Kratkočasen in podučen list za slovensko ljudstvo. Izhaja 10. vsakega mesca. Veljž. celoletno 2 gold. — polletno 1 gold. List 5. V Celovcu 10. maja 1874. Leto VI. Povest o pečenej glavi. (Zapisal Leop. Sorčnjec.) Anglež J. Morier pripoveduje, da je v Carigradu .dal sultan, čestit Mohamedan in zvžst varuh prave vodrske) vere. Ko je bil sedel na prestol, razglasil je, '1$, hoče zatreti mnoge, nevercem ljube razvade, katere so se vrinile v očitno Živenje o vladi prednika. Menil je, j6 njegova dolžnost to, da poskerbi, da se okolnosti mene v svojo pervotno prostost, in sklenil je, da mora *anija biti deržava po siarej Turškej navadi. Za tega ;j se je hotel lotiti običaja, kateri je bil uže skoro do v a ugasnil: — hotel je po mesti hoditi preoblečen; a kar se tiče različne obleke in ljudi, kateri so o takih prilikah bili njegove skrivnosti deležniki, pazil je bil, da je po moči bil varen v vsem, kar je-zadevalo oblačilo, v katerem se je hotel zdaj pa zdaj prikazati. Ta čas se je po vsej Turškej bila razširila znamenita vest o deržavljanskej nezadovoljnosti; bali so se, da celo" v Carigradi upor utegne vstati. Sultan, kateri bi bil rad zvedel, kaj meni sploh narod, sklene, da si da skrojiti obleko, v katerej bi ga ne poznali ni njegovi najzaupnejši služniki. Najrajši je po vsakojake krojače pošiljal o raznih urah in na različna mesta. O nekej priliki svojemu najljubšemu služabniku Mansuri-ju ukaže, naj mu o polu-noči z vso mogočo varnostjo pripelje krojača, sploh malo znanega, kateremu ukaže, kako obleko naj mu bode skrojil. Sužnji se jako pokorno prikloni in opomni: „Stavim glavo," — in odide, zatd da berž zverši sultanov ukaz. Blizu Bezistenskih vrat ali blizu terga se starinsko obleko v kolibi — tako tesnej, da je človek le težko mogel obračati še v njej, zagleda starčka, zavitega v star plašč, poln samih zaplat. V tej delalnici je žedel skoro v kepo zvit, in podoba je kazala, da mu vid nič kaj ne pospešuje dela, kajti čepeli so mu na nosi veliki okrogli na6čniki. »Na vsem sveti takega iščem," — opomni sužnji sam sebi, »tega prav gotovo živa duša ne pozni" Starček je bil v svoje krojaško delo zamišljen tako, da se zmenil nij, ko ga Mansuri ogovori: »Mir ti bodi, prijatelj!" Ko pa se je bil ozerl k viškn, ter je pred seboj zagledal jako lepo oblečenega človeka, začel je zopet dalje šivati, ni žugnil nij na odzdrav; menil je, da nij moči, da bi kedo pozdravil takega ubožca, kakoršen je bil on. Ali ko se je preveril, da se prišlec vendar-le res briga za-nj, berž delo verze od sebe in hoče vstati, kar pa mu je sužnji ubranil, rekel mu je, naj se ne da motiti v svojem delu. »Kako vam je ime?" — povpraša Mansuri. »Abdallah," — odgovori krojač, »da boste znali, ali, prijatelj, domači in ljudje sploh mi rekajo Babadul." »A ste krojač, kaj ne?" — zopet povpraša sužnji. »Pač," — poterdi starec, »pa nijsem le krojač, tudi glasnik (klicar) sem male mešite (cerkve) na ribjem tergu. Kaj bi mogel še več?" — »Dobro, Babadul," — opomni Mansuri, »ali bi radi sprejeli neko delo — dobro delo ?" »Ali sem blazen (norec)," — odgovori starec, »da bi se dobrega zaslužka branil? ! Povedite, kako delo pa?" »Čakite, prijatelj," opomni Mansuri, »morava premetena biti — in varna. Nikar ne zamerite — ali poj-dete z menoj o polunoči zavezanih očij tija, kamor vas popeljem?" — ,.To pa nij varnoj" — odgovori Babadul, »časi so zdaj nevarni, glave rade odletujejo — in ubozega krojača glava bi utegnila odleteti tako, kakor kakega vezirja buča, ali črepinja kapitana paše. A vendar, če mi dobro plačate, menim, da bi skerpal obleko, če prav satanu samemu." »Dobra je ta, ali je rčs to?" — povpraša sužnji in stisne mu dva rumenjaka v pest. »Ha, saj se ve, da je res," — poterdi Babadul. »Povedite, ali se hočete, ali ne — in morete zaupati meni." Po teh besedah se pogovorita, da suženj pride o polunoči in odpelje krojača zavezanih očij. Ko je Babadul bil zopet sam, šival je dalje, pa radoveden je bil, kako delo bode to, kateremu je treba take skrivnosti; ker bi bil berž, še podnevi rad soprozi razodel veselo novico o svojej sreči, zapre kolibo nekoliko popreje, nego druga pota, in odide domov, imel je hišo blizu majhne mešite na ribjem tergu, kder je klicaril. Stara Diliferib, njegova soproga, ta je bila zgerb-ljena skoro prav tako, kakor je bil skerčen nje mož. Ker sta imela dva rumenjaka in ker sta se jih nadjala še več, napražila sta si skledo mesa, natrebila salate — in jedla sta cvebe in lizala sladkor, po vsem tem pa sta se napila še kave — gorke in močne, kolikor je bilo moči. Svojej besedi veren je Babadul o polunoči bil v kolibi, kder ga je o določenem časi obiskal Mansuri. Brezi vsakoršne obotave si dade oči zavezati, sužnji ga prime za roko in po raznih ovinkih ga pripelje k car-skej palači. Tu se Mansuri vstavi pri železnih stranskih vratih in krojača odpelje v samotne sultanove sobe. Ruto z očij je zgubil v nekej temnej sobi, katero je razsvit-ljevala majhna perstena svetilnica na polici. To sobo so — 46 — krasili blazinjaki iz dragega brokata in lepšale nenavadno dragocene šarenice. Tu je Babadul moral posedeti, dokler nij bilo Mansurija nazaj se svežnjem, zavitim v veliko pahavko. Ko Mansuri razveže sveženj, zagleda krojač derviško obleko, in služnik mu reče, naj pomisli, kako hitro bi mogel skrojiti takovo obleko; da mora obleko zopet pošteno zganiti in zvezati, in naj na mesti počaka, dokler se ne verne, zato" da ga odpelje domov.' Babadul obleko oberne na robe in na lice, pregleda vsak prošiv na njej, malo pomisli in zavije jo v pahavko, kakor mu je služnik ukazal; ali ko hitro je bil to učinil, uže je v sobo stopil neki moški vzvišene rasti — in ubogi krojač je kar kerčil se pred njegovimi očmi; ta moški je vzel sveženj in odšel, pa ni besedice nij spregovoril. Po nekolikih minotah, ko je Babadul premišljal, kde in kaj se godi ž njim — in ko je uže začel zapuščati ga učinek te prikazni, odpr6 se duri na drugej strani sobe — in neka skrivnostna osoba, bogato oblečena, stopi v sobo, deržala je v roci tudi sveženj, pokrit s pahavko — in velik blizu tako, kakor je bil poprejšnji. Ko je bil prišlec, to je, da v velikem strahu, kolikor je bilo moči, nizko priklonil se krojaču, približal se mu je, položil je sveženj pred-enj, poljubil tla in zopet je odšel, spregovoril pa ni besedice nij, tudi ozerl se nij va-nj. „Dobro," — opomni Babadul sam sebi, „to utegne biti kaj jako krasnega in morda sem jaz sam kaka odlična osoba; to pa je resnično, da bi tisti stari plašč v svojej kolibi zaplatil rajši, nego ukvarjal se s tem delom, da-si