje s sorodniki velik greh. Zakaj je potem Gospod v imenu polbogov vzel vse imetje Baliju Mahārāji in ga poslal na Pātālo? Zakaj je Gospod zaradi istega razloga ubil Hiraṇyākṣo, Hiraṇyakaśipuja, Śumbho in druge Dānave (demone)? Pred davnimi časi so demoni in polbogovi trdo delali skupaj, pinjili so ocean, da bi iz njega pridobili nektar. Toda zakaj je Gospod dal nektar polbogovom? O, gospod, ta univerzum je igrišče Gospoda Kṛṣṇe in komurkoli On nakloni srečo ter slavo, ju dobi. Prepiri med polbogovi in demoni so večni. Zmaga in poraz se izmenjujeta na obeh straneh. Zato je neprimerno in nepotrebno zate, da se vmešavaš v naš prepir. Kajti ti, veliki Gospod, si moj sorodnik in moj prijatelj. In tvoja narava je Najvišje sebstvo. V tvojih očeh so demoni in polbogovi enaki. Zato je vsekakor sramotno zate, da postaneš naš nasprotnik in daješ prednost polbogovom. Če zmagaš v tej bitki, slava in ugled, ki bi ju pridobil, ne bosta tako veliki, kot če zmagamo mi. Če te premagamo, bi bila sramota in nečast, ki bi si ju prislužil, veliko večja od tiste, ki bi si jo prislužili mi, če bi bili poraženi; mi smo namreč majhni, ti pa velik.« Gospod Śiva se je nasmehnil in milo dejal: »O, kralj, ti izhajaš iz družine brāhmaṇ. Če me premagaš, kako naj se osramotim? Nekdaj se je Gospod bojeval z Madhujem in Kaitabho ter Hiraṇyākṣo in Hiraṇyakaśipujem. Jaz pa sem se bojeval s Tripuro. Univerzalna mati Durgā Devī se je bojevala s Śumbho in drugimi demoni. Toda nihče od omenjenih demonov, ki so bili ubiti v vojni, se ne more v pogumu primerjati s teboj. Ti si najboljši med spremljevalci Gospoda Kṛṣṇe. Polbogovi so poiskali zaščito Gospoda Harija, ki me je v njihovem imenu poslal k tebi. Če me premaga tako vzvišena oseba, kot si ti, kako naj bom osramočen? Presenečen sem, da govoriš o sramoti in nečasti. Tega nekoristnega pogovora nima smisla nadaljevati. Torej, ali boš vrnil polbogovom kraljestva ali pa se pripravi na boj z mano. Glede tega sem trdno odločen.« 11. poglavje Začetek vojne Śaṅkhacūḍa je hitro vstal, se priklonil Gospodu Śivi in se s služabniki povzpel na voz. Gospod Śiva je ukazal svoji vojski, naj bo pripravljena, in Śaṅkhacūḍa je storil enako. Glasbeni inštrumenti so glasno zadoneli in uradno naznanili začetek vojne. Ob krikih bojevnikov se je razlegel glasen hrup. Boj med polbogovi in demoni se je začel. Obe strani sta se pravično bojevali. Indra se je boril z Vṛṣaparvo, Bhāskara (bog sonca) z Vipracittijem, Niśākara (bog meseca) z Dambho, Fire z Gokarṇo, Kuvera z Kālakeyo in Viśvakarmā z Māyo. Mṛtyu (bog smṛti) se je bojeval z Bhayaṁkaro, Yama z Śambaro, Vāyu z Bālo, Varuṇa z Vikaco, Budha z Dhṛṭapṛṣṭho, Śani (sin boga sonca) z Raktākṣo, Jayanti (boginja zmage) z Ratnasāro, Vasuji s skupino Varcasov, dva Aśvinī-kumāra z dvema Dīptimānoma, Nalukūvara z Dhūmo in Dharma z Dhurandharo. Maṅgala se je spoprijela z Ganakakso, Vaiṣvānara z Śobhākaro, Manmathā s Pipito, dvanajst bogov sonca z Gokāmukho, Cūrṇo, Khaḑgo, Dhūmro, Saṁhalo, Viśvo in Pālāśo. Enajst Ruder se je bojevalo z enajstimi groznimi in močnimi asurami, Mahāmani se je boril z Ugracaṇḑo ter drugimi, Nandīśvara in preostali pa z vodilnimi demoni. Gospod Śiva, boginja Kālī in njun sin Kārttikeya so se utaborili pri korenini svetega figovca. Kralj Śaṅkhacūḍa, okrašen z biseri in obdan z milijoni demonov, je sedel na čudovit prestol iz draguljev. Začela se je velika bitka. Uporabili so veliko mističnega in nadnaravnega orožja, ubiti pa so bili številni polbogovi in demoni. V rokah vojakov so se svetili buzdovani, dolgi in kratki meči, paṭṭiśe in bhuśuṇḑe, mudgare (različne vrste železnih kijev), kopja, sulice, sekire in druga orožja. Z njimi so navdušeni bojevniki rjoveli in drug drugemu sekali glave. Zadevali in na koščke so trgali slone, konje, vozove in vojake pehotne enote, skupaj z njihovimi vozniki in potniki. Vsepovsod so ležali odrezani deli teles: roke, stegna, dlani, ušesa in noge. Razsekani na koščke so bili številni meči, zastave, puščice, bojevniška oblačila in čudoviti okraski. Od spopada so bile povsod po zemlji razmetane žareče glave z uhani in posamezni deli slonov. Odsekane roke z okraski in orožja so bile raztreseni naokoli kot satovje. Bojevniki, ki so se bojevali na bojišču, so videli veliko teles z odsekanimi glavami, ki so še vedno poskakovala in držala orožja v rokah. Bojevniki so izstrelili drug proti drugemu toliko puščic, da so zastrle sonce, in zdelo se je, kot da je nastopilo deževno obdobje. Junaki so rjoveli kot levi, glasno pihali v školjke in se divje bojevali. Čeprav je bil boj strašen in buren, je bil za bojevnike prijeten. Nato so bili polbogovi poraženi. Mnoge so ranili izstrelki in orožja, zato so prestrašeni zbežali z bojišča. 12. poglavje Kārttikeya in Kālī vstopita v bitko Polbogovi so se vrnili h Gospodu Śivi in pri njem poiskali zavetje. Vznemirjeno so vzklikali: »O, Gospod, prosim, reši nas! Reši nas!« Ko je Gospod Śiva videl, da so polbogovi poraženi, in slišal njihove strašne krike, se je zelo razjezil. Sočutno jih je pogledal in jim tako zagotovil zaščito. Svojemu sinu, velikemu junaku Kārttikeyi, je ukazal, naj napade sovražnika. Kārttikeya se je pogumno bojeval s hordami demonov, jezno kričal in junaško rjovel ter v bitki ubil sto akṣauhiṇīj. Nato jim je Kāli z očmi, podobnimi rdečim lotosom, odsekala glave, popila kri in hitro pojedla njihovo meso. Borila se je na veliko načinov in prestrašila polbogove in demone. Kamorkoli je šla, je pila kri Dānav. Z eno roko je zgrabila deset milijonov slonov in deset milijonov mož ter jih igrivo potisnila v usta. Zdelo se je, da na bojišču pleše na tisoče brezglavih teles. Vsi strahopetci so se prestrašili silnega trušča. Kārttikeya se je znova razjezil. Z neštetimi salvami puščic je v nekaj trenutkih zadel na tisoče demonskih vodij. Veliko prestrašenih Dānav je pobegnilo, tisti, ki so ostali, pa so bili ubiti. Kārttikeya se je izmenično bojeval z demoni Vṛṣaparvo, Vipracittijem, Daṇḍo in Vikampano ter jih ranil s kopjem. Kāli je pomagala Kārttikeyi in skupaj sta zmagala v bitki. V nebesih so njihovi prebivalci udarjali na bobne in ju obmetavali s cvetjem. Grozljivo predstavo, ki sta jo uprizorila Kārttikeya in Kāli, je videl tudi Śaṅkhacūḍa, Videti je bila tako strašna kot končno uničenje sveta, zato se je jezen pripravil na boj. V spremstvu številnih junakov se je povzpel v svoje plovilo, okrašeno z diamanti in opremljeno z orožji ter raketami. To je poživilo in opogumilo njegove može, zlasti ko je, sedeč na sredini plovila, potegnil tetivo loka do ušes in izstrelil salve strašljivih puščic, katerih vboda ni bilo mogoče preživeti. Zajele so bojišče kot dežna ploha in ga prekrile s temo, ki so jo le občasno razblinili ognjeni bliski. Nandīśvara in drugi polbogovi so pobegnili, Kārttikeya pa je ostal. Nato je kralj Dānav strašno zasul gore, kače, pitone in drevesa, da se jim ni bilo mogoče zoperstaviti. Zato je bil Kārttikeya videti kot sonce, prekrito z debelimi plastmi zmrzali. Śaṅkhacūḍa je razbil Kārttikeyevo vozilo, razsekal njegov lok, voz in konje ter uničil pava, ki ga je nosil. Nato je vrgel žareče kopje v Kārttikeyeve prsi in sila udarca je povzročila, da je ta padel v nezavest. Kārttikeya, ki se mu je zavest hitro povrnila, se je povzpel na svoj trpežni voz, okrašen z dragulji, vzel orožje in rakete ter se strašno bojeval. S svojimi mističnimi orožji je besno razklal predmete, ki so jih vrgli nanj: kače, gore, drevesa in skale. Potem je z vodnim orožjem pogasil ogenj, zlomil demonov lok, razbil voz ter ubil njegovega voznika. Rjovel in kričal je kot junak, razklal Śaṅkacūḑov oklep in krono ter nato zalučal žareče kopje v demonove prsi. Śaṅkhacūḍa se je nezavesten zgrudil. Toda v trenutku se je ta močni asura spet zavedel, z levjo močjo vstal in zarjovel. Pograbil je drugi lok in več puščic ter se povzpel na drugi voz. Kot najodličnejši pri uporabi mističnih moči je v Kārttikeyo izstrelil točo puščic, ki so ga popolnoma zasule. Zatem je demon zgrabil nepremagljivo železno kopje, napolnjeno z energijo Gospoda Viṣṇuja, ki je žarelo kot sto sonc in bilo videti kot velik ogenj, ki se pojavi ob koncu sveta. Śaṅkhacūḍa je v Kārttikeyo zalučal kopje, ki ga je zadelo z močjo ogromne ognjene krogle, zaradi česar se je nezavesten zgrudil. Kālī je takoj odšla k sinu, ga dvignila k prsim in odnesla h Gospodu Śivi, ki ga je s poglobljenim znanjem oživil in obdaril z neizčrpno močjo. Nato je Kārttikeya poln moči vstal, vendar ga je Gospod Śiva še naprej varoval. Kālī se je v spremstvu Nandīśvare, Gandharv, Yakṣ, Rākṣas in Kinnar vrnila na bojišče. Na stotine ljudi je tolklo po vojnih bobnih in nosilo vino. Kālī je začela rjoveti kot levinja in demoni so omedleli. Ko je to videla, je večkrat planila v smeh, ki asuram ni napovedoval nič dobrega. Nato je pila vino in plesala na bojišču. Yoginje in Ḍākinje ter polbogovi so prav tako pili, rjoveli in se zabavali. Ko je Śaṅkhacūḍa zagledal Kālī, je odhitel na bojno polje. Čeprav so njegovi možje zaradi nje trepetali od strahu, jim je zagotovil zaščito. Kālī je vrgla ognjeno orožje, ki se je sprožilo nad poljem kot ogenj, ki se pojavi, ko se svet bliža koncu, toda kralj je izstrelil vodno orožje in ga hitro pogasil. Kālī je vanj vrgla orožje varuna, ki ga je nevtraliziral z orožjem Gandharva. Kālī je vrgla orožje Māheśvara, vendar ga je on uničil z orožjem Vaiṣṇava. Potem ko je Kālī je izgovorila nekaj manter, je izstrelila orožje Nārāyaṇe. Ko je kralj videl, da orožje leti proti njemu, je skočil z voza in se mu priklonil, zaradi česar se je dvignilo navzgor kot ogenj končnega uničenja. Demon je v polni predanosti padel na tla. Boginja je recitirala mantro in vanj metala brahmāstro, ki jo je on odbijal z lastno brahmāstro. Nato je vanj zalučala orožje, ki je bilo dolgo osem milj, vendar ga je Śaṅkhacūḍa s svojim božanskim orožjem razrezal na koščke. Razjarjeni demon je v boginjo izstrelil božanske izstrelke, a je ta le široko odprla usta, jih pogoltnila in v smehu glasno zarjovela, kar je prestrašilo demone. Śaṅkhacūḍa je zatem vanjo zalučal osemsto milj dolgo orožje, vendar ga je z božanskimi izstrelki razbila na sto delov. V boginjo je zalučal izstrelek Vaiṣṇava, ki ga je ustavila z izstrelki Māheśvara. Boj je trajal še dolgo in vsi polbogovi ter demoni so ga vzdržno opazovali. Kālī je bila besna. Ravno ko se je pripravila, da bo vrgla orožje pāśupata, je božanski glas z neba zaklical: »O, Boginja! Ne vrzi tega izstrelka v Śaṅkhacūḍo. Dokler ima kralj okoli vratu amulet Gospoda Harija in dokler krepost njegove žene ni omadeževana, kralja ni mogoče ubiti – celo z orožjem pāśupata ne, ki nikoli ne zgreši svoje tarče. Gospod Brahmā mu je dal ta blagoslov.