SVILA IN CELIBAT
Upor predic kitajske province Guangdong proti
zakonski zvezi
Jana Rošker
IZVLEČEK
V besedilu Svila in celibat avtorica
obravnava življenjske skupnostipredic svile v
provinci Guangdong (odzačetka 19. do začetka
20. stoletja), upornic proti enemu izmed
temeljev konfucianske kitajske tradicije, proti
ii\štitudjipatriarhalnega zakona.
ABSTRACT
The paper on Silk and ceUbacv discus-
ses the communes of female silk spinners in the
Province of Guangdong (from the early 19th to
the early 20th century) who rebelled against one
of the pillars of Chinese Confucian society, the
institution of patriarchal matrimony.
l.UVOD
Rojstvo sina je v tradicionalnih kitajskih družinah vselej predstavljalo praznik;
staršem, zlasti srečni materi pa se je ob novici, da je novorojenček, ki ga je povila, moškega
spola, iz prsi izvil tudi vzdih olajšanja. Družina, v katero je bila omožena, je postala do
nje prijaznejša, tašča jo je vsaj kakšen mesec po porodu razvajala z izdatno hrano, končno
je büa za cele štiri tedne oproščena vsakodnevnega garanja, sorodniki pa so bogato obdarili
njo in otroka.
Novorojena hči je bila le redko deležna tolikšne pozornosti. Razočarano sorodstvo
je babico, ki je pomagala pri porodu, kar brez plačila poslalo od hiše, in tudi pred porodnico
niso skrivali slabe volje - posebej, če je šlo za družinsko snaho, ki dotlej še ni bila rodila
sina. V obdobjih, ko je vladala lakota, in so bile zaloge hrane pičle, je družina lahko celo
sklenila, da si ne more privoščiti odvečnih ust nove deklice in da ji ne preostane nič
drugega, kot da jo takoj po rojstvu utopi v bližnji reki au pa jo pusti imireti v enem
takoimenovanih »otroških stolpov«, ki so bili prav v ta namen zgrajeni pred marsikatero
revnejšo vasjo.
Zakaj hči je bila v tradicionalni Kitajski, zlasti približno od 10. stoletja naprej, neke
vrste »zgrešena investicija«. Ker je han-kitajska kultura patrilokakia in patrilineama, je
moralo vsako dekle s poroko za vselej zapustiti družino in postati del klana svojega
žeriina, ki ga pred poroko včasih sploh ru poznalo. Zato je vsaka hči v driižini pomenila
odvečna usta, ki jüi je bilo treba zastonj prehranjevati celih petnajst, šestnajst let, vse
53
Jana Rošker
dotlej torej, ko je odrasla in svojo ne le reproduktivno temveč tudi delovno moč podarila
neki tuji driižini. Hči torej nikoli ni mogla skrbeti za starše na njihova stara leta, in tudi
duhovom družinskih prednikov ni mogla izkazovati potrebne časti, ne sežigati
papirnatega denarja, ki so ga po splošnem verovanju na onem svetu tako zelo potrebovali.
Na Kitajskem, kjer je kult prednikov pomenil enega glavruh stebrov socialne nadgradnje,
zato hči torej ni mogla izpolnjevati lüti najosnovnejših kriterijev uporabnosti za lastno
družino - ne v ekonomskem in ne v ideološkem smislu.
Kitajska patriarhalna tradicija je dekleta torej od malega vzgajala v prepričanju, da
so manjvredna bitja, ki so na svetu samo zato, da se čimprej omožijo in moževi družini
rodijo čimveč - po možnosti moških - otrok, ki so blagor vsake agrarne družbe. Edina
izobrazba, ki jim jo je patriarhalna doktrina korihicianske države vtepala v glavo, je bila
osnovana na »trikratni zapovedi poslušnosti«: kot deklica je morala ženska brezpogojno
ubogati svojega očeta, kot žena moža, kot vdova pa prvorojenca. Seveda je zadnje pravilo
največkrat ostalo zgolj teoretične narave, saj je sovpadalo z osrednjo zapovedjo
konhidaiiske doktrine nasploh, namreč z zapovedjo otroške pietete (xiao), ki od vseh
potomcev zahteva brezpogojno poslušnost staršem. Poleg tega pa je resnici na ljubo treba
- spet enkrat - poudariti tudi dejstvo, da socialnih kategorij neevropskih družb ne smemo,
kot je to v evropskih diskurzih žal še vse preveč običajno, interpretirati kot nekaj absolutno
veljavnega. Konfucianska morala je v tradicionalni kitajski družbi nedvomno imela
obligatoričen značaj in nedvomno je pri tem šlo tudi za moralo, ki ženskam pripisuje vse
prej kot pomemben, ah vsaj enakopraven položaj. Konfucianizem, zlasti neokonfu-
cianizem, ki je prevladal od obdobja dinastije Song naprej, je bil torej brez dvoma med
drugim tudi ideologija zatiranja žensk. Vendar ne smemo pozabiti, da so si ženske v
dolgih stoletjih patriarhalnega zatiranja znotraj zidov okostenelega konfucianskega
formalizma ustvarile tudi mehanizme notranje svobode, ki pa so bili in ostali del
nenapisane in zunanjim osebam največkrat neoprijemljive in zato nedojemljive - ženske
kulture. To je kultura, ki se rojeva in ostaja ujeta v seštevankah, ki jih babice pojejo
vnučkam, v klepetu ob skupnem pranju perila ob vaškem vodnjaku in v zimskih večerih
ob ličkanju koruze. Ta kultura - tudi zaradi svojega poUegalnega statusa - ne zapušča
spomenikov, ki bi jih lahko občudovale kasnejše civilizacije, ne zapisov, ki bi dokumentirali
njen obstoj in pomen. To je kultura, ki je ni mogoče ujeti v kalupe ekonomskega
redukcionizma ne v ozke kriterije strukturiranja oblasti.
Zato je toliko bolj neobičajno (in tudi dragoceno!), kadar za meglenim zastorjem
njenih podob, katerih obrise komaj zaslutimo v somraku tistega, kar ostaja med in za
vladajočimi diskurzi, naletimo na ta ali oni pojav, s katerim je obstoj takšne kulture -
četudi vselej časovno in prostorsko omejeno - mogoče jasno opisati, analizirati,
dokumentirati. K tovrstiiim pojavom zagotovo sodijo življenjske skupnosti predic svUe
v provinci Guangdong, ki so se dobro stoletje, natančneje, od pričetka devetiiajstega do
začetka dvajsetega stoletja, javno in uspešno uprle neenakopravni in zatiralski ii^titudji
zakonske zveze. Seveda so tudi podatki o tej skupnosti zelo skopi, kajti lokalna
korifucianska kronologija v tem gibanju seveda ni videla ničesar tako vzornega, kar bi
bilo potrebno zapisati, ovekovečiti; prej nasprotno. Ker pa so skupnosti predic nastajale
in obstajale v še ne tako daljni preteklosti, se je spomin nanje še vedno ohranil v ljudskem,
zlasti ženskem, izročilu. Prve so na ta pojav opozorile ameriške sinologinje sredi
sedemdesetih let (prim.Topley, Ahorn, Saiikar); njihova poročila so delno še temeljila na
pogovorih z udeleženkami, ki so kasneje emigrirale v Hong Kong ah ZDA. Precej
zarumivih dodatnih informacij je izven tega konteksta mogoče razbrati tudi iz novejših
54
Svila in celibat
lokalnih kronik obravnavanega območja (prim.Shxmde xian ji), iz socioloških in etnoloških
razprav Kitajske (prim. Chen Dongyuan), zlasti pa iz pogovorov z lokalnim prebivalstvom.
