P.b.b
kulturno politično glasilo
Poštni urad Celovec 2 — Verlagpostamt Klagenfurt 2.
Izhaja v Celovcu — Erscheinungsort Klagenfurt.
LETO XV. / ŠTEVILKA 40
CELOVEC, DNE 7. OKTOBRA 1965
CENA 2.— ŠILINGA
„Stara mama, oj ne šivaj..
Nekaj misli o starih in za stare
V nedeljo, 10. oktobra, praznujemo v naši deželi dan starih. Pobuda za to praznovanje izhaja iz'vrst socialno čutečih politikov in je zato naslovljena najprej na občine, socialne organizacije in ustanove. Tudi Cerkev noče iti molče preko dneva starih. Dan starih naj bi bil posvečen onim, ki se polahno izčlenjujejo iz vsakodnevnega vrenja in trenja in se pripravljajo na odhod s tega sveta. Posvečen naj bi bil ta dan starim torej še po našem uvodniku.
Gornja ruska narodna pesem prikazuje staro mamo ob šivanju rdečega sarafana (plašča) in ob njej mlado vnukinjo, ko pomiluje babico ter jo nagovarja, naj se ne muči več: „... pusti delo in počivaj, zlati čas je pireč!“ Materinsko-ljubeče se na ta ogovor ozira stara mati na mlado bitje in odvrne z globoko modrostjo: „... mlada si, a vedi, da mladost beži! — Prišla bodo leta, z njim’ veselja kraj, ko mladosti cveta več ne bo nazaj“. Pesem začenja in konča napev v globokem, otožnem molu. Kot taka je morda eden najlepših tovrstnih .spomenikov starim materam.
Kaj je starost? Brutalno govorjeno, je starost polahno odmiranje, ko odpovedujejo čuti in se rahlja telesna odpornost. Srce, ta čudoviti motor telesnega življenja, začenja opozarjati z nemirnimi utripi na svojo dolgo dosedanjo službo. V vsaki starosti je nekaj bolezenskega, nekaj betežnega. Morda spremlja stara leta celo še trdo telesno trpljenje, morda težka invalidnost. Tako 'gledano, je starost še posebno bridka in neprijetna. To tembolj, če jo spremlja lastno in lastnih ljudi nerazumevanje in še trpka, nezaslužena samota starih.
Krščanstvo je uprav veličastno v svojem pogledu in vrednotenju starosti. V slovesnem predglaisju maš za mrtvimi poje duhovnik o smrti, ki življenja ne uničuje, marveč ga presnovi za večnost, če je vsa narava v ve dnem porajanju in umiranju minljivega telesnega življenja in je temu zakonu podvrženo tudi naše telo, ožarja krščansko starost misterij nadnarave, neminljive, večno mlade. Starajoči človek se bliža večno nespremenljivemu Bogu, svojemu Očetu, da po smrti ob Njem in v Njem zaživi večno mlado življenje.
Zato je tudi starost, živeta iz vere, velika ;n lepa življenjska doba. človek se umika 'vsakodnevnim [skrbem in teži v poduhovlje-nje. Očetovsko 'dobra je zato njegova beseda mlajšim, umirjen in po izkušnjah in imo-droisti preudarjen njegov nasvet. Ob globoki duhovnosti postajajo istari ljudje po svojem izbi.strenern pogledu preajošiki, pravi duhovniki življenja. Vis emu mebiist vernemu, 'bežnemu, enodnevnemu se umejo umikati 'm vedno 'bcilj živijo prvotnemu, (bistvenemu ^'Vljenjiskemu cilju. .Spet postajajo kot ne-lk°č dobri, naravni in preprosti kot nedolžni otroci.
Starost je torej lahko lepa kljub boleizn !,o samoti. V bližini nikdar se [Starajočega Očeta :m prastarega in vedno mladega last uega angela varuha so stari, v objemu ved uo se presnavljajoče žive narave živijo. Ta ko izgubi' .staranje svoje bridko želo in tafc< stari živijo ob vnukih in mladih, ki bolj ko odrasli umejo ravnati s starimi, ker so š< naravni, nepokvarjeni in po sebičnosti š< neizkvairjeni. Živijo v mislih na predniki nazaj, ki so dovršili svojo dolžnost, in na po' 'tcmoe, morda 'še nerojene, ki bodo nadalje vali setev in žetev staršev. V še vedno živ bubezni do najiljubšega posla živijo in na si je to kak kos nekdanjega poklicnega de-ia, knjiga ali melodija — za kar je sodobn 'človek 'skoval naziv ,,hobby“. 'Previdno pre Sojajo pojave in svojisitvenosti mladega živ demrja, fci imajo tudi svojo upravičenost ir utemeljitev. Tako usmerjena starost je vse-
iveta v znamenju dnega položaja
Redkokateri občni zbor naše narodno-politične organizacije je tako globoko in na široko obdelal vsa področja našega narodnega življenja kot ravno nedeljski občni zbor, na katerem se je zbralo poleg gostov 60 delegatov iz občin dvojezičnega ozemlja. Kot gostje so se poleg drugih vidnih osebnosti udeležili občnega zbora: predsednik Krščanske kulturne zveze prof. dr. Pavle Zablatnik, predsednik Katoliškega delovnega odbora prof. dr. Vinko Zwitter, predsednik Kmečko-gospodarske zveze Fric Kumer, nositelj liste „Koroška volilna skupnost**, pliberški podžupan Mirko Kumer, predsednik Koroške dijaške zveze Filip Warasch, predsednik srednješolske veje KDZ Marko Jernej, urednik versko-kulturnega mesečnika „Vera in dom“, župnik Lovro Kašelj, vodja „Odra Mladje** Erik Prunč ter koroška pesnica in neumorna narodna delavka Milka Hartman. Poleg dekana Krista Srienca pa se je udeležilo občnega zbora tudi lepo število naše duhovščine.
Uvodoma so se spomnili udeleženci občnega zbora vseh tistih rojakov im rodoljubov, ki so preminili v zadnjih letih, med njimi dolgoletnega zastopnika koroških Slovencev v Koroški deželni kmetijski zbornici g. Dumpelnika, krajevnega predsednika Narodnega sveta v občini št. Jakob g. Š libra, duhovnikov: prošta Benetka, župnikov Dobernika, Katnika in Kuchlerja. Spomnili pa smo -se ob tej priliki tudi dr. Petka, dolgoletnega zastopnika Slovencev v koroškem deželnem zboru med obema vojnama.
Nato je podal predsednik dr. Inzko v od-borovem imenu poročilo o delu Narodnega sveta v 'preteklih letih, fci ga je vršil odbor po navodilih zadnjega občnega zbora. Delo Narodnega sveta je stremelo v zadnji poslovni dobi predvsem po idejni izgraditvi naše narodno-politične organizacije. V načelnih člankih našega lista, a tudi na sestankih, zborovanjih in prireditvah je bilo spet in spet poudarjeno, da sloni naše narodno delo na podlagi krščansikih načel. Kdor misli, da more kaka politična organizacija uspešno vršiti svoje delo brez ideološko. jasnega stališča, ta bo moral .kmalu vzeti na znanje, da orgmizatija ni življenja zmožna. »Krščanski svetovni nazor** je dejal dr. Inzko, „je tisti vrelec, ki mora vedno spet poživljati naše narodno telo. Prepričani smo, da s tem svojim stališčem nikakor ne vzpostavljamo med ljudstvom kakih pre-graj, kajti koroško slovensko prebivalstvo je po svoji naravi verno in po tradiciji katoliško. To velja za vse sloje našega ljudstva. Poslanstvo tudi politične organizacije je v izgraditvi celega človeka, ki naj stavi
Višek ponedeljkovega potovanja sv. očeta iz Rima v New York je bil govor v Organizaciji združenih narodov. Papežu so New-ycrčani priredili navdušen sprejem, kakršnega mesto še ni doživelo v vsej svoji zgodovini.
V začetku svojega govora se je sveti oče najprej zahvalil Organizaciji združenih narodov, ki mu je nudila možnost govoriti pred tem znamenitim avditorijem, istočasno
binsko polna in iipia svoje veliko poslaništvo. Lažje je potem tudi mlajšim Izpolnjevati ne vedno lahko zapoved: Spoštuj očeta im mater, da boš dolgo 'živel in ti bo dobro na zemljii!
Moderna socialna poiMitiifea pomeni skrb za 'Stare v obliki rent, pokojnin :i;n drugih dajatev. Časi preiužitkov in pireužitkarjev so minili. Nikdar pa ne bo minila dolžnost starih in mladih, da ohranjajo duhovno vsebino in poslanstvo starosti.	dro.
svoje sposobnosti in idealizem na razpolago družbi. Čim globlje bo njegovo krščansko prepričanje, tem večja bo v njem pripravljenost na žrtve, ker bo vsako svoje dejanje gledal v službi bližnjega. Tudi politika končno ne služi drugemu namenu kot so-človeku-družbi.**
Nato se je ibavti! dr. Inzko z vprašanji ko-rošike deželne ter državne politike. Koroški Slovenci smo se zavedali pri vseh političnih odločitvah svojih demokratičnih pravic in dolžnosti. Medtem ko smo podprli na državni ravni piri volitvah iz svetovnonazor-mih vidikov Avstrijsko ljudsko stranko, smo mastopiii pri občinskih volitvah, volitvah v Deželno kmetijsko zbornico ter pri deželno-zborskih volitvah s samostojno listo. Na deželnozborske volitve, pri katerih smo ma-stoipili z liiisbo »Koroška volilna skupnost**, se je pripravil Narodni svet z vrsto krajevnih sestankov in številnimi zborovanji pred volitvami. Samostojen nastop s 4272 glasovi pomeni po 12 letih tozadevne abstinence pri volitvah aktivno vključitev v koroško deželno politiko, število doseženih glasov pa velik politični in moralni kapital, katerega pomen je treba videti predvsem v tem, da ne sega leta nazaj, ampak smo si ga koroški Slovenci priborili leta 1985.
Naslednje obširno področje, katere mu je posvečali Narodni svet vso svojo skrb in pozornost, pa je v zvezi z določili državne pogodbe. Tako je bili napravljen v preteklih letih glede realizacije člena 7 marsikateri korak naprej. Medtem, ko prvi razgovori z immisitrom dr. Kreisikym v zunanjem ministrstvu In v Celovcu niso privedli do kakih
pa je prinesel vsem navzočim pozdrave ekumenskega koncila iz Rima.
,,To srečanje**, je dejal sv. oče potem, ,,ima v sebi dvojno značilnost: preprostosti in veličine. Preprostost je v tem, ker je ta, ki govori vam, prav tako človek kot vi. Je vaš brat in celo eden izmed najmanjših med vami. Nima nobene časovne moči, nobenega častihlepja, da hi z vami tekmoval. Prav nič ne zahtevamo, nobenega vprašanja ne stavljamo, marveč imamo' samo željo, sprositi si dovoljenje im sicer dovoljenje, da bi mogli služiti v skromnosti, nesebičnosti in ljubezni."
Poslanica, ki vam jo on danes prinaša, je razložil dalje papež, ne govori samo v njegovem imenu in v imenu celotne velike katoliške družine, temveč tudi v imenu nekatoliških krščanskih bratov, ki so mu izrecno naročili, biti tudi njih govornik. V tem trenutku se je izpolnila želja, ki jo je Cerkev gojila že skoro dvajset stoletij. Tu-Nadalijevanje na 8. strani
otipljivih rezultatov, so potekali zadnji razgovori tako, da obstoji upanje za izboljšanje narodnostnih prilik na podlagi tozadev-;nih nadaljnjih stikov. To prepričanje upravičuje tudi izjava avstrijske delegacije ob njenem obisku v Beogradu ter koroškim Slovencem v .slovenskem jeziku v Celovcu dano 'zagotovilo kanclerja dr. Klausa: »Bodite prepričani, da bom storil vse, kar je v mojih močeh, da vam bodo vaše pravice zagotovljene. S sodelovanjem manjšine hočemo reševati tudi v bodoče vsa vprašanja, ker vemo, da je to za Slovence, za Koroško in za Avstrijo najboljše.**
O obisku poslevodečega državnega predsednika in 'kanclerja dr. Klausa ter bivšega kanclerja in predsedniškega kandidata dr. Gorbacha pa je dr. Inzko dejal, da je treba gledati oba obiska visokih državnikov med Slovenci kot priznanje prizadevanj manjšine po tesnem sodelovanju z večinskim narodom, pripisovati pa ju moramo tudi jasni politični liniji Narodnega sveta koroških Slovencev.
Dr. Inzko je zaključil svoja izvajanja s sledečimi besedami: »Zato bomo vztrajno nadaljevali pot sodelovanja v prepričanju, da je v interesu obeh narodov, v interesu nadaljnjega razvoja v deželi, državi in v svetu.**
Za predsednikom je podal nato poročilo tajnik Narodnega sveta dr. Reginald Vospernik. Nakazal je, kako je odbor Narodnega sveta razpravljal na številnih odboro-vih sejah o raznih narodno-političoih vprašanjih. Skupno je bilo v zadnjih treh letih 10 sej, na katerih je bilo navzočih skoro redno 12 odbornikov Narodnega sveta ter trije zastopniki ostalih katoliških slovenskih organizacij. Poleg tega so bila v Celovcu štiri večja zborovanja, ki so bila vedno zelo dobro obiskana. Koordinacijskih sej z zastopniki Zveze slovenskih organizacij, pa je bilo 8.
Poleg tega j-e bilo iz dr. Vospernikovega poročila razvideti, koliko dela je bilo v internem izdelovanju raznih vlog, prošenj, v intervencijah, v razgovorih, v sodelovanju z drugimi organizacijami, v reševanju finančnih vprašanj, v skrbi za list, v booir-dinacijsikem delu s slovensko levico, v nastopanju do oblasti in v marsičem drugem. Posebno pa smo videli, koliko podrobnega dela je bilo potrebno ob vsakih volitvah, kot je zahtevala tudi priprava in izvedba Einspielerjeve proslave ob 150-let-nici rojstva ter izvedba akademije ob praznovanju 20-letniee obstoja Druge republike ter 10-letnice državne pogodbe posebno skrb.
Tajnik Narodnega sveta dr. Vospernik je zaključil svoja izvajanja: »V poslovni dobi treh let se nabere mnogo organizatomega in politično odločilnega dela. Vsak dan zahteva nove odločitve, nove konfrontacije z življenjem. In to je prav tako, kajti kjer je delo, tam je tudi zdravo življenje iz zdravih korenin. Uspeh preteklih let in mesecev nam bodi porok za nadaljnje pogumno delo v prid našemu malemu narodu, treba nam je novih prijemov v novi delovni sezoni.**
iNadaljevainje na 8. strani
. oče narodom sveta
Pavel VI. pred Združenimi narodi
Papež Pavel VI. je v New Yorku, pred glavno skupščino Organizacije združenih narodov v ponedeljek, dne 4. oktobra, naslovil na ves svet goreč poziv za mir in pravičnost, katerega vrhunec so bile besede: »Nobene vojne več, nikoli več vojne!**
Politični teden
P@ sveta ...
DALJNOSEŽNE GOSPODARSKE
REFORME V SOVJETSKI ZVEZI
V Sovjetski zvezi je tri dni v minulem tednu zasedal plenum centralnega komiteja komunistične partije, ki je izdelal daljnosežno in obsežno gospodarsko reformo, ki bo imela velikanski vpliv na celotno življenje Sovjetske zveze.
Ob tej priliki je sovjetski ministrski predsednik Kosligin govoril o izboljšanju vodstev industrije, izpopolnitvi načrtovanja in o okrepitvi gospodarskih spodbud v industrijski proizvodnji. Kosigin je dejal, da sedanje oblike upravljanja, načrtovanja in spodbude v industriji ne ustrezajo več sodobnim tehnično-gospodarsikim možnostim in ravni razvoja proizvodnih sil v Sovjetski zvezi. Gospodarska iniciativa (spodbuda) podjetij lin njihove pravice so utesnjene, odgovornost pa je premajhna. Gospodarska mčunica je v mnogih primerih samo formalna (zunanja, oblikovna). Obstoječi sistem materialnega nagrajevanja delavcev v industriji premalo spodbuja k boljšim rezultatom in večkrat deluje celo v nasprotju z interesi gospodarstva v celoti.
