Pomladanske slike.
i.
zginila odeja je studena,
Pomlajen kaže zemlja nam obraz; Nižava, gora zopet je zelena, Na dan cvetice zove mladi čas.
Poljubljajo metulji je, bučele,
In v čašicah si iščejo medic; Po logu tihem pesmice vesele
Razlegajo se lahkokrilih ptic. *
Ko radost nova vse stvari navdaja,
Da gora se oživlja in ravan: I meni radost nova v srcu vstaja, In pesmi jasne mi hite na dan.
2.
Vijolice male, zakrite
Med mah ste in trnje bodeče, Pozdravljene srčno bodite, Cvetice prijetno dišeče!
Ve, hčerice zgodnje pomladi, Otroku in starcu ste mile; Saj v šopke vas zbirajo radi,
Da z vonjem srce bi pojile.
*
Ponižnost ne išče pohvale In svetu ne kaže vrlin; Pa skrite ne bodo ostale, Na vek jim bo živel spomin.
3.
Pomladno jutro kliče
Na polje me, na sohične griče Po cvetih kaplje se bleste Kot biseri tako lepe.
Na grobje pot me pelje,
I tukaj pomlad rože stelje; In jutranje se kaplje tod
Na grobih bliskajo povsod. *
Ko kaplje zrem rosice:
Tam biseri, a tu s o 1 z f c e Neštetih tožnih src solze ■ Na grobja rožah se mi zde.
4.
Pod skalo potočič veseli
Izvira in v selo hiti; Bregove pa zvonček mu beli, Trobentica zlata krasi.
Pri vodi otroci pojejo,
Pozdravljajo pomlad ljubo; V rumenkaste kodre pletejo
Pomladnih si rožic zlato.
*
Raduj se, oj družbica mala,
Veselja ti nič ne kali; Nedolžnost ti v srcu je zala, Očesec ti skr b ne mrači.
5.
Slovesno zvonovi zvonijo, Razlega veselo se petje, In luči neštete gorijo
V svetišču, ki venca je cvetje.
Kadilna meglica v višave
Dviguje se danes dišeča; Krog svete cerkvene zastave Pa molijo srca goreča.
6.
Pomladna, mila noč na zemljo pade,
Večernega je zvona vtihnil glas, Prižgane so na nebu zvezd mirjade, Priplaval lune bledi je obraz.
Ko v tihem miru sladko zemlja spava,
Vtopljeno v misli rni bedi srce; Tje v rajske visočine duh mi plava, V nebo hite kopneče mi želje.
Pomladni se praznik obhaja: Velikanoč, praznik vstajenja; Zmagalec iz groba nam vstaja, Napočil je dan odrešenja.
Oj, zagrinjalo to je čudno, krasno, Ki željnemu pogledu skriva raj; Kako pač mora biti lepo, jasno, Kar srcu in očem je skrito zdaj!
Janez Bile.
Črnošolec.
(Spisal Krasjanin.)
v
Se se
I.
spominjam, kako je sedeval ■^Fna leseni klopici onemogli starček.
Ko sem bil še med bosopetniki in smo letali po vasi ocl hiše do hiše, prihajal je večkrat k nam, prosil požirka vina ali krajcarja za duhan. »Ubogi Rebula«, rekal je moj oče, »kam si revež zašel?« Če so mu dali krajcar, zahvalil se je starec: »Bog vam povrni in sveti Anton Padovanski!« ter pregibal se dalje na dveh bergljah. Res nekaj čudnega bilo je na njem. Njegova uvela, sesedla postava je še vedno izražala nekako gosposko nežnost, v kateri je pač bujil v svoji mladosti. Skoro bojim se opisovati njegovo telesnost, tako razdejan in raztrgan je bil po celem životu. Ni noga, ni roka, ni oko, ni uho ni mu več opravljalo odločenega posla. »O moja mladost! Ko bi bil še enkrat rojen, kako bi hotel živeti, kako ceniti svoje duševne in telesne sile! O gorje, gorje!« mrmral je starec na klopici in govoril sam s seboj
nerazumljivo. Otroci pa v samih srajcah so se mu smejali ter mu izmikali berglji iz naročja. On pa je še bolj čudne besede izgovarjal, da si nobeden ni zapomnil niti zloga, ter jim žugal s palicama.
Včasih pa smo mu vendar šli po du-hana v vaško prodajalnico.
Danes je stari Matej ček Rebula privlekel svojo sprhlo, zastarelo suknjo iz škrinje in napravil se na odhod iz svoje osamele bajtice. Pomolivši v zakajeni latinski knjigi pogledal je v tobačnico, je-li kaj v njej, otipal srečno v žepu rutico za nos, odkašljal se in odhrkal, težavno pljunil pred se ter nastavil za prvi korak svoji berglji. Polahko drsaje zapuščal je svoj stan na koncu vasi in nameril proti glavni vasi —• Nabrežini.
Grede mimo svoje rodne hiše, je moral gledati, kako so vozili sinovi njegovega brata obložene posode grozdja v domačo klet. Postal je, krepko zakaš-ljal, da bi ga slišali pred dvorom in mu dali le sam grozdiček, ker prositi svoje sorodnike ga je bilo sram. Le hlapci so
Črnošolec.
mu podali včasih kak dar, da jim je kaj pravil iz svojih prejšnjih let in po-pridigal lepše nego lastni župnik.
Sorodniki pa mu niso pustili niti na dvorišče.
»Saj je veliko snedel našemu dedu in očetu, ko so ga šolali v Gorici!« so menili.
Bridko je rezalo starca očitanje, toda kar nastavil je svoji berglji ter drsal dalje. Dospevši v zakotje med poslopji se je ustavil, obrisal si pöt. s čela in še doli po licu tekočo solzo.
II.
Pred nekaj leti — prav isti dan — pridrdral je železnični vlak iz Italije proti Nabrežini obložen z različnimi potniki. Bolj pri koncu vlaka je sedela medla oseba ženskega spola v revnem vozu tretjega razreda. Črna obleka in belo oglavje nam javita, da se je žrtvovala strežbi trpečega ljudstva v bolnišnicah. Hitela je končati svoje molitve na molku, ker parni vlak ni več tako naglo puhal bližajoč se postaji. Čudna žena v neznani obleki ni govorila našega jezika. Izstopivša je povpraševala, kje stanuje gospod župnik.
Po celi Nabrežini so tekali otroci vkupe ter kazali s prstom neznano gospo. Ženice so postajale na cesti podpiraje se z rokami ob ledja, da bi si glajše povedale redko novico. Deklice pri vodnjaku so stikale glavice druga k drugi ter se smejale, kakor bi bile v raju. Tujki pa ni vedel nihče odgovoriti na vprašanje.
Toda izza vogla sta pridrsali dve berglji in med njima sesedla, bledozelena postava starega Matejčka, katerega je spremljala tolpa nagajivih otrok. Čudno je gledal neznanko, pozneje govoril ž njo v tujem jeziku kake pol ure. Oba sta se za tem napotila dalje po vasi. Pozorno je poslušal, kar mu je pripovedo-ala, prosil, da bi mu povedala natanč-
(Novela.)	103
neje, a tujka je vsakrat uklonila glavo, zaprla oči ter korakala dalje. On pa jo je spremljal še bolj bled, da bi mu bili ljudje skoro prišli na pomoč, če bi jih ne bil gledal jezno.
Sprevodil jo je v duhovnišnico ter počakal zunaj. Vaški župnik je slišal deklin klic, da naj pride v pritlično sobo, kjer želi tujka govoriti ž njim. Mož srednje starosti, rejen samo toliko, da se je lahko bril, zapre »status animarum«, kjer je nekaj prepisoval, vrže nase lepši talar se svilnatimi gumbi in pograbivši na mizi ležeče novine popravi si čepico na glavi ter meri počasno kamenite stop-njice navzdol. Naravno je, da se človek, živeč v prosti naravi, med prostim ljudstvom, odvadi gosposkih malenkostnih oblik ter se vznemiri, slišaje, da ima govoriti s tujo osebo. Tudi župnik je vprašal na stopnjicah deklo, kaj želi tujka. Ko bi sedaj videl, čitatelj, tujko, čudil bi se jej. Glas župnikov se jej je zdel soroden nekemu drugemu, kateri jej je zvenel še v ušesih.
Dolgo sta govorila. Župnik, prej radoveden, javil se je sedaj silo pobitega. Komaj je korakal po sobi sem in tja. Vest, katero je prinašala tujka, morala je biti jako otožna, ker krepkega moža je kar potrla. Moral je sesti.
»Ni vam dala nobenega lista name?« izpregovori naposled župnik. »Ne, gospod! samo prosila vas je, da odpustite njemu, če ga najdete, kakor mu odpušča ona. Jaz ne vem, koga misli. Imena ni povedala.«
»O, draga sestrica!« pretrga naposled vzdih župnikov tišino, »jezila si me, a vendar sem te ljubil. Nemožno in — vendar! Ko si se mi izgubila po svetu, bilo mi je gorje — rad bi te bil še enkrat videl! Zakaj sem te poslal od sebe!«
Sedaj se zasliši klapanje bergelj in cel tok latinskih pozdravov, ki veljajo domačemu duhovniku.
Prišlec je Matej ček Rebula.
Dasi nista bila primerna prijatelja in so občani skoraj čudno gledali, da je hodil Matej ček k njemu, čislal je vendar župnik revnega moža, ker sta bila zgodnja prijatelja, sošolca, ter mu je dajal miloščine.
