=
................................................................................................................................................
............................................................................................................................................................'i i
LETNIK XXI.	ST. 6-10.
ZORA
GLASILO KATOLIŠKEGA JUGOSLOVANSKEGA DIJAŠTVA.
LJUBLJANA, 1918/19.
USK JUGOSLOVANSKE TISKARNE.
..........................................................................................................................................................................................
Vsebina
Tovarišem abituriientom!....,...........57
Vsem tovarišem akademikom, bogoslovcem in srednješolcem! ...	58 ČLANKI:
Prvi svit......................59
Č. A.: Vzori in boji srednješolskega dijaka..........61
Žaren France : Naš dijak na Dunaju............66
A. Č.: Naše dijaštvo in narod...............67
LISTEK.....'...............73—77
VESTNIK.................... 78—89
Listnica uredništva..................89
LEPOSLOVNA PRILOGA:
Martin Mavric : Nikeforov kip..............90
A. V.: Poldanske ure .................92
» Nočni psalem . ..................92
Boško: Pesem o pesmi.................92
Boško : Tebe ni....................93
Boško: Pesem....................93
Jože: Veselje....................93
France Z.: Gazela...................93
Fran Sušnik : Gospa Sveta..................93
A. V.: Težki trenutki.................94
A. V.: Večer v topli izbi, kadar sneži...........94
A. V.: Mesečina v izbi.................95
A. V.: Lahen dež ob večernih urah............95
Boško: Poti polnočne.................95
Boško: Zvečer (Falke).................95
A. K.: Slepec....................96
A. V. : Lahen dež ob popoldanskih urah, kadar sije solnce ....	96
Serafin : Velikonočno jutro...............96
Jože: Melanholija...........i .......96
A. V.: Tiha pesem...................96
A. V.: Svetle noči...............97
Boško: Tebi............. .'¿Č........97
Boško: Tvoj junak.............,97
Jože : Jutro...................97
Tine Poljanec: Vzdihi koroških beguncev..........97
A. V.: Sanja.....................98
A. V.: Deklica na pomladnjem izprehodu..........98
Visoški: Morje....................99
Jože: Sanje.....................99
Jože: V pomladnih nočeh................99
Puš Ludovik: Dolina solz................99
J. J.: O Ketteju...................100
Ante K.: Šlezke pesmi, Peter Bezruč............102
OCENE......................104
Uredništvo »ZORE«: Narte Velikonja, Ljubljana, Jugoslovanska tiskarna. Naročnina naj se blagovoli pošiljati s čeki poštne hranilnice ali po nakaznici Upravništvu »ZORE«: Ljubljana, pisarna Jugoslovanske tiskarne. Naročnina za celo leto 8 K, za dijake 4 K.
Izdajatelj in odgovorni urednik: Ludovik Tomažič.

LETNIK XXI.
ZORA
iomm<5)
m
STEV.
Glasilo katoliškega jugoslovanskega dijaštva.
&mwmm
Tovarišem abiturijentoml
Nam vsem so še živo v spominu ona predvojna leta, ko je zadnja, predpočit-niška številka »Zore« prinašala vabilo vseh naših akademskih društev, ki so klicala naraščaj k svojemu ognjišču. »Danica« na Dunaj, »Zarja« v Gradec, »Dan« v Prago, posamezni tovariši pa celo v Krakov in Inomost.
Letos tega ne moremo. Lepo cvetočim društvom je vojska vzela najbolj agilne člane — državni prevrat pa je končno-veljavno prenesel naše kulturno težišče na jug. Že v tem letu ®o se maise slovenskega visokošolskega dijaštva obrnile v Zagreb, ki je v zimskem semestru edini na celem jugoslovanskem] teritoriju imel univerzo. Le oni, ki so bili vsled svojih študij navezani na dosedanja vseučiliška mesta, so poiskali negostoljubno streho sovražnih alma mater.
Na Dunaju »Danica« še vedno životari, v Pragi so se akademiki krščanskega svetovnega naziranja združili v jugoslovansko akad. društvo »Krek«, v Gradcu pa je »Zarja« prešla v »Preporod« prejšnjih hrvatskih tovarišev. Slovenski kat. akademiki v Zagrebu so vstopili v »Do-magoj«, ki je tako dobil jugoslovansko lice.
Mi zopet vabimo. Vabimo vse abitu-rijente, ki bodo v prihodnjem letu stop li na svobodna akademska tla, v naša društva, ki obstoje, oziroma v ona, ki se bodo osnovala. Težišče se bo z ustanovitvijo ljubljanske univerze sigurno preneslo v Ljubljano — toda s tem domovina še dolgo ne bo rešena. Veliko jih bo ostalo v Zagrebu, marsikdo bo šel dalje ob Savi navzdol — v Beograd. Pozdravljamo vse one, ki bodo iskali zveze in širokih c e s t. Kdor količkaj more, naj se vpiše v Beograd, kjer že obstoji alkad. »krščanska zajednica«. Domovina bo pa še bolj hvaležna onim, ki bodo prekoračili domači
plot in poiskali obzorja na švicarskih, francoskih, italijanskih in nemških univerzah. Naš vzornik Krek je mnogo svojih misli in svojega dela posvetil vprašanju, kako čim več naših fantov spraviti v tujino. Ker se na novo ustvarjena jugoslovanska država Srbov, Hrvatov in Slovencev po svojem geografskem položaju in po svoji kulturni misiji nahaja med stenami dveh velikih oblakov, zapadnega in vzhodnega, potrebujemo inteligence, ki bo s svojim duhom objela cel svet od oceana do oceana. Tujina nam ne sme biti več tujina, celi univerzum materije in duha mora biti naš dom.
Tovariši abiturijenti! V tem smislu vas vabimo na univerze. Vabimo vas na domača vseučilišča, da spoznate sebe in svoj narod, vabimo vas na tuje univerze, da se navzamete pozitivnih idej, da se vam v tujini izkleše značaj in učvrsti pozitivna, dejavna domovinska ljubezen. Vsi, humanisti in tehniki so poklicani, da spoznajo mentaliteto, kulturo, gospodarstvo in trgovino velikih narodov, da spoznajo smernice današnje dobe.
V	tej revolucijski dobi, v času kon-vulzivnih tresljajev v velikih in malih enotah, pa sveti še vedno enako močno svetilnik religije. Moderni duh si želi počitka, narodi žele miru. Kdo jim bo prinesel mir, če ne večni Kralj miru.
V	tem smislu vas vabimo na delo. Vabimo vas, da s svežimi, boljšimi močmi pomagate starejšim tovarišem — vabimo vas med narod in naša akademska društva!
Za jugoslov. kat. akad. društvo »Domagoj«
in
»Slovensko Dijaško Zvezo«:
Phil. Jos. Kovač,
t. č. predsednik.
Vsem tovarišem akademikom, bogoslovcem in
srednješolcem!
V	Zagrebu se je porodila želja, da o prvih glavnih počitnicah miru preštejemo strašno decimirane vrste našega dijaštva. Vojska nas je za celo vrsto let odtrgala matici, preobrazila je temeljito podobo sveta — in morda še bolj nas same. Hočemo, da si odikritlo pogledamo iz oči v oči in si povemo iz srca svojo preteklost in svojo bodočnost. Mi čutimo to potrebo.
Na obzorju se kaže svit nove dobe. Različni zidarji in kovači so že dolgo poskušali postaviti novo in solidno stavbo harmonije in sreče, pa zdi se, da so' vsi zidali na pesek. Nered je postajal večji in večji, dokler se ni vse zrušilo v prah. V tem prahu vstajajo konture nove hiše, ki se pa ne sme zidati brez nas. Kakor meteor se je iz Amerike pokazal Wilson z mogočno ideologijo človečanstva, najpri-mitivnejših človeških pravic. V Parizu je omagal — po svetu se pa zavijajo novi vozli, novi problemi, ki protrebujejo mladih ljudi, visokega in jasnega čela. Tu začnemo mi, od spodaj navzgor. Na počitniškem zborovanju bomo prepotovali labirint vprašanj in poiskali sigurni pravec. Vabimo vse naše tovariše, vso' inteligenco in ves narod poštenjakov, da vsak založi iskreno besedo na izdelavi našega programa. Kultura, socialne reforme, morala in šola, država in gospodarstvo — vse mora biti naše, vse nas mora zanimati. Delo naj bo razdeljeno, potrebujemo globokih špecija-listov, površnih polihistorov današnja doba ne more rabiti.
V	glavnih potezah smo izdelali načrt referatov in sekcij, ki naj bi zborovala na sestanku, ki bi se vršil 8. in 9. avgusta v Ljubljani, in sicer v veliki dvorani hotela »Union«. Sekcije bi zborovale po manjših lokalih opoldne in zvečer. Prosimo vse tovariše, da v glavnem naznačeni materijal referatov in sekcij vsak zase vzamejo v pretres ter stavijo stvarne predloge in r e s o11 u c i j e , ki bodo naše oporišče v bodočem delu.
Načrt je sledeči:
Dne 7. avgusta, popoldne: Zborovanje delegatov Slov. Dijaške Zveze in Hrv. kat, dačkog Saveza radi unificiranja organizacije in dela. Jugoslovanska Dijaška Zveza.
Dne 8, avgusta, dopoldne ob 8. uri: Sv. maša. Ob 9. uri: Pričetek zborovanja, ki se nadaljuje popoldne in drugi dan. Referati bodo v glavnem obsegali Bledeča vprašanja:
1.	Vojska in naš program. Kratka skica našega dela med vojsko, verska ideja po vojski, prelom v staro dobo, psihološko umevanje razvoja, naše naloge.
2.	Jugoslovanstvoin država SHS. Predavanje naj bi pojasnilo naš politični in gospodarski položaj, začrtalo kulturne naloge države v njenem ozemlju in na svetovnem podiju.
3.	Cerkev in država. Kulturne misije obeh potenc, dolžnosti ene do druge, dolžnosti do prebivalstva po dr. Kreku, dr. Ušeničniku itd. Problem ločitve.
4.	Inteligenca in narod. Kakšno' inteligenco moramo imeti, »da bomo narod poštenjakov«. Medsebojno razmerje obeh, dolžnosti države do inteligence in naraščaja ter narobe. Potreba politične vzgoje med narodom, da se obistinijo naši upi za bodočnost. Tu je obširno polje za pošteno, delaljubno inteligenco. Cf. sklep Češk. shromožd. od 7. febr. 1919.
5.	E t i k a v s 1 u ž b i n a r o d a. Znanstveni sistemi, ki hočejo angažirati naravno etiko, katere zaklade najdemo v narodnih pesmih in pregovorih in ki jo je opleme-nila in sankcijonirala kat. Cerkev. Edini trdni temelj, na katerem lahko zidamo. Kako nezadostni so drugi sistemi, je krvavo pokazala vojna z epilogom sedanjega časa.
6.	Socijalizem, boljševizem in evangelij. Nekaj historijskega pregleda, boljševizem kot tak, paralela ter končno mi v tej par excellence socijalni dobi.
7.	Časopisjeinmoralnavzgo-j a. Zahteva po akad. izobraženih žurna-listih, uveljavljenje poštenja v časopisih (gl. različne notice in cinične oglase!), naš novinarski, inserijalni repertoir. Politični, strokovni listi, ter kulturne revije. Kaj nam še manjka?
8.Literarnoumetnostnopre-d a v a n j e. Na podlagi referatov in debate bi se sestavile resolucije na vlado, inteligenco in narod. V odmorih bi zborovali posamezni odseki (Jugoslovanska tiskarna, Ljudski dom), in sicer:
a)	Kulturno socijalni odsek za organiziranje dela in predavanj med narodom, v izobraževalnih društvih, Orlovskih organizacijah ter mladinskih in ženskih organizacijah.
b)	Abstinent s ki odsek v svrho notranje in enotne organizacije abstinentne misli v dijaških vrstah.
c)	Srednješolski odsek z enim glavnim referatom o sedanjem stanju sred-nješolstva, o organizacijah in zahtevani reformi šol. Dijaški sveti itd. Podroben načrt S. D. Z. za delo med srednješolci.
d)Bogoslovski	odsek v svrho notranje in enotne organizacije med bogo-slovci.
f) Odsek za »Zoro« in »Mentor« ter eventuelno »Koledarček«. * * *
Na predvečer pozdravni večer v »Uni-onu«; na večer prvega dne gledališka predstava Branislava Nušiča »Protekcija« v »Ljudskem domu«. Popoldne drugega dne
običajni, forpielni občni zbor S. D. Z, in J. D. Z.; zvečer komerz v večjem stilu v »Unionu« s sodelovanjem ljubljanskih društev. Tretji dan izlet (Gorenjsko, Dolenjsko ali kam drugam).
Par dni pred našim sestankom se vrši na Homcu socijalni kurz, ki se ga udeleže Hrvati in njihovi seniori, po ljubljanskem sestanku pa se vrše v kratkih časovnih presledkih večji sestanki z istim namenom v Zagrebu in Mostaru. S tovariši Hrvati smo se dogovorili vse potrebno, da se delo in zborovanja izvrše v prid in napredovanje naše velike misije. Vabljeni ste vsi — torej pridite polnih glav in polnih rok!
Slovenska Dijaška Zveza.
Med. Tinja Jemec, Phil. Jos. Kovač,
t, č. tajnik.	t. č. predsednik.
Opomba: Natančnejši načrt in ev. spremembe se bodo javile potom vabil in dnevnega časopisja.
Prvi
21. maja 1919 ob 10. uri dopoldne se je na skromen, a pomemben način otvoril prvi tehnični visokošolski tečaj v Ljubljani. V ta namen so se zbrali na obrtni šoli zastopniki vlade, predsednik dr, Brejc, poverjenik za uk in bogočastje dr. Verstov-šek, namestnik generala Smiljaniča polkovnik Vukasovič, člani vseučiliške komisije z dr. Majaronom na čelu, člani društva sloven. inženjerjev, ravnatelj dr. Stergar, ing. Skaberne, ravn. Klinar, ves tehnični učiteljski zbor, dr. Vidmar, dr. Zupančič, ing. Vurnik, zastopnika mestne občine ljubljanske podžupan dr. Triller, ravnatelj dr. Zamik, mestni ing. Zupane, bogoslovni profesorji dr. Ušeničnik, dr. Zore, dr. Srebrnič, slovenski docenti dr. Nachtigall, dr. Ramovš, dr. Rostohar, muzejski ravnatelj dr. Mantuani, Rihard Jakopič, člani višjega šolskega sveta prof. Vadnal, dr. Grafenauer, dr. Skaberne, od poverjeništva za pravosodje dr. Polec, prof. dr. Žmavc, ravnatelj Mazi, profesor Jug, več zastopnikov driigih javnih in zasebnih korporacij, zastopnik zagrebških visokošolcev Josip Kovač ter skoro vsi slušatelji prvega našega tehničnega semestra.
svit.
Govor dr. Majarona.
Slovesnost je otvoril ob 10. uri 20 minut predsednik vseučiliške komisije dr. Majaron, ki je pozdravil navzoče in v svojem nagovoru, tako odličnem po stvarnosti in oblikovni popolnosti, podal kratko zgodovino zadnjega dela za vseučilišče v Ljubljani.
Današnji dan je dal dosedanjemu delu vseučiliške komisije za našo vseučiliško stvar sankcijo in pobudo, Ko se je naš narod otresel suženjstva, se je takoj spomnil svojega starega ideala, svojega vseučilišča, Dosedanje zapreke so izvirale iz sovraštva do slovenskega naroda in iz želje, da ostane v političnem in gospodarskem helotstvu. Toda v naši državi Srbov, Hrvatov in Slovencev ne more in ne sme biti plemenskega antagonizma; vsako pleme se mora razviti do viška svoje kulturne moči, Slovenija ni prinesla v novo državo le svojih naravnih bogastev, ampak tudi zaklade svojih duševnih sil. Te zaklade hočemo razmnožiti z vseučiliščem v Ljubljani, Naše vseučilišče bo branik proti napadom od juga in severa, naše vseučilišče bo atsakcijsko ognjišče
za one dele naše domovine, ki jih je krivična sodba prisodila drugim.
To je imela vseučiliška komisija pred očmi in se je lotila dela z veliko vnemo. Prvo vprašanje je bilo, kako naj se uredi vseučilišče. Odločili smo se za tradicionalni tip s štirimi fakultetami, ki naj se združijo s tehnično fakulteto, ki je čedalje bolj spojena z znanstvenimi disciplinami vseučilišča. Zato nismo bili za osnutje visoke tehnične šole, marveč za vseučilišče petih fakultet. Komisija se je tudi prepričala, da so dani pogoji glede učnih moči, čeprav stoji na strogem; stališču, da smejo predavati samo možje s popolno znanstveno kvalifikacijo. Prvotno smo namerjaii spopolnjevati učni zbor s slovenskimi stolicami v Zagrebu, medtem pa naj bi' se v Ljubljani izvršile gradbene in tehnične priprave. Toda skazalo se je, da je ta načrt neizvedljiv, zato smo morali udariti naravnost proti cilju, čeprav je ta pot strma. Socialni oziri na naše trpeče dijaštvo, ki je sedaj brez strehe, ter dejstvo, da naši državi primanjkuje duševnih delavcev, nam je bilo opomin, da se mora vseučilišče v Ljubljani čimprej otvoriti. Zato se je komisija začetkom marca razdelila v subkomisije za pripravo posameznih fakultet. Medtem nam je prišla vesela vest iz Belgrada, da se vseučilišče začne že jeseni. Mi smo vse načrte glede organizacije posameznih fakultet predložili vladi — sedaj pričakujemo od nje in od narodnega predstavništva odrešilne besede, da se osnuje tretje naše vseučilišče v Ljubljani. Prepričali smo se, da je zamuda v vsakem dnevu, če se ta ustanova odloži.
Kako je bilo prav, da smo s tehničnim visokošolskim tečajem takoj začeli, kaže visoko število slušateljev. Zato upamo, da dobimo sankcijo vlade in svojega naroda. Upamo, da se tehničnemu tečaju pridružijo še ostale štiri fakultete v A1 m o mater Labancensis. Prosim gospoda poverjenika za uk in bogočastje, da otvori naš tehnični visokošolski tečaj.
Nato je povzel besedo
poverjenik za uk in bogočastje dr. Ver-stovšek.
Slavna gospoda! t)dl ični gostje! Predragi gospodje akademiki!
V imenu deželne vlade si usojam vse prav iskreno pozdraviti. Lotili smo se zopet novega resnega dela! Brez hrupa, brez manifestacij otvarjamo tehniško-vi-sokošolske tečaje, ki naj. bodo jedro bo-
doče tehniške fakultete vseučilišča, katero nujno potrebuje slovenski narod kot najvišji kulturni zavod. Bistvu vsega šolstva je prilagodena današnja svečanost-Šolstvo mora imeti mir, ne smejo posegati v njega razburkani valovi vsakdanjega življenja, ker le na ta način se za-more dobro in lepo razvijati. Hvala Bogu, reči smem, da se šolstvo po prevratu po zasiugi vseh merodajnih činiteljev uspešno razvija in reorganizira po celem Slovenskem brez hrupa in brez nevarnih pojavov primerno zahtevam našega naroda in v okviru nove od nas tako zaže-ljene državne zgradbe, kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev.
Gospoda! Od 18. stoletja je slovenski narod stremil za tem, da doseže najvišje šolstva; živa potreba po njem je vsilila to idejo tudi nam, ki smo od nekdaj hrepeneli po povzdigi omike jugoslovanskih narodov. Narod se je iz sebe povzpel do one kulturne višine, ki je potrebna za ustanovitev najvišjega kulturnega zavoda, ki je sedaj dobro dozoreli sad znanstvenega razvoja, ki naj bode v bodoče naj-markantnejši izraz narodove individualnosti. Kar nam je bilo zabranjeno doslej, da se nam ni kot naravna posledica narodne enakopravnosti na široko odprla Alma mater v dobi suženjstva, to upamo v trdni veri doseči s pomočjo bratov Srbov in Hrvatov. Slov. znanstveniki bodo delovali skupno s srbskimi in hrvatskimi učenjaki; tekma bode blagodejno vplivala in bogatila vse stroke na znanstvenem polju Jugoslovanov.
Čaka nas brez dvoma še premnogo težkoč, katerih se pa ne smemo prestra-. siti in premagali jih bodemo z dobro voljo in požrtvovalnim delom.
Le požrtvovalnosti posameznih gospodov se imamo zahvaliti, da se vrši danes slovesna otvoritev tehniško - visoko šolskega tečaja. Nevenljivih zaslug si je pridobila vseučiliška komisija in društvo in-ženjerjev. Javno1 hvalo jima izrekam ob tej slovesni priliki. Dolžnost me pa veže, da rotim vse gg. docente in gg. akademike, da se potrudijo, da zastavijo vse svoje moči ter gojijo v teh tečajih najvišjo akademično vedo in znanost. Polovičarstvo' bi škodovalo narodu in državi in bi nam vzgajalo le manjvredno produkcijo. Deželna vlada Vas bode podpirala pri osrednji vladi v Belgradu in v Vašem stremljenju in odobrila vsak izvedljiv predlog, ki je v stanu pospešiti kulturni razvoj troimenskega plemena.
S tem apelom otvarjam tehniško-vi-sokošolski tečaj in ga izročam od vlade ustanovljenemu kuratoriju v varstvo in preden podelim besedo^ gosp. docentoma dr. Vidmarju in prof. Zupančiču, da pričneta z nastopnim predavanjem, predlagam, da se odpošlje Visokosti regentu Aleksandru ta-le izjava:
Gospodu ministru prosvete
Belgrad.
Prosim Vas, da izvolite Njega Kraljevi Visokosti predložiti nastopno vdanostno izjavo: O priliki slovesne otvoritve teh-niško-visokošolskih tečajev v Ljubljani si usojajo zbrani gositje deželne vlade, docenti in akademiki Vašo Kraljevo Visokost kar najvdaneje pozdravljati, izrazu-joč pri tem svojo največjo radost in zadovoljstvo nad srečnim pričetkom vseučili-ških predavanj v Ljubljani ter trdno upanje, da bo v najkrajšem času mogoče pod pokroviteljstvom Vaše Kraljeve Visokosti uresničiti naš ideal in otvoriti popolno Almo mater v središču našega kulturnega življenja v naši beli Ljubljani. — Ljubljana, dne 19. majnika 1919. — Poverjenik za uk in bogočastje: Dr. Verstovšek.
Gospodu ministru prosvete
Belgrad.
Povodom današnje slovesne otvoritve tehniško-visokošolskih tečajev se Vašemu gospostvu imenom zbranih gostov, deželne vlade, docentov in akademikov naj-isikreneje zahvaljujem za Vašo blagonaklo-njenost, ki nam je omogočila, da storimo danes prvi korak do; uresničenja univerze v Ljubljani, ki jo upamo z Vašo nadaljnjo prošnjo in naklonjenostjo' v doglednem času izpopolniti do samostojne visoke šole. — Ljubljana, dne 19. maja 1919. — Poverjenik za uk in bogočastje: Dr. Verstovšek.
Brzojavke so se z odobravanjem sprejele, nakar je
nadsvetnik Siergar
v imenu društva inženjerjev pozdravil ta praznik, katerega se veseli zlasti inženjer-ski stan. Slovenski narod se je iz lastne sile brez pomoči vlade in zoper njo povzpel do sedanje kulturne višine. Po svojem dosedanjem delu smo dokazali, da smo vredni najvišjega učnega zavoda. Kako nam je bila tehnika potrebna, je razvidno iz dejstva, da se je takoj oglasilo toliko slušateljev, da državi primanjkuje preizkušenih tehnikov, da je naša domovina še nepreiskana, da so bogastva naših tal še skrita, da so naše vodne sile neizrabljene, da nam je povsod treba železnic in vodnih cest. S solncem svobode pride tudi novo blagostanje med nas — in njega pionir naj bo slovenski inženjer!
Govornik se zahvaljuje za podporo deželni vladi in vseučiliški komisiji in se obračo na osrednjo vlado s prošnjo, da se že jeseni otvori prava slovenska tehnika. Tedaj šele bo naše veselje popolno, a dotlej bomo stopali po dosedanji poti svojega dela pogumno naprej!
V imenu mestne občine ljubljanske je nagovoril navzoče
podžupan dr. Triller.
Ljubljana je ponosna na današnji dan. Danes so se uresničile naše najsmelejše sanje: Tehnična visoka šola je danes gotovo dejstvo. Mestna občina izraža občudovanje in zahvalo vseučiliški komisiji in društvu inženjerjev. Prvim docentom in slušateljem naj se danes ponosno dvigajo prsi — oni so pionirji slovenske tehnične vede. V imenu mestne občine kličem novemu zavodu: Vivat, crescat, floreat!
Po uvodnih predavanjih dr. Vidmarja o nalogah strojnega inženjerja ter dr. Zupančiča o matematiki v tehnični znanosti se je slavnost zaključila.
Vzori in boji srednješolskega dijaka.
Komaj se je zavedel, tako hitro je prišlo in ko bi ga ne opominjala skrbna mati, pozabil bi bil na ta trenutek, na te svetle sanje. Šolarček se je napotil v svet.
Ločil se je od doma; mati mu je pridi-govala samo o veselju, o nečem drugem, čisto različnem od tega, kar je imel do se-
daj. Lahko življenje, nič trudapolnega dela, sami boljši ljudje, a kar je največ vredno: boljša bodočnost, sreča njemu, čast in ponos za celo družino.
Živel je drugo življenje. Tako novo, tako lepo, a vendar tako tuje in vsakikrat, kc je gledal morje hiš, prerivanje ljudi, se
je spomnil materinih besed in bilo mu je žalostno pri srcu. Dal bi bil najrajši vsemu temu slovo, pobegnil domov; a nekaj je bilo, kar ga je zadrževalo, kar ga je vsaj malo navdajalo s pogumom, mislil je na lepšo bodočnost. In ob tej misli je izginil ves strah, samo solnce je videl, samo luč povsod, nekaj veselega, za kar ni vedel, kako se imenuje, in srce mu je bilo polno najlepših nad.
Dijak se je začel izobraževati.
Tovariši! Gotovo je, da je vsak izmed nas imel vsaj podobne občutke. In ko bi se nanje spomnili, porajajo se še vedno sicer mladostno nežni, veseli, vendar ne več s takim čuvstvom ko tedaj. Sploh jih pustimo najrajši pri miru in če pridejo sanji ob sebi, jih ne premišljujemo mnogo, ampak kvečjemu zabeležimo v svoj dnevnik kot nekaj takega, kar se je pred toliko in toliko leti zgodilo, kar se je pač moralo zgoditi. Tudi ne gledamo nazaj v prve razrede. Zakaj v teh letih je bil ves način življenja tako enostaven, tako monotono je tekel ¡čas, da so postali vsi dnevi kot en sam in ko bi o tem govorili, izvedeli bi vse. Dijak študira primerno svoji pridnosti in zmožnosti, spominja se še, kaj so mu stariši naročili, in njegovo obzorje je omejeno s tem, kar mu nudi šola in profesorji.
Pa pride čas, pridejo leta prav tako dolga kot druga, prav tako hodi v šolo kot prej, a vendar čisto drugače. V njegovo srce se je naselilo neko vznemirjenje. Spomnil se je tiste bodočnosti, o kateri mu je pridigovala matr, in ko je pregledal dosedanja leta, se mu je zbudila sumnja, ali sploh sme na bodočnost upati. Učen, to bi bil gotovo rad. Pa kako priti do učenosti? Preštel je leta, koliko jih je še pred njim. Zbral je uspeh dosedanjih in zdelo se mu je, da je v primeri s številom let prav pičel. Dvomil je nad bodočnostjo.
Lepo življenje — do sedaj pač še ni bilo! In ko je opazoval ljudi, je bil prepričan, da so ravno oni, ki se z učenjerti ne ukvarjajo, srečnejši. Denar — to je pravi vir, si je mislil, in brez njega niti doma ne shajajo. In ali so oni, ki se uče, bogati? Zopet je dvomil nad prihodnostjo.
Rad bi znal nekaj več kot drugi, morda se bo potem uresničilo tisto lepše življe. nje, po katerem je tako hrepenel in zaradi katerega je šel pravzaprav v šolo. Česa naj se pa učim? Zbiral je, pretehtoval, kot bi trkal po loncu, kateri lepše poje, in komaj našel zadovoljnost, katero je upal spoprl-niti. Začel je študirati.
Prikradel se mu je v srce zopet nemir, gnalo ga je iz samotne sobice ven. kjer si mladi svet išče razvedrila. Hotel je biti enakovrsten onim, ki se znajo svetu pokazati. Negotove so bile prve stopinje, skoro se je sramoval, a šel je vendarle. Vsaka naslednjih pa je bila bolj gotova, trdnejša, urnejša, dokler se ni popolnoma udomačil na tej poti in postal modern v študentov-skem smislu.