Namesto dosedanje sheme upravljanja v gospodarstvu (sovnarhozov) državnih fcomi-tejev po panogah in ministrstev, naj bi ustanovili enotno ministrstvo za vodenje posameznih industrijskih panog.
Gospodarska reforma vsebuje bistvene elemente preizkušenih metod Zapada. Odslej bo veljalo načelo, da so podjetja in njihovi voditelji dolžni prevzeti odgovornost za gospodarske rezultate dela in da je treba ustvariti možnosti, ko bodo lahko podjetja
ZAHODNA NEMČIJA ZA ODNOSE
Z VZHODOM
iZahodnomemšfci zunanji minister Ger-hard Schroder je v nedeljo preteklega tedna izjavil, da je za vzpostavitev diplomatskih stikov z vzhodnimi sosedi. V nekem radijskem intervjuju je dejal, da je treba proučiti, ali taki zaželeni koraki ne bi povzročili nezaželenih učinkov v drugih delih sveta.
Nemški zunanji minister Schroder je rekel, da pri vzpostavitvi diplomatskih stikov Zahodne Nemčije ne bo delala razlik med takšnimi deželami, kolt je na primer Poljska, s katero ima Zvezna republika Nemčija obmejne probleme, in med drugimi vzhodno-evropislMmi državami. Ko je potrdil, da bo zahodnoneniška vlada obdržala svojo zunanjepolitično smer, je Gerhard Schroder dejal, da so sedaj najvažnejše naloge kriza Evropske gospodarske skupnosti in nerešena vprašanja v zvezi z Organizacijo sever-noatilantiskelga pakta.
KONGRES BRITANSKIH LABURISTOV
Kongres britanskih laburistov, ki se je pretekli teden po večdnevnem zasedanju tudi končal, je posvetil največ pozornosti zunanji politiki Velike Britanije.
O tej je govoril britanski zunanji minister Stev/art, čeprav ni član vodstva stranke.
Stewart je poudaril važnost Organizacije združenih narodov za obrambo svetovnega miru. Potem je posvetil pažnjo vietnamskemu problemu in poudaril, da je bila bri-tamislka vlada naklonjena sklicanju mednarodne konference za ustavitev ognja. Ome-
nil ije nato pobudo Commonvvealtiha in pripomnil, da je ni bilo mogoče izvesti zaradi odklonilnega odgovora Severnega Vietoama in rdeče Kitajske. Dejal je, da je britanska vlada še zmerom pripravljena sesti za o-krogio mizo in se pogajati s Sovjetsko zvezo, ne da ibi postavljala pogoje.
Glede spora med Indijo in Pakistanom je britanski zunanji minister poudaril važnost prizadevanja Organizacij združenih narodov.
Ko je potem govoril O' krčenju izdatkov za oborožitev, je izjavil, da je vsak tak korak na tem področju možen samo v mednarodnem okviru. Pri tem je zagovarjali večstransko' atomslko silo Organizacije severnoatlantskega pakta, češ da samo' ta lahko prepreči širjenje jedrskega orožja.
Britanski zunanji minister je nato omenil dobro prijateljstvo med Združenimi državami Amerike in Veliko Britanijo. Stewart je nato govoril o Skupnem evropskem tržišču i(EWG). Poudaril je, da za Veliko Britanijo ni lahko pristopiti k tej gospodarski skupnosti, ker ima odgovornost do Gommon-wea'ltha.
Razpravo o zunanji politiki je zaključil predsednik vlade Hairold Wilision, ki je dejal, da 'govor zunanjega ministra kaže, da se Velika Britanija v svetu še zmerom upošte-'va. Govorili je o dejavnosti Velike Britanije v Organizaciji združenih narodov, Organizaciji severnoatlantskega pakta, Commom-vvealthu in o odnosih z Evropo ter sprožil prepir s konservativci. Britanski ministrski predsednik je trdil v svojem govoru, da ima Velika Britanija še zmerom vodilno vlogo na isvetu, kar se tiče razorožitve in da nobena država na svetu ne dela tako kakor Velika Britanija za Organizacijo združenih narodov.
ii eri Bas ¥ Avstriji
samostojno reševala probleme izpopolnjevanja proizvodnje. V prihodnje bodo opustili brezplačno /dopolnjevanje obratnih sredstev podjetij na račun proračunov in bodo v nujnih primerih dodelili samo začasni kredit.
Cene naj bi bile v prihodnje v čim večji meri izraz družbeno potrebnih stroškov dela in naj bi zagotovile nadomestilo za sitroš-ike proizvodnje lin 'Ustvarjanja dobička.
Posamezne točke gospodarske reforme bi bile:
© Manj navodil osrednjih državnih uradov tovarniškim direktorjem
O Večja pooblastila in več odgovornosti vodstvom podjetij.
® Več spodbude za delavce in nameščence z nagradami in dopusti za boljšo proizvodnjo blaga. Kot smernica ne služi več izpolnitev produkcijskega načrta, marveč doseženi dobiček podjetja.
9 Sprememba cen, ki pa ne bodo objavljene pred letom 1967.
• Odprava, krajevnih partijskih gospodarskih svetov, ki so imeli doslej veliko pravico soodločanja pri vodstvu podjetja.
© Izgradnja doslej tako zanemarjene potrošniške indu str ije.
Glavni namen nove gospodarske reforme v Sovjetski zvezi je privesti njeno industrijo na ono' raven, da bi mogla uspešno konkurirati zapadni proizvodnji na svetovnem tržišču.
TITO V BOLGARIJI
V Bolgariji se je mudil na petdnevnem prijateljskem obisku jugoslovanski predsednik maršal Tito.
O obisku so izdali v Sofiji skupno poročilo, ki sta ga podpisala obe strani. V sporočilu je rečeno, da sta danes obe deželi v močnem gospodarskem in zlasti industrijskem razvoju. Ker imata obe, to je Bolgarija in Jugoslavija iste cilje, se jima ponujajo velike možnosti za sodelovanje na tem področju s sodelovanjem in specializacijo industrijskih podjetij in celo z načrtnim uravnavanjem razvoja obeh držav, da ne bi druga drugi po nepotrebnem konkurirali, temveč da si med seboj pomagata na osnovi skupnih interesov.
.Prijateljski odnosi med Bolgarijo in Jugoslavijo imajo brez dvoma tudi širši pomen. Vsem je znano, je rečeno v sporočilu, da so o Balkanu nekoč govorili kot o sodu smodnika. Položaj sedaj seveda ni več takšen in odnosi med večino balkanskih dežel so danes normalni, to so odnosi dobrih sosedov, ne oziraje se na obstoječe razlike v družbenih sistemih.
Zaradi vsega tega lahko rezultate tega obiska upravičeno ocenjujemo za zelo pomembne im koirisltme za nadaiijni razvoj prijateljskih odnosov med Jugoslavijo in Bolgarijo.
DRŽAVNIKI IN POLITIKI NA
POTOVANJIH
Začnimo kar pri najvišjem — zveznem predsedniku Jonasu, ki je odšel pretekli četrtek popoldne na svoj prvi uradni obisk v inozemstvo in sicer v Perzijo; v njegovem spremstvu sita bila poleg ostalega osebja zunanji minister dr. Kreisky in državni tajnik v istem ministrstvu dr. Bobleter.
Na letališču pri Teheranu ga je pričakal perzijski šah Mohamed Reza Pahlev;, predsednik vlade im ostalM visoki državni funkcionarji; ves potek sprejema je bil zelo prijateljski in prisrčen. Pri nato sledečem večernem banketu je perzijski vladar poudaril dobre prijateljske odnose med Avstrijo in Perzijo in izrazil željo, da bi se v bodočnosti še poglobili. Pohvalno je omenil tudi zelo plodonosmo delovanje avstrijskih znanstve-nifcov-ioriemtalistov na področju študija perzijske zgodovine, kulture in civilizacije. PraVtako je pohvalil avstrijske tehnične in gospodarske strokovnjake, ki delujejo v Perziji. Zvezni predsednik Jonas je v svojem .pozdravnem odgovoru istotako podčrtal zelo dobre prijatelske stike med obema državama im dodal, 'da iso perzijski študentje dobrodošli na avstrijskih vseučiliščih. Z besedami pohvale je omenil tudi plodonosno šahovo vladanje v preteklih petindvajsetih letih. Naslednji dan so bili delovni razgovori s perzijskim predsednikom vlade in nekaterimi ministri glede poglobitve stikov med obema državama na različnih področjih.
Kolt izgloda, tudi naši vojaški funkcionarji precej, radi potujejo, si ogledujejo in proučujejo ustroj in oborožitev tujih vojnih sil. Kot so že prejšnji ministri za narodno obrambo bili v tej ali oni zapadni državi na uradnem obisku, je bil nedavno tudi sedanji narodnoobrambni minister dr. P r a -d e r na podobnem obisku v Veliki Britaniji; spremljali so ga nekateri višji vojaški funkcionarji. — V začetku prejšnjega tedna se je istotam mudil podkancler dr. P i t -t e r m a n m, kjer se je udeležil vsedržavnega 'kongresa Britanske delavske stranke v mestu Bilaokpooil, in sicer v svojstvu predsednika ''Socialistične internationale in kot častni delegat Avstrijske socialistične stranke. V svojem pozdravnem nagovoru je podkancler poudari! močno prijateljsko povezanost med socialističnima gibamjima Avstrije in Vel. Britanije. — V zadnjih dneh je bil narodni poslanec dr. W e !i B kot avstrijski delegat na gospodarskem posvetovanju Evropskega sveta v Strasbourgu v Franciji, kjer je govoril o prometnih problemih v zvezi s pomembnim razvojem tehnike in tekmovanjem med železnico in cesto. — Konec preteklega tedna pa je prišel na uradni obisk v Avstrijo sovjetski obrambni minister maršal M a 1 i n o v s k i v spremstvu
sedmih visokih oficirjiev, odzvavši se na ta način povabilu avstrijskega obrambnega ministrstva, naj se udeleži letošnjih jesenskih vojaških manevrov največjih po 'vojni.
26. OKTOBER — PROST AH NE?
Nedavno smo na tem mestu poročali, da je vlada po dolgomesečnih pogajanjih določila 26. oktober kot splošni državni oz. narodni praznik. Ta dan, doslej znan ie kot ,,dan avstrijske zastave", se namreč spominjamo važnega dogodka, ko je pred desetimi leti (1955) zadnji vojak zasedbenih vojnih sil zapustil avstrijsko ozemlje in je Avstrija slovesno' izjavila, da hoče stalno obranita svojo nevtralnost. Ta sklep so tedaj enodušno odobrili e vse tri avstrijske demokratske stranke, t. j. KPOe, OeVP in iSPOe. Da ga pa ni odobrila tedanja pred-hodnica današnje FPOe, na pomenu tega dejstva nič ne izpremeni, temveč ga še bolj poudari.
Vsak narodni oz. državni praznik pa velja dejansko kot tak le tedaj, če je dela prost. Zato bi človek pričakoval, da bo tudi 26. oktober veljal kot plačan prost dan. Vendar pa sta Zveza industrij cev in Zveza trgovske zbornice prijavili hude pomisleke, češ da bli zaradi tega utrpelo avstrijsko gospodarstvo veliko materialno škodo. Osrednja Delavska zveza (OGB) pa je mnenja, naj bi zaenkrat glede delovnega počitka še ne izdelali dokončne zakonske odredbe. OGB bo skušal s pogajanji doseči sporazum z delodajalci glede delovnega počitka.
ZAMUJENA PRILIKA!
Kot vsako leto je bila tudi letos ob nedavnem začetku 20. zasedanja glavne skupščine Združenih narodov v New Yorfcu volitev novega predsednika tega zasedanja. Kakor znano, je bil brez protikandidata izvoljen na to častno mesto skoraj z vsemi glasovi držav članic (110 od 114 glasov) italijanski zun. minister Amfntore Fanfani. To je prvič od obstoja OZN, da je to mesto zavzel Italijan. Kandidat za predsednika je bil nekaj časa tudi bivši jugoslovanski zunanji minister Koča Popovič, čigar kandidaturo je tudi Avstrija nekaj časa nameravala podpirati.
Za Avstrijo pa je pri tem bolj važno neko drugo dejstvo:. da bi namreč letos verjetno postial 'predsednik bivši avstrijski zastopnik pri OZN (UNO) dr. Matsch, ki je bil že lani kandidat, a ni postal le zaradi tega, ker so afro-azijske države sklenile, naj pride za 1. 1984 na to mesto eden iz njihovih držav, kar se je v resnici tudi zgodilo. Letos pa bi imel dr. Matsch vse izglede, da postane predsednik, a na žalost je medtem dosegel polna službena leta in je odšel v pokoj. Nekateri politiki so umenja, da hi bilo potrebno v tem slučaju Službeno dobo podaljšati za eno leto., da bi na ta način zasedel to
SLOVENCI
doma iti p o sumIil
Ing. Vladimir Remec — umrl
Nedavno je umrl v Chicagu znani ameriški Slovenec 85-letni inženir Vladimir Remec. Bil je med prvimi begunci, ki je prišel z družino v Združene države Amerike po drugi svetovni vojni. Naselil se je jeseni leta 1949 v Chicagu in tam ostal vse do svoje smrti. Čim se je malo ogledal, se je takoj s sinovi, ki so prišli z njim v Ameriko, lotil dela, da si z energijo, ki jo je kazal vse življenje, ustvari pogoje novega življenja, ko mu je bilo staro življenje tako kruto pretrgano in uničeno. Uspel je popolnoma, saj si je s svojim neumornim delom kot polnovreden inženir pridobil starostno preskrbo sebi in ženi gospe Heleni; vsi štirje sinovi pa so sedaj že tudi pri solidnem kruhu.
Ljubljanska opera v Gradcu
V	okviru likovne razstave „Trigon” je gostovala ljubljanska Opera v soboto, 2. oktobra, v Gradcu z „Ohridsko legendo” Stevana Hrističa. Ljubljanska Opera je s tem gostovanjem po nekaj letih spet navezala stike z graško Opero na štajerskem. V ..Ohridski legendi” je nastopil popolni baletni ansambel in orkester ljubljanske Opere. V glavnih vlogah sta nastopila Vida Volpijeva in Metod Jeras. Dirigiral je Ciril Cvetko, koreografa pa sta bila Pia in Pino Mlakar.
Razstava predmetov Antona Dolenca
V	Gorenjskem muzeju v Kranju je odprta zanimiva razstava predmetov, ki jih je zbral pomorščak Anton Dolenc. Po končanem študiju na mornariški akademiji se je Anton Dolenc (rojen leta 1871 v Ložu) vkrcal na korveto Saida in z njo prepotoval ves svet. S popotovanja je prinesel zanimivo in obsežno gradivo, fotografije, znamke, etnološke predmete in še več drugih reči, ki jih je uredil in pokazal na tej razstavi.
f Anton Hostar
V	Buenos Airesu je nedavno umrl znani staroslovenski naseljenec Anton Hostar. Po rodu je bil Dolenjec. V Argentino~je prišel leta 1928. Kot šofer je s tovornjakom prevozil vso deželo ter jo tako prav dobro spoznal. Več let je delal tudi v kamnoseški obrti, kjer si je poškodoval hrbtenico. Zato je pozneje večino svojega življenja prebil za volanom.V času hude gospodarske krize v Argentini, je bil pravi dobrotnik brezposelnim rojakom, ki so se zbirali na njegovem domu ter so poleg braae dobivali od njega tudi denarno pomoč.