Preden pa si ogledamo, na kakšen način so te skupnosti delovale, zakaj so se lahko
tako dolgo ohranile in zakaj so končno le razpadle, poglejmo na kratko, kakšen je bil
predmet njihovega upora, torej tradicionalni kitajski zakon.
2. POROKA IN ZAKON V TRADICIONALNI KITAJSKI
Na Kitajskem poroka vse do pred kratkim primarno ni pomenila zveze dveh
individuumov, temveč predvsem zvezo dveh družin. Omožitev dekleta je že od pričetkov
kitajske civilizacije bila kot neke vrste diplomatska poteza. Z njo je lahko drxizina bodisi
potrdila oziroma obnovila katero od že obstoječih zvez ali pa ustvarila novo zvezo s
klanom, s katerim jo doslej še niso vezale tovrstne sorodiuške vezi. Odločitev o tem je
büa vselej izključno v pristojnosti najstarejših članov, torej poglavarjev družine. Odločanje
o poroki otrok pa v bistvu ni bila njihova pravica, temveč ena od redkih dolžnosti, ki jih
je kitajski moralni kodeks prisodil starejši generaciji. Tisti, ki so to dolžnost jemali resno,
so zanjo žrtvovali ogromno časa, truda in denarja, seveda vselej v kontekstu družinskih
interesov. In v primeru, da je hči neke družine ostala neporočena, to ni bila njena krivda,
temveč krivda njenih malomarnih staršev. (prim.Wandel: Frauenleben..., str.74).
Ker pa je bila zakonska zveza za kitajske ženske pravzaprav edina družbeno
priznana oblika eksistence (kar se v bistvu vse do današnjega dne ni spremenilo), so
lastne družine na svoje hčere zrle več ali manj kot na začasne gostje. Vzgoja dekleta je
büa osredotočena na njen prüiodnji status žene in matere, torej na edino obliko življenja,
v kateri ji je büa zagotovljena materialna varnost in družbeni ugled. Zato je poroka sicer
vsakemu dekletu predstavljala uspešno dokončanje njene socializacije; ker pa je bila
tradicionalna kitajska družba pravUoma patrilineama^ se je vsako dekle ob poroki moralo
soočiti z izgubo socialnega okolja, ki ga je bilo dotlej vajeno, in v katerem se je počutUo
varno ter hkrati izpolniti števuna pričakovanja ženinovega klana. Čeravno je büa omožitev
torej nekaj, po čemer je vsako dekle po erü strani hrepenelo, je po drugi strani zanjo
pogosto pomemla tudi travmatični dogodek.
Ko sta se obe družini mladoporočencev - seveda preko žentine posredovaUce -
dogovorüi o vseh praktičnih zadevah, ki pogojujejo sklenitev tovrstne pogodbe, kot na
primer o višini kupnine za nevesto, njene dote ipd., in potem, ko je vedeževalec izbral
»srečen« dan, na kateri se ta življenjska zveza dveh družin lahko sklene, so büe vse
formalne ovire za poroko odstranjene. Na ta dan je moževa družina odposlala nosače, ki
so prišli po nevesto in jo v nosünici prenesli v novi dom, ki je bü - zaradi načela eksogamije
- največkrat precej oddaljen od doma njene lastne družine. S tem sta se obe udeleženi
družini izogniÜ incestu^ poleg tega pa je bilo za moževo družino bolje, če je imela nova
snaha čim manj možnosti za stüce s svojimi starši in lastnimi sorodniki. Tako svoje nove
1 v zelo redMh primerih je lahko družina, ki je imela same hčere in nobenega sina, že kot otroka posvojila
dečka, ki je bil sirota ali pa je izhajal iz revne družine s številnimi sinovi, ki bi ga le težko preživela. Ta deček je bil
večinoma namenjen kot ženin eni od družinskih hčera, ki je zato s svojim možem po poroki ostala pri materini
družini. Na tak način so si včasih tudi starši brez sinov priskrbeli socialno in materiatao varnost v starosti.
2 Tradicionalna Kitajska skoraj ni poznala porok v isti vasi, kajti večina vasi je bila klanske narave; vsi
vaščani so torej imeU isti priimek in biH med seboj v bhžnjem ali daljnjem sorodstvu. Zato je bUo nujno hčere
poročati v druge vasi.
55\
Jana Rošker
družine lü mogla opravljati in se nad njo pritoževati in od nikogar ni imela pričakovati
potuhe - zato ji ni preostalo nič drugega, kot da se čimprej resnično vključi v novo socialno
okolje in se mu hočeš - nočeš prilagodi.
Poročru obred sam je bil izključno družinska stvar - pri njem riiso sodelovali
lükakrsiü duhovniki, ne kakršnikoli uradni predstavniki države. O poteku same poročne
noči - po kateri je nevesta svoji tašči morala predložiti okrvavljeno rjuho kot dokaz
defloracije - zaradi moralnega puritanizma kitajskega izročila le malo vemo. Zagotovo
pa je imela le malokatera žena prijetne spomine nanjo, če pomislimo, da je svojega moža
praviloma šele tisti večer sploh prvič videla, da sta oba partnerja odraščala strogo ločeno
od nasprotnega spola in da nobeden od njiju običajno ni bil kaj prida poučen o spolnosti.