je plašč velik in omazan. Kedo zna, zakaj so me pripeljali le-sem. Nič dobrega ne pomenja prihajanje in odhajanje teh čudovitih ljudij, kateri, kar se vidi, nij-majo jezikov v svojih glavah. Ljubše bi mi bilo, ko bi se menj uklanjali mi, pa da bi več govorili, zato", da bi zvedel, kaj bode iz tega. Siišal sem časi pa časi o ubogih ženskih, da so jih zašili v vreče in v morje pometali ; kedo zna, ali ne bode meni treba česa takega krojiti!" NapiMed veniar pride Mansuri in kratko ukaže, naj krojač vzame sveženj in odide; zavezal mu je zopet oči in odpeljal ga je tija, od kodar sta bila prišla. Babadul je bil veren svojej besedi, ni žugnil nij sicer, obljubil je le, da v treh dneh bode obleka narejena čakala ga v njegovej kolibi, za kar mu je bilo obljubljenih deset rumenjakov. Ko Mansuri odide, šel je krojač, kolikor je mogel, urno domov, kajti znal je, da ga žena nesterpno čaka. Vesel je bil na poti, ker je vendar dobil delo, katero je toliko vredno, da mu osoda na stare dni pokaže nekoliko lepše lice. Dve po polunoči je blezu bilo, ko pride domov. Žena ga sprejme z veliko nesterpnostjo, zato" ker se je tako dolgo časa mudil; ko pa jej krojač pomoli sveženj pred nos, kakor je ona svetilnico deržala mu pred oči, in ko pove: „Kaj je novega?! Ha, dobil sem dobro delo in dobodem tudi vredno plačilo, ko hitro ga zgo-tovim," sam smeh je bil je in šala. „Ne, ne," — odreče soproga, „predno ležem, moram videti, kako delo je to, sicer ne bi mogla zaspati." Po teh besedah resnično razveže sveženj, krojač pa je svetil. Ali pomislite, kako sta se oba prestrašila, ko namesto obleke zagledata v pert zavito — grozno, strašno človeško glavo !! Padla je ženi iz rok in zaterkolila se nekoliko stopinj daleč, krojač in soproga pa sta preplašena iz početka z rokama zakrivala si oči, a napdsled sta se spogleda-vala tako, da se ne da popisati, kako. „Delo!" — vskrikne soproga: „Da, res, delo! krasno delo bode to! Po kaj si šel tako daleč, pa tako varno? Ali po to in zat<5, da si na vrat prinesel to nesrečo sebi in meni ? ! Ali si prinesel to glavo zato, da obleko skrojiš z nje?" — „Anna senna! Baba senna! Prokleta bodi njegova mati! Prokle.t bodi njegov oča!" — kričal je krojač, „ker me je zapeljal v tako sitnost. Zato" sem nekaj slišal, ko je ta hudoba govoril mi, da mi mora oči zavezati in da moram molčati. Kakor sem resnično prav Turek, precej sem slutil, da ne bode le treba skrojiti obleke, a dej, ta pasji sin pa je glavo mi zavil v te cunje. Allah! Allah! Kaj naj bodem začel? Ne znam, kde biva, sicer bi ta trenotek hitel k njemu in to glavo vergel mu v obraz. Bostandži basa in sto drugih baš utegne pridivjati, pa bodeva kervavo plačala, ali — kedo bi to znal? — obesijo naju ali vtope — ah" pa na kol nasade! Kaj naj začnem ? Povedi, Diliferib, duša moja!" „Kaj naj začneva," — odgovori žena, „to sam znaš: znebiva se glave!" „Ali kmalu bode dan," — opomni krojač, „skoro bode prepozno. Le urno, hitro!" „Nekaj mi je šinilo v glavo," — spregovori žena. „Sosed, pek Hassan, zdaj-le beli svojo peč in kmalu začne kruh vsajati. Cesto peče sosedom — kar koli, kar mu zvečer nanosijo pred peč; kaj pa, ko bi to glavo djala v kak lonec? Nihče ne zve ničesar, predno se speče, a pa — s kratka: midva ne pošljeva p6-njo, pek pa naj bode učinil z njo, kar bode hotel." Babadul se je čudil svojej zviti ženi, ta pa je precej začela zverševati svoj sklep. Ko je bila glavo skrila v posodo, postala je malo, da je preverila se, ali nikogar nij blizu, potlej pa posodo odnese pred pekovo ognjišče na tla — v versto, kjer je bila jestvina — odločena, da pride v Hassanovo peč. Ko pride domov, zaperla sta se in dvakrat zaklenila ; legla sta spat, vesela bila lepe pahavke in perta, v kateri je glava bila zavita. Pek Hassan in njegov sin sta peč bila razbelila z vsakojako suhljadjd, kar ju vznemiri nenavadno pasje lajanje in ščeketanje. Pes je bil lastnik vseh zamečkov, Hassan in njegov sin sta ga jako rada imela, saj sta bila usmiljena Turka. »Pogledi, Mahmud," — reče oča sinu, »pogledi, kaj laja ta pasja para? Nekaj je gotovo, kar je." Sin učini, kar je oča ukazal, a ker nij spoznal, zakaj pes ščekeče, opomni: „Saj ni ničesar!" — in odžene psa. Ali ker pes le ne neha lajati, Hassan sam stopi pogledat — in videl je, da pes nenehoma laja okrog krojačeve pekovske posode. Pes je začel skakati od po-sole k Hassanu in od Hassana k posodi, pek pa je menil,' da psu pecivo diši. Vzame na lahko pokrov s posode, a nij treba popisavati njegovega strahu, ko je zagledal pred seboj človeško glavo, ki mu je gledala v oči! „Allah! Allah!" — vskrikne pek; ali ker je bil krepko značajen možak, nij zbežal od glave, kar bi bil učinil kedo drug, teniuč pokril jo je zopet in poklical je svojega sina. ' '• „Mahmud,a — dejal je, „svet je hudoben in hudobni ljudje" bivajo na njem. Neki neveren ničevec je poslal le-sem glavo, da bi jo spekla, ali hvala srečnej priliki in temu psu: naša peč je obvarovana strašnega oskrunjenja — in lehko bodeva čistih rok lotila se kruha in gnjela ga, in vest imava čisto. Ker pa se je vrag — 47 — vtaknol v to delo, naj ga bodo tudi drugi ljudje deležni tako, kakor sva ga midva. Ko bi se razvedelo, da sva tii imela človeško glavo, kedo bi iz najinih rok jedel kruh? Morala bi zapreti peč — in vsi bi pomerli za lakotjo; govorili bi, da testo mesiva s človeškim salom in ko bi kedo slučajno v kruhu našel las, gotovo bi ter-dili, da je las te glave." Mahmud, blezu dvajsetleten mladenič, ta je bil tudi hladne kervi, kakor njegov oča, in šaljiv. Gledal je vso prigodbo, kakor kako šalo, in na ves glas se je začel smijati, ko je bil zagledal pred seboj ostudno glavo v perstenej posodi. „Zanesiva jo čez ulico Kior-Ali-ju v brilnico," — opomni mladenič ; „to učiniva tem laže, ker ima le eno oko. „Dej, oče," — dejal je Mahmud, „nihče me ne bode videl, ali učiniti moram to, predno se razdani." Oča je dovolil, Mahmud pa počaka, da je brilec odšel k vodnjaku konci ulice, zatd da se je omil po Mo-hamedanskej navadi, — postavi glavo na polico in priveze jej pod brado otiračo, kakor bi to bil kedo, ki bi se rad dal obriti. Ves vesel se verne v pečnico, da bi videl, kak upliv bode glava imela na poluslepega brilca. Kior-Ali pride v brilnico, po katerej je v oknu skozi popir, napojen z oljem, le malo še mračne jutranje svit-lobe razlivalo se, in ko gleda pred-se, zagleda nekoga, ki je, kar je menil, vstopil se k zidu, kakor bi se rad dal obriti. „Ha, mir vam bodi!" — ogovori brilec glavo, „vi ste malo prevred vstali; prizanesite mi, ker vas nijsem precej zagledal. Voda