Pozneje je odprl znano cvetličarno „Los Alpes”, čez nekaj let za tem pa je z družabniki ustanovil veliko industrijsko podjetje. Rajni Hostar je bil tudi velik dobrotnik novih slovenskih naseljencev v Argentini. Tako je rad pomagal pokojnemu msgr. Hladniku pri njegovi akciji, da so se lahko naselili v Argentini v tako velikem številu. Kasneje jim je tudi gmotno pomagal pri iskanju stanovanj in dajanju trgovinskih garancij. Ko je prišel pokojni škof dr. Rožman prvič na obisk k Slovencem v Argentino, ga je rajni Hostar vozil na obisk k slovenskim skupinam iz kraja v kraj na področju Velikega Buenos Airesa.
Rajni Hostar je bil poročen s primorsko rojakinjo Hermino Briščak, ki je umrla aprila letos. Z njo ima hčerko Anico in sinova Roberta ter Jurija. Oba sta inženirja ter zavzemata lepe položaje.
častno mesto Avstrijec, kar bi gotovo pri-poimoglo k še večjemu ugledu Avstrije v svetu, a se na žalost to ni zgodilo! škoda, res škoda!
DOBRI SOSEDSKI ODNOSI
Kakor je znano je bil koroški deželni glavar Sima nedavno na uradnih obiskih v Sloveniji lin v italijanski obmejni pokrajini Furlanija — Julijska Benečija. V obeh je imel več razgovorov s tamkajšnjimi pristojnimi organi. V zvezi s tema obiskoma je bilo že nekaj sej in izmenjanih več uradnih pismenih vlog.
V zadnjih dneh že lahko beležimo nekaj uspehov bot sad obiskov in razgovorov. Tako je prejšnji teden zasedal v Ljubljani av-istrijslko-ijugoslovanski odbor za mali obmejni promet; kot pozitiven rezultat sta bili podpisani dve pogodbi, ki določata razširitev področja, za katero naj veljajo določbe maloobmejnega prometa, kot tudi nadaljnje olajšanje glede blagovnega in denarnega prometa na 'tem področju. Poleg tega ije še nekaj drugih pozitivnih izprememb, med njimi tudi en novi obmejni prehod in daljše bivarfje v .sosedni državi itd.
Tudi z italijansko pokrajino Furlanija — Julijska Benečija ( s sedežem v Trstu) so bile po omenjenem obisku izmenjane pismene vloge oz. predlogi za nadaljnje izboljšanje sosedskih odnosov in povečanje gospodarskih im kulturnih stikov, upoštevajoč dejstvo, da so n. pr. med Jugoslavijo in Italijo izigra'jeni že v precej večjem obsegu.
MATEVŽ RAINER:
Kulturno žarišče ob Vrbskem jezeru
V jeseni, meseca oktobra ileta 1904, je prišel k meni, po naročilu tedanjega našega č. g. župnika Štefana Singerja, neumornega (kulturnega delavca in narodnega trpina, marlijiivi in neutrudni škofijski organist Zdravko Ferlič. Dejal mi je, da mu je naročil č. g. župnik Štefan Singer, naj bi zbral v iLočah, kjer sem doma, fante, ki bi se učili peti An pa da bi se izobraževali še v marsičem drugem, prepotrebnem za življenje. Pevski zbor pa naj bi vodil že zgoraj omenjeni sila zmožni organist Zdravko Ferlič, kateremu naj bi pomagal tudi njegov brat Janez, ki je bil prav tako sposoben mož.
Takoj sem šel na delo in zbral fante, kot na primer: Pohernikovega Hanzeja, Fi-lijevega Jozeija in Albina, mojega bratranca Franceta in pa Robanovega Jozeja dn Rudolfa. Robanova hiša je dala največ, ker vsi otroci so bili pevci, zraven tega so bila dekleta še izvrstne igralke. Talent so podedovale po materi, ki je bila v mladih letih cerkvena organistka v Ločah ob Baškem jezeru. Tsiko nas je bilo že kar lepo število. R temu pa smo 'še povabili, po domače Gregorja in Lavriča ter Klemenca iz Št.Ilja, ter po domače Lipejevega Jozeja in Hanzeja, tudi iz Št. lija.
Vsi našteti so se našemu povabilu prav radii odzvali in tako smo ustanovili dober •pevski moški zbor. Dvakrat na teden smo imeli zvečer pevske vaje piri g. Jakobu Ša-lerju, po domače Rovačiču v Št. liju. Za te pevske vaje nam je imenovani g. Jakob Ša-ler odstopil lepo sobo. Ob neki priliki, ko je bil dobre volje, nas je povabil, ko so klali, celo na sveže svinjske klobase.
Ro smo po novem letu 1905 že nekaj pesmic za silo znali, nas je povabil g. Jožef Saler, po domače Martin na Trebinji, naj bi šli z njim na neko kulturno prireditev v Št. Jakob v Rožu, ki jo je pripravilo društvo „Ro;žica“. Na to kulturno' pri,reditev je prišlo tedaj mnogo ljudi, ki so popolnoma napolnili dvorano, med njimi je bil navzoč tudi tedanji g. župnik Matevž Ražun, ki je bil z dobrim potekom kulturne prireditve močno zadovoljen.
Na povabilo šentjakobskih izvrstnih pevcev, ki so sloveli tedaj kot eden najboljših pevskih zborov na Koroškem, smo tudi mi zapeli nekaj pesmi. Bil je to naš prvi javni pevski nastop. Seveda smo zapeli, kot znajo pač samo začetniki. Vendar je bil storjen
prvi korak in s tem začetek. Med pesmimi, ki smo jih na tej kulturni prireditvi zapeli, pa je le vžgala tista „Tri ure hoda je sama voda“
Kaj kmalu pa so se te besede potem pri hoji domov uresničile. Bilo je nekako opolnoči, ko smo šli v hudem mrazu domov. Hoteli smo v Dravljah čez Dravo, a naš brodnik „Nac“, zaradi hudega mraza se je voda s srezom pokrila, se nas ni več upal prepeljati. Z enim čolnom je še komaj, komaj prepeljal nekaj ljudi na nasprotni breg Drave, potem pa se ni več upal. Preostalo nam ni nič drugega, da si poiščemo drug brod. In res smo se podali ob Dravi navzgor na Reko in klicali brodarja na desni strani v Pulpačah. Na dolgo' klicanje in zvonjenje se je oglasili in odvrnili, da se zaradi hudega mraza in sreza na reki ne upa voziti. Zopet nam ni preostalo drugega, kakor pot pod noge im hajdi ob Dravi še višje navzgor. Prišli smo na Breg in tam klicali in zvonili, po domače Serca. Tudi ta se je oglasil šele po dolgem klicanju im zvonjenju in dejal, da se ne upa voziti zaradi sreža. Sedaj pa mi kazalo drugega kot iti do rožeškega mostu. Tako se nam je končno posrečilo, da smo le prišli čez mrzlo vodo.
Sedaj pa za Dravo na levem bregu nazaj proti domu. Tam je bila steza deloma ledena in je šla čisto zraven Drave. Morali smo, da nismo zdrknili v vodo, se oprijemati grmovja, med katerim je bil tudi prav bodičasti češmiin. KO' smo proti jutru prirajžali na cesto v Dobu, smo se tolažili: saj smo sami krivi te triurne naporne hoje, kajti zakaj pa smo peli „Tri ure hoda je sama voda".
Pevske vaje smo imeli redno, pa tudi pridno; in marljivo' smo se vadili in učili, tako da smo v oktobru leta 1905 že zapeli našim trem prijateljem, ko so odhajali k vojakom. V tlistih časih vojaki niso bili tako srečni kot danes, ki so gospodje v vojaških suknjah. Takrat so morali mladi fantje služiti kar cela tri leta. No, in naše tri drage prijatelje smo pospremili na postajo v Vrbo in jim tam zapeli v slovo primerne pesmi. Ko je vlak stal na postaji, so zadonele pesmi: »Preljuba, zdaj zdrava ostani", »Eno devo le bom. ljubil", „Še enkrat preden slovo vzamem", nazadnje še tisto lepo »Lahko noč".
Na positaji je bilo v tem času mnogo ljudi, ki so z nepopisno pozornostjo pslušali
lepo slovensko petje. Ko sem bil leta 1907 v gostilni Lipovnik v Krivi Vrbi (Krum-pendorfu), je v družbi pevcev pravil veleposestnik čajičovnik iz Mosburga, da je slišal nekoč v Vrbi na postaji, ko so odhajali . novinci k vojakom, tako lepo 'slovensko pesem. Tudi sam je znal več slovenskih pesmi lin govorili še slovensko.
Vidite, kako vpliva lepa pesem in lepo obnašanje! Bili so to naši dobri prijatelji, in sicer: Moeivnjakov Nac, Robanov Foitej dn Ustiinoečev Foitej. Na žalost pa vse te tri moje prijatelje danes krije že hladna zemlja. Od tedanjih pevcev našega pevskega zbora pa živijo samo še trije: Sušnik, Režic in Martin.
V našo družbo so rade prihajale pametne in vplivne osebnosti. Tako gospod župnik Janez Sablatnik, ki je bil tudi sam dober pevec. Nekoč me je povabil v farovž lin mi izročil 10 avstrijskih kron s pripombo: „Na, tu imaš, le učite se še tako pridno naprej." -Gospod župnik Sablatnik niso bili vsakemu tako lahko dostopni, če pa je nekdo le prišel k njim, je šele spoznal kakšen fin gospod so to bili. Bili so tudi odličen učitelj veronau-ka. Poleg tega SO' znali ceniti svoj slovenski narod in so odklanjali vsako 'ponemčevanje. Kdor se je pa le pustil ponemčiti, so ga imenovali »nemškutarja".
Ustanovitelj pevskega društva, ki se je imenovalo »Slavček" in v katerem so bili tudi pevci iz Škofič — vodil ga je že nam znani odlični organist Foitej Ferlič — je bil logaveški župnik Štefan Singer, ki je poleg oskrboval še 'župnijo v Škofičah. Bil je duša našega pevskega društva in je govoril pri vsaki prireditvi ter nas učil in bodril, da naj ostanemo zvesti Bogu, grudi in svojemu narodu. Zraven tega nas je tudi gmotno podpiral, tako da smo si lahko kupovali pesmarice In sploh vse kar je bilo potrebno za petje. Ker pa so pevci običajno tudi pivci, je ponovno skrbel za dobro kapico. Potem smo imeli še nekaj dobrotnikov, dn sicer je bil eden takih mecenov '(podpornikov) g. Josip Šaler, poznejši župan. Ta tudi ni videl rad, da bi bili pevci lačni in žejni. Tako nas je celo večkrat povabil na svoj dom in izdatno pogostil.
Imeli smo še več takih ljubiteljev petja,
Dr. Theodor Veiter:	(Nadaljevanje)
Vollcer im Volke Osferreichs
Ponatis iz avstrijskega tednika »Die Furche"
Mit dem Entstehen der Erstan Republik, die nun auch offiziell das Deutsche zur Staaitsspraohe erklarbe, mufi ten die Slovre-mem notweinidiigerwei!Sie moch groBeren Wert darauf lege n, daB ihre Kinder in der Voifcs-schule neben der Mutterspraiche auch Deutisch lerntan. Da sich fiir eine rein slo-weniisehe Sobule fceine Kinder mehr fanden, wurden die envahnten dreii siloweniisohen 'Schulen nach und nach gesehloisisen. Dies ©ntsprach dem Elternrecht, dais im Schul-reich-t eiRtscheidemd ist und seim muB und auch den 'Grundauffaissiungen der fcatholi-schem Kiirche entspirioht. Beim Ende der Er-isten Republik gaib es im Kaimten daher nur utrapuiisfische Schulen. Ihre Zahl \var ge-geiniiber 1914 maturgemaB (Geibietsahtre-tungen) zuruokgeigangen und ibetrug moch 78 (mit 186 Klassen).
Slovranisehoriseiits war mam mit dieser 'Utraguisfiiscihem Schule der Erstan Republik 'sehr unzufnieden. Grund dafiir war, daB nur 'sehr wen,ige Schulleliiter dieser Schulen silo-''venisiche' iSprachlkennitmisse haitten und (1931) voin 'dan 206 Lehrem an utraquiisti-schen Schulen nur 126 auf SIowenisch ge-priiift waren, wozu vteitere 34 mit slovveni-'schen Sprachenkenntnisisen obme Prtifung kamen. Vor allem aber beschvventem sich die Sloweman — dies wohl mit Recht — ■ darii-'ber, daB mit Ausmalhme einiiger wemiger Schulen (Abteii, Bad Velilach, Ebeimdorf, Fiir-'oitz, Globasiniitz, St. Michael ob Blaiiburg, Zeli) die sik)wanliis!che Sprache 'Spatestens im zweiiten Schuljahr alls Unteirrichtsisprache 'ganzilich durch das Deiutsche ersetzt wurde, *> daB voin eliner aiusreddhenden Doppel-islprachigikeiit nicht mehr igesprochen werden kpnnte und damit Verhalbnisse einbraten, <^'e sehr an die alllgemain als uniragbar empfundenen iScbulsprachenverhaltmsse im Eilsafl erinnem46.
Im folgenden verfolgt der Autor die Ent-udcklung des Minderheitenschulwesens nach dem zweiten Weltkrieg und unter-streicht die Verdienste des damaligen slo-wenischen Mitgliedes der Karntner Landes-regierung Dr. Josef Tischler bei der Aus-arbeitung des Schulgesetzes von 1945, spricht weiter von der Entwicklung bis zum AbmeldeerlaB und vom neuen Schulgesetz 1959.
Z objavo člankov „V61ker im Volke Oster-reichs”, ki jih pite o koroških Slovencih dr. Theodor Veiter v avstrijskem tedniku »Die Furche” smo pričeli v številki 33/1965 »Našega tednika — Kronike”. Ker je vrsta člankov proti pričakovanju obsežna, bomo odslej naprej odtisnili samo najbolj važne odlomke iz razprave.
Uredništvo
Mit dem Abruck der Artikel »Volker im Volke Osterreichs”, die dr. Theodor Veiter iiber die Karntner Slorvcnen in der osterreichischen \Vochenschrxft »Die Furche” veroffentlicht, be-gannen wir in der Nummer 33/1965 von »Naš tednik — Kronika’. Weil die Artikelrcihe wider Ervarten lang ist, iverden wir von heute an nur noch die wichtigsten Ausziige der Untersuchung abdrucken.	Die Redaktion
Dr. Veiter weist im weiteren auf die Min-derheitenschulabteilung beim Landesschul-rat so wie auf die Probleme hin, die die Prade der Amts- und Gerichtssprache mit sich bringt.
Gegenstand freiwilliger ReifeprufuRg
Die Zahl siloweni'Scher Schiller an der Lehrer- und Leihrerinnenbildungsanstalt in Klagemfurt (Musiisch-Padagogischen Akade-mie) wird nicht verlautbart. Ihre Zahl soli eher groB seim (iiber 40). Zur Heranbiildumg
von Lehrern fiir den zwaisprachigem Unter-richt fin dat an dieser Amstalt auf Grund freiwil;li:ger Anmeldung Unterricht in Slo-wenisch mit erganzender Reifepriifung a us Slowenisch und erganzender Lehrbefahi-gungsprufung fiir Sloweniisch staitt.