Čeprav je bUa nova snaha družini zaradi svoje reproduktivne sposobnosti nujno
potrebna, so njeni člani, zlasti pa člaiuce, vsaj sprva v njej običajno videli nekakšno
vrinjenko, osebo, ki je občutno zmotila sociahio ravnovesje znotraj klana. Medtem ko
snaha s tastom pravzaprav ni imela neposrednih stikov (zakaj tudi, kadar mu je stregla,
je morala to početi s sklonjeno glavo, ne da bi enkrat samkrat privzdignila pogled), so
ostale ženske v hiši nanjo velikokrat zrle kot na potencialno tekmico. Neporočene sestre
njenega moža so se do nje obnašale kot razvajene hišne hčere, svakinje so z njo tekmovale
za taščino naklonjenost, za razUčne pristojnosti in prestiž. Tašča pa je seveda imela nad
njimi neomejeno oblast; snahe so ji bile prepuščene na milost in nemilost, in usoda vsake
mladoporočenke je bila običajno v veliki meri odvisna od taščinih značajskih lastnosti in
od tega, ali si je znala pridobiti njeno naklonjenost. V številnih avtobiografskih,
zgodovinskih in Hteraniih dokimientih so kitajske tašče prikazane kot zoprne, nergajoče
matrone, ki svoje snahe drže v šahu in jih brezkompromisno tiranizirajo. Ta tema se kot
neke vrste rdeča nit vleče skozi vso kitajsko folkloro in literaturo; kruta tašča igra v kitajski
Uterami tradiciji podobno vlogo kot hudobna mačeha v evropski. Seveda pri tem ne
smemo pozabiti, da gre v obeh primerih za patriarhalno izročilo. Takšna razmerja med
ženskami, v katerih prevladuje rivalstvo, pa so seveda vselej predstavljala enega
najtrdnejših temeljev patriarhalnih sistemov, saj ne dopuščajo ženske solidarnosti. Zato
se moramo vprašati tudi po tem, v kolikšnem obsegu so vsi ti viri resnično neoporečni in
objektivni. Dejstvo pa je, da pri tem prav gotovo ne gre zgolj za ideološke prevare, in da
so odnosi med taščami in snahami v tradicionalnih kitajskih klanih že zaradi svoje notranje
strukture resnično - vsaj tendenciozno - spominjali na tiste, ki so opisani v raznovrstiu
literaturi. Sicer pa to lü bilo nič čudnega, zakaj sistem patrilokalnosti takšen odnos že
sam po sebi ustvarja. Pomisliti moramo, da je vsaka tašča v mladosti prišla v družino kot
snaha. Njen položaj se je nekoliko izboljšal šele z rojstvom sina. Najtesnejša zveza, ki je
kitajsko žerisko vezala z moškim, je bilo njeno razmerje do lastnega sina. Sinove je z očeti
sicer povezovala lojalnost, a njihovo srce je vselej pripadalo materam. Vsaka starejša
ženska, kije bila kolikor toliko prisebna, je znala svoje mnenje in svoje želje izraziti preko
svojega sina. Kadar je prišlo do sporov, se m zavzemala za svojega moža, temveč za svoje
sinove. Ta skrivna aliansa ji je omogočila precejšnjo moč. Zato ni bUo čudno, da je kasneje
težko prenesla konkurenco snahe, ki je s sinom delila najintimnejše trenutke. Zato je bilo
večkrat slišati tudi o taščah, ki so svojim sinovom prepovedovale, da bi se čez dan družili
s svojimi ženami, ki so bile tako v hiši samo zaradi svojih reproduktivnih dolžnosti.
(prim.Wandel, Frauerileben...str.ll6-117).
Včasih si je družina na vse kriplje prizadevala, da bi se kupnina, ki so jo ob poroki
morali plačati za nevesto, čimprej amortizirala. Zato so brez sramu - seveda zlasti v revnih
56
Svila in celibat
družinah, kjer se jim za to ni bilo bati izgube ugleda - do zadnjega izkoriščali njeno delovno
süo, in velikokrat je morala opravljati najbolj nepriljubljena dela.
Kot že omenjeno, je postal snahin položaj znosnejši šele po rojstvu prvega otroka,
zlasti, če je povila sina. Pa hidi hči je bila največkrat boljša kot nič, kajti kljub vsemu je bil
vsak dojenček zagotovilo za plodnost svoje matere in za to, da bo v prihodnosti lahko
rodila še veliko otrok, tudi tistih pravih namreč, ki so moškega spola...
A tudi to veselje ni büo neskaljeno. Vsaka ženska je morala pred porodom prestati
precej strahu, zakaj število umrlih novorojenčkov in porodnic je bilo v tiadicionalni Kitajski
precej visoko. Kadar je imela smolo, da je pri porodu, ali kmalu za njim imirla, jo je v
kraljestvu mrtvih za to namesto tolažbe čakala kruta kazen: prišla je v posebni, njej in njej
podobnim ženskam namenjen, oddelek pekla, namreč v takoimenovano »krvavo votlino«.
Tam je morala za vse večne čase trpeti 120 različruh vrst stiašnih muk; le s težavo je lovila
dihanje, zakaj votlina je bila napolnjena s človeško krvjo, ki ji je segala do vratu, tudi če je
stala na prstih. Prehranjevala se je lahko samo s kosi strjene krvi in tudi žejo si je lahko
tešila samo s krvjo. V nekaterih najradikalnejših inačicah tega izročila naj bi bila na muke
krvave votline obsojena celo prav vsaka ženska, ki je kdaj rodila otroka, kajti s tem dejanjem
naj bi büa užalua nebo in zemljo (prim.Wandel, Fraueiüeben, str.136-139).
Za žensko v tiadicionalni Kitajski je büo zakonsko življenje torej vse prej kot z
rožicami postiano. Če lü rodüa otiok, jo je njeno sodalno okolje preziralo, in poleg taščinega
tiraniziranja, očitkov družine in jeze moža je morala prenašati tudi sramotno prisotnost
korücubine, katero je büo potem potrebno kupiti za zagotovitev potomstva; če pa je otioka
rodüa, ji je to sicer običajno zmanjšalo mvke tuzemskega bivanja, zato pa je poslej živela
v stiahu pred trpljenjem, ki jo čaka v onostianstvu. In vendar je bU zakon, kot rečeno, na
Kitajskem praviloma edini družbeno priznan in materialno varen položaj odrasle žer^ke.
V tradicionalnem patiiarhatu praktično rü büo prostora za upor žensk, ki so takšno
družbeno vlogo odklanjale. Samo v redküi primerih, ko si je žer\ska iz kakršnegakoli
vzroka lahko pridobila ekonomsko samostojnost in neodvisnost, je postal tak upor zanjo
mogoč. V prüneru predic svüe, o katerüi je govora tiakaj, je ta upor dobü razsežnosti
pravega množičnega gibanja.
3. LOKALNI FAKTORJI - EKONOMSKA SITUACIJA IN IDEOLOŠKE
POSEBNOSTI
Samo slabe tri ure vožnje od Hongkonga stoji prestoliuca province Guangdong,
mesto Guangzhou, ki je na zahodu bolj znano pod imenom Kanton. Še dandanes sodijo
kantonske ženske k najbolj samozavestrüm Kitajkam, zato morda ni naključje, da je
precejšnje števuo meščank potomk nekdanjüi delavk v manufaktumih predünicah svüe.
Babice in prababice prenekatere današnje kantonke je büa ekonomsko neodvisna oseba,
kar je büo na Kitajskem v tistem času in prostoru zagotovo redkost.
