426
Radovednost kaznovana.
Božična povest.
Bil je sveti večer.
Z mrakom se tihota siri čez ledino, kjer Volčji potok leži; le šum bližnje Bistrice se razlega po okrajni.
Zdaj Avemarijo zazvoni.
Soseska, doslej mirna in pokojna, se spet oživi, — bilo je čas kaditi. Tudi županovi se pripravljajo, in ko zapoje zvon domače cerkve, oče župan s ponvico žerjavice iz veže stopijo, Micika, njih zala hčerka, jim stoji na strani, kadilo na ponev sipajoča, nje brat Juri pa zadej posodo posvečene vode nese. Vsi so bili razoglavi, pobožnost se jim sveti na obrazih, iz sere pa gorka molitev za srečo in blagor prihajočega leta v nebo puhti. Križaje se trikrat pokade prag in vezne vrata, trikrat jih Juri pokropi; potem obhodijo vse poslopja, okoli vseh kadivši molijo svete molitve in skerbno se vsaki vogel pokropi. Poslednjič, ko jih pot v vežo nazaj pripelje, pokade se enkrat vrata in duri, hram in hišo, ter postavijo ponev na ognjišče, kajenje s tem končaje. Ravno tačas, ko županovi, je tudi sosedov Tine z očetom svojim kadil, in Micika mu, berž ko more, pomiga, da naj zvečer gotovo vas pride, da so stari Aleš povabljeni, zraven pošepta, in da nje oče danes niso kar nič hudi. Z veseljem on obljubi.
Nekoliko časa prejde. Micika in dekla med tem v kuhinji večerjo pripravljate, družina oskerbi živino, župan pa V hiši prihajoče goste sprejemajo.
Aleša poslušati, se je nocoj iz cele soseske obilno va-sovavcov pri njih zbralo. Ta starec je bil gostač iz vasi. Mnogo je vedil govoriti in pripovedovati od duhov, strahu, zakladov in takošnih vraž in je z govorico svojo ljudi tako »a se privezavati znal, da je na dolgo in široko pervi veljak bil. Na vsaki shod, na vsako veselico so ga vabili, brez njega se je ljudem praznik le polovičen zdel. Pri takih prilikah se je potlej tako ustiti in obnašati vedil, kot bi s skrivnostimi nebes in zemlje soznanjen bil. Pogosto je tudi k župauovim posebno praznične večere zahajal, in nocoj so ga že nepoterpežljivo pričakovali. Naeukrat se duri odpro, Aleš vstopi, s slovesnim ^hvaljen bodi Jezu Krist" zbrane sosede pozdravivši. „Na veke" odgovore vsi, „Bog vas sprimi, Aleš!" pristavijo župan, „nocoj ste kesni, mi smo vas že davno dočakovali." Aleš izgovori svojo zamudo, kot je že vajen bil z molitvijo in po volji gostov se za mizo v kot vsede. ,,Ala, Micika, večerjo", zakličejo zdaj župan, in kmalo stoji skleda na mizi. Po kratki molitvi, ki jo Aleš naprej moli, vsi veselo za žlice primejo. rAleš", začno zdaj župan, ^Micika nam je jesti prinesla, vi, ki ste marsikaj že skusili iu mnogo veste, nam boste pa kaj povedali."
„No, se ve da ne bom molčal; saj smo se zavoljo pogovora sošli", odgovori Aleš smeje.
„Toliko sem že slišal od tega večera", poprimejo župan, 5,od njegovih pomemb in zgodeb, pa, čeravno star, nisem sam nič doživel in zatoraj o marsičem še zdaj dvomim. Povejte nam tedaj, ali je res, ali ne, kar se od ujega pripoveduje".
Aleš. „Jaz pravim da, večidel vse je res. Ta večer je čuden in poln  skrivnost."
Z up. ^Postavim, ali je to res, da ima vsaka reč, ki se čez leto godi,  nocoj  svoj spomin".
Aleš. „0 res, kaj pa da res! Lastna skušnja me tega vveruje. Lansko leto sem pri rajncem Matijevcu na Toplici ta večer vašo val. Prav dobre volje smo bili; ali naenkrat, tresk, na koncu hiše zaslišimo, kot bi se bil voz desak prekucnil, v hiši nam pa luč ugasne, in glej! za-grebli so ga, preden je bilo leto okoli".
„Alešu , ga zapraša zdaj nekdo sosedov, „ali res tisti, ki čez leto uraerje, nocoj brez glave pri večerji sedi?"