« Kālī je upoštevala glas in odložila orožje, od lakote pa požrla na milijone demonov. Hotela je požreti še Śaṅkhacūḍo, vendar se ji je uprl z ostrim božanskim orožjem. Nato je vanj uperila sandžar, ki se je bleščal kot opoldansko sonce, a ga je kralj razsekal na koščke. Zato je stekla za njim, da bi ga pogoltnila, toda spretni demon ji je to preprečil, tako da je razširil svoje telo. Strašna boginja je razjarjena razbila njegov voz, ubila voznika in vanj zalučala strašansko kopje, ki je bilo kot grozovit ogenj, ki se pojavi ob koncu sveta. Toda kralj ga je ujel z levo roko. Boginja ga je jezno udarila s pestmi, kar je demonu povzročilo toliko bolečine, da se je opotekel in za trenutek izgubil zavest. Ko se je znova zavedel, je vstal, vendar se s Kālī ni želel več spopadati, ampak se ji je raje priklonil. Boginja je v Śaṅkhacūḍo vrgla druga orožja, ampak jih je ta deloma uničil, deloma pa prevzel in jih onesposobil. Ker jo je imel za svojo mater, vanjo ni uperil nobenega orožja. Kālī ga je prijela, ga večkrat zavrtela in ga jezno vrgla v nebo. Demon je strahovito treščil nazaj na zemljo, vendar je takoj vstal in se poklonil boginji. Radostno se je povzpel na drugi osupljivi voz iz draguljev in brez kakršnegakoli občutka utrujenosti nadaljeval boj. Kālī je postala lačna, zato je začela piti kri in jesti maščobo ter meso demonov. Vrnila se je h gospodu Śivi in mu podrobno opisala potek vojne – od začetka do konca. Ko je Gospod Śiva izvedel, da so demoni ubiti, se je zasmejal. Kālī je pripomnila, da so edini živi demoni tisti, ki so med žvečenjem zlezli iz njenih ust, teh pa je bilo približno sto tisoč. »Ko sem prijela za orožje pāśupata, da bi ubila Śaṅkhacūḍo, je nevidni božanski glas zaklical: 'Ti ga ne moreš ubiti.' Tedaj je mogočni demon prenehal metati orožje vame. Vse, kar je počel, je bilo to, da je uničeval tista orožja, ki sem jih vrgla vanj.« 13. poglavje Gospod Śiva vstopi v bitko Gospod Śiva je slišal boginjino sporočilo, zato se je, vešč najvišjega znanja, z vsem svojim spremstvom odpravil v boj. Sedel je na svojega velikega bika, obkrožali pa so ga Vīrabhadra, Bhairave, Kṣetrāpale in drugi, ki so bili tako hrabri kot on. Stopil je na bojišče, prevzel junaško podobo in zasijal tako močno kot utelešena oblika uničevalca. Ko ga je Śaṅkhacūḍa zagledal, je sestopil z voza in mu izkazal spoštovanje, tako da se je ulegel na tla. Nato je vstal, se hitro vrnil na voz, pograbil lok in puščice ter se pripravil na boj. Boj je trajal leto dni. Junaka sta drug drugega tako silovito zasipavala s puščicami, kot oblaki na zemljo nenehno pošiljajo dež. Kadar je Śaṅkhacūḍa razigrano izstrelil grozovite puščice, jih je Gospod Śiva razklal s svojimi puščicami. Gospod Śiva je z različnimi orožji ranil demonove ude. Nato je Śaṅkhacūḍa pograbil meč in ščit, odhitel proti svetemu biku Gospoda Śive in ga udaril po glavi. Gospod Śiva mu je zato z orožjem kṣurapra razbil meč in bleščeči ščit. Demon je vrgel kopje, toda Gospod Śiva je vanj izstrelil puščico in ga razpolovil. Śaṅkhacūḍa, zdaj že jezen, je vrgel disk, toda Śiva ga je udaril s pestjo in ga zmečkal. Demon je silovito vrgel palico v Gospoda Śivo, vendar jo je ta zlomil in spremenil v pepel. Śaṅkhacūḍa je zgrabil sekiro in planil proti Gospodu Śivi, ta pa je vanj izstrelil salvo puščic, da je omedlel. Dānava se je hitro zavedel in sedel na svoj čudoviti voz. Prekril je celotno nebo in čudovito sijal z mističnimi orožji in puščicami. Gospod Śiva je videl, da prihaja proti njemu, zato je začel z navdušenjem udarjati po bobnu in sprožil tetivo loka, da je glasno zazvenela. Śiva je z zvokom svojega roga napolnil vse štiri strani neba in z glasnim rjovenjem prestrašil demone. Plemeniti bik je gromko zarjovel, zavzel nebo in zemljo ter osramotil ponosno trobljenje slonov. Gospod Śiva je s ploskanjem zemlji in nebu preglasil vse druge zvoke. Od bojevnikov se je slišal raskavo smejoč zvok, kar je bila slaba napoved za asure. Tudi Śiva je rjovel v mogočni bitki. Demoni so se prestrašili teh prodornih in strašljivih zvokov, kralj Dānav pa je postal zelo jezen. Gospod Śiva je zavpil: »O, hudobnež, ostani! Ostani!« Bogovi in njihovi spremljevalci pa so hitro zakričali: »Zmaga! Zmaga!« Śaṅkhacūḍa je v Gospoda Śivo vrgel veličastno kopje, ki je bruhalo plamen in med poletom zažarelo kot mogočen ogenj, vendar je eden od privržencev Gospoda Śive vanj izstrelil meteor in ga ustavil. Boj med Gospodom Śivo in kraljem demonov se je nadaljeval, zato so se tresli in trepetali nebo, zemlja, gore, oceani in reke. Gospod Śiva je razpolovil na tisoče Śaṅkacūḑovih puščic, kralj pa je enako storil s njegovimi puščicami. Razjarjeni Śiva je nato s trizobom udaril Śaṅkhacūḍo, ki se je nezavesten zgrudil. Kralj se je hitro zavedel, zagrabil lok, izstrelil nekaj puščic in zadel Gospoda Śivo ter Njegove spremljevalce. Asura je z magijo ustvaril deset tisoč rok in hitro obdal Gospoda Śivo z deset tisoč diski, toda On je vanje izstrelil magične puščice in jih vse razklal. Śaṅkhacūḍa je segel po buzdovanu in v spremstvu številne vojske napadel Gospoda Śivo, da ga uniči. Gospod Śiva je buzdovan razklal, kar je Dānavo razbesnelo. Demon je pograbil neznosno žareče kopje, ko pa se je približeval Gospodu Śivi, ga je ta s svojim trizobom zadel v prsi. Tedaj je iz demonovih prsi izstopilo ogromno hrabro bitje in dejalo: »Ustavi se, ustavi se.« Gospod Śiva se je glasno zasmejal in z mečem odsekal grozljivo glavo, ki je padla na tla. Kālī je na široko odprla usta in jezno pojedla nešteto demonov, ki jim je z ostrimi zobmi zdrobila glave. Jezna Kṣetrapāla je požrla še veliko drugih demonov, Gospod Śiva pa je v nekatere izstrelil izstrelke in jih ubil. Drugi so bili zgolj ranjeni. Vīrabhadra in Nandīśvara sta uničila mnoge druge demone. Tako je bila pokončana večina Śaṅkacūḑove vojske, medtem ko je veliko njegovih prestrašenih vojakov strahopetno pobegnilo z bojišča. Toda Śaṅkhacūḍa je vztrajal in Gospodu Śivi dejal: »Tukaj sem, pripravljen na boj s teboj. Pridi. Pa kaj, če je bilo veliko mojih mož ubitih. Bojuj se z mano iz oči v oči.« 14. poglavje Pojavi se Gospod Viṣṇu Śaṅkhacūḍa je v Gospoda Śivo izstrelil mistične izstrelke. S puščicami ga je zasul kot oblak, ki pošilja dež na zemljo. Z različnimi nevidnimi iluzornimi metodami je zmedel polbogove in sledilce Gospoda Śive. Gospod Śiva je zato izstrelil nadnaravne izstrelke Māheśvara, ki so hitro uničili slepilo in njegov blišč. Mogočni Gospod Śiva je nenadoma pograbil svoj trizob – ki se mu ne morejo upreti niti velike osebe – da bi ubil Śaṅkhacūḍo. Oglasil se je breztelesni globoki rajski glas, da bi ga ustavil: »O, Śiva, ne vrzi trizoba, ampak poslušaj nasvet. Nobenega dvoma ni, da si sposoben uničiti univerzum v trenutku. Torej bi bila težava uničiti enega Dānavo, Śaṅkhacūḍo? Toda še vedno ne smeš prezreti pravil iz Ved. O, Veliki, raje poskrbi, da bo resnicoljuben in ploden. Razumi, da je Gospod Brahmā dejal, da dokler Śaṅkhacūḍa nosi oklep Gospoda Viṣṇuja – namreč amulet okrog vratu – in dokler bo njegova žena v zakonu zvesta, ne more umreti ali se postarati. Ta blagoslov mu je zagotovljen. Prosim te, da blagoslove spoštuješ in jih ne kršiš.« Gospod Śiva je odgovoril: »Naj bo tako.« V tistem trenutku si je Gospod Śiva zaželel videti Gospoda Viṣṇuja, zato se je Ta pojavil tam. Gospod Śiva mu je povedal, po čem hrepeni, in Gospod Viṣṇu je privolil, da mu pomaga. Gospod Viṣṇu je, najboljši v mistični moči in preoblečen v ostarelega brāhmaṇo, pristopil k Śaṅkhacūḍi ter ga prosil: »O, kralj Dānav, prosim, usliši mojo prošnjo. Za miloščino daješ vse vrste bogastva in premoženja, zato mi, prosim, izpolni, kar si želim. Sem tih, miren in star brāhmaṇa. Zelo sem lačen in žejen. Toda najprej mi obljubi, potem ti bom pa povedal, kaj si želim.« Kralj mu je s prijaznim izrazom na obrazu in prijetnim pogledom prisegel, da mu bo dal vse, kar bo zahteval. Brāhmaṇa je ljubeče dejal: »Želim si tvoj amulet.« Śaṅkhacūḍa, dobrotnik brāhmaṇ, ki govorijo resnico, je preoblečenemu Gospodu Viṣṇuju izročil svoj božanski amulet. Gospod Viṣṇu je potem prevzel podobo Śaṅkhacūḍe in odšel v palačo k Tulasī devī. Ko se je približeval palači, je ustvaril videz zmagoslavne vrnitve domov, zaradi česar so drugi začeli udarjati po bobnih in vzklikati: »Zmaga!« Tulasī devī se je prebudila iz sna. Ko je krepostna ženska zaslišala zvoke, je bila navdušena. Nestrpno je pokukala skozi okno na cesto. Dojela je, da se je njen mož vrnil, zato je izvedla vse ugodne obrede in brāhmaṇam ponudila denarna darila. Potem se je uredila. Gospodu Viṣṇu je odšel v prostore, kjer je bivala Tulasī devī. Zagledala je Gospoda in pomislila, da je On njen mož, zato se je razveselila. Umila Mu je stopala, izkazala spoštovanje in zaihtela. Posadila ga je na prestol, okrašen z dragulji, in mu izročila ugoden betlov list, odišavljen s kafro. Dejala je: »Danes je moje življenje postalo srečno, kajti moj ljubljeni, ki je odšel v boj, se je vrnil domov.