Neodvisne ženske skupnosti, o katerüi je govora v pričujočem prispevku, so v
glavnem nastajale v okolici Guangdonga, ob delti Biserne reke (Zhu he), točneje, v regijah
Nanhai, Shimde in Panyu. Tiücaj najdemo širno, večkrat poplavljeno planoto, pokrito s
peščeno zemljo, na kateri riž le slabo uspeva. Temelja lokalne ekonomije sta zato
ribogojstvo in svüarstvo. Ti dve panogi sta precej donosni, poleg tega pa se med seboj
dobro dopolnjujeta. Ribe je namreč mogoče hraniti z iztrebki svüoprejk, organsko blato
57
Jana Rošker
iz ribjih tobmmov pa spet predstavlja odlično gnojUo za murvino grmičevje, na katerem
se zaredijo sviloprejke. Blato, ki so ga ribogojci izkopavah z dna tolmunov, da bi jih
poglobili, so vselej nasuli po nasipih, kjer so rasK nasadi murv, ki so büi na ta način vselej
zaščiteni pred močo plimovanja, (prim. Shimde xian ji, n.pogl./str20)
Delitev dela na tem območju je büa zelo jasna in razmejena glede na spol in starost.
Dečki in možje so skrbeli za ribe; prvi so jih v glavnem hraiuli in negovali, drugi pa lovili.
Lovljenje rib iz tolmimov je precej naporno delo; ribiči morajo po cele xire stati do kolen v
vodi in premikati težke mreže. Večina informantov iz te regije je mnenja, da je tovrstno
delo fizično pretežko tako za ženske kot tudi za dečke. Pobiranje svüoprejk pa je v glavnem
opravilo, ki ga opravljajo dečki, deklice in ženske. Za namakanje kokonov v vroči vodi,
ki je potrebno, da se od njih ločijo svilena vlakna, v katera so zabubljeni, v glavnem
poskrbijo deklice, preja in tkanje pa je tako ali tako tradicionalno žensko delo. (Shimde
xian ji, III. pogl.) Pri tem je pomembno dejstvo, da starokitajska tradicija poročenim
ženskam v reproduktivni dobi dovoljuje samo slednje opravilo - torej prejo in tkanje. V
skladu s tradicionalnim verovanjem se namreč te žeriske ne bi smele dotikati nobenih še
nedokončno razvitih bitij - kamor seveda sodijo tudi gosenice in kokoni sviloprejk - in
sicer zato ne, ker bi naj to slabo vplivalo na zarodke v njihovih telesih (prim. Chen
Dongyuan, str.82). Tudi namakanje kokonov v vodi so kmetje le neradi prepuščaU
poročenim ženam. To opravilo je sodilo v kategorijo takoimenovardh »mokrih dejavnosti«,
ki naj bi ženskam v reprodiiktivnem obdobju zamešale ves menstruacijski ciklus, s tem
pa slabo vpUvale na njeno rodnost (prim. Topley, str.71). Ker pa so ženske v sviloprejstvu
kot enemu tradicionalnih stebrov lokakie ekonomije kljub vsemu igrale bolj ali manj
odločihio vlogo in ker je bUa tukaj - za razliko od večine ostalih področij Kitajske - poleg
njihove reproduktivne cenjena in potrebna tudi produktivna sila, rojstvo deklice ob delti
Biserne reke nikoU ni pomenilo takšne tragedije kot drugod po deželi. Ker so dekleta
morala veliko delati tudi zimaj svojih domovanj, se v tem območju nikoli ni udomačila
kruta navada povezovanja (=pohabljanja) ženskih nog in tudi umori novorojenih deklic
so bili neprimerno redkejši kot drugod. Za razliko od drugih kmečkih deklic so bile
kantonske mladenke običajno celo pismene ali vsaj polpismene. Ta, glede na večino ostalih
področij Kitajske razmeroma pomemben položaj žer\ske, se je odražal tudi v religioznih
aktivnostih tamkajšnjega prebivalstva. Ne samo, da so bili po vsej provinci precej razširjeni
samostaiü, v katerih so živele izključno nime in jih tudi popolnoma samostojno upravljale,
v območju delte Biserne reke je že nekaj stoletij vladal tudi običaj, da so lahko precej
cerkvenih privilegijev materialne in duhovne narave uživale tudi laične neporočene
ženske, »vegetarijanke«, ki so se zaobljubile k celibatnemu življenju, ne da bi jim büo
zato treba obriti glavo ali se preseliti v samostan. Tako je na tem področju za žensko
poleg zakonske zveze in rojevanja otrok obstajalo kar nekaj alternativnih možnosti, ki so
bile družbeno tolerirane, oziroma občasno celo zaželjene. Zato ni čudno, da so v vrsti
lokalnih templjev tega področja kot glavno budistično božanstvo častili Guanyin, boginjo
usmiljenja, ki tudi sama ni imela otrok, zato pa precejšnjo mero samozavesti in vrsto
zavidanja vrednih sposobnosti... In ne samo to: predvsem v odročnejših krajih regije
Shimde so se ohranili celo nauki posebno radikalnih budističnih sekt, ki so izdajale brošure
in letake, v katerih so ženskam odkrito odsvetovale poroko, stike z moškimi in rojevanje
otrok. V celotnem področju ob delti je bila na primer precej razširjena sekta »Velike poti
prvega neba« (Xiantian dadao), ki je v svojih templjih in samostanih tiskala in prodajala
takoimenovane »knjige dobrote« (shan shu), v katerih je opisovala življenje boginje
58_
Svila in celibat
Guanyin, ki naj bi po njenih interpretacijah bUa princeska, ki je proti volji staršev postala
nuna. V zgodbi je poudarjeno dejstvo, da ta boginja ni imela moža, ki bi zahteval njeno
ponižnost, niti tašče, ki bi jo hotela nenehno nadzorovati in izkoriščati, ne otiok, ki bi
ovkali njene aktivnosti (prim. Topley, str.75). V vrsti podobnih brošuric je na različnih
mestih izrecno navedeno, da ženska, ki se noče poročiti, nikakor ne greši, da nerojevanje
otiok ni nekaj moralno napačnega in da lahko vera takšnim žeiiskam pomaga zbrati
pogum, ki je potieben za to, da vzdržijo vsakovrshie socialne pritiske, s katerimi naj bi
jim posvetila družbo to odločitev hotela preprečiti. V nekaterih tovrshuh dokumentih je
najti celo stavke, ki bi na prvi pogled lahko sodili le med vrstice kakšnega najradikalnejših
feminističitih časopisov zahoda; sem sodijo na primer izjave o tem, da moškim nikakor
ne gre zaupati (prim.p.t.)
Nauk sekte Velike poti prvega neba je poleg tega izrecno poudarjal enakost med
spoloma in nikoli ni izključeval žensk iz verskih obredov. (Shunde xian ji, 3. pogl). Enega
najznamenitejših samostanov te sekte so poleg tega v celoti upravljale ženske (prim.
