Dopisi. V Londonu 23. julija. — Hvala Bogu! London je sopet na starem vretenu. Prihod namestnega kralja egiptovskega, civilne straže belgijske in pa sultana bi bil resnim, sicer le na denarne opravke mislečim Lon-dončanom skoro glave zmešal. Ves London zdaj o ni-česa drugem ne govori kakor o sultanu, vicekralju in Belgijancih. Ako je „veliki Turk" že hladnokrvne Angleže tako zavzel, kdo bi se čudil, ako bi Magjare, mu sorodne brate,*) sultanov fez še bolj začaral. — 15. julija zvečer obiskala sta sultan in kralj *) Učeni Sasinek je unidaa dokazal, da so Magjari mahomedan-skega rodu. 254 255 egiptovski opero; ta večer v gledišče priti, seči se je moralo globoko v mošnjo; odbrani sedeži plačevali so se v parterji po 6 guien, to je, po 63 gold. v srebru, lože pa so se najemale po 50 do 60 funtov sterlinga, to je, po 500 do 600 gold. Ker je opera trajala komaj dve uri (vredilo se je tako zavoljo sultana), stala je po takem vsaka minuta tega petja one, ki so te sedeže imeli, najmanj 60 krajcarjev, to je, vsaka sekunda en krajcar. Pa med tem je večidel vse skoro le v sultana zijalo, in, kakor sem rekel, srečen je bil, kdor je le njegov fez videl, presrečen celo ta, kdor je gledal njegov premileni obraz, kterega Allah blaži! Sultan se je še precej po Londonu gibal, kar je za zaspanega Turčina pač nenavadno bilo, al kretaii so ga menda njegovi ministri; to pa je ravno treba bilo, da se je Angležem prav prikupil; sprejemali so ga povsodi s hurra-klici, in ako bi človek po takošnem entuzijazmu soditi smel, sklenili so s Turkom največe prijateljstvo, celo najbolj zavzeti kristjani, kakoršnih le na Anglež-kem nahajaš, „velikega Turka" hvalijo, da si sami ne vejo, zakaj. Veče hvale je vreden vicekralj egiptovski; on, akoravno bojda ni celo arabske krvi, ima mnogo arabskega duha, je prebrisan in marljiv mož, ki je za Egipt to, kar je Miloš Obrenovic za Srbijo; zabavljal se je tukaj mnogo, pa pri tem si je tudi koristnih naprav ogledal in tudi ni zanemaril se nekoliko na poljedelstvo angležko ozreti. — Toliko sitna in že mnogokrat omenjena Reform-Bill, o kteri je bilo neskončnih govorov in prepirov v parlamentu in zunaj njega po vsej Angležki, dognala se bode in vredila, predno par-lamentove seje minejo. Mislim, da potem bo tudi mir nekoliko o politiki, akoravno Tories in Whigs se gledajo kakor pes in mačka. — Pripoveduje se zdaj za gotovo, da slavni popotnik dr. Livingstone še v Afriki živi; kar pa zdaj Angleže najbolj jezi, je abi-sinski divjak cesar Teodor, ki ima več imenitnih Angležev zajetih in jih ne na prošnje, ne za denar, ne na groženje izpustiti noče. Nekteri časniki že tirjajo, naj bi se primerno število angležke vojske v Abisinijo poslalo. Iz Zagreba 28. julija. — Danes je bil za vse Ju-goslavensko zgodovinsk dan: odprla so se vrata akademije jugoslavenske, zavoda, ki ima biti duševno središče za znanosti in umetnost naroda jugosla-venskega, — zavoda, v kterem je prestala razlika, kdo si Srb, kdo Hrvat, kdo Slovenec, kdo Bulgar, ker vsi se čutijo le Jugoslaveni. Ni čuda tedaj, da ne samo iz vseh okrajin jugoslavenskih carstva našega, temuč tudi iz srca srbske knježevine — iz Beligrada — so dospeli odlični rodoljubi. Samo po sebi se razume, da z Bogom se je pričela svečanost; gospodje akademiki, na čelu njim prečastni predsednik gosp. dr. Rački, so ob 9. uri se podali k preuzvišenemu gospodu pokrovitelju biškupu Strossmaj er-u, da se mu poklonijo in