« Tulasī devī ga je s široko odprtimi očmi in nasmejanim obrazom sladko vprašala o dogodkih v bitki: »Moj gospod, kako si se izkazal v bitki z Gospodom Śivo? On je zaščitnik polbogov in uničevalec neštetih univerzumov. Po zmagi nad velikim gospodom si se veselo vrnil. Kako si ga premagal? Povej mi vse o tem.« Gospod Viṣṇu se je nasmehnil in sladko dejal: »Ko sem prišel na bojišče, je bilo strašno hrupno. Sledila je velika bitka. Polbogovi so se bojevali z demoni in obe strani sta si želeli zmage. Polbogovi so premagali demone. Nato sem se boril z močnimi polbogovi. Tisti, ki sem jih premagal, so poiskali zavetje pri Gospodu Śivi, ki se je, zato da bi jim pomagal, dolgo časa bojeval z menoj. Moja draga žena, z Gospodom Śivo sva se neprekinjeno borila leto dni. Vsi demoni so bili ubiti. Potem naju je Gospod Brahmā prepričal, da skleneva premirje. Tako so bile na ukaz Gospoda Brahme pristojnosti oblasti znova dodeljene polbogovom, zato sem se vrnil domov, Gospod Śiva pa je odšel na Śiva-loko. Vse se je vrnilo v zdravo in normalno stanje. S tem so se težave končale.« Gospod Viṣṇu je nato legel na posteljo k Tulasī devī in se zbližal z njo. 15. poglavje Poslednja bitka Takrat se je na bojišču kralj Śaṅkhacūḍa brez oklepa približal Gospodu Śivi. Ta je pograbil Svoj žareči trizob, da bi ubil demona. Trizob se je imenoval Vijaya in je bil svetel kot sto poletnih sonc. Njegovemu sprednjemu delu je vladal Gospod Nārāyaṇa, sredini Gospod Brahmā, spodnjemu delu Gospod Śiva, robu pa Čas. Bil je svetel kot uničevalni ogenj ob koncu sveta – neukrotljiv, neustavljiv in z določenim ter uničujočim ciljem. Po odličnosti je bil enak sudarśani cakri in je bil med vsemi orožij najboljši. Nihče razen Gospoda Viṣṇuja ali Gospoda Śive ga ni obvladoval in vsi razen njiju so se ga bali. Trizob je bil dolg štirinajst tisoč vatlov in širok sto vatlov. Nihče ni vedel, od kod trizob izhaja in kako je nastal, lahko pa bi po svoji volji uničil vse svetove. Gospod Śiva je visoko dvignil trizob, ga nameril in vrgel v Śaṅkhacūḍo. Kralj demonov je videl, kako trizob leti proti njemu, zato je odvrgel lok in puščice, zbral misli, se usedel v jogijski položaj in s popolno predanostjo meditiral na lotosova stopala Gospoda Kṛṣṇe. Trizob je nekaj časa krožil okoli Śaṅkacūḑove glave. Na ukaz Gospoda Śive je razbil demonu glavo in telo ter njegov voz spremenil v pepel. Trizob se je vrnil h Gospodu Śivi, se s hitrostjo misli dvignil v zrak in se na koncu z vso silovitostjo in razkošjem vrnil h Gospodu Nārāyaṇi. V raju so prebivalci igrali na bobne, Gandharve, Kinnare, modreci in polbogovi so peli hvalospeve, vsa mlada dekleta pa so plesala. Na Gospoda Śivo je nenehno deževalo cvetje, Gospod Viṣṇu, Gospod Brahmā, Indra ter preostale pomembne osebnosti pa so ga slavili. Gospod Śiva je iz sočutja vrgel demonove kosti v morje, da so se preoblikovale v vse školjke tega sveta. Pri čaščenju polbogov školjke vedno veljajo za zelo svete in dobre. Voda v školjki prav tako velja za zelo sveto in primerno za čaščenje polbogov – tako sveto kot voda v katerikoli sveti reki. Lahko jo ponudimo vsem polbogovom, razen Gospodu Śivi. Kjerkoli pihajo v školjko, tam z velikim zadovoljstvom prebiva Lakṣmī. Če se okopamo z vodo iz školjke, je to enakovredno, kot če bi se okopali v vseh svetih rekah. Kjerkoli uporabljajo školjko, živita Gospod Hari in Boginja Lakṣmī, zato iz tistega kraja izginejo vse slabe stvari. Vendar kjer v školjko pihajo ženske in śūdre, postane Boginja Lakṣmī vznemirjena in prestrašena odpotuje drugam. Gospod Śiva je sedel na svojega bika in se skupaj s sledilci vrnil v svoje prebivališče. Tudi polbogovi so se z velikim veseljem vrnili domov. Gospod Śiva je še pred odhodom Śaṅkacūdo osvobodil prekletstva, da je ta znova dobil svojo prvotno podobo kot pastirček Sudāmā. Śaṅkhacūḍa je okrašen z dragulji in s flavto v roki sedel na božanski voz in s številnimi pastirčki iz Goloke Vṛndāvane odletel v duhovno nebo, kjer prebivajo številni bhakte Gospoda Kṛṣṇe, ki imajo z Njim različne transcendentalne odnose. Ko je Sudāmā zagledal Božanski par Śrīmatī Rādhārāṇī in Śrī Kṛṣṇo, se je ponižno priklonil Njunim lotosovim stopalom. Ob pogledu nanj sta bila polna ljubezni in s prijaznostjo na obrazu ter radostjo v očeh sta ga dvignila in posadila v Svoje naročje. 16. poglavje Tulasī devī prekolne Gospoda Viṣṇuja Medtem je Tulasī devī v palači še vedno ležala na postelji z Gospodom Viṣṇujem v podobi Śaṅkhacūḍe. Nenadoma je spoznala, da se način, kako ji je mož v preteklosti izkazoval naklonjenost, razlikuje od tega, kako je to storil zdaj. Zaradi tega je postala sumničava in začela se je spraševati, ali je moški, s katerim je bila pravkar intimna, res njen mož. Ker ni občutila enake sreče, naklonjenosti in privlačnosti, ga je nezaupljivo pogledala in dejala: »Ti ... Ti nisi ...« V globini srca je dojela, da to ni njen mož, zato je vprašala: »Kdo ... Kdo si ti?« Tulasī devī je postala jezna. »Kdo si ti? Takoj želim vedeti. Vem, da si me prevaral, da bi užival! Užalil si mojo skromnost! Zaradi tega te bom preklela!« Gospod Viṣṇu je nato prevzel Svojo resnično čudovito podobo. Tulasī je pred sabo zagledala Gospodarja polbogov. Njegova polt je bila temno modra kot sveži deževni oblaki, oči so bile kot jesenski lotosi, ozaljšan pa je bil z dragulji in okraski. Nosil je rumeno ogrinjalo, nasmejan obraz pa je bil videti zelo milostljiv. Tulasī je ob pogledu na čudovito podobo Vāsudeve omedlela. Čez nekaj trenutkov se je zavedela in rekla: »Gospod, ti si kot kamen! Neusmiljen si! S prevaro si oskrunil mojo krepost in tako ubil mojega moža. O, Gospod, Ti si neusmiljen! Da, Tvoje srce je kot kamen. Zato Te preklinjam, da postaneš kamen. Tisti, ki Te imajo za svetega, se nedvomno motijo. Tvoj bhakta ni nikogar užalil, a si ga kljub temu zavoljo drugih ubil! Zakaj?« Prežeta z bolečino in žalostjo, je Tulasī glasno jokala in nenehno tožila. Nārāyaṇa, ki je ocean milosti, jo je videl tako razburjeno, zato jo je poskušal potolažiti skladno s pravili dhārmike. Dejal je: »O, vzvišena, dolgo si izvajala strogosti, da bi me dobila za moža. Tudi Śaṅkhacūḍa je dolgo izvajal strogosti, da bi te dobil za ženo. S to askezo je izpolnil svojo željo. Zato je bilo Zame nujno, da izpolnim tvojo željo. To je bil razlog, da sem storil, kar sem. Zdaj pa zapusti svoje zemeljsko telo in prevzemi duhovnega – ter se poroči z Menoj. Bodi kot Lakṣmī. Tvoje telo bo postalo slavna reka, znana kot Gaṇḍakī, krepostna, čista in prosojna reka v sveti deželi Indiji. Tvoji lasje se bodo spremenili v sveta drevesa, in ker bodo drevesa ustvarjena iz tebe, bodo znana kot Tulasī. Vsi prebivalci treh svetov bodo izvajali čaščenja z listi in cvetovi tega drevesa. Tako boš ti, Tulasī, kraljevala kot najboljša med drevesi in cvetovi.« 17. poglavje Blagoslovi, ki jih podari Tulasī devī Gospod Nārāyaṇa je nadaljeval … »Posvečeno drevo Tulasī bo raslo na Goloki, na obali reke Viraje, na strani, kjer se pleše ples rasa, v gozdovih Vṛndāvane, Bhāṇḍīre, Champake, Chandane in v gajih Mādhavī, Ketakī, Kunde, Mallike in Mālatī. Živela boš na svetih mestih in podeljevala najvišje religijske blagoslove. Vsa sveta mesta bodo pri koreninah drevesa Tulasī, zato bodo duhovnih dobrobiti deležni vsi. O, pravična, vsi polbogovi in Jaz bomo tam čakali, da bi pobrali padajoče lističe Tulasī.« »Kdorkoli se bo navlažil ali namazal z vodo, posvečeno z lističi Tulasī, bo dobil enake dobrobiti, kot bi se okopal v vseh svetih rekah in izvedel vse vrste žrtvovanj.« »Gospod Hari bo z enim lističem Tulasī bolj zadovoljen kot pa z darilom tisočih kozarcev medu.« »S ponujanjem samo enega takšnega lističa v dar smo enako nagrajeni, kot če darujemo na milijone krav.« »Kdor v mesecu Kartik ponudi lističe Tulasī, dobi enako nagrado, kot je bila pravkar omenjena.« »Kdor med umiranjem popije ali dobi vodo lističev Tulasī, je osvobojen vseh grehov in nadaljuje pot na Vaikuṇṭhi.« »Kdor vsakodnevno pije vodo z lističi Tulasī, doseže osvoboditev še v tem življenju in pridobi dobrobit, kot bi se okopal v reki Gaṅgi.« »Kdor utrga listič Tulasī in ga hrani pri sebi, nato pa zapusti telo na svetem mestu, odide na Viṣṇu-loko.« »Kdor Me vsakodnevno časti s temi lističi, dobi blagoslove sto tisočih konjskih žrtvovanj.« »Vsakdo, ki zapusti telo s lističem Tulasī v roki, je osvobojen vseh grehov.« »Kdor nosi ogrlico, narejeno iz lesa Tulasī, nedvomno na vsakem koraku prejme rezultate žrtvovanja konja.« »Kdor prelomi obljubo, medtem ko drži listič Tulasī, odide v pekel, imenovan Kūlsūtra, za toliko časa, kolikor bosta obstajala sonce in luna.« »Kdor v navzočnosti lističa Tulasī laže, odide v pekel, imenovan Kumbhīpāka, za obdobje štirinajstih Indrovih življenj.« »Kdor med umiranjem popije ali prejme malo vode z lističem Tulasī, na plovilu iz draguljev vsekakor odide na Vaikuṇṭho.« »Gospod Hari obglavi vsakogar, ki na dan nove ali polne lune, ali na dvanajsti ali zadnji dan lunarnega meseca, ali po tem, ko se je namazal z oljem, tik preden se je okopal, ali opoldan, ponoči, ob svitanju ali sončnem zahodu, ali v stanju nečistosti ali v nočnih oblačilih – utrga ali izpuli listič rastline Tulasī.« »O, krepostna, tudi če takšen listič hranimo tri noči in se posuši, ga še vedno lahko uporabimo pri pogrebnih obredih, zaobljubah, darilih, posvetitvi templjev in čaščenju polbogov.« »Če lističi Tulasī, ponujeni Gospodu Viṣṇuju, padejo na tla ali v vodo in so nato pravilno oprani, se lahko še vedno uporabijo za druge svete namene.