Dvojna stran se je odprla pred njim. Onega študija, ki ga je bil izbral, ni hotel kar na mah opustiti, in zbiral je, kaj je ljubše. Dokler je bil sam, se ga je lotevala melanholija, nezadovoljnost s samim seboj, ko je pa prišel na novo, sedaj že vsakdanjo pot, ga je spremljal neviden tovariš, ga opominjal, njemu samemu slišno, vsega, kar je nedavno sklenil, a bil je že preslab. Dovolj star je že, razumen tudi, šolo še zmeraj obiskuje, tudi dolžnosti izpolnjuje, a nekaj si mora tudi privoščiti.
Razsodimo pravično! Tovariši, ali je morda le količkaj upravičeno vprašanje, ki se tolikrat loteva mlade, izobrazujoče se mladine in katero je Dragotin Kette sovražil kot največjo napako modernega študen-tovstva, vprašanje, kaj naj pa delam, ko sem izgotcvil, kar sem moral, ko sem tako melanholičen, ker mi je dolgčas, ker mi je veselje do dela tuje, ker sem se razvadil, in sem tako rad vesel! Kaj naj delam? Oh — odpri oko, odpri roko, odpri srce! Poglej na to svetovno panoramo!
Si že videl siromaka, sključenega, upadlih lic, s skrbjo na obrazu, ki jo spremlja sestrica groza? Ali si šel z duhom z njim v njegovo stanovanje — sit venia ver-bo —, kjer se je hotel še pred vrati obrniti in ni se upal prijeti za kljuko? Ali si čutil takrat, kaj je bil ta strah, ki ga je odvračal od doma, kamor naše srce vendar najbolj hrepeni? Si pogledal skozi ta vrata, v dom gorja, nezadovoljnosti, v dom bede in mračnosti, kamor ne sije več blagodejna luč sreče in zadovoljstva? In ali - so oni sami krivi?
In mlad človek, ki je stopil v dobo, v kateri je srce najbolj dovzetno, v dobo, iz katere naj vzklije močan cvet, poln poguma, ki se je s tem, da je postal ud inteligentne družbe, naravnost zavezal, da bo služil narodu, ta človek naj se vprašuje: kaj naj delam, čemu nekaj več?
Kam so izginili naši ideali? Kaj naj od teh narod pričakuje drugega, kakor da mu bo samo dajal, mesto da bi jemal od njega? Ali je kričeča krivica tako tiha, da bi ne našla odmeva v srcu, ki bi bilo sposobno
vsaj čutiti in spoznati jo? Ali te siromaki v bežnicah z gorostasnimi kletvami, s svojim kričanjem, z uničevanjem telesnih moči naravnost ne prosijo na kolenih, da je treba pomagati? Čemu se šteješ potem boljšega? V čem obstoji tvoja tolikokrat bahato imenovana inteligenca? Zakaj sploh eksistira inteligenca? Morda zato, da ne vem, kaj naj delam?
Pa ni samo polje socializma, kjer moremo udejstvovati svoje moči, svoje znanje, svoje talente. Kot ulice v prostranem mestu se cepijo posamezne stroke od skupne matere znanosti in umetnosti. Lahko je, da bo človek imel površen pregled čez vso to panoramo, a gotovo si bo izbral le eno ulico, ki ga bo vodila do smotra.
Kaj naj naštevam, koliko jih je? Kaj naj priporočam to ali ono, katere niti ne poznam, niti ne poznam vaših src, kako bijejo, niti ne vem, čemu so dostopna. Povem pa vam, da se kruto maščujejo ta leta nad onim, ki jih zanemarja. Mnogo velikih duhov nam izpričuje o tem. Vrhlicky, veliki češki pesnik, pravi, da je v dijaških letih bral Homerja s prestavo, ker se mu ni ljubilo prestavljati ga samostojno. In kot večina velikih pesnikov, je šel tudi cn k njemu v šolo». Bral ga je drugič, bolj skrbno, a tudi sedaj s prestavo1. Pa kolika razlika! Prvikrat je videl v Homerju samo potrebno šolsko izdajo, ni imel smisla za njegovo umetnost. Drugič je pač imel smisel, a znal ni več grščine. Prestar je bil, da bi se je učil znova, a prestavljena pesem se v najboljšem slučaju le približa originalu.
Zdi se mi, da večina izmed nas motri svetovni razvoj z neko gotovo brezbrižnostjo. S tem je potem v zvezi dejstvo, da manjka odločnega nastopa, seveda v takem obsegu, kot si ga more človek pridobiti v začetku izobrazbe. Zato nam je mnogokrat malo mari, ali zmaguje ta ali ona struja, češ, saj bo za to še čas, ko bo prišla dolžnost, kakor bo že zapovedoval stan. In to cincanje sem in tja, kot bi bila vse postranska stvar, kot bi se prav nič ne dotikalo naših lastnih interesov, to rodi po mojem mnenju zaspanost, mlačnost in se izgublja smisel organizacije, In če se pojavi tu pa tam kal navdušenosti, je to navadno le v besedi. A ko pride čas, da te besede rode sad v delu, zaspi vse in gotova prikazen teh ljudi je, posebno na Slovenskem, če vzamemo za zgled Ljubljano, da se je udomačilo načelo: Dober Slovenec je tisti, kdor krepko »živio!« vpije!
Nočem pa reči, da so ta mladostna načela tako trdna, da bi veljala vedno za celo
življenje. Naša hrana v tem oziru so le knjige in iz knjige se ne spoznava življenje, je nekoč dobro pripomnil Stritar. A načela morajo biti, drugače je vse delovanje le plod fantažije, puhlica, ki jo zanaša veter kamor on hoče. Poglejmo malo v zgodovino!
V izdaji Kettejevih poezij pravi Aškerc, da si človek položi temelj svetovnemu naziranju že do dvajsetega leta. Navadno dejstvo je to, a občeveljavno ni. Saj poznamo slavnega danskega konvertita Jorgensna, saj ima Francija velikega lirika Verlaina, ki se je dvignil iz razuzdanega življenja v lepo čednostno krščansko življenje, saj se imenuje med temi Francois Coppee, saj kritiki celo trdijo o ruskem apostolu Tolstoju, da bi bil postal katoličan, če bi ga ne bili hranili protestantov-ski spisi, Naj omenim še velikega Avguština, čigar skvarjeno srce ,udano pohotnim strastem, se je očistilo tak o popolno, da Je postal glavni steber takratne cerkvene učenosti.
Pa čemu vsi ti zgledi? Morda zato, da še enkrat povemo, da ni res, da zmeraj obveljajo mladostna načela? Ne samo to! Hočem! pokazati, zakaj so morali vsi ti velikani spremeniti svoja načela, zakaj so jim ostali zvesti, zakaj so temo zamenjali s svetlobo. Ni nam treba podrobno preiskovati njihovega življenja. Zakaj ti možje so tako veliki, tako globoki, tako obsežni, da bi lahko napravili o vsakem ne samo dolgega predavanja, ampak spisali cele knjige. Le to je v zvezi z mojim programom, da vam povem samo en stavek, ki naj kot ostro nabrušen meč predere vaše srce, ki naj bo direktiva, zvezda vodnica v našem delovanju: Iskali so resnico! Dolga je bila pot, mnogobrojne so bile zmote, veliko let je utonilo v večnost. Živeli so moderno, moderno torej v tem smislu, kot ga rabimo v sedanjih časih o vseh onih, ki se vdajajo vsem mogočim strujam na -izem, -izem1 le katolicizem jim je oni kitajski zid, ki jih ovira na poti do popolnosti. In ker so iskali resnico, zato so delali, dolgo jo iskali in jo slednjič našli tam, kjer je. Delo — popolnitev — resnica! — Kako veličastne besede!
A ti zgledi nam ne kažejo samo, da je treba iskati resnico, ne vzpodbujajo nas samo k delu. Jasno nam pričajo, kam mladino pelje pot oboževanja samega sebe, oboževanja sveta in čutnih nagnjenj. Vzpodbudno kaže zgodovina teh mož, da svet sprejema one moči in talente, ki se znajo pokazati v vsem svojem obsegu. Ko-
liko nadebudnih ljudi je šlo v prezgodnji grob, ki so1 si sami z nerednim življenjem krajšali življenje! Ko bi bil veliki Avguštin živel v mladosti začrtano pot, bi ga bil užil popolnoma in zgodovina bi morda poročala o nekem Afrikancu, ki se je proslavil na isti način kot nekdaj Lukul v Rimu, Cerkev pa bi ne imela moža, ki se poleg sv. Tomaža Akvinskega sveti kot najsvetlejša zvezda krščanskega modroslovja. In ko bi Jorgensen še nadalje živel v svojem panteizmu, ne bi imela danska literatura del, ki jih uživamo kakor z leposlovnega vidika, tako tudi, v apologetičnem smislu. In veliki Verlaine je ravno tedaj, ko je spoznal resnico, zapel pesmi, ki nimajo para v svetovnem slovstvu.
Tovariši! Resnica je večna! Ona daje moč, ona je veličasten, neizčrpljiv predmet našemu mišljenju. Blagor onemu, ki jo spozna v vsej njeni lepoti! Razum pa, ki ga imaš, naj služi njej, on naj jo odkriva!
A večkrat se zgodi, da mladega akademika ni treba šele vzpodbujati k učenju, ampak sam že vse naprej ve, sami hoče učiti, sam biti vse v vsem, če smemo zlorabiti besede sv. Pavla.
Lepa stran na človeku je, če zna braniti samega sebe, dokler se more in dokler njegovih načel ne pobije nasprotnik. Krepka je poteza možatosti, katero odkritosrčen človek ceni povsod, kjerkoii jo najde. Velika pa je nevarnost, da vse te lepe kreposti preidejo v slabotno domišljavost, ki ima sedež v ošabnemi srcu, ki se ponaša s tem, kar imajo tudi taki, ki se niso posvetili modricam, recimo telesna lepota.
S tem pa seveda ne maram reči, da zunanjost ni nič vredna. Saj nam imponira krepak nastop govornika, lepo doneč glas, proporcionalno, lepo razvito telo. Saj smo slišali o Demostenu, da ga je ljudstvo iz-žvižgalo, ko je s svojimi telesnimi napakami pokvaril vtis in so izgubile besede vso veljavo. In pokojni Cankar je dejal, da je cenil Medveda že kot dijaka, ker je bil baje najlepši fant na gimnaziji. A ker si mlad človek domišljuje, da je potem čez mero boljši od drugih, se spozabi tako daleč, da samo v lepoti telesa išče zadovoljstva, sreče in stopnjevito prehaia v iluzijo, da vse, kar je izven telesa, zanemarja. V tem, mislim, da tiči nevarnost. Kajti v tem vidiku si prilašča tudi one darove, ki si jih pridobi samo z učenjem, kar je pa njemu španska vas. Njegova fantazija vasuje tudi v onih domovih, kjer je v resnici popolnoma tujec. Morda si to sam tudi prizna, a javno kazati ne mara; zabredel je predaleč.
»Jaz«, to mu je malik, vzvišen nad vsemi drugimi, utelešena modrina. In nanj stavim tole vprašanje:
Kdo pa je tako velik, da bi ne bilo nekaj višjega nad njim? Ali je sploh mogoče združiti v eni osebi vso znanost in vedo najmodernejše kulture? Ali se človek vsaj približa temu idealu? Ne — ni mogoče! Niti oni ne, ki imajo potreben razum in ki se trudijo od preproste dijaške sobice do fino opremljenega ateljeja. Poznamo sicer Aristotela. Stari humanizem ima Danteja, Leonarda da Vinci, tudi veliki Leibnitz se je približal temu idealu. A ven. dar tudi o njem ne moremo reči, da je bil univerzalni človek katekosohen. Kajti že posamezne panoge so tako obsežne, tako globoke, da bi imeli le pičlo število strokovnjakov, o katerih bi mogli reči: Dodelali so. In oni se niso bahali, oni se niso poviševali; oni so se trudili, a dodelali le niso. Človeški duh hrepeni višje, do zvezd sega, solnce in zvezde hoče, po luči hrepeni, obupuje, steguje roke, z novo močjo se vrže v valove, išče resnice, študira samega sebe in ljudi in najmanjši odmev iz svetovnega žitja. in bitja udari ob njegovo struno. A on še ni zadovoljen, on se ne ponaša, on kliče malovernim z Goethejem; Greif nur hinein ins volle Menschenleben.
A če se to hrepenenje nikdar ne uresniči, če na tej poti cmaga tudi najglobji razum, če se nam zdi ideal večno trajajoči fantom, če se nam končno stavi pred oči zagrinjalo, skozi katero nam ni več mogoče in končni rezultat je inquietum cor — nemirno srce, kaj potem? Ali ni potem brez vsake podlage Gregorčičev nauk: ne samo kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan? Ali ni dovolj, če obvladam stan in mi je življenjski obstoj omogočen?
Predolgo razmotrivanje bi nas odtujilo od programa. Poglejmo samo življenje in konec onih mož, ki so dvignili prapor: Bog in narod. Vidimo, da so vsi ti hrepeneli po tem velikem smotru, a dosegli ga večinoma niso. In kako je bil poplačan njihov trud? Narod se navdušuje že ob imenih samih. Skazal jim je hvaležnost, njihov spomin pa ostane med njim, dokler njemu samemu luč ne ugasne. V delih svojih sam boš živel večno!
Kot velikonočna pesem se nam zde vse njihove besede o delu. Zakaj? Morda samo zato, ker je bila to njihova subjektivna potreba? Ali zato, ker so v njem našli svojo zadovoljnost, uteho hrepenenja v ožjem pomenu? Ne zaradi samega sebe — Bog in narod je njihov program!
Niso bili vedno to, kar so. Lahko, celo večkrat se zgodi, da je bila njihova mladost same mladost navadnega človeka, dokler niso našli mogočne ceste spoznanja. In pri tem spominu jim srce zakoprni, vzdrhti ob slavospevu, ki so ga dolžni onemu, ki jih je s tem čudovitim darom obdaril.
Poslušajmo ga:
Spomini mladi in veseli — ne zapustite me! Ko bi bila mladost še tako kruta in njena pot obdana s trnjem na obeh straneh, ko bi bil čez moje oči prevlečen črr prt, da ne bi mogel nikdar zazreti so'nca, ko bi ne bil občutil nikdar, kaj je prijateljstvo, kaj so tovariši, bi zdaj te blagroval, ti neizogibna usoda, da je bilo tako prav; so]nce sveti močneje, njegovo luč razumem samo jaz. Pot je gladka, ne čutim na mraza ne snega, ne blata ne kamema, ampak ponosen sem, da sem, ker nisem bil, da ljubim, kar sem nekdaj sovražil. Kako močno, kako veliko je življenje! Zdi se mi, da zajemam in pijem samo kapljice iz brez-danjega morja, da sem začel šele živeti, da je konec tega morja nekje v neskončnosti. Kdo mi pove, kdo mi razjasni to neskončnost?
Tovariši, ali ste že katerikrat raziskovali, kaj je na tem resnice, da je mladost pomlad življenja? Morda, a vendar dvomim o marsikaterem, da je namreč samo glavo pomolil skozi okno, ni pa še stopil s svojo individualnostjo in se poglobil do dna tega vprašanja. Lahko je, da je komaj prebral karakteristično Prešernovo »Slovo od mladosti« in mislil, da, bil je gotov, da so se tudi njemu že rožce csule. In svet se čudi, da govorimo o mladih starcih.
Nihče ni bil takoj velik, malokdo doseže v mladosti svojo zrelost. Tudi mladostna leta se postrgajo kot bi odrgnili steno, pravi Ivan Cankar. In bodoča sreča ki še ne eksistira, to je največja sreča na zemlji, pravi Barbusse v svojem romanu »Ogenj«. A smelo trdim, da je ta doba najlepša, zakaj v njej najbujneje klije Upanje, poganja najmočnejše hrepenenje; ona najlažje prestoji vse, ona je sveža, ona noče vedeli o starosti, ona hoče samo življenja, velikega, skoro neomejenega. Zato blagor onemu, ki jo spozna v vsej lepoti, ki jo zna prav voditi, ki njenim koreninam priliva vedno sveže vode!
Kuj me, življenje, kuj!
Mladi smo, nezreli smo, vroče železo, neoblikovano še, ki čaka, za kaj ga bc porabil kovač. Zelena veja smo, ki jo veter giblje sem in tja. Ovijamo se okoli moč-
nejših, pod njihovimi listi poganjamo nežne lističe, kot bi se bali, da jih sovražna roka ne potepta.
Mali potoček smo, ki s svežo planinsko močjo pridrvi v nižino, sprejema brate, dpsler ne naraste v mogočno reko.
Cvetica smo v vrtni gredi, ki potrebuje roke skrbnega vrtnarja, da je ne potlači nerodna noga, čeprav imamo potrebno moč in hrano v sebi.
Pomladanska sapica smo v svetovnem viharju, kapljica vode v neskončnem valovanju.
Ali je pognala že kdaj1 naravnost debela veja iz debla?
Ali izvira reka v isti moči kot se izliva?
Ali cvetica požene cvet že v zemlji?
Poi stopnicah prideš tudi na najvišji stolp, samo če so pogoji izpolnjeni, Ako imaš tovariša, ki te na poti podpira, nastopiš z večjim pogumom pot. Gotovo pa je, da imaš že na prvi stopnici namen, kam boš prišel, in komaj čakaš, da dospeš do končnega smotra.
Tovariši! Vsak posamezen izmed nas je v svojem delokrogu neznaten, v organizaciji smo' skupaj močni.
Končam!
General Montecuccoli je na vprašanje, kaj je potrebno za vojsko, odgovoril: prvič denar, drugič denar, tretjič denar. In ko bi kdo izmed nas vprašal velikega pokojnega Kreka, kako je prišel do svojega velikega obzorja, zdi se mi, da bi odgovoril: prvič: delal sem, drugič delal sem, tretjič delal sem. Delo pa je tako različno kot se razlikujejo končni uspehi — produkti tega dela — drug od drugega. Ves končni uspeh pa združuje organizacija, v kateri bi vsak hotel postati najboljši. Organizacija, to je veliki ideal, katerega so spoznali vsi veliki vodniki in vzgojitelji človeštva!
In naš mili, močni slovenski narod je ravno v razvijanju. Začel pa jo je največji njegov sin — pokojni Krek.
Tovariši — organizujmo se! Nikdo pa naj ne bo med nami, ki bi bil pri njej samo v številu! Gnilobe ne maramo, lenobo pre-ganjajmo, indiferentizmu obrnimo hrbet!
Tovariši! Vesoljni svet je vstal. Viharna doba je za nami, toda ona še ni prešla. Nove ideje trumoma zbujajo ljudske mase; kar je tlelo dolga leta v njihovih srcih, bruhajo na dan. Silen je ogenj; zdi se nam skoro, da ga ne bo mogoče omejiti v pravih mejah. Svoboda je blagodejno solnce!
Jaz sem bil, jaz moram ostati, tako kličejo' najmanjši med prosvetljenimi. Vse drvi, vse hiti, nihče noče zaostati!
Padli so stebri barbarstva, železne sile. Viljemi in Ferdinandi e tutti quanti jahajo kot ubežni kralji skozi vrste temotnih senc. Oni, kateri so gospodarili, jih spremljajo na tej poti kvečjemu še s psovkami in kletvicami. Wilsoni so dvignili svoje prapore. Nismo jih navajeni, tudi oni ne, ki so jih oznanjevali še nedavno kot simbol pravice. Zato ne bodimo malodušni, ko vidimo, da hodijo počasi po zaraščeni poti. Treba je sproti trebiti. Bodimo pa trdno prepričani, da to pot tudi iztrebijo. Zakaj njihova volja je volja vseh ljudskih src, je volja organizacije teh src — volja naroda in narodi so kakor večni!
Srečen in zagotovljen je oni, ki spozna
svoj čas, ki po njem uravna vse svoje delovanje. Skrbimo, da ta doba ne bo šla preko nas samo kot spomin tujega sveta, če se ne bi sami udejstvovali. Opasajmo si uma svetle meče, meče nabrušenih, zdravih, zmožnih, nadebudnih, neustrašnih, zriačaj-nih mladeničev. In ponosni bomo, vedno više bomo hrepeneli, vedno večje bo postajalo naše obzorje. Filistrstvo se bo umaknilo kot noč pred dnevom. Zvezda pa, ki nam sveti iz daljave, ta zvezda, v katero smo postavili svoj največji up in poslednji namen, naj nosi gloriolo okrog sebe, v njej pa naj se kot svetli biseri bleste besede:
Bog in narod!
ŽAREN FRANCE, eksp. akad.
Naš dijak na Dunaju.
Ob propadu fronte in monarhije je bilo le malo naših dijakov na Dunaju in še tisti so zbežali pred revolucijo domov. Počasi so se pa jeli vračati; marsikateri je slekel vojaško suknjo in se napotil gori. Začetkom drugega semestra je že bilo nad 180 Jugoslovanov na dunajskih visokih šolah, večina že v zadnjih semestrih, ali pa takih, ki obiskujejo živinozdravniško, zem-ljedelsko visoko šolo, ali pa eksportno akademijo.
Kako so izhajali, ne vprašajte. Dunaj se je napolnil s tisoči častnikov, ki so prišli ob službo, z množicami uradnikov, ki so jih postavili v novih narodnih državah na cesto. Pridružili so se jim stotisoči vojakov, ki so prišli s fronte in niso našli doma kruha in delavci, ki so postali brez službe, ko so1 se ustavile vse tovarne. Na Dunaj so pribežali gališki Židje pred pogromi in madjarski »buržuj« pred boljševiki. Nastala je grozna lakota lil silno pomanjkanje stanovanj, ki so se neverjetno podražila. Premoga od nikoder, razsvetljava se je skrčila. V to vesoljno gorje se je potopil tudi naš dijak, kakor kapljica v morju. Od doma ti niso smeli poslati ničesar; če si pa sam kaj s seboj vzel, so te oskubili finan-carji v Špilju in v Lipnici, kar ti je ostalo, je pobrala rdeča garda v Brucku in na Dunaju na kolodvoru. Radi žigosanja bankovcev in finančne politike se tudi denar ni dal dobiti od doma. Poišta je bila dolgo časa ustavljena. Potovanje v domovino je bilo zelo otežkočeno1 ali pa celo prepovedano.
Da si dobil potrebne dokumente, si se moral pehati ves teden v dolgih procesijah pred različnimi uradi. Takoj po mariborskih dogodkih je prišlo pa najhujše. Burši so se hoteli maščevati za padle žrtve, dvignili so veliko akcijo, kar je imelo za posledico, da so bili izključeni vsi Jugoslovani z dunajskih visokih šol. Zagrozili so sploh vsem Slovanom, da jih spode iz republike. Vse razburjenje, vsi sestanki po različnih kavarnah niso nič pomagali. Šele ko se je za nas zavzelo socialno-demoikratično dija-štvo in sta naš in češki zastopnik na Dunaju zagrozila z represalijami, se je stvar omilila v toliko, da smo bili izključeni samo Slovenci; dovolili so nam, da se smemo vpisati šele drugi semester. Tako je bilo veliko naših fantov po petih letih brezdelja zopet na cesti; zapustiti so morah velike svetle dvorane, kjer teče mirna beseda profesorjeva in jo stokrat ponavljajo svinčniki po belih poljih. Šli bi v Zagreb ali Prago: Kaj pa naj napravijo eks-portni akademiki, agronomi, živinozdrav-niki? Šli bi v Švico, ali pa še delj, pa kaj, ko so zaprte meje.	\
Ob takih razmerah ni čuda, da so zaspala vsa naša akademična društva brez razlike. Takoj po Božiču so se začeli poizkusi, ustanoviti jugoslovansko menzo na Dunaju. Posrečilo* se je to šele sredi marca, jur. Štefanoviču. Menzo vzdržuje s pomočjo domovine in vlade »Udruženje jugosl. akademikov«, ki je združilo vso našo mladino v enotno organizacijo, ki se pa v normalnih
časih zaradi prerazličnih elementov, ki jih druži, gotovo ne bo obdržala.
Kakšno bo naše razmerje do Dunaja zanaprej? Ali se ga naj ogibljemo v bodoče, kakor sploh vse nemške kulture?
Les extremes se touchent — mi pa ne smemo iz skrajnosti v skrajnost — ker bi nam to škodilo. Dunaj, da ostanemo pri njem, je in ostane veliko kulturno središče, mesto knjižnic in muzejev, ki goji vse panoge človeškega znanja. V tem oziru mu ga ni para ne v Jugoslaviji, ne v Čehoslo-vaški republiki in ne v Švici. Kdor išče globlje izobrazbe in širšega obzorja, mora za nekaj časa ven iz zaostale domovine, ki
nam še dolgo ne bo mogla nuditi vsega. Tu pa je Dunaj prvič najbližji, govori jezik, ki ga bo med tujimi še par generacij najbolj razumelo, jemlje pri svojem znanstvenem delu radi svoje preteklosti obzir tudi na naše kraje, kar je važno predvsem n, pr. pri gospodarskem študiju. Tisti ponos, ki bi nam hotel v bodoče braniti, da se kaj pametnega in koristnega od Nemcev naučimo, bi bil otročji. Iz ene napake ne smemo v drugo: Da bi namesto s samo nemško kulturo navezali stike n, pr. s samo francosko. In kar tudi pozabiti ne smemo: nikdar požgati vseh mostov za seboj!
Naše dijaštvo in narod.
Študentovstvo je z vsemi lastnostmi tako obrabljen pojem, da si ga je narod izposodil v pregovor za gotove slučaje. Markantna poteza je gotovo tudi ta, da je narodnjak od pete do glave, vsaj tako se splošno govori o njem. V čem pa obstoji to domoljubje, kakšni so zgledi, zakaj je ponosen na svoj narod, kako si ustvarja bodočnost, kratko rečeno: kakšno1 je razmerje med njim in narodom, posebno za nas katoliške dijake, o tem torej podam kot neko nadaljevanje prejšnjih vzorov in bojev.
Zakaj se učimo? To vprašanje tolmači vsak po svoje, skoro po pregovoru: kolikor glav, toliko misli. Nekaj jih je, ki imajo skupen smoter in odgovor: zato, da bomo narodu služili! A v tej formuli so zopet različna načela in glavno vprašanje nastane: Kdo pa služi prav narodu?
To je veliko vprašanje, ki se večkrat zlorablja, a človek ga. je vesel, ko ga premišljuje v samoti. Slepilno je, da človeka prevara, ko se niti ne zaveda. Morda se obudi kesneje kes in tedaj občuti vso gren-kost, bojazen v srcu in začne edino pred svojim pragom pometati. Boji se zamere, a posluša vkljub temu navdušene govore onih, katere je nedavno obsojal. Kdo torej prav služi narodu? Ali morda naši reformatorji na šolskem polju, ki zbirajo in tehtajo in sodijo kot politiki, kaj bo bolje za izobrazujočo se mladino, zraven pa ne vidijo nič manjše ovire k boljšemu uspehu — samih sebe — in ne obsojajo metod, vsled katerih dijak ne napreduje, kot bi moral, kot bi sam hotel, ampak postane žrtev profesorskih kapric? Ali morda širokoustneži,
ki so Jugoslovani od pete do glave, da, celo obleko si vrežejo po tem kroju, a ko pogledamo njihovo delovanje, so vse same besede, slepilna vada kot pri volilcih, ki sipi-ljejo med ljudstvo pesti denarja, ga omamijo in nazadnje ukazujejo: Zdaj pa Živio vpij, zdaj me voli! In ko sede na trdnih stolih, ga ne poznajo več, ampak si mislijo: Dobro je tukaj, naredimo še kak šotor, da tudi ponoči ostanemo nad drugimi? Ali morda ona inteligentna družba, ki jim je vsakdanji delokrog in blagor ljudstva kavarna, kjer presede cele lepe popoldanske dneve in prelistajo kvečjemu kak časopis? Ali morda izobrazujoča se mladina, ki ima visoke vzore, da išče odobravanja pri nežnem spolu s tem, da si kot kavalir obleče vsak drugi dan novo zlikano obleko in se prikazuje vsak dan v drugih rokavicah? Ali morda ti in oni hujskači, ki obljubljajo ljudstvu nebesa že na tem svetu, rušijo nravne zakone, hujskajo zoper postave, v resnici pa komaj čakajo prilike, da si napolnijo žepe, potem pa za vedno utihnejo, češ, jaz ®em že preskrbljen, kaj bo pa s teboj, kaj to meni mar?
Nobene odgovornosti ne smatram več-, je kot je ta, nobena neznačajnost ni večja kot je neznačajnost teh mož. Ni je večje sramote, če nas presoja plemenit človek, kot je sramota izobražencev s tako malenkostnimi vzori. Povzročiti gorje tisočim, zapeljati tisoče, varati preprosto ljudstvo — neverjetno se nam zdi, da je sploh mogoče!