ga sprejmejo v cerkev sv. Katarine, kjer je ob Y2 10. uri bila sv. maša brez vsake vnanje slovesnosti. Potem so se v kočijah peljali v dvorano n&rodnega doma, ki bode vprihodnje tudi dom akademij ni. Dvorana zdolej in na galerijah bila je vsa polna slušateljev moškega a tudi krasnega spola. Ko Njih prevzvišenost stopi v dvorano, sprejmo ga gromoviti živio-klici. Vsede se potem na svoj stol; njemu na desno sedel je predsednik akademije, na levo pa tajnik Daničic, akademiki na obeh straneh na desni in levi — v obličji vsem bilo je odlično občinstvo. Začetni govor prevzvišenega pokrovitelja, ki je celo uro trajal, in govor predsednika, ki je trajal poli ure, bila sta mnogokrat pozdravljena s živahnimi živio klici in isto tako na koncu njunem. Za tema govoroma je slavni Daničic, tajnik akademije, čital sporočilo, v kterem je popisal zgodovino akade- mije jugoslavenske, kteri je 10. decembra 1860 biškup Strossmaj er z velikodušnim darom temelj položil, in nadaljeval je govor s tem, da je naznanil, kaj je akademija v zboru 25. dne t m. vkrenila na svetlo da,ti kot prva dela, — priobčil je denarni stan akademije, ktere imetek v svoti šteje 285.644 gold. 44 kr., in naposled je razglasil imena novoizvoljenih članov (udov), med kterimi sta Slovenca^gosp. dr. Miklošič na Dunaji kot častni član, in prof. Šubic v Gradcu do-pisajoči. Pravih članov, kterih število je po pravilih omejeno na 32, šteje akademija dozdaj še le 23; volilo se bo tedaj 9 še le prihodnji čas; častnih in dopi-sajočih število ni omejeno po pravilih. Med deli, ki so že zdaj namenjeni za izda vanje in ktera bodemo našteli drugi pot, imenujemo danes le časopis, ki ga bode akademija izdavala 4krat na leto po 15 pol, s honorarom od 30 do 50 gold. za polo. — Ob dveh popoldne je prevzvišeni pokrovitelj povabil na obed vse akademike in druge goste, ki so odblizoin dalječ prišli k tej svečanosti, in tudi domače odlične gospode, tako, da vseh skupaj je bilo okoli 60. Jako srčno in veselo je bilo gibanje pri obedu: ena duša, eno srce je bilo v vsem, kar se je izrazevalo v napitnicah brez konca in kraja. Pa tudi telegramov, morebiti blizo 50, je došlo iz vseh strani svetd, tako, da humoristični g. Kurelac, kijih je po nakazu stola-ravnatelja čital, je imel ž njimi posla na kupe. Šesta ura je že odbila, pa še se niso vsi gosti poslovili od premilega gospoda pokrovitelja, ki jih je tako ljubeznjivo okoli sebe izbral. — Ob 8. uri je slavno pevsko društvo „Kolo" napravilo otvor-jenju jugoslavenske akademije na čast krasno besedo (koncert) — saj tako je rodoljubno to društvo v srcu mislilo, a svetu je simpliciter reklo, da je to njegov „tretji koncert", ker ima 4na leto in dan napraviti. A ne čudite se dragi čitatelji! temu nikakor: kakor v trojedni kraljevini v obče, tako je v Zagrebu zdaj tiho, — tiho, — tako tiho — kakor pri božjem grobu; a vendar ne videte nikakovih potrtih src, kajti „post nu-bila Phoebus" — to je starodavna prišlovica, ktera tolaži Hrvate s tem, da pridejo bolja vremena, ako Bog da in sreča junaška. Iz Celovca 26. julija. — Pri tukajšnji c. kr. deželni sodnii se bote podelili službi predsednika in temu uradu odločenega višega sodniškega svetovalca. Videlo se bo pri tej podelitev služeb, ali se bode oziralo tudi na koroške Slovence, kteri štejejo tretjino prebivalcev te kronovine ali ne. Do zdaj se ni moglo dobro govoriti o ravnopravnosti v jeziku pri tej sodnii, ker gospodje niso