« »Tu na Zemlji boš vedno predsedujoče božanstvo rastline Tulasī, hkrati pa se boš še zmeraj v samoti zabavala s Śrī Kṛṣṇo na Goloki. Prav tako boš predsedujoče božanstvo reke Gaṇḍakī in s tem podeljevala Indiji religijske dobrobiti. Poleg tega boš žena oceana soli, ki je Moja delna emanacija. O, krepostna boginja, vedno boš osebno ob Meni in uživala v Moji družbi tako kot Lakṣmī.« 18. poglavje Blagoslovi Śālagrāme Gospod Hari je nadaljeval … »Kar zadeva Mene, bom zaradi tvojega prekletstva postal kamen in ostal blizu brega reke Gaṇḍakī. Milijoni črvov varjakīṭa bodo z ostrimi zobmi v tamkajšnjem kamenju izdolbli spiralaste oblike in kroge v obliki caker, ki bodo predstavljali Mene. To kamenje bo znano kot Śālagrāma ali sveto kamenje.« »Kamni z eno vhodno odprtino, štirimi krogi (cakrami), z znamenjem venca divjega cvetja, ki so kot svež deževni oblak, bodo znani kot Lakṣmī-Nārāyaṇa mūrti oziroma oblika.« »Kamni z eno vhodno odprtino, štirimi krogi (cakrami), ki so videti kot svež deževni oblak, toda nimajo oznake girlande (vanamala), se bodo imenovali Lakṣmī-Janardana cakre.« »Kamni z dvema vhodnima odprtinama, štirimi krogi (cakrami) in odtisom znamenjem kravjega kopita, vendar brez znamenja girlande, se bodo imenovali Raghunātha cakre.« »Zelo majhni kamni, ki so videti kot svež deževni oblak in imajo dva kroga brez znamenja girlande, se bodo imenovali Vāmana cakre in bodo ugodni za družinske ljudi.« »Zelo majhni kamni z dvema krogoma in znakom girlande se bodo imenovali Śrīdhara cakre in bodo družinskim ljudem prinašali blaginjo.« »Veliki okrogli kamni z dvema krogoma, vendar brez oznake girlande, bodo znani kot Dāmodara cakre.« »Srednje veliki kamni z dvema krogoma in znamenjem puščic ter tulcev bodo znani kot Raṇa-rāma cakre.« »Srednje veliki kamni s sedmimi krogi in znamenjem dežnika ter okraskov se bodo imenovali Rājarājeśvara (kralj kraljev) cakre in bodo ljudem prinašale kraljevsko blaginjo.« »Veliki kamni s štirinajstimi krogi (cakrami), ki so videti kot svež deževni oblak, se bodo imenovali Ananta cakre. Podarjali bodo četvero blagoslovov – artho, kāmo, dharmo in mokṣo (bogastvo, užitek, pravičnost in osvoboditev).« »Srednje veliki lepi kroglasti kamni z dvema krogoma in znamenjem kravjih kopit, ki so kot deževni oblak, se bodo imenovali Madhusūdana cakre.« »Kamni z enim krogom se bodo imenovali Sudarśana cakre.« »Kamni s skritimi krogi se bodo imenovali Gadādhara cakre.« »Kamni z dvema krogoma in obrazom konja se bodo imenovali Hayagrīve.« »Kamni z dvema krogoma, zelo širokimi in razširjenimi usti, ki so videti zelo zastrašujoče, se bodo imenovali Nṛśiṁha. Svojim častilcem bodo podeljevali nenavezanost.« »Kamni z dvema krogoma, razširjenimi usti in znamenjem girlande elipsaste oblike se bodo imenovali Lakṣmī Nṛśiṁha. Družinskim ljudem, ki jih bodo častili, bodo delili blagoslove.« »Kamni, ki imajo ob vhodu dva enako velika in lepa prstana z vidnimi znamenji, bodo znani kot Vāsudeva. Izpolnili bodo vse želje.« »Kamni s tankim obročem, ki so videti kot svež deževni oblak in imajo v široko razprtih fasetah mnogo drobnih luknjic, se bodo imenovali Pradyumna. Vsem družinskim ljudem bodo podarjali srečo.« »Kamni z združenimi krogi in prostornim hrbtnim delom se bodo imenovali Saṅkarṣaṇa. Vedno bodo prinašali srečo družinskim ljudem.« »Okrogli rumeni in zelo lepi kamni bodo znani kot Aniruddha. Tudi ti bodo družinskim ljudem prinašali srečo.« »Kjer so kamni Śālagrāma, je tudi Gospod Hari. Kjer je on, so tudi boginja Lakṣmī in vsa sveta mesta.« »S čaščenjem Śālagrāma-śile (kamna) izničimo umor brāhmaṇe in vse druge vrste greha.« S čaščenjem kamnov Śālagrāma naslednjih oblik dosežemo različne učinke. »Če je kamen v obliki dežnika, lahko pridobimo kraljestvo.« »Če je kamen okrogel, bomo deležni velike blaginje.« »Če ima obliko voza, nas bo doletela nesreča.« »Kopjasti konci kamna pomenijo smrt.« »Popačene ploskve kamna pomenijo revščino.« »Rumen kamen pomeni zlo in trpljenje.« »Polomljeni krogi kamna pomenijo bolezni.« »Krogi kamna, razbiti na koščke, pomenijo gotovo smrt.« »Če kdo spoštuje zaobljube, ponuja darila, posveti tempelj, izvaja śraddho oziroma pogrebne obrede ali časti polbogove pred Śālagrāmo-śilo – dejanja postanejo zelo vzvišena.« »Če kdo časti Śālagrāmo-śilo, pridobi enake dobrobiti, kot bi se okopal v vseh svetih rekah (tīrtha) in bil posvečen v vsa vedska žrtvovanja.« »Poleg tega pridobi vse dobrobiti kot z opravljanjem vseh vedskih žrtvovanj, obiskom vseh svetih mest, izpolnjevanjem zaobljub, izvajanjem vseh strogosti in branjem Ved.« »Kdor obred abhiṣeka (kopanje) vedno izvaja z vodo Śālagrāme – se s to vodo poškropi ob obredih posvetitve ali inštalacije – pridobi duhovne dobrobiti, ki jih doseže s ponujanjem vseh vrst daril in hojo okoli celotne Zemlje.« »Polbogovi so nedvomno zelo zadovoljni s človekom, ki dnevno časti Śālagrāmo-śilo. Takšen človek postane tako svet, da si celo vsi sveti kraji želijo njegovega dotika. Postane jīvan-mukta (osvobojen v fizičnem telesu) in zelo pobožen. Na koncu odide na Vaikuṇṭho in tam večno služi Gospodu Hariju. Vsi grehi, na primer uboj brāhmaṇe, gredo od takšnega človeka stran, tako kot kače zbežijo, ko zagledajo Garuḍo (orla, ki nosi Gospoda Viṣṇuja). Zemlja je posvečena s prahom njegovih stopal. S svojim rojstvom osvobodi sto tisoč prednikov.« »Vsak, ki med umiranjem pije vodo Śālagrāme-śile, je osvobojen vseh grehov in odide na Vaikuṇṭho. Popolnoma se osvobodi posledic karme (materialnih akcij in reakcij) in nedvomno postane za vedno osredotočen na stopala Gospoda Viṣṇuja.« »Kdor laže, medtem ko drži Śālagrāmo v rokah, odide v pekel, imenovan Kumbhīpāka, za obdobje življenja Gospoda Brahme (tristo enajst trilijonov in štirideset milijard zemeljskih let).« »Če kdo prelomi obljubo, medtem ko drži Śālagrāmo v rokah, odide v pekel Asipatra za obdobje sto tisoč manvantar.« »Kdor časti Śālagrāmo-śilo, ne da bi ponudil lističe rastline Tulasī na njej, ali kdor loči lističe od kamna, mora v svojem naslednjem življenju trpeti ločenost od žene.« »Če kdo ne ponudi lističev rastline Tulasī v školjki, ostane brez žene sedem rojstev in zboli.« »Kdor na enem mestu hrani Śālagrāmo-śilo, Tulasī in školjko, postane zelo drag Gospodu Nārāyaṇi.« »Za človeka je boleče, če se mora ločiti od ljubljene osebe, v družbi katere mu je bilo nekoč prijetno. Eno manvataro si bila Śaṅkhacūḍi najdražje, zato je zdaj ločitev od njega zate zelo boleča.« 19. poglavje Tulasī se vrne v duhovni svet Ko je Gospod Hari prenehal govoriti, je Tulasī zapustila fizično telo, prevzela duhovno obliko in odšla na Vaikuṇṭho. Z njo je odšel tudi Gospod Hari in tam je zasedala Njegovo srce tako kot boginja Lakṣmī. Takoj ko je Tulasī devī zapustila fizično telo, je to telo postalo reka Gaṇḍakī, Gospod Hari pa se je pojavil kot gora na bregu te reke in ljudem dajal duhovne dobrobiti. Črvi na tej gori dolbejo in oblikujejo različne vrste kamnov. Tisti, ki padejo v reko in prevzamejo barvo oblakov, nedvomno prinašajo dobrobiti, toda tisti, ki padejo na suho zemljo in zaradi sončnih žarkov porjavijo, niso primerni za čaščenje. Gospod Hari je Tulasī primerno počastil, nato pa se je začel zabavati skupaj z njo in boginjo Lakṣmī. Povzdignil jo je na položaj, ki ga zaseda Lakṣmī, tako da je postala blagoslovljena in veličastna. Lakṣmī in boginja Gaṅgā sta odobrili in dopustili novo zvezo Gospoda Nārāyaṇe in Tulasī, medtem ko se je boginja Sarasvatī ujezila in ni mogla prenašati njenega visokega položaja. Nekoč se je dostojanstvena Sarasvatī v navzočnosti Gospoda Harija sprla z njo in jo prizadela. Zato je Tulasī, ponižana in užaljena, izginila. Potem je modra in spretna Tulasī zaradi jeze postala nevidna celo za Gospoda Harija. Gospod Hari ni videl Tulasī, zato je pomiril Sarasvatī in se z njenim dovoljenjem odpravil v gozd Tulasī – Vṛndāvano. Zaradi njene odsotnosti je bil zelo vznemirjen. Tam se je okopal, s primernimi obredi z vsem srcem častil krepostno Tulasī, nato pa s predanostjo meditiralo o njej in dejal: »Spoštljivo se priklanjam Tulasī devī, kraljici gozda Vṛndāvane.« Med čaščenjem je Tulasī ponudil prižgano svetilko iz ghija, kadilo, cvetove sandalovine in žrtveno daritev. Vsakdo, ki tako časti Tulasī, doseže popolnost v celoti. Gospod je začel slaviti Svojo veličastno bhaktino. »Drevesa Tulasī rastejo v številnih skupinah, zato jo paṇḑiti imenujejo Vṛndā. Vsa slava dragi Tulasī. Nekoč se je pojavila v gozdu Vṛndāvane in je zato znana kot Vṛndāvani. Častim njo, ki je blagodejna in veličastna. Od nekdaj jo častijo v nešteto univerzumih, zato je znana kot Viśvapūjitā – tista, ki jo častijo po vsem svetu. Častim to Viśvapūjito.« »Nešteti univerzumi so postali čisti in sveti, ker so prišli v stik z njo. Zato se imenuje Viśvapāvanī – tista, ki prečisti celoten univerzum. Ko se je spominjam, trpim, ker sem ločen od nje. Polbogovom lahko darujemo drugo cvetje, vendar niso zadovoljni, če jim ne ponudimo Tulasī, zato velja za esenco vseh rož in se imenuje Puṣpasārā. Tesnoben in zaskrbljen sem ter zelo hrepenim, da bi jo videl – njo, ki je poosebljena čistost. Hrepenim po naklonjenosti te boginje. Njena družba prinaša vero in veselje, zato se imenuje Nandinī. O, naj bo zadovoljna z Menoj. Na vsem svetu je neprimerljiva, zato se imenuje Tulasī. Zato iščem zavetje pri dragi Tulasī. Zelo je krepostna in draga Gospodu Kṛṣṇi, ona je Njegovo življenje, zato je znana kot Kṛṣṇajivanī. O, naj ta boginja reši moje življenje.