CENA 1500 LIR 0,77 € NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARIA 1996 NOVI LETO VI. ŠT. 7 (248) / TRST, GORICA ČETRTEK, 22. FEBRUARJA 2001 SETTIMANALE SPEDIZ. IN A.P. - 45% - ART. 2 COMMA 20/b LEGGE 662/96 - FILIALE Dl CORIZIA ISSN 1124-6596 S PONOSOM NAPREJ! PO ODOBRITVI ZAKONA ZA ZAŠČITO NASE SKUPNOSTI Dolga, predolga pričakovanja Slovencev v Italiji za izglasovanje zakonske zaščite so se torej le uresničila in prinesla svoj sad. Lansko poletje je italijanska poslanska zbornica dne 12. julija odobrila naš zaščitni zakon. Letos, 14. februarja, pa je to opravil še rimski senat. V starem Rimu je bil prav ta organ znan s kratico SPQR - Senatus Populusque Romanus (senat in rimsko ljudstvo) eden najbolj častnih pa tudi dejavnih delov oblasti, zlasti ko so imeli izvršno oblast cesarji, prej pa še po dva konzula. Senat je bil anekdotično obeležen kot “mala bestia” (zla žival), senatorji pa sicer dobri možje (boni viri). Tako ali drugače, tudi o današnjem rimskem senatu bi lahko marsikdaj rekli kaj podobnega. Tudi v razpravi o slovenski zaščiti se je to večkrat pokazalo, pa tudi posamezni senatorji niso bili vsi dobri možje... Zakonodajna pot zaščitnega zakona se je z odobritvijo v avli torej zaključila. Italijanski parlamentje tako uresničil ustavna in druga določila ter duh raznih mednarodnih pogodb in sporazumov. Mirovna pogodba, Londonski memorandum, Osimski sporazum - to so bili le glavni dejavniki zunanjepolitične narave, ki so skupno s členoma 3 in 6 republiške ustave (kigovorita o enakopravnosti državljanov brez ozira na rasne, jezikovne, verske ali druge razlike ter o tem, da mora republika s posebnimi določili ščititi jezikovne manjšine) ali s J. členom deželnega statuta Fur-latiije-Julijske krajine, kipriznava podobno enakopravnost vseh državljanov brez ozira na njih jezikovno oz. etnično pripadnost, postavili temelje sedanjemu zakonu. Sprejem zaščitnega zakona je imel na splošno zelo pozi-wen odmev, tako v slovenski kot v širši javnosti. Zlasti to ahko smatramo kot zaključek dolgotrajnega boja Slovencev v Italiji, pa tudi demokratičnega duha državljanov in družbe. Že sredi 19. stol. je Giuseppe Mazzini, eden od očetov italijanskega zedinjenja in Risorgimenta zapisal, da je za Italijo nujen sporazum oz. dogovor s slovanskim sosedom <>b Jadranu. To je danes tudi našlo prav v tem zakonu eno od svojih uresničitev. Odnosi med Italijani in Slovani, posebno Slovenci, pa v naslednjih časih niso bili lahki. Vsa dolgoletna italijanska ekspanzija proti vzhodu, nato fašizem s svojo pošastno protislovensko politiko do konca druge svetovne vojne, vse to je pustilo rane in posledice. Italija je nato kot demokratična država šla v novo obdobje. Odnosi so se spremenili. Prišlo je do gotovih izboljšav (gl. šolski zakon za Slovence iz l. 1961), s čimer se je slovenska narodna skupnost v Italiji že okrepila in šla bolj samozavestno nadaljnjim bojem naproti. Vsemu temu je gotovo tudi botroval novi evropski duh. No, danes je z zaščitnim zakonom vsa zadeva le prijadrala v pristan, čeprav zakon sam na sebi pušča tudi razne negotovosti in odprta vprašanja. Naj tu omenimo odmev med Slovenci, med nami. Občutek zadovoljstva je prav gotovo tisti, kije med nami prevladal. Ne bi govorili o navdušenju, ki bi sicer ob kakem boljšem zakonskem besedilu izstopal. Vsekakor pa to naše zadovoljstvo