»Kaj ti je pa, prijatelj ?« vpraša s hripavim glasom revni možiček, »kake vesti prinaša tujka in kaj ima sploh pri tebi ? Tudi jaz sem se pomenil ž njo, izvedevši, da prihaja iz Padove.«
»Nič, nič takega, da bi te zanimalo. No, pa znaj: sestra mi je umrla te dni čisto neznana v tuji zemlji, pomisli Še vedel nisem, kje je.«
»Kako se je z vala po imenu, ali je bila prav tvoja sestra, Gruden ? Ali imaš sliko?«
»Glej ga, moram se ti smejati, dasi me je razžalostila vest o njej. Čemu ti bo slika? Počakaj, moram odpraviti tujko, da se vrne v svoje kraje. Vsaj popotnico jej moram plačati. Sam ne vem, zakaj mi niso poslali pisma, temuč osebno poročilo . . .!«
III.
Matejček Rebula se vsede k mizici ter pograbi bližnje novine. Gleda na list, kakor bi čital, toda v mislih se mu vpo-dabljajo prejšnja leta z raznimi dogodki. Premišljuje tudi svoje revno stanje, kako lahko bi bil sam enak svojemu prijatelju.
»Kaj tebi, Gruden, ti si mož!« začne Matej Rebula, »česa ti neki nimaš? Toda revež jaz . . .«
»Revež?« poprime mu besedo župnik. »Kaj ste iskali takrat na pokopališču? Sicer se pa ne boj, da verujem kaj o celi strahotni pravljici!«
»Ne veruješ?« dejal je Matej. »O prav od tam izvira vsa moja bolehnost, tam je koren moje nesreče.«
»Kaj ste pa iskali tam?«
»Počasi, prijatelj, dovoli, da si zberem stvar v spominu. Ako bi bil sam prišel, ne bi mi bilo treba sedaj razlagali.« Po malem premolku nadaljuje:
»Kakor veš, seznanila se nas je pred štiridesetimi leti lepa petorica. Ti Gruden, benešk Slovenec, jaz Rebula, Rrezar in Milič. Štirje, koji smo bili od teh-le krajev, sedaj že niso več vsi živi. Skupaj stanovali, skupaj dobre volje bili, skupaj se sprehajali, na isti klopi hlače trgali. Saj veš, koliko gorkih smo napravljali stalim profesorjem, saj veš, kaki junaki smo bili pri igri, kaki močni pivci vsi razven tebe, dragi prijatelj. Kajti mi smo ga komaj, skoro bi dejal, pokusili, in so se nam še-le razvezah jeziki, — ti pa si jo kar potegnil domov.«
»Spominjaš se, kaki dnovi so cveli za nas, ko sta prihajala moj pokojni oče in mati k meni z vozičem polnim vsega, kar seje potrebovalo za dobro življenje. Mili Rog! Kadar mi je oče razkladal iz zabojčka domači sir, ovčjo skuto na trtnih listih, vonjiva plečeta in temno-rudeče steklenice vina ko solnčni žar, bilo je življenje. Ko bi si človek mogel sedaj s takim podložiti, bilo bi drugače! Toda pokora na stare dni! Ljubi moj Gruden! Pokora, pokora! Milo se mi stori, če se spomnim dobre matere. Koliko toge sem jej prizadel! Morebiti veš, da nas je moj oče enkrat peljal v pi-varno, da bi nam pri čaši piva povedal kaj o domu. Materi moji pa ni bilo nič kaj po všeči, da sem se malo pošalil z natakarico. Istega dne ni bila nič kaj vesela in zdi se mi, da me tudi nrveč imela rada. Oče moj pa so se možato držali ter se posmejali materi: ,Ti, iz Matejčka ne bo kaj prida. Pa samo, da mi ne ostane doma! Toliko ima pri naši hiši, potem pot pod noge, kamor drago!'« »Takrat smo si štirje — tebe ni bilo — nekdaj v dobri volji segli v roke,
mi in še poznejša dva prijatelja Lokar in Vrhnik, da, kdor izmed nas umrje prvi, da nam številke za loterijo. Polagoma so nam minoli dnevi dijaškega življenja, iz vseh nas izšolal si se le ti in imaš službo. Prvega iz našega kroga pokosila je smrt Vrhnikarja. Kdo se je spomnil naše obljube! Se le razcapani Brezar je pripravil mene in Lokarja, da smo se odločili za ono predrznost. Milič je bil preveč strahopeten, toda nada, da dobimo kaj okroglega za pijačo, navdihnila mu je nekaj poguma, da je šel čakat v zvonik pod mali zvon. Brezar je vse uredil, napravil si piščal, da bi dal znamenje, kdaj je treba zaklenkati z malim zvonom. Jaz sam nisem o celi stvari ni trohice veroval, a tudi bal se nisem: vendar ni se mi zdelo primerno hoditi na grobišče.«
»Kar se nam je takrat godilo, to mi je v spominu, kakor meglena zgodba. Zdelo se mi je, kakor bi zemeljne grude lezle narazen, trava šumela, mecesni votlo bučali. Neznanska teža nam je stiskala prsi. Brezar je videl belo roko štrlečo proti njemu, hotel jo je prijeti, a otipal ni ničesa. Šum je naraščal, udirala so se tla pod nami in slišati je bilo strahotno proseč glas: »Bratje in sestre, pomagajte!« . . .
»Takratje zazvenelo klinkanje malega zvona, in ti si se menda takrat vzbudil ter pogledal skozi okno. Zvonenje si slišal tam-le v zvoniku. Videl pa nisi ničesa. Jaz tudi ne. Brezar je trdil, da je videl vse svetlo krog sebe, kjer se mu je udiralo in še več svetlih koščekov mu je ostalo na čevljih in hlačah. Od strahu je kmalu zbolel in umrl, kakor veš, Lokar je shromel, da hodi v dve gubi. Miliča je tudi dovolj pretreslo, ko jo je hotel ubrati izpod zvonika, pa se je nesrečno zamotal v zanjko zvonove vrvi. Bled je sedaj in suh ko stenj, smili se vsem. Mene pa vidiš, da komaj lazim po božji zemlji.«
»Pojdi, pojdi!« smejal se je župnik, »ti in tvoji strahovi; prosto ljudstvo bi tako govorilo. Veter je bil po noči, žr-javi in hudourniki so letali po grobišču, pijani in razburjeni ste bili in po tleh vam je svetil fosfor sprhlih kostij. Sicer pa — česa si ne ustvari užgana domišljija! Pričakoval sem, da si več rešil iz svojih šolskih razvalin, toda vidim te bolj nevednega, bolj strahljivega, nego bornega kmeta! Miliča pa mi ne objokuj, raje samega sebe! Saj je prežgan od žganja.«
Stari dijak je obmolčal v zadregi, kam bi navrnil govor.	(Dalje.)
Iz burkaste preteklosti Mihe Gorenjskega.
(Spisuje Tine Brdnik.)

XVI. Prevare in spletke.
krčmi za dolgo mizo je sedel
Trajni Preküc, dobro se gostil in svojo ženo hvalil. Že se je naložil mastne pečenke, tudi zamočil jo je že dobro z okusnim dolenjcem, pa ker
je danes zanj nekak praznik — prodal je namreč največjo kravo koroškemu mesarju za visoko ceno — ne more se lahko odpraviti proti domu. In kolikor dlje sedi, toliko radodarniši je s hvalo.
»Moja Nežicajepa res pridna«, dejal je slednjič, spomnivši se, kako izvrstne pečenke si je on danes privošil; »z
vsem me moja Nežica tako lepo preskrbi, pa kako postrežljiva je! Zakaj bi jej tudi jaz ne napravil kakega veselja? Danes jej moram jaz malo postreči, seveda, moji dobri Nežici. Zavijte, zavijte, mati krčmarica par koščekov današnje pečenke v papir, da jo ponesem svoji Nežici!«
Prijazna krčmarica mu kmalu prinese zaželene pečenke. Prekuc zavitek dobro
spravi in se počasi zmatohä domov.
* *
*
Dva dni pozneje bil je Prelmc spet v taisti krčmi. Danes ni take volje, kakor je pred kratkim, ko je vzel nekaj seboj za svojo »Nežico«. Silijo ga z govorico, pa mu le ne gre. Torej ga vpraša krčmarica: »Kaj pa vam je danes, da se vam nič ne ljubi, pa vendar niste kaj pogretega pojedli?« »»E, kaj pogretega««, zadere se nejevoljni Prelmc, »»saj sem imel ,pečeno' in varno skril v peč zadaj za mesteje, pa je vendar dobila ,stara' v svojo pest in v svoja lizasta usta vse, kar sem si zadnjič prinesel domov za poboljšek drugega dne.««
Vsi se zavzamejo nad ljubeznjivostjo tega zakonskega moža. Krčmarica se hoče potegniti za njegovo ženo očitaje Prekücu, da se mu skrbna žena prav nič ne smili, in da je bila zadnjič le »moja Nežica«, danes pa kar »stara«. Toda trdosrčni Prekuc se za vso to grajo ne zmeni in nadaljuje : »Malo mesa imam danes v tej-le rutici, ker bi rad imel kaj gorkega in tečnega, predno grem popoludne na Trbiž, pa ne vem, ali mi je bo »stara« privoščila; na meso je kar volk.«
Pri zadnjih besedah stopi Miha v sobo. Hitro mu gostje povedo, kako skrben je samopašni Prekuc za svojo ženo.
Miha na to ne reče kaj posebnega, a misli si: taka zakonska ljubezen se mora poplačati tudi s primernimi obrestmi.