« Ko je Gospod Hari končal obred in molitve, je bila Tulasī zadovoljna in se je pojavila iz drevesa. Nemudoma je vzela zavetje lotosovih stopal Gospoda Harija, ki jo je blagoslovil z besedami: »O, Tulasī, vsi te bodo častili po vsem svetu. O, najdražja, nosil te bom na glavi in v srcu, pa tudi vsi polbogovi te bodo nosili na glavi.« Gospod Hari je videl, da dostojanstvena Tulasī joka, ker jo je Sarasvatī čustveno prizadela, zato jo je stisnil k prsim, jo odpeljal k njej in pomiril njuna nesoglasja. Potem je blagoslovil Tulasī z naslednjimi besedami: »Vsi te bodo častili, ti izkazovali čast in te spoštovali. Vsi te bodo nosili na glavi. Tudi jaz te bom častil, ti izkazoval čast in te nosil na glavi.« »Tulasī je bila zdaj zelo vesela. Sarasvatī jo je objela in jo posedla k sebi. Lakṣmī in Gaṅgā sta jo smeje prav tako objeli in jo nato odpeljali domov.« II. del Skrb za Tulasī devī in čaščenje 20. poglavje Čaščenje Tulasī devī Kdor časti Tulasī devī z njenimi osmimi imeni in pomeni – Vṛndā, Vṛndāvani, Viśva-pāvanī, Viśva-pūjitā, Tulasī, Puspasāra, Nandinī in Kṛṣṇa-jīvanī – ter pravilno poje to hvalnico v osmih verzih, dobi vse dobrobiti izvajanja aśvamedhe (konjskih žrtvovanj). Tulasī se je rodila na dan polne lune v mesecu Kartik, zato je Gospod Hari ta dan določil za njeno čaščenje. Kdor jo časti na ta dan, je osvobojen vseh grehov in odide na Vaikuṇṭho. Kdor iz spoštovanja Gospodu Viṣṇuju v mesecu Kartik daruje Tulasījin listič, je deležen enakih dobrobiti, kot bi daroval desetih milijonov krav. S poslušanjem ali ponavljanjem hvalnice Tulasī se ženski brez sina rodi sin, moški brez žene dobi ženo, bolnik se pozdravi, zapornik se osvobodi, prestrašenem postane neustrašen in grešnik se odreši. V veji Ved, imenovani Kaṇva Sakhā, je opisana metoda čaščenja in meditacije o Tulasī devī. Ne da bi naslavljali boginjo, lahko spoštljivo meditiramo o njej in jo častimo s šestnajstimi sestavinami : »Tulasī je med vsemi cvetlicami najboljša. Prelepa je in vredna čaščenja ter kot ognjen plamen sežge vse grehe. Od vseh boginj je najbolj sveta. Nihče se ne more primerjati z njo, zaradi česar se imenuje Tulasī. Zato častim to boginjo, h kateri vsi molijo. Stoji na glavah vseh, vsi hrepenijo po njej in zaradi nje univerzum postane svet. Podarja osvoboditev s tega sveta in predanost Gospodu Hariju. Zato jo častim.« Po tej meditaciji in čaščenju naj modri berejo njene hvalnice in se ji priklonijo. Kako skrbeti za Tulasī devī Avtor knjige se ne slepi, da je strokovnjak na tem zapletenem področju. Vendar je iz odličnega strokovnega vira zbral dovolj informacij, ki bodo bralcu pomagale gojiti in vzdrževati čudovito rastlino Tulasī. To je knjižica z naslovom The Art of Caring for Śrīmatī Tulasī Devī, ki jo je napisala Īśāna Devī-dāsī. Avtorica knjižico toplo priporoča, saj vsebuje celo več informacij, kot jih mogoče najti v tej knjigi, zlasti na področju posebnih škodljivcev in bolezni, ki lahko napadejo rastlino. Īśāna Devī-dāsī ni le skrbnica Tulasī devī v skupnosti New Dvārakā, temveč ima tudi doktorat iz botanike na akreditirani ameriški univerzi. Njeno knjižico lahko dobite, če ji pišete na naslov: Los Angeles Temple, ISKCON, 3764 Watseka Ave., Los Angeles, CA 90034 USA ali Vṛndāvana Trust, Krishna Balaram Mandir, Raman Reti, Vrindavan, Dist. Madhura, Indija. Obstajata dve vrsti rastline Tulasī. Vrsta Kṛṣṇa Tulasī raste neposredno na sončni svetlobi in razvije vijoličaste liste in stebla ter temno vijoličaste do rožnate cvetove . Druga vrsta je Rāma Tulasī, katere listi in stebla se nikoli ne obarvajo vijoličasto, cvetovi pa so čisto beli. Latinsko ime za Tulasī je Ocimum sanctum. Ocimum pomeni, da je v sorodu z baziliko, sanctum pomeni sveto, zaradi česar je znana tudi kot sveta bazilika. Obstaja tudi Lakṣmī Tulasī ali Tulasa. To je drevesna bazilika z latinskim imenom Ocimum gratissmum. Pri čaščenju se uporablja kot nadomestek, kadar Tulasī ni na voljo. Kdor vzgaja in skrbi za rastlino Tulasī, se prečiščuje, osreči Gospoda Kṛṣṇo in pridobi milost Tulasī devī – predano služenje in čisto ljubezen do Kṛṣṇe. Vzgoja rastline Tulasī od semena dalje V lokalni drevesnici si priskrbite set za vzgojo semen ali če uporabljate lastno zemljo, naredite mešanico zemlje in peska v razmerju 1 : 1. (Glejte poglavje o zemlji.) Mešanico dajte v lonček iz šotnega mahu ali v ploščato posodo, globoko vsaj dva centimetra. Iz semenskega stroka rastline Tulasī odstranite štiri semena, tako da jih nežno stresete ali potisnete ven z iglinim ušesom. Semena položite posamično na vrh prsti. Po njih posujte plast prsti, ki naj bo enaka premeru semena. Semena morajo imeti dostop do svetlobe. Če jih posadimo pregloboko, ne bodo mogla kaliti. Vsako seme bo vzklilo v rastlino Tulasī, zato uporabite le tolikšno količino semen, za kolikor rastlin ste pripravljeni skrbeti. Semen ne zalivajte od zgoraj, saj bi jih voda lahko premaknila. Semena zalivajte od spodaj, tako da posodo s semeni položite v drugo, nekoliko večjo posodo, napolnjeno z mlačno vodo, in jo v njej pustite tako dolgo, da se na površini prsti nad semeni pokažejo vlažni madeži. Pustite, da se posoda s semeni popolnoma osuši. Na posodo položite stekleno ploščo ali jo ovijte v prozorno plastično folijo, da povečate vlažnost. Semenom zagotovite dovolj svetlobe in jih hranite v toplem okolju, vendar jih ne izpostavljate neposredni sončni svetlobi. Dnevno odstranjujte vlago, ki se nabere pod stekleno ploščo oziroma folijo, in omogočite kroženje svežega zraka v posodi. Večina semen Tulasī vzklije v obdobju od treh do petih dni, nekatera pa potrebujejo več časa. Ko semena začnejo kaliti, odstranite stekleno ploščo oziroma folijo. Sadika naj bo v vlažnem prostoru, vendar substrat za sajenje naj ne bo razmočen. (Glejte poglavje o vlažnosti v nadaljevanju.) Nekaj dni po začetku razvoja korenin imajo mlade sadike le dva lista. Če rastlina Tulasī v tej fazi postane vijoličasta, najverjetneje prejema premočno svetlobo, zato je treba svetlobo filtrirati. Če se rastlina Tulasī nagiba proti zemlji in je njeno steblo tam rjavo in stisnjeno, jo je najverjetneje napadla gliva. Za rešitev težave:povečajte kroženje zraka, zmanjšajte količino vlage, po površini zemlje nasujte droben vroč pesek. Ko se iz sadike Tulasī razvije poganjek z dvema dodatnima listoma in nato še z dvema, je pripravljena za presaditev. Primer sadike v posodi iz šotnega mahu:Ko začnejo korenine poganjati skozi stene ali odprtino na dnu posode, je čas, da rastlino presadite. Prestavite posodo v glinen lonček, ki je nekoliko večji in vsebuje ustrezno količino zemlje. (Glejte poglavje o zemlji v nadaljevanju.) Prepričajte se, da je nivo nove zemlje enak nivoju v posodi, ne višji in ne nižji. Kadar je več rastlin Tulasī v isti posodi in želite vsako od njih presaditi v lastno:Najprej morajo imeti sadike vsaj dva ali tri nize listov. Nato nežno odstranite rastlino Tulasī iz plastične posode in z nje otresite prst. Če so rastline v posodi iz šotnega mahu, jo previdno raztrgajte in narahlo loèujte od prsti, dokler se sadike med sabo ne loèijo. Če dveh posameznih sadik ni mogoče ločiti, ju namočite v vodo sobne temperature. Ko so rastline ločene, poskrbite, da ima vsaka od njih čim več zemlje okoli korenin. Znova jih posadite in dobro zalijte. Kadar je rastlina Tulasī v plastični posodi za vzgojo sadik:Sadiko izkopljite in pri tem zajemite čim več zemlje okoli nje in pod njo. Sadiko postavite v manjšo posodo in jo dobro zalijte. Sadiko nekaj dni hranite v blagi senci, nato postopoma povečujte svetlobo. Od zdaj bi morala sadika rasti hitreje. Vrh stebla rastline Tulasī raste vse višje, dokler ne nastane cvetni grozd oziroma maňjarī. Včasih Tulasī pred tem zraste precej visoko. Če je rastlina še mlada in njeno steblo še ni olesenelo, ji je treba namestiti oporo. Lesene palice hitro zgnijejo, zato za oporo raje uporabite palice iz bambusa ali jekla, prevlečene s plastiko. Palice postavite znotraj posode tik ob robu in ne ob steblu rastline, ker bi lahko poškodovali njene korenine. Vzemite košček čiste tkanine ali vrvice in jo nežno privežite na steblo rastline. Pri tem bodite previdni, da ne poškodujete vejic. Drugi konec tkanine oziroma vrvice zavežite na oporo. Za oporo uporabite toliko palic, kolikor je treba, da bo rastlina vzravnana. Če Tulasī postane na vrhu pretežka in želite ustaviti rast navzgor:Odščipnite majhen vrhnji brstič na vrhu stebla. Zaradi tega bodo majhni popki na stičišču vsakega lista in stebla zrasli v veje. Ko se bodo na teh vejah razvili od trije do štirje nizi listov, lahko znova odščipnete vrhnji brstič na vrhu stebla, zaradi česar se bo na vejah razvilo več stranskih poganjkov. Kakšen bo rezultat? Zelo bujna oziroma gosto razraščena rastlina. Tulasī nikoli ne smete obrezovati, da bi jo oblikovali po svoji želji kot pri drugih rastlinah, razen če bi ji s tem rešili življenje. V skladu s Padmo Purāṇo je žaljivo odrezati živo vejo Tulasī, saj Gospod Kṛṣṇa to občuti kot bolečino v srcu. V idealnih razmerah lahko Tulasī cveti vse leto, največ cvetov pa razvije v spomladanskih in poletnih mesecih. Tulasī tvori grozde cvetov, imenovanih mañjarī. Cvetni grozd lahko zraste do 25 centimetrov v dolžino. Čeprav cveti vse leto, navadno proizvaja semena pozno spomladi in poleti. Če želite zbrati semena Tulasī, pustite, da porjavijo, vendar odrežite mañjarī, še preden začnejo semena padati iz vršička. Zrele mañjarī s semeni shranite na hladnem, v suhi in neprodušno zaprti posodi. Ko rastlina dozori, so lahko novi listi manjši, steblo pa postane debelejše in olesenelo. Večina odraslih rastlin Tulasī zraste od enega metra do metra in pol visoko, nekatere pa tudi do treh metrov. Večina rastlin Tulasī ima življenjsko dobo približno pet let. Ko Tulasī zapusti telo, lahko iz njenega lesa izrezljate kroglice za japo ali pa ga uporabite pri ognjenih