Spomini na babico.
Spisal J. V. Slavin
(flČope, nikdar te ne pozabim, babica! — —
iraEP Ko pride pomlad, ko pride poletje in jesen, ko klijejo cve-AJfpl? tice, ko potem umirajo, vedno se mi vzbudi spomin nate. In tiha >—-S-O žalost me obide, in mehko mi je v srcu, tako mehko ...
Zlasti pa pozimi moram misliti nate, babica. Zunaj naletava sneg, in vihar tuli tnimo voglov. Tako naletava morda sneg tudi na tvoj grob tam v daljavi, kjer se dvigajo ponosne gore proti nebu in strmijo molče na do-lino, ki je kroginkrog posuta z belim snegom . . . Tako naletavajo mogoče snežinke na tvoj grob, in morda tuli tudi veter nad pokopališčem .. .
A jaz mislim tu v tujini nate, v gorki sobi, kamor že tiho plava črcu mrak. V oČi se mi je prikradla drobna solzica ... Saj lo so spomini na davna leta, ko sem bil še otrok, ki ne pozna sveta in bolesti, saj to so spomini na one trenutke, ko sem bil srečen, neskončno srečen v tvoji bli-
žini, babica ...                                   »
*         *
Bilo je spomladi meseca maja. — — Narava je ravnokar vstala in se smehljala v najlepši obleki, v največji sreči. Saj ji pojejo drobne ptičke, saj ji cvetč in duhtd najlepše cvetke.  Kako bi torej ne bila srečna in vesela?"
Da, narava je bila vesela; a jaz sem bil žalosten. Saj sem se moral ravno takrat Iočiti od domačega kraja in iti tja v tujino, daleč, daleč proč od rodne vasi. Ločiti sem se moral od svoje babice . . .
Ko mi je podala svojo velo roko, sem videl, da ji je blestelo v očeh par solz, katere je hotela skriti. »Kdaj se vidiva spet, kdaj?" je šepetala s tresočim glasom. ,,|Vlorda nikdar več . . ."
In v srcu ji je postalo težko, in obrnila je svoj obraz od mene . . .
Mene je zabolelo, in težko mi je bilo. Ko je oddrdral vlak od postaje, sem se stisnil v kot in strmel brezmiselno v dno voza. Po ušesih so mi pa še vedno zveneli glasovi: BMorda nikdar več . . ."
*        *
Ifi vendar sva se videla spet, po dolgih letih. — — Zunaj je cvetel veseli maj, kakor takrat, ko sva se ločila. In presedel sem zopet blažene ure v tvoji bližini, mila babica. Ti si mi pa dopovedo-
cL? 199 «o                                                    fl
vala zlate nauke; in jaz sem te poslušal verno. Toda ure so bežale urna. Kmalu, ah, prekmalu sem se moral ločiti od tebe in iti v daljni svct, kjer biva zame sama žalost in otožnost. V srcu mi je ostala slutnja, da se gle-dava zadnjikrat. Kajti tvoja postava je bila sključena in težkih osemdeset let te je težilo. Tvoje oči so bile solzne, kp sva se ločila.
»Sin moj," si govorila s težkim, trudnim glasoin, ,,mene kliče Gospod k sebi . . . Danes se vidiva zadnjikrat na svetu. Zato ne pozabi Boga in On naj bo tvoj zvesti spremljevalec, da se vidiva v deželi veseija in sreče,. kjer bom moliia zate . . ." Dalje nisi mogla. Še zadnjikrat sva si podala rokc in jaz sem odtaval od tebe . . .                                                                       H
*                                                                                                                                                                                       *                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                               •                                                                                                                                                                                                                                                                                                                                  ¦
In res, nikdar več se nisva videla.-------
Sneg je naletaval in mrzla sapa je vela nad zemljo. Takrat sem zvedel, da si umrla, da te ne vidim nikdar več . . . Podprl sem si glavo z roko ir* strmel predse.
Moj Bog, nikdar več ne vidim tvojega obraza, tvojih blagohotnih oči, nikdar več ne čujem tvojega glasu, v katerem je spalo toliko pravljic, to-liko naukov . . . Nikdar več, nikdar! In glava mi je padla na prsi, in žalostr težka in obupna, mi je legla v dušo.
A zunaj je naletaval sneg, in veter je tulil mimo oglov . . .
Zato se rad spominjam v zimi nate, babica I
Ko tako sedim v mračni sobici, zdi se mi, da me obkrožajo davnr tvoji glasovi, in nežne pravljice dihajo vame kot takrat. In zdi se mi, da vidim med njimi tvoj smehljajoči obraz, da mi šepečeš s tihim glasom: nPridi, pridi za menoj! Jaz te že čakam, že dolgo čakam ..."