Topley, str.79)Za popolnejši nadzor nad ribjimi tohnuni in nasadi murv so moški v teh
regijah največkrat prenočevali v kolibah iz ilovice, zgrajenih neposredno ob svilo- in
vribogojnicah. Tudi ta, za navedeno območje precej specifičen faktor je nemalo doprinesel
k oblikovanju ženskih življenjskih skupnosti. Na jugu Kitajske je namreč že od nekdaj
prevladala navada, da so vsi vaški mladeniči do poroke prebivali v neke vrste samskih
domovih, ki so bili običajno zgrajeni ob templju klanskih prednikov. V teh domovih so
prenočevali tudi poročeni moški od petega meseca nosečnosti svoje žene pa do stotega
dneva po njenem porodu, torej v obdobju tiadicionalne »nečistosti« svoje žene. Namen
teh ločenih domov za mlade samce je bil zlasti v tem, da so mladeniče ločili od svojih
sestia in svakinj, kajti za mlade ljudi različnega spola naj ne bi bilo posebno priporočljivo
živeti pod isto stieho, če niso bili poročeni. Poleg tega pa so se mladeniči v takšnih
skupnostih navadili samostojnosti. Tipično za provinco Guangdong pa je, da v posamičnih
vaseh poleg samskih domov za mladeniče najdemo tudi podobne domove za dekleta. V
regijah, ki so tukaj obravnavane, pa so poznali celo samo ženske domove, kajti mladeniči
so tako ali tako večino časa prebili v izključno moški družbi, v kolibah zunaj vasi. Tako so
se mladenke v miru navadile samostojnega upravljanja domovanj, samostojnega mišljenja
in življenja v razmeroma enakopravni skupnosti. Že zavest o tem, da je takšno življenje
mogoče in da je samostojnost lahko tudi uresničljiva opcija ženskega bivanja, je
brezdvomno okrepila samozavest tanucajšnjih žensk. Ta pa je še toliko bolj narastia, ko je
delovna sila ženske, zlasti neporočene, v začetku prejšnjega stoletja postala relevanten
faktor v ekonomiji območja ob delti Biserne reke.
Vdor zahodnega kapitala in povečan izvoz svile sta tudi v tej regiji botiovala
precejšnjim spremembam: na račun vse manjšega števila ribogojnic se je gojenje svile
razbohotilo v prej neslutenem obsegu. Predilnice svile so v tem obdobju rasle kot gobe
po dežju. Ker je podnebje v regiji delte Biserne reke subb'opsko, omogoča šest do osem
žetev kokonov na leto - za razliko od drugih sviloprejskih področij, kot na primer območje
ob reki Chang jiang, kjer jih lahko žanjejo le dvakrat letino. Zato so v tamkajšnjih predilnicah
in gojilnicah svüoprejk potiebovaü ogromno števuo delovnih rok; ker so tovrstiia opravüa
tiadicionalno sodUa v pristojnost žensk, so tudi te nove tovarne v glavnem zaposlovale
ženske. Ker pa je povečano števUo predilnic,med drugim zraslo hidi na račun ribogojnic,
ki so s tem postale samo še gospodarska veja sekundarnega pomena, so ženske v tej
regiji praktično odžrle delovna mesta moškim. Veliko število njih se je zato odpravilo na
59
Jana Rošker
sezonsko delo v države jugovzhodne Azije. Od začetka prejšnjega stoletja je bilo ženskam
na območju delte Biserne reke torej veliko lažje najti zaposlitev kot moškemu. Kmalu so
cele družine postale odvisne od skromnih zaslužkov delavk v predilnicah. Tako so rojstva
deklic postala mnogo bolj priljubljena kot rojstva dečkov, in vsaka nova hči je družini
pomenila pravi blagoslov.
4. SESTRŠČINE IN ŽENSKE SKUPNOSTI
Kar naerikrat se družinam ni prav nič več mudilo, da bi svoje mladoletne hčere
čimprej omožui in se rešili odvečnega bremena njihovega preživljanja. Nasprotno, poroko
so čimdlje zavlačevali, in v prenekaterem primeru so svojim hčerkam prigovarjali, naj
raje ostanejo neporočene, kajti takšna da je njihova usoda. To svojo trditev so večkrat
poudarili tudi z obiski pri lokalnem vedeževalcu, ki je bil za masten honorar z veseljem
pripravljen dekletu razložiti, da partner, katerega ji je bilo prisodilo nebo, žal še ni bil
rojen, ali pa, da je za poroko še veliko premlad. Zato naj bi bilo najbolje, ko bi se v tem
življenju poroke vzdržala in to zadevo preložila na svojo naslednjo reiiikamacijo, v kateri
bo žeiun zagotovo spet pri roki. Sicer pa takšno prigovarjanje velikokrat sploh ni bilo
potrebno, kajti povsod je bUo slišati toliko grozljivih zgodbic o nasilnih možeh, sitnih
taščah in ženskah, ki so ob porodu imirle in »za zahvalo« končale v krvavi votlini pekla
porodnic, da se dekletom običajno tako ali tako ni preveč mudilo v zakon. Poleg tega so
z vstopom v zakonski stan največkrat izgubile tudi delovno mesto v predilnici, zakaj
tovarnarji so raje videK, da so büe njihove delavke neporočene; te so bile zanesljivejše,
bolj točne in vestnejše od dvojno obremenjenih gospodinj, ki so morale poleg svojega
dela v tovarni skrbeti še za družino svojega moža in ki so bile v mislih neprestano pri
svojih otrocih. Vse to je vpKvalo na nezadržno naraščanje števila žensk, ki so iz lastnega
nagiba raje ostajale neporočene. Tako so po vseh vaseh, kjer so z nastankom predilnic bili
izpolnjeni predpogoji za materialno neodvisnost žensk, nastajale tudi sestrščine
(prim.Wandel, Seidenspinnerinnen, str.44), življenjske skupnosti predic, v katerih so se
te ženske vzajemno podpirale, delile svoj vsakdan, svoje radosti in tegobe.
Tiste med njimi, ki se iz kakršnegakoli vzroka niso mogle aH niso hotele izogniti
poroki, so se omožue zgolj na formalen način. Zato so se imenovale »bu luo jia« (prim.