še nij gorka. Aha! menda bi radi, da bi vam glavo obril — ali prosim, zakaj ste fez uže deli z glave? Varujte se, da se ne prehladite." — „Nič ne govori," — opomni brilec po nekolikih trenotkih, skoro gotovo je gluh in morda tudi nem. ,,No, jaz pa sem poluslep, tedaj se vjemljeva, a vendar menim, strijc, da vas obrijem, presneto-da, ko bi tudi še na drugo oko moral oslepeti. Moja britva bo jezdarila po vašej glavi na lahko tako, kakor požirek vina'splava po mojem gerlu." Jame se pripravljati, sname s klina skledico iz ko-sitarja, razpeni v njej mijlo in britvo nekoliko potov potegne po jermenu, ki je visel mu od pasu. Ko je mijia bilo dosti, približa se glavi, v levej roci je deržal skledico, z desnico pa začne mijliti glavo zgodnjega gosta. Ali ko se je bil merzle glave dotaknil, uže je zmaknil roko, kakor bi se bil spekel. „Oj, prijatelj," — vskriknil je, „kaj se godi z vami ? Saj ste merzli, kakor kos ledii." Ko je hotel zopet pomijliti ga, zvali se glava nenadoma s police, a ubogi brilec odskoči v najodročnejši kot. „Aman! Aman! O milost! milost!" —zaupije Kior-Ali, nij se upal ni ziniti. „Odnesi mojo brilnico, moje britve, moje otirače — odnesi vse, kar imam, le živenje mi pusti! Ali si vrag ? Govori! Prizanesi mi, ker sem te hotel briti!" Ko brilec vidi, da se nič ne giblje in da se nij treba ničesar bati, približa se glavi, prime jo za čop na temenu — in gledal jo je zavzeto. „Ti ljuba glava!" spregovori, „kako pa si vendar prišla le-sem? Ali ne posreči se ti! Nij treba Kior-Ali-ju še enega oka, saj je zdravo dosti bistro, da zna, kaj gleda. Nesel bi te k peku Hassanu, tijale čez ulico, ko bi zdaj-le ne gledal le-sem njegov hudomušni sin, kateri vidi mnogo ostrejše, nego to moje oko; ali odnesem te tija, kder mi ne bo-deš mogla škoditi. Gerški pečenkar gjaur (kristijan) Janaki, ta te dobode. Naj bode iz tebe priredil kako sekano jed svojim neverskim gostom." Po teh besedah prime glavo z levo roko, stisne jo pod svoj plašč, v des- nico vzame lulo — in resno odide v drugo ulico — v hišo imenovanega Gerka. Brilec je k njemu zahajal rajši, nego h kateremu izmed Mohamedanov, pri njemu je vino serkal brezi vsakoršne kazni. Jako dobro je znal, kam Gerk devlje čversto meso; stopi pod streho in varno se ozre okrog sebe in verze glavo v kot za polovico skopca, ki je še tistega dne bil odločen, da se promeni v pečenko. Janaki priredi posodje, zakuri ogenj, nalije šerbeta (pijače), pomete prodajalnico in odide v jedilnico, da bi odločil nekoliko mesa brilcu na zajutrek. Janaki je bil prav Gerk: lisijašk, varen, poniglav; ponižen je bil do vseh, neusmiljen do priprostejšega ljudstva; smertno je sovražil Mohamedane, svoje gospode, ali vendar se je vklanjal in hlinil vsakemu. Prekladal je mesenino, ogle-daval nekove stare ostanke, — in godernjal je, da bi — kakoršna koli gnjilad dosti dobra bila turškemu želodcu. Ogledal je od verha do poslednjega konca polovico skopca, otipal jo in opomnil: „Ne, to naj še ostane tako, ka-: koršno je." Ko pa pridvigne mastni rep, zagleda nekove . mertvaške oči in odskoči nekoliko korakov. »Kakor gotovo ljubiš svoje oči," — vskriknil je, „kedo si?" Ker nihče nij odgovoril, gledal je in gledal, približal se, i segnil med skopčje glave in med drobovje, med dobre i in stare ostanke, zgrabil glavo, strašno glavo, in deržal | jo je daleč od sebe, kakor bi se je bil bal. „Prokleta | bodi tvoja brada!" — kriknil je Janaki, ko je bil po čopu na temenu spoznal, da je Mohamedanska glava. , „0, ko bi vas mogel deržati vse tako-le za čope, ti pro-kleto Omarjevo pleme! Spekel bi vas vse, da bi se zastonj objedli vsi psi, kolikor jih bega po Carigradu. Naj vas vse zaloti takova osoda! Naj jastrebi žive ob vaših truplih! Naj se posreči slehernemu Gerku, kakor se je zgodilo meni, da bi vsak tako črepinjo imel za ples!" Po teh besedah je,.x svojej jezi treščil glavo ob tla in bercnil jo izpred sebe; ali začel je premišljati: Kam pa naj jo denem, kam skrijem? če jo kedo stakne tu, poginiti bodem moral; nihče ne bode veroval, da nijsem Turka pobil." Ta trenotek pa razserjen vskrikne: „Dobro, da sem se spomnil: — Žid! Žid! — O ugodnejšem prostoru ; takej glavi še nihče nij slišal! Tija pojdeš, ti ostudna Mohamedanska buča!" Popadel je glavo, stisnil pod svojo obleko in pobegnil je doli po ulici, kder je ležal nateg-njen mertev Žid in glavo imel med nogama. V Turškej, če umore kakega Turka, deno" mu glavo pod pazho, zatd da se razlikuje od Žida ali kerščana, katerima glavo devljejo med noži. Tija tedaj je Janaki položil Turkovo glaVo, obraz k obrazu Zidove glave, tako blizu, kakor je bilo v naglici mogoče. Učinil je bil to, da ga nihče nij videl, ker nij bilo še do cčla razdanilo se in torej še nikogar nij l bilo na planem. Vernil se je v svojo prodajalnico ves vesel, ker je bil ohladil si s tem dejanjem sovraštvo do svojih vragov; ker je bil eno njih glav položil na prostor, o katerem je menil, da je najgnjusnejši. Nesrečnega židovskega obsojenca so zatožili, da je ukradel in umoril nekega Mohamedanskega otroka (o enakih hudobijah se v Turškej in v Perziji še dan denes čita), zato" je Carigraška soderga vstala in tako razgrajala, da so mu glavo odsekali — samo zato\ da je mir bil. Zavlekli so ga nalašč nekemu bogatemu Gerku pred vrata in razglasili so ukaz, da mora truplo tri dni ležati na mesti, predno se dovoli, da ga smejo zagrebsti. Uradnik, kateremu so bili sodbo odločili, odbrav je sam ta prostor, zato" ker je nadejal se, da Gerk plača dosti novcev, da bi mu le nadlege ne delali s tako ostudnostjo — 48 — pred durmi in da bi ga vsled tega ne zadela kaka ne- j sreča. Ali Gerku to nij bilo nič mari: pozaperl je okna svojega domu ia sklenil, da svojim sovražnikom ne dade j ničesar; vsled tega je Žid na svojem ležišči ostal cele tri dni. Razen Turkov se nihče drug nij upal mimo ho-diti, vsak se je bal, da Mohamedansko uradstvo, ki je ; z največim veseljem v svojej samopašnosti sramotilo I kristijane, katerega utegne primorati, da merliča odnese na pokopališče. Za tega delj nihče nij zmenil se za mertveca, pečenkar pa je imel priliko, da se je znebil glave, da ga živa duša nij videla in ne zaprek delala mu. Ko pa se je bilo do cela razdanilo in ko so ulice jele oživljati se, zagledajo to čudovito glavo — in ogromna množica ljudij se je zbrala okrog Židovega trupla. Takoj se je raznesla povest, da je zgodilo se neko čudo, kajti tu in tu je Žid, ki ima dve glavi. Ta nenavadna vest je šla od ust do ust, da je napdsled vse mesto bilo po konci, vse je kopernelo, da bi berž ko berž videlo to