dosti zmožni, da bi v slovenskem jeziku obravnavali. Treba jim je bilo posebno pri končnih obravnavah tolmačev. Zopet se utegne tako goditi in bati se je, da bo-dete službi podeljeni takima gospodoma, ki ne umeta besedice slovenske, ali da še celo taki pride, ki sicer slovenski jezik znd, pa je morebiti sovražnik slovenstvu. Priložnost ima toraj vis. vlada pokazati, koliko ji je na narodni ravnopravnosti ležeče. *) V Ptuju. — V nedeljo 4. avgusta bode v sobah tukajšnje čitalnice beseda s tombolo in plesom. Začetek ob pol 9tih zvečer. Vsi udje, slavne čitalnice in rodoljubi se uljudno vabijo. Odbor. V Kastvu 27. julija. — Ponosna in srečna je naša čitalnica vživaje visoko čast, da so prevzvišeni škof gospod dr. Josip J. Strossmajer, ki darujejo za vero, cesarja in narod vse svoje imenje in samega sebe, blagovolili v njo kot častni član pristopiti, in njej da- *) Upati je, da se bode pravična želja koroških Slovencev izpolnila , ker se o novem ministru pravosodja bere, da ljubi ravnopravnost v vseh zadevah. Yredf 256 rovati veliki dar od 100 gold. a. v. Prevzvišenemu in visokodušnemu gospodu se s tem očitno zahvaljujemo za velik dar, kteri nas bo užigal, da bomo tudi mi pripravni posvetiti vse za vero,, cesarja in narod. Odbor. Iz Jelšan. — V nedeljo 4. avgusta napravi naša čitalnica slovesno besedo, h kteri se prijazno vabijo vsi udje in tudi drugi za narodno stvar vneti rodoljubi. Odbor. Iz Solkana 20. julija. — Beseda dijakov goriške gimnazije 2. svečana v spomin Valentinu Vodniku je nas Solkance, tako rekoč iz polnočnega spanja prebudila in začelo se je koj neko od dne do dne bolj živo gibanje, ktero je rodoljubno oko z radostjo opazovalo. V malo dneh potem, ko se še nihče nadjal ni, raznese se glasi v Solkanu napravljajo slovensko čitalnico. — In glejte, preteklo je komaj nekaj mesecev, in že imamo čitalnico, budilnico narodne zavesti, potrjeno od vis. c. k. namestništva, ktero smo s pomočjo tukajšnjih, posebno pa mnogo vnanjih rodoljubov preteklo nedeljo 14. t. m. slovesno odprli. — Zvečer ob 8. uri začela se je beseda v sobani oblečeni v narodni obleki in ozaljšani s tri bojnimi zastavicami; stene so kinčali okusno napravljeni jedernati napisi, pa slike slovenskih pesnikov ovenčane z lavoriko-vimi venci; na stropu so se lesketale zvezdice z imeni slovenskih veljakov vse prepletene z venci in rožicami. Sliki cesarjevi nasproti stal je ilirski grb; svetilnik na sred sobane visel je pa na grbu jugoslovanskem. Vse to se je pri krasni svečavi čarovno spreminjalo in tu se je med gromom možnarjev začela beseda s čvete-rospevom „Solkanska", ktero nam je visokospoštovani pesnik g. Miroslav Vilhar za ta dan zložil. Slava mu ! Sledili so potem govori, deklamacije in pesmi, ktere so goriški dijaki tako gladko in izvrstno peli, da ni bilo miru pred, dokler niso vsako ponovili. — Po besedi je bil skupni obed in med gosti smo videli slavnoznanega gosp. dr. Lavrič-a, kteri nam je veliko lepega na srca govoril in reči moramo s pesnikom: Govor mu gladko teče, resnice je izvir, Beseda res da rani, al v rane vlije mir. Imeli smo tudi v naši sredi znanega domorodca g. Matevža Trnovca, kteri ne samo, da nas je celi večer s svojim humorom kratkočasil, nam je še v spomin sonet zložil, ki nas lepo budi k živahnemu domoljubju. Razun mnogo gostov iz bližnje Gorice so nas s svojo nazočnostjo počastili tominski pevci in drugi rodoljubi in rodoljubkinje, med temi ljubeznjiva