Auf betont deutscher Seite wird den Slo-wenen, obwohl der Staatsvertrag 1955 in Art. 7 dies bel wohlwo;llender Auslegung vorsieht, das Recht auf eine eigene hohere Schule (Gymna'sium) abgesprochen53. Dem Bundesiminister fiir Unternicht Dr. Heinrich Drimmel, der ganz gewiiB niie Interes sen des deutschen Sprach- und Kulturvolkes be-nachteiligt bat, ist es zu verdanken, daB tro-tz dieses Widerstandes in Klageinfurt das BundeiS'gymnais.ium und Realgymnasium fiir Slowenen (Državna Realna Gimnazija in Gimnazija za Slovence) 1957/58 ins Leben trat. Die Amstalt heiBt seit der osterreichischen Schulreform (ErlaB des BM. f. Unterricht vom 20. Februar 1964) „Bundesgym-nasilum fiir Sknvenen im Klaigenfurt" (»Državna gimnaizija za Slovence v Celovcu", die Obersetzuing der deutschen Bezeichnumg ist nicht ganz exaikt). Man bat urspriinglich auf deutschkarntmerisoher Seite geglaubt, die Amstalt -vverde angesichts des Fahlens einer nennensv/erten Schiilerzahl fiir den Slliowe:miS'Chunterrichit an Volk s schulen an Schiilermangel bald eingehen. Uberraschen-dervveiisie ilst jedoch das Gegenteil der Fali. Die Anstalt wies 1963/64 323 Schiiler (da-vom 117 Knaben) aus und Ende des Schul-jahres 1964/65 362 (davon 137 Knaben)54. Von 23 zur Reifeprufumg 1965 angetretenen Schiilem edangten 21 die Hochschulreife, eliner wurde ziuriickgesitellit. 147 der Mittel-scbuler entstammen bauerlichen Familien. Da Klagemfurt rein deutschsprachig ist, ha-ben iSilowe'niische Sohiiler emitweder einen entsprechenden Anfahnveg (Fahrschiiler) oder mtisisem in einem der sikmemiisehen Stu-dentenheime (1964/65 : 258 Heimschiiler) wohnen.
An Hand von Zahlen der letzten Volks-
zahlungen und Wahlen sucht der Vcrfasser
ki so radi prihajali k mam, posebno, če smo v gostilni kakšno lepo zapeli, potem so poskrbeli, da nismo bili žejni. Eden takih prijateljev je bil pekovski mojster g.Brezan v Št. liju, 'M nas je navadno vprašal: „No, pevci, ali Vam smem plačati nekaj litrov vina?" Na to vprašanje smo seveda radi odgovorili pritrdilno. Pri tem pa smo si mi-■sliili: »Ne Vaša, ampak naša dolžnost bi bila prositi. Vobče pa smo imeli precej dobrih prijateljev, ki so radi prihajali v našo družbo.
Leta 1905 smo- imeli pri, po domače Ahacu v Ločah dobro obiskan© prireditev s petjem. »Na tej prireditvi smo uprizorili igro »Lurška pastirica", ki so jo zaigrale naša dekleta v vsesplošno' zadovoljstvo občinstva. Takrat nas je obiskal č. g. Karl Huttner, župnik v Rožeku, po rodu Čeh z nad 20 osebami. Po končani igri je igralke močno pohvalil, posebno je ugajala s petjem »Bernardka", tedaj še šolarka — sedaj še živeča lin še zmerom delavna Trezej Kramer, po domače Janšenja.
Gospod župnik Karl Huttner nas je v govoru močno spodbujal, naj bi delali tako dalje v splošno korist in razcvet našega sto-venskega naroda.
K nam so prihajala na obiske tudi takrat živeča' inteligenca (izobraženstvo), tako na primer dr. Lambert Ehrlich, župniki: Smodej, Podgorc, Sadelšek, Poljane ter razni drugi, kot dr. Rožič itd.
Težka vprašanja
Težka vprašanja nam stavi škof Sheen, ko nam je najprej povedal, da pri maši nismo gledalci, ampak sodelujoči. Zato naa ,,i,ti k maši" ne bo rešilo, ampak »izživljati sv. mašo" v našem življenju. »Svet je na našem hrbtu, kot je bil križ na hrbtu Kristusa. In potem vprašanja! Kako sem sploh kdaj nosil hudobnost sveta razen, da sem jo obsojal? Ali ste kdaj lajšali bolečine gobavca? Ste !i kdaj spreobrnili grešnika od zmot njegove poti, bodisi tu ali v Afriki? Ste kdaj vzgojili bogoslovca v Aziji, da pridobi duše za Kristusa preden jih zasužnji Marx? Ste kdaj molili sveto uro za zadoščevanje, ko so muslimani izgnali misijonarje iz Sudana?" ... Ne opazujočega in vzdihujočega katoličana hoče škof Sheen, ampak delovnega in požrtvovalnega katoličana, ki z deli in žrtvami pomaga svet spreobračati h Kristusu.
das Problem der volksbewuBten und natio-nal indifferenten Slovvenen aufzuvveisen. Das Zahlenverhaltnis zwischen den christ-lich und sozialistisch eingestellten Slo-vvenen stellt er mit 2 :1 dar.
Nach einem Oberblick iiber die Minder-heitenpolitik der Ersten Republik, berich-tet der Artikel ausfiihrlich vom Schicksal der Karntner Slowenen wahrend der natio-naisozialistischen Terrorherrschaft.
Keine „ethnische Verformung"
Fine Anderung der gemiischtsprachigen Geirichtsbezirlke ware an sdeh formell zum Nachteil der Sprachminderheiit zulassig. Als der iBundesminiiSter fiir Justiz, Dr. Christian Broda, eine ziemlich umfassende Auflas-sung von isoigemamnten »elnispannigen" Be-zinksgemichten lin Osterreich ervrog, bat er die in Karnten vorgesohlagene Auflassung der fcleinen doppelspracbigem Bezirksgerich-te Eisenkappel und Bleiburg ausdrucklich deshalb abgelehnt, weil sich dadurch die SilowehAsch'e Minderheit fiir beschwerit er-achtern konnte. Tatsachlich wurde dies not-wendigerwe!iise zum Verlust von Bezirksge-richten mit slowenii9cher (wahlweiser) Ge-richtsisprache gefuhrt haben, da dieise Sprengel zu dem derzeit rein deutschspra-chigen Bezirksgericht Volkermarikt gekom-men waren. Eine solehe »ethnische Veirfor-mung" (um eiinen Ausdruck des Londoner Memorandums 1954 fiir das TLT Trieist zu ubemehmen) wa're sicher mit dem Geist des Staatsvertraiges und ubrigens auch mit der Menscheinrechtskonvemtion nicht zu verein-baren. DaB der Justizminister an diese, nicht olhne weiiteres von selbst aufstoBende Seite der Frage geidacht hat, verdient Her-vorhehung.
^6 Rechtsquellen und Kommentieruag:	„Die
Schulsprache im ElsaB”, in: 21 Europa Ethnica, 1964, SS. 98 ff.
53	Viktor Mil'tschiinsky. Kamten wehrt sich!, Wien, 1961, S. 42; Heltried Pfeifer, Das Recht der natio-nalen Minderheiten in Osterreich, 1961, S. 309.
54	»Letno poročilo” (Jahresbericht), VIII., 1964-65, Klagenfurt (Izdalo raivnateljstvo), 1965.
KOTMARA VES (Žalostna novica)
Naš 'nadvse dobri in požrtvovalni e. g. župnik iFranoe Brumniik nas je zapustil in se preselil v „Doim duhovnih vaj“ v Tdnje. Deset let ;je bil e. g. župnik pri nas v Kot-jnari vesi. V tem času je napravil veliko dobrega za našo faro. Najprej so obnovili naše duše, tako da je versko življenje postato zares vse drugačno, kot je bilo prej.
Č. g. župnik France Brumniik je vpeljal v fari Živi rožni venec, dalje je opozarjal na zgodnje sveto obhajilo otrok in tudi odrasle je navdušil za večkratno sprejemanje svetega obhajila. V sami cerkvi je dal popraviti klopi, orgle; kupil je novo spovednico, mašne obleke in veliko drugih reči 'kori,sitnih za cerkev. Pri tem pa je moral večkrat sam globoko poseči v svoj lastni žep. Dal je obnoviti tudi cerkev v Sv. Kandolfu (St. Gan-dolif), tako da je postala najlepša podružnica in slovi po svoji lepoti daleč naokoli. Cerkev je stala veliko denarja; seveda pa je gospod zopet največ daroval. Pa ne samo to, tudi mnogo skrbi mu je pripravila obnovitev cerkve v Sv. Kandolfu. Nadaljnje dobro delo je bilo, ko je dal napeljati v župnišče vodovod.
Da, zares dobrega in odličnega župnika smo 'izgubili z njim. Naj jim Bog nakloni v novem kraju več hvaležnosti.
Poleg č. g. župnika Franceta Brumnika pa smo izgubili tudi zelo pridno in požrtvovalno kuharico Matko, ki je zares z veliko ljubeznijo skrbela za cerkev, jo čistila in krasila tako lepo, da ne bi mogel tako vsak. Zraven tega je imela še veliko dela z vzgojo farne mladine, saj je z njimi vadila igre, da so jih potem igralci prav zares dobro podajali pri uprizoritvah.
Ob tej priložnosti se naši farani še enkrat zahvaljujejo prav obema in ju prosimo, naj nam ne zamerita, če smo bili včasih preveč hudomušni,
ŠKOCIJAN (Otroška prireditev)
V nedeljo, dne 26. septembra, so nas obiskali naši mali gostje iz pliiberške občine, ki so nas razveselili z lepo otroško prireditvijo. Pripeljala jih je vsem znana gospodična Milka Hartmanova, nekdanja voditeljica številnih gospodinjskih tečajev. Mnoga hvaležna srca se je še danes blagohotno spominjajo za vse, 'kar so pridobila in se naučila za življenje pod njenim vodstvom.
Občudovanja vredno je tudi njeno delovanje med mladino. To je dokazala tudi njena prireditev z otroki na odru farne dvorane v Škooijanu. Mali igralci so na odru z otroško spretnostjo in preprostostjo izvajali pevske točke, rajanje in druge kratke prizore. Kdor je videl to prireditev, se je lahko prepričal, da so bili med otroki na odru tudi taki, ki bodo gotovo nekoč še prav dobri igralci. Za njih lep uspeh pa se imajo mladi igralčki zahvaliti predvsem gospodični Milki Hartmanovi, ki je 'znala tako spretno pripraviti to prisrčkamO' otroško prireditev.
Pa še neko drugo plemenito potezo je imela nedeljska otroška uprizoritev. Običajne vstopnine ni bilo, zato pa so pobirali prostovoljne denarne prispevke, ki so bili namenjeni za naše nesrečne poplavljence na Koroškem. Za dober uspeh te prireditve so priporočali v cerkvi, šoli, na plakatih in osebnih vabilih. Kljub tej široki propagandi za to plemenito stvar, pa niso dosegli, kar so želeli. Lapa farna dvorana ni bila zadovoljivo zasedena.
Kje je bil vzrok tega gmotnega neuspeha? V prvi vrsti je bilo krivo k dežju nagnjeno vreme. Zato verjamem, da je marsikoga odvrnilo vprav to muhasto vreme od predstave. Tako mislim jaz. Toda nekdo drug, ki je bil tudi na prireditvi, pa je pobil moje
Puch-, Sissy-, Ponny- in Mobylette-mopede motoma vozila, ženska, moška in mladinska športna kolesa v veliki izbiri — po najnižjih cenah — naročite pri domači tvrdki
Johan Lonček
Št. Lipš, Tihoja 2, P. Dobrla ves — Eberndorf, Telefon 04237 246
Zahtevajte cenike! Ugodni plačilni pogojil
Spominčica na grob gospe Narije Klinar
V torek, 28. septembra, je v celovški bolnici praminiiia gospa Marija Klinair, soproga dipl, ing. Valentina Klinarja.
Ne moremo doumeti, da je Bog odpoklical 33-latno ženo in mater, ko bi jo mož in štirje otroci še tako potrebovali. Ne moremo doumeti, da je Bog zadal neizmerno bolečino družini, Iki se je tako ljubila, (ki je bila izareis vzorna. Pota božja so nedoumljiva. Pokojna žena in mati je bila za večnost gotovo zrela in jo je Bog odpoklical iz ljubezni. (S krščansko resnico, da bomo v večnosti združeni, se lepo ujema tudi pogosti napis na nagrobnih spomenikih: „Kjer ljubezen plaka, vera to3aži“.
Rajno1 gospo Klinarjevo so pokopali na pokopališču rojstnega kraja v St. Oswa!ldu nad Judenburgom na štajerskem. Množica
mnenje ter navedel prav prepričljiv dokaz: na farni dom gledajo naš1! ljudje z različnih vidikov. Nekateri farani celo podtalno delujejo proti. Ta udeleženec mi je celo povedal slučaj, kako je lani nek domačin z obrekovanjem odvrnil skupino gostov, ki so bili namenjeni se udeležiti koncerta pevskega zbora v farni dvdrami.
Farmi dom, na katerega smo lahko tako ponosni, je lastnina cele fare in ni le lastnima nekega posameznika. Vsak je dobrodošel in vabljen.
Otroci, ki so igrali na odru, so spoznali, da so tudi oni sposobni nekaj ustvariti. Žal pa se želja mladih Pliberških igralcev ni popolnoma uresničila, da bi s to plemenito gesto čimbolj podprli naše tako potrebne poplavljence in hkrati ustregli tudi želji tako cerkvenih kakor tudi državnih oblasti.
Vsem pa ki so na katerikoli način sode-tovaiii bodisi z udeležbo pri igri ali pri pripravah; iiiskrema zahvala!
ŠMIKLAVŽ OB DRAVI (Skioptično predavanje)
Prav je, da se po daljšem presledku zopet oglasimo im vam sporočimo nekaj naših novic iz išmiklavža ob Dravi.
V	torek, dne 24. avgusta 1965 nas je obiskal gospod župnik Vinko Zaletel in v lepih barvastih slikah prikazal Svetovni evharistični kongres v Bombajm v Indiji. Ker smo imeli v tem času še veliko poletnih turisto v (gostov) iz Nemčije in z Dunaja, je bilo pre-davanje namenjeno v prvi vrsti za tuje go-ste, zato je bilo tudi samo v nemškem jeziku.
V	lepih slikah simo videli sv. očeta Pavla VI., ki se je sam osebno udeležil tega svetovnega evharističnega kongresa v Indiji in is tem pokazal, kako so mu pri srcu indijski katoličani, ki jih je že čez pet .milijonov, nič manj mu niso pri srcu pogani, katere bi rad vse pridobil za Kristusa. Svetemu očetu so se posebno smilili — kakor smo videli v lepih slikah — milijonski siromaki, ki ne pogrešajo samo duhovne hrane evangelija, ampak tudi telesnega kruha. Kako hvaležni so bili siromaki in bolniki, ko jih je sv. oče obiskal in jim prinesel obilnega kruha. V živih 'barvastih slikah smo gledali tamošnjo katoliško mladino, ki v ognjeviti .besedi, navdušeni pesmi in pa — za nas nekaj novega — v svojih lepih narodnih in umetniških plesih, (izpoveduje vero v evharističnega Boga.
Gospodu župniku Vinku Zaletelu smo vsi pri mas v išmiiklavžu ob Dravi zelo hvaležni za krasno sestavljeno in podano predavanje. Tako predavanje pa pridobi na svoji vrednosti še zaradi tega, ker je gospod predavatelj sam osebno doživel ves svetovni evharistični kongres in po svojih bogatih skušnjah posnel v svoj fotoaparat, kar je bilo najlepše in najprimernejše ter najbolj zanimivo1 in poučno.
Bog povrni in kmalu na svidenje.
/	Smrt
Lansko 'leto smo ,imeli kar deset smrtnih slučajev v naši fari. Zato smo mislili,. da
žalnih gostov, sorodnikov in sosedov jo je spremljala od doma do cerkve. Eno uro hoda je dO' fare. Ves čas so pogrebci molili rožne vence. Ni bilo slišati nepotrebne besede v sprevodu. Cerkveni pevci so jo z žalno pesmijo sprejeli ob spomeniku padlih vojakov. Tam so vsem razdelili tudi sveče. S prižganimi svečami so šli ljudje v cerkev k sv. maši. Sv. daritev je opravil za rajno preč. g. dr. Nace Lavrenčič. Pred 10 leti je ideailmi zakonski par tudi poročil. Vsi navzo-či so cerkvenim obredom zbrano sledili.
Rajna žena in mati počiva ob domači cerkvi. Njena iplemeniiitost bo ostala v spominu vsem, ki so jo poznali in spoštovali. Naj v miru božjem počiva!