čudo. Židovske občine starašiue so precej oglasili se, da je njih preganjanej kervi pripetilo se nekaj nadna-vadnega. Videlo je ljudstvo rabine, kako so begali sem ter tija, a vsa židovska soseska se je zgernila okrog merliča; vsi so se nadejali, da mertvec ne mara vstane, posadi si obe glavi na vrat in osvobodi jih hudega sovražnika. Ali česa nesreča nij hotela! Eden janičarjev je bil proderl k merliču in skerbno je ogledal nesrečno glavo, a nenadoma polobupen, obstrašen vskrikne: „Allah! AUah! il Allah! to nij neverska glava! Ena je glava našega gospoda in vodnika, janičarskega age!" Po tej opombi zagleda nekoliko tovarišev, berž pokliče jih — in ko jim je bil razodel nesrečo, začeli so vsi teči, in bežali so, da bi to oznanili vsemu polku. Po bliskovo hitro se je ta vest razširila med vsemi janičarji — in grozen hrum je vstal.,takoj vsled tega; kazno je bilo, da sploh nijso znali, da je rabljeva roka s tega sveta preselila jim vodnika, ki so mu bili tako močno vdani in katerega so si bili sami odbrali. „Kaj je to?!" — hudovali so se, „nij dosti, ker nas izdajajo in nam so umorili vodnika, ki smo bili poslušni mu, temuč moramo terpeti še tako zaničevanje, da hujšega nij na vsem sveti! — Kaj ?! Da so vzvišenega janičarskega age glavo pofožili k najgnjusnejšemu Židovskemu črepu in delu! Ta sramota ne zadevlje samo nas, — Mohaiuedanska vera je osramočena, ponižana, v blato pomezgana! Ne, to je neznanska derzovitost, ne-izbrisljiva pega, katera zahteva, da bi se uničilo vse pleme! Le kaki pes je učinil to? — Kako je ta glava prišla le-sem? Ali je to dejanje pasjega vezirja? — ali so nohtove v to zaderli reis-effendi in ti izdajalci — Franški poslanci?! Vallah! Billah! Tallah! Na sveto Kabo, na Osmanovo brado in na Omarjev meč prise-zamo: mi se osvetimo!" — A naj razburjenost malo porazsaja: naj čitatelj sam pomisli, kako je to vrelo, ko so Židje tekali na vse strani in jako verno skrivali se razserjenim Turkom, kateri so hudobili se, kakor poprej janičarji, — kupoma sem ter tija hodili — do brad oroženi se samokresi in noži — in ki so osveto (maščevanje) pretili vsemu, kar koli jim je prišlo naproti. Naj vsak sam misli si mesto polno ozkih ulic in nizkih domov, tudi napolnjenih z neštevilnimi ljudmi v vsakojakih nošah in najrazličnejših obrazov — zvedavih in zagovednih, kakor bi se bilo — Bog zna, kaj čudovitega pripetilo. V tej zmesi zapuščamo ljubeznjivega čitatelja in hitimo v sultanov serajl, zato" da zvemo, kaj Njegova Vzvišenost dela po tem časi, ko smo ga poslednjič videli. Ko je Babadul bil v palači, to noč je sultan skrivoma ukazal, naj umore janičarskega ago, kateri je vsem stražnim hibam ugajal, ter janičarjem bil jako po godu. A toliko mu je bilo do tega, da je odločil, da mu glavo morajo prinesti precej, ko hitro jo odrobijo. Moški, kateremu so to ukazali, stopil je v sobo, kamor je moral prinesti glavo, — videl je v njej nekoga, da sedi, in menil je, da je sultan, zatd se ni upal nij pogledati mu v obraz, temuč spustil mu je pred noži sveženj, a priklonil se je krojaču, kar smo povedali uže poprej. Sultan, ki je blezo minoto poprej bil krojaču iz rok vzel sveženj derviške obleke, učinil je to zatd, da bi bil okanil sužnjega Mansurija; da bi ga v novej obleki nihče ne poznal, do tega mu je bilo toliko, da je hotel krojaču namesti tega svežnja, drug sveženj dati; ali ni se spomnil na to, da mu morajo prinesti agino glavo, ni na to, da se Mansuri takoj spet poverne h krojaču, za tega delj je bil v neznanskih zadregah, ker nij znal, kaj bi učinil, ker je bil krojač odšel. Ko bi bil hotel za njim poslati koga, ne mara bi to bilo izdalo njegovo namero, torej je sklenil, da počaka, dokler Mansurija ne bode nazaj, zatd da pozve, kaj se je pripetilo. Znal je, da brezi obleke ne odideta, sveženj pa je imel še sam. Ker je bil nesterpen in zvedav, kam je prišla agina glava, da poklicati rablja; lehko si vsakedo misli, kako sta se oba čudila, ko se je ta skrivnost bila razmotala. „Prisezam na brado!" — krikne sultan — in zamolčal se je malo, „na svojo besedo prisezam, da nij drugače, nego da je krojač odnesel glavo." Nesterpljivost nij nehala. Zaman se je hudobil, zaman je sopel in vsklikal: »AUah! Allah!" Suženj za tega delj nij prišel nič popreje nazaj, a ta poslušni človek bi bil takoj po svojej vernitvi mirno legel na uho, ko bi ga ne bili poklicali k sultanu. Sultan je bil stoperv zagledal ga, uže je vskliknil: „Oh! Mansuri — precej beži h krojaču — vzel je s seboj agino glavo, ne obleke — beži in prinesi jo takoj, kajti gotovo se pripeti kaka nesreča! Po teh besedah je Mansuri-ju razodel, kako se je to pripetilo. Mansuri je bil v velikih zadregah; znal je pot h krojačevej kolibi, ali nij vedel, kd6" biva, a da še hujše nij razdražil svojega gospoda, takoj je odšel za krojačem in šel nemudoma h kolibi, menil je, da od sosedov pozvd, kdž stanuje Babadul. Precej zgodaj je še bilo, terga še nij bilo, razen kavarne, v katerej so se pripravljali za svoje goste, nij bilo še odperto nikder. Pa tudi sosedje nijso znali, kde biva krojač. Velika sreča je bila to, ker si je bil zapomnil, kako mu je Babadul pripovedal, da je tudi glasnik majhne mešite na ribjem tergu, kamor je nemudoma krenil. Prav ta čas so oznanjali zgodnjo mo-litvo, zatd je Mansuri nadejal se, da najde krojača, ki verne opominja, naj molijo. Ko se približa mešiti, zasliši star, hripav in derhteč glas, o katerem je precej sodil, da je glas Babadulov, ki je z vso močjo svojih slabotnih pljuč kalil jutranji mir. A nij se kanil, kajti ko je stal pod minaretom, zagledal je starca, kako hodi po pomolih, da ima dlan za uhom — in slišal je, kako je do ušes raztegnjenih ust na vse gerlo klical uro. Ko krojač zagleda, da Mansuri kimlje, zaostane mu klicanje v gerlu; zbal se je, da je prišel iskat ga na odgovor zbog tiste glave, in zaderl se je tako strašno, da je nekoliko sosedov — Mohamedanov, kakor se govori, po mesi in po duši Mohamedanov, ki so pobožno na uha vlekli klicanje, da jih je nekoliko jezilo se , da to je prav „škandal". Babadul berž odide in zapre za seboj, tekel je Mansuri-ju nasproti. Nij čakal, da ga — 49 — služnik povpraša, kde je glava, temuč planil je precej na sužnjega, ker ga je zamotal v tako sitnost. »Ali ste vi človek ?!" — zagerčal je, „z revežem kakor sem jaz, pa počenjate tako, kakor bi moja hiša bila kaka mertvašnica! Menda vendar nij ste prišli, da bi še s kervjo plačal to?!" — »Prijatelj," — oponese Mansuri, »o čem to govorite? Ali ne znate, da je prevara bila to?" — „Ali prevara ? — Da, prevara!" — vkrikne