gospodičina Jo-zepina Vilharjeva. Vsem srčna zahvala! V tej veseli družbi, kjer se je vrstila napitnica za napitnico, pesem za pesmijo, radovali smo se do belega dne težko ločivši se od predragih nam gostov. — Hvala vsem, ki so nas duševno in materijalno podpirali, posebno goriškim gimnazijcem, med njimi g. Jožetu Kocijančič-u, kteri neutrudljivo iz golega rodoljubja o prostih urah dijake v slovenskem petji podučuje. Posebno hvalo naj sprejme še g. župnik France Podreka in goriški dijaki za toliko lepih knjig, ki so jih čitalnični bukvarnici podarili, iz kterih bodo naši vaščanje dobili obilo poduka o kmetijstvu, gospodarstvu, rokodelstvu, obrtnii itd., kar morejo vse v svoj prid obrniti, ako hočejo, da priroma blagostanje tudi do njih vrat. Tedaj kviško rojaki, da nam pride doba zlata! Postojna 26. julija. — Že 30. aprila smo vložili pri deželni vladi prošnjo za dovoljenje čitalnice, pa še ničesa ni prišlo nazaj! — Morebiti jo kak gospod s prevelike ljubezni pri sebi pridržuje? Novomesto 25. julija. + — Preteklo nedeljo napravila je tukajšnja čitalnica izlet v bližnji kraj JBršlin in sicer na ondotni vrt, kteri je lastnina pl. gospoda Langerja in kterega ima sedaj v najemu krčmar gosp,. Vindišar. Zvezan je bil s tem izletom blag namen, kajti predstavljale so se na tem vrtu znane dve slovenski igri: „Strup" in „Bob iz Kranja" v korist siromašnih, ne davno pogorelih prebivalcev vasi Zgornje težke vode. Obilna množica ljudstva je privrela od blizo in daleč skupaj, in prav modra misel je bila Čitalničinega-odbora, da je v ta namen gledišče na prostem napravil^ kajti zvun vročine še za četrtino zbranega občinstva nebi bilo prostora v čitalniški dvorani. Igrali so sami mest-janski gospodje in mestjanske gospodičine; vsi so rešili svoje naloge tako izvrstno, da je bilo veselje. Tudi pesmice, ktere so vpletene igri ,,Bob iz Kranja"-, so bile prav dobro , posebno one, ki jih je pela potinja Nežika pod vodstvom g. Kravsa. Pokazalo se je pri tej priliki zopet, kaj zmore trdna volja in marljivost^ in da tudi prostovoljci, ako jih živo rodoljub je navdaja, morejo dospeti navadne plačane igralce. Kjer smo pri tej priliki zopet videli, da imamo za slovenske igre pri naši čitalnici izvrstne moči in razun teh tudi še druge, ktere zdaj niso na vrsto prišle, imamo le se to željo, da kmalu zopet kake nove slovenske igre tiskane na svitlo pridejo, ktere moremo z našimi obilnimi močmi predstavljati, drugači nam poide gradiva. Počastili so to veselico tudi nekteri domoljubni gospodje grajšČaki iz. okolice s svojimi rodbinami, ki so bili jako zadovoljni se zanimivo veselico. Po igrah se je pa mladi svet malo porajal, na mizah po vrtu pa se je veselo in dobre volje pomenkovalo in večerjalo, pa so se tudi mile domače slovenske pesmice prepevale, dokler ni že prav pozna nočna ura prijazno družbo na razhod klicala. Godel je pri tej zabavi en oddelek naše mestne glasbe, kteri je, žalibog! pretekli teden vodja g. Pšenica umrL Pokojni je bil do zadnje ure neutrudljiv v svojem poslu, tukajšnjo glasbo v prav dober stan spravil, marsikaj domačega v glasbo je zložil in učence svoje tudi narodne muzične skladbe učil, tako, da naša mestna glasba kaj več zna, nego to, kar se, žalibog! še pogo-stoma po Slovenskem sliši, namreč tistih kosmatih okroglih, kulturonosnih „Gassenhauerjev" in „Snada-hupfeljnov" iz dunajskega Lerchenfelda. Želeti je, da bi se kmalu kak nov vodja mestjanski glasoi poiskal, ki bi bil pristojen naslednik ranjcemu. — Včeraj je bila slovesna žalostna maša z navadnim cerkvenim obredom po ranjcem cesarju mehikanskem Maksu. Iz Pole na Gorenskeni 28. julija. — Pri nas segajo tatinske roke po kozlih kakor mačka po miših. 