izvira iz nekega političnega realizma, iz katerega je ta zakon izšel. stran 2 ANDREJ BRATUŽ lasasisj Povabil meje, naj sedem, in me povpraševal o mojem življenju, študiju in prihodnosti. Povedal sem mu, da bom profesor matematike. Zastavil mi je tudi vprašanje: “Ste kdaj m islili, da bi postali duhovnik?” Naglo sem mu odgovoril: “Nikdar! In če bi mi prišla kdaj taka misel, bi jo takoj zavrgel!” On pa mi je rekel: “Če vam pride, je nikar ne zavrnite!” Poslovi! sem se od njega in, ko sem stopil iz njegove sobe, je le ena misel zvenela v glavi in odmevala v srcu: “Duhovnik boš!” In me ni več zapustila. Vsi moji prejšnji načrti so izginili in le misel “duhovnik boš" je zablestela na moji življenjski poti. MSGR. FRANC MOČNIK, MOJ/ SPOMINI, GORIŠKA MOHOR/EVA DRUŽBA 2001 BREZ EVFORIJE TAKOJ NA DELO DRAGO stoka Na dan praznika svetih Cirila in Metoda, kot je v svoji glasovalni izjavi tik pred odobritvijo zakona za zaščito slovenske narodne skupnosti v Italiji poudaril senator Mitja Volčič, smo Slovenci, ki živimo v mejah italijanske republike, končno dočakali, da je rimski parlament izglasoval zakon, za katerega seje Italija obvezala najprej z londonskim sporazumom leta 1954, nato pa še leta 1975 s podpisom pogodbe z Jugoslavijo v Osimu. Naše čakanje je torej trajalo, če hočemo biti natančni, polnih 47 let. Marsikatera narodna skupnost bi ob takem čakanju izgubila živce, mi pa smo jih ohranili, pa čeprav z veliko težavo, saj nam ni bilo in ni moglo biti vseeno, kako ravna z nami država, ki se je ves čas ponašala s svojo demokracijo, odprtostjo in svobodoljubnostjo ter iska- njem pravičnosti do vseh, torej tudi do svojih narodnih manjšin, kot je to jasno zabeleženo v italijanski ustavi. Bil sem 14. februarja skupaj z nekaj drugimi rojaki na tribuni za občinstvo senatne dvorane palače Madama in oči so se mi ustavile na veliki tabli nad predsedstvom, na kateri je pisalo med drugim tudi: "Vsaka stvar nas spominja na naše dolžnosti". Škoda, da je ta "vsaka stvar" opominjala italijanske državnike skoro pol stoletja. To brezkončno dolgo čakanje na izpolnitev mednarodnih obvez s strani Italije je naši narodni skupnosti napravilo ogromno škodo, materialno in moralno. Kdo nam bo to škodo poravnal? Če bi imeli zakon takrat, ko nam je bil zagotovljen, bi bili danes pod manjšim asimilacijskim pritiskom, bili bi v nedvomno boljši fazi našega socialnega, ekonomskega in seveda narodnostnega življenja. Pa še nekaj sem v klopeh tribune za občinstvo opazil: štiri alegorične figure na stropu z napisi: sloga, moč, pravica, pravičnost. In mislil sem si: sloga je gotovo bila, pri onih naših sodržavljanih, ki so bili dejansko vsi proti nam, skoro pol stoletja, če pustimo na miru fašizem z njegovo 20-letno diktaturo! Toda vse, kar je bilo napak, moramo pozabiti. Tudi dolgo, natančno tridesetletno obdobje romanj skupnega predstavništva v Rim, k najvišjim državnim predstavnikom, bi bilo najbolje pozabiti, toda kako, ko pa smo bili tolikokrat izigrani v naših pričakovanjih s praznimi obljubami in puhlimi izgovarjanji. Prvo predstavništvo, ki je romalo v Rim k takratnemu predsedniku vlade Emiliu Co-lombu, leta 1971 je bilo to, se je vrnilo domov trdno prepričano, da je zaščita "tik pred zdajci", tako lepo nam je govo- ril ministrski predsednik Co-lombo, da o tem skoro nismo dvomili, namreč o takojšnji naši