krojač, „prevara, kakor nalašč, da bi revež moral glavo dati. Eden se mi smeja v ubogo brado in vede se, kakor bi mu obleko moral skrojiti — eden mi odnese vzorek (mušter) — eden pa mi za-nj prinese mertvaško glavo! Allah! Allah! zabredel sem v lepo druščino!" Mansuri položi roko na krojačeva ustna in šepne: »*Ni besedice ne zini več, če nečeš še globoče zabresti v lužo. Ali pa znaš, koga kregaš?" — „Ne znam, saj tudi ne maram znati," — oponese Babadul, „ali to pa vem, kedor je dal mertvečevo glavo za obleko, ta — da je neversk pes!" „Pa ti se upaš božjega namestnika imenovati ne-verskega psa, ti gnjidovec?!" — kričal je Mansuri raz-serjen, do cela je zabil, da izdaja svojega gospoda skrivnosti. „Ali imaš svoj umazani gobec za to, da žališ z njim ime tistega, ki je zavetnik vsega sveta? Zakaj blato požiraš ? — kako žerjavico si pokladaš na teme ? Ni besedice več! Povedi, kde imaš glavo, če ne, razko-ljem ti jo!" Ko je krojač poslušal te besede, stal je in imel usta odperta, kakor bi se prav ta trenotja bila odperla vrata njegovega razuma. „Aman! Aman! Milost, milost, o aga!" — kričal je Babadul, „jaz sem blazen (norec), jaz sem osel, ker nijsem bil modrejši. Bismilah! V imeni proroka te prosim, idi z menoj domov; tvoj'ega sužnjega glavo bodo povišali do nebeških zvezd." „Mudi se mi, jako mudi," — opomni Mansuri. »Kde je glava, janičarskega age glava?" — Ko Babadul zasliši, čegava glava je bila to, in ko se spomni, kaj je njegova soproga učinila z njo, jela so se mu kolena tresti vsled samega strahu in potil se je po vsem telesi. „Kde da je glava?!" — začudi se krojač, „o, kaj je to na-me prihermelo ?! Kaka prokleta osoda je to!" „Kde da je ? !" — vskrikne sužnji in zopet vskrikne: „kde je? Govori, berzo povedi!" TJbogi krojač je bil do cela oplašen in govoril je, da sam nij znal, kaj, v takej zadrezi je bil. „ Ali si jo spalil? — .,Ne." „ Ali si jo zavergel?" — .Ne." »Precej povedi, kaj si učinil z njo? — Ali si jo „Ali jo imaš doma?" — „Ne." „Ali si jo morda kam skril?" — „Ne." Nap6sled skoro do cela razburjen in nesterpljiv Mansuri popade krojača za brado, stresne ga in z gro-movim glasom zaupije: »Tedaj povedi, stari osel, kde je glava?" — „Peče se!" — vzdihne krojač, strah mu je skoro sapo zapiral. »Ali peče se? — Kaj je to?" zakriči sužnji na moč zavzet, »zakaj si jo dal peč? Ali jo morebiti poješ?" »Kaj morem več povedati?!" — oporeče krojač, »peče se!" Po teh besedah je povedal, kaj je bil se svojo ženo vred učinil z glavo v svojej zadrezi. »Pelji me k peku," — reče Mansuri. »vsaj opa-Ijeno dobodeva. Kedo bi bil pomislil na to, da kedo dene peč agino glavo! Allah! il AUah!" Odideta k peku Hassan-u, ki je prav ta trenotja kruh jemal iz peči. Ko hitro sta mu bila povedala, zakaj sta prišla, nij obotavljal se, berž je povedal, kako je glava iz pečnice preselila se na brilčevo polico; vesel je bil, ker se je imel priliko obraniti česa, kar bi mu bil lehko kedo očital, da je hudobija. Vsi trije (Mansuri, krojač in pek) odid6 k brilcu, da bi zvedeli, kako je sprejel glavo svojega pervega gosta. Kior-Ali nij hotel precej razodeti se, napdded pa je vendar zagotavljal, da je menil, da je ta glava samega vraga dar, in ker je veroval, da prav učini, zanesel jo je h gjavru Janaki-ju, kateri je gotovo že spekel jo in dal povužiti svojim nevernim tovarišem : Do cela zavzeti so na pomoč klicali proroka o vsakej stopinji in sami nijso znali, kako se vse to zverši; vzeli so brilca s seboj in odšli k pečenkarju. Gerk se je močno čudil, ker je videl, da pride pra-voverski brilec; zvedel je , da ne iščejo pečenine, temuč meso — menj slastno. A ko ga povprašajo, kde je glava, krepko se je branil, da bi jo bil kdč videl ali da sploh kaj zna o njej. Brilec pokaže, kam je del glavo, in prisegel je na koran. Mansuri je začel to skerbno skušati, ali vsi so ta trenotek zapazili na sebi znamenja splošnega ganotja, katero je vstalo, ko so bili zvedeli, da je to janičarskega age glava. Mansuri s krojačem, pekom in z brilcem vred je šel tija, kder je ležal mertvi Žid — in vsak je poznal dolgo iskano glavo svojega zgodnjega gosta. Janaki je dobro znal, kaj ga čaka, torej je berž zbral, kolikor je imel gotovih novcev pri roei — in pobegnil je iz mesta. »Kde je Gerk?" — povpraša Mansuri in ozrž se, kde je, kajti menil je, da je šel z njimi ; »moramo vsi iti k sultanu." »Skoro bi rekel, da je pobegnil," — odgovori brilec; »nijsem tako neumen, da bi ne znal, da je on tisti, ki je Židu pridel glavo." Mansuri bi bil rad glavo vzel s seboj ; ali ker je bilo okrog nje polno jeznih in oroženih vojščakov, ki so i prisezali osveto tistemu, kateri je umoril jim vodnika, menil je, da utegne biti najboljše, če se zgubi. Odide torej k svojemu gospodu, te tri priče pa so šle z njim. Citatelj si misli laže, nego pa se more popisati, kake kervi je bil sultan, ko mu je bil Mansuri vse razodel, kaj se je godilo; kde je naposled našel janičarskega age glavo; kako je prišla tija in kaka burja je vstala. Sultan je menil, da bi se osmešil, ko bi razodel vse do poslednjega; mogoče pa tudi nij bilo, da bi bilo ostalo to tako, kakor je bilo, ker vstaja bi se utegnila razširiti, da bi je celo" ne bilo mogoče zadušiti. Pripetilo bi se lehko, da bi zato" moral popustiti prestol, poleg tega pa še poginiti. Dolgo časa nij znal, kaj bi začel, vihal si je berke in neprestano je vzdihal: »Allah! Allah!" — naptfsled pa da poklicati pervega vezirja in muftija. Prestrašena ta cestnika prideta pred obličje Njpgove Vzvišenosti, nič kaj vedrih mislij nij sta imela. Ko pa jima sultan pove, kaj se po mesti godi, precej sta bila zopet navadno mirna. — 50 — Po kratkem prtmišljanji sultan sklene, da krojač, pek, brilec in pečar morajo iti k muftiju, zat6 da jih obsodi; zatoženi so bili, da so se zarotili jauičarskemu agi in da so ukradli njegovo glavo, zato" da bi ju obrili in spekli; rekel je sultan, da jih mufti mora obsoditi, da plačajo to s kervjo ; ker je zvlasti pečenkar vzbudil nepokoj, zat6 ker je take neznansko zanič!j ivo bil osramotil agino glavo in tudi zat6, ker je bil Gerk, ter ne-verec, ukazal je sultan muftiju, naj zapovč, da mu morajo glavo odsekati in zanesti na tisto mesto, kamor je sam poprej e del agino glavo. Pa da bi se janičarji zopet pomirili, pogovoril se je sultan z velikim vezirjem, da mora tdbrati se drug aga — ljub janičarjem, a pokojnega — da morajo z vredno slovesnostjo pokopati. Vse je tako zgodilo se, le Gerku nijso odsekali glave, zat6 ne, ker je bil odnesel pete. Po mesti je zopet bilo vse mirno. Sultanu na cest bodi povedano, da je krojača, brilca