16. dan t. m. sta na Polski planini blizo sv. Petra bila vkradena 2 kozla vlanšaka (čez leto stara), mula-sta, eden črn, drug rdeč. Kdor pripomore, da se tatvina izve, mu zagotovljam primerno plačo. 17. dne t. m. zjutraj pa sta bila tudi 2 kozla v Mostah v bre-zenski fari po nizki ceni prodana, tudi vlanšaka. Kdor ju pogreša, naj ju pride pogledat. Jože Pohar (Pušman) hiš. št. 6. Iz Dola 27. jul. J. V. — 24. dne t. m. se je na kantonski cesti, ktera pelje čez železnico, velika nesreča zgodila. Neki kmet iz Iga je ponoči peljal vino; ko na železnico pride, prisopiha hlapon in mu odtrga s štango vred konja, kterega je na drobne kosce raztrgal; kmet pa je bil tudi ranjen, da so ga v bolnišnico nesli; zadnji konec voza je ostal na mestu. Kdo je kriv te nesreče, tega ne vemo; popred je bil čuvaj zmiraj zraven, da je držaje zaprl, zdaj pa iz kolodvora zaperajo. Radi bi se pritožili, pa ne vemo, kam se obrniti? Povejte nam, drage ,,Novice." *) *) Po naših mislih so take dogodbe tako važne, da c. k. okrajna gosposka že sama po sebi iz ozira očitne varnosti mora tako nesrečo v preiskavo vzeti. Naj tedaj soseskini možje stopijo k nji, da se izve, kako in kaj. Vred. 257 Iz Ljubljane. (Iz deželnega odbora.) V seji 19. t. m. je bilo med drugim obravnano in sklenjeno to-le: Več občin je prosilo privoljenja, da bi vpeljali neke takse na pr. za sprejem v občino , za stavbine oglede, za ženitevske oglasnice itd. Ker ne bi bilo priiično, za vsako tako prošnjo posebej dati deželno postavo, zsdo je bilo sklenjeno , prihodnjemu deželnemu zboru predložiti splošno deželno postavo za občinske takse z dotičnimi tarifami. Da se izvedo želje vseh občin, zato se o tej stvari povprašajo vsi občinski odbori, kaj in kako mislijo. — Služba deželnega kasirja je bila oddana Fr. Ravnikarju, prvemu oficijalu deželnega računstva; trije drugi deželnega računstva uradniki (Kremžar, Hofman in Urbas) so se pomeknili vsak za stopinjo više. Opravila pisarničinega predstojnika so se izročila deželnemu tajniku Hofbauer-ju, ki začasno od blagaj -niče prevzame drugi ključ; g. deželnemu odborniku Kromer-ju je bil izročen tretji ključ. Služba drugega ingrosista pri deželnemu računstvu s 550 gold. letne plače se razpiše. — Na posvetovanji je bil novi j edilni red v deželni bolnici, ki je bil z malimi spremembami odobren po predlogu, kterega ste bili storili vodstvo in predstojnica milih sester. Dalje je bilo sklenjeno , da bodo bolnici za naprej po določeni vrsti zdravila dajale vse štiri ljubljanske lekarnice. — Ogled, ki ga je ves deželni odbor z gosp. deželnim glavarjem na čelu pred nekoliko dnevi imel v vseh oddelkih deželne bolnice, je pokazal, da je treba marsikterih stavbenih poprav. Bilo je toraj sklenjeno, neutegoma lotiti se neogibnih popravil in v prihodnjem deželnem zboru opravičiti te stroške. — Ker se v blaznico (nornišnico) ne more več sprejemati norcev zarad pomanjkanja prostora, zato je bilo sklenjeno, da posebna komisija, pri kteri bodeta medicinalni svetovalec g. dr. pl. Andriolli In deželni odbornik g. dr. Jan. Bleiweis, pregleda vse blazne, da se iz blaznice izpuste tisti, ki so toliko ozdraveli, da niso več