Nekaj časa sedi Miha tiho za mizo, potem gre nekoliko iz sobe, pa se kmalu vrne. Vsede se prav zraven Preküca, oziroma poleg kupljenega mesa. Ko se Preküc pomenkuje se svojim sosedom na drugi strani, odveže Miha robec, vzame meso iz njega in zvije vanj ožeto
pomivalko in košček opeke ter varno zaveže v prejšnji robec. Z izmaknenim mesom gre h krčmarici ter jej naroči, naj je kmalu, ko odideta s Prelmcem, pošlje Prekucovi ženi.
Miha se zopet vsede za mizo. Za nekaj časa reče Prelmcu: »No, kdaj pa pridete kaj moje konje pogledat, kakor ste mi oni dan obetali?« »»Saj še danes lahko to storim««, odgovori Prekuc, opozorjen na svojo obljubo. »» Ce greste kaj kmalu domov, grem pa kar z vami, le toliko se s potjo oglasim še doma, da svoji »stari« izročim to-le mesce.«« »Dobro, dobro«, pritrdi mu Miha, »plačava, potem pa se lahko precej napotiva.«
Med potjo, pol ure dolgo, pomenkujeta se mirno o vsakdanjih rečeh. Pri-šedši pred Prelmcovo hišo, pokliče Mihov spremljevalec svojo ženo, ki tudi brž pride na vežni prag. Mož pomolivši jej culico reče: »Na, to-le mi skuhaj, jaz grem z gospodom konje gledat!« Naša znanca se podasta naprej po cesti, Pre-küeeva Nežica pa stopi nazaj v kuhinjo.
Odvezavši robec, zagleda presenečena žena, kaj jej je ljubeznjivi mož ravnokar ukazal skuhati. Ne ve, ali naj se smeja, ali togoti, ali kaj naj stori. Najboljše bo, misli si slednjič, če grem za njim.
Kmalu je v Mihovi hiši. »Kaj bom pa vendar danes skuhala?« vpraša svojega moža. »»Kar sem prinesel««, odreže se kratko Prekuc. »Tako? Kje pa si vendar dobil to?« nadaljuje začudeno žena. »»Saj veš, kje se kupuje meso. Ali misliš mari, da sva si s tistim v žlahti, ki pse v zanjko lovi?«« In skrbna žena zopet povzame : »Torej, to naj ti skuham, kar si ti prinesel?« Prelmcu se oči za-žare in še enkrat zatrdi: »»Boš li mar kaj druegga, ali se-ti meša, ali kaj?«« In bolj sam za-se pristavi: »»Saj se mi je zdelo, da mi še teh koščekov ne bo privoščila.«« »No, pa bom, pa bom«, pomiruje ga žena, »ker že ravno svojo tiščiš.« To izgovorivši gre z glavo zma-jevaje proti domu.
Pred hišo jo je že čakal sel z resničnim mesom. Ta jej razloži vso spletko. Od svoje žene jo izve drugi dan tudi prevar-jeni Prekuc.	(Konec.)

Srečen lov. (Humoreska.)
107
Srečen lov.
(Humoreska. — Spisal M. O.) (Dalje.)
^gjpobro četrt ure od Mostarjeve krčme
rstoji še Kržljeva koča. Kdor jo je poznal takrat, ko je gospodaril v njej še rajni Krželj, oče našemu Francku, videl bi lehko, da je od tistega časa ni nikdo drugi popravljal in predelaval, nego mojster čas. Prav borno je izgledalo in izgleda to malo poslopje. Štiri-oglato, leseno imelo je štiri mala okenca, pa vseskozi piškava, hrastova vrata. A Francek Krželj je bil vendar-le zadovoljen z ubornim svojim bivališčem. »Zame je dovolj trdno«, običaval je reči, »do moje smrti se ne bo podrlo. Potlej pa, ko mene in moje Barbe več ne bo, potlej tudi najine palače ni treba na svetu. Čemu li? Otrok nimava, ,svojih' bi pa še nobeden ne hotel te podrtije, ako bi mu jo tudi rekel zapisati v testament.«
Izza visokih gorje ravno vshajala luna, ko je prispel naš Francek omenjenega večera iz krčme domov. Hitro je bil hodil in, ker je bil tudi precej pri letih, kakor smo bili zgoraj omenili, bil je reva domov dospevši tako spehan, da ga je »ljuba njegova Barba« kaj ljubez-njivo pozdravila, češ: »Tepec stari, kaj ti je bilo treba tako letati, da sopihaš kot kovaški meh.«
A Francek se je še enkrat globoko oddahnil, potem pa je zavrnil ženico, češ: »Tiho, stara, treba je bilo leteti, pravim ti, treba.«
Badovedna ženica pa je hotela vedeti, zakaj in kako in kje in . . . vse natanko, no, kaj bi že govoril.
Rad jej je jel razlagati Francek. »Ali imaš še celega onega zajca, ki si ga bila dopoludne privlekla od nekodi., da ga jutri ,razcukava'?« povprašal jo je.
»Kaj pa te ta briga?«
»Povej, če ga imaš še celega, pravim ti, prosim te«, hitel je Francek dalje.
»Imam. Kaj pa, kaj?«
»Saj pravim; vse ti povem, ljuba moja Barba! Lej, jutri gremo na lov.«
»In celega zaj ca misliš nesti sabo ? Bes ti želodec in trebuh! Ne boš ga ne!« Barbo njegovo ljubo je pograbila jezica.
»Ne, ne«, tolažil jo je Francek. »Poslušaj , do konca poslušaj, potlej boš zinila svoje. — Na lov gremo: jaz, gospod učitelj in pa Rusov študent. Povabil sem ja bil s seboj, veš, povabil in — samo tebi, Barba moja ljuba, bodi rečeno — da sem se bil zarekel, prenaglil! Pokesal sem se takoj, celo pot sem se kesal in še se kesam. A zakaj ? Spomnil sem se, kako grozno nesrečen sem vedno na lovu, da nikoli ničesar ne ustrelim, spomnil, da bi se mi moglo jutri takisto pripetiti. In potlej ? Oj Barba moja ljuba, sramota, sramota! Toda, ker sem se enkrat zarekel, prenaglil, kaj mi je storiti? Zavarovati se je treba proti sramoti, ki me lahko doleti. A kako? Jaz vem, kako. Tako-le, čuj, Barba moja ljuba: Ti boš dala tistega zajca, ki je še cel, samo ranjen od broka, ki ga je zadel, — kar je pa čisto nalašč — a jaz ga ponesem še nocoj v gozd na Pešivnico, kamor odrinemo jutri na lov. Čuješ, Barba, še nocoj, zato sem tako letel od krčč —«
»Krčme! Ta je lepa! Zopet si bil v krčmi! Lej, lej! Pa kako na lepem si se izdal! Že dobro, že! Ne bo nič s tem, kar čenčaš, če tudi do jutri zjutraj pripoveduješ. Boš vedel, grdoba, pohajkovati vedno po krčmah, jaz pa naj bi trpela in se mučila kot črna živina, če hočem, da imava kaj jesti.« Tako seje hitela jeziti zakona boljša polovica.
A Krželj jo je brzo ugenil. »Barba, Barba«, je dejal, »kaj si ob pamet, da tako rohniš? Nikari vsega napak obračati! Od soseda Krčona gori sem tekel — tako sem i hotel reči — pa mi pristrižeš besedo!« In modroval je dalje: »Strah me ne bo, če grem še nocoj tja, saj sem bil vojak-korenjak; a iti moram, za čast mi je. Zajca položim lepo za kak grm, jutri pa, Barba moja ljuba, ko bomo lovili vsak po svojem kraju,
zavijem jo tja, nabijem puško, ustrelim in jtnorto!' zavpijem, zadenem ga čez ramo zajca in, in — He, Barba, to bo, to bo! Onadva bodeta kar gledala in strmela in čudila se, češ: ,Francek Krželj, ta pa, ta!'«
Konec je bilo razlaganju. In Barba? Nič prav pri volji ni bila dati zajca, toda, kaj je hotela? Saj se jej je moral smiliti mož, če bi imel priti v toliko sramoto, da bi vpričo take gospöde ne imel ničesar domov nesti. Vse eno je pa tudi, če snesta zajca v nedeljo ali pa v ponedeljek; en dan bo starejši, sicer nič.
In Barba je dala zajca.
Francek Krželj pa ga je pograbil z vso radostjo uboge svoje duše in halö! — naravnost proti Pešivnici jo je mahnil ž njim. Luna je svetila in kot smeje se krasno obsevala kasnega lovca. Vse tiho je bilo v okrogu, le tu pa tam se je zglasila kaka nočna ptica sledeč plenu svojemu. Da je imel Francek Krželj puško pri sebi, posvetil bi jej bil presneto ter pokazal, kaj se pravi kvakati in vpiti, kadar molči vse drugo; a ni je imel puške! Urno je stopal Francek, kar je mogel, da bi bil le tem prej zopet
doma. Zajec mu je visel čez ramo in Francek se je pri luninem svitu sedaj pa sedaj radostno ozrl nanj ter ga včasih i pobožal z desno svojo. Zrl je v ubitem zajcu jutrajšnji plen svoj, svoje veselje in nad o.
Ne bomo spremljali moža celö clo gozda in spet nazaj, kajti to bi ne bilo prav nič zanimivega. Omenjamo le, da je bila ura blizu na dvanajstih, ko je Francek Krželj odpravivši svojo stvar, legel k počitku. Malo je bil še prej pokaran : da tako pozno nemir dela po hiši, da bi vsega tega ne bilo treba, itd., a vse to je povžil Francek z mirno dušo in neizrecno slastjo, tako, da smo lahko prepričani, daje bil vkljub vsemu zadovoljen tisti večer. Saj je tudi smel biti. Jutri se pokaže svetu njegova lovska spretnost. V prvo bo pomeril, v prvo ustrelil in »morto«! — Ena misel je sicer bila, ki je kalila Kržlju ob takem spominu samo-veselje in zadovoljnost, namreč: kaj pa, če bi onadva spoznala zajca, da je že prej ubit? A i te misli se je vedel Francek urno znebiti. »Gospoda je gospoda«, dejal je pri sebi, »zajca ne pozna drugačnega, nego-li na krožniku!«
(Konec.)