Dijaška vzgoja je ori nas precej pomanjkljiva. Sicer ne moremo trditi, da ni bilo kdaj boljše; da je temu stanju veliko kriva svetovna vojna. Stanovanja, hrana,
občna preskrba je udarila vse sloje kruto, dogajajo se demonstracije, vpitje po ulicah, protesti proti vladi. Dasi je dijak pravzaprav pasiven, se vendar tudi sam udeležuje z ljudstvom vred, zagovarja sivoje zahteve in zahteva prarvico tudi sebi. Zdi se mi, da je dovolj opravičen, če je le opravičeno in pravično postopanje ljudstva, kateremu se samo priklopi. Poglejmo ga no!
Stanovanje ima navadno čisto pod streho in zadovoljen bi bil, če bi mogel uživati vsaj to luknjo v miru. A do njega ima vsak pravico in ako ne pozdravi spoštljivo domače služkinje, mu že očita vest, da naj pazi, da ga nazadnje ne zapcde tudi iz te luknje. In skrbna gospodinja izračuna najmanj petkrat, da ja ne bi porabila vsega denarja samo zanj, ker se ravna po načelih: dijaki rede gospodinjo, ne ona njih!
Pravzaprav ne spadajo ta razmišlje-vanja bistveno v naiše predavanje, vendar se mi zde vkljub temu potrebna, da laže razumemo nenadno navdušenost, a zopet-no tihoto. Kajti ako se ukvarja dijak na lihem z narodno mislijo in mu gospodarijo taki ljudje, ki so tudi del naroda, za katere naj bi nekoč deloval, katere naj ljubi, nasprotno pa bi jih najraje vtopil v žlici vode, išče pravega naroda nekje daleč in če premislimo, da živi dijak v takih razmerah, če je posebno srečen, celo dobo svoje izobrazbe, pride večkrat do prepričanja, da visi tisti, o katerih govore tako pohvalno, so ravno taki kot drugi, da ideali sploh ne eksistirajo.
Kdo trdi, da je življenje samo te vrste, da ne žive več ideali? O, še žive, ši žive in bodo živeli, dokler bodo tlačili zemljo, ki poznajo večjo blaženost od one, kadar ustrezajo željam svojega trebuha. Naprej in navzgor — ne nazaj in navzdol!
Ko opisujejo zgodovinarji značaj slovanskih narodov, nam berejo levite, da gojimo Samo strankarstvo, iz katerega raste nesloga. Ne glejmo po drugih narodih in ne opravičujmo se s terp, da so jih imeli preje kot mi in je to le zelje, presajeno iz tujega zeljnika. Poglejmo malo v bistvo strankarstva in vprašajmo se, morajo biti stranke ali ne in kakšne so posledice.
Stranke morajo biti, drugače je vse narodno delovanje podobno stoječi vodi, ki začne smrdeti, ko se v njej vkorenini gniloba. Življenje ni igrača, ni mrtvo, ono se izpreminja, meče od sebe stran, kar je zastarelega, in diha kot bolnik, ki je ravno zapustil posteljo, sveži gozdni zrak. Svet se torej izpreminja, koraka v nove smeri po različnih načelih, narodni voditelji si
delijo okrožja in zbirajo istomisleče pod svoje prapore.
Dokler vodi stranko plemenit duh, ki izvira iz resničnega prepričanja, zaradi katerega ravno posamezniki k njej pripadajo, ni nevarnosti, da zaide s poštene poti. Ko pa se v njej vcepi sovraštvo do druge, ko vodijo njeno krmilo neznačajni možje, izgubi stranka prvotne vodilne misli in je v rokah njenih privržencev le slepo orodje, da z niim obrekujejo nasprotnike, varajo ljudstvo z dokazi, ki so nevredni vsaj količkaj plemenitega, izobraženega moža.
Dejstvo je, da se dijaki radi ukvarjajo s politiko, in to ne samo danes, ko* že vsaka branjevka gradi državo za njen delokrog, ko postarna kmečka ženica odloži »Večno molitev« in vzame časopis v roko ter se prepira z vaškimi ženicami pri vodnjaku, čigava vojska je sveta, ampak že od nekdaj vkljub strogim določbam disciplinarnega reda. To je takorekoč v krvi. Mlad človek mora zabavljati, +ako so nas učili sami gospodje profesorji in vedno in vedno se poudarja, recimo frazira, da bo mlajši rod bojeval odločilni boj, da njega čaka ¿lavna naloga in podobno. Kako pa bodo vršili to nalogo, kako naj se zanjo pripravijo, kaj morajo torej znati in vedeti, o tem pa najraje molčijo. Rode se iz njih veliki kričači, zraven pa pomilovanja vredni prenapeteži. Kar so ustvarili nasprotniki, zametujejo kot garjevo ovco z izgovorom: naše ni, torej proč s to navlako!
O ne tako hitro! Kar nas je sinov ene matere, vsi tvorimo veliko družino. In kar je lepega, ostane lepo, kar je podlega, ostane podlo, zavij to tudi v najlepšo tančico. Priznajmo zasluge, komur gredo, sodimo nepristransko, ne pristransko, drugače se nam bo izobražen nasprotnik posmehoval in vlačili bomo dolgo s seboj bolezen, katere bi se lahko iznebili takoj prve dni. Kar je zdravega, to obvelja.
Dijak se mi zdi tesito v loncu, ki ga pomešajo v vsak hleb nekaj. Nekaj bistveno skupnega še vedno ostane, namreč, da povzroči v vseh vzhajanje. Kakovost pa je različna, kot razlikujemo črn, dober, boljši kruh in najfinejše pecivo. Sveta mu je zavest, da služi narodu in pleše kot mu godejo. Verjame navadno kar na slepo in večkrat povdarja, da mu je samo blagor ljudstva pred očmi.
Socijalizem in versko prepričanje imata toliko naziranj, da bi bilo komaj, ko bi na primer pri nas na Kranjskem imela vsaka vas svojo lastno ustavo in vero. Ne trdim seveda, da je to v resnici, kajti pri
nas imamo v glavnem tri, oziroma štiri stranke: klerikalno, liberalno, socialistično in pred vojsko skrito delujočo stranko framasonov. Dijak stoji kot nekdaj Hera-klej na razpotju.
Demokracija — vpije kmet in se brani plačevati davke.
Demokracija — kriče proletarski stanovi — demokracijo povdarjajo vladajoči sloji napram ljudstvu; vse je demokratično, tak vtis dobi človek na prvi pogled in dijak tudi.
V bistvo posamezne stranke se poglobi malokaterikrat. Če se hoče otresti verskih dolžnosti, kričati zoper nepotrebne farje in tercijalke, kratko rečeno, če hoče biti prost, je liberalec. Kaj pomenijo za narodni razvoj strankina načela, kakšne so posledice, koliko je resnice v opazkah njenega glasila, ali je resnična bodočnost naroda začrtana na tej poti, ali je naše ljudstvo verno ali ne. kdo ga izobražuje, komU 'najbolj zaupa, v ta vprašanja se navadno premalo poglobi. Tudi se mu ne zdi potrebno in prepušča trud strankinim voditeljem. Temu dejstvu je pogosto kriva plitva izobrazba.
Redkejša prikazen pri dijakih je soci-jalna demokracija, najbrž že zato, ker ne živi toliko med njenimi pripadniki in ker se kot bodočemu gospodu z lahkim življenjem, poleg tega tudi s pobožno željo da bi bil precej petičen, njena načela ne zde preveč vabljiva. Vendar izključena ni v naših vrstah, posebno v teh časih boljševizma, dijaških svetov in stanovanjske mizerije. Blagor delavskih slojev, boj kapitalizmu — so plemenite ideje, a o delavcih kot takih pri vsem gibanju lahko trdimo, da so bili vednoi le v pomoč revolucionarjem.
Iz modernega liberalizma se je izci-mila na Francoskem in Laškem še druga struja, ki je meje svobode takorekoč posplošila. Gesla francoskih revolucionarjev: Liberté, Egalité, Fraternité, so našla odmeva po vsem svetu. Ustanavljali so fra-masonske lože in tudi naša Ljubljana je že dve ustanovila.
Ne rečem, da je pri dijakih ta nova struja udomačena. Kajti pred vojno so bile zveze tajne, njihove liste so dobivali le udje in vsak ud je moral s prisego jamčiti tajnost. Vendar jih je nekaj zraven tudi pri nas in se bodo pokazali, če jim bo dovoljeno svobodno nastopati.
Kaj pa je bistvo framasonstvu? Kratka je definicija: proč z vsako vero, v prvi vrsti s katoliško, stran z vsemi naslovi, vsi smo enaki, vladarji so le s silo in zvijačo
dosegli prestole, potem pride na novo zlati vek in ljudsko blagostanje.
Vere ne bo mogoče odstraniti, to poroštvo imamo v Kristusovi obljubi: Ti si Peter, to je iskala! Kdor pa bo videl glavne voditelje, ki se načeloma bore zoper naslove, se mu bo zdelo, da so vsa načela le ironija, slepilo za lahko dovzetne ljudi in pod to krinko dela umazani Žid dobro kupčijo.
Ne vemo, kako se bo razvijalo frama-sonsko delovanje v bodoče. Vsi znaki sedanjega razburkanega boljševiškega časa kažejo, da bodo imeli ugodna tla, posebno, če se jim dovoli svoboden nastop. Da bo tudi dijaštvo sodelovalo, vsaj tajno, o tem smo lahko prepričani. Zgodovina je že pokazala, da so edino mladi, ognjeviti udje udejstvovali framasonska načela!
Naj začnemo s tem programom pri našem narodu?
Poglejmo le ljudsko dušo in odgovor ne bo težak!
Naša stranka nosi naslov: Vseslovenska ljudska stranka! Ljudska je — iz ljudstva je izrastla. Da je mogoče delovati uspešno po njenem programu, je pokazal največji sin, kar jih je rodila slovenska mati — pokojni Krek. Iz naših vrst naj vstanejo drugi Kreki, Korošci in Jegliči! Iz naših vrst naj vstanejo preroki, zvesti načelom, lastnim narodu samemu v tem kritičnem položaju kakor pred dobrim petde-setletjem na Češkem, ko je klerikalna stranka zamudila ugodno priliko. Zato pa je treba temeljite, vsestranske izobrazbe!
Kakšen je naš narod? Kaj je njegov značaj?
Definicija je težka. Gorenjec sodi po domače, Dolenjec zopet po svoje, Kraševec spet drugače. Splošno pa moramo priznati, da je naš narod silno zmožen, nadarjen, da ima dobre volje dovolj, vztrajnosti pa prav malo, malo več kot nič. Za nas dijake je posebno važno, kako znamo spoznati in ceniti značaj. In ravno v tem slučaju, mislim, da imamo pomanjkljive temelje.
Siromaška, skoro beraška šolska izobrazba, skeptični profesorji s sivimi obrazi in bradami ne polagajo velike važnosti na značaj, ampak nas sodijo po ukazanih pravilih in postavah po tem, kar ravno v istem hipu bleknemo. Končno sodbo si ustvarijo iz izpričevala in štejejo najboljšega tistega, ki ima največ prav dobrih redov. In nadaljnji kritični obrazi delajo človeka potom izpričevala ter pozabijo, da že preprosto ljudstvo ve, da je človek sam najboljše izpričevalo.
Ko je angleška kraljica Viktorija vprašala voditelja meščanske šole v Welling-tonu, kdo naj dobi ob sklepu prvo darilo, ji je odgovoril, da tisti, ki ima najbolj kre-menit značaj, ne pa oni, ki ima najboljše izpričevalo, Značaj je ustvaril veliko Anglijo, ne razumnost.
Znano nam je, kako je svet gledal na daljnji zapad preko Tihega oceana, kaj bo storila Amerika! Že prej smo vedeli o njej, da je silno bogata", srečna, svobodna dežela, da je tam zaslužek največji. In malo jih je bilo, ki bi se ozrli v preteklost, zakaj vsi smo gledali v strahu v bodočnost, kaj bo.
Kdaj se je torej rodila ta druga Indija-Koromandija?
Ni daleč za nami doba, ko je bila ta dežela obljudena od nekaj divjakov, ko so se začeli boji med Francozi in Angleži, ko je divjala vojna za neodvisnost in so se otroci ločili od matere. Kdo je torej ustvaril v tako kratkem času najmodernejšo izmed vseh obstoječih držav? Značaj angleškega naroda!
Vstrajnost, energija, oblast nad samim seboj, zmožnost, morala, dobra in trdna volja — to so bili zakoni, to so bili imperativi, zakon je imel vsakdo v sebi. Ni bilo treba izpričeval. Pokaži sam, kar znaš, in po dejanju te bomo sodili!
Kam naj hodimo v šolo? Česa naj se učimo? Kje naj najdemo podlago o nazira-nju pri delovanju za narod? Zgledov dovolj! Kar je narodu lastnega, to bomo obdržali, tega ne pustimo vzeti nobeni sili!
Med glavnimi vzroki narodnega propadanja je gotovo propadanje morale. To nam jasno priča usoda francoskega naroda, ali, če pogledamo nasprotno angleški narod. Prvi drvi z viška v nižino, drugi se vzdiguje kot vzhajajoče solnce!
Morala našega naroda v splošnem ni izkvarjena, vendar slutim, da tudi pri nas poganjajo kali, ki so v prvi vrsti posledica svetovne vojske. Isto sodim- o dijaštvu, da so posamezni slučaji le gola lahkomiselnost; zato se ne moremo pritoževati. Vendar nas ta pojav ne sme prevzeti, da bi držali križem roke, kajti ako zatremo kali v razvitku, smo gotovi, da sadov ne morejo razviti. Tudi ni lahko delo, posebno v tem slučaju, da to, kar imamo, nepokvarjeno ohranimo. S prepričanjem trdimo, da ne more nihče, ki ni moralen, svoj narod prav ljubiti, posebno tak, ki je kakor bela vrana med ljudstvom, hočem reči, v katerega ljudstvo zaupa in mu verjame. Sam sem bil priča takemu slučaju.
Morda poreče kdo, da so te besede popolnoma nepotrebne v Akademiji, v zvezi katoliških dijakov. To trditev pobije samo en stavek iz sv. pisma, da, kdor stoji, naj gleda, da ne pade!
Narod slovenski se ne ponaša s slavno zgodovino kot se ponašajo germanski in romanski narodi. Tudi ne šteje milijonov, nima mest s krasnimi stavbami, ki bi molele proti nebu, kot bi jim zmanjkalo tal. Svet ga ni poznal, niti naš sosed vladajoči Dunaj, ampak nas je štel z Italijani vred v eno skupino. Zato ne vedo, kakšna je njegova ustvarjajoča sila, ne pomislijo na to, da neizprosna svetovna logika zahteva od vsakega naroda, da doseže svoj višek. Slovan ga ni še dosegel; naša ni sedanjost, naša je bodočnost. Ko bi bili slavni in bi nas svet poznal kot take, bi zaupali le v svojo slavo in uživali sadove preteklega truda. Mi pa zidamo v bodočnost in smo v to bodočnost tako zaverovani, da nas že ta pojem sam priganja k delu. Započeli smo veliko delo, združili smo, kar je bilo ločeno cela stoletja. Nastajajo težave, a težave moramo razumeti. Ali ste morda že videli kmeta, ki je začel zidati dom in je nehal ravno, ko je manjkalo strehe? Jaz ga ne poznam! Otroci nosijo kamenčke, odrastli težke hlode in skale — vsak torej po svoji moči!
Zdi se mi, da mnogo izobraženih ljudi sodi narodno moč z napačnega stališča. Zaverovani so v ta ali oni narod, hočejo svojega obsekati po tujem vzorcu, spraviti ga v škatljico in poslati na tuje v šolo, češ, kot rojen Francoz ali Nemec ali Anglež se bo vrnil v domovino. Kar je domačega, to ne velja ničesar, je zastarelo, z eno besedo: ni v modi. In če se jim poisreči, da se izpolni njihova želja, vstvarijo spaka, ki se z vsako kretnjo kaže domačega, vendar je toliko izpremnjen, da mu ne moremo pogledati naravnost v obraz. Pozabijo seveda, kaj je individualnost vsakega posameznika, kaj je narodov značaj in katere moči morejo izpremeniti ta značaj. Premalo pod-učeni sodijo barbarsko o posameznih narodih le z enega stališča kulture. Taka pristranska sodba je v prvi vrsti pogubna, drugič pa je znak siromašnega znanja.
Če so bili Grki idealni narod, žejen umetnosti, poezije, je bila to njihova individualnost. Čisto nasprotna je bila individualnost Egipčanov, zopet nasprotna Rimljanov, ali v sedanjem času Francozov, Nemcev, Angležev in Slovanov. Zakaj vse, kar ne izvira iz narodnega značaja, je golo posnemanje brez vrednosti.
Spoznajmo vendar že enkrat, koliko nakopičenega blaga imamo doma in ne pre-plaVljajmo domovino s tujo, manj vredno navlako.
Težka, usodepolna mora tlači narod. Gorje, beda raste, namesto da bi pojemala. Vedno več je nesrečnih družin, vedno več umsko otopelih otrok. Narod se vedno bolj vdaja pijančevanju, kot bi v teh težkih časih v pijači preizkušal svojo' moč. Velika mesta v inostranstvu počivajo, resnoba vlada po ulicah, a Ljubljana veseijači, noče zastati za Zagrebom in Sarajevom,
Pred Veliko nočjo sem videl tale prizor:
V velikih gručah so se vsipali vojaki in med njimi pomešani delavci iz Judovske ulice preko čevljarskega mostu. Bilo je vi. deti, da so silno navdušeni. In v tej navdušenosti so se valjali v treh skupinah po mostu in vpili kot gavrani: Živela Jugoslavija!
Ob vodi sem proti mostu se je valila druga tolpa. Po govorjenju in hripavem petju one znane pesmi »Tam v Brucku v taborišču!« sem spoznal, da so begunci. Dospeli so na most. Hrvaške kletvice z italijansko »Madono« so se začele vsipati od obeh strani. Kranjski hudič seveda ni manjkal. Tri prvotne skupine na tleh ležečih so se začele večati, zakaj komaj so si segli v lase, so padli na kamen kot bi človek podrl hlod.
Stražnik je pristopil zraven. Poizkušal je v začetku z lepo besedo, potem pa nastopil službeno. Pognali so ga nazadnje s klicom: Mi smo boljševiki!
Končno so se razšli, in ko so bili že daleč narazen, so se še vedno pozdravljali: begunci so zmerjali vojake s psi, vojaki begunce s tolpo, ki se okrog potika, ki je že slednjemu trn v peti. A čudno zadnje vpitje se je končalo z »Živela Jugoslavija!«
Spomnil sem se pesnika-trpina Lov-renčiča in njegovega očenaša. Spomnil sem se izjave nekdanjega cesarja, ki je kot prestolonaslednik imenoval nas Slovence pijano tolpo, ki Se bliža propadu. Še mi je donel klic »Živela Jugoslavija!« in nisem videl v tej besedi ljudske duše pred kakim pol letom, ampak brezmejno sramotitev, potrdilo izjave prejšnjega cesarja: kaj bi se opravičevali, saj smo res taki! Videl sem te ljudi, kako kriče in zabavljajo nad svojo državo, da jim je plača premajhna, kako kažejo oblastem blede otroke: tu jih imate, pa skrbite zanje, a zraven kakor bi se jim v obraz posmeh ovali, češ: potem mi ostane edino še skrb za vino! Vsega so krivi drugi,
le oni so živalsko mučeni, nihče ne skrbi za nje, to so navadne fraze pri protestih!
Kot je prislovica iz našega dijaškega življenja, da je ta ali ona ljubezen čisto študentovsko-petošolska, ravno tako» je že v splošni rabi, lahko rečem, takorekoč v modi študentovski krok. Ta pojem pa ni omejen, tudi nam mnogokrat ni mogoče določiti definicije, ker izgovorov je navadno toliko, kolikor krokov. In če kar na slepo verjamemo' tem izgovorom, jih tolmačimo kot nekaj čisto pravilnega, naravnost koristnega, češ, človek mora biti vesel, in dolgočasnost je vsakemu idealistu trn v peti. Pokažejo nam pokojnega Kreka, češ, tudi on je včasih krokov in prav temeljito, da je nekoč naslednji dan ubil epruveto pri fizičnem poizkusu,
Študentovskega kroka in popivanja pa ne smemo šteti v isto» vrsto kot ravnokar omenjenega pijančevanja. A to je tudi razumljivo: v prvi vrsti se razlikujejo finance, dalje 'je študentovskih policistov mnogo več, in dijak ni ponoči skoro nikoli zunaj na varnem. Tudi čast je vsaj malo večja kot pri proletarcih, in kadar mu že dopušča čas, si rajši izbere pot v gledališče kot v zakotno krčmo, ker ga v prvi vrsti manj stane, zraven je pa užitek večji.
Potemtakem je študentovski krok bela vrana in samo spomin iz starih, boljših časov. Torej ni nobenega vzroka, da govorimo o slabih straneh našega dijaštva na tem polju. Prav! Poglejmo pa, kaj pravi domoljubje, kako vpliva tako življenje na dijaško dovzetnost, na dijaške ideale!
Abstinenčno gibanje se je začelo tudi pri nas, in ko sem slišal že od večine, v napačni metodi. Rigoristi in skrupulanti v svojih načelih uspevajo v domačem, najožjem krogu. Da bi pa z njimi vplivali uspešno na javnost, se jim ne posreči. Kajti ravno abstinenčno gibanje s popolno zdržnostjo ne more uspeti, ker se narod ne more kar na mah odvaditi in se iz vseh pridig samo norčuje. In medio virtus.
Večina dijakov je idealna vsaj v tem oziru, da si zida bodočnost veliko lepšo kot se potem zgodi. Ko pa vidi, da se ruši blagostanje naroda, ga mora boleti srce, vskipeti mora, iti tudi v nevarnost s programom, da se ta bolezen vsaj omeji. Naše ljudstvo rado uboga! Križem rok ne čakajmo kralja Matjaža, z lastnim zgledom pokažimo, da naše ideje niso samo besede, da imajo v sebi življenjsko silo. Bodimo narod poštenjakov!
Sveta si zemlja, in blagor mu, komur plodiš!
Domovina, ti si kakor zdravje! Močan si, slovenski narod! Tisočpetsto let krvaviš, a izkrvavel nisi! Sloveni niso navajeni služiti tujim gospodarjem, re dajati iim davkov, ampak pobirati jih! Slovenci so bili vedno demokratično ljudstvo!
Pet stavkov — kot kladiva udarjajo ob naša srca. Resnica je v vseh, treba nam je izbirati pot, ki vodi do njih!
Sveta si zemlja, in blagor mu, komur plodiš! Ta zemlja mora ostati sveta našemu ljudstvu, v njo mora naš kmet vsaditi svoje sice, da je nikdar ne da tujcu v plen. Povejmo mu to resnico!
Domovina, ti si kakor zdravje! Poklicano nazaj tisoče iz ameriških in nemških rudnikov, ali pa vsaj zabranimc, da ne bo domovina več krvavela na tej rani! Tujci so lahko udobno živeli, domačini ne? Stari se vračajo — kje so sejali, da prihajajo r.azaj le umirat?	»
Močan si, slovenski naicd' Ali naj dvomimo? Na severu, jugu in zahodu so potiskali nože v osrčje telesa. Tisočpetsto let je kapala kri, težka je biia preizkušnja, a narod se je držal, ker je močan, ker narodi sploh ne morejo prenehati, tako priča neizprosna svetovna zgodovina!
Sloveni niso vajeni služiti gospodarjem, ne dajati davkov, ampak pobirati jih, so odgovorili Obrom. Tu je polje fantazije za naše pisatelje, je dejal Krek Finžgarju, ta pa je začel pisati povest »Pod svobodnim solncem«. In prepričan sem, da posebno pri mladih dijakih, ki kipe v ognju, ne more ostati brez vpliva.
Slovenci so bili vedno demokratično ljudstvo!
Kaj govori knežji kamen na Gospo-svetskem polju? Kaj ne dokazuje polom avstrijskega cesarstva ravnokar omenje-njenega dejstva? Novi Napoleoni hlepe po slavi, mečejo med ljudstvo cele koše obljub. Ne pozabimo resničnega Napoleona! Poglejmo v Egipt, kako so umirali francoski vojaki v pomanjkanju, poveljnik pa je skrivaj zbežal domov, ne meneč se, kaj bo z vojsko, ravnoisti poveljnik, ki je kazal na piramide, na štiri tisočletja nazaj!
Moskva — Berezina — francoske Kane! Zopet je zbežal pred vojsko v Pariz. Sedem milijonov Francozov je bilo žrtev pohlepnosti največjega vseh tiranov, kakor ga imenuje Chataubriand. Krivične vojske — umetne združitve nimajo pogoja za obstanek, kar je naravnega, to obvelja!
Koga naj se bojimo, kaj trepečemo pred grozoto, ki se pojavlja kot temen oblak na nebesnem svodu? Kdo je oni, ki
nam piše pogin, kje je sovražnik, da bi uničil naše ljudstvo, ta močni narod slovenski? Kdo mu bo pisal zgodovino bodoč" nosti, kdo more zatajiti .dolgih tisočpetsto let, kdo pozna navdušenje naših prednikov, ki so v prevelikem sijaju gledali Slovena že pred Trojo, videli ga gospodarja naše sinje Adrije, Rimljana pa učenca v njegovih ladjedelnicah?
Lepa je Italija, tujcem mnogo lepša kot naša domovina. Svet jo pozna že od davnega časa, potomko rimskega imperija. V njeni pradavnim je tolik sijaj, da si ne more misliti vnukov brez njega. Valovi popotnikov, kot bi se vršilo zopet preseljevanje narodov, drvijo preko naše domovine v njeno okrilje. Ne gledajo, kaj je lepote na tej poti, ampak komaj čakajo, kdaj jih popelje vlak v drugo obljubljeno deželo.
In ko' stopajo z umetniškimi obrazi od mesta do mesta, jih starodavnost preslepi tako hudo, da ne znajo iskati zrna, skritega v plevi, ampak mečejo vse skupaj v en koš!
Slavna je bila Italija — zdaj ni več! Ponašati se more le z deli iz starodavno-sti kot spominom, ki je ne more zapustiti.
Mogočna je bila Italija, močnejša kot vse države pred njo in za njo do današnjega dne.
Krepost je bila doma v tej državi. Njena roka je zagrabila tudi našo sedanjo domovino in jo krčevito držala, kot ropar, držeč otroka nad prepadom!
Minilo je od tedaj skoro dvatisoč let. Namesto zdravega, mladega orjaka, ki se igra z narodi, kot bi preobračal kocke, nam je ostal še upognjeni starec brez visokega poleta, ki počasi hira in se upogib-lja in ne umre, ker pač umreti ne more.
Starec se opira ob palice, išče si vodnika, ki bi ga podpiral na obeh straneh. In ta starec naj zasanja o moči — pustimo mu veselje, saj so le sanje. Kdo mu verjame? Nihče izmed onih, ki jim je resnica in pravica sveta, tudi takrat ne, ko si zagrne obraz z blestečo krinko in hoče plezati naravnost po strmi skali. Potegnil mu jo bo z obraza, se ne bo ponašal z njim, ampak mu kvečjemu izkazal sočutje in priznal, da bi rad, pa ne more.
Italija je dosegla že svoj višek, od njega vodi pot navzdol, ne navzgor! Presodimo pravično in ne bodimo šalobarde. Čas je najboljši zdravnik za take bolnike, in tudi njo bo ozdravil !
Kaj je storila peščica domoljubnih Grkov proti barbarski, suženjski perzijski tolpi? Pognala jih je nazaj, odkoder so prišli. Slovenci, vi ste Špartanci med Slo-
vani, so nas pozdravili severni slovanski gostje, ko so ustanovili narodni svet za tedaj še ne prosto Jugoslavijo!
Tovariši! V veliki dobi živimo. Narodnost in blagor ljudstva slišimo povsod, kjerkoli se vrši kak shod, naj bo že te ali one stranke, da človek nazadnje ne ve, kdo ima prav. Zrno je skrbno zakrito s plevami, treba ga je izluščiti.
Naš narod je v veliki večini veren sin katoliške cerkve, posebno kmečko ljudstvo. Naš narod je žejen prave svobode, in
temu narodu smo dolžni služiti z dušo in telesom.
Kakšna je torej dijaška naloga? Kratek je odgovor: Klesati je treba, da mu damo kremenit značaj! Trdna, neupogljiva volja mu rodi odločen nastop. Temeljita izobrazba mu pokaže pot: Tu korakaj! A gorko, narodno čuteče srce naj razlije iz globine svojo- kri, naj prosi, naj odpušča, naj združuje vse k skupnemu ognjišču v zavesti:
»Narod nas je dal, narod naj nas ima.«
'®oooppoo®ooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooo(
Lisiek
'30000000000<xx>00000000000000cxxx>000000000^^
Koroška in slovensko dijaštvo.