nevarni. — Med mnogo drugimi stvarmi v občinskih in zasobnih zadevah bilo je tudi pretresovanje o dodatku, kterega je g. Anton Globočnik poslal k svoji knjigi: „opravki, ktere imajo županje." Ker ti dodatki ustrezajo zahtevam deželnega odbora, zato je bilo sklenjeno, da se rokopis precej izroči tiskarnici. V kratkem ta občinskim predstojnikom koristna in potrebna knjiga na svetlo pride v založbi Egerčine tiskarnice. — Kakor slišimo iz gotovega vira, ni bilo v klubih Slovencev, Tirolcev in Polj cev zarad glasovanja o Herbst-ovih predlogih nič gotovega sklenjeno, ampak se je pripustilo vsakemu poslancu na prosto voljo. Odtod izvira to, da so nekteri Poljci glasovali za-nje, ne-kteri zoper nje. S tem je tudi dr. Klunovo glasovanje opravičeno oziraje se na klub. Vendar bi prav srčno želeli, da bi dr. Klun tudi o tem vprašanji v soglasji bil s svojimi tovarši, z dvomljivim mnenjem svojih volilcev in vseh Slovencev. Zlasti točka o ločitvi šole od cerkve za napredek in omiko naroda našega je važna tako, da se nadjamo na strani drugih naših poslancev viditi ga, ko pride ta stvar k meritoričnemu odloku. — Po cesarskem sklepu od 17. junija t. L je vas Mengeš, oziroma Veliki in Mali Mengeš s Pristavo po vzdignjena med trge. — Visokospoštovani c. kr. deželni glavar gospod Konrad pl. Evbesfeld je pretekli teden s svojim obiskom počastil učilnico podkovstva in živinozdravil-stva in pa vrt kmetijske družbe na Poljanah. Predsednik družbini gospod Fid. Trpinec, vodja učilnice dr. Jan. Bleiweis , učitelj podkovstva in živinozdravil-stva gosp. Skale in oskrbnik družbinega vrta gosp. Schollmajer so mu razkazali vsak svojo stran. Preča- stiti gospod deželni poglavar, kije sam veliki posestnik na Stajarskem, je radovedno ogledaval vse in izvedeno popraševal za to in uno, in zadovoljen zapustil obojni zavod^kmetijske družbe. — Gosp. dr. Jan. Bleiweis, pravi ud jugosla-venske akademije, se je v saboto podal v Zagreb k glavni in svečani skupščini. Na poti po železnici je v veliko svojo radost srečal gospoda Ljubiš o, državnega poslanca dalmatinskega, ki je v isti namen iz Dunaja potoval v Zagreb. Jako drago nam je slišati, da izvrstni rodoljub jugoslavenski zarad onega mnogo obrekovanega adresinega glasovanja naših poslancev z onega stajališča sodi to glasovanje, kakor so ga sodile „Novice." — Z nepopisljivim veseljem moremo naznaniti, da slavni naš Koseški, čegar poezij smo Slovenci mnogo let premilo pogrešali, je ,,Novicam" poslal pesem o silovitem konjiku Ivanu Mazepa, hetmanu Ukrajnskem pod naslovom: „Mazepa J o van, Hatman ukrajnski dobe Petra Velikega. Pravlica zgodbe resnične po By-ronovi istega imena svobodno pel in pomnožil J o van Koseški." — Kmalu začnemo tiskati prekrasno to delo. — (Razjasnilo.) Ponoči od 23. do 24. t. m. se je pripetila poleg Schantelnove hiše na velikem trgu neka nerodnost, ktere so se udeležili tudi nekteri udje „Južnega Sokola." O tem je po našem mestu nastal velik hrup in krik, kteri se je tudi razširil po deželi naši in po Časnikarskih peresih cel6 zunaj nje. Kakor je navadno v takih reČ6h, je laž presegla mero resnice o tej dogodbi, ktera se suče okoli ponočnega tepeža, tako, da so se slišale grozne, že na prvi videz neverjetne pravlice. Kazalo se je na prvi hip preočitno in debate v nekterih gostilnicah potrjujejo to prav do dobrega, da so se nekteri ljudje z vidnim veseljem poprijeii te priložnosti, da ob enem natolcujejo celo društvo „Sokola" in pa še posebno našega župana, kteri je po naključbi mimo grede na to nerodnost naletel in po svoji dolžnosti razkačene prepi-rače pomiriti si prizadeval, kakor so to večkrat osebno storili prejšnji cesarski policijski načelniki. Celo abotno pa je to, da so nekteri verjeli hudobnim jezikom, ki so zarad te županove nazočnosti po mestu trosili laž, da se je tudi on sam te nerodnosti udeležil!! Kaj neki bi bili še le govorili strupeni jeziki, ko bi bil župan, zapazivši prepir, meni nič tebi nič mimo šel in bi ne bil miril razdražencev, in ko bi se bila potem pripetila kaka huja nesreča! — Kakor „Triesterica" piše, bila je pri deželnem poglavarji deputacija z dr. Uraničem na čelu, in čeravno ni dosegla vsega, kar je zahtevala, vendar je dosegla to, da se je začasno ustavilo delovanje Sokola, menda dokler se po sodnij-ski preiskavi, ki se je pričela, ne razjasni, kako da je bilo. Lačni dopisuni „Triesterčini" in druzih časnikov te baze *) imajo zdaj zopet priliko, marsikteri sold prislužiti si s svojimi presiljavami in lažmi. Tako na pr. se iz Ljubljane piše „Triesterici": vTepezi so pri nas na dnevnem redu; niti v mestu, niti na kmetih človek ni več varen zdravih rok in nog." Hotela je menda reči: „sreča moja, da moj, kakor tudi Prešini in Ta-gespoštni dopisun imajo še zdrave ude, drugi so menda že vsi ob nje!" „Skoro nikdo si ne upa brez orožja iti iz mestau — to je, nikdo ne nosi orožja. vŠe celo *) Graaki „Telegrafu je ravnokar na dolgem motovilu prinesel sestavek, v kterem se grozi nad pretepi v Ljubljani in na Kranjskem sploh, če«, da kaj tacega se ne godi nikjer!! V istem listu in to brž na drugi strani pa pripoveduje od pretepov skor vsakdanjih in popisuje pretep v nemškem stajarskem Bruku, pri kterem je bilo več oseb z nožem ranjenih. Ta časnik mora grozno slabega spomina biti, da na drugi strani že pozabi, kar Čenča na prvi! v mestu je svetovati z revolverji in pištolami oboroženemu hoditi" (lil) Radi bi poznali le enega človeka zdrave pameti , ki tako oborožen po mestu hodi; naj nam ga dopisun pokaže, prosimo. „Naš klic — nadaljuje „Triesterica" — se glasi: naj se razpusti čitalnica, zlasti pa „Sokolu, kajti odtod izhaja vsa sirovost in nesrečno počenjanje." To poslednje tedaj je jedro (des Pudels Kern) dopisa; in da bi dopisun dosegel svoj namen, zato psuje, obrekuje in kuje laži na cente in prosi, da se zaduše narodna društva! vNasa mestna policija ali pa nič!u pravi dalje. Ali slišite, kako naši ,,liberalci" vpijejo po policiji? O ti precartan liberalizem" ti! Naši mestjani pa ved6, da malokdaj je bilo v našem mestu tako malo prestopkov zoper varnost osebe, premoženja itd., kakor ravno ta čas, odkar mesto ima lokalno policijo v svojih rokah. Kako je to, da „Triesterica" ne ve tega (kar bi vendar morala v Trstu videti z lastnimi očmi, če jih ima) namreč tega, da tudi cesarska policija nikodar ne more v okom priti vsacemu prelomljenju postav. —¦ Pritaknil je „Triest." dopisun naposled še tudi to laž, da je preča-stiti c. k. deželni glavar pozval dr. Bleiweisa kot predsednika čitalnice k sebi in mu prepoved dal, da se v čitalnici ne sme ruska carska pesem peti. Prepoved te pesmi velja za vse javne prostore in je bila mestni žu-panii za oklic poslana. Dr. Bleiweis-a pa c. k. deželni glavar nikoli ni zato k sebi poklical, niti mu te prepovedi naznanil. — Zarad omenjene dogodbe, ktero najbolj ob-žaljujejo rodoljubi, ker taki in enaki