Tožbe.
i.
■pet pojö nam drobne ptice, .,Z nova je oživel les, Cvetja in zelenja pomlad Nam prinesla je z nebes.
Mnogo radosti razkošne, Pa i mnogo zrem solza, Kaj je pömlad čarovita. Če ne pride do srca? —
Radost z žalostjo je v zvezi, Sestri zvesti sta vselej, Žitje sladko, žitje grenko — Vedno je na zemlji t&j.
egfe	*
^^^Pelikužnost krog človeštva se ovija, /Razkošja bajne je mame milote; — j If" Ljudje brane resnice se, lepote, Uzore svet današnji v prah pobija.
Odkrivaj pa človeštvu zlo gnjusöbo, Kar v tebi tajno kot zaklad se skriva: Ne bodo kaj posebno te častili.
Opevaj, kar ljudem posebno prija. Strastem ponujaj vedno le sladkote. Razderaj vero, nove kuj zarote, In čislana bo tvoja poezija.
Ljudje poznajo dobro svojo zlobo, Vedö, da je pogubna, zaničljiva: Pa vendar so in bodo jo slavili.

Trpin.
O spiritizmu. (Kritična študija.)
109
O spiritizmu.
Kritična študija.
(Piše dr. J. Janežič.)
(Dalje.)
fppiritisti so najraje sami med seboj Cj,in pri sejali pazijo najbolj na-to,
j® da vidijo in slišijo prav mnogo čudovitih rečij, a ne prašajo veliko, je-li vse istinito in v koliko je čeznaravno. V sejah, kakoršne smo popisali zadnjič, godi se večina pojajov, in te popisujejo udje takih družeb. Zato je pač marsikaj dvomljivega in malo verjetnega. Take so knjige: Allan Kardec: »le livre des mediums«1) in »le livre des esprits«2); Perty: »der jetzige Spiritualismus«; Owen: »das streitige Land«; Home: »revelations sur ma vie surnaturelle«3); Perty: »mystische Erscheinungen«. Takiso po vrsti skoraj vsi spiritiški listi in časopisi. Celö učenim možem se ne sme vselej verjeti, kadar prenavdušeno pišejo za spiritizem. Tako je z učenim naravoslovcem Wallace, sodnikom Edmonds, doktorjem Bloede v Ameriki in mnogoterimi Evropejci. Zelö previdni so bili: (Jrookes, Zöllner in nekateri drugi, ki so pa med resnico našli prevaro. V takih okoliščinah je za preiskovanje slabo preskrbljeno in so vrata na stežaj odprta sleparjem, zato tudi mi ne moremo teh pojavov v poštev jemati. Le toliko smemo trditi: veliko število spiritistov meni, da vse to delajo razni duhovi, in ne dajo si vzeti prepričanja o istinitosti teh pri-kaznij.
Zato se bomo ozirali samo na pojave, v katerih nahajamo vsaj nekaj previdnosti in natančnosti. Začnimo s prvotnim pojavom plešočih miz.
a) Plešoče mize.
Družba sede okrog mize, položi dlani tako na mizo, da se z mezinci dotikajo, in kmalu se začne miza gibati in vrteti, osebe se morajo gibati in vrteti za mizo.
*) Knjiga posrednikov, 2) knjiga duhov. 3) ra-zodenje iz mojega nadnaravnega življenja.
Spiritisti pripovedujejo o slučajih, v katerih se je miza na povelje brez vsega dotikanja gibala in vrtela.
Dva bolj potrjena slučaja naj zadostujeta.
Prvi stoji pri spiritiškem pisatelju: Allan Kardec.1) »Na francoski vojni ladij i v kitajskih vodah so se vsi mornarji ukvarjali z mizami. Klicali so duha nekega poročnika, ki je bil umrl pred dvema letoma. Pride res in s trkanjem mize pove: ,prosim vas lepo, povrnite kapitanu dolžno vsotico frankov, katere mu žal v življenju nisem mogel plačati.' Živa duša o tem dolgu ni ničesa vedela, celö kapitan je bil pozabil. Ko pa pogleda v knjigo, res najde nekaj malega, a prav toliko, kakor je povedal poročnikov duh.«
Za istinitost povedanega dogodka jamči Allan Kardec. Verjetnejši je ta-le slučaj: Dialektično društvo v Londonu je sklenilo navlašč preiskovati, kaj je na tem spiritizmu. Odsek te družbe je preiskoval s potrebno previdnostjo pojave in tako poročal društvu: »Krog velike težke mize je sedlo enajst oseb. Kmalu smo čutili gibanje, udarce, glasove čez 40 minut. Potem smo vsi zaobrnili stole, da so naslonjala bila obrnena proti mizi, pa več nego devet palcev proč. Na to pokleknemo vsi na stole in naslonimo roke nanje. Tako smo imeli vsi noge od mize proč stegnene in roke so štiri palce visoko nad mizo počivale, v tem stanju je bilo celö nemogoče mize dotakniti se. Ni pretekla ena minuta, že se premika miza na levo pet palcev in zopet na desno do dvanajst palcev daleč, v drugič štiri palce, v tretje šest palcev daleč. Zdaj smo vsi vzdignili roke na čevelj daleč nad mizo, in premikala se je ravno tako. Na zadnje smo od-
Buch der Medien str. 76 si.
maknili stole še bolj nazaj in roke prekrižali na hrbtu in miza se je premaknila trikrat tako, kakor poprej. Plinova luč je gorela ves čas svetlo. K sklepu smo razdrli celo mizo, pa nismo našli nič nenaravnega«.
Ta poskus so ponavljali večkrat v pričo Crookes-a, ki se je sam trudil priti na sled kaki goljufiji, pa ni bilo mogoče.
Poskušal je tudi Crookes sam pod raznimi pogoji in previdnostimi in je prišel do sklepa, da niti človek, niti ka-kova skrivna priprava ne dviga in premika mize, ampak da mora biti neka druga moč — duh —, kateri napravlja tako gibanje.
»Dialektična družba« v Londonu je sicer zavrgla poročila svojega odseka, a ne zaradi nezadostnih dokazov, pač pa zato, ker je vse pričalo zoper njene nazore. Odsek je poročilo objavil na svojo roko.
Mnogovrstne druge čudovite reči se bero pri spiritistih, kako se gibljejo razne stvari pod oblastjo duhov. Tako piše profesor Zöllner v svoji zgoraj imenovani knjigi o Slade-u: »Hoteli smo poskusiti, ali ima ta mož kakov vpliv na magnetno iglo. Postavimo magnet v dobro zaprti posodi na mizo. Slade potegne z roko čez kompas a ta se — ne gane ; potegne drugič in magnetna igla se za-suče, kot o približanju močnega magneta.«
Drugi večer so bili zopet zbrani pri Zöllner-ju njegovi tovariši in dr. Slade. Kmalu se naznani duh. Slade dene nožek na tablico in jo z eno roko držeč porine na pol pod mizo. Kar hipoma poskoči nožek več ko za čevelj visoko in pade odprt na mizo. To se je gospodom čudno zdelo, a da bi jih Slade ne prekanil, položili so še enkrat poleg nožka tudi kos črtalnika na tablico in so tam napravili znak, kjer je oboje ležalo. Slade zopet porine tablico na pol pod mizo, in glejte, nožek poskoči in pade na mizo kot prvikrat, kos črtalnika pa je ležal mirno na svojem mestu na ta blici, kamor so ga bili položili.
Enako zanimive reči so se godile v sobi profesorja Zöllner-ja v torek 11. decembra 1877. Prisedovala sta profesorja
Weber in Scheibner in posrednik Slade. Mizo postavijo sredi sobe in sedejo na okrog. Komaj sklenejo roke, že začne zvonček pod mizo nastavljen zvoniti in kar hipoma se zapodi iz pod mize po sobi do deset čevljev daleč. Kmalu potem se začne miza ob steni priklenena tako gibati, da se zraven stoječi stol zvrne, in vse to je stalo pet čevljev proč ocl Slade-a, ob enem se je omara za knjige močno gibala.
V drugi seji so prinesli seboj harmoniko ter jo postavili pod mizo zraven zvončka. Slade še nikdar prej ni videl harmonike in ni znal prav nič igrati. Prime vendar harmoniko v desno roko, pa narobe, tam kjer ni tipek, levo roko položi zraven drugih na mizo, z desno pa sloni tako, da je roka sicer na mizi, harmonika pa visi pod mizo. V trenutku začne harmonika igrati in zvonček zvoniti pod mizo. Cez en čas poda Slade harmoniko profesorju Scheibner-ju in tudi v njegovi roki je igrala, kakor prej in zvonček je zopet prikladal pod mizo. Opazovali so roke in noge Slade-ove, pa niso mogli najmanjšega znamenja zapaziti, da bi on igral s harmoniko in zvonil z zvončkom.
Posebno dobri posredniki plavajo tudi sami po zraku. Profesor Crookes pripoveduje o Home-ju, cla ga je trikrat videl popolno v zraku visečega, enkrat je sedel v naslonjaču, drugikrat je klečal na stolu in tretjikrat je stal na njem in se stolom vred se je dvignil kvišku. Za priče imenuje grofa Dunraven-a, lorda Lindsay-a in kapitana \Yynne-a, ki vsi trije trdijo, da so z lastnimi očmi tak prizor gledali in so zagotavljali, daje goljufija bila čisto nemogoča. Crookes meni, da se tacim pričam mora verjeti.