žrtvovanjih in upepelitvenih obredih. Kako pravilno odstraniti in shranjevati lističe Tulasī in mañjarī ter jih uporabiti pri čaščenju, poglejte v poglavju o čaščenju. Zdravje rastline Tulasī Fizično zdravje rastline Tulasī devī je vse leto odvisno od ustrezne svetlobe, vode, temperature, vlage, prsti, hranil, velikosti lončka, pomembno pa je tudi, da rastlina ni podvržena boleznim in je ne napadajo škodljivci. V nadaljevanju je opisanih nekaj osnovnih pravil, ki jih je treba upoštevati. Svetloba Tulasī devī najbolje uspeva in se razvija pri naravni sončni svetlobi. Najboljše je, da je od tri do pet ur na dan izpostavljena neposredni sončni svetlobi. Najugodnejša je jutranja do zgodnjepopoldanska sončna svetloba. Posledice nezadostne svetlobe:tanka in šibka stebla; dolge okrnjene veje med lističi; veliki bledo zeleni lističi in malo ali nič cvetja; listi, ki zlahka odpadejo, in veje, ki lahko odmrejo. Rastlina Tulasī devī lahko uspeva tudi v zaprtih prostorih, če jo postavimo poleg okna, ki ji zagotavlja potrebno količino sončne svetlobe. Dnevno obračajte lonček z rastlino za ¼ obsega lončka, da se na vseh straneh razvija enakomerno. Če tega ne počnete, se rastlina začne nagibati v smer, ki je najbolj izpostavljena soncu. Ne izpostavljajte soncu le enega dela rastline! Kadar nimate okna, ki bi ji zagotavljalo dovolj svetlobe:Uporabite cevne žarnice s spektrom naravne svetlobe ali fluorescentne cevi z naravnim belim svetlobnim spektrom (gro-lux ali gro-lite). Obkrožena mora biti s svetlobo. V treh osvetljevalnih pozicijah namestite po dve 40-vatni žarnici nad njo, dve na levo stran in dve na desno stran. Namestite jih čim bližje, a se je ne smejo dotikati. Luči naj jo osvetljujejo od 14 do 16 ur na dan (primerno manj, če jo osvetljuje tudi naravna svetloba). Če je vso zimo v zaprtem prostoru, jo, ko postane dovolj toplo, postopoma privajajte na neposredno sončno svetlobo:Na začetku ji omogočite zunanjo sončno svetlobo približno eno uro na dan. Postopoma podaljšujte čas na neposredni sončni svetlobi. V nasprotnem primeru jo prevelika izpostavljenost soncu »ožge« in ji škodi. Posledica predolge izpostavljenosti soncu je vidna na listih, ki se obarvajo bronasto ali belo, nato rjavo in odmrejo. Včasih lahko nižji listi tudi nenadoma odpadejo. Voda Najprimernejši čas za zalivanje Tulasī devī je zgodaj zjutraj. Rastlino zalivajte pazljivo, da ne razkopljete vrhnje plasti prsti okrog rastline, drugače se lahko pojavijo bolezni korenin in težave z zračenjem tal. Za izognitev kemikalijam v vodi iz mestnega vodovoda uporabljajte prečiščeno ali destilirano (ustekleničeno) vodo. Če to ni mogoče, pustite vodo iz mestnega vodovoda čez noč stati v posodi, ki ni jedka, da se klor in druge morebitne kemikalije razgradijo. Prelivajte vodo iz ene posodo v drugo, da ji dovedete zrak. Ne uporabljajte trde vode z dodanimi kemikalijami za mehčanje. Najmanj enkrat tedensko Tulasī devī dodobra zalijte, tako da nekaj vode priteče skozi luknjice na dnu lončka. Kadar je zgornja plast zemlje na otip suha, je rastlino treba znova toliko zaliti, da zemlja ostane vlažna ves dan, vendar ne razmočena. Zemlja nikoli ne sme bita tako mokra, da bi ob dodajanju dodatne vode ta takoj odtekla skozi dno lončka. Razmočenost lahko povzroči glivične bolezni in odmiranje korenin. Posledično so prizadeti tudi listi, ki zbledijo ali se obarvajo rjavo, preden odpadejo. Koreninam škoduje tudi stalno presuha prst. Zaradi tega lahko listi Tulasī postanejo rahlo sivkasti, bronasti ali bledo zeleni, kar upočasni rast. Stalno presuha prst lahko povzroči, da prst odstopi od roba lončka, zaradi česar voda ne prepoji prsti. Če se to zgodi:Potopite lonček v vedro z vodo, da jo zemlja vpije. Na površino tal dodajte majhne količine vode, počakajte, da se vpije, nato počasi dodajajte vodo, dokler zemlja ne postane dovolj vlažna. Če bi Tulasī zaradi nezadostne vlage v zemlji začela veneti, jo umaknite s sonca in vročine ter ji dolijte vodo, vendar ji lahko zaradi šoka spodnji listi odpadejo. Presušenost zemlje lahko prepoznate tako, da dvignete lonček. Če se vam lonček zdi posebej »lahek«, je zelo verjetno, da rastlina potrebuje vodo. Temperatura V rastni sezoni se Tulasī devī najbolje počuti pri temperaturah od 27 stopinj Celzija podnevi do 18 stopinj Celzija ponoči. Lahko prenese tudi višje temperature od 37 stopinj Celzija in celo nižje do 12 stopinj Celzija, vendar ji lahko povzročijo stres in upočasnijo rast. Tulasī se lahko v zelo toplem vremenu pregreje in oveni, čeprav ima v zemlji dovolj vode. Če se to zgodi:Ne zalivajte rastline, ker to razmoči prst. Odstranite rastlino s sončne svetlobe in jo postavite pod filtrirano svetlobo. Nad njo nežno razpršite vodo v meglici, da znižate temperaturo. Če je vlažnost zraka zelo nizka, povečajte vlago v njeni okolici, kar zmanjša količino vode, ki jo izgublja iz listov. (Glejte poglavje o vlažnosti.) Kadar je vlažnost zelo visoka in voda iz rastline ne more izhlapevati, pomeni, da se toplota ne odvaja dobro. Poskušajte izboljšati kroženje zraka okoli rastline. Tulasī devī je zelo občutljiva za mraz. Kadar je stalna temperatura okoli pet stopinj Celzija, ima lahko velike težave s preživetjem. Če jo želite zaščititi pred mrazom, jo prestavite v notranjost. Če to ni mogoče in temperature zraka na vašem območju niso prenizke, okoli nje zgradite preprost rastlinjak:Za ogrodje uporabite pocinkane vodovodne cevi. Na konstrukcijo namestite štiri milimetre debelo prosojno plastiko in jo prelepite z lepilnim trakom, odpornim proti vremenskim vplivom. Če želite, da je v rastlinjaku toplo, namestite vanj električni grelnik. Rastlinjak mora biti primerno prezračen, da se prepreči kopičenje toplote ob sončnem vremenu. V notranjih ogrevanih prostorih poskrbite, da ni prepiha. V zelo hladnem podnebju rastlino ponoči umaknite od okna. Hlad ob oknu ji lahko povzroči toliko stresa, da listi in veje blizu v okenski bližini začnejo odpadati. Rastlina se odpove tistim listom in vejam blizu okna. Ne izpostavljate je neposredni vročini iz grelnika ali hladu iz klimatske naprave. Zaradi vročega zraka se lahko listi posušijo, čez noč počrnijo in odpadejo. Vroč zrak lahko uniči cele veje ali celotno rastlino Tulasī. V domovih je ogrevan zrak pogosto suh, zato se prepričajte, da to ne vpliva na Tulasī devī. Skrajne temperaturne spremembe med dnevom in nočjo ali kakršne koli nenadne temperaturne spremembe rastlini povzročijo stres, zaradi česar lahko začne veneti. V takšnih jutrih jo postopoma izpostavljajte soncu, pustite, da se počasi ogreje, in poskrbite za visoko raven vlage okrog nje. Vlažnost Suh zrak povzroči, da listi Tulasī hitreje oddajajo vlago v zrak, kot lahko rastlina vodo absorbira s koreninami. Zaradi tega se njeni listi začnejo zvijati in/ali robovi listov odmrejo (postanejo rjavi in drobljivi). Prav tako se lahko posušijo in odpadejo cvetni brsti, ne da bi se sploh odprli. Ne glede na zadostno količino vode v zemlji je lahko videti nekoliko izsušena. Za saniranje stanja povečajte vlažnost v njeni okolici s katerim od naštetih ali vsemi ukrepi:V rastlinjaku ali na terasi poškropite tla z vodo. Ko bo voda izhlapevala, bo dosegla tudi liste rastline. Namestite jo v vodotesno posodo, ki lahko zadrži plast peska, ali dodajte pečeno vulkansko kamnino (perlit) z vodo.Lonček s Tulasī postavite na pesek, vendar nad nivojem vode. Še boljše je, da lonček z rastlino dvignete na letvice nad peskom, da lahko zrak prosto kroži pod lončkom. Rahlo jo popršite. Postavite dve ali več rastlin drugo poleg druge – vsaka bo imela koristi od vodne pare, ki jo oddajajo njihovi listi. Nad rastlino naredite majhen rastlinjak, tako da postavite prozorno plastično vrečko na žično ogrodje.Kadar je Tulasī na neposredni sončni svetlobi, delno odstranite vrečko, sicer ji bo preveč toplote škodovalo. Kadar je v vrečki para, je zanjo prevroče, zato v takih primerih omejite uporabo vrečke na nočni čas (ko ni sončne svetlobe). Zemlja Korenine rastlin za zdravje potrebujejo kisik, ki ga dobijo iz zračnega prostora v zemlji. V preveč razmočeni zemlji se zračni prostor napolni z vodo, ki koreninam odvzema kisik. Ko se to zgodi, lahko korenine odmrejo, listi pa porumenijo ali dobijo rjave robove. Tulasī dobro uspeva v sterilizirani komercialni zemlji za lončnice, kot sta Unigro ali Supersoil. Izogibajte se blagovnim znamkam, katerih izdelki so stranski produkt predelave lesa in navajajo kot sestavino »blato« (stranski proizvod pri čiščenju odpadnih voda). Za obogateno zemljo z odlično sposobnostjo drenaže lahko sami pripravite mešanico zemlje:Dvema enotama zemlje za lončnice dodajte enoto listnega komposta, vermikomposta ali kakšno drugo kompostirano organsko snov in nekaj čistega grobega peska, na primer zidarskega. Namesto grobega peska lahko uporabite perlit oziroma pečeno vulkansko kamnino. Ne uporabljajte morskega peska, ker vsebuje preveliko koncentracijo soli. Dodajte žlico zdrobljene fosfatne kamnine in žlico kalijeve kamnine (granitni prah ali zeleni pesek). Če nimate na voljo komposta, uporabite vermikulit, vendar morate v tem primeru rastlini zagotoviti več hranil, kot je navedeno v naslednjem razdelku. Ni dobro uporabiti prsti neposredno iz vrta, saj lahko vsebuje organizme, ki povzročajo bolezni. V lonček s Tulasī devī ne dajajte deževnikov, ker bi lahko poškodovali korenine. Občasno se lahko zemlja v posodi zaradi zalivanja stisne, kar ovira prodiranje vode in zraka v tla. Za preprečitev vsak mesec z majhnim predmetom (na primer z vilicami) previdno razrahljajte vrhnjo plast zemlje, da ne poškodujete korenin. Hranila Tulasī celo v najboljši zemlji potrebuje dodatne hranilne snovi za nadomestilo tistih, ki