pripetki so nasprotnikom narodne ravnopravnosti prav voda na njih umazani mlin, je dr. Gosta ISokolovcem brž drugi dan (25. dne t. m.) poslal resen opomin, s kterega posnamemo te-le besede: „Prijatelsko Vas opominjam, naj se vsak vsigdar in povsod pošteno obnaša, in vso svojo moč in svoj upljiv obrača na to, da se tudi drugi drže tega pravila. Pomislite, da ljudje preradi očitajo našemu društvu in celo narodnim društvom sploh, kar en ud pregreši! Pomislite, da si moramo prijatlov pridobiti. To pa je le mogoče s poštenim, možatim vedenjem in s prepričalnim razjasnovanjem naših načel in namenov. S telesno močjo ne boste nikogar prepričali! Pri miru tedaj pustite tiste, ki niso vaših misel, in ako menite, da Vas je kdo razžalil, nastopite postavno pot. Sa-molastna pomoč je po postavah prepovedana, in ima žalostne nasledke ne le samo za-nj , ki se je posluži, ampak tudi za cela društva. Rabite mlado, vročo kri za resne naloge: omiko in čast ljubljenega naroda našega , in ne trosite svoje moči za gole demonstracije brez namena in dobrega nasledka!" — (Dramatisko društvo. — IV. in V. seja začasnega odbora.) Zarad neugodnih okoliščin ni mogel začasni odbor nekaj časa imeti nobene seje, kajti zadnja bila je 1. junija. Ponudba gg. Grasselli-ja, No lita inStareta, da spišejo „priroČno knjigo za slovenske diletante", se je sprejela z hvalo in se ta knjiga že piše. Gosp. Drahslar izrekel je željo, naj se dobi igra „mlinar in nj ego v o vdete", da se igra na vseh vernih duš dan. Gosp. Sauperl-ov prevod „Hamlet" naj se izroči pregledovalcem, ravno tako igra „Slovenski Jurček". V peti seji 20. t. m. predložil je tajnik igro „mlinar in njegovo dete" ter je bilo sklenjeno po dolgi debati, da se izroči pregledovalcem, da popravijo, kar je zastarelega v jeziku in da se bode igrala — ako bo mogoče — na vernih duš dan. Igri: „Jurčkove prikazni" poslal g.Eebec in „ravna pot naj boljša pot" poslal g. Tomšič se izročite pregledovalcem. Predlog, naj se izplača Egerju račun za tiskovino 16 gold. 50 kr., se sprejme. Tajnik Noli stavi predlog, naj se razpiše darilo za izviren tekst komične operete, glede na željo naših domačih skladateljev in potrebo, da dobimo tudi dobre spevoigre. Gosp. Ravnikar podpira ta predlog in odločuje 20 gold. in trmin na 3 mesece. Predlog se sprejme, in določi 20 gold. glede na pičli denarni stan društva, ki ne pripušča večega zneska. Ta razpis naj se naznani v vseh slovenskih listih. Gosp. dr. Poklukar pokloni društvu nekaj laških knjig, ki se hvaležno sprejmo. Gg. Ravnikar in Noli se imata pogovoriti z gledi-Ščinim vodjem g. Zollnerjem zarad igranja v gledišču in poročati v prihodnji seji. Za režiserja igre „tat v mlinu", ki se ima meseca septembra igrati v gledišču, se volita gg. Drahslar in Ravnikar. Odločijo se še gospodje, ki prevzemo vabilo gospodičin in se sklene s tem seja. Gosp. udom c. k. kranjske kmetijske družbe! v Častiti gospodje udje so po predstojniku svoje pod-družnice dobili vabilo, naj bi se naročili na bronasto ali sreberno svetinjo, ktero da kmetijska družba kovati v spomin svoje stoletnice. Ker odbor do 10. dne meseca avgusta mora vedeti, koliko je naročnikov na svetinjo, prosimo lepo častite gospode, ki želijo to spomenico imeti, naj podpisanemu odboru brž naznanijo: ali žele bronasto, ki bode veljala k ve-čemu 2 gold., ali pa sreberno svetinjo, kteri cena bode od 8 do 10 gold. Odbor c. kr. kmetijske družbe v Ljubljani. 258