in peka osvobodil in sam plačal kazen, verhi tega pa je še bogato nadaril jih za njih strah, v kateri so bili zablodili vsled take nesrečne prilike. Jermak Timofejevic. (Spisal J. Steklasa.) (Konec.) Kozaci zapuste 9. maja 1581 svoje dosedanje zi-movišče v Timenu ter se po reki Turi na ladjah dalje vozijo; ali preden priveslajo do ustja Tevde, pritoka Ture, napadejo je trikrat divji narodi. Več dni se morajo tako ž njimi boriti, dokler jih v beg ne poterajo. Jermak ima še komaj 1600 mož za svoje podvzetje. Zvedili pa so ti od kažipotov, ktere so iz Permije se seboj vzeli, da je prek jugorskih gor dobra pot v Rusko, samo treba je še malo po tej reki dalje broditi. Premišljevali so celih osem dni, da-li bi se po tem potu v Rusko vernili, ali pa dalje v Sibirijo se podali. Večina vojnikov je bila za nadaljevanje pohoda v Sibirijo, in 8. julija se podajo dalje proti glavnemu mestu Sibirije. Ali ko se Jermak mestu približuje, pokaže se naenkrat 16. julija princ Memetkul, pravi sorodnik Kuču-mov, s tako veliko četo Tatarov, da je bitka 5 dni trajala ter toliko sovražnikov palo, da niso mogli Jerma-kovi s konji prek mertvih. 21. julija se mora vendar Memetkul umakniti Jermakovej sili; ali nekoliko dni kasneje napade Kozake pri reki Turbi druga sovražna vojska, ktera se pa ni mogla tako dolgo braniti, kakor poprejšna. Po teh srečno dokončanih bitkah zve" Jermak, da je v prestolnici tatarskega kana Karače neizmerno mnogo bogastva in živeža nakopičenega. Tje se on poda se svojo četo in — 1. avgusta že ima to mesto t svojej oblasti. Zares je našel tukaj mnogo zlata, srebra, dragega kamenja in biserov, pa tudi mnogo žita, živine in medu, kar je biio za njega in za njegove voj-nike velike važnosti, ker so imeli že vsega prav malo. To je je tudi zdaj obodrilo, napasti prestolno mesto kana Kučuma. Vendar je sklenil Jermak poprej, nego bode to podvzetje začel, se štiridesetdanskim postom božje pomoči od zgoraj prositi. Potem odide 14. septembra se svojimi 545 Kozaki iz tega kraja na ladje. Ali pri izlivu To-bola so ga Tatari čakali in le z velikim trudom je mogel on do reke Irtiša dospeti. Tukaj je pristal na bregu, pri neki vasi, ktero si je osvojil ter jo imel za stanišče. Kozaci so videli zdaj svoj cil blizu; pozabili so zatoraj tudi na vse težave, ktere so na tem pohodu preterpeli — le nekaj je strašno plaši — namreč malo jih je ostalo od velike čete, komaj deseti del vseh, kar jih je prišlo iz Evrope! In zdaj, čeravno na cilu svojega pod-vzetja, so vendar v velikej nevarnosti, kajti naj teža vneje in najtežje delo ju še čaka, namreč oblega glavnega mesta Sibirije. Kan namreč je od vseh strani vojščake zbral ter vsa pota do glavnega mesta zaperl. Zavoljo tega je mnogo Kozakov sklenilo v Rusko se verniti, a ne tukaj zastonj kri prelivati. AJi Jermak je zopet pregovori. Kaže njim, da bi bilo to znamenje največe maloserčnosti in gotov pogin vsem. In zdaj, ko so vse naravne zapreke premagali, ko so že toliko sovražnikov potolkli, — zdaj je čaka le samo še ena bitka, in te bi se bali? Zmaga bo gotovo na njihovej strani, in tako bodo pridobili ruskemu cesarstvu veliko pokrajino v njihovo večno slavo. Ako se mislijo pa na Rusko verniti, naj vsak dobro pomisli, da mora poprej, nego pride do ruske meje, od lakote, zime in drugih težav poginiti, ali pa na Ruskem sramotno umreti. Ako pak proti poganom bojevaje vsi v bitki padejo, ne bode se na-nje nikdar pozabilo, ker so za sveto reč se žertvovali. Po tem nagovoru so bili vsi za vojsko. 1. oktobra se srečate četi Jermakova in Kučumova. Kučum se pripravi za boj, ker je imel prav dobro lego za svojo armado. Ali v pervi bitki ni prišlo do odločnosti, zatorej se po verne Jermak v svoje staro stanišče. Kučum se pa ni upal njega preganjati, ker se je bal, da bi tako zgubil dobro lego za napad. 23. oktobra pa vendar po-tolčejo Kozaci Kučumovo četo popolnoma. Kučum in Mametkul sta komaj utekla v mesto Sibir; ali tudi od tukaj jo kmalu dalje pobegneta. 26. oktobra vzame Jermak mesto Sibir brez vsakega odpora. Tukaj si uredi mesto za zimovišče. Pripoveda se, da so imeli Tatari v tej bitki že dva kanona, ktera pa niso znali dobro rabiti. Morda so ju kje na Ruskej meji Rusom zaplenili ter ju semkaj privlekli. V kratkem se je pokazalo, da se je vsa deržava Kučumova Jermaku podvergla, kajti od vseh strani so mu nosili prebivavci živeža, kerznine in drugih stvari ter s tem pokazali, da hočejo biti podložni ruskemu carju. Zdaj, mislil si je Jermak, zdaj je ugoden čas, da pošlje k carju poslanca, ki bi mu naznanil vse o odkritju in osvojenju Sibirije. Ivan Kolcov in 50 drugih Kozakov se poda na Rusko z darili od podložnih k carju se sporočilom, kte-rega je Jermak sestavil. On je namreč upal, da bo car odpustil njemu in njegovim priveržencem vse pregreške, ktere so oni počinili doma na Ruskem, ker so mu zdaj carstvo tako razširili. In kar se je nadjal, zgodilo se je. Carja je prihod teh poslancev prav razveselil. On je sicer že poprej nekaj slišal o tem podvzetju, in sicer da so Stroganovi Jermaka v svojo službo vzeli, da bi jim tako zemlje pridobil. Car je zavoljo tega že začel se groziti Stroganovim, da bodo namreč oni odgovorni, ako se bodo divji narodi na meji ruskega carstva vzdignili na noge, ker je Jermak nadleguje. Ali zdaj se je prepričal, da niso dali Stroganovi tej stvari povoda, nego da je Jermak iz lastnega nagiba za to podvzetje tako daleč v Sibirijo rusko moč razširil. Od veselja da car v Moskvi v vseh cerkvah zahvalna opravila deržati. Vesela novica je živo preletela po Moskvi; narod se je zbiral po cerkvah, na tergih, na ulicah; pripovedovali in poslušali so o tacih čudežih Jermaka in njegovih to- — 51 — varšev, kakoršnih ni niti mogoče bilo. Kolea in njegove tovarše pa je car prav dobro pogostil ter Jermaku ia njim vsem stare pregreške odpustil. Pri odhodu pa je je nadaril z denarji in se suknom; Jermaku in Kozakom je zapovedal v Sibirijo poslati lepe in dragocene darove in Jermaku še posebej drag kožuh s svojih pleč, sreberno verigo in dve bojni opravi. Tudi je car dal napisati Jermaku milostiv list, v kterem ga je imenoval kneza Sibirskega. Poslal je tudi Kozakom v pomoč dva vojskovodja, vsacega s 500 strelci. Ataman Kolco se je vernil z vojvodi, vojščaki in drugimi ljudmi, ki so hoteli tamkej sreče iskati, v mesto Sibir 1. marca 1. 