Nemška invazija na Koroškem je vsaj to dosegla, da je vzbudila za Korotan pozornost tudi drugod. Dozdaj so bile Karavanke visok zid, ki je preko njega le malokdo pogledal. In le malo se jih je našlo, ki bi bili poznali nas na severu; a oni malo-brojni, ki so se uživeli v nas, so čutili z nami, so nas vzljubili.
V Statistikah se navaja 130.000 Slovencev na Koroškem od 380.000 prebivalcev. A kdo se je zmenil za te številke?! Saj niso verovali, da smo to Slovenci, ki prebivajo v srcu bivše Karantanije, potomci onih Slovencev, ki so si ustoličevali svoje vojvode na Gosposvetskem polju, onih Slovencev, ki so pisali vsemu narodu najlepši del zgodovine, Slovenci, ki so prvi pričeli dramiti jug, da so se pri nas rodili Majar, Janežič, Einšpielerji itd.
Postavili so Karavanke med vas in nas, da nam zapro pogled na jug. Zamašili so nam usta in trobili v svet, da smo srečni pod nemškim terorjem. Ne bom našteval vseh duhomornih razmer; saj so narisane v brošuri »Aus dem Wilajet Kärnten«, izdalo Kat. pol. in gosp. društvo na Koroškem 1. 1913.
Pišem to vse radi tega, ker je dejstvo, da je celo slovenska inteligenca .nepovolj-no poučena o narodnostnih razmerah na Koroškem, da se sliši, saj na Koroškem so sami nemčurji. Res je, da večina Slovencev na Koroškem ni preveč zavedna.; toda, ali naj ubogo ljudstvo, ki je vajeno hlapče-vanja, ki je vajeno tujčeve pete, radi svoje plahosti ostane i nadalje v suženjstvu?
Naloga inteligence, posebno dijaštva bo, da prouči Korotan; našlo bo toliko dragocenega, našlo bo hvaležno, dovzetno ljudstvo.
Koroški akademiki snujejo že zdaj klub, ki bo imel nalogo, opozoriti na jugoslovansko Švico, na naravno krasoto in bogastvo slovenskega Korotana. (Mimogrede omenjam, da ima Koroška največji rudnik za svinec v Jugoslaviji, in to v Črni pri Prevaljah.) Bo pa to tudi obmejni branik, ki bo šel za ciljem, da se poživi tja do Gospe Svete slovenski živelj. Za trdno namreč upamo, da boi Gosposvetsko polje naše.
Opozarjam že zdaj tovariše somišljenike, da nam bodo pri narodnem delu v Korotanu zaslomba. Bati se je namreč, da se liberalizem ne razširi tam, kjer do sedaj ni bilo nobenih strankarskih bojev. Že v tem kratkem času, kar smo bili pridruženi Jugoslaviji, se je opažalo sistematično napredovanje liberalne stranke. Ker »Mir« ni izhajal, oziroma ni mogel biti dostavljen iz Celovca, je začel izhajati v Velikovcu »Jugoslovenski Korotan«, ki je sicer imel na čelu zapisano nadstrankarstvo, a je bil v resnici glasilo bodoče liberalne stranke na Koroškem. Radi nekaterih zaspanih zastopnikov SLS je bila resna nevarnost — posebno še, ker je pretežna večina uradnikov (poštnih, železničnih, davčnih) in učiteljev, kar smo jih dobili poslane od ljubljanske vlade, liberalna! — da se zateče že napol preživeli liberalizem v Korotan. Že v »Straži« je opozarjal nek dopisnik na to nevarnost in nekako končal: kdor bo prej prišel, bo prej mlel!
Upam, da bodo do počitnic meje določene. S tem se odpre dijaštvu široko in hvaležno delovanje. V prvi vrsti mora inteligenca proučiti koroške razmere. V to svrho upamo, da bo prvi sestanek slovenskega dijaštva na naši severni meji, na slavnem Gosposvetskem polju, tam ob pomniku naše svobode in demokracije, ob vojvodskem prestolu.
PETAR IVANO VIČ:
Reforma srednje šole.
Že pred vojno se je obravnavalo vprašanje reforme srednjih šol, zlasti v naših deželah. Šole, ki nam jih je dala Avstrija, nišo odgovarjale našim narodnim in kulturnim potrebam. Po šolah se je šopiril tuj, nemški duh; one tudi niso ustrezale svojemu namenu, ki je vzgoja in izobrazba mladine. Kaj krepko je to povedal ranjki Cankar.* Pravi namreč: »Gen-ljiva nevednost ni le posledica, temveč je predpisana poglavitna zapoved, je duh in
vsebina avstrijske šolske vzgoje---.
Kolikor avstrijski 'študent pridobi modrosti, si jo mora takorekoč spotoma in naskrivaj pobrati na cestdl; domača vzgoja mu je da malo, šolska pa nič. Trdim celo, da šole, s kakršnimi nas je bil avstrijski bog udaril, ovirajo duševni razvoj človeka, da nam, rekel bi, zaplankajo razum, ker ga stiskajo' ter ponavadi sčasoma res potisnejo v eno samo tesno strugo, C, kr. šole so bile že prvotno ustanovljene za posel, da vzgajajo c, kr, uradnike; ne vzgoje pa niti takih, temveč le c, kr. pisalne stroje. Mladenič napravi maturo, je do vrha nabasan z različnim »znanjem«, a bolj od lune in zvezd mu je tuj tisti svet, v katerem ^ivi in na katerega je navezan z vsemi nitmi svojega bitja in nehanja. Med nami žive ljudje, ki so bili izvrstno opravili svoje takoimenovane »študije« in ki jih spoštljivo' prištevamo cvetu izobra-ženstva; ali vprašaj jih o stvareh, katerih se niso bili »iz glave« naučili, pa se boš razjokal od smeha in bridkosti. Ko sem bil dovršil realko, so mi bile pač znane rodbinske razmere cesarja Nerona, poznal pa nisem politične zgodovine slovenskega naroda; vedel sem, kakšen da je bil razvoj agrarne zakonodaje v rimski republiki, nisem pa vedel, kakšen da je volilni red za kranjske občine.«
Sedaj pa, ko ni več stare koklje, ki ni mogla videti piščanca drugačne barve od ostalih, ko je zlato solnce svobode pregnalo črno temo robstva, sedaj si bomo lahko sami uredili svoje šolstvo. In res! Na vseh koncih in krajih se že razpravlja o reformi šolstva; izvedenci podajajo svoja mnenja, pri vladi prerešetava posebna komisija to vprašanje in časopisi so polni raznih nasvetov. Prav je, da se vsi mero-dajni faktorji s tako' vnemo bavijo s tem
vprašanjem; saj se z dobrimi šolami gradi več ali manj prihodnjost države.
Naj bo dovoljeno enkrat tudi dijaku o tej stvari izpregovoriti.
Oglejmo si najprvo posamezne predmete, nedostatke njih poučevanja, in poglejmo, kako bi se jih dak> odpraviti.
Za vedenj^fn je v izpričevalu na prvem mestu verouk in tja tudi spada. Namen verouka je gotovo poučiti dijaka o nauku svete vere in o njeni zgodovini. S tem pa tudi vzgojno vpliva na mlade ljudi. Zato moramo že iz tega vzroka biti odločno proti temu, da bi se odpravil verouk iz šole. Šola ne sme skrbeti samo za intelektualno izobrazbo, ampak imeti mora tudi predvsem skrb za izobrazbo srca. Vzgojiti mora narodu značajne ljudi. A kako naj to stori? Morebiti na podlagi kake avtonomne morale, ki sloni na praznih modernih frazah? Tukaj ji more pomagati edino-le vera. Kajti »brez Boga izgubi tudi nravnost svojo življenjsko silo in radikalizem sam priznava, da je nravnost socialen po-stulat in princip življenja. Brez principa življenja torej tudi ne bo življenja«.* Zato verouk ne sme iz šol, ampak se mora še izpopolniti. Učna metoda naj se še bolj prilagodi praktičnemu življenju. Profesorji naj bodo kolikor mogoče najboljši, kajti nikjer ni toliko odvisno od profesorja kakor ravno pri tem predmetu. Profesor mora biti pravi psiholog, ki pozna vso dijakovo psi-ho; a poleg svoje stroke, mora biti tudi drugod dobro podkovan.
Za veroukom pridejo na vrsto jeziki. Pri slovenščini je treba precej preurediti, kajti slovenščina je doslej nasproti nemščini igrala suženjsko vlogo. Odpravijo naj se predvsem zastarele Sketove slovstvene čitanke (o Župančiču n. pr. je v njih samo pet vrstic). Uvedejo naj se obligatnaN predavanja; z njimi se fantje vadijo nastopati, kar je v današnjem času velike vrednosti. Omenim naj tudi neko neumno navado, da namreč nekateri profesorji črtajo v nalogah vse, česar niso sami povedali. S tem ubijajo v dijaku samostojno mišljenje, pa tudi veselje. Saj naloga je zato tu, da se dijak nauči samostojno misliti in izražati, ne pa, da ponavlja kakor papagaj profesorjeve misli in besede.
Nemščini je že precej odklenkalo, na nje mesto bo stopila hrvaščina. Vendar se nemščina ne sme popolnoma odpraviti, ker
* I. C., Kako sem postal socialist, Demokracija I. (1918 ) 289/90.
* Dr. A. Ušeničnik, Narod, radikalizem in vera. Čas VI. (1912.) str. 62.
smo Slovenci še vedno kolikor toliko odvisni od nemške kulture, ki }e, kar moramo priznati, visoko razvita.
Za grščino se bije hud boj, a na humanistični gimnaziji bo gotovo ostala. Mnogo se govori o vrlinah klasikov in prepričan sem, da jih tudi imajo; vendar vsled krive metode prav malo občutimo te vrline. Nekaterim profesorjem gre samo za oblike in konštrukcije, namesto da bi gledali predvsem na vsebino. Iz aoristov in raznih period se menda prav slabo spoznava kultura starih narodov. Zato pa je tudi med dijaštvom tak odpor proti klasičnim jezikom. Ignoti nulla cupido!
Ravno tako je z zgodovino: učimo se same letnice in vojske, kulturno zgodovino pa še tisto, kar je je v knjigah, izpušča-mo. Kakor bi v prejšnjih časih živeli sami kralji in cesarji, ljudstvo pa ne. Skrajni čas je, da to preneha. Poučuje naj se predvsem kulturna zgodovina (zlasti v višji šoli), posebno še zgodovina umetnosti.
Isto je z zemljepisjem; vse gre samo na metre, važno (zlasti sedaj) narodno gospodarstvo se pa jemlje prav površno.
Tudi pri naravoslovju se rado greši. Dijak se mora »drgniti« in »guliti« različnih formul, ki mu kmalu na čuden način izpu-hte, opušča se pa praktična stran. Sploh se povsod spušča preveč v detajle, dijak naj bo -prvi fizik, geograf, filolog in ne vem kaj še.
Toda kaj bi govoril o reformi poučevanja posameznih predmetov. Najprej moramo reformirati naše profesorje! Večinoma so teh nedostatkov krivi gospodje sami. Seveda vsi niso taki, je dosti častnih izjem. Zato so ti najbolj priljubljeni. Pa tudi od te reforme ne smemo preveč upati, kajti vedno bo nasprotje med teorijo in prakso.
Zdaj pa še nekaj! Čeprav bo šola še tako dobro urejena, vendar ne bo mogla nuditi vsega. Mnogo si bo moral dijak sam z lastno pridnostjo pridobiti. Najlažje se bo to zgodilo po društvih, organizacijah. Iz lastne izkušnje vem, koliko koristi ima človek od organizacije. »V organizaciji se navadijo ljudje, da delajo drug za drugega. S tem ubijajo v sebi sebičnost, goje zmožnost, živeti kot člani večje družbe, si kre-pe versko in narodno zavest, na drugi strani pa kot odborniki in predsedniki vladati večjo družbo — in da imamo ljudi, ki znajo ubogati in vladati, je predpogoj sa-movladanja, svobode — in s tem kličejo nase in nad naš narod božjega blagoslova.
V organizaciji se ljudje tudi ugladijo v občevanju.«*
V	različnih odsekih pa lahko poglobiš svoje znanje. Zato naj se srednješolcem dovolijo organizacije po svetovnem nazi-ranju.
Tukaj naj tudi omenim neumne na-redbe, da dijak ne sme, oziroma sme le z dovoljenjem profesorskega zbora obelodaniti svoje proizvode. Ta naredba naj tudi izgine.
Premalo se tudi ozira na telesni razvoj in pa zdravje dijakovo. Gojiti bi morali bolj telovadbo, zlasti pa šport, V tem oziru smo daleč za zapadnimi narodi. /
Zelo potrebno bi bilo, da bi revni dijaki imeli brezplačno zdravnika in zdravila. Za vajence se skrbi, za dijake pa ne.
Mnogo bolj bi morali tudi izbirati učence. Velikanski je naval v gimnazije. Med tolikim številom je seveda mnogo takih, ki sploh notri ne spadajo. Premnogi bi zelo koristili sebi in drugim, ako bi se pravočasno posvetili kmetijstvu, obrti ali trgovini. Tako se pa z največjo težavo, s pomočjo maminih prošenj zbašejo skozi višje šole, ne da bi imeli potrebnih zmožnosti, in množe duševni proletarijat. Žal so starši nekaterih slojev mnenja, da mora vsak, ki ni popolnoma pripaljen, študirati. Pa tudi premlade jemljejo v šolo. Šele s končanim 11, ali 12. letom naj bi se jemali.
Gledati moramo tudi, da imamo dobre profesorje. Kdor nima poklica, naj ne gre v ta stan; ravno tako tudi ne tisti, ki nima krepke volje in odločnosti. Seveda morajo biti pa profesorji tudi stanu primerno plačani,
K reformi šol.
Dosti se razpravlja sedaj o reformi srednjih šol. Pozablja pa se pri tem na reformo ljudskih šol. Kajti tudi to vprašanje je zelo važno, in sicer posebno s so-cijalnega stališča.
V	srednjih šolah se bodo morali opozarjati študenti na razna socijalna vprašanja, ki jih omenjajo ali rešujejo razni latinski pisatelji. Le poglejmo' n. pr. Salusta! Koliko socijalnih zanimivosti bi našli le pri njem! Seveda, če se gospodje zanimajo samo za razne čase, konštrukcije etc., seveda potem:...!
Sedaj se rešuje pri nas agrarna reforma, katere glavni namen je, zboljšati kmetu njegovo socijalno stanje in ga dvigniti
* I. Dolenec, Dr. J. E. Krek, Koledar D. S. M. 1919., str. 107.
do tega, da se bo zavedal, da je na svoji zemlji gospod! To se mora vcepiti v dušo že otroku, da ne bo več tistega večnega preseljevanja v Ameriko in drugam. Otrok mora že z malega v berilu videti plug, lopato, njivo, dom, kokoš itd., da se na ta način navduši za svojo grudo in priveže na dom.
Zato je pa treba tudi izobraženih kmečkih učiteljic, ki mu bodo to vcepljale v dušo, in ne mestnih frajlic in falira-nih študentov, kajti skoro samo iz teh se je dosedaj rekrutiral učiteljski stan.
Kmetska šola je za kmeta in kmet mora imeti svojo besedo za vzgojo svojih otrok. (Puntar.)
Dobro bi bilo o tem še razmišljati.
Avgust Jug.
Slovenščina v šolah.
Vse se reformira in prenavlja. Reformirali sicer še niso srednjih šol, a toliko /bi že lahko naredili, da bi sestavili provi-zoričen učni načrt slovenščine, ker vladajo v tem pogledu gorostasne razmere. V petem razredu se še nekod opleta s slovnico, drugod jemljejo poetiko, tam narodne pravljice, v šestem študirajo tu že Prešerna, drugod obdelujejo vso našo liriko, bero že Meška, brezmiselno in brez vsakega načrta predavajo vsakovrstno zmes, v sedmi pričnejo tu z literarno zgodovino, drugod že jemljejo Župančiča, v osmem premlevajo1 še enkrat Prešerna, ki so ga študirali mogoče že v šesti, drugod si zapomnijo o Župančiču tistih 5 vrstic, kar jih je v Sketu — grozno! In potem naj si ustvari dijak, ki se ne bavi odločno samo z literaturo, o tem kak pregled? Ni čuda, da odhajajo v literaturi tako slabo podkovani v svet. — Zakaj se nemščina uči po načrtu? Saj imamo sedaj Grafenauerjevo >Kratko zgodovino« in njegove čitanke baje dobimo!
V tem oziru je treba nujne odpomoči, in sicer še preden bodo za trajno pre-osnovali srednje šole. Zenaj Nevart.
Študijske knjižnice.
Vlada je izdala naredbo, po kateri bodo morali v bodoče vsi časopisi, tiskarne in založbe vposlati po 3 dolžnostne ek-semplare na licealno knjižnico v Ljubljani, na zagrebško in belgrajsko narodno biblioteko, ki so s tem vse proglašene za ravnopravne biblioteke države. — Komisija, ki v Sofiji išče knjige narodne biblioteke, je našla dosedaj 30 zabojev knjig in
rokopisov, ki so jih Bolgari vzeli iz knjižnice. —• Znano, izredno bogato in dragoceno knjižnico svojo je baje Jagič prodal Čehom, Pridržal si je samo pravico, da se mu puste za njegova raziskovanja potrebni knjižnični deli v uporabo za poljubno delo. Škoda, da se ni za to pobrigala naša država, in da so nas prehiteli Čehi. — Knjižnica akademije znanosti v Pečuhu, katere predsednik je škof Julij Zi c h y , se je konfiscirala in bo premeščena v Belgrad.
Učne knljige za srednje šole,
V zalogi Jugoslovanske knjigarne v Ljubljani izidejo začetkom šolskega leta 1919/20 sledeče učne knjige za srednje šole:
prof. dr. Brežnik, Francoska slovnica; Pajk - Kržišnik, Zemljepis za srednje šole, I. del;
prof. Bradač - Osana, Grška slovnica; prof. Bradač, Grška vadaica; Grafenauer, Slovenska čitanka za višje razrede gimnazij in realnih gimnazij, I, zvezek;
Matek, Geometrija za šesti, sedmi in osmi gimn, razred;
prof, Bučar, Zgodovina starega veka za nižje razrede srednjih šol;
prof. Pire, Zgodovina starega veka za višje razrede srednjih šol;
ravnatelj Schreiner, Dodatek k ljudsko-šolskim čitankam;
prof. Bučar, Grško - rimske bajke in pripovedke.
Šolska vzgoja na Angleškem,
Angleži nimajo državnih šol in ne nad-zorovalne šolske dolžnosti. V tem oziru priznava osebna svoboda le vseobčo nravnost in navadne meje. Angleškim staršem odkazujejo običaji družabnih razredov, h katerim pripadajo, šole, katerim imajo izročiti svoje sinove v pouk in izobrazbo. Način in obseg tega šolanja ureja zopet tradicija ter se odteguje državnemu vplivu in preizkusni kontroli. Ali angleško šolstvo je, kar se tiče razvoja telesa in značaja, izborno, ampak glede znanosti in vede pa stoji daleč za nemškimi zahtevami. Normalna izobrazba je pomanjkljiva, posebno glede znanja tujih jezikov ter zgodovine in zemljepisja tujih dežel. Če dobimo Angleža s temi znanostmi, si jih je izvestno pridobil na celini. Da pa v vsakdanjem življenju izvrši dosti praktičnega dela, prihaja odtod, da angleškega mlade-
niča ne ovirajo razne preizkušnje, ki jih mora napraviti naš mladenič, ampak stopi v življenje brez njih in si pozneje izpopolni svoje znanje. Angleško naziranje prepušča mladini prosto izbero izobrazbe; nravni pritisk ga sili, da se normalno izobrazi, kar zahteva ravno njegova vrsta od svojih članov. Ne zahtevajo- si izpričevala, ampak izdatno delo. Zdravnik ali odvetnik pride do veljave, ko se izkaže; kako in kdaj si je pridobil svoje znanje, to je njegova reč, Angleži dajejo torej prednost praksi pred teorijo, (Več. 1.)
Češka ljudska univerza v Pragi,
Čehi so si leta 1918, ustanovili prvo svoje ljudsko vseučilišče, ki so ga nazvali v čast in slavo češkega mučenika, Husovo ljudsko univerzo.
Delavec Deherme je leta 1898. ustanovil v Parizu prvo ljudsko vseučilišče, ki se je zvalo Université Populaire. Ljudstvu, zlasti delavcu, so predavali razni znanstveniki in strokovnjaki o vseh kulturnih in socijalnih vprašanjih. Vpliv teh univerz se je kmalu pokazal. Delavstvo in sploh vse ljudstvo se je pričelo bolj zanimati za kulturna vprašnja kot kdaj prej. Znanje ljudskih mas se je na ta način zelo- poglobilo. Po vzorcu takih franc, vseučilišč so ustanovili enaka podjetja v Italiji, Belgiji, Angliji, na Španskem, v Holandiji, v Egiptu, na Danskem, v Nemčiji, tudi v daljni Rusiji in v Avstriji (dunajski Volks-heim).
Čehi so si ga že ustanovili. Tudi mi ga potrebujemo. Gre se za to, da se zainteresirajo za najraznovrstnejša vprašanja tudi široki krogi, masa našega ljudstva,
J, T,
Razno.
Dne 26. aprila je preteklo 20 let, odkar je izdihnil Dragotin Kette, eden izmed znane četvorice — prvih predstaviteljev naše moderne: Župančič, Murn, Kette, Cankar. Slovenska javnost se te dvajsetletnice ni spominjala. — *
Dne 2. maja je minulo 400 let, odkar je umrl veliki slikar, arhitekt in kipar Leonardo da Vinci, znani univerzalni genij, katerega največja zasluga je, da je dal risbam gotovo anatomično podlago in prvi slikal materijo v svetlobi. Znani sta njegovi znameniti deli — sliki »Zadnja večerja« in »Mona Lisa«. Z njegovim nastopom se je pričela nova doba renesance. —
Pri ministrstvu za prosveto so napravili načrt za osnutje odseka za umetnost. Tak odsek bi bil potreben, ker je nujno potrebno, da se poda vsemu umetniškemu delovanju trdna podlaga, da ima zaslombo
v vladi, da se lahko razvija.
*
V Ljubljani se je ustanovila »francosko-slovenska organizacija« pod vodstvom g. L, C. M e u r v i 11 a , ki ima namen pospeševati medsebojne stike med Francozi in Slovenci, Organizacija izdaja svoj list »L a Revue Franc o-Slovene«, katerega sta izšli dosedaj 2 številki,
Ravnotako se ustanovi »Ruski krožek«, ki je obstojal že pred vojsko, za pospeševanje medsebojnih stikov med Rusi in Slovenci,
*
Malo pred prevratom se je otvorilo v Ljubljani gledališče z »Divjim lovcem«, z dramo, ki sta se ji pozneje pridružili tudi opera in opereta. Da je bilo gledališče zelo potrebno, je pokazala skoro vedno razprodana hiša. Po prevratu se je v nemško gledališče preselila naša drama in dobila podlago, da se lahko svobodneje razvija, Pozneje so se, žal, pojavila neka ne-sporazumljenja, ki so imela za posledico, da več domačih igralcev zapusti naše gledališče, Upamo pa, da se naša drama zdrži vsaj v sedanjem položaju, in da se uprizoritvam »Hamleta«, »Smrti majke Ju-govičev«, »Verige«, »Strahov« in »Pelikana« pridružijo še boljše uprizoritve,
*
Nova založništva. Še avstrijske oblasti so dovolile zopetno delovanje »Slovenske Matice«. Matica je prenovljena takoj začela z delovanjem in izdala dosedaj že dvakrat publikacije. — Prenovljena »Leonova družba« si je z izdajanjem »Čas«-a in pa Škrabčevih zbranih spisov pridobila mnogo zaslug. — Še koncem leta 1916, se je ustanovila »Tiskovna zadruga«, ki je prevzela »Lj. Zvon« in pričela z izdajanjem knjig. Priznanje zasluži radi izdanja »Besov« in 1. zvezka Jurčičevih zbranih spisov. — Eno leto potem se je ustanovila »Nova založba« in stopila z izdanjem Cankarjevih »Podob iz sanj«, Debevčevih »Vzorov in bojev« ter Levstikovega »Martina Krpana« pred javnost. Znova je pričela letos delovati z izdanjem »Verige«. Svež pokret, ki se je pojavil, obeta mnogo sadu,	J. T.
oooooo<x>oooooooooooooooooooooooooooocooo^
Vesinik
C oooooooc ooooooo o oooooooo oocoooo ooooc; OCOO OOOOOOOC C ooooocc oooococc OOOOOOOO0000 oooo oooooooo L-COOOOOC C DOOOOOO o<
Na zadnjem občnem zboru Katoliškega akad. starešinstva v Ljubljani se je izvolil sledeči odbor: Dr. Mirko Božič, predsednik, dr. Franc Gnidovec, podpredsednik, ravnatelj Anton Dokler, blagajnik, Narte Velikonja, tajnik; odborniki: dr. Ivan Perne, prof. Bogumil Remec in prof. dr. Josip Srebrnič.
Shod jugoslovanske akad. omladine v Ljubljani, V očigled neznosnim krivicam, ki jih trpi velik del našega naroda vsled zasedbe in nasilstva po tujcih, se je zbrala jugoslovanska omladina v nedeljo dne 2. svečana v Mestnem domu. Shoda se je udeležilo tudi mnogo prijateljev našega di-jaštva. Velika dvorana Mestnega doma in hodniki so bili nabito polni. Sklicatelj, ju-rist Dokler, otvori zborovanje ter predlaga za predsednika gospoda profesorja Vese-njaka, za podpredsednika jurista Žniderši-ča, za tajnika učiteljiščnika Seliškarja. — Predsednik poda besedo glavnemu referentu juristu Žužku. Iz njegovega govora povzemamo sledeče:
Dijaštvo stopa v javnost danes brez razlike mišljenja in stopnje študij, da pred celim svetom slovesno ugotovi naše pravice in protestira proti italijansko-nemško-madžarskem imperijalizmu ter zahteva, da se izvede samoodločba narodov na podlagi Wilsonovih načel dosledno in povsod. Gorica, Goriška, Trst, Istra so bila, so in morajo ostati naša. Napeli bomo vse svoje žile, da iztrgamo te kraje pohlepnežem še danes, če pa ne bi šlo, organiziramo in pro-bujamo narod za velikopotezno iredenti-stično gibanje. Govornik po podrobnem utemeljevanju dijaškega stališča predlaga resolucijo, ki se glasi:
■ Slovensko dijaštvo brez razlike svetovnega naziranja in stopnje študij izjavlja slovesno, da zahteva na podlagi Wilsono-vih načel popolno narodno svobodo in uje-dinjenje za vse dele našega troimenega naroda. Protestira proti krivici in proti impe-rijalističnemu nasilstvu od strani Italijanov, Nemcev in drugih nasilnežev. Zagotavlja, da ne prizna nikdar in nikoli, da bi se odtrgali od našega ozemlja posamezni deli iz kakršnihkoli vzrokov. Kot neločljive dele jugoslovanskega našega ozemlja smatra na podlagi etnografskega principa in v smislu Wilsonovih načel celo Goriško brez Fur-
lanije, slovensko Benečijo, Trst, Istro, Reko, Dalmacijo z vsemi otoki, zasedene dele Kranjske, slovenske Koroške ter Štajerske. Tako tudi pokrajine v Prekmurju, Banatu in Bački.
Prisega, da hoče nedotakljivost in suverenost našega naroda braniti do skrajnosti. Ako nam svetovni mir ne prinese uresničenja vseh naših zahtev, ne moremo jamčiti za mir in sporazum v bodočnosti.
Nato se oglasi k besedi zastopnik iz Reke. Slika italijanska nasilstva, pozdravlja delo lovenske omladine. Predsednik predloži še sklep organiziranega dijaštva na državnem moškem in ženskem učiteljišču, ki se glasi:
Mi bodoči učitelji in vzgojitelji danes slovesno' obljubljamo, da hočemo svoj narod vzgajati tako, da bo z vsem svojim srcem in z vso« svojo dušo ljubil svojo grudo in svojo materinsko besedo. Napolniti ga hočemo s čistim in plemenitim hrepenenjem po svobodi, a tudi s sovraštvom do tujih naših tlačiteljev, si spoštovanjem do pravičnih sosedov. Ako nam Jugoslovanom svetovni mir v zmislu Wilsonovih načel ne prinese popolne narodne pravice, vzgajali in usposobili bomo svoj troimenski jugoslovanski narod tako, da si bo znal svoje pravo izsiliti sam.