Topley, sti.65)., t.j. »tiste, ki se ne nasehjo v domu/družini«. Takšne neveste so pred poroko
svojim »sestram« običajno prisegle, da se bodo brarüle pred spohdmi »nadlegovanji«
svojih mož. V podporo tej odločitvi in za zaščito pred razdevičenjem oziroma možnim
posilstvom so jim tovarišice celo telo tidno povile v široke bombažne trakove, da so
spominjale na mumije. Na te trakove so nato prisüe poročna oblačila. »Bu luo jia« - neveste
so zato pred poroko običajno zaužile posebno zelišče, ki jim je za nekaj dni preprečilo
uriniranje. Cele tri dni je tako nevesta morala vzdržati v hiši svojega ženina, ne da bi
ponoči zatisnila oko - kajti s tem bi tvegala nezaželjene spolne odnose, in ne da bi zaužila
en sam grižljaj hrane, kajti s tem bi simbolično privolila v to, da postane hiša njenega
moža poslej tudi njen dom. V tem času so se njene tovarišice iz sestrščine oziroma žeriske
skupnosti, v kateri je živela, v znamenje sočutja odele v žalna oblačila. Tretjega dne je
nevesta, kot zahteva tradicija, ponovno zapustila svoj novi dom, da bi obiskala hišo svojih
staršev. S tega tradicionalnega obiska se po navadi nikoli ni vrnila, razen ob največjih
družinskih praznikih in obredih, kot so pogrebi ali poroke sorodiukov. Kot vse ostale
poroke tradicionalne Kitajske so tudi tovrsbie, formalne poroke predic svile predstavljale
60
Svila in ceHbat
dogovor dveh družin. Konkretno pa takšna poroka ni pomenila nič drugega, kot da bo
predica »bu luo jia« odslej večino svojega zaslužka plačevala družini svojega moža in ne
več svoji lastai. Zato jih moževa družina pri njihovem »uporniškem« obnašanju običajno
ni ovirala. Za razočaranega moža je predica navadno kupila konkubino, ki je njemu in
njegovemu klanu priskrbela potomstvo, sama pa je prevzela finančno breme njihovega
preživetja. Tega pa seveda ni počela iz čistega človekoljubja: družina, v katero se je büa
omožila, je za predico predstavljala socialno varnost in zagotovüo, da bo tudi na stara
leta preskrbljena. Otroci, katere je njenemu možu rodüa konkubina, so namreč v skladu s
tradicionalnim izročuom veljaU za njene otroke. Spoštovati so jo morah kot lastno mater
in ko je ostarela, so ji büi dolžni streči z vso ponižnostjo, ki jo konfucianski običaji zahte-
vajo od potomcev. Poleg tega so predice »bu luo jia« v družbi uživale veHk ugled kre-
postmh žena, ki svoje čutne užitke in toplino družinskega kroga žrtvujejo za srečo moža,
njegovih otrok in njegovega klana.
Sicer pa se tudi ostalim predicam večinoma ni büo bati prihodnosti. Ko so dosegle
določeno starost, so običajno slovesno prisegle, da bodo dosmrtno živele v celibatu, zveste
samo svojim sestram, s katerimi so delüe dom in vsakdan. V bistvu so rituali tovrstnih
zapriseg močno spominjali na poročne obrede. Povabljenih je büo velü<;o gostov, za katere
je büo potrebno pripraviti obüen baiücet, in dekleta, ki so se zaobljubüa, so prejela rdeče,
z denarjem napolnjene zavojčke (dota). Pred samo zaprisego so se morale te ženske na
poseben način ritualno počesati, kar jim je prineslo vzdevek »žene, ki se same češejo« (zi
shu nü)'. Seveda je bü obred opravljen brez ženina in namesto žene, ki je rodila veliko
otrok, in je v »normalrüh« porokah predstavljala sknbol, ki naj bi nevesti prinesel srečo
plodnosti, je ta obred posvetüa ena najstarejših in najbolj častitljivui predic, ki so se büe v
mladih letih prav tako zaprisegle k celibatu. Pravzaprav ta obred ni pomenu nič drugega,
kot to, da se je predica ločua od družine svojüi staršev in da je bü njen dom odtlej v
sestiščiiu, kjer je živela, torej v skupnosti sodelavk. Te skupnosti so büe organizirane
tako, da so delovale tudi kot neke vrste neprofitne pokojninske zavarovalnice. Vsaka od
sester »zi shu nü« je določen odstotek od vsakomesečnega zaslužka plačala skupnosti, iz
te skupne blagajne pa se je plačevala preživnina za ostarele tovarišice, njüiovi pogrebi in
pogrebi njüiovih staršev.
Zanimivo je dejstvo, da je - v kolikor zaupamo v verodostojnost besed informatorjev
- med tovarišicami in sostanovalkami znotraj takšne skupnosti na splošno vladala
precejšnja harmonija in solidarnost. Predice takorekoč naj ne bi poznale intrig, opravljanja
in prepirov, kakršni so običajni med ženskanu znotiaj enega družinskega klana, zlasti
med taščo in snaho, svakinjami aU med zakonsko ženo in korüiubino. Tako so predice
province Guangdong takorekoč ovrgle tudi verodostojnost kitajske pismenke, sestavljene
iz tieh simbolov, ki označujejo žensko in pomeni »prepir, zdraha« (kadar so torej tri ženske
skupaj, naj bi torej avtomatsko prišlo do prepüa in zdrahe). Hkrati pa so predice iz takšmh
skupnosti s tem pokazale, da l^o med ženskami prevlada soUdamost, kakor hitio imajo
3 Morda je to tudi namig na posebno svobodo in samostojnost teh neporočenih žensk, zakaj v kitajski
literaturi je večkrat zaslediti opise ubogih, mučenih in izkoriščanih snah, ki si ob večerih, preden so legle k
počitku, od strahu pred taščo niso upale niti razpustiti las, kajti v primeru, da se je tašča slučajno zbudila pred
snaho in takoj zahtevala, da le-ta takoj pride k njej in ponižno opravi svoj običajni jutranji pozdrav, bi se morala
snaha pred njo pojaviti nepočesana, kar bi pomenilo veliko sramoto in dodatni vzrok, zaradi katerega bi jo tašča
in njen klan lahko zaničevala (prim. Lao She H, str.111-112). Po drugi strani pa je ta izraz mogoče interpretirati
tudi tako, da gre za žene, ki nikoli niso imele lastnih hčera, ki bi jim, ko bi bile dovolj odrasle, v znak ponižnosti
in ubogljivosti česale lase. Vsekakor je ta izraz med drugim tudi simbol svobode in samostojnosti.
61
Jana Rošker
možnost živeti izven patriarhalnih struktur, kjer se jim največkrat dodeljujejo spolne vloge
tekmic. Zato rü čudno, da so tovrstne sestrščine oziroma ženske skupnosti imele značaj
na pol skrivnih organizacij. Dyer Ball je v svoji raziskavi na primer ugotovil, da jih je
večina med seboj komimidrala s posebnim, šifriranim jezikom, katerega simbolov zunanje
osebe niso razimiele (prim. Topley, str.76) .Članice sestrščin so pogosto nastopale v parih,
ki so si med seboj prisegli zvestobo. Takšru pari (shuang jie pai), ali pa tudi manjše skupine,
so se imenovali »Zveze zlate orhideje« (jin lan hui). Po mnenju sinologa Jamesa Liua iz
univerze Stanford (prim. Topley, str.76) lahko eno od možnih interpretacij izvora tega
imena najdemo v Knjigi premen (Yi jing): »Kadar imata dve osebi skupno srce, lahko
njegova ostrina prereže zlato, besede, ki prihajajo iz njega, pa imajo opojen vonj orhideje.«
Glede na izročilo so ti pari kljub svojim celibatnim zaobljubam živeli vse prej kot
svetniško življenje, zakaj praksa »gnetenja doufuja«^ (mo doufu = lezbična spolnost) naj
bi büa med njimi precej razširjena. Posamezne predice pa so se veselo predajale tudi
heteroseksuaM »razuzdanosti« pod murvinim grmičevjem; nekaterim med njimi naj bi
torej zaobljuba celibata služila zgolj kot izgovor za promiskuiteto (prim.Topley, str.80).
