242
Dr. FR. KOS:
ROKOPIS SIMONA
Anabaptist.
(Str. 164-166.)
Kislega še vedno lica Vozi Karon stergan čoln, V čolnu duše, kih pravica Kliče pred Minosov tron.
Dve ste duši v čoln stopili Brez trebuhov, brez peta, Ravno kar ste se ločili Od prijaznega mesa.
„Dva junaka iz Ljubljane!" Čmerni Karon zanosla, Ko ob bregu čoln obstane; 'Z čolna stopita duha.
Veličastno, kot en paša, Na prestolu kralj sedi, K pervemu obernjen vpraša: Kak si se poslužil dni?
„Nič po krajnski, nichts, ich bitte, Damit gehfs mir nimmer recht; 's ding ist bei uns nicht mehr sitte. Ist fiir noble leut' zu schlecht."
Minos gleda gor debelo; Sam ne ve, če bi verjel, Da pod se Ljubljano belo Silni Nemec bi bil vzel.
K druzemu se zdaj oberne, Nemškovati začne z njim; „Niks tajč, hitro ta zaverne, Jest le krajnsko govorim."
Nemca v nemški raj postavi, Kjer je zelje, pije pir; Krajnca v raj slovenski spravi, Kjer je žgance in krompir.
Stari urbar še poise, Jezen zgrabi za pero, Pa ime Ljubljane zbriše, Ričet da j' ime novo.
21. decembra 1856.
JENKA.
(KONEC.)
Zakaj pa jaz ne moren spati?
(Str. 115, 116.)
Zakaj pa jaz ne morem spati? Saj solnce spanja mi ne krati,
Že davnej je za goro šlo; Tud' tica pevka me ne moti, Zakaj sedaj molči v tamnoti:
Vender še čuje mi oko.
Zakaj"pa jaz ne morem spati? Saj roža spanja mi ne krati,
Zaperla pisani je cvet Ne moti me rib bistrih čeda, Že davnej trna vodo obseda,
Potihnil v nji življenja sled.
Kaj druzega ne da mi spati: Tam zvezda na nebeški trati
Mi mirno spati ne pusti, To ti si, ko sva se ločila, Za pričo tiho odločila
I ž njo moj duh zdaj govori.
Nji izročujem želje svoje,
V nji berem zopet želje tvoje,
I serce svoje ž njim pojim, To nado sladko vanj mi lije, To lepši mi kot solnce sije,
I torej pride, da ne spim.
6. oktobra 1853. Časi i človek.
(Str. 70, 72.)
Ko solnce še čez raj vshajalo, Človeku srečnimu sijalo,
Nadlog nobenih vid'lo ni; Kako lepo tačas na sveti Pač moglo biti je živeti
Brez kake tuge mirne dni! Zakaj ti časi pretečeni Vsi meni so zaperti? Zakaj je od zibeli k s mer ti Tak kratek tek odločen meni?
I ko potem dni sreče plodnih
Doživel v časih bolj prihodnih
Je dokaj sveta gospodar,
243


I v društvu je z naravo živel I z duhom vsako stvar oživil,
Clo kamen storil v umno stvar: Zakaj ti časi pretečeni itd.
I ko pozneji čas nastopil,
Z njim duh človeški više stopil,
Spet k viru svomu hrepenel I misli mislil je globoke, I meril čudeža visoke;
Do vrat nebeških je dospel:
Zakaj ti časi pretečeni itd.
Ko solnce časov tih zaide, I nova doba v bitnost pride,
I pride z njo nov uma plod; Po novih potih zopet hodil, Je nove kraje um prebrodil,
I v novim sveti bil povsod:
Zakaj ti časi pretečeni itd.
Kar je prehodil zdaj i vedno,
Kar je prehodil uro sledno, Odpertega mi malo je;
Zase je drevje le cvetelo,
Na njim je sadje  dozorelo, Naprej oddalo seme le:
Tako ste časi pretečeni Vsi meni skor zaperti; Ker od zibeli je do smerti Kaj kratek tek odločen meni!
17. novembra 1853.
Dan  slovanski.
(Str. 35, 36.)
Prišel bo odmenjeni čas, Ko bode razlegal se glas Od krajev, kjer solnce izhaja, Do krajev, kjer solnce zahaja, Ko klical Slovane bo vkup Od krajev vsih vojskini hrup:
Na vojsko, junaci, na bor! Na černe osvete pomor! Kar Laba vas je porodila, Kar Donava močna gojila, Vi vsi, kar napaja vas Don, I kar vas preživlja sedlon;
Vsi čujte grometi na glas: Prišel je odmenjeni čas! Od krajev, kjer solnce izhaja, Do krajev, kjer solnce zahaja, Kar nosi Slovana ime, Naj složno poda si roke!
V  potocih preliva se kri! Le zemlja, ki prešnje si dni Kri hrabrih očetov popila, Se s trupli njihovi gnojila, Sovražnikov kervco popij, Sovražnikov trupla pokrij!
Nad černimi grobi vesel Slovan bo zastave razpel God slobode nove praznoval, Sveta bo stranem oznanoval Veselega petja odglas, Da tu je odmenjeni čas!
22. avgusta 1853. Človek.
(Str. 48-50.)
Ko si doveršil, duh, stvarjenje, I zadnjič vse lepote cvet, Človeka zbud 1 si v življenje I v last mu dal vesoljni svet, I uma luč mu vtisnil v glavo, Krepost i moč mu v roko dal: Kaj mislil je, ko je naravo, Je pervič tvoje dela bral?
Neznan občut ga više dviga,
Vir svoje bitnosti spozna,
I ve, da kar mu v žilah šviga,
V  višavi svoj iztok ima, Spozna namembe glas visoke, Spozna, kdo oče mu je bil,
I zmišlja misli si globoke, Ki jih je v viru večnem pil.
I kot studenc, ki iz oblaka Se je napil dežja moči, Veselo čez skalovje skaka I v morje svojo moč vali, Da spet dobi, kar je oddalo, I kar dobi, da spet odda, I spleta tak verigo zalo Narave vedno znovega:
Tako se človek spenja više, I kar pod solncem ne dobi, S hrepenjem na višavi iše I v viru večnim zadobi. I sreče skorej nezaveden Jo vender dan na dan pije I blagodarov miglej sleden Število nanj nebrojno spe.
Da srečnimu tako sijalo Bilo bi solnce vekomej! Pa dni je tacih danih malo, Nestalno ruši čas naprej;
16*