V zaključnih izvajanjih poudarja predsednik, da smo Jugoslovani zapadno fronto držali v stari Avstriji, dokler smo bili uverjeni, da bo veljal londonski pakt. Zdrobili smo' jo, ko so nam rekli naši politični voditelji, da je prišel čas in ko smo imeli najslovesnejše Wilsonovo zagotovilo, da bomo sami svoji gospodarji.
Shod so pozdravili v ferijalnem društvu Adrije združeni akademiki in se pridružili protestu. Slovenska dijaška omladina se je v posebnem sklepu tudi zahvalila pokrajinski vladi za njeno odločno stališče, pozdravila v tem zmislu tudi gospoda dr. Korošca. Po shodu je manifestirala omladina po Ljubljani, šla pred magistrat, pred deželno vlado, izročila ji po predsedstvu resolucije in posebej tudi pozdravila generala Maistra. Vlada, na čelu ji dr. Brejc v spremstvu generala Maistra, je vzela sklepe dijaštva z zadovoljstvom na znanje in se zahvalila odposlancem. Tudi general Maister se je za ovacije ginjen zahvalil.
Dijaštvo je burno pozdravljalo Narodno vlado in generala Maistra, zapelo: »Lepa naša domovina« ter odšlo pred Prešernov spomenik, kjer se je po kratkem nagovoru mirno razšlo.	Z. D.
Podružnica S. D. Z. za Ljubljano in okolico. Sestanek. Po sklepu osrednjega odbora S. D. Z. je tov, Zupan Ljubo sklical dne 15. aprila 1919 v Jugoslovansko tiskarno sestanek članov in abiturijentov. Temu povabilu se je odzvalo precej članov, zastopniki »Akademije ljubljanskih srednješolcev« in posebno gg. starešine. Razpravljalo se je o poživljenju podružnice, o knjižnici in srednješolski organizaciji. Ker je več članov prejšnjega odbora sedaj v Ljubljani, se je sklenilo sklicati 22, aprila izvanredni občni zbor podružnice.
Občni zbor. III, izvanredni občni zbor se je vršil 22. aprila 1919 ob 3. uri popoldne v Ljudskem domu. Predsednik tovariš Stanko Velkavrh otvori zborovanje in pozdravi vse navzoče člane (15 po številu) in starešini Stanka Mašiča in dr. Franca Kovača ter se "spominja padlih tov. Franca Požlepa in Vladimira Bregarja. Preide na dnevni red: 1. Poročila odbornikov, 2. volitev novega odbora, 3. slučajnosti. Branje zapisnika zadnjega občnega zbora je nemogoče, ker se je le-ta med vojno izgubil.
Tov, predsednik poroča: Odbor je imel sedem sej; zapisnik občnih zborov se je izgubil. Podružnica je priredila en izlet v Vevče in enega v tobačno tovarno. Nameravan izlet v Mengeš je vojna preprečila. Priredila je tudi eno predstavo, dr, Pregljevo »Vito«, katere čisti dobiček se je izročil Leonovemu starešinstvu. Urejevala se je knjižnica in popravile omare.
Sledi poročilo tainika tov. Ivo Pirca: Odposlal je 30 pisem in 153 dopisnic (vabila na izlete in sestanke). Prejel 16 pisem in 8 dopisnic. Razpoložnine porabil 12 K 15 vin.
Tov. Silvo Kranjec poroča o blagajniškem stanju: Blagajniške posle faktično vodil do 22. julija 1914. Dohodkov imel 381 K 29 vin. in izdatkov 305 K 57 vin. (od tega 153 K 56 vin. za knjižnico in prebitek »Vite« 112 K 56 vin. se je izročil Leonovemu starešinstvu). Ostane prebitek 75 K 72 vin.
Poročilo tov. knjižničarja radi njegove odsotnosti odpade. Za revizorja se ad hoc izvolita tov. Franc Detela in Fr. Jerina, Zborovanje se prekine, da revizorja pregledata knjige. Po otvorenju zborovanja poroča tov. Detela, da so knjige v redu, kolikor jih je bilo» mogoče pregledati, in predlaga odboru absolutorij. Se sprejme.
Pri drugi točki dnevnega reda se predlagani odbor sprejme: Predsednik phil. Zupan Ljubo, podpredsednik bogosl. Kordin Anton, tajnik exp. akad. Jeglič Fran, blagajnik iur. Dokler Zvonko, knjižničar phil. Gabršek Jože. Revizorjem se izvolita tov. bogosl. Faganel Jože in phil. Bajec Anton.
Pri slučajnostih se oglasi k besedi tov. Franc Detela: Knjižnica naj se nanovo uredi in ugotovi, koliko knjig se je zgubilo. Tov. Stanko Velkavrh: Zaostale knjige naj se vračajo na naslov p. Ramšaka. To naj se objavi v časopisih. Knjižnica se prepusti v uporabo srednješolski »Akademiji« kakor doslej. Poživlja tovariše, da sodelujejo pri cvetličnem dnevu v prid slov, akademikom. Tov, St. Mašič govori o počitniškem delovanju podružnice. Odbor naj zasleduje vse javno gibanje in o pravem času nastopi. Lahko se 'priredi predstava ali predavanje ne ravno v Ljubljani, tudi na deželi, Priporoča poučne izlete in sestanke.
Tov. Silvo Kranjec nasvetuje prireditev predstave v velikih počitnicah. Dobiček naj se daruje Leonovemu starešinstvu ali S. Z. S. A, Tov. Kralj prosi za tri tovariše, ki bi bili voljni spremljevati tov. Do-magojce pri ogledovanju Ljubljane, Ker se nihče več ne oglasi k besedi, zaključi predsednik zborovanje s klicem: »Z Bogom za narod!«
Iz »Domagoja«. Na redni semestralni skupščini, ki se je vršila 5. aprila t. L, se je za letni semester 1919 jugosl. kat, akad. društvo »Domagoj«, kamor so vstopili tudi Slovenci, izvolil sledeči odbor: Phil. Josip Kovač, predsednik, med. S. Jandrič, I. podpredsednik, med. V, Fister, II, podpredsednik, phil. M. Tepeš, I. tajnik, phil. M, Bi-tenc, II. tajnik, iur. J. Kralj, blagajnik, phil. J, Molenica, arhivar, phil. S, Šimčik, knjižničar; revizorja: phil. Korbar, phil. Živan, Društvo šteje 152 članov in preko 30 gostov, ki se še vedno oglašajo, V društvu obstoje štirje odseki in sicer: socialni, medicinski, pevski, ki ga vodi tov, Savin-šek, ter abstinentski odsek. Poleg tega obstoji še akad. Mar. kongregacija pod duh. vodstvom p. Foretiča S. J. — Žal, da društvo radi ozkih lokalov kakor tudi različnih drugih vzrokov ne more razviti obširnega delovanja, ki bi ga tako nujno želeli in potrebovali.	K.
Društvo »Slomšek« mariborskih bogo-slovcev. »Inter arma silent musae« — tako smo se tolažili in izgovarjali tekom krvave vojne, kadar se nam je oglašala vest, zakaj nič ne delamo. Sedaj je odpadla tudi ta ovira — izprevideli smo, da nam sedaj ni-
kakor ni več mogoče, da bi se še izgovarjali z vojnimi razmerami, da moramo iti preko njih, ako nam je res kaj do izvedbe našega programa. Na občnem zboru v začetku šolskega leta smo bili sicer nekoliko plahi spričo malega števila udov — bilo nas j: komaj 13 —, a to plaho bojazen je pregnala iz naših src zavest, da smo vkljub divji popačenosti, ki vlada sedaj svet s svi jo prikupljivo in vabljivo zunanjostjo, ostali zvesti svojim idealom izza davnih dni. Zato smo šli po izvolitvi odbora: (Lojze Skuhala, predsednik, Miloš Ferk, tajnik, Janko Breznik, blagajnik, Josip Presnik, knjižničar) pogumno na delo.
Zgoraj navedeni rek torej ne odgovarja popolnoma dejstvom, ker ravno »muze« pri nas niso počivale. Naše glasilo »Lipica«, pod čigar senco so se že pred 60 leti zbirali naši predniki, je letos posebno lepo »cvetela«. Napisali smo osem številk s skoro 300 stranmi. Posamezni so storili v polnem obsegu svojo dolžnost. Le žal, da se želja, ki jo je izrazil urednik v začetku leta, da bi namreč vsi člani društva sodelovali, ni izvedla.	M, F.
Organizacija slovenske svobodomiselne omladine v Zagrebu. Meseca svečana 1919 se je v Zagrebu ustanovila organizacija S. S, O, na podlagi sporazumnih točk programa:
1.	a) S. S. O. hoče centralno na najširši demokratični podlagi urejeno, ujedinjeno kraljevino SHS v njenih etnografskih mejah;
b) gojiti hoče ozke bratske stike in sodelovati z ostalimi Slovani ter bivati v stalnih odnošajih s prijatelji Jugoslovanov;
2.	a) S. S. O. stoji na stališču svobode prepričanja in zahteva ločitev cerkve od države;
b) zahteva svobodni razvoj narodne kulture SHS. V interesu tega je potrebno, da se medsebojno čim globlje spoznavamo, se orijentiramo predvsem po slovanskih in drugih višje razvitih kulturah in se seznanjamo z lastno narodno kultiiro;
3.	Ker hoče S. S. O. čvrsto konsolidacijo kraljestva SHS, zahteva nacionalizacijo in vsestranski povzdig jugoslovanske produkcije;
4.	S. S. O. zahteva, da bodi vsakemu državljanu zagotovljen udoben gmoten položaj po načelu pravično upoštevanega dela in osebne sposobnosti in da mu bodi omogočen duševni razvoj.	L. Z.
Akademija Mariana ljubljanskih srednješolcev je priredila dne 2. marca ob pol
3. uri popoldne v Ljudskem domu prvo prireditev, ki prvotno ni bila namenjena javnosti.
Prireditev, dasi, skoro bi rekel, improvizirana, je vendar uspela. Gosli s klavirjem so nudili lep umetniški užitek. Violinista sta tekmovala za prvenstvo, občinstvo jima je pozorno sledilo in s ploskanjem izražalo pri vsakem komadu zadovoljnost. Preč. g. Stanko Premrl, že itak preobložen z delom, je prevzel spremljavo s klavirjem in pripomogel, da je bil uspeh popolnejši. Hvala mu za požrtvovalnost!
Deklamacija iz »Dume« Otona Župančiča je bila splošno prav dobra. Zdela se nam je ponekod vendar ptevehementna; deklamator je govoril prehitro; mnoga mesta niso prišla vsled tega do veljave. Domi-nanta v prednašanju se nam je zdela prisiljena, skoro sentimentalna. Vendar sme deklamator biti vesel svojega govorniškega daru.
Igralci »Blaža iz Lačne vasi«, prvikrat na odru, so pokazali v najlepši luči svojo spretnost in lepe zmožnosti. Najbolje je brezdvomno igral Blaž, pa tudi drugi niso zaostajali preveč za njim. Igra sama je bila pač nesrečno izbrana; pa igralci so spretno zakrili hibe, da je vendar nudila veselo zabavo in izzivala živahen smeh. Omeniti bi moral dolge pavze med posameznimi dejanji, ki bi se morale pri prihodnjih prireditvah odstraniti z godbo ali deklamaci-jami.
Prva prireditev je uspela dobro, smemo biti zadovoljni ž njo. Da bo druga še boljše izpadla, svedočijo zdrave in krepke moči, ki so zbrane v akademiji. Omenil bi le še, da pogrešamo mnogo naših katoliških fantov v akademiji. Pridružite se ji in primite za delo! Živeli naši vzneseni ideali!
Akademija Mar. ljubljanskih srednješolcev.
Tudi v drugem polletju Akademija ni bila nič manj delavna kakor v prvem. Razširili smo nekoliko njen program, izvolili novo načelstvo in odbor, število članov se je pomnožilo skoraj na 80,
Dne 2. marca smo imeli v Ljudskem domu prvo javno prireditev z de-klamacijo Župančičeve »Dume«, z violinskimi točkami, ki jih je na klavirju spremljal preč. g. Premrl — za kar mu bodi izrečena iskrena zahvala — in z veseloigro »Blaž iz Lačne vasi«. Prireditev je dobro uspela in kar je glavno: napolnila je blagajno.
' Pri tedenskih sestankih so se vrstile deklamacije iz Gregorčiča, Vodnika, preda-
vanja o izvoru vere, o Slovencih in Jugoslovanih ob prihodu v sedanja bivališča, o kritiki, o- vzorih in bojih srednješolskega dijaka. Dne 26. aprila smo obhajali dvajsetletnico Kettejeve smrti z deklamacijo, dvema predavanjema: Dragotin Kette in Slovenska moderna s posebnim ozirom na Ketteja ter Kettejevo številko »Pomladi«. Živahna debata je sledila dvema preda-vanjama o reformi šol. Dne 10. maja nas je počastil g, prof. Puntar s svojim predavanjem o »Krsitu pri Savici« in nam odkril veličine tega dela našega velikana Prešerna. Sledile so deklamacije iz Župančiča, Lovrenčiča in srbskih narodnih pesmi, predavanja o električnih prometnih sredstvih, o impresijonizmu, o »Osnutku narodnega gospodarstva«, o zgodovini naše zemlje, o razvoju slovenske lirike in o reklami. Enkrat smo z nižješolci priredili skupno akademijo s predavanjema o ciljih akademije, o dijaštvu in narodnosti in tako zopet navdušili tudi nižješolce za delo z geslom: »Z Bogom za narod.«
Akademijski list »Pomlad« je v drugem polletju izhajal v povečanem obsegu in obliki. Oba urednika sta ga povzdignila na takšno višino, da se lahko kosa z vsemi drugimi podobnimi listi. Mnogo listove vsebine je in še bo tiskane v »Zori«. List je bil leposlovno znanstven. Poleg leposlovnih prispevkov so se vrstili članki o kritiki, geografiji, dramatiki, umetnosti, obravnavala so se dr. Izidor Cankarjeva in Mahničeva načela. Zadnja številka je bila posvečena jugoslovanskemu veleumu, prezgodaj umrlemu — Kreku, z izključno socialnimi članki.
Med krožki sta se najbolj povzdignila literarni in socialni, pod vodstvom g. Veli-konje in g. Puntarja. Vsem voditeljem, predvsem gospodoma Velikonji in Puntar-ju, na tem mestu najiskrenejša zahvala.
Koncem leta smo izdali »Letno poročilo« — »skromno poročilce — obračun dela! Kaj smo dosegli, kaj je dosegla Ljubezen, ki nas je spojila v delu!« Skromno poročilce, a vendar izraz našega dela in volje! Poročilo sicer ni, kakršno bi moralo biti, pač prevelika draginja na eni, prehiter zaključek šolskega leta na drugi strani, a vzpodbuja nas k delu za naše ideje, da jih »bomo ponesli s seboj v življenje, v svet!«
Vedno naraščajoče število članov nam kaže, da smo na pravem potu, in da je naše načelo, združiti vse tovariše našega svetovnega prepričanja.v eno, skupno in edino
organizacijo, iz katere izide pod zastavo »Z Bogom za narod« bodočnost našega pokreta, edino prav o.	J, T.
Knjižnica S. D, Z. v Ljubljani. Knjižnico podružnice S. D. Z, za Ljubljano je Slov. dijaška zveza prepustila za uporabo srednješolcem, članom Akademije Mar, ljublj, srednj, — Knjižnica šteje sedaj okoli 950 slovenskih, srbskohrvaških, čeških, poljskih, nemških in italijanskih leposlovnih in znanstvenih del, Izposojevalo se je vsako sredo in soboto, od vsakih .100 strani knjige 8° je bilo plačati 2 vin,, 4° pa 4 vin. Leposlovna dela so se izposojevala na dva tedna, znanstvena na tri. Izposodilo se je od marca do junija t, 1, 30 dijakom 120 knjig. Za izposojene knjige je prejela knjižnica 6 K 98 vin.
Knjižnica je bila naročena na 8 revij in časopisov (»Dom in Svet«, »Čas«, »Zora«, »Luč«, »Mladost«, »Mentor«, »Naša Moč«, »Jugoslov, Obrtnik«), nakupilo se je deset novih knjig (n. pr. publikacije Leonove družbe, Matice slovenske itd.), dve je daroval preč. p. Ramšak.
Drugo leto, ko dobimo v Ljubljano vseučilišče, bosta združeni in spopolnjeni knjižnici »Danice« in »S. D. Z.«, odprti i visokošolcem i srednješolcem, lepo služili svojim namenom.	J. T.
Vseučilišče v Ljubljani, Vseučiliška komisija, ki je na inicijativo poverjeništva za uk in bogočastje začela s svojim delom pod predsedstvom dr. Danila Majarona, starega borca za slovensko univerzo, v decembru lanskega leta, je že v maju odposlala obširen elaborat centralni vladi v Belgradu. Popolna univerza (razen medicinske fakultete, ki bi se pričela s prvim semestrom) bi se imela na vsak način otvo-riti že to jesen v poslopju nove domobranske vojašnice. Kolikor je bilo mogoče po-izvedeti iz delovanja vseuč. komisije, bo učni načrt odgovarjal napredku moderne znanosti. Slavistika in slov, književnost bo zasedena po štirih profesorjih, zgodovina bo imela pet stolic (stari vek, srednji in novi vek ter socialna zgodovina, slovanska zgodovina ter pomožne znanosti). Vidi se, da je moderna, psihološko-genetična metoda (Ranke, Le Bon) že osvojila univerze, Specijalna filozofija in pedagogika bo imela tri stolice. Modernim zahtevam in novi jugoslovansko-orientalski orientaciji bo povsem odgovarjala tudi bogoslovna fakulteta, ki bo: med vsemi znanstveno najboljša. Težava bo s pripomočki, seminarji in instituti. Licealna knjižnica ne more zado-
stiti univerzitetnim potrebam; semeniška in muzejska knjižnica sta še najpopolnejši. Na žalost nam je odšla Jagičeva knjižnica, pridobili smo le knjižnico dr. Gregorja Kreka, ki bo za prvi čas zadostovala za študij starejše slovanske filoldgije. Vlada pri kreditih za knjige in učne pripomočke ne bo smela skopariti!	K.
Knjižnica Jugoslov, dijaške zveze v Hrašah naznanja, da se je dne 11. maja premestila iz Hraš v Lesce št, 23. Člane sprejema g. Jurislav Murnik vsak dan. Uradne ure, v katerih se knjige izposoju-jejo in sprejemajo1, so: ob delavnikih po
6.	uri zvečer, ob nedeljah in praznikih od
7.	do 9. ure dopoldne in od 1, do 2. popoldne. Obenem se poživljajo dosedanji člani, naj nemudoma vrnejo knjige zgoraj imenovani knjižnici.
Protest. Vsa akademska omladina kraljestva SHS se obrača na vse napredne države sveta s pozivom, v katerem se protestira, da hočejo zavezniški diplomati na podlagi londonskega dogovora odtrgati od skupne domovine posamezne dele naših pokrajin, da jih podjarmi Italija. V tem pozivu na pravičnost kulturnega sveta se opisuje revclucijonarno delovanje jugoslovanske omladine v bivši Avstro-Ogrski ter zasluge Srbije za naše osvobojenje. V spomenici se protestira proti tendencam na mirovni konferenci, da se odtrgajo Jugoslaviji njene pokrajine, kakor tudi proti temu, da v odboru desetih odločujejo o jugoslovansko-italijanskem sporu tudi italijanski diplomati. Na koncu svoje spomenice zahteva jugoslovanska omladina, naj se izvedejo v polnem obsegu Wilsonova načela.
Vseučilišče!! 2. julij 1919 ostane zgodovinski dan za Slovenijo. Ob 10. uri je zboroval pod predsedništvom dr, Ant. Korošca ministrski svet, ki je na predlog ministra prosvete Ljube Davidoviča sklenil, da se osnuje v jeseni v Ljubljani vseučilišče, in sicer s četvero' popolnimi fakultetami (pravna, teološka, modroslovna in tehnična) ter dvema letnikoma medicinske fakultete, S tem je naša davna srčna želja izpolnjena,
»Prosveta«, Glavni zbor sarajevskega kulturnega društva »Prosvete«, ki je bilo doslej izključno srbsko-bosansko, je sklenil, da se delokrog društva razširi na vse kraljestvo in podpirajo dijaki, pripadniki našega kraljestva, ne glede na razlike plemena in verstev.
»Zarja«. Odbor »Zarje« je sklenil, da se društvo koncem meseca julija 1.1. preseli z vsem svojim imetjem v Ljubljano. Prosimo vse one tovariše, bivše člane, ki študirajo v Zagrebu, Pragi, Brnu, in so deponirali kake stvari v društvenem lokalu, da v najkrajšem času naznanijo svoje naslove, da vemo vse potrebno ukreniti z dotičnim imetjem.	Odbor »Zarje«,
»Slov, kat. akad. starešinstvo«. Na občnem zboru »Slov. kat. akad. starešinstva« o binkoštih je bila soglasno sprejeta sledeča resolucija: »Na občnem zboru » SI. kat. akad. starešinstva« v Ljubljani zbrani člani protestirajo proti vsem krivicam, ki jih trpi slovensko ljudstvo v okupiranem ozemlju, zlasti tudi proti deportaciji duhovnih voditeljev našega slovenskega in hrvatskega naroda, Z veliko žalostjo protestiramo proti deportaciji škofa dr. Mah-niča, največjega kulturnega delavca na slovanskem jugu. »Slov. kat. akad. starešinstvo« protestira proti krivičnim odločbam pariške konference, ki hoče slovenskemu in hrvatskemu delu jugoslovanskega naroda odtrgati samovoljno najlepše in najzavednejše dele ter jih izročiti na milost in nemilost tujerodnih držav. Izjavljamo, da takega krivičnega miru, ki se nam obeta v Parizu, ne priznamo in da bomo napeli vse sile, da zmaga pravica.«
Rusi v Ljubljani. Kot delegat ruske misije za ustanovitev slovanskih društev je na svojem potu v Prago dospel v Ljubljano profesor slavistike moskovskega vseučilišča, g. dr. Dimitrij V e r g u n , pri nas znan še izza svojega delovanja na Dunaju pri »Slovanskem Veku«. — V drugi delegaciji je bil med drugimi Rusi tudi Jevgenij T. J e f i m o v s k i j, odvetnik, bivši predsednik ruske dijaške sekcije na vseslovan-skem kongresu 1. 1908. v Pragi.
Enoten šolski pouk. V našem ministrstvu za prosveto se pripravlja načrt za ureditev enotnega šolskega pouka v kraljestvu SHS, in sicer v srednjih in strokovnih šolah kakor tudi na vseučiliščih. Tozadevna naredba stopi v življenje še tekom tega leta.
*
Počitniško zborovanje slov, katol. di-jaštva v Ljubljani, Vsak udeleženec zborovanja, ki reflektira na hrano in stanovanje dne 7,, 8. in 9, avgusta 1919 v Ljubljani, naj javi svoje počitniško bivališče potom dopisnice na: Jeglič Franjo, Ljubljana, sv, Petra cesta 91, najkasneje do 25, julija. — Pripravljalni odbor.
Več kot štiri leta nismo bili v stiku. Zato je treba, da se sedaj iznova organiziramo, da obudimo v svojih srcih isto navdušenje za naše ideale, koti smo jih imeli pred vojno, da vzbudimo iznova vso svojo prejšnjo energijo. Tovariši! Odzovite se v kar najobilnejšem številu!
Potovanje belgrajskih maturantov.
Okoli 400 belgrajskih maturantov odpotuje 15. julija v večja mesta Jugoslavije. Obiščejo centrale poedinih pokrajin. Potovali bodo v Zagreb, Ljubljano, Split, Bosanski Brod, Sarajevo, Mostar, Dubrovnik in Novi Sad. V Ljubljano prispejo1 19. julija zvečer. Izletniki si bodo ogledali mesto in okolico in priredili koncert. Poleg tega nameravajo posetiti Bled, Kranj, Kamnik in Vrhniko1. Poslove se 24. julija zjutraj in nadaljujejo svoje potovanje proti Karlovcu, Za dostojen sprejem poskrbi odbor, sestavljen iz profesorjev in dijaštva pod pokroviteljstvom gospe dr. Tavčarjeve in gospe dr. Brejčeve,
Število vseučiliških profesorjev. V novem zakonskem načrtu o naših univerzah se je črtal odstavek 23, ki omejuje število profesorjev na posameznih univerzah. Število profesorjev na naših univerzah bo neomejeno.
Ekskurzije dijakov. Ministrstvo pro-svete je odredilo, da se bodo vsako leto o velikih počitnicah vršile velike ekskurzije dijakov širom naše države, da upo-znajo krasote in zanimivosti svoje domovine.
Odvetniški izpit je napravil s prav dobrim uspehom dne 30. junija pri višjede-želnem sodišču odvet. kand. dr. Ivo Čes-nik, sedaj v službi pri vojaškem sodišču v Ljubljani. Čestitamo!
Šolstvo v Jugoslaviji- V naši državi bo treba osnovati 8000 šol ter se bo potrebovalo 10.000 učiteljev. Vlada je v ta namen odobrila kredit 10 milijonov dinarjev ter se bo skušalo to vprašanje čimprej urediti.
Katol. nar. dijaštvo v Celju se je zbiralo med vojsko in se zbira še sedaj v mari-janski kongregaciji. Dobra tretjina vsega dijaštva je trdno združena pod Marijino zastavo. V različnih odsekih so se trudili kongreganisti za umstveno in duhovno spo-polnjenje, Evharistični odsek, misijonski, treznostni, pevski, so> podpirali progressus in scientia et virtute. V znanstvenih akademijah so se višjegimnazijci vadili v govorniških vajah. Posebno apologetika, sociologija in leposlovje so nudile dovolj
snovi. Predavanja so bila vsakih 14 dni. Tudi nižjegimnazijska akademija je bila polna mladega življenia. Kongreganisti so priredili dve javni akademiji z apologe-tičnimi govori, petjem, igro in proizvajanjem glasbenih točk na gosli in glasovir. Druga javna akademija, dne 22. junija t. L, je bila posvečena 1050 letnici smrti svetega Cirila. Imela je namen vzbuditi posebno med dijaštvom zanimanje za veliko misijonsko misel. Akademije so se udeležili tudi gimn. ravnatelj Ev. Lilek, g. opat Ogradi in drugi. To skromno, suhoparno poročilo naj govori o resnem stremljenju katol. nar. dijaštva v Celju, ki se hoče z neumornim delom'pripraviti za veliko dobo, v kateri živimo.
Kr. hrv. vseučilišna knjižnica. Je krasno, moderno zidano poslopje, ki ga vsak tujec rad pogleda. Splošno se misli, da je zgradba in notranja uredba edina svoje vrste na celem kontinentu. Dovršena je bila 1. 1913. Psihološko dejstvo, da je za duševno delo treba posebne dispozicije, ki v ne majhni meri zavisi tudi od vnanje uredbe prostora, je našlo dosti razumevanja pri graditeljih, plastikih in slikarjih. Ko stopiš v poslopje, se čutiš čisto v naročju modric. Seveda »Des Lebens ungemischte Freude. ..« — Katalogi, ki so drugače vzorno urejeni, nikakor ne obsegajo celega repertoirja jugoslovanske, oziroma svetovne kulture. Slovenski del je posebno slabo zastopan, tudi srbski književni trg ni izčrpan. Precej je francoske in italijanske literature. Nekatere stroke so mačehovsko potisnjene v kot, n. pr. matematične vede, naravoslovje. Knjižnica šteje v celem okrog 150.000 del v 400.000 zvezkih. Je mnogo dragocenih rokopisov, s katerimi se ponaša le malokatera večja knjižnica. Ko so inventar preselili v novo poslopje, so pridružili vseučiliški knjižnici tudi znano in na starih delih zelo bogato metropolitansko knjižnico s približno 20.000 zvezki. V istem poslopju se nahaja tudi kr. deželni arhiv. Veliika in sijajna čitalnica, ki jo lahko po1-seča vsak slušatelj, ima prostora za 160 ljudi, Luksuriozno urejena profesorska čitalnica jasno spominja na nekdanje duševno življenje na Hrvatskem, ki se je odigravalo v bleščečih in uprav ¡orientalskih prostorih hrvatskih umetnikov. Mala čitalnica, v kateri so razpoloženi tudi vsi časopisi in revije, je pristopna srednješolskim profesorjem ter kandidatom. Prejšnji ravnatelj knjižnice in strokovnjak evropske slave dr, Velimir Deželic st., ki se je pa pred kratkim moral umakniti liberalcu dr.
Jancevu, je skozi tri leta potom kuponov na izposojevalnih listkih stal v neposredni zvezi z učečim se svetdm. Hotel je na ta način dobiti vpogled v želje občinstva, v njihove kulturne tendence. Seveda, vojska, ki je zaprla meje in posredovanje kulture, vojska, ki je prepovedala širjenje najlepših del, je tudi tu zavrla napredovanje za precejšnjo1 dobo. Akademično dijaštvo to silno občuti.	K.