zaščiti. Kaj vse bi vedeli o tem povedati rojaki, s katerimi smo bili takrat skupaj na avdienci v palači Chigi, pa jih danes ni več: Avgust Sfiligoj, Albin Škerk, Boris Race, Izidor Predan... Potem so si v skoro rednem časovnem razdobju sledila predstavništva v Rim kol na tekočem traku: Pertini, Fanfani, Nilde Jotti, Enrico Berlinguer, Aldo Moro... Tudi oni bi imeli danes marsikaj povedati, morda tudi objektivno razložiti, zakaj smo morali pol stoletja čakati na zakon, ki nam je bil zagotovljen na podlagi dveh mednarodnih obvez. Zdaj pa smo končno prišli, že vsi izčrpani, do cilja, do sprejetja zakona, ki predvideva zaščito naših najosnovnejših narodnih pravic. Morda je temu "kriva" Evropa, ki je začela Italijo le nekoliko karati, kaj dr čaka toliko časa na svoje dolžnosti? Morda! Morda je to zasluga Slovenije, katere diplomacija je pritisnila na Italijo, naj vendar izglasuje zakon? Morda! ........... STRAN 2 PREDSTAVITEV KNJIGE "MOJI SPOMINI" V GORICI POKLON ZASLUŽNEMU MSGR. MOČNIKU JURIJ PALJK V soboto zvečer, 17. t.m., je bila v Gorici v cerkvi Sv. Ivana, kjer ima sedež slovenska duhov-nija, predstavitev knjige Moji spomini pokojnega velikega goriškega duhovnika msgr. Franca Močnika; izdala jo je Goriška Mohorjeva družba. Pravzaprav ni šlo samo za predstavitev knjige, ampak za bogoslužje v spomin na velikega primorskega duhovnika, ki je vse svoje življenje posvetil slovenskemu narodu; spomin nanj ostaja na Goriškem izredno živ. Slovenski duhovniki z Goriškega in lepo število prijateljev-duhovnikov pokojnega msgr. Močnika iz Slovenije je darova- lo mašo v spomin na duhovnika, ki je imel blag značaj, in to kljub težkemu življenju. Mašo je vodil župnik slovenske du-hovnije v Gorici msgr. Cvetko Žbogar, med mašo je bilo ljudsko petje, kar je dalo večeru v čast msgr. Močniku še poseben, žlahten pomen in značaj ljudskega slavja. O knjigi sami je spregovoril tudi predsednik Goriške Mohorjeve družbe msgr. Oskar Simčič; dejal je, da je hvaležen vsem, ki so kakorkoli pomagali, da je le prišlo do izida knjige. Goriška Mohorjeva družba je čutila dolžnost, da se velikemu slovenskemu možu oddolži z izdajo njegovih spominov, ne nazadnje tudi zato, ker je bil pokojni msgr. Močnik dolga leta predsednik GMD. Zahvalil se je oblikovalcu knjige Ivanu Žerjalu in tiskarni Grafi-ca Goriziana, ki jo je natisnila. Po maši je o liku pokojnega msgr. Močnika v nabito polni cerkvi sv. Ivana spregovoril g. Jožko Kragelj, urednik dela. Sam je besedilom knjige dodal marsikatero opombo, saj je bil msgr. Močnik skromnega značaja, blage in plemenite narave; zaradi vsega tega v ■ STRAN 7 Janez Povše ODPRLA SO SE NOVA OBZORJA I Jurij Paljk / pogovor i MARJAN TERPIN OB 50-LETNICI KDZ 'Sreda Susič KJE PA JE POLITIČNA ZRELOST? Erika Jazbar BENEŠKI PLANINCI, POGUMNO NAPREJ! Danijel Devetak / intervju MIRJAM BRATINA PAHOR Harjet Dornik NOVO O ČLOVEŠKEM GENOMU Rudi Bogateč CERKEV IN CERKEV I Ambrož Peterlin I SLOGA MULTINVEST EKIPA REKORDOV 1 ČETRTEK, 22. FEBRUARJI 2001 svojih spominih ni navedel svojih velikih zaslug, ki jih pa zagotovo ima, saj je ogromno naredil za našo narodnostno in versko skupnost na Goriškem. G. Kragelj je prisotnim na predstavitvi lepo povedal, kako je prišlo do pisanja spominov, saj jih je pokojni msgr. Močnik napisal samo na prigovarjanje sobratov. Ti so ga veliko let vneto spodbujali, naj