jih porablja. Na splošno je v lončnicah dušik prvo hranilo, ki ga je treba nadomestiti. Dušik izhlapeva iz zemlje zlasti v vročem vremenu, medtem ko Tulasī raste. Kadar Tulasī ni dovolj oskrbovana z dušikom, spodnji listi porumenijo in odpadejo. Za nadomestitev dušika in večine drugih pomembnih elementov dodajte v zgornji sloj zemlje centimetrsko plast starega kravjega gnoja. Tulasī lahko vsak drugi teden zalijete z mešanico organske snovi, ki jo pripravite tako, da čez noč namočite del posušenega gnoja ali drugega kompostiranega materiala v treh delih vode (zmešajte do barve šibkega čaja). Nikoli ne uporabljajte svežega gnoja, saj lahko rastlino »ožge«. Po uporabi takšne mešanice hranil listi postanejo zeleni v dveh do treh dneh. V zelo vročem vremenu zgolj kravji gnoj ne zagotavlja dovolj hitrega vnosa dušika, zato uporabite gnojila, kot je Miracle Gro, s hranili, pridobljenimi iz naravnih virov. Izogibajte se gnojilom, ki vsebujejo stranske proizvode klavnic ali čistilnih naprav. Ne glede na navedeno, je morda treba Tulasī večkrat na leto dodati železo, zlasti če so zgornji listi in mañjarī bledo rumenozelene barve namesto temno zelene barve. Lončnice Tulasī ne gnojite preveč. Če je koncentracija hranilnih snovi previsoka, gnojilo »ožge« rastlino, zaradi česar oveni, ker ji presežek soli preprečuje vsrkavanje vode iz zemlje. Posledično so konice vej počrnele in odmrle, na robovih mladih listov pa se pred odpadanjem pojavijo črne lise. Takoj ko to opazite:Tulasī splaknite z veliko količino sveže vode, da iz zemlje izperete odvečne soli. Za opravilo si vzemite vsaj petnajst minut časa in počakajte, da voda odteče. To naj bi ustavilo širjenje črnih površin, vendar se črnega tkiva, ko se enkrat pojavi, ni mogoče znebiti. Tulasī enkrat tedensko zalijte in pustite vodo odteči skozi drenažno odprtino, da gnojilo ne »ožge« rastline. Upoštevajte tudi navodila na pakiranih dodatkih za zemljo. Tulasī dodajajte dodatne hranilne snovi le takrat, ko raste in jih lahko porabi. To pomeni, da zmanjšajte ali celo prekinite dodajanje dodatnih hranilnih snovi jeseni in pozimi, ko rastlina ne raste. Presajanje Če je rastlina Tulasī zdrava in raste, bo v prihodnje najverjetneje potrebovala večji lonec. Preglejte dno lončka. Če korenine silijo iz drenažne luknje, jo je verjetno treba presaditi. Zalijte jo in počakajte, da voda popolnoma odteče, nato s steblom med kazalcem in sredincem ter z dlanjo na zemlji ob vznožju stebla obrnite lonček navzdol. Z robom posode na rahlo potolcite po robu mize. Iz posode morate odstraniti celotno rastlino. Preglejte korenine. Če ne zapolnijo lončka, tako da je koreninska gruda v obliki lončka, jo preprosto postavite nazaj v isto posodo. Če korenine vendarle zapolnijo površino tal v lončku, jo je treba presaditi. Kadar je Tulasī prevelika za lonček in med rednim zalivanjem ovene, je čas, da jo presadite v večjo posodo. Ko je čas za presajanje, izberite posodo, ki je za eno ali dve velikosti večja od zdajšnje. Če je čas presajanja že mimo in je Tulasī prerasla lonček, uporabite več kot dvakrat večjo posodo od zdajšnje, približno za tretjino ali polovico višine rastline. Ne sadite je v večji lonček, kot ga potrebuje, saj bi odvečna zemlja v njem zadržala preveč vode in povzročila težave pri razvoju korenin. Uporabite neglaziran keramični lonček z drenažno luknjo. Neglazirana keramika omogoča zraku, da se giblje skozi stene posode (ne uporabljajte plastičnih loncev ali loncev iz glazirane keramike). Ne presajajte rastline pod močnim vročim soncem. Presajajte, ko je vreme hladno, oblačno ali po četrti uri popoldne in vedno zaščitite Tulasī pred vetrom, ki jo lahko izsuši. Opis presajanja Tulasī:Nov glineni lonček potopite v vodo za tako dolgo, da se na gladini ne pojavljajo več zračni mehurčki. Nad drenažno luknjo položite zdrobljene keramične črepinje, da preprečite uhajanje zemlje z dna posode, vendar je ne zaprite popolnoma, ker mora voda odtekati. Na dno velikih loncev lahko položite tudi plast gramoza. Na dno novega lonca nasujte ustrezno količino zemlje. Če je mogoče, previdno ločite in poravnajte vse korenine, ki so se zvile v krog, nato rastlino nežno spustite v nov lonec in jo držite ravno ter pokonci. Okrog bilke dodajte novo zemljo in jo nežno utrdite. Nivo zemlje mora biti enak, kot je bil v prejšnji posodi. Če je nivo zemlje nižji od prejšnjega, so korenine nezaščitene in gnijejo, če je nivo zemlje višji, lahko zgnije steblo. Med nivojem zemlje in zgornjim delom posode vedno pustite od pol do enega centimetra prostora za zalivanje. Zdaj jo v celoti zalijte in jo postavite za nekaj dni na senčno lego. Nato jo lahko znova postavite na neposredno sončno svetlobo. Ko jo boste naslednjič zalili z vodo, mora biti prst suha, kajti novi lonček vsebuje veliko količino rezervne vode. Popolnoma jo zalijte in jo za nekaj dni postavite na senčno lego. Po tem obdobju jo lahko znova postavite na neposredno sončno svetlobo. Naslednjič jo zalijte, ko bo zemlja suha, saj novi lonček vsebuje precejšno zalogo vode. Zdravje rastline Tulasī Prostor, kjer raste Tulasī, mora biti vedno zelo čist. Redno pobirajte vse odpadlo listje. Za sterilizacijo vseh loncev, lopatic, škarij in drugih pripomočkov, ki jih morda uporabljate za vzdrževanje, uporabite raztopino belila in vode v razmerju 3 : 1. Čeprav upoštevate vse previdnostne ukrepe, lahko rastlino napadejo škodljivci. Škodljivce je treba takoj zatreti, da preprečite večjo škodo na rastlini. Nekateri škodljivci prenašajo glivične, bakterijske in virusne bolezni, ki so lahko zanjo usodne. Tulasī ni dovoljeno obrezovati, razen v nujnih primerih: ko korenine napadejo škodljivci, ko je ogroženo njeno življenje in jo lahko s tem rešimo. (Zmanjšanje njene velikosti lahko omogoči, da manjši koreninski sistem ustrezno hrani preostali del rastline.) Tulasī je treba vsakodnevno pregledovati zaradi škodljivcev. Če Tulasī ohranjate čisto, ostane zdrava. Čistočo lahko vzdržujete na več načinov:Nežno jo popršite z vodo iz razpršilke, da z njenih listov odstranite prah in žuželke. Umijte jo z rastlinskim (kastiljskim) milom, izdelanim iz kalijeve soli, ki je strupena za škodljivce. Manjše rastline Tulasī očistite na naslednji način:Posodo in zemljo prekrijte s plastiko. Položite dlan na zemljo, steblo pa med kazalec in sredinec, da jo podprete. Obrnite jo »na glavo« in jo za od pet do deset sekund nežno potopite v milnico. Počasi jo odstranite iz milnice. Izperite jo v vedru čiste vode ali pod nežnim curkom vrtne cevi. Z rastline otresite odvečno vodo in jo počasi obrnite, sicer jo lahko voda obteži in povzroči, da se povesi ali celo zlomi. Rastline Tulasī, prevelike za v vedro, očistite na naslednji način:Pokrijte prst s plastično folijo, jo tesno ovijte okrog stebla in rastlino popršite z milnico. Preverite, da škropite na spodnji strani listov, kjer se skriva večina škodljivcev. Kadar je Tulasī v zaprtih prostorih in je zato škropljenje oteženo, vsak list popršite z brizgalko ali ga obrišite z mehko krpo. Rastlino lahko postavite na balkon ali pred vhodna vrata in jo popršite. V večini vrtnarskih trgovin so na voljo večji razpršilniki s črpalko. Zlasti poleti je pomembno, da Tulasī devī očistite vsak dan. Koristen preventivni ukrep je, da rastlino umijete z milom enkrat ali celo dvakrat na teden. Lahko jo umijete le takrat, ko jo napadejo škodljivci. Kadar jo škropite z milom, bodite pozorni, da ga sperete, sicer lahko »ožge« robove listov. Če Tulasī kljub rednemu čiščenju še vedno napadajo škodljivci, lahko uporabite nekatera naravna pršila iz rastlin, ki odganjajo ali uničujejo škodljivce. Takšna pršila niso strupena in so prijazna do okolja. To so:Bolhač (Pyrethrum): narejen je iz cvetov krizantem in namenjen za boj proti listnim ušem, ščitkarjem in gosenicam. Uporabljajte ga pozno popoldne ali zvečer – nikoli na soncu – in ne z milom. Rotenon: izvira iz korenine rastline derris (Derris elliptica) in deluje kot želodčni strup za listne uši, pršice, mravlje in stenice. Diatomejska zemlja: kremenčasta ogrodja starodavnih alg, ki jih najdemo v obliki finega belega do rumenkasto oker kremenastega sedimenta, imenovanega diatomit, ki povzroči, da škodljivci poginejo zaradi dehidracije. Pekoče čilijeve paprike, pomešane z vodo, odvračajo insekte od grizenja listov. Neemovo olje: pridobljeno je iz drevesa neem, ki zavira apetit in rast listnatih uši, pršic, volnatih uši, košeníljk in stenic. Sončnično olje na osnovi parafina lahko razpršite po listih Tulasī, ne da bi jih poškodovali. Deluje proti volnatim in listnatim ušem, pršicam ter stenicam. Za Tulasī se lahko uporablja samo ta vrsta olja. (Nikoli ne uporabljajte razpršil na osnovi nafte.) Obstajajo za rastline neškodljive žuželke, ki se hranijo samo z rastlinojedimi žuželkami in pomagajo, da se na Tulasī ne pojavijo škodljive. Nekatere med njimi so: Pikapolonice: odrasle žuželke in ličinke se prehranjujejo z volnatimi in listnatimi ušmi ter košeníljkami. Lahko se zadržujejo neposredno na Tulasī ali v njeni okolici. Zeleni ali rjavi pravi mrežekrilci se prehranjujejo z volnatimi in listnatimi ušmi ter pršicami. V pomoč so tudi roparske stenice (Reduviidae), cvetna grabežljivka (Phymata crassipes), bogomoljka in različni pajki. Žuželke, ki se prehranjujejo s škodljivimi žuželkami, lahko dobite v lokalni drevesnici ali insektariju. Če potrebujete dodatno pomoč pri reševanju težav s škodljivci, se obrnite na lokalno drevesnico ali kmetijskega svetovalca, ki lahko prepozna lokalne škodljivce in bolezni rastlin. Dodatne informacije so na voljo tudi v knjigi The Art of Caring for Tulasī Devī. Obrezovanje in shranjevanje lističev ter cvetov Steblo odrežite pod prvim nizom listov na začetku cvetnega grozda – mañjarī (lahko so majhni listi), vendar čim bližje drugemu nizu listov. Pri obrezovanju majhnih vejic ne puščajte na rastlini, saj bo morala porabiti energijo, da bo zavrgla neuporabno tkivo. Najbolje je, da mañjarī shranjujete v velikih posodah (Tupperware), da lahko »dihajo« in se ne izsušijo. Tako bodo ostali sveži več dni. V Indiji cvetne grozde – mañjarī odlomijo s prsti desne roke in pri tem ne uporabljajo nohtov. »Zahodnjaki« imajo lahko težave pri odstranjevanju mañjarī na čist način, zato se priporočajo zelo majhne in ostre škarje samo za Tulasī. Ko izdelujete cvetni venec iz Tulasī, je nikoli ne prebadajte z iglo. Namesto tega iz niti naredite vozel ali jo ovijte okoli mañjarī. Liste shranjujte v posodi s svežo vodo ali v neprodušno zaprti plastični posodi v hladilniku. Če uporabljate neprodušno plastično posodo, liste najprej operite in posušite, preden jih položite vanjo, saj lahko drugače zaradi prevelike količine vlage hitro zgnijejo. Mantra, ki se ponavlja med zbiranjem lističev: tulasyā mrita janmasi sadā tvam keshavapriya keshavarthi chinomi tvam barada bhava sobine »O, Tulasi, ti si se rodila iz nektarja. Zelo si draga Gospodu Keśavi. Zdaj zbiram tvoje lističe in cvetje, da bi častil Gospoda Keśavo. Prosim, deli svoje blagoslove z mano.