Težko prizadetim svojcem naj Bog pošlje
nam bo letos smrt bolj iprizamesljiva. Pa kakor zgleda, letos ne bo noč boljša.
V ponedeljek, dne 23. avgusta 1965, ponoči, je umrla v celovški bolnišnici gospa Jožefa (Poschek, stara komaj dobrih 42 let. Pokojnica je bolehala skozi vso drugo polovico svojega življenja. Zavratna rakava bolezen jo je začela mučiti že pred nekako petnajstimi leti, ko je bila še samska. Večkrat se je morala podvreči operaciji, tako dvakrat pred tremi leti fin v zadnjih mesecih v celovški bolnišnici tudi dvakrat.
Kljub težki bolezni je bila rajna gospa Jožefa Poischekova vedno vesela, polna zdravega življenjskega optimizma. Ko je lansko leto, 4. novembra, zadnjikrat odšla v bolnico, je bila trdno prepričana, da bo še ozdravela in se vrnila na isvoj' dom. Vrnila se je res, a ne več živa. Umrla je v celovški bolnici in bila pokopana v sredo, 25, avgusta 1965, v Šimiklavžu ob Dravi.
Za njo žalujejo mož Hanzi, s katerim se je poročila leta 1952 in trije otroci: Lizi, Ani (in Kristjan. (Družina je stanovala prvotno v Ledincah v pečniški fari. Pred nekaj leti pa se je posrečilo Poischekovi družini kupiti Persinjakovo kajžo v Vognje polju v šmiklavški fari. Kako se je veselila pokojnica svojega lastnega doma, iz katerega je ne bo mogel nihče več preganjati, že sta začela z možem ob izdatni podpori ženinih staršev preurejati in popravljati novi dom, ko se je zopet oglasila težka bolezen in prekrižala vse načrte dobri upapoloii Poschekovi mami.
Rajna Poischekova mama je bila dobra krščanska žena in malti svoji družini. Veliko je molila zase in za svojo družino, posebno še za (svoje otroke, ki so ji bili največji zaklad na isvetu. Ko so jo' obiskovali v bolnišnici prijatelji in sorodniki, posebno še njena nadvse skrbna in požrtvovalna mati, jo je ob vsakem obisku vprašala, kaj pa delajo
moji otroci in prosila, da pridejo k njej, da jih še enkrat vidi in blagoslovi. To željo ji je mati tudi večkrat izpolnila.
Poleg molitve in božje službe je pokojna Poscihekiova mama poznala tudi trdo poklicno delo žene in matere, pa tudi težko 'kmečko delo.. Najbrž isi je pokojnica v svojih mlajših letih ravno zaradi pretežkega dela nakopala bolezen, kateri je morala, še razmeroma mlada, končno podleči.
Kljub obilni molitvi in trdemu delu pa pokojnica ni pozabljala na najvažnejšo dolžnost v družini, na krščansko vzgojo otrok. Stalno, dokler je le mogla, je molila z otroki in jih vodila v cerkev k božji službi in k svetim zakramentom. Posebno veliko veselje ji je naredil njen sin, ko je že težko bolni materi povedal v bolnici, da je začel streči pri sv. maši In da molili in daruje sv. obhajilo za njeno zdravje.
Ne moremo razumeti božjih načrtov, zakaj kliče Bog in trga iz naših družin velikokrat najboljše matere tako zgodaj k sebi v nebesa! 'Gotovo bo to, da jih kot zrele sadove in zaslužne za nebesa, presaja iz ze;m-sfcega trpljenja in bolečin v paradiž večne sreče in veselja.
Žalujočemu možu, otrokom, sorodnikom, sosedom in znancem izrekamo ob tako hudi izgubi dobre žene in matere in hčere globoko sožalje.
Poroki
Kakor nam pove farna kronika, smo imeli zadnja leta 'bolj malo porok. Zato pa hočemo. zdaj' zamujeno nadomestiti, če bo šlo itaiko naprej, bomo odmesild letos v naši fari rekordno število porok. V zadnjih tednih ista se poročila zopet dva para: Taschwer Trudii-Marija iz Vognje polja se je poročila z Latsch Gunterjem, poštnim asistentom iz Frankfurta ob Meni. Dalje Fugger Hermi prav tako iz Vognje polja je vzela v zakon Schafer Manfreda, elektrikarja iz Offenbacha ob Meni.
Zanimivo je, da hodijo naši ženini in neveste zadnja leta po življenjske sodruge daleč tja v Nemčijo in na Dunaj. Zakaj ne najdeta ženin in nevesta v domačem kraju nič več svojega življenskega druga? Kdo ve?
DOBRLA VES (Vožnja v Rim)
Avtobusno podjetje Štefan Siencnik iz Dobile vesi bo vozilo z avtobusom v Rim. Vožnja bo od 18. do 23. oktobra. Peljali se bomo preko Padove, Bologne, Firenc (kjer bomo prenočevali), Siene, Viterbe in dalje v Rim. Tu se bomo potem priključili drugim romarjem iz Avstrije.
V petek, dne 22. oktobra, opoldne, se bomo vrnili nazaj čez Assiisi, Fano v Rimini (kjer bomo prenočevali) in dalje preko Benetk domov.
Za prenočišče, zajtrk in večerjo je poskrbljeno. Vožnja s pol penzionom stane 1.100 šilingov. Na vožnji od Pliberka do Podkloštra je dana možnost, da lahko pristopite.
Čas odhoda boste zvedili pravočasno po pošti. Prosimo, da bi se prijavili romarji na avtobusno podjetje Štefan Sienčnik, Dobrla ves ali pa na Dušnopastirski urad v Celovcu, Vilktrimger Ring 26. s pripombo „Želi vožnjo z avtobusom", do torka 12. oktobra 1965.
V'
Cudtn. ptic pristat
na JUbtri
Pred kratkim je pristal v našem kraju Rebrci na športnem prostoru helikopter avstrijskega vojaštva. Pripeljal je komisijo za gradnjo mostov. Komisijo je vodil domačin Rebrčan, podporočnik Hugo Schuller. Za mladino, ki se je bila zbrala okoli helikopterja, je bil to velikanski dogodek, kajti tak ptič ne pristaja kar brez vzroka.
i	Foto: Hajnžič
tolažbe!
Darujte za visokošolski dom Korotan!
'Naš dopisnik iiz okolice Humperka nam poroča, da je obljuba, ki jo je dal .major avsitriijslke pionirske čete, da bodo nadomestni most zgradiili do 27. septembra, resnica postala. Še celo več: novi most je bil postavljen celo dva dni poprej, kot je napovedal.
Tvrdka Krupp iz Essen a v Zahodni Nemčiji je ■pravočasno poslala ves potrebni material za most, tako da je šlo potem delo hitro od rok. Novi most je 100 metrov vzhodno od onega, ki ga je pred štirimi tedni odnesla razbesnela Drava. Tako je zopet vzpostavljen promet na zvezni cesti 91 med Avstrijo in Jugoslavijo.
Velika množica ljudi iz okolice se je zbrala k tej svečani in spominski uri. Na južnem bregu reke je
vski most
bil pcstrojen bataljon 250 avstrijskih pionirjev iz Melika v Nižji Avstriji. Sam vbod na most pa je bil okrašen z zastavami. In ko se je na južni breg Drave pripeljal s čolnom koroški deželni glavar, je- godba zaigrala državno himno. Malo zatem .sta dva vojaka piioiniirja ob zvokih melodije o ,,Dobrem 'tovarišu" spustila v skrivnostno motno Dravo venec deželnega glavarja, spominjajoč se na ta način žalostno preminulih boroveljskega pO'džupana Hansa Richterja in mladega gasilca Manfreda Werniga. V tem trenutku, kb je venec plaval po reki navzdol, so ■se navzoči še enkrat spomnili na oni nesrečni 4. september, ko jie razbesnela voda požrla dve dragi človeški življenji.
Dva pionirja avstrijske vojske spuščata iz bojnega čolna v deroče dravske valove venec deželnega koroškega glavarja v spomin dveh hrabrih Korošcev podžupana Hansa Richterja in mladega gasilca Manfreda Werniga, ki sta dala svoji življenji pri izpolnjevanju dolžnosti: pomagati sodeželanom v nesreči in stiski.
General Bach se .je v kratkem nagovoru zahvalil pionirjem, vojakom in njih komandantu majorju Offenbuberju za vztrajno in požrtvovalno delo in pomoč, ki so jo nudili v času poplav in še potem. Most, ki so ga zgradili, bo verjetno ostal samo do naslednje tujsko-iprometne .sezone, kajti do takrat nameravajo popraviti in urediti stari most. V bližnji bodočnosti pa bodo zgradili čisto nov most.
Novozgrajeni začasni most ima nosilnost 30 ton, medtem ko je bila nosilnost starega mostu le 14 ton. Nadomestni most je dolg 115 metrov; da so končali most, so morali delati pionirji skupno 24.900 ur. Stroji ipa so bili na delu 900 ur. Poleg tega pa so avstrijski vojaki od 4. septembra, ko so podivjani valovi porušili humperški dravski most, dnevno prepeljali povprečno 60 ljudi čez reko.
Zgoraj: Novi začasni humperški most so svečano predali njegovemu namenu.
Desno: V ospredju porušeni humperški dravski most spominja na strašni dan 4. septembra, ko se je most v sredini prelomil in je desni del mostu odnesla podivjana Drava. Ti trenutki jasno spominjajo na žaloigro, ko je bilo na mostu moštvo gasilcev in pionirjev-'ojakov. V ozadju se dobro vidi novi začasni •nost, ki so ga zgradili pionirji avstrijske vojske.
Zakaj poginjajo sesni prašiči?
Skoraj vse izgube sesnih prašičev so pravzaprav Posledica treh velikih skupin vzrokov: nepravilne nege in pomanjkljive prehrane plemenskih svinj in Prašičkov ter kužnih bolezni. Vsaj tričetrt izgub gre ftavadno na rovaš prvih dveh skupin. Pogosto med hgubami živorojenih prašičkov razlikujemo le pohojene (poležane in poginjene. Med preprostimi rejci je precej razširjeno mnenje, da je za pohojene (poležane) pujske kriva le svinja.
Če pa pozorno zasledujemo dogajanje v Prašičji čredi in v laboratorijih (preiskujemo tartve prašičke, vidimo, da je takšno mnenje precej zmotno. Zdravega in sitega prašička v 'urejenem im toplem kotcu svinja le r,edik'Oikdaj pohodi. To se dogaja navadno le Pri 'Starih, težkih in nerodnih svinjah. Do-^aiz za to lahko vidimo tudi v tem, da dosežemo le delni uspeh z različnimi nap ra vami, ;ki preprečujejo, da bi svinja ob leganju stisnila prašička k steni. Vzroki za poleganje tičijo večjidel v pujsku samem ter v okolju. Ugotovljeno je, da novorojeni prašički, ki so lažji od po! kilograma, niso sposobni za življianje; polovica živali pa, ki ob prasitvi 'te,hta manj kot 1 kg, pogine pred odstavitvi-jo. Dokazano je, da prelahke pujske prašijo rišite svinje, ki so bile prezgodaj pripuščene, gasiti pa svinje, fci so bile pred pripustom ta med brejostjo nepravilno in pomanjkljivo krmiljene. Pri tam mislim predvsem na pomanjkanje beljakovin živalskega porekla, vitaminov dn rudnin, o čemer smo v naših sestavkih že govorili.
vitamini je pomemben zlasti vitamin A
'Pomanjkanju tega vitamina v krmi mlade svinjSke, tki je namenjena za pleme, ter v krmi breje svinje sledi niz razHičniih škodljivih posledic. Naj, navedemo le nekatere: porajanje slabotnih in nerazvitih pujskov ter pujskov s spačenimi organi!, pomanjkanje mle-■fca pri mateirah, kar se spet kaže v šibkih in lačnih prašičkih, fci se le stežka umikajo pred materjo. Potomci svinj, fci so sprejemale piremailo vit amina A, so nadalje zelo dovzetni za bolezni prebavil dm dihal, med Ikateriml sta važni zlasti driska im pljučnica.
Novorojeni pujski zahtevajo zelo toplo stajo.
Če v prvih dneh življeinja temperatura v kotcu pade ,globoko pod 30 stopinj Celzija ali celo pod 20 stopinj C, tedaj tudi težki, zdravi in čvrsti pujisiki ob polnem vimenu mleka inepričakovano hitro shirajo in oslabijo, postanejo leni in okorni. Take zlahka pohodi tudi dobra mati. Večina opisanih izgub iniastame že v prvem tednu življenja. Pozneje pa pujske ogrožajo druge nevarnosti. V zaprtih rejah se po prvem tednu pojavi pri prašičkih slabokrvnost. Če jo pravočasno ne preprečimo z dodajanjem ilovice ali drugih sestavin, ki vsebujejo železo, postanejo prašički povsem bledi, oslabijo in zlahka podležejo driski ali kakšni drugi bolezni.
Najrazličnejše driske ogrožajo prašiče ves čas sesanja pa tudi pozneje, vendar je najbolj 'pogosta driska v prvih dneh življenja, po tretjem tednu življenja iin kmalu po odstavitvi. Driske kmalu po prasitvi .nastanejo
najbolj pogosto, če doječim materam pokla-damo pokvarjeno pico, pa tudi zaradi okužbe 'prašičkov s klicami, ki se močno namnožijo v neočiščenem kotcu. Po tretjem tednu dojenja se svinji nenadoma občutno zmanj-iša količina mleka, zato moramo prašičkom dodajati več krme, na katero smo jih nava-ijall že prej. Neprimerna in pokvarjena piča je v tej dobi najbolj pogost vzrok za driske in pogine prašičkov.
Med kužnimi boleznimi moremo razlikovati tiste, fci prizadenejo svinje, a njihove potomce le posredno, ter tiste, fci napadajo isamo prašičke. Med prvimi sta nevarni zlasti kuga in rdečica, med drugimi pa tako imenovana koillbaciloza. Povzročajo je klice, ki živijo tudi v zdravih prašičkih in v blatu. V zanemarjenih svinjakih pa se včasih močno razmnožijo dn dobijo lastnosti pravih kužnih klic: v začetku 'prizadenejo le bolj slabotne prašičke, pozneje pa morijo tudi zdrave in krepke vrstnike.
Vzroki poginov sesnih prašičkov so večinoma taki, da jih s pametno rejo lahko močno zmanjšamo. Skrbeti je treba za pravilno prehrano, redno jim moramo pokladati svežo zeleno krmo, pozimi pa lucernin drobir in korenje. Prav tako je koristno, če svinjam vsak dan omogočimo, da se sprehodijo. Prašiti smejo le v očiščenih in razkuženih kotcih. Največ nege in pozornosti moramo posvetiti pujskom v prvem tednu življenja; paziti moramo predvsem, da je gnezdo dovolj toplo in ni prepiha. Že od prvega tedna naprej pujskom polagamo ilovico ter jih čimprej privajamo tudi na dokrmljevanje.
Dr. D. Š.
Naftovod čez naše kraje
Tržaški župan dr. Franzil je obiskal delovno področje pod iprelazom Plockenpass (1362 m) na avstrijsko-italiijainiski meji, kjer družba SIOT gradi predor za čezalpski naftovod iz Trsta v Ingolistadt na Bavarskem.
Predor pod Plockenpasisom vrtajo tudi z naše avstrijske strani in vse kaže, da bo kmalu dokončan. Naftovod bo imel potem na avstrijskem ozemlju še drug piredor pod vslikimii Turami, od tam pa odprto pot proti Južni Nemčiji.
Za nas Slovence je še posebej zanimiva vest, ki trdii, da so se na Dunaju odločili izkoristiti te naftovod za veliko čistilnico v Sohwechatu pri Dunaju. Zato bodo pod PlodkenpaiSiSicm v kraju V/urmelach napravili odcep za manjši naftovod, ki bo šel skozi vso našo Koroško: naprej po Ziljski doliimii, nato mimo Podkloštra skozi Rož in Podjuno na Štajersko in potem dalje proti Dunaju. Tako se bodo slovenski kmetje na Koroškem znašli pred istimi problemi razlaščanja zemlje, ki sedaj tarejo naše ljudi na Tržaškem pod Italijo.