1583. Vojvodi so javili Jermaku in Kozakom pomiloščenje od čara ter jim dali carske darove. Ataman in Kozaci so se jako razveselili, da jim car ni samo odpustil poprejšnih prestopkov, nego da jim je za njihovo službo milost skazal. Darovali so zopet oni carskim vojvodom, kar so mogli: sobolske, lisičje in druge dragocene kože, Jermak pa je pripravil na radost vojščakom veselico. Kozaci in strelci so bili veseli, ali nesreča je že na vrata terkala. Nastopila je ostra zima sibirska — nobeden se ni mogel iz sobe pokazati. Kozaci niso mogli zveri nastreljati in rib naloviti. Vsled pomanjkanja dobrega živeža so se izcimile hude bolezni; potem pa je nastopila velika lakota, vsled ktere je mnogo ljudij pomerlo; umeri je tudi eden carskih vojvodov. A za tem prišlo je še drugo hudo. Že zgorej omenjeni sibirski knez Karača primamil je namreč k sebi ata-mana Kolea s 40 tovariši, ktere je pa vse do enega poklal. Začuvši o tem drugi sibirski narodi vzdignili so se nad Kozake ter priderli do mesta Sibirja, kjer je bil Jermak utaborjen. Kozakov in strelcev je bilo v terd-njavi malo, ali oni so se deržali dolgo in hrabro. Nastopil je junij; hrane je začelo Jermaku primanjkovati in zdaj se je odvažil na smel čin. Po noči, ko so Ta-tari spali, šla je precej velika četica Kozakov iz mesta; oni so se tiho podkrali do šatora kneza Karače, napali Tatare ter je začeli klati. Zbudili so se Tatari iz spanja; slišali stokanje in krik, ali nobenega niso videli v temi. Še le ko je zora napočila, obodrili so se Tatari; pa tudi Kozaci niso popustili — oni so se nekak vkrali v pert-ljago ter so od tamkej začeli na Sibirjane streljati. Naposled, okoli poldne, niso se mogli Tatari nič več vzderžati, nego so pobegnili s Karačem. Jermak je hitel iz mesta ter je napal na begu. Minula je beda Jermakova — ali poslednjikrat. Nastopilo je leto; iz neke daluje busurmanske pokrajine se je pričakovalo v mestu Sibirju nekoliko ter-govcev na veliki sej m. Ti tergovci so že dve leti dohajali na sejm v odločenem času; ali zdaj so izostali. Jermak je začel pozvedovati, zakaj niso prišli ter je zvedel, da jih car Kučum ne pusti. Jermak je zdajci odbral 50 vojščakov — in sicer najhrabrejših — in 5. avgusta se je podal ž njimi na razgledbo po Irtišu. Plovili so celi dan, hodili tudi preko gor, ali nikjer niso našli niti tergovcev niti Kučumovih ljudij. Solnce je začelo zapadati; bilje že čas, da se poveruejo domu. Ali od veslanja proti vodi in od hoda so se Kozaci tako utrudili, da jim je bilo treba odpočitka. Vernili so se malo nazaj, pritisnili k ostrovu, privezali barkice ter podali se v nočišče, v zato postavljene šotore. Tukaj so se vsi od prevelike trudnosti kar zavalili spat, celo straže ne postavivši. Jermak je bil vedno in povsod oprezen, samo zdaj je bil malo nepazljiv. Noč je bila temna in deževna; dež je lil ko iz škafa; jak veter je puhal in zavijal; po reki so se valovi s šumom vzdigovali. Po malo so Kozaci vsled trudnosti tako rerdno zaspali, ka- kor da so pobiti. Vse je pozabilo na Tatare; ali ti so bili blizo: Kučum je eel dan počasi lezel za njimi. Ko je pa napočila černa hoč, poslal je on enega Tatara k ostrovu p j en brod; Tatari namreč niso imeli ladij. Ta Tatar je bil zavoljo necega prestopka na smert obsojen, Kučum mu je pa obečal pOmiloščenje, ako bo on prišel do Kozakov nepreplašivšijih. Tatar je odšel, pregledal ladjo, ali zapazivši vse Kozake speče, odšel je zopet h Kučumu. Kučum Tataru ni hotel verovati, da vsi Kozaci spe in da niso straže postavili; zapovedal mu je torej, da se mora zopet verniti, ter iz tabora njim nekaj vzeti, karkoli mu v roke pade. Tatar je odšel z novic, prebrodil čez reko ter prilezel do šotora. On stegne roko pod šotor, izvleče enemu Kozaku tri orožja ter plazeč se do brega prebrodi reko. Kučumu je zaigralo od veselja serce, ko mu je Tatar orožje prinesel. Precej se poda k reki. Poveča truma Tatarov je stala pripravljena, ali tiho in pazljivo. Kozaci so spali jako in vsled tulenja vetrov in šumenja valov niso nič slišali. Tatari pa so srečno dospeli na ostrov; prikrali se do Kozakov, planili na-nje ter je začeli klati kakor teleta. Tako so poginili Kozac.; samo dva človeka sta ušla pred tatarskim nožem: eden je pribežal v mesto Sibir ter prinesel glas o velikej nesreči svojih tovarišev, drugi pa je bil Jermak. Začuvši krik in vik skočil je on na noge in s sabljo v roii napadel Tatare, klicaje svoje Kozake. Ali ne eden od njegovih tovarišev se ni pokazal na žalostno klicanje: eni so ležali pobiti, drugi so se zvijali pod Tatari. Ko je tedaj Jermak videl, da se delo ne da nič več popraviti, pobil je nekoliko Tatarov, ter bežal k ladjam. One pa so bile že odnesene v sredino reke. Zdajci je Jermak skočil v vodo ter plaval k barkam, ali vsled njegove težke bojne oprave je utonil. Nesrečnega atamana ni bilo več. Grenko so jokali Kozaci po svojem smelem in razumnem atamanu. Poginil je Jermak, in njim ni bilo nič več mogoče obstati v Sibiriji. Zbrali so se tedaj oni ter skupaj s carskimi vojvodi odšli na Rusko. V mesto Sibir je zopet prišel Kučum, zopet se je v sibirskem carstvu po starem uredilo, kakor da Jermaka tukaj ni niti bilo. Ali ne za dolgo je zaspalo Jermakovo delo. Iz Sibirije pobegli Kozaci so se zopet vernili z novimi silami, t9r so pokorili zopet to, kar je bil Jermak osvojil. In za tem so Eusi vedno dalje in dalje lezli ter si zemljo za zemljo osvojevali. Konečno so vso ogromno pokrajino, ki se zdaj Sibirija imenuje, pod rusko žezlo spravili. Spomin na Jermaka in na njngove hrabre tovariše ni umeri. V sibirskem mestu Tobolsk je postavljen osvojitelju Sibirije velik spomenik; v tobolskih cerkvah se do tega časa še vedno spominjajo ubitih Kozakov in tudi v vsakej sibirski izbi zalša steno podoba atamana — kneza Jermaka Timofejeviča. Hazne novice. Duhovske spremembe t K e r š k i škofiji. Č. g. Šimen Dobajnikar, fajmošter v Kapli na Dravi, je imenovan za dekana Spodnjega Eoža in č. g. Matija Štaudaher, župnik v Huttenberg-u, za dekana na Grob-niškem polji; dosedanji Grobniški dekan č. g. Nikolaus R a-bič se je zarad bolehnosti dekanijstvu odpovedal. C. g. Perd. Puher, fajmošter v Štebnu na Grobni-škem polji, je izvoljen in poterjen kot dekanijski svetovalec. Č. g. Jož. D u 1 n i g, provizor v Brezah , je dobil Bistriško faro v Spodnjej Dravskej dolini. — 52 - Za provizorje gredo: Č. g. Peter "VVesiag v Gorje; č. g. Jož. F r 6 s c h 1 v Breze; č. g. Jan. K o 1 e r na Blei-berške rovte. Prestavljeni so čč. gg. kaplani: Janez Rebemik iz Grebinja kot začasni kanonik v Velikovec; Jož. M ii 11 e r iz Terga v Št. Vid; Pet. B a i t h iz Bleiberških rovt v Sovodje; Julij E upnik iz Sokolovega v Terg; Element Warmuth iz Starega dvora na Sokolovo in Jak. Papler iz Kotmarevesi v Otmanje. Na sv. Višarjih bodo letos pomagali: č. g. Fr. B