Pismo iz Novega mesta, Tovariš-abi-turijent Z, F, mi piše o naši stvari iz Novega mesta med drugim: ».,, Ko smo si uredili nekoliko notranje zadeve, smo ustanovili novo »Akademijo« s sedmimi krožki: apologetični, retorični, abstinen-čni, literarni, dramatski ijl socialni. Življenje v akademiji- je bilo zadnji) čas zelo živahno in nam obeta prihodnje leto vsega, česar je mogoče pričakovati od akademije, kajti dijaki so se sami odločili, da se hočejo že o počitnicah pripravljati za razne odseke. Letos so se posebno gojili retorični, literarni, abstinenčni in, apologetični odsek.
Pred kratkim je priredila tukajšnja dijaška Marijina kongregacija v proslavo desetletnice javno prireditev v »Rokodelskem domu« s tremi govori, tremi dekla-macijami in igro »Povrnitev«, Uspelo je popolnoma dobro.
Tudi nasprotniki so se zdramili, jeli odpirati oči in se organizirati. Ustanovili so sprva takoimenovanoi stanovsko organizacijo, Seveda se mi tej nismo takoj priklopih, akoravno so zelo močno agitirali za organizacijo tudi med našimi vrstami. Branili smo se toliko časa, dokler ni prišel odlok: da je dovoljeno združevanje med dijaštvom le v stanovskih organizacijah. Po tem odloku smo se jim pridružili tudi mi, ko so nam dali dovolj garancij, ki smo jih ob vstopu zahtevali. Delovanje v tej organizaciji sicer ni v najboljšem teku, toda vendar še precej živahno. V podrobnosti ene kakor druge se ne bom spuščal, ker menim, da ni potrebno.
Pravo delovanje naše organizacije — akademije — se prične takoj v začetku prihodnjega šolskega leta.
Tovariše iz Novega mesta opozarjamo k pazljivosti v občevanju z nasprotniki in jim želimo pri delu za naše ideje mnogo sreče!	J. T.
Iz pisem iz Maribora. Iz Ljubljane in od drugod prihajajo k nam organizatorji z namenom, da bi nas pripravili do delovanja, Vendar ni nikjer,tistega zanimanja za
našo stvar, kakor bi ga moralo biti, Osmo-šolci-voditelji naše organizacije, večinoma militaristi, spe sladko spanje pravičnih, ker si -niso v svesti nikake krivde in ni-kakega zasluženja, vendar je v nas še dosti mladih moči, ki vztrajno delajo in se zavedajo naših svetih idej. Imamo tudi literarni krožek, kjer obdelujemo slovensko in tuje slovstvo. Krožek izdaja svoj list »Vaje«, Dosedaj je izšlo 5 številk, pri katerih je sodelovalo 6—8 fantov — mladih poetov in pisateljev. Toda tudi v tem, kakor v vsem, smo skoraj ojekleneli. Postali smo tekom vojske okorni in trdi, kakor je postal okoren in trd Peter Bezruč pri naših bratih Čehih, Zato je tudi razumljiva opazka urednika »Zore« v njeni zadnji številki v »Ocenah«, da se čudi, zakaj so verzi študentov slabši, kakor so bili pred vojno,	C, -j- R.
Vesti z visokih šol.
Zagreb. Senat zagrebške univerze je izbral na posebni seji za prihodnje šolsko leto za rektorja dr. Ladislava Poliča, profesorja pravne fakultete. Za dekana tukajšnje medicinske fakultete je za leto 1919/20 izvoljen prof, dr. Boris Zarnik. S prihodnjim šolskim letom začne tukaj s svojimi predavanji tudi prof. dr. Fran 11 e -š i č. — Regent je imenoval na tukajšnjo medicinsko fakulteto za javna redna profesorja in sicer za interno medicino dr. Karla Radočeviča, asistenta dunajske vseučiliške klinike, za kirurgijo pa dr. Julija B u d i s a v 1 j eviča, asistenta ino-mcške vseučiliške klinike. -Na tukajšnjo tehniško fakulteto so imenovani vseučiliški profesorji Martin P i 1 a r , ing. Č a 1 o g o -v i č z Reke in ing. Havličekiz Moravske Ostrove. Dr. Milan R e š e t a r , bivši dunajski vseučiliški profesor slavistike, je imenovan za profesorja slavistike na tukajšnje vseučilišče. Za knjižničarja tukajšnje vseučiliške knjižnice je imenovan prof. dr, Artur Schneider. — Z ukazom regenta Aleksandra se na zagrebškem vseučilišču ustanovi profesorska stolica za slovenski jezik in slovensko književnost. — Profesorski zbor tukajšnje tehnične visoke šole je baje sklenil, da naj se na jesen na tehniki otvorijo še sledeči oddelki: gradbeni in kulturno-inženjerski, arhitektonski, strojni in elektro-inženjerski, ladje-gradniški in ladjestrojno-inženjerski, kemično inženjerski. Že obstoječi geodetski tečaj se priključi sedanji tehnični visoki šoli. — V jeseni se otvori tu visoka gospodarska šola in agrikulturna fakulteta.
Hrvatsko katoliško akademsko d r u š t v o »D o m a g o j« je na svoji glavni skupščini dne 5. aprila sklenilo soglasno, da se ime društva spremeni v »Jugoslovansko k a t o 1 i š k o a k a-d e m s k o društvo D o m a g o j«. Društvo šteje 160 članov, od teh je dobra tretjina Slovencev. Predsednikom je bil izvoljen Slovenec Kovač Josip, stud. phil. Vsled omenjenih dveh dejstev je ta glavna skupščina za društvo zgodovinske važnosti, vsekakor pa obenem lep pojav za jugoslovansko vzajemnost, značilen za Hrvate in časten za Slovence.
»Viječe jugO'slavenskih aka-d e m i c a r a« je imelo dne 6. aprila t. 1. tukaj svojo ustanovno skupščino, na kateri so se ustanovili: finančni, organizatorni, kulturnoreformni in strokovni odsek. Organizacija ima namen, zastopati zagrebške akademike na zunaj in urejevati odnošaje posameznikov in akademskih skupin med seboj in do šole ter do drugih važnih čini-teljev,
Akademičnopodporno društvo se najbrže združi s srbskim, akade-mičnim podpornim društvom in s stanovsko zvezo slovenskih akademikov v jugoslovansko akademično podpor n o d r u š t v o,
A k a d. j u g o s 1 o v. o m 1. v Zagrebu je poslala sredi maja pod vtisom koroške katastrofe slovenskemu narodu sledečo spomenico:
V dobri veri in silnem hrepenenju po boljši in svobodni bodočnosti ¡se je združil po težkih vojnih letih in po trdih preizkušnjah moralne in materijalne bede tro-imeni jugoslovanski narod v eno državo. Narodno enotna in gospodarsko močna domovina je bila naš ideal: država, v kateri bi vladal duh socialne pravičnosti, je bila naš postulat.
Toda od dneva, ko je prvič posijalo solnce svobode na našo domovino, smo do. živeli mnogo razočaranj. Ogroženi na vseh straneh od sovražnikov, nam hočejo ti odtrgati kos za kosom naše zemlje. Na za-padu nam je vzel Italijan najlepše kraje naše domovine, isto hočejo Nemci doseči na severu.
Zadnji čas prihajajo s Koroškega naj-žalostnejše vesti. Vsled nezadostne obrambe smo izgubili vso Koroško, to nekdanjo zibelko slovenskega naroda. Dan za dnem prihajajo čez Karavanke begunci, ki so izgubili in pustili doma vse, samo da si rešijo golo življenje.
In domovina, ki sama preživlja vse gorje, posledico vojne, se skoraj ne zmeni za trpljenje svojih bratov.
Narod slovenski, jugoslovanski! V času težkih preizkušenj ne pozabi, da se kuje v teh odločilnih dneh tvoja usoda za dolgo vrsto let, morda za celo stoletje. Ne vdajaj se obupu in brezdelju, ampak strni se v mogočno falango nepremagljivih borilcev za sveto stvar naše narodne svobode, da si tako sam priboriš tiste svoje brate in sestre, ki zdihujejo po naši krivdi pod težkimi jarmom tujega nasilja.
Zahtevamo samo to, kar nam pripada pO osnovnih zakonih narodnega prava, in v tem oziru ne priznavamo nobenega kompromisa, Ne damo si iztrgati tega, kar je naše, kar nujno rabimo in kar moramo doseči.
Jugoslovanska akademska cmladina ni pozabila v najhujši bedi na skupne narodne ideale. Izjavljamo, da smo pripravljeni dati vse svoje duševne in telesne moči na razpolago Domovini in Pravici.
Klub koroških akademikov. Pod vtisom koroške katastrofe so tu nadalje ustanovili visokošolci dne 18. maja »Klub koroških akademikov«. Ta klub ima namen, združiti vse abiturijente, bogoslov-ce in akademike brez razlike svetovnega naziranja v skupno delo za narodno prebujenje na Koroškem, Kiub hoče postati obmejni branik za naš Korotan; njegov cilj je, vzbuditi iz grobov davne naše svobode glasnike naše slavne zgodovine, da bo Gospa Sveta spet slovenska. Ker tvori za zdaj kluib kot tak tudi klub dijakov-beguncev, bo njegova naloga, da zastopa na kompetentnih mestih koristi dijakov-beguncev. Ima pa tudi namen, da zdaj, ko smo razkropljeni po vsej Sloveniji in deloma Hrvatski, deluje v informativni smeri, da postanemo glasniki slovenske Koroške, T. č, predsednik je Julij Fellacher, jurist, t. č, tajnik Fran Sušnik, stud. phil. Isti klub je izdal bratom na jugu sledečo spomenico:
Dnevi, kot jih ni videla niti Srbija, niti Belgija, so došli na naš Korotan, Bratje, naša sinja jezera, naši planinski potoki, naše krasne planine rdijo krvavih solz trpinčenega ljudstva. Naši domovi so uničeni, naši begunci preplavljajo vašo domovino in čakajo odrešenja. Bratje, koprneč čakamo ...
Vedite, da biva v naših planinah še ljudstvo, ki hoče vstati, ki hoče živeti! Ali ste slišali kdaj otožno pesem naših deklet: »Ni več moj dragi, ljubi dom« ...? Ali ste se zavedali, da je to klic z Gospe Svete,
zadhji umirajoči glas? Umrl je in vstala je mogočna pesem o narodnem prebujenju, vstala je naša pesem o kralju Matjažu, ki je vstal iz široke Pece, vstal, da ga pove-demo na naše gosposvetsko polje in ga tam kronamo. Bratje, koprneč čakamo . ..
Povedemo ga na naš vojvcdski prestol, zastave zaplapolajo in grobovi se odprejo in vstanejo glasniki naše svobode, vstanejo priče naše slavne zgodovine.
Bratje, naša zemlja je vredna vas na jugu, vredna, da se borite za osvobojenje našega Korotana. Naša zemlja je bogata; naši gozdovi, naše krasne planine, naša divna jezera, naši rud okopi krijejo neprecenljive zaklade. Najlepši biser bo naš Ko-rotan v kroni narodnega osvobojenja; zato, bratje, slušajte klic iz umirajočega go-sposvetskega polja, klic v zadnji uri: Ko-rotan, zdaj izgubljen, ne bo nikdar, nikdar več naš. Goriško ljudstvo, čeprav pride pod italijansko oblast, ne bo podleglo; strne se in strese s sebe suženjstvo. A koroški narod, ki je nanj z najhujšo silo pritiskal orkan pangermanizma, umre pod tujčevim jarmom. In čez deset let poromate v Korotan in se vam orosi oko, ko zazrete krasni naš dom, ko vidite tujce po naših gorah: oh, naši so samo1 grobovi . . .
Bratje, nikdar!
Bratje na jugu! Gospa Sveta vas kliče še enkrat in — zadnjič!
Promocije. 14. junija je tu promovirala za doktorico filozofije g. gimn. profesorica Božena Kraljeva, 15. junija avskultant g. Jožef Pretnar za doktorja prava in 30. junija za doktorja filozofije g. Ivan Dornik, bivši predsednik — starešina »Zarje«, Čestitamo!
Belgrad. Dne 2. maja je bila tu slovesno otvorjena univerza, — Učno ministrstvo je odredilo, da se skrajša dijakom tukajšnjega vseučilišča, ki so bili zadržani vsled vojne pri svojih študijah, učna doba na 5—6 mesecev, — Jeseni se otvori tudi bogoslovna fakulteta, ki je belgrajsko vseučilišče doslej še ni imelo, in ravno tako agrikulturna fakulteta, — Ker dobi tukajšnja univerza drugo leto tudi medicinsko fakulteto, je zahteval minister za narodno zdravje od belgrajske občine, naj naznači mesto, kjer naj bi se zgradilo poslopje za medicinsko fakulteto. — Po štirih letih odsotnosti se pridno vračajo dijaki iz Francije. Vrnilo se jih je že okoli 600. — Klub belgrajskih abiturientov pod protektora-tom ministrskega podpredsednika dr. An-
tona Korošca priredi s svojimi profesorji (skupaj okoli 400 oseb) tekom meseca julija izlet v Zagreb in Ljubljano. To bo prvi pot, da posetijo srbski dijaki cficijelno ti dve mesti.
Ljubljana. Za kuratorij začasnega tukajšnjega tehničnega tečaja je imenovan inž. Milan Š u k 1 j e za načelnika, okrajni glavar dr. M. L u b e c namestnikom načelnika, zbor docentov pa je izvolil v kuratorij sledeče gg.: za gradbeni oddelek arh. inž, V u r n i k a , za strojni oddelek dr. Rih, Zupančiča, za rudarski oddelek prof. Samca, za geodetski oddelek inž. Leo Novaka, Za poučevanje se je dal uč. ni nalog sledečim možem: 1, dr. Rihard Zupančič za matematiko I.; 2. inž. Ja-roslav Förster za opisno geometrijo (predavanje); 3. ravnatelj višje realke M a z i za opisno geometrijo (vaje), njemu se pridelita kot asistenta inž. Lad. Bevern tehnik Milan F a k i n; 4. dr. inž. Milan Vidmar za mehaniko I; 5. prof. dr. Maks Samec za spi. kemijo; 6. profesor dr. Pavel Grošelj za mineralogijo; 7. arh. inž. Ivan V u r n i k za tehnično risanje; 8. inž. M. Mihor za strojno risanje; 9. dr. inž. Miroslav Kasal za si-tuacijsko risanje; 10. inž. Leo Novak za nižjo geodetiko. Predavanja so se začela sredi maja in se vrše deloma na obrtni šoli v dvoranah V. in XVI., deloma na realki. — Tukajšnja deželna vlada je odobrila po kuratoriju za začasni visokošolski tečaj od slušateljev pobirano ma-trikulačno takso. Odklonila pa je pobiranje kolegnine za ta tečaj. — Tu se ustanovi izpraševalna komisija za pravoslovni in državoslovni izpit. K izpitom se bo pripuščalo le one, ki so dovršili pravoslovne študije na vseučiliščih v bivši Avstriji ali v Zagrebu ter se izkažejo o tem z absoluto-rijem. Izpiti se bodo vršili v slovenskem ali srbohrvatskem jeziku.
Praga. Habilitirala sta na tukajšnji univerzi 12. t. m. dr. Alfred Š e r k o kot docent za živčne in duševne bolezni in dr. Albert B o 11 e r i kot docent za očesne bolezni. —- Celokupna tukajšnja jugoslovanska akademska omladina je poslala dijakom in svobodnim državljanom er.tent-nih držav spomenico s pozivom, da po svojih močeh čuvajo našo mlado državo SHS, ne več pred krvoločnimi Nemci, ampak pred nekimi, nam zavezniškimi diplomati, ki hočejo na podstavi londonskega dogovora odcepiti velik del našega plemena in ga izročiti na milost in nemilost kra-
ljevini Italii. Zahtevajo popolno etnografsko pravičnot in spominjajo pošteni italjan-ski narod na velikega Mazzinija, na narodno načelo, kličejo na pomoč Wilsona. Poslali so tudi poslanico »Svojemu narodu!« Hočejo, da narod sliši, kaj mislijo njegovi sinovi, opora in bodočnost njegova. Poživljamo ves jugoslovanski narod, da z ozirom na naš ogroženi zunanji položaj ublaži strankarski boj, in da ne cepi za-stcnj svojih moči. »Zaklinjamo Te, narod jugoslovanski, bodi nacijonalen, bocii demokratičen, bodi složen!« — Svaz češko-slovanskeho studentovstva u Praze (podpisana Jirina Karasova in Vaclav Havel) pošilja jugoslovanskim tovarišem poslanico, kjer se spominjajo lanskih svečanosti povodom jubileja Narodnega divadla in zaklet-ve: »Zvestoba za zvestobo, kri za kri.« Tudi njih boli naša nesreča na Primorskem in na Koroškem; odločno zavračajo domneve o svoji nezvestobi. »Hočemo biti vsi-kdar Vaši bratje in delati z Vami roko v roki za lepšo bodočnost.« »Prepričani smo, da zasine nekoč tudi Vam oni slavnostni dan, ko si bo Jugoslavija izvojevala vse svoje pravice. Osrednji odbor č. s. študen-tovstva, v katerem so zastopana vsa napredna dijaška društva, Vam pošilja ta pozdrav. Češko študentovstvo Vam kliče, Vas poživlja, da vztrajate in da smotreno delujete za lepšo bodočnost. A ta pride, ker mora priti!«
»Dan« — »Krek«. Na ustanovnem občnem zboru dne 17. maja t. 1. se je preosno-valo Slov. kat. akad. društvo » Dan« v Pragi v jugosl. kat. akad, društvo »Krek«, Izvolil se je odbor: jur. Anton Kuharic, predsednik; med. Ivo Pire, podpredsednik; med. Ivan Oblak, tajnik; teh. Vlad, Harakovič, blagajjnik; teh. Franjo D i-višek, knjižničar; teh. Otokar B e 1 a n -č i č, gospodar; med. Jos. Fleger, odbor, namestnik. — Jugoslov. napredna akad. omladina je združena v tukajšnjem društvu »Jugoslavija«. Izdaja revijo »Jugoslavija«, ki je tiskana v latinici in cirilici in prinaša slovenske, srbohrvatske in češke članke.
Brno. Tukaj študira okoli 100 naših študentov na tehniki iz vseh krajev naše domovine. Ker so stiki z domovino pretrgani in vladne podpore absolutno ne zadostujejo, naš denar v čehoslovaški državi še nima kurzne vrednosti, stanovanjska beda ista kot v Pragi in prehranjevalne razmere še dosti slabše, se nahaja naše dijaštvo v veliki bedi. Prosijo pomoči!
San Francesco. Na vseučilišču v San Francesco, ki ga obiskuje do 700 slušateljev, se nahaja katedra za slovanske jezike in sicer za ruski, češki in srbohrvatski jezik. Prof. slovanskih jezikov je Georges U c y e s.
Kolin (Koln). Tu so v četrtek, 12. junija t. 1. slovesno otvorili vseučilišče.
Nova vseučilišča v kraljestvu SHS.
Ljubljana, Za tukajšnje vseučilišče je na razpolago 1,320.000 K. ni pa izključeno, da se bo ta vsota z ozirom na ustanovne težkoče še povišala. Ljubljanska univerza bo imela bogoslovno, modroslovno, pravo-slovno, medicinsko in tehnično fakulteto.
Skoplje, Na predlog ministra za pro-sveto je sklenila vlada, da se otvori tu vseučilišče (četrto vseučilišče v kraljevini SHS) in sicer v prvem času samo s pravno in filozofsko fakulteto.
Subotica. Minister za prosveto namerava osnovati tu vseučilišče s pravno fakulteto.
Vesti s srednjih šol.
Ljubljana. Baje se z novim šolskim letom preosnovi tukajšnji mestni dekliški li-cej v žensko realno gimnazijo, — Glede na nemške srednje šole je odločilo pov2rje-ništvo za uk in bogočastje sledeče: državna nemška gimnazija v Ptuju in nemške vzporednice državne gimnazije v Mariboru se ukinejo. Državna gimnazija z nemškim učnim jezikom v Ljubljani se pretvori s 1. razredom počenši v realno gimnazijo; v 2. do 8. razr. dosedanjega zavoda pa se bprej-mo učenci iz vseh razpuščenih gimnazij z nemškim učnim jezikom. Nemške vzporednice drž, realke v Ljubljani, ki bi štele prihodnje šolsko leto kvečjemu 100 učencev, se opuste. Na drž. realki v Mariboru, ki se postopoma razvija s slovenskimi temeljnimi razredi, ostanejo začasno nemški razredi od 2. — 7.; vanje se sprejemajo nemški učenci iz drž. realke v Ljubljani. Dijaki 1. razreda smejo delati sprejemni izpit v nemškem jeziku samo na. drž. realni gimnaziji z nemškim učnim jezikom v Ljubljani,
Belgrad. 28, številka »Službenih No-vin« prinaša učni načrt za verouk, srbsko književnost in latinski jezik. Pri neskrče-nem pouku se poučuje v VIII, razredu po eno uro na teden tudi slovenski jezik. — Na vseh tukajšnjih srednjih šolah so uvedli šestmesečne takozvane zrelostne te-čajje (za dijake, ki so dovršili 6 razredov
gimnazije), v katerih naj se dijaki pripravljajo za zrelostni izpit. Na teh tečajih ,so posvečene tedensko 4 ure slovenskemu jeziku in slovenski književnosti. Dotična odredba se glasi: »Pregledu slovenske književnosti je dati 4 ure s popolnim pregledom od Prešerna do danes (Fr. Levstik, Jos. Jurčič, Janko Kersnik, Jos. Stritar, S. Gregorčič in A. Aškerc). Radi updznavanja slovenskega jezika naj se vzame po 1 uro na teden od književne zgodovine. Vežba-nje v čtivu naj se vrši redno polagajoč paž-njo na najpoglavitnejše razlike: glasovne, oblične in leksikalne.«
Celovec. Med 298 dijaki humanistične in med 276 dijaki realne gimnazije, torej skupno med 574 dijaki je bilo tu letošnje leto skupno 47 Slovencev.
Vukovar, Zagrebški osrednji dijaški svet je poslal tukajšnjemu dij. svetu dopis z vprašanjem: »Kaj je končno z veroukom?« Nato je sklical odbor tuk. dij. sveta sestanek vseh dijakov višjih razredov, kjer je neki pravoslavni šestošolec zagovarjal neobligatnost verouka v šoli. Pri tajnem glasovanju pa se je večina dijakov izrekla za obligatnost verouka v šoli.
Vesti z ljudskih šol.
Ljubljana. S 1. aprilom se je pričel na meščanskih šolah v 6.^1. in 8. razredu vseh šestrazrednic obvezen pouk srbsko-hrvat-skega jezika, in sicer po dve uri na teden. Poučujeta posebni, v to svrho: nastavljeni učiteljici iz Istre, gdč. Marija Jordana in Katica M a t a n i č. Pri pouku se uporablja Nazorjeva čitanka. Mestni šolski svet je sklenil, naj se za pouk srbsko-hrvatskega jezika izdela poseben načrt, ki se ima predložiti mestnemu šolskemu svetu v končno odobritev. — Tukaj imamo sedaj 13 javnih ljudskih šol s 115 razredi, in sicer 7 deških, 5 dekliških in 1 mešano šolo. Koncem leta 1918. je bilo tukaj še 11 privatnih ljudskih šol. Dece, ki je še obvezana obiskovati šole, je v Ljubljani 5452, in sicer 3027 dečkov in 2415 deklic. Na javnih ljudskih šolah je poučevalo 134 učnih moči, in sicer 45 učiteljev in 89 učiteljic. Na privatnih šolah je bilo nastavljenih 71 učnih moči.
Srbija. V vsej Srbiji je dosedaj otvor-jenih 1200 ljudskih šol. Kmalu jih otvorijo še 700. —- V vsej Srbiji je silno pomanjkanje učnih moči. Ministrstvo je zato razpisalo natečaj za nekoliko stotin učiteljskih mest,
Poročilo »Cirilskega društva ljubljanskih bogoslovcev v Ljubljani« za šolsko leto 1919/19.
»Cirilsko društvo« ljubljanskih bogoslovcev, ustanova idealnega dr, Frančiška Lampeta v letu 1881., ki je poslalo tekom desetletij med ljudstvo mnogo mož, katere prištevamo med njegove najboljše kulturne in socialne delavce, kakor: Krek, Finžgar, Medved, Sardenko, Steska, Debe-vec, Stroj, Ev. Lampe, Hribar, Grivec, Iz. Cankar itd,, se je med vojsko gibalo le v skromnih mejah, toliko, da je životarilo. Glavni vzrok temu je bilo malo število boiJoslovcev, deloma pa tudi že nekoliko zastarela pravila. Konec vojne nam je pa oprostil dokaj novih tovarišev, ki so raz-tepeni daleč po svetu težko čakali dneva, ko bodo mogli sleči vojaško suknjo in se posvetiti svojemu poklicu. Vrnili so se v domovino, s seboj pa prinesli novih moči in novih idealov. Novo življenje je zavelo po starodavnem poslopju, v društvu se je pričelo novo delo.
Delovanje »Cirilskega društva « se je vršilo v krožkih. Društvo namreč ostoji iz apologetičnega, socijalnega, literarnega in abstinenčnega krožka ter Cecilijanskega društva. Na ta način se nudi vsakemu bogo-slovcu prilika posebne izobrazbe v oni stroki, za katero se posebej zanima.
Apologetični krožek je štel preteklem letu 14 članov in je priredil 9 sestankov, na katerih se je živahno razpravljalo o vzhodnem vprašanju, o razkolu in njega vzrokih; 2 referata sta bila o tomi-stični filozofiji in 1 o modernizmu. Vsi sestanki so bili tudi od članov obilno obiskani. K uspešnemu razvoju krožka so mnogo prispevali stvarni in tehtni nasveti pokrovitelja krožka, semeniškega podvodje g. dr. Fabjana, ki se je redno udeleževal sestankov.
Zelo veliko zanimanje je vladalo za s o c i j a 1 n i krožek, ki je proučeval na 8 dobro! obiskanih sestankih važnejše so-cijalne probleme, kakor: Židovsko vprašanje v prihodnjosti, prirodna in lastninska pravica človeka, postanek in smoter države, socijalna oblast, država kot organizem in odnos držav med seboj, komunizem. Za prihodnje leto ima krožek sestavljen načrt na podlagi katerega bo mogoče posamezne panoge socijalnega vprašanja natančneje in smoternje obdelati. Pokrovitelj krožka, g. dr. A. Ušeničnik, je ves čas blagohotno podpiral njegovo delovanje, prihajal tudi sam na sestanke in vedno dragevolje po-
magal članom s stvarnimi podatki v izberi snovi in pomožnih knjig.
Da se tudi samostojno pisateljevanje ni zanemarjalo, kar je bil prvoten namen »Cirilskega društva«, spričuje marljivo delovanje literarnega krožka. Imel je 12 sestankov z zanimivimi referati o domači in slovanski literaturi sploh, o lepoti in dostojnosti, bodisi v slikarstvu, bodisi v leposlovju in o literarni kritiki. Brali so se samostojni spisi v poeziji in prozi, prevodi in izvirne ocene novoizišlih knjig. Enkrat so se udeležili sestankov tudi gg. dr. Debevec, župnik Finžgar ter drja Fabjan in Zupan.
Abstinenčni krožek se je poživil šele h koncu leta in je priredil 2 sestanka. Najvažnejše njegovo delo se prične med počitnicami, ko bodo udje pomagali organizirati boj proti nevarni epidemiji naših dni.
Letošnje leto se je tudi » C e c i 1 j a n -sko društvo« združilo s »Cirilskim društvom« in je skozi celoi leto gojilo med tovariši koralno petje in posvetno glasbo. Vzgojilo si je tudi tekom malega časa precej močan tamiburaški zbor. Društvo je priredilo med letom 4 sestanke z referati o glasbi, spopolnjenimi z glasbenimi točkami.
»Cirilsko društvo« je bilo v trajni ko-respondenčni zvezi z mariborskimi bogo-slovci, kakor tudi z Zagrebom in Sarajevom. Letošnje počitnice in bodoče poslovno leto naj bode ravno posvečeno delu za spoznanje in medsebojno zbližanje z ostalimi jugoslovanskimi tovariši, kar je predpogoj za nameravano zvezo vseh jugoslovanskih bogoslovcev. J. Ahčin, tajnik.
Izum. Adolf Hočevar, študent tehnike, je iznašel stroj za prevažanje blaga potom električne gonilne moči. Stroj se vrti sam s svojim nagonom in bi bil v tehničnem pomenu velikega napredka na polju električne industrije. Stroj sam tehta približno 10 in pol kg in doseže znatno hi. trost na uro, seveda hitrost je odvisna od teže blaga in dvigalnega terena. Sedaj se bavi z iznajdbo nekega novega stroja. Upajmo, da nam prinese še marsikatero odkritje na polju električne industrije. Imenovani je rojen leta 1888. v Kanalu na Goriškem.	(Po Jugosl.«)
Brzojavke.