napiše spomine, saj je imel izjemno polno življenje, ki je bilo vse v službi slovenskih ljudi in negovanja slovenske besede. Pokojni msgr. Močnik, ki je preminil novembra lani, je bil namreč vzgojitelj mladih slovenskih dijakov in študentov, vodil je Alojzijevišče, postavil kočo sv. Jožefa v Žabnicah in še bi lahko naštevali. Bil je izjemen matematik in mu je po diplomi iz matematičnih ved na univerzi v Bologni v tridesetih letih minulega stoletja prav to najstarejše vseučilišče v Evropi dalo tam možnost poučevanja matematike, a se je mladi Franc Močnik odločil za duhovnika. Matjaž Rustja MALI NARODI MORAMO SAMI SKRBETI ZA. DIJAKI ZAVODA CANKAR ONSTRAN ŠOLSKIH ZIDOV 2 VATIKAN IN BLIŽNJE VOLITVE V ITALIJI KAKO IN KOGA BODO VOLILI ITALIJANSKI KATOLIČANI? ČETRTEK, U 22. FEBRUARJA 2001 Predsednik republike Ciarn-pi, ministrski predsednik Ama-to, zunanji minister Dini in drugi visoki predstavniki italijanske države so na italijanskem veleposlaništvu pri Svetem sedežu sprejeli vatikanskega državnega sekretarja, kardinala Sodana in njegove sodelavce. Ni šlo le za tradicionalno srečanje med visokimi predstavniki italijanske države in katoliške Cerkve ob obletnici Lateranskih pogodb, temveč tudi za globlji pogovor o trenutnem stanju odnosov med italijansko državo in katoliško Cerkvijo. Jasno je, da se je pogovor tikal tudi skorajšnji državnozbor- skih volitev. Kardinal Sodano seje namreč že bil srečal s kandidatom levosredinske koalicije Rutellijem, na sporedu pa je tudi srečanje s kandidatom desne sredine Berlusconijem. "Sveti sedež zelo zanima življenje italijanske Cerkve in je prav, če katoličani poznajo programe italijanskim političnih strank. Poznamo seveda osebe, je nadaljeval kardinal Sodano, a ne poznamo dobro programov. Jasno je, da je za nas I zelo pomembno če programi političnih strank predvidevajo | obrambo življenja, pospešu-; jejo rast družine in predvidevajo ukrepe za vzgojo mladih, SSO IN SKGZ NA DEŽELI Delegacija krovnih organza-cij Slovencev v Italiji SSO in SKGZ seje 20. t.m. v deželni palači v Trstu srečala s predsednikom deželnega sveta Martinijem in z načelniki deželnih svetovalskih skupin. Bistvo pogovora so bili zaščitni zakon in njegovo izvajanje, Ustanova za Slovence v F-Jk in finančno stanje slovenskih kulturnih organizacij. Glede zaščitnega zakona ima dežela precejšnje pristojnosti zlasti glede imenovanja predstavnikov v paritetni komisiji in glede finančnih sredstev za kultur- ne in športne dejavnosti manjšine. Predstavniki slovenskih organizacij so opozorili na nujnost, da se deželna uprava čim-prej pripravi na izvajanje zakona in da vzame v službo ljudi, ki znajo slovenski jezik. Glede Ustanove za Slovence so predstavniki krovnih organizacij predlagali, naj pri sprejemanju pravilnika upošteva obstoječo organiziranost naše skupnosti. Predsednik Martini in odbornik Romoli sta se obvezala, da bo dežela zajamčila posojila za slovenske ustanove, kakor hitro bo zaščitni zakon postal veljaven. čemur služi predvsem integrirani šolski sistem. Želimo dalje, da bi programi pospeševali vsedržavno in mednarodno solidarnost. Papežu, ki je tudi rimski škofje zlasti pri srcu italijanski položaj, ki ga želi vedno bolje poznati". Od podpisa Lateranskih pogodb je poteklo 72 let. S temi pogodbami so se uredili odnosi med italijansko državo in Svetim sedežem, saj ne smemo