Običajna reč v spiritiških sejah je tudi trkanje, praskanje, škripanje, pokanje in razni drugi glasovi. Ti glasovi so mnogovrstni in silno različni, od lahnega pi-kanja žepne ure do mogočnega udarca s težkim kladvom, od počasnih udarcev do silno urnih vršečih vrtincev. Glasovi tičev in živalij se slišijo ter človeška govorica in petje.
Pri gospej Fox-Jencken-ovi je profesor Crookes te pojave preiskaval z vso natančnostjo, pa ni mogel najti ne ročnih
Slovstvo.
Ill
priprav ne druge urnosti za enake glasove, torej meni, da mora biti — duh—, ki vse to dela.
Navadno to trkanje ni preveč nadležno in sitno, včasih so pa duhovi močno nadležni in surovi in se s prisedniki šalijo na prav pobalinski način in tudi škodo delajo.
h) Svetli pojavi.
Svetli pojavi so bolj redki in slabi in se le v temi vidijo. Težko jih je na tanko pregledati in le z največjo previdnostjo je verjeti, kar se nam kaže. Crookes nam poroča, da je rabil največ pazljivosti in da more za gotovo po-
ročati o takih svetlih pojavih. Krogla, podobna kurjemu jajcu, svetla in trda je plavala po sobi brez šuma tako visoko, da je nihče ni mogel z roko doseči. Slednjič je prišla na mizo, kjer je trikrat kot s kamnom trčila in potem padla na tla, kjer je izginila.
»Iskre so švigale nad glavami prised-nikov, zabliskalo se je, kolikorkrat sem hotel. Iskra je šinila iz mize do stropa in je padla zopet nazaj. V roke sem dobil večkrat mal žareč kristal. Svetel oblak je plaval po sobi do solnčne rože, katero utrga in položi neki gospej v naročje.«
(Dalje.)
Slov
Slovensko slovstvo.
(Spisal dr. Fr. L.)
„Godec." Poleg narodne pravljice o vrbskem jezeru. Spisal Anton Fun tek. V Ljubljani. Ig. pl. Kleinmayr & Fedor Bamberg. 1889. 12°. Str. 100. Cena: nevezan 1 gld. 20 kr., vezan elegantno z zlatim obrezkom 1 gld. 80 kr., po pošti 5 kr. več. — Ne samo, da ni neumestno, ampak naravnost potrebno pred kritiko samo nekatere stvari opomniti. Kakor je dolžnost kri-tikova, da prevdari natančno, predno piše, da loči dobro od slabega, da tu hvali, tam graja, tam svetuje: tako je pa treba tudi kritike citati s prevdarkom, in dobro premisliti, kakšna je splošna sodba in kakšna je sodba o posamnostih. Skoro najmanj so odločilni izrazi: dobro, manj dobro, vrlo, itd. Od takih izrazov ni odvisna kritikova sodba in iz njih se ne more povzeti mera o vrlini kritikovanega dela. Čitatelj mora Vedno pomniti, da kritika je skoro vselej relativna, to je, ozira se na namen pisateljev, na stališče, na katerem sicer stoji, na njegove druge proizvode, itd. Drugače sploh ni mogoče kritikovati Recimo, da imamo pred seboj malo zbirko malih povestic in pesmic za otroke, katerih nekatere so prevedene, druge prenarejene, a v lepem jeziku, z blagim namenom, umljive, lahke: ako je kritikuje kritik, kaj hoče reči drugega, nego: ta mala knjižica je dobra, primerna svojemu namenu? Kritika je res ugodna. V drugem slučaju se kritikuje izvirno pesniško delo znamenitega pisatelja, ki bode imelo v slovstvu vsekako svoje mesto. Da tak izvirni proizvod po svoji pesniški vrednosti, po nadarjenosti pisateljevi, po vplivu na občinstvo mnogo
S t V O.
presega malo zbirko otročjih pesmij, kdo ne ve? Toda, kaj pa kritika? Med drugimi opazkami, nasveti, sodbami, nahaja se zopet kak »dobro, vrlo, primerno«, ali pa tudi »manj dobro, ne more se priporočati« itd. Torej, kakšna je sodba o enem, kakšna o drugem umotvoru? Površnemu čitatelju, ki zapazi k večemu nekaj takih izrazov, zdelo bi se, da je prvi spisek celö na višji stopinji, nego drugi. In zares mnogi čitatelji nečejo umeti, kakor uči izkušnja, nič drugega, nego take izraze. Še veliko hujše se kaže ta omejenost glede kritike, ako je čitatelj na strankarskem stališču. Za pisatelje svoje stranke zahteva samo ugodne, za nasprotne pa samo neugodne kritike. A kritika ne bodi nobeno : kritika kaži, kar je dobrega.^ zavračuj, kar je slabega sine ira et studio. Čitatelj pa ne gledaj samo na besede, gledaj na misel, in le celotnost sprejmi za sodbo.
To sem moral opomniti, ker sem se večkrat prepričal, da kritike mnogi niso tako umevali, kakor bi bilo treba. Opomniti sem moral to pred kritiko o delu, ki se po svoji umetni obliki, po svojem naslovu in po svojem pisatelju naznanja kot znamenito in vredno naše pozornosti.
Delo je epično; na naslovni strani se to naznanja : »poleg narodne pravljice o vrbskem jezeru«. A niti po nepretrganem pripovedovanju, niti po obliki ni to delo strogo epično, marveč lirika je preveva, kakor vezenina enostavno tkanino. V tem jo je pogodil pisatelj, ker se to strinja z namenom, da bi čitatelja ganil.
Snov, katero opeva (»opisuje«) pesnik, je ta-le: »V prekrasno dolino, kjer se zdaj prostira vrbsko jezero, zaide po mnogem potovanji godec. Ljudstvo v dolini živi razdivjano ; za božje besede se ne
meni nihče, pač pa pijö in plešejo noč in dan. Tuji godec jim prihaja ravno prav; ko jim zaigra na ples, tedaj čuti vsakdo demonsko silo njegovih goslij; vsakdo mora plesati po nikdar slišanih glasovih. Tod, v prostorni dvorani, zagleda se godec v bohotno Zalo, hipna čutna slast združi njijni srci. Ali precej drugo jutro vidi godec v gozdu nedolžno Anko, ki venca Boga na križi; zdajci vstane v duši njegovi razpor, ali preslaboten je, da bi se odrekel Zali, samo hudi boji mu razdvajajo srce. — Anko vidi znova v cerkvi, vidi jo še enkrat v gozdu, kamor ji je velelo srce, ki se je tudi vnelo za tujega moža, in godec odhaja s sklepom, da hoče pričeti drugačno življenje, da hoče postaviti »čist oltar ljubezni čisti«. Zgodi se drugače. Ko dojde k Zali s prošnjo, naj ga oprosti prejšnjih obe-čanj, zmami ga znova to bujno dekle; v njeni bližini pozabi bitja, ki bi mu moglo biti rešni angelj —• in ko se zave, vzdrami se mu pekoč kes in do cela zbegan zapusti dolino, da nihče ne ve, kdaj in zakaj. Šibka Anka mrje od srčne bolesti; prav ko umira, odprö se duri in godec, katerega je obup privedel nazaj, zgrudi se ob smrtni postelji. Velikanoč je tu; ljudstvo v dolini živi razkošno navzlic svetemu času, navzlic temu, da se pojavljajo čudne prikazni prirodne: na veliko soboto se zberö v gostilni, kamor jih zove zbegani godec, tam jim igra na bogokletni ples •— o polunoči se vsuje pogubljenje v dolino. Zatvornice nebeške se odprö, voda bruha iz zemskih tal. bliski švigajo, rešitve ni nikomur. Godcu se privija smrtno preplašena Zala, da bi umrla poleg njega, ali on jo pahne v vode; zdajci se zablisne, žveplen duh se prostre nad vodami, godec omahne v valove od strele zadet. Voda narašča, preplavi dolino, in to je današnje vrbsko jezero.« Tako je ob kratkem pesnik sam razložil vsebino »Godcu« v štev. 96. »Slovenca«. Citatelj se morebiti spominja, čitajoč to vsebino, pripovedek, katere je slišal v svoji mladosti, kakor sem jih slišal sam, o »jezeru«; narod pa ne loči v pravljici navadno jezera blejskega od vrbskega. Kolikor vem, slove pripovedka tako-le: Na onem kraju, kjer je sedaj (vrbsko) jezero, bili so zelo brezbožni ljudje. Plesali so v petek in svetek in živeli brezbožno; za cerkev, za duhovnikove opomine se niso nič brigali. Zlasti pa se je njihova brezbožnost kazala v tem, da so zaničevali tudi sv. Rešnje Telo. Mašnik je šel — menda — trikrat mimo, noseč sv. popotnico, a prav takrat so za nalašč razgrajali plesalci in se rogali mašniku. A kazen je prišla. Neko noč pride med rajajočo družbo možiček, noseč sodček pod pazduho. S krikom ga pozdravijo razbrzdanci, češ, da jim bode vina točil. A mož jim odvrne resnobno, govori jim preteče besede, a brezbožneži se še bolj rogajo. Sedaj je blizu polunočna ura, razgrajanje najhuje. Tedaj odpre mož sodček, voda teče in teče in h kratu divja vihar zunaj. Groza popade vse, hote bežati, a prepozno je, tudi zunaj lije — in voda zalije nazadnje celo dolino. — V tej obliki je pravljica med prostim narodom zelo razširjena, a tudi v drugih oblikah; slišal sem jo sarn pogostoma, a različno pripovedovati. Tudi izven slovenske domovine je dobro znana v podobni obliki.