« Čaščenje Tulasī devī Zbrani bhakte izkažejo spoštovanje Tulasi devī z mantro Tulasī-praṇāma, ki jo ponovijo trikrat:oṁ vṛndayai tulasī-devyai priyāyai keśavasya ca kṛṣṇa-bhakti-prade devī satyavatai namo namaḥ »Znova in znova izkazujem spoštovanje Vṛndi, Śrīmatī Tulasī devī, ki je zelo draga Gospodu Keśavi. O, boginja, ti podarjaš vdano služenje Gospodu Kṛṣṇi in poznaš najvišjo resnico.« Zbrani bhakte nato recitirajo molitev Tulasī-pūjā-kīrtana v slovenščini:»O, Tulasī, Kṛṣṇova ljubljena! Znova in znova se ti priklanjam. Moja edina želja je doseči služenje Śrī Śrī Rādhi in Kṛṣṇi. Tistemu, ki se zateče k tebi, se izpolnijo vse želje. Podariš mu svojo milost in omogočiš, da postane prebivalec Vṛndāvane. Usliši tudi mojo željo, da živim v prijetnih gajih Śrī Vṛndāvana-dhāme. Tako bom vedno priča čudovitih zabav Rādhe in Kṛṣṇe. Prosim, dovoli mi, da postanem služabnica/služabnik pastiric iz Vraje. Obdari me z vdanim služenjem in me sprejmi za svojo/svojega služabnico/služabnika. Najbolj padli in najnižji Kṛṣṇov služabnik moli: 'Naj vedno plovem v oceanu ljubezni do Śrī Rādhe in Govinde!'« Bhakte nato zapojejo pesem Tulasī-pūjā-kīrtana v bengalščini:namo namaḥ tulasī kṛṣṇa-preyasi namo namaḥ rādhā-kṛṣṇa-sevā pābo ei abilāṣī ye tomāra śaraṇa loy, tara vāñchā pūrṇa hoy kṛpā kori' koro tāre vṛndāvana-vāsi mora ei abhilāṣa, vilāsa kuñje dio vāsa nayana heribo sadā yugala-rūpa-rāśi ei nivedana dhara, sakhīra anugata koro sevā-adhikāra diye koro nīja dāsī dīna kṛṣṇa-dāse koy, ei yena mora hoy śrī -rādhā-govinda-preme sadā yena bhāsi Ob petju pesmi si eden od bhakt, ki je v vlogi pūjārīja, očisti roke in usta. Potem ponudi Tulasī devī kadilo, zatem svetilko z ghijem in nazadnje še cvetje. Ko je pesmi konec, bhakte najmanj štirikrat obkrožijo oziroma zaplešejo okoli Tulasī devī. Medtem ponavljajo mantro:yāni kāni ca pāpāni brahma-hatyādikāni ca tāni tāni praṇaśyanti pradakṣiṇaḥ pade pade »Kdor kroži okrog Śrīmatī Tulasī devī, z vsakim korakom uniči vse grehe, ki jih je kdaj storil, vključno z ubojem brāhmaṇe.« Med hojo oziroma plesom okoli rastline se eden ali več bhakt približa rastlini Tulasī. Eden od njih z desno roko vzame žličko iz skodelice za vodo in si z njo polije desno roko, da jo očisti. (To lahko za bhakte stori tudi pūjārī.) Žličko vrne v skodelico z vodo. Z desno roko vzame žličko iz druge skodelice in z vodo zalije Tulasī devī. Postopek ponovijo vsi bhakte drug za drugim, medtem ko preostali bhakte hodijo oziroma plešejo okoli Tulasī devī. Ko vsak bhakta zalije rastlino Tulasī, izkaže spoštovanje z recitiranjem svoje mantre guru-praṇati. Nato vstane in se postavi na rob kroga, kjer bhakte hodijo oziroma plešejo, ali še naprej hodi ali pleše okoli Tulasī devī. Potem ko bhakte med hojo oziroma plesom okoli Tulasī devī trikrat zapojejo mantro, nadaljujejo s kratko kīrtano Hare Kṛṣṇa. Med kīrtano lahko še naprej plešejo okrog Tulasī. Ko je kīrtana končana, bhakte znova izkažejo spoštovanje Tulasī devī z mantro Tulasī-praṇāma. Dodatek O izgovarjavi sanskrta Staroindijski jezik sanskrt (samskṛta) ali stara indijščina je mati vseh indoevropskih jezikov. Skozi stoletja so ga zapisovali z različnimi pisavami. V Indiji je najbolj razširjena pisava devanāgarī, kar dobesedno pomeni pisava, ki jo uporabljajo v mestih polbogov. Sanskrt ima oseminštirideset glasov in pisava devanāgarī ima oseminštirideset različnih črk: za trinajst samoglasnikov in petintrideset soglasnikov. Sanskrtska slovnica glasove in njim ustrezne črke razvršča po praktičnih načelih izgovarjave. Sanskrtska abeceda je zato v nasprotju z abecedami evropskih jezikov, v katerih je zaporedje samoglasnikov in soglasnikov čisto naključno, zelo dovršeno urejena. Tradicionalno razvrstitev sanskrtskih glasov in črk so sprejeli tudi vsi zahodni jezikoslovci. V tej knjigi smo se pri prečrkovanju držali pravil, ki za zapis posameznih sanskrtskih glasov med svetovnimi strokovnjaki veljajo že skoraj sto let. Ker je v sanskrtu več glasov in črk kot v slovenščini, je bilo treba pri prečrkovanju uvesti dodatne znake (pike ali črte pod slovenskimi črkami in nad njimi), da smo dobili ustreznice za vsako posamezno sanskrtsko črko. Sistem prečrkovanja je bil pripravljen za mednarodno uporabo, zato bi slovenskega bralca utegnile zavesti posebnosti, opisane v nadaljevanju: c se izgovarja kot slovenski č, in ne kot k (Caitanya – izg. Čejtanja); j se izgovarja kot dž, in ne kot j (japa – izg. džapa); ś in ṣ se izgovarjata zelo podobno kot slovenski š; zveza soglasnikov jñ se izgovarja kot gj (jñāna – izg. gjána). Sanskrtski samoglasniški r (ki se ga izgovarja kot ri) se v sistemu prečrkovanja zapiše kot ṛ. Zato se beseda, ki jo v slovenščini pišemo Krišna, v mednarodnem sistemu prečrkovanja zapisuje kot Kṛṣṇa. Pika pod s (ṣ) in pod n (ṇ) kaže na posebno izgovarjavo teh glasov. Vse soglasnike, pod katerimi je pika, izgovarjamo tako, da se s konico jezika dotaknemo sredine neba. Taki soglasniki, imenovani jezičniki, so še dandanes posebnost vseh indijskih jezikov (hindijščine, bengalščine, maratščine …). Sanskrt loči samoglasnike na kratke in dolge, zato je nad dolgimi v prečrkovanem zapisu črta (ā, ī, ū, ṝ). Štirje samoglasniki (e, ai, o, au) pa so vedno dolgi, čeprav nad njimi ne pišemo črte. Izgovarjava dolgih samoglasnikov je daljša od kratkih in naglašena. Razlaga v nadaljevanju vam bo v pomoč pri izgovarjavi posameznih sanskrtskih glasov. Izgovarjava samoglasnikov a – kot polglasnik v besedi pes, megla ā – kot mati (dvakrat daljši od kratkega a) i – kot v sit ī – kot v sir ali angleški besedi teen (dvakrat daljši od kratkega i) u – kot v kruh ū – kot v luna ali angleški besedi room (dvakrat daljši od kratkega u) ṛ – kot v ris ṝ – kot v riba (dvakrat daljši od kratkega ṛ) ḷ – kot v lri e – kot v leto ai – kot aj v ajda ali ej v mejnik o – kot v nos au – kot au v avto ali ou v poudarek Izgovarjava soglasnikov Soglasnike v sanskrtu delimo v različne skupine glede na način izgovarjave. Najštevilnejša skupina soglasnikov so nezvočniki, ki se delijo na pet podskupin: mehkonebnike, nebnike, zobnike, ustničnike in jezičnike. Vse podskupine nezvočnikov imajo tudi pridihnjeno različico, ki je v sanskrtu samostojen glas (npr. kh, gh). Sanskrt pozna tudi sičnike in šumnike, polsamoglasnike in samostojni glas h. Nam manj znana sta še izraziti nosnik (ṁ) in močan pridih (ḥ). Zaradi preglednosti smo navedli izgovarjavo za vsak posamezen sanskrtski glas, tudi za vse tiste glasove, ki se izgovarjajo enako kot v slovenščini. Mehkonebniki (izgovarjamo jih iz grla oziroma mehkega neba) k – kot v kaj g – kot v gaj ṇ – kot v banka Zobniki (izgovarjamo jih tako, da se s konico jezika dotaknemo zob in dlesni) t – kot v tat d – kot v dan n – v naš Nebniki (izgovarjamo jih tako, da se s sredino jezika dotaknemo trdega neba) c – kot v čaj j – kot v džungla ñ – kot v panj Ustničniki (izgovarjamo jih z ustnicami) p – kot v padalo b – kot v boj m – kot v mati Jezičnike (ṭ, ṭh, ḍ, ḍh, ṇ, ṣ) izgovarjamo tako, da se s konico jezika dotaknemo sredine neba. Pridihnjeni nezvočniki (kh, gh, ch, jh, th, ḍh, th, dh, ph, bh) se razlikujejo od ustreznih nepridihnjenih nezvočnikov (k, g, c, j, ṭ, ḍ, t, d, p, b) po tem, da jih spremlja neizrazit glas, podoben slovenskemu h. Sanskrt pozna tudi samostojen glas h, ki se izgovarja enako kot v slovenščini. Polglasniki y – kot v jabolko r – kot v radost l – kot v leča v – kot v vas Sičniki in šumniki ś – mehki š, izgovorimo ga v sprednjem delu ust kot v nemški besedi sprechen ṣ – zamolkli š, izgovorimo ga v zadnjem delu ust kot v hrvaški besedi više s – kot v besedi sonce Anusvāra ali nosniški zvočnik ṁ– izgovorimo ga kot n v francoski besedi bon. Visarga ali pridih ḥ – močno pridihnjen končni h, za katerim ponovimo prejšnji samoglasnik; aḥ izgovorimo kot aha, iḥ pa kot ihi. Najpomembnejše in najpreprostejše pravilo pri izgovarjavi sanskrta je, da naglas sovpada z dolgimi samoglasniki in dolgimi zlogi. Pri izgovarjanju sanskrtskih verzov ne delamo premorov med besedami, pozorni moramo biti le na pravilno izgovarjavo kratkih in dolgih zlogov. Dolgi samoglasniki (ā, ī, ū, ṝ, e, ai, o, au) so izrazito naglašeni, izgovarjajo se dvakrat daljše kot kratki samoglasniki (a, i, u, ṛ). Dolg zlog je tisti, ki vsebuje dolg samoglasnik. Zlog je dolg (in naglašen), tudi če za kratkim samoglasnikom stoji: zveza dveh soglasnikov, ṁ ali, ḥ.