pozabiti, da je italijanska država nastala z vojaško zasedbo Rima, kije bil tedaj prestolnica italijanske papeške drža-| ve. Lateranske pogodbe vsebujejo tudi konkordat med Cerkvijo in državo, slednji pa je bil leta 1984 posodobljen, in ustreza potrebam sednjega časa. Nova oblika komuniciranja med italijansko državo in katoliško Cerkvijo je prav gotovo posledica dejstva, da je izginila z italijanskega politč-nega prizorišča Krščanska demokracija, to je stranka, v kateri so se udejstvovali italijanski katoličani. Naravno je, da se za glasove italijanskih katoličanov zanimajo mnoge stranke, saj je za krščansko-demokrat/sko stranko redno glasovalo kakih 40% vsega italijanskega volilnega zbora. s 1. STRANI S PONOSOM Globljo oceno bomo lahko objektivno dali šele kasneje. Dejstvo pa je, da nas sedaj čaka novopoglai je ali obdobje, ko bo treba ta zakon uresničevati. Zavedamo se, da to ni in ne bo vedno lahko delo. Zaenkrat si lahko te voščimo in želimo: pogumno naprej! BREZ EVFORIJE Morda je k temu pripomogla tudi drugačna klima v samem tržaškem mestu in povsod po naši deželi? Morda! Morda je k temu pripomogla tudi leva sredina, ki je ho- tela zaključiti svoje petletno vladanje bolj odprto in konstruktivno, tudi do nas Slovencev v Italiji? Morda! Dejstvo je, da zakon danes imamo. Da je sicer v marsičem nedorečen, nepopoln, pomanjkljiv, to drži, je pa istočasno tudi res, da predstavlja neko novo juridično bazo za naše nadaljnje življenje in razvoj. Zdaj je spet na nas in na naši vztrajnosti naloga, da bomo ta zakon izpopolnili in pritisnili na odgovorne, predvsem na sedanjo vlado, da takoj izda izvršilne norme, tam, kjer morajo biti čimprej odobrene, to je na šolskem področju najprej, na glasbeno-kulturno-šol-skem področju, pri imenovanju članov paritetne komisije, ki jih zakon predvideva, itd. Takoj moramo poprijeti za delo, brez kake evforije, toda vztrajno in dosledno. Južnoti-rolski senator Pinggera mi je na prostranih hodnikih senatne palače dejal: "Za vas se zdaj odpira doba pritiska, skupno in posamično, da bo vlada čimprej sprejela ustrezne izvršilne norme k pravkar sprejetemu zakonu." Iste besede sem malo zatem slišal od senatorja Ca-merinija! Pojdimo na delo torej, skupno in posamično, enotno in kot predstavniki posameznih pri-I zadetih organizacij in ustanov, da bomo končno le prišli do vseh svojih pravic, ki nam jih Italija mora dati. Bomo morali zdaj za te izvršilne norme čakati nadalj-nih 47 let, ali nam bodo sedaj vrata povsod na stežaj odprta? Mi moramo povsod delati tako, kot da bi se to zgodilo že jutri. NOVI GLAS UREDNIŠTVO IN UPRAVA 34170 GORICA, RIVA PIAZZUTTA 18 TEL. 0481 533 1 77 FAX 0 481 536 978 E-MAIL noviglas@tmedia.it 341 33 TRST, ULICA DONIZETTI 3 TEL. 0 40 365 473 FAX 040 775 419 E-MAIL nglasts@tin.it GLAVNI UREDNIK ANDREJ BRATUŽ ODGOVORNI UREDNIK DRAGO LEGIŠA IZDAJATELJ ZADRUGA GORIŠKA MOHORJEVA; PREDSEDNIK DR. DAMJAN PAULIN REGISTRIRAN NA SODIŠČU V GORICI 28.1.1949 POD ZAPOREDNO ŠTEVILKO 5 TISK TISKARNA BUDIN / GORICA NOVI GLAS JE ČLAN ZDRUŽENJA PERIODIČNEGA TISKA V ITALIJI - USPI IN ZVEZE KATOLIŠKIH TEDNIKOV V ITALIJI - FISC LETNA NAROČNINA ITALIJA IN SLOVENIJA 80.000 LIR, INOZEMSTVO 120.000 LIR, ZRAČNA POŠTA 150.000 LIR POŠTNI TEKOČI RAČUN 106 4 74 9 3 CENA OGLASOV PO DOGOVORU fiC NA HRVAŠKEM VRE / T.l. AFERA NORAC KJE PA JE POLITIČNA ZRELOST? BREDA