Pravljica sama je pač mikala pesnika: lepi kraj, narod živeč v izobilju in razkošnosti, strasti, nadnaravne moči .... to je mikalo. Dala bi se kaj dobro porabiti v kratki — baladi. A za daljši epični spev ta predmet ni. Ako je pa želel pesnik vendar le ustvariti daljši proizvod, moral je osnovati dejanje, in v dejanju zanimive spletke in zanimiv razvoj. To je tudi dodal pesnik sam »iz svojega«, ustvaril si junaka in izmislil si primerno dejanje. Junak ta je »godec«, dejanje godčeva dvojna ljubezen, okvir dejanja pa hudobno počenjanje prebivalcev ondotnega kraja.
Gotovo je pesnik po tem načinu ravnal previdno in umno. Vpraša se le, ali se ujemata glavna oseba in pa glavno dejanje z »okvirom« ali z okolnostimi, katere je pesnik povzel iz pravljice. Te okolnosti so: hudobno počenjanje ljudstva in vsled tega strašna kazen božja. Zdi se, da godec ni sicer popolnoma zavržen človek, toda ni daleč od popolnega prepada; zagnal je od sebe vero, ne briga se več ne za dobro, ne za slabo. Nekaka »demonska« moč ga je obsedla, in zato tudi sam o sebi ne sodi preveč milo, rekoč: »Iz pekla bi ti ustvariti mogla svetla mi nebesa«, imenuje se »izgubljenega, nesrečnega človeka«. (Str. 44, 45.) Dejanje je samo na sebi — ne kakor je je popisal pesnik —, tudi primerno strašnemu koncu: godec se uda grešnemu nagnenju do Zale in vrhu tega konča na telesu in na duši nedolžno dekle Anko. Seveda, natančno v te okoliščine bi ne spadalo drugo dejanje, kakor zares zelo grešno dejanje, na katerem se kaže jasno hudobija tamošnjih prebivalcev. In tudi glavna oseba, ali vsaj ena važna oseba mora biti zelo hudobna, da nekako predstavlja hudobijo drugih. Zlobnosti nasproti pa potrebuje pesnik tudi vsaj ene dobre osebe in njihovega delovanja za dobro stvar, za po-boljšanje ljudstva. Potemtakem bi smeli glavno osebo in glavno dejanje tako označiti, da se kaže v njih velika hudobija, velika krivda, za katero je pravična kazen — potop po nadnaravni poti. Le tako imamo v celem spevu enojnost, eno misel, eno mer celemu gibanju. Ta misel bi bila: za nenavadne hudobije pridejo nenavadne kazni, in poleg te misli tudi: nenavadno hudobijo stori, kdor se udä razkošni ljubezni in premoti nedolžnost. Te misli, pravim, ujemale bi se popolnoma z razvojem, koncem, bodisi pesnikove povesti, še bolj pa z narodno pravljico.
Teh mislij si nisem sam sostavil, ampak povzel iz umotvora samega. Sedaj pa poglejmo, ali se je pesnik držal tega ravnila in vlil svojo snov v to celotno in enotno obliko! Deloma pač. Saj kaže pesnik nekako stopnjevanje, kako se godec vedno bolj pogreza v prepad, kako se prepušča groznemu vrtincu, kako mu poguba preti vedno groznejše. Res, ni nam treba zelo iskati te edinosti — te meri, kaže se skoro sama ob sebi.
Ali poleg tega tudi drugih stvarij ne smemo prezreti. Umotvor zahteva mnogo mnogo od umetnika, in kritika mora te zahteve jasno razložiti. V naslovu se mora kolikor toliko zaznamovati središče celega dela, kar je hotel označiti tudi pesnik z naslovom »Godec«. A tu ne
Slovstvo.
113
morem odobravati pesnikovega ukrepa. S tem je naznanil, da je hotel »godca« postaviti na prvo mesto, da mu je narodna pravljica o božji kazni nekako ozadje za svojevoljno sliko. In kaj naj z godcem? Ali je važna, znana oseba? Pravljica o njem ne ve ničesa, in v poeziji še imena nima. Ali se v njem kot v središču kaže vse, kakor se je godilo v vasi? Ne, saj je tujec, v väs pride brez namena. On pomaga hudobnemu ljudstvu pogubiti se, a vendar je le nekako pritaknem Tudi je njegov delokrog — gostilna ali pivnica, in gozd, kjer čaka nedolžnega dekleta. V tem pač ni pogodil pesnik pravega momenta, in čitatelj si je takoj svest tega nedostatka pre-čitavši celo pesem.
Da bi boj med hudim in dobrim razkazal zanimivo, predočuje nam dvojni vpliv na godca: Na eni strani ga hoče pridobiti Zala, ki je nekak vzor ženske pohotnosti, na drugi vpliva nanj nedolžna Anka, priprosto, bogoljubno dekle. Tu je pač hotel pesnik kazati grešno, nasladno in pa čisto, plemenito, vzorno ljubezen. Anka naj bi mu bila rešilni angelj, vzbudila naj bi mu vero, zaupanje v samega sebe, sploh potegnila naj bi ga iz prepada. Pesnik razodeva ta namen dovolj. Godec hoče začeti novo življenje, pre-roditi in prenoviti se hoče, da »najde v njegovi duši njena podoba svetlo, vredno mesto«. Vse-kako ima torej ta godčeva razmera z Anko idealno stran, katera pesniku ugaja in katero zato tudi dovolj opeva, uporablja.
Toda, ko to priznavamo, nečemo pa zamol-čati, da je v konkretnem opisovanju teh razmer, v. pesniškem vpodobovanju teh idej ali mislij, v celih dvogovorih, v risanju značajev, prizorov, naposled v posameznih izrazih — nekoliko neprimernega, nedoslednega, neestetičnega, tudi ne-nravnega, včasih napačnega in krivega.
Že v razmeri godca z Anko se nahaja — nekaj nedoslednosti in tudi nenravnosti. Godec je vsekako mož, ki je izkušal in okušal dobro in slabo. Da se je dal tako hitro ujeti Zali, to je znamenje, da njegova nravna moč ni velika. Ko pa pride do Anke: ves je prevzet, takoj se »uklanja njeni lepoti« in celo pred njo »pal bi na kolena«, rekoč: »Tebe hotel bi samo moliti.« Po teh groznih besedah moramo godca soditi kot zaničevalca Boga, ki tudi na Anki ne vidi drugega, nego lice. In vendar se razvije ljubezen v oni vzornosti, ki sem je omenjal. Kaj vse bi bil pripravljen godec storiti, da bi pridobil si njo! Da, postati boljši, poštenejši, " morebiti celo pobožnejši, da bi si pridobil — dekle. To je huda hiba v umotvoru, ker temu se protivi nravnost. Vprašam čitateljice: Koliko bi dale za poštenost, za pobožnost, za druge kreposti moža, ki je tak postal edino le in samo zato, da bi njim ugajal? Kakšno pre-obrnenje je to, ako se zgodi samo zaradi ženske! In godec je tak mož. On ne začenja ljubiti kreposti, ker je krepost vredna ljubezni, ampak, da bi s to krepostjo mogel ljubiti žensko. Tako nam popisuje ta razvoj naš spev in pri tem ne kaže zaničevanja takemu mišljenju, ampak je odobruje, opeva, slavi. Ne rečem, da bi se ne smelo preobrnenje godčevo tako popisovati, kakor je pesnik začel, da mu je namreč nedolžno dekle vzbudilo spomine lepe in nedolžne
njegove mladosti, in da so ga ti spomini privedli do spoznanja in resničnega poboljšanja. A edino le ta motiv imeti za motiv preobr-nenja in to tudi poveličevati, to se pravi, najvišjo stvar, najlepšo prednost našo, krepost, podrejevati meseni strasti. To pa ni pesniško, ni lepo, ni dovoljeno, ker ni nravno. In Ankina podoba! Ta je pač ponesrečena in kazi proizvod. To nedolžno dekle, ki pa ima za svojo nedolžnost ali naivnost preveč modrosti, to nedolžno dekle se da ujeti in ukleniti sramotnim zanjkam in nazadnje tudi pogine v njih od srčne bolesti nad nevrednim, a vedno še najstrastnejše ljubljenim godcem. Tu pač moram reči, da je Ankin konec naredil v vsakem oziru na-me najnepovoljnejši vtis. Pobožna, dobra deklica, katere smrt hoče pesnik tudi poveličati, ta si želi samo onega moža videti in nase ga pritisniti, predno umrje
—	poprej pobožno dekle! O kakšen prepad, kakšen premen! Zares, tu je peklo samo pograbilo svojo žrtev. Ne trdim, da se tako ne more zgoditi: toda to je grozen, najgroznejši do-godjaj v celi povesti. Ako se loči duša od sveta, pozabivši na Boga in misleč samo na slast: tak dogodjaj bi se bil moral popisati drugače in naslikati z drugimi barvami. Vemo pač, da se godčevo ravnanje ne imenuje dobro in se naravnost ne hvali. Stara žena je godcu nekdaj odkrila med drugim tudi to: »Srečo njeno boš uničil — In življenje ji umoril, — O, in potlej tudi tebi pride kazen« — — torej kazen za pregreho, recimo za njegovo najstrašnejšo pregreho. Da, s tem bi naše čustvo bilo zadovoljno, a upira se mu oni grozni prizor. Pesniku je ugajal, ki je iskal »effekta«, a nam se stresne srce, ne nad godcem samim, še bolj nad »nedolžno« Anko in tudi nad previdnostjo (a ne božjo), ki je ta prizor dopustila. Ne, pesnik naj ne išče takih posebnostij za svoj umotvor! Spominjam se, da sem o enakem isti-nitem slučaju bral v knjigi, ki je bila sostav-ljena iz samih takih pripovestij. Tudi tam hoče imeti umirajoča ženska svojega nepoštenega tovariša zraven sebe, ter pravi, da gre rada ž njim v peklo: a to je izgled najhujšega konca. Zato je konec uboge Anke ne samo žalosten, ampak tudi nepovoljen, grozen. Vprašajmo se dalje, kaj je vleklo Anko k tujemu možu, ko je vendar lahko spoznala njegovo hudobijo? Saj se je drznil na samem svetem mestu v cerkvi nadlegovati jo. Zala mu tudi ni dajala hvale v zadnjem pogovoru z Anko, in vendar še ob smrti je vzorni godec njeno edino hrepenenje. Skoro da bi ne žalovali za takim ženskim bitjem, kakor tudi ne moremo za bohotno Zalo.