u p, č. g. Jan. Štiberc in č. g. Martin S t e m b a 1. C. g. kaplan Janez Winkler v Sovodnji stopi zarad bolehanja v začasni pokoj. Umeri je č. g. Jož. P o 1 e i, kaplan v Otmanjih. B. I. P. Lesniška fara je razpisana do 31. t. m. Po vseh slovenskih pokrajinah sloveča romarska cerkev sv. Križa blizo Belaka obhaja letos stoletnico svojega posvečenja. Slovesnost prične s praznikom Kristusovega vne-bohoda dne 14. majnika in bode sklenjena dne 29. junija na praznik sv. apostolov Petra in Pavla. Sv. Oče so s pismom dne 20. marca podelili popolnoma odpustek vsem, kateri ob določenem času romarsko cerkev obiščejo in po prejetih sv. zakramentih zapovedane molitve opravljajo. Bomar-jem priporočamo lično knjižico, ki je ravnokar v družbini tiskarni doveršena pod naslovom: „Spomin na stoletnico romarske cerkve sv. križa blizu Belaka." Dobi se v župniji pri sv. Križu. „Terdnjava." Zadnji občni zbor 15. m. m. našega slovensko-političnega društva na Koroškem, „Terdnjave," je bil precej obilno obiskan. Videli smo razun celovških tudi več udov iz zgornjega in dolnjega slovenskega Korotana. Po sporočilu tajnika g. Bizerja o dozdajnem delovanji „Terdnjave" stavi se več predlogov za prenaredbo starih pravil, od kterih se nam zdi najbolj važno to, da bo društvo smelo po novih pravilih, če jih vlada poterdi, sklicevati zbore in shode po vseh slovenskih krajih; dalje, da se ima število odbornikov pomnožiti na 7, od kterih bi večina stanovala v Celovcu, drugi pa po glavnih dolinah slov. Koroškega. — Pri volitvi novega odbora so bili enoglasno izvoljeni : g. Matija M a j a r za predsednika, gg. France Pesjak, B. C. Bosbaher v Celovcu, g. Matevž Š e r b i c e 1 j v Št. Kocijanu in g. Matevž Hribernik v Št. Jakobu za odbornike. Celovška slov. čitalnica ima odslej svoje stanovanje v gostilnici „k jelenu" (zum Hirschen) na tergu sv. Duha v pervem nadstropji. Nove knjige. Zopet smo Slovenci obogatali za tri vse hvale vredna književna dela. Pervič imamo pred seboj jako okusen in dober pesniški plod pod naslovom: „Pesni", zložil Franjo S. Cimperman, katerega nam je okrutna, prezgodnja smert pobrala 30. maja 1. 1. v najlepšej mlade-niškej mladosti. O vrednosti teh poezij piše „Zora": „Tu imamo po dolzem pesniškem mraku zopet lep, svetel, čist dan: prave pesniške proizvode, in v tolikej, nenadejanej množini, okoli 120 nežnih, duhtečih, med njimi prav krasnih poezij. Poezija v teh pesmih je zdrava, ukusna in vsega priporočenja dostojna." Mi tej sodbi iz serca priterdimo. Bogata zbirka lepih pesni nam še le prav jasno kaže, koliko smo zgubili v mladem, nadarjenem pesniku. Lična knjiga obsega 274 strani v osmerki in se dobi pri uredovalcu in izdajatelju, bratu rajnega, verloznanem našem pesniku, Josipu Cimpermanu v Ljubljani. Naj bo vsem gorko priporočena. — Druga knjiga je izšla v tiskarnici družbe sv. Mohora pod naslovom: Abecednica s podobami za čitanje i čtetje, risal in pisal Andrej 2 n i d a r č i č, vikar in c. k. okrajni šolski nadzornik v Banjšicah pri Kanalu na Gori-škem. S to knjižico se pervo čitanje jako olajšuje in jo zato živo priporočamo gg. učiteljem, odgojiteljem in prijateljem nežne mladosti. Dobi se v tiskarnici družbe sv. Mohora ali pri g. pisatelju po 30 kr. — Tretje književno delo je: „Kratek poduk o zemljišču" c. k. slovenskim vojakom v poduk, sestavljeno po marljivem našem rojaku, Andreju K o-m e 1 j u, stotniku 7. peš-polka v Celovcu. Knjižici je dodan ključ za čitanje map in zemljevidov. Priporočamo je ne samo vojakom, ampak vsem, katerim je mar se s čitanjem gene-ralštabnih map in zemljevidov seznaniti. 16 strani obsegajoče delce velja v tiskarnici družbe sv. Mohora samo 7 kr. Dohodki družbe sv. Mohora i. 1874. Novi dosmertni udje: 481. Častita Kresnik Marija, Mačkova na Teharjih 482. C g. Ogradi Franc, vikar v Celji 483. Častita Merbar Marija v Zatičini 484. Čast. Ulčar Franca v Zatrtim — „ Kozlevčar Marija v Zatičini (II. pol.) . 485. C. g. Šavnik Karo], lekar v Kranji 486. „ Pustinek Jurij , km. sin v Št. Vidu pri Starem tergu...... Letni no so poslali: Preč. g. Gomilšak Jakob, kaplan v Radgoni . „ Satler Martin, župnik v Monsbergu s Šnc Juri, župnik v Dramljah „ Košar Janez, kaplan v Šmihelu „ Škerjauec Ivan, kaplan v Ternovem „ Kalan Jakob, kaplan v Višnji gori . „ Rezek Peter, kaplan v Kerki . „ Stupar Ivan, duh. pomočnik v Stopicali . „ Kavčič Anton, župnik v Šmarjeh „ Golob Josip, bogoslovec v Gorici „ Cerne Franc, župnik na Občini „ Jeram Jože, dekan v Cirknem „ Levičnik Jožef, učitelj v Železnikih „ Berlič Janez, kaplan v Srednji vasi . „ Sodnik Janez, župnik v Koprivniku „ Gabeiščik Šim., kurat v Ajdovščini „ o. Gratus Pfeifer, samost. predst. v Pazinu „ Simonič Janez, kapi. v Št. Lorencu v pušč. „ Serajnik Val., učitelj v št. Janžu „ Polak Edvard, dekan v Leskovcu „ Aleš Anton, dekan v Semiču „ Kovačič M., sem. podiavnatelj v Mariboru „ Hirti Franc, mestni kaplan v SI. Bistrici „ Sporn Sigfr., mestni župnik v Ormožu . „ Trampuš Ivan, dekan v Zaverču „ Frohlih Ant., nadžupnik pri sv. Križu „ Križan Henrik, župnik v št. Janžu . „ Svetlin Peter, duh. oskerbnik v Avberu . „ Kulavec Mat., župnik v št. Vidu „ dr. Vošnjak Janez, prost v Ptuji „ Skerbec Martin, kaplan v Terbovljah „ Ahčin Anton, duhoven v Begunjah . „ Žunko Anton, župnik v Kapeli „ Primožič Mat., vikar v Št. Polaji „ Treun Tone, župnik v Mizici „ Mraz Tomaž, župnik v Vuhredu „ Logar Jakob, župnik pri sv. Križu . „ Janža Janez, podžupnik na Colu „ Eder Janez, župnik na Bob. Beli „ Košuta Franc, dekan v Bovcu . Čč. gg. Drobnič A. 3 gld., Mikolič A. 1 gld., Košir J. 1 gld., Cvitko J. 1 gld. 30 kr., Košič J. 1 gld., Podboj Iv. 2 gld., Umek A. 2 gld., Šubic Pr. 4 gld., Kleine Fr. 4 gld.. Kunce J. 1 gld., Mogolič M. 1 gld., Skušek Čila 1 gld., Nemec Š. 1 gld., Šac J. 1 gld., Križaj O. 2 gld., Škoflek J. 2 gld., Humar Št. 1 gld., Bovha Jan. 1 gld., Zernko Gr. 1 gld., Lukežič J. 2 gld., Slomšek J. 4 gld., Logar J. 3 gld., Saražen L. 1 gld., Primožič L. 1 gld., Dobrovec M. 3 gld. . vkup gld. 15 — » 15 — • 15 — . 15 — . 8 — • 15 — » 15 — gld. 76 20 .. 27 — . 36 — „ 67 50 » 73 10 „ 56 — „ 61 70 » 16 — . 27 __ » 51 50 . 50 — . "O 40 . 98 50 p 41 — " 20 — . 55 30 j, 29 — „ 40 __ „ 27 — „ 357 10 „ 199 60 „ 53 __ „ 136 50 .. 47 — ., 133 15 „ 74 —, . 57 50 . 17 6(1 „ 181 — „ 700 — • loo — . 38 — » 5 — l io — . 17 — , 13 — „ 33 — , 26 — . 27 — . 95 90 45 . 30 vkup gld. 3487 . 85 Iz zadnjega lista , 12725 . 55 (Dalje prih.) Vsega vkup gld. 16213 . 40 Izdajateljica: K. Janežič. — Odgovorni urednik: Š. Janežič. — Tiskarnica družbe sv. Mohora v Celovca.