Aleš. „Tudi to je res. Vendar se le viditi more, ako se znak skozi okno v hišo pogleda. Pa jaz bi nikomur ne svetoval. Marsikdo je pri taki skusbi sam ob glavo prišel^.
„Aleš, to je pa menda prazna, da živina nocoj o polnoči govori", ga vpraša drugi sosed.
Aleš. „0 kaj še. To je gotovo, kot gotovo dihaš. Moj rajnki stari oče — Bog jim daj večno luč in sveti raj! — so mi od tega pravili. Enkrat so, še pastir bivši, ta večer na hlevu spali. Nakretilo se je pa, da so podnevi praprot želi in ponevedoma jim je praprotno seme za srajco ostalo. Ko ura polnoči udari, se pa oglasijo goveda. Plavka, je začel vol kravi, blagor tebi, gorje meni. Vole, odgovori ona, ne blagoruj me, ki bom smert storiti mogla. Ali tebe, ljuba, reče vol, bodo ljudje, mene pa orli jedli. In glej! kravo je predpustom mesar vzel, vol je pa pomladi pri oratvi v razoru obležal".
wAleš", se oglasi zdaj fantinov eden, ki so s sosedovim Tinetorn prišli, „ali je to res, da ravno ob dvanajstih v zerkalu vode fant svojo nevesto, dekle svojega prihodnjega ženina viditi more?u
Aleš. „Ha, ha, to je pa za vas, kaj ne? Vendar je tudi to res. Pod Jurjevčevirn jagnjetom, kjer je Bistrica tomun v travnik skopala, sem sam svojo rajneo, takrat iskreno devico, gledal. Toda brez nevarnosti to ni; mene je le moja svetinja, ki jo še zdaj na vratu nosim, takrat pogube otela".
Micika, ki je dozdaj le na Tineta pazila, pri teh besedah ušesa nastavljati jame, potem zarudi nekoliko v lica in se globoko zamisli.
Med tacimi pomenki je večerja minula, in še le, ko Aleš moliti začne, se Micika zave, ki berž posodo pobere in z deklo vred v kuhinjo odide. Gosti ostanejo pri mizi, kjer jim Aleš nadalje razklada, kako je v risa čeme bukve dobil, kako opolnoči zlato in vino teče, kakošni strahovi po svetu dirjajo, iu še druge čudeže večera pripoveduje. Vse ga zvesto posluša, samo sosedov Tine je k peči šel, in se tam na klop ulegel, glavo na durui podboj naslonivši, kjer bi bil rad tam zvedil, kaj se bodete ženski v kuhinji menile.
Jerica! začne tu Micika proti dekli, slišala si Aleša, v zerkalu Bistrice, kjer je tomun, ga viditi moram. Jerica! tebi nisem nikdar nič prikrivala; vedno ti je moje serce razodeto bilo, zatorej veš, da ga že drugo leto rada imam; veš pa tudi, da nisem bliže naju zvezi, kot perve dni ljubezni. Ali bode Tine moj, reva še zdaj ne vem. Stari oče se še niso omečili, niso še stare zamere poravnane; njih las se je spremenil; al serce je terdo ostalo, in še tli skrivajo v njem nekdanji čert, ki je nesrečno razpiral moje in njegove starše."
Jer. „Pojdi, pojdi, že spet stare muhe. Ali nisi vi-dila, da so ga nocoj prijazno sprejeli. Poterpi — predpuat je pred durmi, neuadoma vaji zakon skleniti zna".
427
M i c. „0 Jerica, (i me le tolažiti hočeš; svoje prave misli mi zakrivaš. Da naju poroka od dne do dne negotovša biva, ti je dobro ko meni znano. Ta negotovost, Jerica! mi serce gloda; strah zgube mi greni sleherno veselje in mir iz mojih  pers poja.    Celo sanje me straše".
Jer. „Ljaba moja! vsaj s sanjami se ne plaši, ki so tako redko resnične. Bog vse prav obrača; le njemu zaupaj in  we bo dobro. Sanjam pa ni verjeti".
M i c. 55 Je, je, Jerica! jim verjeti. Sinoči se mi je sicer sanjalo, da sva že mož in žena bila; al on je tako bled, tako merzel bil, in sama sem ledena  obledovala".
Jer. „Oče nebeški! to je strašna prikazen bila. Pa — Micika, ali ti je slabo? Tvoje lice bledi, kaj ti je? Tako čudna se mi zdis".