Seveda, odgovarja mi morebiti kdo, seveda so za strogega preiskovalca težave. A tu imamo prav pravljično snov, in tu ni na mestu natančno merilo. — Kdor pozna pravljice našega naroda in tudi drugih narodov, ve, kako rahločutne so zlasti v nravnem oziru. Da, prav ta lastnost naših pravljic je v čast našemu narodu. Zato pač ni bilo primerno na to podlago staviti take slike.
Dalje! Konec — strašen potop, grozna kazen
—	tak konec stoji na najtrdnejši, skoro bi rekel nekoliko pretirani verski podlagi naroda, ki neče pustiti greha brez hude očividne kazni
božje. Tako nam konec predočuje tudi naš pesnik. Ali težko je glede na glavno dejanje, na glavno osebo sprijazniti se s tem koncem. Pozneje bomo videli, kako sodi pesnik sam o tem koncu. Kako pa naj mož zasluži tak konec, kateremu hoče umirajoče dekle — Anka — »vse oprostiti«, kateremu kliče: »bodi Bog ti blag! Z Bogom, mož ubogi ti!« Naj bi bila balada! A tuje epos, ki ima dejanje, razvoj — : neprostovoljni konec v valovih — — eposu do cela primeren konec to ni.
Zato je pa tudi izmišljeno dejanje malo neprimerno zvezano s celim dejanjem. In recimo, da bi se bil pesnik popolnoma dosledno trudil pokazati, kako zaslužena je bila ona kazen, o kateri pripoveduje narod, podati ne bi bil mogel drugega, nego popise ali popeve samih hudobij. To pa je za epos vse-kako nevaren predmet. Saj vemo, kam zavede pesnika tak predmet: Hammerling nam je dovolj dokaz za to. — Toliko o predmetu.
Omenjati moramo posebej o dejanju, da ga je pač premalo, da je preveč razmotravanja, pre-vdarjanja in modrovanja. Zlasti Anki se to podaja nekam čudno. Ne samo, da ni preobrnila godca, še sama se zaplete v mreže njegove. Ako bi ne bila tako modra, prenesli bi še lože njene poznejše zmote. Prav zato ne najde čitatelj spevu, česar je pričakoval: narodne pravljice, ampak preveč raztegnene in za epos premalo zvezane epizode.
O obliki nam ni treba mnogo reči. Za to snov je oblika prikladna. Opomniti pa treba, da pogrešamo v mnogih oddelkih rime, ki bi bila zakrila nekatere preveč navadne popise, kakor n. pr. takoj v začetku. Sicer je pa jezik jako uglajen, čist, krepak d in h krati lahen, gibčen, kar je proizvodu v hvalo. Radi bi omenjali nekaterih oblik posebej, tako po prednostih, kakor zanimivostih. Toda važnejše se nam je zdelo govoriti o vsebini. Morebiti pride oblika ob drugi priliki na vrsto.
tega v mične
Kaj naj rečemo sedaj o este-tični vrednosti našega proizvoda? To vprašanje je odvisno od drugega: kaj moramo reči o proizvodu z nravnega stališča? Priznavamo z veseljem, da je pesnik vsaj h o t e 1 postaviti opevano dejanje na nravna tla, tudi na verska tla. Vsled tega ima proizvod precej epične krepkosti, a te si ne moremo misliti brez verske podlage. Opeva pesnik pač tudi hudo, a pozneje kaže kazen. Tako on celotno zametuje in obsoja nenravno počenjanje bodisi ljudij sploh, bodisi glavnega junaka. Toda, ko ob^ sojamo hudo na eni strani, ne smemo ga tako slikati, da bi se priporočalo samo ob sebi, ne smemo slikati slasti in hudobije preveč naravnost in skoro z namenom. V tem si je pač preveč dovolil pesnik v »Godcu«. Poltenost ali nižja čutnost se na nekaterih mestih pr-eveč košati in tu pa tam se nič ne sramuje svoje nagote. To pač ne sme biti. Francozi in nekateri Nemci nam ne morejo biti za izgled. V tem slučaju treba rabiti drugih pripomočkov, da se kaže podlost kakega dejanja. Tudi zahteva este-tično pravilo, da se nespodobnosti zakrijejo. V tem oziru ne more nravnost pritrjevati, marveč mora odločno ugovarjati. Prav zaradi tega ima tudi estetični zunanji lik ta madež, da nadvla-duje sladnost. Kaj naj stori pesnik se sladnostjo? Ako se hoče doseči vspeh, treba jo je vabljivo okrasiti ali olišpati, in tako je pesniška umetnost stopila v službo slad-nosti. Sladnost pa ni nikdar lepa. Vem, kaj mi odgovarja pesnik sam: Cosi fan tutti — tako delajo vsi, odvrača mi. Nič ne dene, treba torej vse dotične grajati. A dobri pesniki-klasiki tako ne delajo. Med posamnostimi omenjam čudne uloge, katero nalaga sam sebi duhovnik, ki pride druhal svarit, »ne preteč jim z večno, Ali s časno jim grozeč pokoro«. Bodo-li bali se časne, ako se ne boje večne ? Duhovnik govori sam o sebi: To duhovnik ni, ki k vam je prišel. Mi-
Slovstvo.
115
slite, da mož stoji pred vami, Ki v življenji je izkusil mnogo.« Tako je pač gluhim ušesom moral govoriti, ako ni hotel biti duhovnik, ki v imenu Boga živega govori,, marveč samo mož, ki umeje znamenja v prirodi? Rečem odkrito, da groženj takega duhovnika bi se jaz kar nič ne bal. naj bi bil sam največji grešnik. Ako se Boga ne bojim, priroda mi še na mari ni. Kar govori ta duhovnik, to pač jemlje končni kazni mnogo pomena. Tu bi se skoro zdelo, da je priroda sama po sebi, ker se je tako primerilo, napravila ono katastrofo, a ne Bog — pravični. In tako se nikakor ne da opravičiti, kar čitamo ob koncu: »Dobrotno Bog naj zmote sodi, Le zmote so rodile greh! Izbrisana krivica bodi, Očiščen greh v valovih teh!« — To pa ni res in to se zgoditi ne more. Zmota ni rodila greha; kar prihaja iz same zmote, to še greh ni. Greh prihaja iz napačne, uporne, sladnostim udane volje: ta volja je rodila greh. Ali se je »godec« samo motil in bohotna Zala ž njim? Krivica pa je tu v teh valovih kaznovana, izbrisana ni, ne more bili. In greh tudi ni očiščen. Le mali grehi se očiščujejo v vicah; a smrtni grehi, ki se niso izbrisali v življenju, ti se ne izbrišejo nikdar, kazen zanje je večna.
Toliko je bilo treba reči o tem znamenitem proizvodu, da ne hvalimo slepo, ampak svarimo z najboljšim namenom pred napakami. Gospod pesnik je čitateljem »Dom in Svet«-a dobro znan, znana smer njegove poezije. To nas ne zadržuje kazati napake kritikovanega proizvoda, kakor smo z veseljem povdarjali njegove prednosti. Omenjamo radi tudi elegantno zunanjo obliko tega dela. — Lahko rečemo: »Godec« je znamenito, res umetniško delo, na katerem kritika prav zaradi tega ne gleda rada napak.
Dalo bi se o takem proizvodu pisati še mnogo. Toliko naj zadostuje. Povedal sem pro-stosrčno svoje misli. Vem pa tudi, da mnogi čitatelji enako mislijo. Gospod pesnik se je hotel postaviti na tisto stališče, na katerem je večina današnjih pesniških proizvodov. Močno, neukrotljivo strast — to slikaj naravnost, golo, realno, češ, to je vzvišeno, pesniško, to gane! A tudi v tem oziru govorim odkrito: To se ne ujema z mišljenjem in čutenjem, z duhom našega naroda. To je tuje. In tudi v tem — ni zadel gosp. pisatelj narodnega duha, godec — junak — ni list z naše gore. In v tern oziru je »godec« — pravi antipod Prešernovemu Črtomiru.
Vem, težko je plavati proti toku. Pesnik naš to čutir Pač čuti, da se je sedaj preveč udal toku, boječ se, da bi sicer muza njegova bila zaničevana. A prepričani smo, da bo čislana, ako bode otresla te spone in rada uklonila glavo večnim nravnim zakonom. Saj le to je večno in stalno, kar je res dobro, nravno dobro. Ali ni ta zavest tudi pesniku in pisatelju najsrečnejša in blažilna, da. je se svojo poezijo, se spisi svoj narod dvigal do nravnosti, utrjeval ga in krepil? Takemu — pesniku na veke blag spomin! A kaj, ako hi čitatelj moral reči z godcem: Pekla ognjene strasti Vid mi jemljö in sluh; K neba prečisti slasti Sili zaman moj duh —
-— kaj, ako bi ob koncu poezije tako moral tožiti? Kaj, ako bi še tožil ne? Ali se bodo res »sredi viharja umirila nemirna srca?« Le v kreposti je mir, le v kreposti je sreča.
j"iRVATSKO SLOVSTVO.