Premer cevi avstrijskega naftovoda bo meril 45 cm (premer nemškega je 1 m), vod pa bo tekel en meter pod zemljo. V začetku bo 'imel letno zmogljivost 2 milijonov ten, ki jo bo pa kasneje lahko povečal na 6,5 'milijonov ton. Strokovnjaki računajo, da bo italijanski naftovod Trst — Ingolistadt mogel začeti z obratovanjem iistočasno z nemškim, t. j. spomladi 1. 1967.
ZA MLADINO
INPJROSVE TO
Delavcev je premalo
Mladina hoče živefi
Če ima kdo pravico, da uživa življenje in skuša iz njega iztrgati čim več dobrin za olepšamije svojega življenja, je za to upravičena v največji meri prav mladina. Saj ima pred seboj še vso bodočnost ali kakor se radi izražamo: šele začenja živeti.
Vendar pa ni vseeno, kako se mlad človek v to življenje uvaja in katero pot življenja bo izbral. Z drugimi besedami bi rekli: kakšen odnos ima mlad človek do življenja ali kako gleda na življenje vob-če. Prav od tega bo odvisna vsa njegova sreča in vse njegovo poslanstvo.
'Nekateri kar ne morejo razumeti, zakaj se Cerkev noče odpovedati pravici, da vzgaja mladino. V tem je prvi razlog, ker mora Cerkev kot učiteljica kazati pravo pot življenja lin to predvsem tistim, ki komaj na to pot stopajo in to je mladina. Če bi se Cerkev tej svoji dolžnosti odpovedala, bi zanemarila eno svojih najvažnejših dolžnosti.
Isti pa so razlogi, zakaj se tudi drugi sve-tovnOHnazorni sistemi tako potegujejo za mladino-. Kdor ima mladino-, ta ima tudi bodočnost: zato „boj za mladino", ki traja že, odkar obstoji človeški rod. Poleg krščanskega gledanja na življenje najdemo še dvoje napačnih naziranj o človekovem odnosu do življenja, ki -pa sta med seboj v skrajnem nasprotju: to sta, budizem in material izem.
Preziraj življenje!
Znano je, da je budizem indijska vera, katero izpoveduje skoro pol milijarde ljudi. Je to- skoraj bolj modroslovni nauk o življenju kot p-a veroizpoved in zato ima privržence tudi drugod -po zemlji.
Budizem zanika življenje in trdi, da je živ-Jj-eaje ena sama dolga solza, k-i venomer obliva človekovo udejstvovanje, dokler se ne konča v popolnem uničenju — smrti, ki je nirvana alii smrtni mir. Mi bi izrazili ta nauk nekako tako: življenje je solzna dolina, -polno trpljenja in razo-oaranj, pravo jetništvo na zemlji; zato mu smrt pomenil odrešenje. Zato zaničuj življenje, ki ni vredno, da ga živiš. Preziraj vse, kar ti življenje nudi, da dosežeš nirvano, kjer boš užival neskaljen mir.
V tem naziranju, ki je bolj podobno bolestni črnoglednosti kot pa zdravemu realizmu, ni nobene dejavnosti, sama mrkost lin mračna zagrenjenost. V -skrajni pretiranosti zanika življenjski optimizem in je groba ovira vsakemu mladostnemu podvigu.
Zmotno naziranje
Drugo -skrajnost pa oznanja materializem; vemo, da ta nauk skuša učiti, da ni duše in ne posm-rtnos-ti — zato: če kje, raj moraš doseči na zemlji. Na zemlji, v tem življenju je obseženo vse, kar -si moreš privoščiti. Da dosežeš ta ideal, ti je dovoljeno vse. Pij iz čaše opojnosti in ne delaj si očitkov, kot da je kaj prepovedano. Uživaj življenje je najvišja zapoved materializma. Izrabi bežne trenutke, ki te še ločijo od smrti in izžemi zadnjo kapljico užitkov, ki jo moreš uloviti.
To drugo naziranje o življenju jre prav ta-
M ATI J A MALEŠIČ	11
v ZELpoLju mm,
Vida je prišla seveda s Tinetom. Lo-kač je bil ponosen, -da je bil pri isti mizi z gospodo. Tine ko- -da Metke ni videl, pa ko da jo hoče držati in ji nagajati. Usedel se je -tako, da je obrnili Metki hrbet. Niti enkrat s-e ni ozrl proti mizi, kjer so s-edeli Metka, Veko-sla-v, njen oče in njena mati. Zatopi), se je v pogovor z Vido.
Ko -da nii bilo tistega večera pri igri lanskega poletja! Ko da -ni bilo tistih lepih večerov v kuhinji drugega nadstropja stare ljubljanske hiše. In ko da mi Tine napisal:
Marjetica za srečo ve!
Marjetica, Marjetica, v zelenem polju roža,
-ko duša vsa je žalostna, me misel nate boža.
Metka je komaj, komaj zdrževala solze. Že je vstala, da uteče z vrta. Zadržalo jo- je, ker jo je hotel Vekoslav spremiti. Vekoslav naj bi jo -spremil? Nesrečni Vekoslav, ki je vsega tega kriv!
Le kaži hrbet, gosp-od pesnik, tisti, kateri ste poklonili tako lepo pes-em. Pesniki sme-
Pomembnosti mladinskih organizacij menda nihče ne taji, čeprav moramo ugotoviti, da danes preživljamo krizo mladinskih organizacij. Pomanjkanje smisla za organizacijo opažamo celo med starejšo generacijo, ki je bila vendar v času med obema svetovnima vojnama le še vključena v društveno življenje, ki je bilo tudi na Koroškem še zelo razvito. Da pa današnja mladina nima dovolj razumevanja za društva, ki imajo kulturno-narodnostni značaj, je pa že nekako razumljivo, ker ji pač manjka tradicije in tudi kulturno-politične razmere so postale v zadnjih dveh desetletjih skrajno neugodne za rast slovenske prosvete.
Vendar je med sedanjo mladino še mnogo pripravljenost vsaj v onem delu mladine, ki se z velikim idealizmom posveča delu v katoliških kulturnih organizacijah. Mnogo-gokrat smo že bili priča, kako so nas zavidali, ko so se mogli prepričati, da naša mladina še zmore ustvarjati v igri ali s pevskimi in godalnimi koncerti. In tudi med gledalci pri prireditvah še prevladuje mladina, kar pomeni, da ima razumevanje za kulturne vrednote našega rodu.
Nastaja pa vprašanje, kako kulturne organizacije utrditi, poživiti. Kakor je razvidno iz starih poročil, je bilo na Koroškem
NA VZHODU PREDVAJAJO SHAKESPEARA
Prizn-aiti -moramo, -da sio v Vzhodnih deželah filmi moralno mnogo boljši kakor v deželah zapadoe demokracije. K temu pripomore stroga državna cenzura l-n pa dobra moralna kvaliteta ljudstva. Seveda pa na drugi istraini ne smemo pozabiti, da je v Vzhodnih deželah vsak pozitiven verski nauk osm-ešen. Zato j-e zanimivo, da so tudi pri -izposojanju filmov z Zapada zelo pre-
ko zmotno in predstavlja pogubno nevar-no-st v vseh časih človeške družbe. Materializem ponižuje človeka do živali, ga pahne v brezup, ko človek uvidi, da zaželenega raja na zemlji vendarle ni, da je z uživanjem življenja najbolj prevaral samega sebe.
Toda priznajmo in odprimo oči: kljub temu, da je materializem tako fantastična in usodna zmota, si je znal utreti pot v življenje lin je zajel mladino vseh narodov.
te mučiti ljudi -po milii vo-lji. Vašim muham se mora vsak pokoriti.
Mimo in nepremično- sedi Tine ob Vidi. Morda ji razlaga, -kako težko mu je v Ljubljani po -domačih poljih, pašnikih in gozdovih? Aid Vida, ti vendar nisi v zelenem polju roža! Da ti -ne pripoveduje o njegovih rožah po oknih in vrtovih, ki jih zalivajo in negujejo- bele roke? Enkrat j-e v Ljubljani pravil tudi o takih rožah ... Talka roža bi bila ti, Vida... .
Hipoma j-e Metko stisnilo pri -srcu, da -bi zastokala: Lovro Kvas, gospod Lovro Kvas, Manici -je -gotovo bližja Vida -ko Metka ...
Po tej -telesni bolečini im po višku Metkine žalosti j-e začel rasti v njej odpor im jezica. Tudi prav, če hočeš tako, muhasti pesnik, učeni osmošolec! Le čakaj, Lovro Kvas!
In ko da jo je nekaj pičilo, s-e j-e naglo obrnila k Vekoslavu: „P-a m-o-ra biti velika tista vaša zemljiška knjiga -in učena?"
Vekoslav blažen: „Ni ena sama knjiga! Več jih je! Učena j-e p-a le na videz, kdor se poglobi v njo...“ In Vekoslav s-e je potopil v -njo.
-Posllušaila ga je le na pol, d-asii s-e j-e delala, ko- da je vsa zaverovana v njegovo' pripovedovanje.
Tine je prišel igraje -s-e in z -lahkoto v osmo, čez nekaj mesecev poj-de k tisti težki skušnji, ki ji pravijo matura. Odličnjak j-e, teta j-e povedala, da sami profesorji hvalijo njegov talent. Vekoslav pa ni mogel ni,ti preko tretje . .. Time strese kot iz rokava kaj takega:
že pred prvo svetovno vojno nad štirideset prosvetnih društev organiziranih v centralni organizaciji v Celovcu. A danes se je to število zelo skrčilo, čeprav obstajata na Koroškem kar dve kultumo-prosvetni centrali.
Prvi vzrok, da kulturne organizacije pri nas ne uspevajo kot nekoč, je v ugotovitvi, da nam manjka prosvetno izobraženih laičnih delavcev. Stari počasi izumirajo, novih pa ni. Mladim z dobro voljo in nesebičnim hotenjem pa manjka zadostne spretnosti in poznanja društvene problematike. Tudi nekoč ni šlo brez skrbne vzgoje društvenega naraščaja. Spomnimo se le na številne prosvetne tečaje, šolanja in pripomočke.
Nadalje je velika ovira kulturnemu delu pomanjkanje jasnega delovanja programa. To je sicer naloga kulturne centrale, ki pa seveda tudi nima zadostnih in dovolj sposobnih delavcev. Kako bi tak primerno izdelan program nadomestil pomanjkljivosti pri delu na podeželju. Posebej bi morala zato centrala skrbeti, da pripravi zares zanimiv, sodoben in živahen program sestankov, ki bo mladino „vlekel in zadovoljil. Resnica je namreč, da hoče mladina sama to in prihajala bo le pod pogojem, da ji organizacija zares nekaj nudi.
vidni. Pa tudi pri .izbiri za izdelavo filmov po podlogah iiz Zapada segajo le po najbolj kvalitetnih delih.
Tako so se Vzhodm Berlinčani odločili, da fi,imajo Shakespeara: „K-a-j hočete ...“, ka-tere-ga bo režiral pisatelj in dramaturg Januš Burger. Film bo v barvah, glavno vlogo pa igra Olovia.
BARVNA TELEVIZIJA PO SATELITU
V ZDA že nekaj časa 'gledajo -barvno televizijo; toda v Evropi si tega „.Luxusa“ še ne moremo- privoščiti. Vendar -pa napovedujejo, da nam bo dana m-ožnost že v decembru gledati barvne slike na televizorjev! pozor,niči. Baj-e bo prenašal oddajo poseben satelit ruskega izvora, „Molnya-l. -Pri tem podjetju sodelujeta Sovjetska zveza in Francija, ki že o-d pomladi delata na tem. V načrtu j-e, da bo naslednje leto že ita medsebojna televizijska zveza toliko do-grajena, da bodo- lahko stalno prenašali -barvno -televizijo iz Sovjetske zveze v Francijo.
Tam za gorami sreča -spi, iDo nje brezmejne so daljave.
Ne vem za pot, ki tja drži, še sled iso zbrisale goščave-...
Vekoslav se muči, kako bi ji opisal zemljiško knjigo v sodišču, ob kateri precepi dneve o-d jutra do večera, mesece, leta. Do starih dni se ne loči od tiste puste knjige, ki je zanj višek zanimivosti, kruh .. .
Kaj si revni Vekoslav v primeri s Tinetom!
Ali Matka je čutila, kako obvisi od sosednjih miz zdaj pa zdaj na njej vprašujoč, včasih zavidljiv, včasih škodoželjen pogled. Pohiti, škodoželjni pogled, do Tineta! Povej mu, d,a -ima Metka -snubca, resnega snubca! Plačo- ima, redno mesečno plačo, do poko jnine ima pravico. Povišan bo s časom, ko s-e povzpne do vodje zemljiške knjige in ne bo njegova -plača dosti manjša, če ne enaka ali še -večja ko plača mladega sodnika. Koliko pa si ti, osmošolec Tine, še od prve plače?
-Saj Metka sama ni ve-dela, zakaj prav za prav hoče nagajati Tinetu. In ali j-e prav, kar dela in to, da ga hoče -dražiti. Iskrico upanja ji je podžigala mi-s-al: če je zapel pesem -res iz srca, če je res občutil, o čemer je pozimi govoril v tetini kuhinji, ga bo zaskelelo, ko zve, kako je bila prijazna z Vekoslavom. Nič ni bilo res, pa si verjel in si se ogrnil s plaščem užaljenosti im -nedostojno s-ti. Zdaj pa imaš! Sam si si kriv! Kaj le napraviš sedaj?
Tine ni napravil ničes-a-r. In to je gnalo
c?£ lilmikeiia meta
Gtc&ski U&t&ek
Oton Župančič
KANGLICA
Deklica šla j-e po vodo z lepo srebrno kanglico.
Zora na nebu sevala, ptičica v logu pevala.
Jagoda zrela nudi se:
,,Daj, le za hip pomudi se!"
„ Jagoda rdečka — dober dan!
Ali moj bratec je bolan
in on ozdravel prej ne bo, da mu prinesem iz vrelca vodo;
deklica moram zajeti jo, preden še sonce obsvebi jo ..
Hladne vodice zajela je, bistro domov odhitela je.
Deklica šla je po vodo . z lepo srebrno kanglico;
deklica je domov prišla, kanglica bila zlata je vsa.
Sinovi
Pri vodnjaku ,so -se -srečale tri matere. Natakale so vodo v posodo in s-e pogovarjale. K vodnjaku je pridrsal še starček, sedel na kamen in poslušal.
Prva mati je dejala: „Moj sin je tako močan, da ga nihče ne premaga!"
Druga mati je rekla: „Moj sin p6je tako lepo, da mu nihče v petju ni kos!"
Tretja mati pa ni rekla nič, ampak je molče natakala vo-do.
„Za-ka.j pa ti ne poveš, kakšen je tvoj sin?" jo je vprašala prva mati.
„Kaj naj rečem?" je odvrnila le-ta. „Se nič posebnega nisem zapazila na -svojem sinu."
Matere so napolnile posode -in se odp-ra-viile. Tudi starček je -o-dše-l z njimi proti vasi. Do vasi j-e bilo daleč. Žene .so težko nesle posode, polne vode. Ustavile so se, da bi sli odpočile.
Tedaj jim pridejo naproti trije mladeniči.
P-rvi je bil močan fant. Zagnal se je z rokami na tla in hodil po rokah -kakor drugi ljudje po nogah.
Drugi je bil mladenič veselega -lica. Zapel je pesem, da bi še -slavček ne znal j ep še.
Tretji pa je bil mlad fantič, preprostega obraza. Ko je zagledal mater, j-i je hitro pritekel naproti, vzet njeno posodo in jo od-oes-el proti vasi.
Ena izmed mater je vprašala -starčka: „Ali -niso nekaj posebnega ti naši -sinovi?"