Deželna vlada v Ljubljani je prejela nastopno brzojavko:
B e 1 g r a d. Zelo se zahvaljujem pokrajinski vladi, docentom in akademikom
za pozdrav s skupščine povodom otvoritve tehnične fakultete. Uverjen sem, da bo mlado, popolno vseučilišče v Ljubljani dostojno odgovarjalo svoji prosvetni in veliki narodni nalogi. Temu želim vsak uspeh. — Kabinetna pisarna Njeg. Vel. Kralja: službeno — Aleksander.
Poverjenik za uk in bogočastje, dr. Verstovšek, je prejel to-le brzojavko:
B e 1 g r a d, 4. junija. Zahvalim za pozdrav s slavnosti ob otvoritvi tehniških tečajev v Ljubljani. Pridružujem se z iskreno željo, da bi prinašali ti tečaji čim več sadu onemu delu našega naroda, ki mu doslej ni dovolila neprijateljska zavist, da bi se razvil do viška kulturne moči. Bodite uverjeni, storiti hočem, da bo mogoče otvoriti čimprej v Ljubljani najvišji kulturni zavod — vseučilišče: Vaše sanje, Vaše želje. — Minister prosvete Ljubomir D a -v i d o v i č.
Listnica uredništva.
Vem, da se boš muzal in smejal mojim mislim, katere Ti hočem povedati, ali zdi se mi, da je včasih tudi otročja misel in pamet vredna premišljevanja. Ker si bil Ti enkrat že njen urednik, boš vedel, v koliko je moja ideja ova-ževanja vredna in v koliko je tudi izpeljiva pri sedanjih razmerah.
Že večkrat me je več misli prešinjalo glede naloge in vsebine »Zore«, ali vezna ideja je bila vedno ta, da mora biti list dijaku voditelj v vseh strokah, v vsakem oziru in vseh vprašanjih, ki stopajo v življenju pred neizkušanega in učečega se dijaka.
Prvi del naj bi obsegal dve tretjini celega lista in naj bi nudil dijaku uvode v vsako stroko in znanost, tako da bi našel vsakteri dijak misli, črtice, poteze in migljaje za svoje delo, kateremu hoče posvetiti svoje življenje. Članki, popisi, sestave in razmotrivanja iz vseh in najrazličnejših polj naj bi vodile dijakove misli do samostojne poglobitve v vsako delo, znanost in idejo. Ta del bi ne smel biti direktno aktualnega pomena, nego splošna podlaga vsak-teremu znanju, da bi posredno vodil do aktualnih vprašanj.
Tretja tretjina naj bi bil drugi del lista za razne produkte izpod dijaškega peresa in ocene poslanih dijaških elaboratov.
Tretji del na platnicah naj bi omenjal priporočljive knjige za intenzivnejšo poglobitev idej, sestavkov in črtic, zapisanih v
prvem delu, da bi bila dana možnost vsak-teremu resno mislečemu dijaku samostojno se brigati za ono stroko, koji se misli posvetiti. Zraven naj bi bile razpisane naloge (naslovi) za dijake, katere naj bi izdelali in poslali uredništvu v oceno. Za najboljši izdelek naj bi bila razpisana tudi nagrada. Da bi pa bilo mogoče nagraditi izdelek, naj bi poslalo uredništvo vsako tako najboljše delo kakemu drugemu listu v tisk.
Gotovo si boš mislil: »Kje naj. dobim ljudi, ki mi bi pošiljali svoje spise, ko ni bilo že v mirnem času dovolj sotrudnikov, kaj šele sedaj, ko je več nego polovico moči zginilo in se raztreslo po svetu?« Morda je to res žalostna resnica. Morda bi pa vzpodbudila na platnicah razpisana nagrada za najboljši izdelek marsikaterega zaspanca, da bi se resno poprijel dela in poskušal svoje pero in srečo.
Če bi pošiljalo uredništvo najboljše spise kakemu drugemu listu v tisk, bi se nabral počasi kapital, da bi bilo* pozneje mogoče plačati tudi spise, ki bi jih prinašala »Zora« sama.
Prepričan sem, da nisem sam za reformo »Zore«, ampak da jih je več za to. V koliko se pa mora preobraziti list, mislim,
da more povedati le dijak, ki ga bo čital. Vsebina bo odločila, ali bo list uspeval ali ne. Zato naj bi se držal urednik tudi dijaških želj glede vsebine »Zore« in se ravnal po njih v toliko, v kolikor so v prid dijaka.
Ne štejem si v čast, da sem Ti to zapisal! Mogoče me boš kedaj celo osramotil radi tega pisma. Naj le bo. Potem bom vedel morda nauk več; morda ga bom celo rabil v življenju!
Z najtoplejšim pozdravom
Lvov, 19. X. 1918.	Rado.
*
Ko zaključujem letošnji letnik, berem Tvoje pismo, prijatelj Rado, in se čutim Tebi dolžnika. Nisem Ti izpolnil želj, ker nisem mogel; da se bodo še bolj čutili ne-dostatki, priobčujem Tvoje pismo.
V toliko sem pa vendar vesel, da je »Zora« letos sploh izhajala, je vsaj živ dokaz, da se nam kljub vsem težkočam hoče dela ter da se bojimo mrtvila. Za drugo leto zapuščam novemu, uredniku Tvoje pismo, prijatelj Rado, in se letošnjim sotrud-nikom zahvaljujem za njihovo požrtvovalnost,
Narte Velikonja.
OOOCGC C C OOOOCOOO OOOOOOOO OOOOOOOC OOOOOC GC G OOOODOO COOCOOOC OOCCCC 00 OOCOOOCC COOOOOOC CCCOOOGC ocoooooc oooo cxxx:
Leposlovna priloga
iooooo<x>oockxx><x>ocx>oooooooooooo^
MARTIN MAVRIČ, stud. phil.
Nikeforov kip.
I.
V najlepši deželi na svetu je živel menih, pobožen in tih. Ljubil je Boga, opravljal dobra dela, spreobračal grešnike, zve-ličaval duše že dolgo dolgo časa. Ko mu je osivela brada, mu je božja Previdnost dodelila moč, da je mogel delati čudeže. Njegova krepost je sijala kakor solnce, in kjer je bilo to solnce, tam je bila pomlad, tam je bilo vstajenje.
Nekega lepega majskega dne mu sporoči angel glasnik božjo voljo in mu reče:
Menih Nikefor! Kreposten in močan si po duhu in po srcu in tvoja volja se klanja božjim sklepom. Pojdi iz te najlepše dežele, pojdi na sever, kjer brije mrzla burja in kjer ni pomladi. Pojdi med divji svet in poišči goro, na kateri raste lipa. Iz te lipe izreži kip svetnika, da te svet ohrani v spominu, ko umrješ.«
Prestrašil se je Nikefor teh misli, ker je dVomil, ali niso morda od duha napuha. Pa je čakal en dan. Toda angel nebeški ga opomni v drugo, naj gre nemudoma, da ne zamudi dveh dni, ker je enega že. Mikefor pa je še dvomil in čakal zopet en dan. Angel mu sporoči zopet, naj odide, da ne zamudi treh dni, ker dva je že. Toda vestni menih je še vedno dvomil in čakal še en dan. Tretji dan pa se mu prikaže sam Bog in mu reče:
»Nikefor, Nikefor! Ne bodi boječ in maloveren! Zamudil si tri dni, zdaj pa ne smeš nobenega več!«
In menih je odšel še tisto uro, kamor mu je bilo ukazano, na trnjevo pot pokore in izpopolnitve,
II.
Ustavil se je na gori in videl pred seboj lepo košato lipo, drevo, ki ga še ni videlo človeško oko, še manj, da bi bila mi-
slila nanje človeška misel. Bog pa je mislil nanje in ni hotel, da bi strohnelo.
Menih je mislil.
»Kip naj bo to. Vse te veje bo treba odsekati, izbrati od debla najboljši del, in potem naj vdahnem mrtvemu lesu življenje, duha? In posekati, ukloniti to orjaško rastlino?«
To je bil prvi korak njegov.
Drugo njegovo delo pa je bilo to:
»Zgodi se božja volja. Vse te ogromne veje bodo odpadle, drevo bom uklonil in si izbral svoj del in mu vdihnil svojo misel in svoje srce!«
Posekal je drevo —- divje drevo se ni branilo, temveč mu bilo pokorno in mehko, Obsekal ga je — tudi to delo mu je bilo blagoslovljeno, in samo še določiti mu je bilo treba, iz katerega kosa naj začne svoje delo.
Bal se je grč, bal tudi, ali ni morda les v notranjosti lupa tam trohnel.
Bog, ki je gledal Nikefora, pa se je razsrdil, ker je videl, da je drevo zdravo, da pa kipar ni dobrih misli. Zato mul je namenil kazen.
III.
In ko je Nikefor ogledoval deblo in premišljeval, kje naj začne, začuje za seboj človeško hojo. Ko se ozre, zagleda človeka, krepkih rok in z žago in sekiro na rami.
»Kdo si?« ga vpraša Nikefor radovedno,
»Jaz sem mizar našega kralja,«
Brez obotavljanja je naslonil orodje na posekano drevo, ni vprašal nič, temveč deblo odmeril in začel.
Prestrašen ga skuša menih ustaviti.
»Deblo je moje. Jaz sem ga posekal za kip!«
Tujec ga pogleda srdito in seže po sekiri, da bi ubil Nikefora. Ta pa se je umaknil in iz daljave objokoval strašno razdejanje svoje misli. Zdaj ni videl več grč, zdaj ni dvomil več, ali je les dober — zdaj mu je samo srce krvavelo, ko je videl, da sekira seka tam, kjer bi moralo iti njegovo drobno fino dleto in včrtavati znake življenja v mrtvo snov.
To je bilo prvi dan.
Drugi dan je mizar delal dalje in Nikefor opazoval dalje. Ravno, ko je solnce šlo na poldne, pride v gozd človek orjak, s surovo tesačo v roki in mrkega pogleda. Postoji pri mizarju in ga vpraša:
»Kaj delaš, bedak? Ali ne veš, da jaz rabim ta les za svojo stavbo?« In tesar je ubil mizarja in šel na delo. Nikefor je ob-upaval, ker je videl, da bo drugi razbojnik še hujši nego prvi.
Tretji dan je hotel tesar delo nadaljevati, kar pride k njemu tepec, jako malo podoben človeku. Širok, topega obraza, kosmat in kakor medved močnih mišic. Nikefor je slutil, da je to drvar, in se je bal najhujšega, namreč, da bo les popolnoma razdejan in namenjen za ogenj. Še to je videl, kako je drvar s cepinom zdrobil tesarju glavo, potem pa je omedlel. Ko se je zavedel, je slišal, kako poje žaga smrtno pesem njegovemu kipu. Čul je, kako ječi deblo od bolesti in kliče na pomoč. Nikefor je sklenil roki in prosil Boga priza-našanja.
In Bog je slišal ubogega spokornika. IV.
Še je pela žaga, toda tudi Nikefor je še molil. Na vrsto je prišla sekira. Razkosano'je bilo deblo, zdaj naj bo še razcepljeno, določeno za ogenj, uporabno samo še za kurjavo. Prvi zamah sekire — drvar zakolne. Drugi zamah, še silnejši — sekira odleti kakor ob jeklu. Drvar divja in zamahne še enkrat — sekira se odkrhne. Takrat reče Bog Nikeforu: »Pojdi in delaj. Ne dvomi, temveč napravi tako, kakor ti je ukazano.«
Menih je šel k deblu. Ko ga zagleda drvar, pade predenj in ga s strahom prosi milosti. Nikefor ga spreobrne in potolaži in pošlje domov. Nato obudi na božji ukaz še tesarja in mizarja, ju blagoslovi in jima izprosi milost.
Ko je bil zopet sam, je čul, kako je govorilo deblo:
»Dal si mi svojega duha. Zakaj si se obotavljal, izklesati iz mene to, za kar si me namenil? Vse muke bi mi bile ljubše, samo tuja služba bi bila moja smrt. Moj upor je prišel ob zadnji minuti — toda ravno tako gotovo je bila to tudi zate zadnja minuta.«
Nikefor je spokorno molčal. Njegovo dleto pa od tiste ure ni več mirovalo. In ko je prišel tisti dan, ki ni bil več usojen njegovemu življenju, je bil kip dovršen.
In marsikdo se ob njegovi zgodbi zamisli, marsikoga je strah, marsikdo pa pravi, da je našel, kar je že dolgo iskal.
A. V.:
Poldanske ure.
V blazni vročini poldan skih ur — solnce je zanetilo silen požar, ki ga zdaj goni neviden vihar — ko v težki se luči razkraja azur, se trga, splamteva in iskre prši, ko zemlja se v plamenih utrinja, ki jih nebo zagrinja, odgrinja — kot telo mučenice drhti —
in
poslušam pevajoče moške zbore, — poslušam njih speve, v veličastnem ritmu
kako valove, in so brezmejni ko morja, ki v večnost
zamolklo- šume
od sveta do sveta —
čutim vesoljstvo, kako mu v osrčju odmev
trepeta,
odmev, ki giblje svetove in nam odgrinja pokrajine nove, — čutim nestrpno čakanje mišic napetih, čutim skrito besedo oči razvnetih, vidim roke, ki kot jekleni bati groze, čutim njih moč, ki v črnih sokovih nabreknjenih žil kot vino zavrelo se peni —
in vem, da te silne, te močne roke bodo nam, bodo solnce skovale, vanj se bo zlilo milijonsko srce — o bratje! še bodo nam zvezde sijale!
A. V.:
Nočni psalem.
V nočeh, ki v njih se hrepenenja rodé, svetovi se vžigajo, nebesa blesté, ki v njih jutranjih zarij sladke oči sprehajajo se opolnoči v vesoljnega carstva bajnih vrtovih, ki v njih mesečine srebrne vodé — ubrane v tihe melodije sanj — prosojne polzé skozi moje srcé,
o Bog!
čutim vsemogočnosti Tvoje snujoče moči v bilkinem soku, v slehernem zvoku, ki pritajen se v dobravo gubi . . .
in v neskončnost drhtim in iz Tebe žarim, Ti Silni, Neizrazni!
BOŠKO
Pesem o pesmi.
Nocoj je minila noč, ko sem spoznal tvojo moč, o ljubezen.
To je bila noč sladu, noč, ki ne pozna miru, ko vse valovi, drhti, ko trepeta svit zvezda na prostranem oboku neba, ko gaji ob fontanah drhte, šepetajo besede sladke, ko gozd v konturah valuje, ko reka pri njem vasuje ...
Vse tiho, vse spi: zvezdice v mesečini neba, gaji v šumenju voda in gozdi jim družijo v snu.
Ko sem se vračal domov, tiho- je plavala noč, le nekdo je pel v daljavi o sreči, o- sladki ljubavi.
BOŠKO:
Tebe ni.
BOŠKO:
Pesem.
O, pridi! Za gorami tone dan;
kot mroča solnca rože v mrak gorijo,
nad njimi slavec poje melodijo1
in sanje seje vetra dih čez plan.
O, pridi! Čakam te kot tulipan
na zlatega metulja poezijo.
Vse rože, ki mi v duši zabrstijo,
drhteče položim ti v nežno dlan. —
A ni, te ni! Čez polja toži zvon,
šume v molitvi njive zlatoklase,
za lesi šel je solnčni dan v zaton,
zatonil smeh je v njem kot daven sen;
in v mrak grem,
ves osamljen,
ker tebe ni...
Včeraj zvečer je vzdih zadrhtel preko sanjavih poljan tja do dremavih tal: »O, pomladni večer!«
In danes v noč čul glas sem pojoč, da je odmeval do koč rodne vasi: »O, pomladna noč!«
In v jutro vesel nekdo je zapel prekoi zelenih trat, da našel je mir: »0, ljubeznivi vir!«
JOŽE:
Veselje.
france z. Gazela.
Pomladni čas in njen kras v dneh.
Nedolžnost v očeh, v licih smeh,
V jezeru labud, kras tvojih grud.
Jutranji poljub, obraz tvoj ljub.
Ljubezni spev in njen odmev v nočeh.
Tam za gorami, tam za vodami svetlo solnce ugasnilo je —
Lahko noč! Lilije bele so mi zvenele, sen jih večerni uspaval je —
Lahko noč! V sobici lepi, na posteljci lepi draga moja zaspavala je —
Lahko noč!
Draga, ti spavaš, draga, ti sanjaš, svetel te angel zastražil mi je — Lahko noč! Oj, le spavaj, draga, oj, le sanjaj, draga: v mojem srcu in duši je — lahka noč!
FRAN SUŠNIK:
Gospa Sveta
Plakajoča,.,
Dekle je pelo,
V sladkih zvokih je plula pesem preko planin in odmevala od sivih skal. Njena melodija je bila polna miline in polna tajnih sanj...
Drhtela je v svojih globinah kot po-drhtevajo naša planinska jezera in jim tre-peče srebrna gladina .,,
Skrivnostna je bila, kot je skrivnostna pesem o kralju Matjažu, ki spi v Peci, a vstane, da osvobodi s svojo vojsko slovenski Korotan ...
Mrak je legal na gore in doline, objemal drevje, hiše in polja. Iz daljav so brnele večerne pesmi.., Zašumelo je v gozdovih, kot bi hitela preko vrhov pomladanska pesem s svojim čarom ..,
Dekletova pesem je postajala tišja, vse tišja. Še včasih je podrhtevala na dnu globokega srca, v otožnih zvokih ,,. pol-tiho jokajoča: ni več moj dragi, ljubi dom, . .. Bila je, ko je pesem trubadurjeva pod visokim zidom, polna neutešljivega, bolestnega koprnenja.
Utihnil je don vaških zvonov.., umolknili so zefiri... Zaplakala je njena pesem ...
Umirajoča...
V polrazdrti koči je bivala starka pri Gospej Sveti.
Mračilo se je in sence so vstale in se plazile z vrhov skozi okenca. Nageljni in reseda so dehteli. Tedaj je umirala zadnja Slovenka pri Gospej Sveti.
Veliki zvon je zazvonil v zvoniku, njegov glas je plaval preko ravni. Zvonil je, zvonil... A ni bil to večerni »Ave«, njegova melodija je bila plač. In ko je od-
donel, so se odprli grobovi pri Gospej Sveti: duhovi so vstali, da pohitijo k umirajoči starki. Vsi so vstali, priče in glasniki davne svobode, slavne in častne zgodovine go-sposvetske. In vsi so hiteli v polrazdrto kočo . . .
Starka je bledela, bledela, umirala .,.
Plakale so lipe okoli Gospe Svete, šumeli so jeseni svojo žalostinko, škripale so smreke, krivi bori . .. Umirala je Gospa Sveta..,
A V :	Težki trenutki.
Od obzorij — kot iz prepadov črnih —
mrmranje v noč golči... V svetilnicah naših duš je izgorelo olje ... V tišini nam srce okamenelo, omahnila je v drznih rokah moč ...
~— Zakaj so tak tožne tvoje oči? V katero skrivnost so zajete ko v čar? Tajen obraz si zazrla v mrakovih noči, da čelo spreletel ti mramornat žar?
Zaprla oči si.., Tvojih priprtih ustnic strah mi je legel na dušo ,., Nikar, nikar ne tožil skleni roki — tako zapre se čaša liliji roži _ in moliva, moliva, da stre noči se temni
zapah.
A v	Večer v topli izbi, kadar sneži.
(Idila.)
Tople vode me tiho obkrožajo, tiho zamaknjen sem v stekla prebela — mirna in čista se v njih mi duša je
vnela —
nežne dlani po obrazu me božajo ...
Rožnata luč se po stenah pretaka po belih zavesah čez moje dlani, tako mehka in topla, da skapljam oči. Roža vonjiva sladka vabljiva misel je N	vsaka.
Sestrica čita ... Zvonko in mirno srebrnih besed žubori ji studenec, tiho blesti krog čela ji venec kodrov pšeničnih v strmenje večerno.
Tihe snežinke so ali besede, ki padajo name ko volna mehko? da mi pri srcu je dobro — tako sladko, kot šel bi v Betlehem v vonju resede ...
A. V.:
Mesečina v izbi.
Od zemlje do nebes mesečina, večernih sanj prezlata pot... Tajno šumenje in, kdove, odkod, v svetla obzorja zveni violina.
Moja izba je polna vilinjih tančic — omamil jih vonj je bogatih cvetov, da zamaknjene v čare zlatih svetov v dušo pojo mi z glasom zvezd in cvetlic:
»Jaz sem roža Lilija in sem od vekomaj bila na zlatih obalah eterskih morij in sem sama sebi svetila ...
Ah, kaj pod menoj
se giblje svetov
kot morje cvetov,
in njih žarki soj
slepi oči
nebeških duhov;
in čez zlato oblo
zemlje pod menoj
se lijejo dnevi in noči,
dnevi in noči —
kot zlati in modri slapovi...«
... in v svetla obzorja zveni violina
A. V.:
Lahen dež ob večernih urah.
Na okna moje sobe tiho pozvanja, tiho mi lega na trudne oči in vse okrog mene zveni, zveni... Ljubeč obraz nad menoj se sklanja.
Muzika lahna ... Svetle oči gledajo name iz rožnega cvetja tiho zamaknjene v sanje objetja svilnatih niti, mehkih dlani...
boško:
Poti polnočne.
i.
Nočne poti v zadnjih zorah, kam peljate hrepenenja? mojo dušo — kam? v njenih željah nedosežnih tam v konturah teh večernih.
II.
Težke ste v nočni tihoti! Kam pa bežite med vrtovi, kam
med mrakovi nocoj?
Bolne poti v nočnem drhtenju, kaj še bedite? kaj še ne spite? Kako ste težke nocoj.
III.
Skrivnostne ste v svojih molitvah! Čeprav tako težke, rad vam sledim, čeprav tako bolne, za vas gorim, in četudi skrivnostne, zelo hrepenim nocoj
v mojih molitvah
po Vas — Ve poti polnočne!
boško:	Zvečer (Falke).
Prameni na postelj mojo mesec biserno	Umirjena je duša moja, vrača se
k molitvi se pa roke moje	z nebes nazaj,
v svit njegov	srce pa le eno snuje:
utrujene mi sklepajo.	Ti pa Tvoj, za me predragi raj.
Slepec.
»Mama, v mestu so danes procesije k Vstajenju. Vsako leto sem jih videl, pa bi jih tudi letos.«
»»Kam hočeš, Francelj, ko' si pa —.«« »Bom pa poslušal, mama! Saj zvon-čkajo in bandera tudi šume, da jih bom slišal.«
»»Da bi bila godba!«« »Godba, praviš? Ali vojaška? He, te se bojim, ker mi je iztaknila .,. Saj veš,
mama, vse sem ti že povedal. Tisto popoldne nam je zaigrala in že so padale krogle in moje oči.,. Zakaj ti to pripovedujem, mama? Zunaj je vstajenje, dan novega življenja in procesije! — K procesiji pa ne grem, ker je godba.«
In obmolknila sta. V daljavi pa so pozvanjali velikonočni zvonovi in zarosilo je materi oko in — sinu--?	A. K.
A. V.:
Lahen dež ob popoldanskih urah, kadar sije solnce.
Pod tiho nebo bi razprl dlani, v daljne skrivnosti potopil oči — in skozi prste tiho bi tekle mi biserne vrste, v svetle oči se predle mi niti,
vanje smehljaji prikriti sladke mladosti v bisere zliti, večnosti sinje žarki utripi bi tiho tiktakali v moje srce ...
SERAFIN:
JOŽE;
Velikonočno jutro.
V	zrak plahte bandera, ž njimi trume fantov — makovi cvetovi —
rdeča krila ministrantov ...
Zibljejo se v vetru limbarji iskreni — beli pajčolani. Sneg med piruhi se peni.
Svečeniki v svili rožno posejani nosijo monštranco.
V	toplo luč so prikovani.
Med srebrnim prahom snežno jagnje plava, kakor val s čolničkom se z vozičkom poigrava;
k nam velikonočno jutro vozi v svate. Z drobnimi kragiiljčki drami gozde, polja, trate.
A. V.
Melanholija.
V sinje morje bi šel,
da bi morja me val objel,
da bi v dnu morja iskal srečo srca nemirnega.
Tiha pesem.
Čez tihe trate po belih stezah šetala sva se v pokrajine zlate.
Zarja v večeru, le ti in jaz — do mene se sklanjal tvoj je obraz,
v moje sijale so tvoje oči, v tvojih vzcveteli moji so sni!
a v.: Svetle noči.
Mesečina, ki zvezde nalahno zastira, po nji se pretakajo lilij sokovi, za zarjami mirnimi godba svira ...
pod menoj se gibljejo' črni svetovi, na njih ljudje umirajo v strasti, krog mene pojejo v zborih duhovi —
in jaz jih poslušam v blaženi slasti,
v sijaju tihih žarkih harmonij,
molče trepečem v njih sladki oblasti...
boško : Tebi.
Tako so lepe in mirne noči, tako je srce nemirno! — z neznano silo, z neznano močjo me vabi v tišino večerno.
Dvoje lilij srebrnih pognalo je v noč, dvoje rok me je tiho objelo, dvoje biserov vročih prišlo je v oči — srce je drhtelo, drhtelo ...
boško: Tvoj junak.
jože:
]utro.
Ker sem junak polja, te imam rad — draga moja.
Tri krivce imam jaz, naj ti povem na glas, da vsi drhte za te.
•
Prvi, kakor tvoje oči, žarko gori, kadar ga solnca žar v živ blisk spremeni.
Drugi, kakor tvoje srce, lahno žari, kadar ga lune soj zvečer pozlati.
Tretji, kakor tvoja ljubav zame trepeta, ko jezdim kot piš vasovat — draga moja!
Hladen veter, tajen veter čez ravan, Pst, pst, pst!
0 ljubezni ptičic spev, ob poljubih cvetk pomladnih sladek sen. Čez ravan pa fant vesel, z njim noči odmev.
Ej, ej, ej! Pst, pst, pst! Bim-bam, bim-bam,
Zvonček glasan čez ravan oznanja dan: bim-bam, bim-bam.
TINE POLJANEC:
Vzdihi koroških beguncev.
i.
Tam v daljavi je obzorje zažarelo in čez modrino nebes je švignil plamen,
»O Bog! Glej našo1 ljubezen in našo bol: srca so polna groze in zvrhana ljubezni do te grude umirajoče! Čuj, v vzdihih umira in tam pred nami gori, tam srka vase kri naših src in s telesi naših mož si obte-žuje drugi...
Že radi naše ljubezni neizmerne nas
obvaruj pogube, o Bog!«--
Tedaj se je porodilo trpljenje in čez vrhove Karavank je ponudilo železno roko v Korotan, da so telesa vzdrhtela:
»0 Bog usmiljeni! Pretežko je breme za naša telesa: upognilo nas bo in nam sklonilo hrbte do tal. Odtegni svojo roko z naših pleč, Gospod!« ...
2.
Molk se je naselil v dušei; srca so pod krutostjo molčala, oko pa je strmelo v prah, v cesto brez mej, ki pelje v deželo bolesti in bede.
Med poljem in med stemeni hiš je ogenj vzplapolal — v trumi na prašni cesti je kriknil jok:
»Svojo mladost sem dala, da sem za-	Bičana. Še težje bi pa umiral, če bi te ubili
služila ljubezen inl z žulji sem vzdignila	pred mojimi očmi ... Zato beži, blagoslov
dom — ne za sina, ne za hčer — za pe- s teboj in spomin na srečo--«
pel--«	Umiral je starček, sin pa se je klatil
Prasketalo je med drevjem — rdeče	po gozdih in plazil po razorih, da so solze
so se smejale hiše goreče — srce pa je	kapale na brazde, ki jih je še to pomlad
klonilo s težo žalosti k tlom.	zoral...
3.	4.
Groblje so »zelenele in zemlja se je	»Kot svinec je padel na srca ta čas,
pomladila. Drevje je vzbrstelo v gozdih in	ki je izžet iz vdov in sirot in je opran v
med zelenjem so pevale ptičice,	krvi nedolžnih. Pa kri nekrivih src bo ro-
Tedaj je umiral starec.	dila maščevanje in iz teles naših mož in
»Sin moj, beži, če me ljubiš. Mladost	očetov bodo pognale kali, ki bodo rodile ...
imaš, življenje te čaka — a jaz umiram	Takrat pa--«
težko na zemlji, ki sem jo ljubil in jo lju-	Zamolčal je misel, pa je z molkom več
bim, čim bolj sem ji bliže in čim bolj je	povedal kot bi z besed6.