(Piše Janko B.)
Učiteljsko društvo »Hrv. pedagogijski knjiž. zbor« je izdalo letos dve knjigi. Prva je Širolin prevod Bousseau-ovega: „Emila". Rad priznavam zasluge in pa marljivost »pedagogij-skega sbora«, vendar ne pojmim. zakaj je izdal delo, katero sta cerkev in država obsodili, katero se niti čitati ne sme Kaj ni dosti drugih poštenih pedagogijskih del, katera so pisana na krščanski podlagi? Še tako se donašajo iz drugih slovstev smeti in pa razna kriva načela in nauki, sedaj je pa počelo izdajati take knjige društvo, kateremu je v prvi vrsti naloga, da skrbi tudi za pravo vzgojo, katerega členi, največ ljudski učitelji, so za duhovniki prvi pozvani, da vodijo narod in vzgajajo mladino po zdravih, krščanskih načelih. »Pedag. sbor« se sicer izgovarja, češ, da treba pedagogu znati tudi nasprotna načela in pa, da je tudi v »Emilu« mnogo lepih naukov: vendar bi pedagog, če bi se hotel poučiti o mnenju nasprotnikov, čeravno mu to ni potrebno, tudi od kod drugod lahko upoznal vsebino »Emila« (če ne zna francoski, saj imajo tudi Nemci in Srbi »Emila« v prevodu), a glede onih lepih naukov v »Emilu« mislim se sv. Jeronimom, da je težko zlato v blatu iskati. Bilo, kakor mu drago, pedag. sbor bi s to knjigo lahko pnzanesel hrv. slovstvu.*) — Drugo delo pa, katero je letos »pedagogijski sbor« izdal, je druga knjiga J. Tonucevega „Siela". Ta knjižica je prav izvrstna in na temelju raznih pripovedek in historijskih dogodkov poučuje mladino, največ deklice.
RBSKO SLOVSTVO.
(Piše Janko B.)
Srbski ljudski učitelj Janko M. Veselili o v i č, kateri se je lani jako proslavil se svojim romanom iz narodnega življenja: „Seljanki", (kateri je izišel v »Otačbini« štev. 70—78.), izdal je letos v Šabcu drugo knjigo: „Slike iz seoskog života". — Že leta 1886 je izdal prvo knjigo svojih »Slik«, med katerimi so nekatere tako izvrstne, da so že na talijanski in francoski jezik prestavljene. V drugi knjigi je podal svojemu narodu zopet sedem pripovedek iz srb. narodnega življenja, izmed katerih so nekatere vže po raznih srbskih listih tiskane, nekatere so pa nove. Veselinovič je mlad pisatelj, ali zelo nadarjen in pozna posebno dobro narodno življenje, zato naj oni. kateri hoče upoznati pravega srbskega kmeta in pogledati v njegovo dušo, čita lepe Veselinovičeve pripovedke. (Dalje.)
*) Obširno in temeljito je obsodil to početje „Pedag. sbora" prvi hrvatski pedagog, profesor dr. Martin Štiglič v „Narodnih novi nali".

Raznoterosti.
Orjaški Eiffelnov stolp. V spomin in proslavo lOOletnice, odkar se je začela francoska preku-cija (1789), postavili so v Parizu orjašk stolp, ki je najvišja stavba na svetu. Visok je 300 m in je iz samega jekla ter železa. Dne 30. marca je bil s slovesnostjo dovršen. Ker je ta stavba pač nenavadna in zanimiva, prinašamo njeno podobo, kakor jo je za »Dolenjske Novice« izrisal domač risar. Da si morejo čitatelji prav predstavljati stolp, dostavljamo: v podobi vidimo samo eno stran; zato se od vseh štirih stranij enako vidi, kakor tukaj. Za pregled primerjajmo tu le nekatere visočine! Šmarna gora se dviga nad Savo pri Brodu 368 m, torej le za (58 m je Šmarna gora višja nego stolp. Stolp v Wasbing-tonu ima 175 m (v podobi a), stolna cerkev v Kolinu 159 m (5), sv. Štefana cerkev na Dunaju 133 (c), visočina stolpa ljubljanskega grada nad mestom 101 m (d), zvonik ljubljanske stolnice ok. 50 m (e). Ta stolp nas spominja babilonskega stolpa.
Assyrien und Babylonien nach den neuesten Entdeckungen. Von Dr. Fr. Kaulen. 3. Aufl. 1885. Freiburg, Herder. Vel. 8°. Str. XII. 266. Cena 2 gld. 48 kr.
Ta knjiga nam pripoveduje o oni deželi, v kateri je stal babilonski stolp, o Babiloniji in mogočni Assiriji. O obeh deželah nam pripoveduje mnogo sv. pismo. Kdor se zanima za staro sveto zgodovino ali za nova odkritja, naj seže po tej knjigi znanega učenjaka. »Dom in Svet« bode ob svojem času tudi poročal o raznih odkritjih v onih deželah, ki zanimajo ves učenjaški svet. Omenjeno knjigo krasi mnogo slik, med njimi natančna po naravi izdelana slika ilovnate plošče z dvojezičnim klinastim napisom. Na strani 83 kaže slika »Birs Nimrud« — Nim-rodov stolp, o katerem trde, da je to znani babilonski stolp, ali bolje: zidava na podlagi babilonskega stolpa.
f Janko Jurkovič. Hrvati so 20. marca izgubili moža, kateri je spadal med prve njene književnike, a ta mož je bil J anko Jur kovic, naj zato tudi v »Dom in Svet«-u v kratko očrtamo njegovo življenje in delovanje. J. Jurkovič se je rodil v Požegi 21. oktobra 1827. Ko je dovršil gimnazijske nauke, stopil je v zagrebško semenišče, kjer je dovršil vse bogoslovne študije in bil eden izmed najboljših predsednikov »Sbora duhovne mladeži zagrebške.« Jurkovič ni dočakal, da bi stopil v vzvišeni duhovniški stan; premlad, da sprejme svečeniški red, tega moral je čakati, in v tem čakanju zateklo ga je burno leto 1848. Mladi Jurkovič je slekel črno haljo, začel se učiti prava, potem leta 1851 pa filozofije in postal 1.1854 suplent na gimn. v Oseku, pozneje v Zagrebu. Ali že 1. 1862 odšel je v dvorsko pisarno na Dunaj in se od ondod 1. 1865 za šolskega nadzornika v svojo domovino povrnil, kjer je
postal 1. 1874 svetovalec deželne vlade, kar je ostal do svoje smrti.
Mnogostrano je književno delovanje Jurko-vičevo. Najbolj se je odlikoval na humorističnem polju (»Pavao Cuturič«, komični ep.: »Kako se psi i mačke povadiše« itd.) in tu hode iz-vest.no Jurkovič na prvem mestu ostal. Vendar tudi druge njegove pripovedke (posebno so krasne tri za mladino: »Tri lipe«, »Prelja«, »Darinka i Milko«) so lepe. a v njih se odlikuje zlasti vzoren jezik in slog Jurkovičev. -Jurkovič je napisal tudi več igrokazov, kateri so po vsebini in po sostavi izvrstni, čeravno» se na pozorišču niso mogli vzdržati. -Jurkovič je pisal tudi znanstvene razprave v »Radu«, katere so prav zanimive (»O narodnom komusu«, »Ženski značaji u naših narodnih pjesmah«, »Ob uzvišenom« itd.). Matica hrvatska je izdala od 1. 1878—1881 četiri zvezke njegovih del. Napisal je tudi: »Žice sv. Alojzija.«
Jurkovič je bil blag značaj, prijatelj naroda in šolstva, prava hrvatska duša. Lahka mu žemljica!
»Dom in Svet« ter urednik njegov žalujeta nad smrtjo učenjaka, rodoljuba in bližnjega rojaka Mateja Gigaleta. Umrl je dne 20. aprila na Dunaju, previden se svetimi zakramenti za umirajoče. Rodil se je v fari Črni Vrh nad Idrijo in sicer v malem kraju »Lome«, kjer živi še brat njegov. Upamo, da mu bomo mogli postaviti v »Dom in Svet«-u mal spomenik. Naj v miru počiva!
t Janez Šubič, rojen 26. okt. 1850, povspel se je do visoke stopinje slikarske umetnosti. Umrl kot profesor na umetn. obrtnem muzeju v Kaiserslauternu dne 25. aprila t. 1.
Vzdih za Janezom Subičem.
Oh zopet si, nesrečna domovina, Prezvestega ti sina izgubila. V bolesti tej •— ne vem ti tolažila : Kipi naj prosto srčna bolečina!
Ločila vaju daljna je tujina, On ti pošiljal verno pozdravila; — A da bi skor za vselej se združila, Spolnila ni se želja mu edina.
In zdaj — solze na grob mu li ješ rani! Oj lij je — jokajoč, kot mati joka Na grobu jej predragega otroka!
In pa spomin hvaležno mu ohrani: Saj on ti je poklonil umotvore, Da takih drugi nihče ti ne more.
Fran Selški.
Cena: Za celo leto 2 gld.; za pol leta 1 gld. Uredništvo in ri/pravništvo
je v Marijaniščic.
Izdajatelj, lastnik in urednik dr. France Lampe. Tiskala »Katoliška Tiskarna« v Ljubljani.