„Smovi?“ se je začudil starček. ,,Kje pa so? Jaz sem videl samo enega.
Iz ruščine.
Metko v obup. Enkrat -s-e ji -j-e -sicer zazdelo, da so -govorili pri nadučibeljevi in Lokačevi mizi o njej ali vsaj o njih. Vsi -so pogledali semkaj, le Tine se j-e le na -pol obrnil. Menda -je prišel -s svojim pogledom le do Ve-koslava, naprej, -do nje, ni hotel. O, ti -trdi, občutljivi Tine! Misliš, da imajo drugi kamen namesto -srca?
Nadučiteljevi iso -še pred mrakom vstali. Tine za njimi. Upanje, ki ga ni vse popoldne zgubila, je niti po njegovem odhodu ni zapustilo. Ah, -na tem malem, malem in tenkem upanju je vsa drhtela: vrne se, k mizi pride z očetom. Z očmi mu pove, kako jo muči s svojo krivico. Samo da zve, kako in kaj, samo da mu pove! Nič drugega noče od njega, le povedati mu mora. Potem pa naj naredi, kar hoče.
Tine pa -se ni vrnil na vrt. Drugi dan se je odpeljal v Ljubljano, k sosedu ni prišel -po slovo in ni povprašal, če naj pozdravi teto v mestu.
Metka je ostala -s svojo jezo, žalostjo, dvomi, negotovostjo. Le zakaj so pesniki taki?
Ostala j-e tudi Vekoslavova 'vztrajnost. Na velikonočni 'ponedeljek s-e -mu je na vrtu pri Anki posrečilo, -da je vzbudil v Metki zanimanje zase, za -svoje delo, za -svoje življenje, za -svoje načrte. To ga j-e -spodbudilo. Ob lepih spomladanskih večerih je prikolesaril tudi ob delavnih dnevih v vas, skočil pred hišo s kolesa, s-e naslonil nanj in bil prijazen in sladek ko med. Oče ga j-e vselej povabil, že za-radi spodobnosti. Sčaso-
	
oo	|	oo ^ oo	oo	j^yj	oo	B 00 R 00 /\ °° N 00 J 00 E
PROSPER MERIMEE:
PRIKAZEN KARLU XI.
'(Nadaljevanje in konec
Palača, v kateri danes stanujejo švedski kralji, takrat še ni bila (končana. Karel XI. ki jo je začel graditi, je tedaj stanoval v stari palači, ki je stala na vrhu Ritterholma nad jezerom MoeHer. To je bilo veliko poslopje, zidano v obliki podkve. Kraljev kabinet je bil na enem skrajnem koncu, skoraj ravno nasproti pa je bila velika dvorana, kjer so se zbirali državni stanovi, kadar jim je imel kralj kaj sporočiti.
V trenutku se je kralju zazdelo, da so se okna zableščala v živi svetlobi. Čudno! Morda je kak služabnik z baklo', je pomislil kralj. „Tcda, kaj naj dela ob tej ur: v tej dvorani, ki že tako dolgo ni bila odprta. In tudi, ta svetloba je premočna, da bi jo mogla 'Povzročiti ena sama bakla.“ Bilo je kakor bi bila razsvetljena od požara. Toda nikake-ga dima od nikjer, stekla v Oknih so cela, nikakeiga hrupa ni slišati. Ne, okna so razsvetljena.
Nekaj časa je Karel molče gledal ta okna. Grof Brahe je že iztegnil rolko proti vrvica, kjer je bil obešen zvonček, da bi poklical kakega paža, ki bi naj poizvedel za vzrok te čudne svetlobe. Toda kralj mu je ustavil roko.
„Sam grem v dvorano,“ je rekel. Pri teh besedah je prebledel. Njegov obraz je izražal neko pobožno grozo. Vendar je šel s trdnim korakom iz sobe. Komornik in zdravnik sta stopala za njim s prižgano svečo.
Grajsiki oskrbnik, ki je imel v varstvu ključe, je bil že legel. Zdravnik ga je šel budit. Ukazal mu je, naj takoj odklene stanovsko dvorano. Oskrbnik je bil sicer zelo presenečen nad tem nenadnim ukazom, vendar se je takoj oblekel in odhitel h kralju s šopom ključev. Odprl je galerijo, ki je bila nekako predsoba ali garderoba za stanovsko dvorano. Kralj je vstopil. Čudno: stene so bile vse prevlečene is črno barvo.
»Kdo je dal ukaz, naj se stene prekrijejo s črnim?" je jezno vprašal kralj.
„Sire, z mojo vednostjo nihče," je odgovoril oskrbnik ves zmeden. „Ko sem zadnjikrat dal pomesti to galerijo, je bila še vsa opažena s hrastovim 'lesom kot vedno."
Kralj je hitro stopil naprej in prešel več kot dve tretjini 'galerije. Grof in oskrbnik 'Sta šla trdo za njim, zdravnik pa je ostal nekoliko zadaj. Omahoval je med strahom in radovednostjo', kakšna bo pustolovščina, ki se je tako čudno napovedovala.
,,Ne hodite dalje!" je vzkliknil oskrbnik. »Na mojo vero, tu so vmes čarovnije. Ob tej uri... odkar je umrla kraljica, vaša milostna soproga, se govori, da se sprehaja 'Po tej galeriji. Bog nam pomagaj!"
»Stojte!" je vzkliknil grof. »Sire, kaj ne
nia se je pa Vekoslav tako udomačil, da niti vabila ni bilo več treba; kar vstopil je.
Kaj je hotela Metka? Lepa beseda najde lepo mesto, 'pravijo. Taka vztrajnost bi omajala še kako zakleto kraljično, da bi ne bila hladna in ledena proti obiskovalcu. Tisto, kar mu je napravila o Veliki noči s pirhi, je hilo tako grdo, grdo in nespodobno, da je bilo Metko v dno srca sram. Že da to popravi in zbriše v njegovem spominu tisti svoj baistop, je morala potrpeti z njim. Nikjer na svetu bi nobena ženska me mogla biti °sioma z Vekoslavom, M mi nikdar govoril 0 svoji ljubezni, kazal jo pa tako očitno in vneto, da bi omehčal kamen.
■Sam si vsega kriv, Tine. če ti je hudo, Prav! če te ne boli, tudi prav. Potem sploh nisi vreden, da bi Metka zaradi tebe žalila dobrega Vekoslava.
Kam vodi vse to, Metka? Na to Metka ni hotela misliti.
Kaj naj odgovori Vekoslavu, ko spregovori odločilno besedo? Tudi na to si Metka hi vedela odgovora. Bo že kako! Sicer je pa do tega še daleč, daleč. Vekoslav menda odločilne besede sploh nikdar ne bo izrekel, preveč je obziren in boječ.
Tinetova pesem je ležala skrita v omari. O njej ni vedel nihče, Metka jo je tako skrila med svoje čipke, da bi je niti sestra, pred katero mii mogla ničesar skriti, ne mogla pri najnatančnejši preiskavi najti. Prej jo je Metka vzela v roke, (kadar ji je bilo prav mehko pri srcu. Sedaj ni že tedne brskala po svojih čipkah in vzorcih.
slišite hrupa, ki prihaja iz stanovske dvorane? Sam Bog ve, kakšnim nevarnostim se izpostavljate!"
»Sire," je rekel zdravnik, ki mu je sunek vetra ugasnil svečo, »dovolite vsaj, da grem iskat kakih dvajset mož vaše telesne straže."
»Vstopimo", je rekel kralj s trdim glasom. Ustavil se je pred vrati velike dvorane. »Oskrbnik, hitro odpri ta vrata!"
Brcnil je z nogo v vrata, da je ropot zadonel po obokih, kot bi streljal s topom.
Oskrbnik se je od strahu tresel tako silovito, da je s ključem samo zadeval ob ključavnico, nikakor pa se mu ni posrečilo, da bi jo odprl.
»Star vojak, pa se trese!" je rekel kralj in zravnal 'ramena. »Dajte, grof, odprite vi vrata!"
»Sire", je rekel grof in se umaknil za (korak, »naj mi vaše veličanstvo ukaže korakati pred odprtimi puškami, danskimi ali nemškimi. Ubogal bom brez oklevanja; toda vi hočete, naj izzivam sam pekel".
Kralj je iztrgal ključ iz oskrbnikovih rok. »Vidim", je rekel zaničljivo, da si moram sam pomagati".
Se preden so mu spremljevalci mogli preprečiti, je že odprl težka hrastova vrata. »Z božjo pomoiojo", je rekel in vstopil v veliko dvorano. Vstopili so tudi njegovi trije spremljevalci, kajti radovednost je bila vendarle večja kot strah in končno tudi sram, da bi pustili kralja samega.
Nešteto bakel je razsvetljevalo dvorano. Stara slikarija po stenah, ki je predstavljala odlične osebnosti, je bila prekrita s 'črno prevleko. Vzdolž sten so bile v skrbnem redu razmeščene nemške, danske in ruske zastave, trofeje vojakov Gustava Adolfa. V sredini si lahko razločil švedske zastave prekrite s črno tančico.
Po klopeh so sedeli mnogoštevilni člani skupščine. Stanovom — plemstvu, duhovščini, meščanom in (kmetom — so predsedovali njihovi zastopniki. Vsi so bili oblečeni v črnino. Iz te črnine se je svetila množica obrazov v taki svetlobi, da je slepila oči štirih prišlecev in niso mogli ugotoviti, če je med njimi kak znan obraz. Bilo je nekako tako, kot se zgodi igralcu na odru. Stoji na odru im vidi številno občinstvo, a se mu zlije v nejasno maso, iz katere njegove oči ne morejo razločiti nobenega posameznika.
Na vzvišenem prestolu, odkoder je sicer kralj nagovarjal skupščino, je bilo okrvavljeno truplo, oblečeno v kraljevska oblačila. Na desni je stal otrok, s 'krono na glavi in z žezlom v rokah. Na levi se je neki starejši mož naslanjal na prestol. Bil je
Tudi povpraševanja radovednežev, kdaj bo poroka, je niso več dražila, če je Tinetu prav, čemu bi se jezila? Ali ni prejšnja jeza izvirala le iz strahu pred Tinetom?
Sicer pa ni bil Vekoslav 'tako suhoparen, kakor si je mislila Metka, ko ji je brnela po glavi le Tinetova pesem. Ob priliki je povedal, kako veselje misli •napraviti svoji mladi ženi takoj po poroki. Na žemitovanjsko potovanje jo popelje.
Metka ga je začudeno gledala. Glej ga, Vekoslava, na kaj misli! Pa bi človek ne verjel, da mu razen zemljiške knjige roji še kaj drugega po glavi!
Metka je rada poslušala.
Oče ju je puščal sama, ko je videi, kako vneto din verno ga Metka posluša. Ali Vekoslav je bil obziren. Nikdar se mu ni zahotelo, da bi prijel Metko za rolko in jo vprašal, ali bi hotela iti na isto potovanje. Samo o svoji mladi ženki je govoril; katera bo tista srečna, ni niti namignil.
Metka bi mu že zaradi tega morala biti naklonjena.
Ali bo res Metka nosila klobuk ko druge žene pisarjev na sodišču?
Vse kaže tako ...
Z očetom je Vekoslav že govoril o go-spodiinjistvu v mestu. Denarja bi ne porabil tak zakonski par Bog ve koliko. Posušeno meso, mast, zelenjavo, moko, krompir bi dobivala od doma, mesečno plačo, razen kar bi izdala za stanovanje, pa bi polagala na kupček. Po letih bi si kupila primerno zemljišče, na njem postavila hišico. Urad-
odet s slavnostnim ogrinjalom, kot so jih nosili nekdanji upravniki Švedske, še preden je Wasa spremenil Švedsko v kraljevino. Nasproti prestolu je sedelo več oseb, z važnim In strogim izrazom, oblečenih v dolga, črna oblačila. To so bili po vsem videzu sodniki. Sedeli so pred mizo, na kateri je bila velika knjiga in nekaj pergamentov. Med 'prestolom in klopmi je bilo postavljeno tnalo, prekrito s črno tančico. Na tnalo je bila naslonjena sekira.
Po vsem videzu se nihče v tej nadčloveški skupščini ni zavedel prisotnosti kralja Karla in njegovih treh 'Spremljevalcev. Ti so v začetku slišali samo nerazločno mrmranje, iz katerega niso mogli razločiti niti ene besede. Nato je najstarejši sodnik, očividno predsednik, vstal lin trikrat potrkal z roko na odprto knjigo. Takoj je nastala popolna tišina. Skozi vrata, ki so bila nasproti -vrat, skozi katera je vstopil kralj Karel, je tedaj vstopilo nekaj mladeničev. Bili so zdravi in bogato oblečeni. Vstopili so vzravnani. Roke so imeli zvezane na hrbtu, a njihov pogled je bil neustrašen. Za njimi je stopal krepak mož, oblečen v plašč iz rjavega usnja. V rokah je držal konce vrvi, iki so vezale roke mladeničev. Mladenič, ki je stopal prvi in je bil očividno najbolj pomemben jetnik, se je ustavil sredi dvorane ter s ponosnim prezirom pogledal tnalo. V tem trenutku se je truplo na prestolu začelo krčevito tresti in (iz njegove rane je začela teči sveža, rdeča kri. Mladenič je pokleknil (in iztegnil glavo naprej. Sekira se je zasvetila v zraku in s hruščem udarila. Curek krvi je brizgnil na oder in se pomešal s krvjo, ki je tekila iz rane na truplo. Odsekana glava je odskakovala po okrvavljenem podu in se zavalila pred no-
■SBHfiaBBsaEHnHSHasaaBisaBBsaBSBiSB Ivan Cankar:
Zašumelo je zeleno morje
Zašumelo je zeleno morje v toplem dihu iz Italije, mrak je padal, na obzorju daljnem plavala je črna ladija.
Zadnji bledi žarki od zahoda zableščali v rosnih so laseh, na rokah so belih vztrepetale isveitle srebrne zapestnice.
Dvignilo se je nebo večerno, moja duša se je dvignila ...
Trudne bom oči zakril z rokami, z lahkimi koraki stopil dol —
dol v šumečo, neizmerno večnost, tam bom legel na zeleni mah, tam bom sanjal lepe dolge sanje, morje bo šumelo nad menoj.
»Iz lepih časov"
niku ne potolče nikdar toča, suša ga nobeno leto ne preseneti. V najhujšem primeru, če umre, ni vdova reva ko pri (kmetih. Pokojnino dobi.
Včasih si je Metka res mislila: le kako ho zmencal Vekoslav svojo prošnjo, ko je tako obziren in se boji njene zamere?
Ali ga ima rada?
Metka si menda sama ne bi mogla odgovoriti.
Ali namenoma zavleče Vekoslav vsak večer svoj odhod, ker mora popravljati svoje kolo? Metka ga je sumila nekaj večerov, pozneje je videla iz njegove zadrege, da mu je delala krivico.
Ali kdo bi skoraj redno vsak večer sunil s šivanko v njegova kolesa in mu izpustil sapo? Da bi mu kateri brat ali sestra nagajala, Metka ni verjela. Vekoslava so imeli vsi radi, Iker ni skoraj nikdar prišel prazen k hiši. Kdo bi torej bil?
Metka je pričela sumiti. Popazila je tudi sama na kolo pred hišo. Kadar je pazila, ni nihče sunil v kolo, Vekoslav se je mogel mirno odpeljati. Kadar ni pazila, pa je ostal do mraka pri njih; moral je iskati luknjice po gumiju, skozi katere je utekla sapa.
Ko da bi odrezal, je nehal hoditi Vekoslav k Metki. Kaj se je zgodilo? Prišel je v nedeljo zopet. Peš je prišel. Ves obtolčen je bil po obrazu, roko je imel izvimjemo. In vendar je bil Vekoslav ponosen na to, kako lepo lin varno vodi svoje kolo. Le nerad je priznal, da je padel s 'kolesa. O tem sploh ni
ge Karla XI. ter jih pobarvala s svojo krvjo.