M i c. »Nocoj moram zvediti, ali mi je namenjen on ali ne. Jerica! zmiraj sem te rada imela; pa tudi ti si mene rada imela, kaj ne?u
Jer. „Kaj prašaš, Micika!"
M i c. „Ko ti je vlani najlepša peča v Bistrico padla, in si plakala po nji, sem ti jo jez povernila, in letos, ko si se pri pšenici vzela, sem jaz tvoja iu svoja kraja žela, da si doma ostati mogla. Jerica! ali me boš nocoj k Bistrici spremiti hotla?"
Jer. „Tvoja kri je nocoj vroča; preden kaj skleneš, poslušaj moje hladne misli. Da moje serce gorko za te bije, ni prič treba; zatoraj poslušaj prijatlico. Ne hodi tje in Boga ne skušaj! Večer je svet, ne gre skruniti ga z derznim početjem. Božja kazen je ta večer že marsikoga zadela. Pomisli, da je Aleša le njih svetinja pri tem nesreče rešila."
M i c. „0 Jerica! Bog je dober, sam bo ubozi deklici milost skazal".
Jer. wSpomui se, kako te je rado strah".
Mic. „Nocoj me ni; saj je sveti večer".
Jer. „Pomisli tudi, kaj ti bo početi, ako bi res bilo, kar Aleš in stara vera terdi, in bi kakega v zerkalu vi-dila, pa ne Tineta. Se ti up napolnuje persi, ne budi v njih obupa".
Mic. ,50 Jerica! saj mi je tudi tako obupati. V vednem trepetu za-nj me bo počasna smert umorila. Ne zaveraj me dalje; moj sklep je storjen. Se enkrat te prosim, Jerica, spremi me! Iz mladega si mi ti tovaršica, si povsod moja zvesta spremljevavka bila; ali me boš nocoj na groze polnem potu zapustiti mogla?   Reci, da greš z menoj."
Jer. „0h! kaj morem drugače? Mojega svarjenja ne poslušaš in same te pustiti ne morem".
Tako ste sklenile obe, in ko se potem polnočni čas približuje, nastopile radovedne strašen pot. Počasi in plaho greste proti produ Bistrice. Luna se v oblake zavija, in skopo lije svojo luč na bledo zemljo; gole'drevesa pa merzli sever previhrava.
,. Jerica!" krikne Micika v tem hipu, „ali ne slišiš nič po germovji šumeti?"
Jer. 55Veter piše".
Mic. „ Vidiš H? Bela žena tam-le stoji!"
Jer. Ali se mešaš? Štor je, od mesca razsvetljen".
Mic. „0 Jerica! meni je tako tesno, tako brilko pri scrcu ; slabost mi preletava ude, kot svinec so noge težke ! Jerica, meni se dozdeva, da je to moja zadnja pot; božja roka se zna nad mojim derznim djanjem strašno maščevati".
Jer. wKaj bledeš, Micika! Kje je tvoja poprejšna serč-nost. Ali ni sveti večer?"
Mic. „Ce se ne vernem, Jerica, utolaži Tineta; reci, da sem mu zvesta bila do zadnjega diha; utolaži očeta; njihovo terdoserčnost jim odpustim. Mojo skrinjo ti vzemi — pomni me!u
Zdaj dosežete tomun — ura udari polnoči; bleda luna razliva svoje žarke čez jagnetove veje; lasje se jima vzdi-gujejo in trepetaje stopite na okraj, v zerkalu viditi podobo zaželjeno. Zdaj oči pobesite in — hrest, zavrišči v vejah, voda se šume razgerne pod njima, brezvoljno odskočite; ali
Micika se zgrudi in več — ne vstane. Plašno pobegne Jera. Iz tomuna pa, glej! težavno nekdo priplava; boječ vstopi se na breg — Tine je. Svoji ljubi vstreči , je zlezel na drevo, da bi ga v vodi vidila; po nesreči pa se mu veja ulomi, ravno ko une dve v tomun pogledate. Komaj zazre truplo svoje drage, se zgrudi zraven nje, in potoke solz na merzle, blede lica toči. Pa tudi on obleduje, strah in groza ga predergavata, kesa skleča žalost se ga polasti — obnemaga ji in serce mu poči. Al tudi Jera smerti ni odšla. V dolgi bolezni hira, in ko posije pomladansko sonce, je ogrevalo že gomile  — vseh treh.                     Podgorski.