Vendar naj bi bili tovrstni primeri redki, kajti če bi bila praksa heteroseksualne
promiskuitete med predicami bolj razširjena, le-te v družbi ne bi uživale tako visokega
moralnega ugleda (prim.p.t.).
Seveda je ob vsem tem potrebno poudariti, da življenja predic kljub vsej njegovi
neortodoksnosti, enkratnosti in romantiki ne gre idealizirati. Pomisliti moramo, da so
sestre tovrstnih skupnosti živele in za svojo pičlo plačo, ki so jo pogosto oddajale naprej
svojim ali moževim družinam, delale v nehumanih, večkrat celo krutih razmerah
zgodnjega kapitalizma (prim. Smedley, str.95-96). To je pomeriilo vsaj dvanajst, večkrat
celo do petnajst ur dela na dan brez predaha. Celo malice - največkrat samo skodelo
suhega riža, prelitega s slanim kropom - so morale zauživati med delom. Delale so v
ogronmih, zatohlih dvoranah brez oken in sončne svetlobe in bile neprestano pod
nadzorom paznikov, ki so se sprehajali med njimi in pazili, da ni prišlo do zastoja. Zaščite
ob delu niso poznale - od vroče vode, iz katere so morale loviti vlakna svile, ko so se
ločua od namočenih kokonov, so imele večkrat popolnoma oparjene roke. V primeru
bolezni si nobena med njimi ni mogla privoščiti zdravnika. (Prim. Wandel, Seidenspin-
nerinnen, str.49.) Vse to je seveda visoka cena za socialno neodvisnost. Skopi viri, iz katerih
še lahko črpamo podatke o njih, in ljudsko izročilo pa vendarle navajajo tudi svetlejše
plati njihovega življenja; ob praznikih so predice imele navado skupno zahajati v templje,
kjer so prirejale svečanosti in zabave (prim. Topley, str.76), skupaj so obiskovale operne
predstave; ob večerih so druga drugi prebirale zabavne traktate o tegobah zakonskega
življenja in se učUe raznovrstnih ezoteričnih umetelnosti, zlasti urokov, ki naj bi jih zaščitili
pred posilstvi (prim. Wandel, Frauerüeben, str.187).
5. ZAPUŠČINA SKUPNOSTI PREDIC
Konec dvajsetih let tega stole^a so predilnice druga za drugo pričele zapirati vrata;
sprva zaradi tega, ker je kitajska svila v tem času vse težje konkurirala cenejšim umetnim
vlaknom zahoda, kasneje pa tudi kot rezultat svetovne gospodarske krize. Po hudem
¦4 Doufu (v Evropi bolj znan pod nazivom "tofu") je zelo pogosta kitajska jed iz soje, katere barva in
konsistenca spominjata na skuto.
62
Svila in celibat
padcu borznih tečajev v letu 1935 pa se je večina kantonskih delavk v predihucah znašla
na cesti. Tiste, ki so bile še dovolj mlade, so si poiskale drugo zaposlitev, največkrat kot
služkinje aK čistilke v mestih, nekatere so emigrirale v tujino, zlasti Malajo in Singapur,
kjer se jih je nekaj celo poročilo in rodilo otroke. Starejše so ostale v stanovanjih prejšnjih
skupnosti, v kolikor jim je poprej uspelo prihraniti dovolj denarja za plačevanje najemnin
oz. za izplačilo pokojnin iz bivše skupne blagajne; tiste, ki tovrstnih prihraiücov niso
imele in ki se tudi v lastno družino niso mogle vrniti, pa so se, v kolikor so imele srečo,
naselile v samostanih budističnih nun aU domovih vegetarijank. Če pa se jim tudi to ni
posrečilo, so ostale na cesti. Še iz prvih desetletij Ljudske republike Kitajske je najti poročila
o domovih za ostarele predice brez sorodnikov, ki bi lahko poskrbeli zanje (prim. Xin jiu
hunyin...,sti.89). Sicer pa uradna politika Ljudske republike seveda nikakor ni prijazno
zrla na bivše ženske skupnosti in njihov upor proti zakonski zvezi, ki je seveda
predstavljala ne samo osnovno celico preživelega sistema, temveč tudi sociološki temelj
nove, socialistične države. Še v petdesetih letih so v provinci Guangdong ženskam pogosto
s propagandnimi nameni vrteH hongkongški fibn z naslovom »Zi shu nü« (Ženska, ki se
sama češe), zgodbo o predici, ki se je zaobljubila k dosmrtnemu celibatu in posvojila
hčer, kateri je namenila enako usodo. Posvojenka pa se je tem načrtom uprla in materi na
ganljiv način dala vedeti, da je ženski celibat nekaj konzervativnega in preživelega, zakaj
sodobna zakonska zveza je vse kaj drugega kot tiadicionalen, izkoriščevalski zakon;
sodobna zakonska zveza naj bi temeljila na ljubezni in enakopravnosti parhierjev, zato se
ji ni tieba več upirati, kajti v njej naj bi ženska našla zadovoljstvo in srečo.
Naj bo kakorkoli že, neodvisnost skupnosti predic vse do današnjih dni ni
pozabljena. Njena zapuščina se odraža na primer v poročilih o uspešnosti državne
propagande; ravno v tieh regijah, kjer so bile tovrstne skupnosti razširjene, propagandisti
tožijo, da nimajo največjih problemov z mladino, ampak z najstarejšo generacijo. Babice,
še zadnje živeče udeleženke gibanja proti zakonu, so očitno vse do danes ohranile določene
svobodomiselne in nepokome navade. Število otiok v tej regiji je najnižje, število otioških
vrtcev in jasli pa najvišje v provinci Guangdong (prim. Topley, sti.86). Zanimiv je tudi
podatek agencije Xinhua, ki je bil aprila 1989 objavljen v največjem kitajskem dnevniku
Renmin ribao: v preko devetdesetih odstotidh primerov, ko kitajski zakonski par vloži
ločitev, jo zahteva mož. Izjema so regije ob delti Biserne reke, torej prav nekdanja domovina
neodvisnih skupnosti predic: preko šestdeset odstotkov tamkajšnjih ločitev je še vedno
vloženih na pobudo zakonske žene.