Do tega trenutka je bil kralj tako iznena-den, da je bil kakor nem. Ta strašni prizor pa mu je razvezal jezik. Približal se je za nekaj korakov k odru lin nagovoril enega izmed mož, 'Oblečenega v plašč upravnikov Švedske. Sme'k> je spregovoril ta, dobro znani, stavek:
»Če si od Boga, govori, če si pa od Drugega, nas pusti v miru."
Prikazen je počasi in slovesno spregovorila:
»Kralj Karel! Ta kri ne bo prelita za časa tvojega vladanja (tu je glas začel postajati manj razločen), temveč v času petega kralja za teboj. Gorje, gorje, gorje Wasovi krvi!"
V tem trenutku so številne postave teh čudnih zborovalcev začele postajati manj ‘razločne. Kmalu so bile le še kot sence, nato so 'popolnoma izginile. Fantastične bakle so ugasnile. V svitu bakel Karla XI. in njegovih spremljevalcev- so se svetile na stenah stare slikarije na tapetah, ki jih je veter nalahno majal, čez nekaj časa so slišali nekak hrup. Eni priči se je zdelo kot mrmranje vetra v listju, drugi pa kot brnenje strun na harfi, kadar jo uglašaš. Vse priče pa so si bile složne, da je prizor trajal okrog deset minut. S prikaznimi vred so ,izginile črne zavese, odsekana glava, curki krvi, ki so rdečili tla. Samo na kraljevi copati je ostal rdeč madež, ki bi kralja lahko spominjal na prizore te noči, če se mu ne bi bili tako trdno vtisnili v spomin.
Ko se je kralj vrnil v svoj kabinet, je dal itakoj sestaviti poročilo o tem, kar le videl. To poročilo so potem podpisale vse tri priče in on sam. Čeravno je kralj izdal potrebne ukrepe, da bi ljudstvo me izvedelo za vsebino te listine, se je vendar takoj razvedelo, že za življenja Karla XI. Listina obstaja še danes 'im do danes ni prišlo še nikomur na misel, da bi podvomil o njeni verodostojnosti. Konec te listine je vreden omembe:
»In če vse to, kar sem tu navedel", pravi 'kralj — »ni čista resnica, se odrečem vsakemu upanju na boljše življenje, ki sem si ga, upam, zaslužil s kakim svojim dobrim delom in zlasti s prizadevnostjo, s katero sem delal za svoj narod in s katero sem branil vero svojih prednikov".
In zdaj se spomnimo, kake smrti je umrl Gustav III. in obsodbe Ankarstroema, njegovega ubijalca. Odkrili bomo več kot eno zvezo med temi dogodki in okoliščinami te svojevrstne prerokb e.
Mladenič, ki je bil obglavljen v prisotnosti stanov, bi mogel biti Ankarstroem.
Kronano truplo — truplo Gustava III.
Otrok je njegov sin, naslednik Gustava III. Im končno starec — vojvoda Su-dermanije, stric Gustava IV, ki je bil prestolonaslednik in je postal kralj, ko so odstavili njegovega nečaka.
Prevedla L. Lom.
hotel govoriti. Metka pa je hotela priti stvari do kraja. Napeljala je pogovor na Franceta. Ni se varala. Vekoslavu so vzdrhtele nozdrvi, mrak je legel v njegov pogled. Metka je vedela dovolj.
Le s kako pravico si prisvaja France nadzorstvo nad njo in tistimi, s katerimi govori? Ubogi Vekoslav! Potolaži-se! Glej, kako se smiliš Metki! Zdaj pa nalašč! To je Metkin odgovor na tvojo surovost, France! In to je Metkin odgovor na tvoje muhe, pesnik Tine tam v Ljubljani!
Vekoslav je razumel njeno usmiljenje. Rahlo, rahlo je omenil, da bi že mogel dobiti dopust, pa ga hrani tja za konec julija, za •začetek avgusta. V tisti vročini so vožnje po morju najlepše ...
Ali ti je žal, Metka, da bi bilo to že tako kmalu, ko bi se odločil Vekoslav? Ali se bojiš odločitve! Ali kar je Vekoslav rekel, je rekel. Poroči se poleti, da bo tista vožnja po morju kot pesem ...
Ko je Metka najmanj pričakovala, je prinesel pismonoša razglednico.
Za maturo, za maturo mi si belimo glavo; tam za hribi, za gorami, pa se drugi ženijo.
Podpisan je bil na razglednici: Lesjakov Gašper.
(Dalje prihodnjič)
	
tjuteimfm	okrajna Q| riogioo
	PODRUŽNICA oLtlDUifu-rUDLlilv
MEDNARODNA ZAVAROVALNICA ZA NEZGODE IN POŠKODBE D. D.	BAHNHOFSTRASSE 9, TEL. 215 NA NOVO ODPRTA
Z občnega zbora Narodnega sveta
'Nadaljevanje s 1. strani
Nato je podal blagajniško poročilo strokovni učitelj Bernard Strauss. Predvsem so bila zanimiva njegova izvajanja v zveza z upravnimi in finančnimi zadevami .Našega tednika—Kronike". Vprašanja pridobivanja novih naročnikov ter podpornih članov so tesno povezana z rednim izhajanjem lista. „Ako ga hočemo tudi naprej izdajati na osmih straneh," je dejal blagajnik, „potem nobene žrtve ne smejo biti za nas prevelike."
Udeleženci občnega zbora so sledili vsem trem poročilom z velikim zanimanjem, nato pa se je razvila sfcoro 2 uri trajajoča diskusija. Novoizvoljenemu odboru bo dana naloga, da Izdela na podlagi na občnem zboru iznesenih misli in navodil smernice za bodoče narodno-politično delo.
V odbor Narodnega sveta, iki mu je bila poverjena zaupnica za dobo nadaljnjih treh let, so bili soglasno izvoljeni:
predsednik: dr. Valentin Inzko, Sveče v Rožu;
1.	podpredsednik: Ignac Domej, posestnik v RinkiOilah;
2.	podpredsednik: Anton Gallob, posestnik v Zagoričah pri Maloščah;
tajnik: dr. Reginald Vospernik, Podrav-Ije;
tajnikov namestnik: dr. Marko Dumpel-nik, živinozdravnik, Globasnica;
blagajnik:	strokovni	učitelj Bernard
Strauss, žihipolije;
preglednika računov: prof. dr. Anton Zerzer, Sveče v Rožu in Janko Mer-kač, mizar, Šmihel nad Pliberkom.
V odbor so bili izvoljeni ponovno: Janko Lepuschitz, Ravne pri Roželku; Janko Woite, Apače; Franci Roblek, Sele; Hanzej Safran, Bilčovs; Golautschnig Jože, Št. Lipš v Podjuni; Hanzej Kuchling, štriholče pri Trušnjah.
Hkrati je bilo sklenjeno, da bo vabljen na vse odborove seje tudi no&itelj liste „Ko-rošifea volilna skupnost", podžupan Mirko Kumer.
Na občnem zboru so bila nato nekoliko razširjena organizacijska pravila, v okviru „ Slučajnosti" pa smo se dotaknili še vprašanj v zvezi z „Ligo za človečanske pravice". Občni zbor Narodnega sveta je zaključil predsednik dr. Inžko. Zahvalil se je v imenu novoizvoljenega odbora navzočim za ponovno izraženo zaupanje, ki obvezuje, a po sestavi odbora tudi obeta.
Sv. oče narodom sveta
Nadaljevanje s 1. strani
kaj, na tem mestu slavimo epilog (sklepno besedo) težavnega romanja iščoč dvogovor s celim svetom, od dneva, ko nam je bilo naročeno: „Pojdite in prinesite vsem narodom sveta veselo naznanilo!"
»Poslopje, ki 'ste ga zgradili, ne smete več porušiti. Morate ga celo spopolniti in prilagoditi zahtevam svetovne zgodovine", je rekel papež navzočim zastopnikom svetovne organizacije.
„No, in sedaj je dosegla naša poslanica svoj višek,“ je vzkliknil sveti oče. „Gre namreč za besedo, ki je ne moremo izreči, ne da bi si bili svesti njene velike odgovornosti in slovesnosti: nikoli več eden proti drugemu, nikoli, nikoli več. Kri milijonov ljudi, nezaslišano in neizmerno trpljenje, nečloveško klanje in strašanske razvaline morajo zediniti svetovno organizacijo če hočemo bodočo zgodovino spremeniti: Nikoli več vojne, nikdar več vojne! Mir, mir naj vodi usodo narodov in celotnega človeštva!"
Odhod iz Rima
Ob 4.45 je zapustili papež Vatikan in se podal na svojo zgodovinsko pot. Malo pred tem pa je v svoji privatni kapeli molil, ni pa Imel sv. maše kot običajno, kajti ta je bila 'predvidena kasneje v newyorškem štadionu.
»Mercedes", v katerem je sedeil papež, je zapeljal naravnost k letalu DC-8 Alitalia z imenom »Emanuelo Pessatno", to je ono letalo, ki je že pretekli december pripeljalo sv. očeta iz Bombaya v Rim nazaj. Letalo
3% Sondermbalt
fiir alle Hochvvassergeschadigten
geben wlr sofort allen unseren Freunden und Kunden In den Katastrophengebie-ten fUr alle Bestellungen bis zum 1. November 1965. Mit dieser MaRnahme wol-len wir dazu beitragen, allen Hocbrvas-sergeschadigten ein wenig zn helfen. Ver-merken Sle auf Ihrem Bestellschein „hoehwassergeschSdigt“ und senden Sle dlesen oder Ihre Kataloganforderung
an das Iniernationale GroBversandhaus
C-RAZ (|
enMuller
Uma na sprednjem delu trupa papežev grb. Posebni oddelek služi tudi kot spalnica. Letalski kapetan Gianmario Zuccherini papežu ni nepoznan: kapetan je namreč peljal papeža Pavla VI. januarja 1964 v Sveto deželo in zopet nazaj.
Na letališču Fiumicino se je zbralo približno 500 oseb, katere je sveti oče kratko nagovoril. „To potovanje ne zasleduje nobenega drugega namena, je dejal papež, kot opogumiti ljudi, ki so dobre volje, v njih zbuditi one sile, ki naj bi služile varstvu in poglobitvi svetovnega miru. Svet pričakuje tako zaželeni mir, svet rabi mir, svet zahteva mir, in sicer pravi, pristen, trden in trajen mir, posebno še po tolikem vojnem trpljenju našega stoletja."
Papežev prihod na letališče Fiiumicino in vse, kar se je potem tam dogajalo, je prenašal ameriški satelit za poročila „Eariy Bird". Tako so Američani na televizijskem ekranu lahko videli vse dogodke na rimskem letališču.
Ob 5.40, deset minut kasneje, kot je bilo predi,vedno, se je dvignilo letalo DC-8. Papeža je spremjalo 17 visokih duhovnih dostojamsitveniikov, med njimi sedem kardinalov iz vseh delov sveta. Razen tega je bilo v letalu še 66 drugih oseb, največ novinarjev.
Iz letala je papež Pavel VI. poslal ljudstvom Severne Amerike, Latinske Amerike, Evrope, Afrike, Azije in Avstralije, kakor tudi vernikom vzhodnih Cerkva, pozdravno poslanico.
Pristanek v New Yorku
Ob 9.26, to je ob 14.28 po srednjeevropskem času, je pristalo papeževo letalo na newyorškem letališču Kennedy. Letališče je bilo v času pristanka letala zaprto in je bilo mogoče priti tja samo s posebnim dovoljenjem. Poleg tega niso smela 30 minut po prihodu papeža na letališče pristati nobena druga letala, da bi na ta način ne motila mirnega sprejema.
Kot prvi je pozdravil papeža glavni tajnik Organizacije združenih narodov, od katerega je pravzaprav izšla pobuda za papeževo potovanje v New York. Ko je Pavel VI. kot prvi papež v zgodovini stopil na ameriška
tla, ga je pozdravil v prisrčnih besedah new-yorški nadškof kardinal Spellmuan, dalje italijanski zunanji minister in predsednik OZN glavne skupščine Fanfani, ameriški zunanji .minister Rusk, newyorški guverner Rockefeller, kakor tudi newyorški župan Wagner.
V svojem prvem govoru na ameriških tleh, se je papež zahvalil Organizaciji združenih narodov za povabilo in izrazil veselje, da je s svojim obiskom počastil 20.obletnico obstoja svetovne organizacije.
Prebivalstvo New Yorka je pozdravilo prihod papeža s takim navdušenjem kot ga velemesto še ni doživelo.
Po kratki cerkveni slovesnosti v katedrali St. Patrilk sita se v hotelu V/aldorf-Astoria sestala sv. oče Pavel VI. in predsednik Johnson. Sledil je obisk kardinala Spellmana, nato pa se je papež odpeljal v palačo Združenih narodov, kjer je imel znameniti zgodovinski govor,- na katerega je ves svet čakal z velikanskim zanimanjem.
Do potankosti sestavljen časovni načrt je predvidel še sv. mašo v velikem Yanke štadionu in obisk vatikanskega paviljona na newyorški svetovni razstavi.
Ob 23. uri, to je ob 4. uri zjutraj po sred-njeevropskem času, je sv. oče Pavel VI. zopet odletel nazaj v Rim, kamor je prispel v torek opoldne.
f	DOLINA PRI POKRČAH
^	2. Dolinsko romanje bo v nedeljo, 10.
# oktobra 1965. Svete maše se bodo daro-r vale od 8. do 11. ure. Romarji prisrčno 5 vabljeni!
r|
GHD
ZNAMKA ZAUPANJA
GRUNDNER
Klagenfurt - Celovec
Wien8rgasse 10 (Promenadna cona)
Slike • Okviri vseh vrst ■ Velika izbira darilnih predmetov
ie ph Hans
strokovna delavnica - trgovina z umetninami Klagenfurt - Celovec, Burggasre
VI LLACH - BELJAK GERBERG. 6
Lastnik: HANZEJ KOVAČIČ
Senzacionalni padec cen!
NUDI SE VAM MOŽNOST,
DA ZELO POCENI NAKUPITE!
Vrtna gugalnica zložljiva, za 2 osebi,
plastična sončna streha z mizico	Š 1480.-	
Vrtni stoli		
s podlahtnikom	š	185.-
Vrtni stolM		
brez podlahtnilkov	š	155.-
Vrtne mize z zloženimi ploščami premer 75 cm	Š	370.-
premer 60 om	Š	320.-
Vrtni isenioniki v raznih barvah, premer 150 cm	Š	265.-
Sami se prepričajte,
zato nas obiščite!

v nasesti iistu
I
PEČI
štedilnike v največji izbiri dobavi
Podjunska trgovska družba
bratje RUTAR S Oo.
Dobrla ves - Eberndorf
Der preisgunstige VVaschvoll-automat fur 5 kg Trocken-vvasche mit „D'‘-Effekt fur stark verschmutzte VVasche -ohne Bodenbefestigung - An-schluBvvert 2.2 kWoder 3,3 kW Trommel und Laugen-behalter aus NIROSTA-Edel-stahl, Zvvei-Laugen-Verfahren mit Vorvvasche und Klar-vvasche, durch Knopfdruck vvahlbare VVaschprogramme, elektrische Turverriegelung, stufenloser Temperaturregler.
LAVAMA! I
f/haja vsak četrtek. Naroča se na naslovu: „Naš tednik”, Celovec, Viktringer Ring 2S. Telefon uprave in oglasnega oddelka 26-69. — Telefon uredništva: 43-58. — Naročnina znaša mesečno 7.— šil., letno 80,— šil. Za Italijo 2800.— lir, za Nemčijo 20.— DM, za Francijo 22.— ffr., za Belgijo 250.— bfr., za Švico 20.— šlr., za Anglijo 2.— f. šterl., za U. S. A. in ostale države 6.— dolarjev na leto. — Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. — Odgovorni urednik: Janko Tolmajer, Radiše, p. Žrelec. — Tiska Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu, Viktringer Ring 26.
haš tednik Hc&nika