-    202
Poučni in zabavni del.
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. Jaroslav.
258.
Tanganika. Livingstone najden. Povrnitev k morju.
Drugega dne t. j. 6. novembra ostavi karavana svoje skrivališče dve uri pred zoro in jo mahne skozi veliko šumo na severozapad. Kozam so navezali torbe na gobce, da njihovo meketanje ne bi izdalo karavane. Ali tega dne je le malo manjkalo, da ni spodletelo vse. Ko je začela zora beliti, zadel je voditelj ob veliko uhojeno stezo, pa je menil, da je čez mejo, in začne veselo klicati karavano za seboj. Pot se je jim dobro odsedal, ali nenadoma se pokaže ne-prijateljsko selišče. Nastala je tihota in karava,na je obstala. V sporazumljenji z voditeljem naloži Stanley, da se koze pobijejo, kokoši podavijo in se odvažno stopa skozi vas, kjer je še vse spalo. Karavana je prišla brez zapreke skozi vas. Stanley je bil mej zadnjimi, in ko je hitel mimo zadnje kohbe, stopi gospodar iz nje, ter začne kričati. Na srečo ga niso slišali nosači, sicer bi bila gotovo nastala zmešnjava, in vsi bi bili pometali svoja bremena. Stanley misleč, da bodo domačini udarili za njim, pospeši hojo, in oskrbi vse, da odbija napad. Ali čudne sreče! Pred kot ne se domači niso dosta brzo orožili, ali pa so zgubili sled za karavano, in tako je Stanley čez dve uri srečno pregazil potok, ki je mejil Uhho. Sedaj je bil že v Ukarangi. Karavana je bila izredno vesela, ker je bila iz strahu.
Od slej je bil pot prijetnejši. Ljudje so pozabili ves prestali strah, pozabili so skrbi, trud in trpljenje. Se jeden dan, pa bodo pri velikem jezeru. Še jedna noč, pa bode Stanley videl moža s sivo brado.
Dne 10. novembra je potovala karavana veselo v jutranjej svetlobi. Vreme je bilo krasno, zrak svež in nebes se je držal na smeh. Globoka šuma, kakor da se je bila oblekla v najlepše svoje zelenilo. Vsak je bil vesel kakor isti dan, ko so ostavljali Zanzibar. Pot je s početka vodil preko gričev, obraslih z bambusom, potem po ravnini, po katerej se je valil bučen
¦v
potočič, in konec ravnine je bila nova strmina. „Se dve uri," zagotavljal je voditelj, ^pa se nam pokaže jezero z une-le višine.'* Ljudje čvrsto stopajo, že hite na strmino, ... že so zgoraj.
Kaj se sveti tam doli, kaj se zrcaU skozi drevje ? To je neizmeren prostor, ki je opasan s smelimi gorami, gizdavo odetimi s palmovimi gozdi.
„Hurra! Jezero. Tanganika!" Vsa karavana skače,, smeje se, joka od radosti. Kaj pa Stanley? Stoječ pod razpeto zastavo odkriva glavo in moli. Kateri so izvršili vehka dela, oni poznajo to globoko čuvstvo,.
203
katero obvzema dušo v očigled doseglega uspeha, in potrebo, da se zahvalijo Bogu.
Ob jednajstih je ekspedicija dospela pred čudo-lepe vrtove udjidjijske. Še kos pota naredi, pa bode v pristanišču. Sedaj so ljudje premagali vse: daljavo, šume, gore, trnje, ki jih je nemilo bodlo, suhe ravnine, katere so jih žgale, močvirja, pustinje, lakoto, žejo, mrzlico, vse so premagali in prestali. Dosegli so svoj cilj!
„Kirangozi!" zakliče Stanley, ,,razvij zastavo belega človeka! Naj se od zadaj vije zastava zanzi-barska. Stopite v vrste, in streljajte ves čas, dokler pridete do koče starega Musungu-a."
»Gospodar,^* odvrne mu voditelj, ,,jaz vidim doktorja. Videti je bolan in star."
Srce je tolklo Stanleyu. Kako ga hoče sprejeti rojak? Livingstone je Anglež, hladen človek in strog morda. Ko je to in temu tako premišljal, stopal je polagoma naprej. Sedaj je tudi on opazil Livingstone-a, in ustrašil se njegove bledosti. Hotel je kar zleteti k njemu in ga objeti, pa se je vendar premagal. Dostojno se mu približa s klobukom v roki. „Doktor Livingstone, mislim." „Da," odgovori starec, in se odkrije.
„Hvalim Boga, ki mi je dopustil, da sem vas našel."
„A jaz sem vrlo vesel, da sem vas sprejel. "^
Led je bil prebit, sedaj je nastala čudna sprememba. Do časa, ko Stanley še ni bil v ožjej zvezi z Lingstone-om, ni čutil zanj nobene naklonjenosti. Videl je v njem samo jeden cilj, novinarski članek, zanimljiv predmet za čitatelje, ki so gladni novic. Videl je v njem naposled človeka, katerega je iskal po nalogu, a proti kateremu je čutil neko instinktivno nezaupanje, ker so mu Livingstone a popisovali kot strahovitega mizantropa. Ali ko ga je videl in slišal, ko mu je ta starec, tako rekoč mučenik, pripovedaval svoje nadloge, svoje nesreče, svoje bede, bil je skeptični reporter koj ves drugačen, bil je udan staremu rojaku, kar je več potov pokazal v svojih spisih.
Skupaj z Livingstone om je preiskaval Stanley severozapadno obalo jezerovo, čegar divne lepote se ne dado popisati, ta kos raja je treba videti. Mej preiskovanjem je šinila Stanleyu misel v glavo, da bi poiskal pot skozi Afriko. To je pozneje tudi storil, in na tem potu je odkril Kongo, kateri je ovenčal njegovo slavo. Stanley je dobil od starega preiskovalca dragocenih podatkov v tem pogledu, kajti Arabci, mej katerimi je živel Livingstone, omenjali so več potov te velike vodne žile, katera drži skozi vso ekvatori-jalno Afriko, o katerej pa do takrat nobeden Evropejec ni sanjal.
Nekaj časa se je zanašal Stanley, da bode Livingstone-a peljal v Evropo, kjer so ga tako ne-strpljivo pričakovan. Ali na vsa prigovarjanja, na vse
prošnje je odgovarjal starec vedno isto, da se še ne povrne.
„Vesel bi bil, da vidim deco in prijatelje, ali preje moram dovršiti svoje delo, popreje moram iz-takniti izvore Nilove."
Toliko se je pa vendar udal Livingstone, da je spremil Stanleya do Unjanjembe-a, kjer je vzel stvari, katere mu je bil poslal angleški konzul. Tu v Taborahu sta se ločila, Livingstone da nadaljuje svoja odkritja, Stanley da se povrne v Evropo s pismi Livingstone-ovimi, kakor tudi z veselo novico, da je našel starega preiskovalca zdravega v sredini Afrike.