A. V.:
A. V.:
Sanja.
Do naju zagorel blesk bo daljav ... Sijaj, ki se vpletel v tvoje bo lase, v dušo pričaral neznane mi čase,
sladke omame v mraku vonjav ...
•
Prek naju se tiho hodejo lili spevi tihotni .., Najini telesi prožni v svetlobi bosta zasijali rožni, v blaženi uri v objem se spustili...
Deklica na pomladnjem izprehodu.
Kot da med zvezde me vodi tiha stopinja,
med polji in travami lok blesti moj obraz,
vidim ga — v zlato sinjino je vrgel odsev,
ah, kot da ovenčan od čudežnih rož
žari in se v barve spreminja v njem tajni ukaz:
Hrepenenje.
Svobodna in lahna se šetam po travnati poti, vsa v solncu: v njem prerojena, od njega sem močna — ah, žemljico našo kot dete slabotno v naročje bi vzela! —
kot srna sem skočna: smejala bi se in pela!
In mehka je trava — od samega žameta, mehkejši še veter, ki se v kodre zapleta, v obraz se mi laska ...
Hej, le dalje, le dalje, porednež, v daljave brez haska!
In črički prepevajo, travice kimajo .., In vonj medu .. . Škrjančkov klic ... V dalji gorenje zlatih tančic ..,
Še dalje gozdovi šume... In kukavice mile glas ... In jaz. 0 življenje!
VISOŠKI:
Morje.
JOŽE:
Sanje.
Kot reka ljuto ob bregovih žene val mimo lepih krajev, mest, tako življenja celega povest je gnala mene.
Zdaj jasno vidim pred seboj obzorje .,. Življenje moje mirno v morje spe, po Tvojih potih pot po reki gre do Tebe — Morje.
Kot morje Tvoja je lepota vsa, kot ocean globok ljubezen Tvoja! Daj, o Gospod, da nekdaj pot se moja tam v sladkem miru dokonča.
O tebi sem sanje zasanjal, devojka,
da sem kraljici se klanjal, devojka.
In v sanjah si me vzljubila, devojka.
v poljubih radostnih se k meni privila, devojka, ,
Oj, izpolni te sanje željne, moja devojka, saj najini duši gore, Mara — devojka!
JOŽE:
V pomladnih nočeh.
Noč je prišla,
noč je v dolmeh; dan vstaja
v tvojih očeh.
In rastejo tebi oči, v njih strasten smeh, in rastejo meni moči v pomladnih nočeh.
PUŠ LUDO VIK:
Dolina solz.
Večkrat doživi človek trenutke, v katerih je njegovo srce tako temno, prazno in pusto kot globoka tišina polnočne ure; le poredkoma se prikrade v takem trenutku v izmučeno, po luči hrepeneče srce topel solnčni žarek. In če se prikrade in posveti, človek še jasnejše vidi nad seboj težke črne oblake, ki se podé od severa na jug, od vzhoda na zahod vsevprek, dokler ne zastro poti zadnjemu žarku in je v srcu strašna tema. Rad bi človek pogledal naravnost v solnce, kadar je poldne in srce bi se nasrkalo svetlobe in toplote, pa se mu zablešči tako močno, da zatisne oči z rokami in povesi glavo.
Bil sem vojak, ker jih je bilo v tistem času mnogo. Prišel je, kakor bi ga bil poslal sam zli duh, k meni znanec izza vojaškega življenja in se je čudil: »Kaj se držiš kot bi ob spovednici obujal kes, kaj se vedeš kot čudak? Norec si ti in vsi tvoje vrste! Ali nisi mlad, ali ne drvi po tvojih žilah rdeča in živa kri kot hudournik naprej, naprej in se mu vse uklanja? Tvoja je mladost, tvoj je svet, vse je tvoje, samo ne kroti svojih želja, daj, da se napasejo in navriskajo . .. Izčrpaj to kratko življenje do dna, zato te je mati rodila.«
Da je bilo takrat jasno v mojem srcu, — ne bil bi molčal. Šel sem brez besede proč od tam in poiskal tihe samote, da potolažim vihar, ki je zadivjal v srcu in podiral in rušil, kar je bilo kdaj zgrajenega, ki je grozil, da poruši zadnje, kar more — križ, ki ga je bila nežno vsadila roka dobre matere v srce ... Takrat sem zahrepenel po topli luči, zaželel sem iz dna duše vsaj žarka, ki bi posijal v to nevihto, v to črno temo.
Sedel sem na klopico med zelenim grmičevjem. Kot misel je priletel z bližnjega borovca ptiček, se vsedel prav blizu mene, pogledal naokoli in radostno zapel v božjo naravo,
»Kaj ti, mah pevec, nič ne veš, da se ne spodobi veselo prepevati, če je vihar? Ali ti nič ne veš, kaj je vihar, ali ve to samo človek? Ali je človek najnesrečnejše bitje na svetu?«
Zapel je mali pevec še enkrat in od-letel, kot je bil priletel, in se je izgubil sam Bog ve kam. Moje misli pa so odhitele za njim, drobnim pevcem in ga iskale povsod, hodile po vsem širnem svetu nemirne in temne in ga niso mogle najti. Iskalle so in iskale, da že same niso vedele, kaj iščejo,
dokler se niso ustavile nad prijazno' hišico na griču, obdano s cvetočimi jablanami in hruškami.
Stopile so skozi vežna vrata in videle ob ognjišču mater, ki je kuhala večerjo in pri nji otroka, majhnega, rdečih lic in svetlih kodrov. Stopile so v nizko sobo in zagledale nekaj znanega in domačega; vse, ta mati in ta otrok, vse je bilo tako znano in domače, da se misli niso mogle ločiti od njih.
Grobna tema je napolnila izbo, ko je mati upihnila luč in legi?, k počitku, Blizu njene postelje ob veliki glinasti peči je počival njen ¡sinček, ki pa nocoj ni mogel zasanjati o lepih igračah, ki mu jih bo mamica kupila na semnju, in ne o savskih kamenčkih, lepih, okroglih kot prepeličji jajčki, ki mu jih bo oče na sredpostno sredo, ko bo v Litiji semanji dan, nabral v veliki vodi in prinesel, da boi kamenčka!. Nemirno se je obračal na posteljici, da ga je skrbna mati tiho kot v cerkvi vprašala, ali ni morda bolan. Skoro zajokal je: »Nisem bolan, mamica; samo obljubili ste mi, da me dane® naučite lepo molitvico. Rekli ste, da je tako< lepa ... pa ste pozabili.«
In začela je mati, da potolaži otroka: »Nocoj ti jo> bom samo povedala, da boš zaspal, jutri te jo pa naučim. Tista molitvica se glasi tako-le: ,Češčena bodi Kraljica ,,, k tebi zdihujemo žalostni in objokani v tej solzni dolini...'
In povedala jo je od konca do kraja,
»Ali je tista solzna dolina taka-le kot je ta-le dolina pod našo hišo?«
Pojasnila mu je mamica, da je ves svet velika solzna dolina, da je delež človekov
na svetu žalost in jok, nesreča in bridkost, da ni nikdar na svetu človek čisto srečen. Zato1 išče s takimi molitvami sreče drugod in prosi ljubega Bohka in Mamko božjo, da mu lajšata žalost in jok tega sveta in ga vzameta po smrti k sebi v sveta nebesa, kjer ni nič žalosti in nič joka.
»Ali bom tudi jaJz moral jokati na tem svetu, da pridem k Mamki božji v nebesa? Povejte, mamica, ali vi tudi jokate, ali sva midva tudi v solzni dolini?«
»Zdaj bodi miren in lepo zaspi, naprej ti povem jutri.«
In dete je skrilo svoje svetle kodre pod odejo, kot bi ne hotelo joka, in pritajeno zaihtelo...
To so videle takrat moje misli jasno in slišale vse razločno. In tisti hip so spoznale hišo in mater in otroka. »Kaj nisi ti ta otrok?« so me vprašale; »in mati, ali ni to tvoja dobra mamica, ki ji že od zdavnaj rastejo rože in trava na grobu ...?«
Vstal sem s klopi, povzdignil oči proti nebu in napol razločno' govoril kot bi molil:
»Sveta resnica so bile tvoje besede, mati moja, da je človeško srce ustvarjeno za bol in žalost, za vihar in za jok, a malo, sirotno dete te ni razumelo. Jutri, si rekla, da poveš naprej. O, nikar ne pravi; razumem, sedaj razumem dovolj. ..«
In kakor po nevihti prvi zlati solnčni žarek predere gosti črni oblak in posveti v temno naravo, oznanjajoč novo življenje in novo moč, tako je žarek tolažbe kot glasnik nove moči posvetil v mrak mojega srca.
O Ketteju.
(Za dvajsetletnico njegove smrti, 26, aprila 1899,)
Aškerc Anton: Dragotin Kette je bil rojen pesnik, — Kette je podoben Župančiču in Murnu samo v tem, da ljubi narodne motive ter da se rad naslanja na takozvano narodno pesem, sicer pa je sam zase popolnoma samostalna pesniška osebnost. — Kettejeve basni spadajo med najlepše, kar jih premore naša mladinska literatura, — »Na trgu« se sme zaradi svoje ljubkosti smelo1 postaviti v isto vrsto s Prešernovo serenado »Luna sije«. — Kadar se imenujejo naši najboljši liriki, mora se imenovati tudi Dragotin Kette.
Cankar Ivan: Nobenega nimam tako jasno v spominu kakor Ketteja. — V
obraz je bil lep fant, v život čokat in v hoji račav. — V svojem stremljenju in mišljenju je bil med vso družbo najgloblji in najvišji. Njegov duševni razvoj je bil tako nagel, krepak in naturen, kakor drugega nobeden.
Grafenauer Ivan: Poleg Župančiča je tudi Kette reformator našega poetičnega izražanja. — Sonetni cikli »Adrija«, »Moj Bog«. »Slovo«, »Tihe noči«. »Čine noči« spadajo s sonetom »Na očetovem grobu« k najlepšemu, kar je ustvaril Kette.
L a m p e Fran: Glavni predmet njego^ vim ne maloštevilnim pesmim je ljubezen. Dasi v tem predmetu ni mladostnosramež-
ljiv ali platonično-sanjav, vendar se ogiblje nizkosti. Rad gleda v življenje in razne njegove pojave in jim hoče umeti vire in namene. Zato je v njegovih poezijah nekaj moškega, zrelega. Tudi izvirnosti mu ne moremo odrekati, kar mu je gledé na mlada njegova leta posebno v hvalo.
Pregelj Ivan: Pri ponovnem čitanju Murnovih in Kettejevih poezij sem se uve-ril, da je bil Kette dozorel talent, Murn prezgodaj ugasli genij.
Prijatelj Ivan; Kette se je z ljubeznijo posvetil idilični novomeški pokrajini, on sedi mirno na enem mestu, podoben veselemu kmetiškemu fantu, zadovoljen z lepo žemljico. — Kette ne obrača svoje pozornosti na podrobnosti, ampak na celotne vtiske. Zato- je plastičen in poln širokih potez, krepko začrtanih in, rekel bi, — elementarnih. — Njegova poezija — ki se je v pesmih izlivala, kakor se izlivajo naši potočki čez kamen in grm, ne izpra-šujoč, ne odkod ne kam — je postala v sonetih podobna plavni Krki v njenih stalnih, mogočno in zasigurano zarezanih bregovih. — Kette poezijo živi.
R e g a 1 i Josip: Kette je našel samega sebe v »Sonetih«. Šel je naprej, kakor bi bil imel pot začrtano in že danes odmerjeno, nekam, kamor sam ni vedel, a kar je slutil globoko v sebi. — Ketteju so plavali pred očmi vedno klasični vzori in narodna pesem, ali vendar je zašel v nadzemsko mistiko in vsled tega bi ga imenoval primerno filozofa čuvstva. Pač ima nekaj klasičnega na sebi — in to je umerjenost. — Kette je izreden pojav v umetnosti sploh, ktr ni šel skozi »Sturm und Drang«, in ker je konec tiste burne dobe šele začetek njegovega pesnikovanja, — Kette je miren in globok, filozof čuvstva, pesnik Kav' é&xfjv.
Robida Ivan: Iz večine Kettejevih pesmi veje preprosta, živahna, vesela lirika; v sonetih pa je ubral poet otožnejše strune, in če sodim prav, pisani so zadnji soneti, ko se je nagibal koncu dan, — Veseleča in vriskajoča je ljubezenska pesem njegova kakor kmetskega fanta srce, ko se vrača pojoč in vriskajoč izpod okna svoje ljubice. Tako je tudi prepletena Kettejeva pesem vseskozi z narodnim duhom in način tega pevanja se je pesniku izvečine posrečil. Na drugi strani pa se pozna nekaterim proizvodom njegovim pravi dijaški ton — Kneip-penton —, katerega ne gutira vsakdo, najmanj pa ne ondi, kjer postaja trivialen v frazi in besedi, — Do kakega določenega svetovnega naziranja Kette ni dospel.
Sardenko-Merhar (o njegovih zadnjih dneh); Le žal je na smrtni postelji. Moja nekdanja gospodinja je postala sedaj njegova gospodinja. Prišel sem kot bogo-slovec. Ko je videl gospodinjo in mene, je dejal: — »Ves čas sem bil pokoren svojim prijateljem, a danes,« in pogledal je gospodinjo z globokoudrtimi očmi, »bom pokoren vam. Kaj hočete od mene, povejte!« »Po gospoda pošljimo,« je tiho svetovala gospodinja. »Le pošljite ponj, naj pride! Pripravljen sem nanj.« In prišel je župnik Malenšek še isti dan. — Pri mojem odhodu mi je Kette dejal: »Kar sem napačnega za-oisal, je bolj iz šegavosti moje narave, kakor lahkomiselnosti ali zlobnosti; sicer pa sem nekatere take reči tako sam uničil.«
Z b a š n i k Fran (ob drugi izdaji Kettejevih »Poezij«): Kette je postal izreden ljubljenec našega naroda in je prodrl kakor razen Prešerna in Gregorčiča morda še noben naš poet v mase ljudstva. Stvar je umevna. Pri Kettejevih pesmih se čuti, da »iz srca svoje so kali pognale«, in zategadelj se jim tudi srce zapirati ne more; tudi so. navzlic vsej svoji globokosti preproste in lahko umijive.
Župančič Oton: Najbolj sem ljubil Ketteja — najvišje sem ga cenil. — On je bil vse druga duševna potenca, mož, medtem ko je bil Murn otrok in ženska. Bil je sploh najbolj univerzalen med nami, — Brez samoljubja je stopil Kette pred naravo — čist in preprost — in ona mu je odgrnila svojo čisto nagoto. Odtod ta imenitna zveza pesnika s prirodo. Njegove slike so res res. nične in neprisiljene, nikoli stereotipne. Predobro pozna naravo, da bi se učil od drugih gledati. On opazuje sam, opazuje mnogo in bistro. Sam je čutil, da še ni videl pravega solnca, v njem je ostalo mnogo nerazumljenega, mnogo nasprotij. Da ga ni pahnila nemila usoda v prerani grob, gotovo bi mu bilo življenje razpršilo mnogo megla in posvetilo v marsikak temen kot, poznejše širše življenje bi mu bilo odprlo novih vidikov, mu pokazalo novih horizontov, poglobilo bi bilo njegovo filozofijo, utrdilo njegovo naziranje o svetu ter ga vsestransko popolnilo. Njegove ideje brez dvoma ne dosegajo idej svetovnih pesnikov, a svoje življenje in svoje ideje nam je pred-očil s čudovito plastičnostjo. A iskal je resnice z neumorno vnemo in strastjo. In v tem iskanju se je njegova energija — mogoče tudi ob čuvstvu bližajočega se konca — podvojila, in plod tega iskanja je cela vrsta krasnih sonetov, katere smemo brez pomisleka vzporejati s Prešernovimi. Vpliv
lahne mistike Maeterlinckove (trésor des humbles) se pozna v njih — samo da je prepojena skozinskoz s krepko moško energijo Kettejevo. Kakor mogočna reka so- ti soneti, ki nosi seboj vse, česar se je dotaknila v burnem teku ■—■ pesek in zlato. Vanje je vlil Kette vse, kar ga je težilo in tešilo. Ti soneti so živa slika pesnikove samovzgoje — ustvarjanje gre vzporedno z njegovim razvojem. Močno dušo vidim, ki se ne da več slepo gnati od burje, ampak kroti razburkane valove. Čista ljubezen mu ni samo lep predmet poezije, ona je del njegovega življenja, ki ga etično dviga in plemeniti. — Od starih klasičnih mojstrov se je Kette mnogo učil. Od njih se je navzel one jasne plastike, ki te ne sili šele ugibati, kaj je pesnik pravzaprav hotel. Zagrnjenega in tajinstvenega je v njegovih poezijah toliko, kolikor je baš skrivnostnega v življenju samem. Od njih se je navzel onega takozvanega klasičnega miru — ne miru čuvstva, ampak miru ustvarjanja. — Ideje ne žrtvuje nikdar formi; ideja (pesniška ideja seveda) mu je vedno glavna; kar pove. pove zato, ker mora to povedati, a ne, ker se morda lepo'glasi. — Poleg starih mojstrov je študiral Kette marljivo in s pridom narodno pesništvo. Vse njegove poezije preveva pristen narodni d*uh. Odtod ta lahkotna dikcija, odtod njegov čisti domači kolorit. Z veliko ljubeznijo se oklepa rodne zemlje in sesa iz nje moč kakor Antej.
P r o f e s o r - s o š o 1 e c Ketteja je pravil v šoli: Spominjam se ga dobro. Eila sva sošolca. V govoru je jecljal, težko je
govoril in le s težavo in malokdaj je dokončal stavek. Že v peti in šesti šoli nam je bil vsem znan pesnik. Med najboljšimi v šoli ni bil, neprilike mu je napravljala prestava iz nemščine v grščino. Kmalu po nesrečni preiskavi je v drugem tečaju šeste šole zapustil ljubljansko gimnazijo. Prihodnje leto je odšel v Novo mesto, po maturi pa v Trst k vojakom — že bolan. Prehla-jen in obnemogel je bil odpuščen in je prišel v staro cukrarno. V nizki, zaduhli sobici je bival, ležal za pečjo in žvižgal in pel in pisal pesmi. Tedaj je ustvaril najlepše,
kar je ustvaril, sonetni cikel »Moj Bog«.
* * *
Aškerc A. v predgovoru k drugi, ilustrirani izdaji Kettejevih »Poezij«. — Cankar Ivan, Sardenko in Župančič v Izidor Cankarjevih »Obiskih« (Dom in Svet 1911). — Grafenauer I. v »Kratki zgodovin: slovenskega slovstva«. — Lampe Fr. v kritiki prve izdaje Kettejevih »Poezij« (Dom in Svet 1900). — Pregelj I. v »Mislih o slovenskem slovstvu« (Čas 1919). —- Prijatelj I. v uvodu k Aleksandrovim pesmim. — Regali Josip v »Slovanu« 1902/3 (I.). — Robida Ivan in Župančič v »Ljublj. Zvonu« 1900 (XX.). — Zbašnik Fr. v »Ljublj. Zvonu« 1907 (XXVII.). — Žal, da nisem mogel uporabiti v tem članku izvrstne študije N, Velikonje o sonetnem ciklu » Moj Bog« v »Zori« 1912/13, Regalijeve »Slovenske moderne« v »Savremeniku« 1907 in Zofke Kvedrove članek »D. Kette in J, Murn-Aleksandrov« ravnotam.
v
Slezke pesmi.
Spesnil Peter Bezruč, prevel Fran Albrecht.
Ko sem bral naslov; Šlezke pesmi, sem se vprašal: kako to, da prestavljamo v teh dnevih tuje pesmi, koi smo doma vstali k svobodi po sto- in stoletnem rob-stvu, in: da nam vse to ni oplodilo pesnika, ki naj bi izpovedal pred svetom našo bol, kako so nas tajili in nam določevali odstotke, po katerih naj ginemo, da končno izginemo. Pričakovali smo pesnika nove svobode, a on še ni vstal. Zato se ne čudim, da nam je Albrecht prevel Bezruča, ker mi Smo zahtevali, da si iztiščemo našo
stoletno bol — pa naj bo to tudi samo — prevod.
Šlezke pesmi. (Šlezske pisne.) Zanimiv je avtor Peter Bezruč, Nemški pesnik Rudolf Fuchs, ki ga je prevedel v nemščino, piše o njem: »P, Bezruč, čigar edino delo je izšlo 1. 1903., živi neznano kje prikrito življenje rudarja, učitelja ali revnega poštarja. Njegovo rodbinsko ime ni znano nikomur,« Sedaj pa vemo, da je P. Bezruč Vaclav Vašek, rojen v Opavi 15. oktobra 1867, kot sin profesorja Antona Vaška, da
je poštni uradnik in je bil leta 1916 hkrati z Macharjem zaprt v dunajski Bastilli, gotovo da ne zaradi prevelike domovinske ljubezni.
In njegove pesmi! Kakor krvavi listi, ki so jih pisali tisočev sedemdeset, kot smrtno obsodbo in oporoko, ker »sedemdeset tisoč grobov kopljejo nam pod Teši-nom«. Ni Peter Bezruč, ki poje; njegov narod je, mala češka veja pod Bezkidi v Šleziji:
---tisočev sedemdeset,
ki so pod hišo nam ugasnili, pri Bohuminu, gasnejo še nam v Bezkidih ugrabljenih, v Šumbarku ugasli .in v Lutinu ugasli, v Datinah gasnejo, v Djetmarovicah, v Porembi ugasli in v Dombrovi gasnejo.
(76. str.)
Z rdečim kaktusovim cvetom je raz-cvel tudi pesnik, prvi in zadnji bard z Bezkid. In kakor njegov narod, ki koplje pod zemljo skale premoga, delo težaka, taka je tudi njegova melodija, le trdi dak-til, »kot napev z bezkidske strani«. Oblika pesmi je poljubna, kakor jo zahteva misel, ki bukne z vso polnostjo na dan in zahteva vso svobodo, ne pozna, ali pa zameta vsa pravila rim in ritma.
Svojo osebnost je pesnik v sebi zatrl in ne poje o ljubezni, ki je šla samo enkrat mimo njega, a on je zaprl dveri svoje koče in na njeno mesto je stopila pesem krivice, ki se godi tisočev sedemdeset in zahteva po osveti.
Kaj ako v rov bi nekoč to prokleto jaz
leščerbo treščil, kvišku zravnal svoj upognjeni tilnik, stisnil levico in stopil na piano, kladivo s tal proti nebu v polkrogu dvignil in svoje oči te iskreče pod božjim tam solncem?
(Rudar, str. 87.)
Vse pesmi preveva gnev in sovraštvo do narodnih mučiteljev, kojih predstavnika sta: markiz Gero (nadvojvoda Friderik) in poljski žid, ki izsesava ubogo ljudstvo.
Kruta sedanjost mu zastira vsak smeli in upapolni pogled v boljšo bodočnost in resignirano poje;
,.. Noč pada na narod moj, poginemo, predno zasine svit.
(Jaz, str. 79.)
Obup in resignacija mu narekujeta tragično smrt Maričke Magdonove in učitelja Halfarja in vse tiste slike iz Mihal-kovic, Hučma, Opave ... »Ker je preveč močno čutil svojo pripadnost k Šlezki, je bila njegova groza tako breznadna in je videl samo neodvratno pogubo.< (Uvod.)
Kakor je Kolär obiskoval slovanske grobove, tako tudi P. Bezruč obiskuje šlez-ka pokopališča, toda tudi tu je tuja roka premenila domače napise s tujimi.
V »Jazu« izpove svojo misijo;
»Jaz, jaz tega prorok bezkidskega ljudstva ...« in končava zopet z obupnim refrenom: »poginemo, predno zasine svit.«
Zapel pa je tudi svojo labudjo pesem: Didus ineptus, in potem, kakor pravi Al-brecht;
Kriknil si in — onemel,
črni svoj gnev si v molk črni odel,
v veliki molk.
(Str. 99.)
Šlezke pesmi so socialne, da, socialistične, in nam bočijo prsi k uporu, toda omahnejo kot Leonida:
S hrbta do nog mi pretrgali kite ... tak stojim ored Tešinom, s prebodenimi boki ob Liso goro oprt, kot so zakoni velevali mi.
(Str. 55 — Leonida.)
Prestavil je tri pesmi Oton Župančič in so njegove prestave izrazitejše in boljše od Albrechtovih, ki bi ga mogel šele prav oceniti primerjaje z izvirnikom, dasi moramo priznati, da je Albrecht dovršen pesnik, kar pokaže v epilogu, ki pa je preveč v Bezručevem stilu in maniri.
Knjižica je opremljena tudi z literarnim uvodom, ki ga je češki napisal dr. V. Martinek in prevedel K. Schweiger. — Uvodoma so pozdravne besede P. Bezruča v slovenski prestavi.	Ante K.
Ocene.
J. J, Sonet je radi tega šibak, ker je tako silno razvlečen z odvisnimi stavki »ko so . . .« V njem ni misli, ki bi pre» senetila in razveselila, temveč samo povprečno, vsaki pobožni duši lastno čuvstvo-vanje brez jasnejših občutij. V sonetu in v pesmi sploh mora biti vsaka beseda nov doživljaj, ki razodeva svetel odsev večnosti, nov doživljaj, ki zasluži, da se vbe-sedi; v tem sonetu so pa samo stare, že obrabljene slike, dejal bi, novo razvrščene stare kulise na istem odru. Tudi verzi ne teko, rime so vsakdanje, sploh je tako vse izražanje in jezik neokreten. Sodite še enkrat sami, ko ga citate tiskanega. Kako malo preciznosti je v njem in malo umetniškega doživljanja. Opozarjam posebno na mesta, ki sem jih podčrtal. Slika o čolnu je neznosna in priča, da ste malo pitali.
J. J.	Sonet
V viharjih si življenja pot mi vodil — Ko so ob čoln moj butali valovi, ko so tulili kroginkrog vetrovi usode krute, si pred mano hodil.
Ti veš, ko sem v tujini daljni blodil, ko brez miru grmeli so topovi, ko so krog mene vstajali grobovi, si varoval me, srečno me izvodil.
Oh, hvala Ti Gospod! Moj čoln počiva v pristanu mirnem, nič ga več ne plaši. Tvoj sladek mir in blažen pokoj vživa.
Iz srca vzdiga se mi pesem živa: Ničesar ne bojim se več, ne straši bodočnost me. Z a T e bodočnost biva!
Visoški: Pomlad.
Predolgo opisovanje in pomanjkanje samokontrole. Tisto o starčku in deci je naravnost ganljivo, če se človek spomni verzov.
»Dni premišlja, ki so bili, in na tihem solze briše.« Da, da, literatura je sitna stvar, ker je napisana črno na belem. Res nerodno!
Ljubezni zopet zemlja dihaš, v lepoti se pomlajaš vsa,
ob zvonkih glasih vsa odmevaš, kako pomlad si res krasna!
Usahle veje, stara debla zagrinjaš v svoj zeleni plašč; kot bi lepo oblekla mati otroke, ti si bor in h r a š č. »
Iz vrta, polja in livade privabljaš tisočeri cvet. Škerjanček splul ie že v višave, da si ogleda pestri svet.
Še starček se zapečkom zgane, spomine davne mu budiš. Te radosten ko mlad objame, obraz zguban mu razjasniš.
Po tratah te pozdravlja deca, kriče pozdravlja te, pomlad! In raj ji srčni seva z lica, življenja ne kali ji jad.
In meni, ki si mi že večkrat do zdaj prijadrala zastonj, spet vzbujaš nova hrepenenja, ko vživam tvoj pomladni vonj.
Serafín: Ugasnilmiježaroči... Premalo notranje moči. — Moja moč:
»Le moč jadikuje na zemlji vsa trudna v nemoči vzdihuje.«
Zelo nerodno povedano.
Rado Smiljanov: Pred odhodom.
Prvo cvetje je vzbrstelo — pred menoj.
»Saj si z mano zacvetelo, saj ne boš več ovenelo!« J o j. (!)
Pred menoj je listič bel listič nenapisan, v štiri gibe ograjen in lepo orisan.
Težka barva, črna barva plazi se okrog. Povabilo. To bo svatba.
Urno, brzih nog se odpravim v svate. Črno znamenje z menoj hiti. Ovenele, osamele popke še budi.
Ob plotovih in ob smrti pot zdaj moja gre. Zdaj pelja me ob vrtiču, kjer cveti že vse.
K sosedu trgat grem cvetlice tat.
In natikam si jih v gumbnice svat.
Skrajno nerodni, grobi verzi z zmedenimi asocijacijami.
Tine Poljanec: V pomladnem vzdušju. Ne, gospod, mene pa ne boste! Spis je slaba šolska naloga.
Beško in A. V-, ne vrzita peresa v kot, vadita se in učita se, učita se in vadita se!