LITERATURA:
Chen Dongyuan: Zhongguo funu shenghuo shi (Zgodovina življenja žensk na Kitajskem), Shanghai,
1928
Lac She wen ji (Lao Shejeva zbrana dela), Beijing 1982
Sankar, Andrea: Spinster Sisterhoods (iz: Mary Sheridan/Ianet W.Salaff; Lives. Chinese Working
Women, Bloomington, Ind.1984)
Shunde xian ji (Kronika okrožja Shunde), Guangzhou 1853
Smedley, Agnes: Lebenswegein China, Berlin 1979
Topley, Majorie: Marriage Resistance in Rural Guangdong (iz: Margery Wolf/Roxane Witke: Women
in Chinese Society), Stanford, Cal., 1975
Wandel, Elke: Frauenleben im Reich der Mitte, Reinbek bei Hamburg, 1989
Wandel, Elke: Seidenspinnerinnen im Perlßuss - Delta (iz: Anna Gerstlacher/Margit Miosga; China
der Frauen) Muenchen 1990
63
Jana Rošker
64
BESEDA O AVTORICI
lana Rošker, dr., sinologinja. Rojena 1960
v Murski Soboti. Dodiplomski in podiplomski
študij je končala na Inštitutu za sinologijo
dunajske univerze. V okviru študija je prebila
dvakrat po dve leti v L.R. Kitajski (Urüverza
Nankai, Tianjin, Univerza Beijing). Trenutno
živi in ustvarja v Ljubljani kot svobodna
prevajalka, esejistka in gostujoča docentka na
Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete
Univerze v Ljubljani.
ABOUT THE AUTHOR
Dr. lana Rošker. sinologist, bom 1960 in
Murska Sobota. Studied, took her degree and
continued post-graduate studies at the Institute
for Sinology of Vienna University. Lived and
studied in RR. China twice for two years
(University of Naiüsai, Tianjin, University of
Beijing). Presently, she lives in Ljubljana as a
free-lance translator, essayist and lecturer at the
Department of Sociology of the Faculty of Arts.
SUMMARY
SILK AND CELIBACY THE REBELLION OF WOMEN - SILK SPINNERS FROM
THE PROVINCE OF GUANGDONG AGAINST MATRIMONY
The Confucian Chinese tradition educated girls from the cradle to believe that they
were inferior creatures and that their only reason for living was to get married as soon as
possible and to bear their husband's family as many - preferably male - children as possible:
Children were and are the only self-made blessing of every agrarian society. The oiily
education the patriarchal doctrine of the Corrfucian state hammered into their heads was
based on the "triple command of obedience": as a girl they were to obey their father
imconditionaUy, as a wife their husband, and as a widow their firstborn son. In traditional
Chinese society, especially from the 10th century onward, a girl was a "bad investment".
Since the Han-Chinese culture was patrilocal and patrilinear, a girl had to leave her family
forever when she got married. She became a member of her bridegroom's clan which
quite often she had not even known before the marriage. From this point of view to the
family every daughter meant one more mouth to feed to no avail for fifteen or sixteen
years, i.e. imtil she grew up and was ready to offer not oiily her reproductive capacity but
also her labour force to some unknown family. Marriage meant to every girl, on the one
hand, the successful end to her socialization. But, on the other hand, it was a tratmaatic
event since she had to leave her own social environment for the rest of her life. And at the
same time this was the beginning of a period in which she had to live imder corisiderable
physical and mental stress, especially if she did not Uve up to the expectations of the
bridegroom's clan. Matrimony was the only form of existence for women in Chinese
culture which offered her material as well as social security.
In the light of the above survey it is all the more exceptional (and precious indeed)
when we come aaoss some or other phenomenon which provides evidence that - even in
this patriarchal tradition - alternative possibilities for women existed. Though very limited
geographically and in duration women were sometimes able to Uve their own lives. Part
of these phenomena certainly are the commîmes of female silk spinners in the province
of Guangdong. For a whole century, to be exact: from the early nineteenth imtil the early
20th century, they publicly and successfully resisted the imequal and suppressive
institution of patriarchal matrimony.
Svila in celibat
RÉSUMÉ
LA SOIE ET LE CÉLIBAT. LA RÉVOLTE DES PILEUSES DE SOIE DANS LA
PROVINCE GUANGDONG CONTRE E'lNSTTTUTION DU MARIAGE
PATRIARCALE
D'apres la tradition confucienne chinoise les filles étaient, des leur plus tendre
enfance, élevées dans la conviction d'etre des etres inférieurs n'existant que pour se marier
le plus vite possible et pour donner a la famille de leur mari le plus d'enfants possibles -
mâles, si possible - qui font le bonheur de toute société agraire. La seule éducation que la
doctrine patriarcale de l'état corAicien fourrait dans leurs tetes était basée sur le "triple
commandement d'obéissance": comme fille, la femme devait entierement obéir a son
pere, comme épouse a son mari et comme veuve a son fils ainé. Puisque dans la Chine
traditionnelle, surtout a peu pres a partir du 10e siecle, la fille fut une sorte
"d'investissement raté". Etant doimé que la culture han-chinoise était patrilocale et
patiilinéaire, toute jeime fille devait, apres le mariage, quitter sa famille pour toujoiirs et
devenir membre du clan du marié que, souvent, elle n'avait meme pas connu avant le
mariage. C'est pourquoi toute fille était considérée, dans sa famille, comme ime bouche
de tiop qu'on devait nourrir, sans aucun effet, quinze ou seize années entieres, c'est-a-
dire jusqu'au moment ou elle atteigiut l'âge adulte et ou elle offrit non seulement sa
capacité reproductive mais aussi sa capacité de travail a ime fanüUe inconnue. D'une
côté, le mariage ét^it, pour toute fille, l'accomplissement réussi de sa socialisation, mais
de l'autre côté, c'était un événement tiaumatique puisque, ime fois le mariage exécuté,
elle devait quitter son milieu social pour toujours; c'était povir elle aussi le commencement
d'une période de la grande pression psychique et physique, surtout daiis le cas ou elle ne
satisfaisait pas toutes les espérances du clan de son époux. D'ailleurs, dans la culture
chinoise, l'xmion conjugale était pour les femmes la seule forme d'existance qui leur
garantissait la sécurité materielle et sociale.
C'est donc d'autant plus inhabituel (et aussi de grande valeur) de tomber sur im
phénomene qui peux docimienter l'existence - quoique limitée dans l'espace et le temps
- des possibilités alternatives qui, meme daiis cette tiadition patriarcale, permettait aux
femmes de se prononcer - au moins dans les linutes des conditions réeles - elles-memes
sur leur propre vie. Les commimautés des fileuses de soie dans la province Guangdong
font indubitablement partie de ces phénomenes; tout im siecle, plus exactement du début
du dixneuvieme jusqu'au début du vingtieme siecle, ces fileuses se révoltaient
publiquement et avec succes contie le mariage patiiarcale inégalitaire et opressante.
65
66