SUSIC Nemiri, ki jih je ob t.i. aferi Norac doživela Hrvaška, kažejo na to, da se demokratični sistem v tej mladi republiki še ni utrdil in da je njena civilna družba še zelo šibka. V nedeljo, 11. februarja, je sto tisoč Hrvatov na splitskih ulicah protestiralo zoper zahtevo po aretaciji upokojenega generala Mirka Noraca (na sliki), ki je osumljen vojnih zločinov nad gospiškimi Srbi med vojno leta 1991. Reška preiskovalna sodnica se je odločila, da Noraca pokliče na zatožno klop, potem ko se je s problemom pobojev srbskih civilistov srečala med preiskavo o umoru bivšega hrvaškega vojaka, Milana Levara. Levar je zadnja štiri leta javno govoril o medvojnih zločinih in o Norčevi odgovornosti. Verjetno so zaradi tega avgusta lani podtaknili bombo v njegov avto. Policija je kmalu priprla šest bivših vojaških častnikov, ki so bili vsi osumljeni vojnih zločinov. Med pre-iskavo se je ime Milana Noraca, ki je bil glavni poveljnik na območju Gospica, tolikokrat pojavilo, da je bila njegova aretacija neizogibna. Policija Noraca ni našla, saj se je pravočasno skril. Medtem pa je tudi mednarodno sodišče za vojne zločine v Haagu zahtevalo njegovo izročitev. To je bil povod za ljudske demonstracije v podporo Noracu - najprej v Splitu in nekaterih drugih manjših mestih, sredi tedna pa še v Zagrebu, kjer se je sicer zbralo le okrog 8000 demonstrantov. 33-letni general v pokoju je bil prikazan kot narodni heroj, njegov kazenski pregon pa kot poizkus oblasti, da obsodijo hrvaško vojno za svobodo. Tako slovenski kot drugi mednarodni tisk je razkrinkal pobudnike demonstracij in jih opisal za to, kar so dejansko bile: poskus bivše vladne stranke HDZ, da "naskoči oblast z ulice", kot v Delovi Sobotni prilogi piše Peter Žerjavič. Po mnenju profesorja na zagrebški fakulteti političnih znanosti Ivana Šibra, so v ozadju skupin dobro organiziranih in vplivnih vojnih veteranov, ki so bili pobudniki manifestacij, privilegiranci iz Tudmanovih časov, s sinom pokojnega predsednika, Miroslavom, na čelu. Tudi do-Ija, da je šlo za konfrontacijo med nacionalistično stranko nekdanjega predsednika in politično koalicijo, ki je zmagala na zadnjih volitvah. Isto trdi Guido Rampoldi v prodornem komentarju v "La Repubblica" in dodaja, da so se "Tudmano-ve sirote" odločile za take vrste boj za oblast in za ohranitev privilegijev, ker bi na demokratičen način, to je z volitvami, nikakor ne mogli uspeti, saj so izgubile vso podporo ljudstva. Z demagogijo in s pomočjo vpliva ter mafije vojnih veteranov pa je bilo sorazmerno lahko izkoristiti nezadovolj- stvo ljudstva, ki trpi zaradi obu-božanja, visoke brezposelnosti in hudih socialnih problemov. Če se je minuli teden torej izkazalo, kako lahko je minirati demokratični sistem v državi in kako je civilna družba še nezrela - ko s tako lahkoto naseda politični demagogiji spretnih strankarskih in drugačnih leaderjev - je tudi res, da so po drugi strani Hrvatje dokazali določeno stopnjo treznosti, ko so po nekajdnevnem razburjenju pustili, da se situacija nekoliko pomiri in niso sledili pozivom k uporu zoper vlado. Tako je bila že zagrebška manifestacija prava polomija za organizatorje, v drugih mestih pa je bila udeležba protestnikov še skromnejša. Rampoldi ugotavlja, da so se državljani, tako kot tudi državni voditelji dobro zavedali, da njihova država zaradi hudih finančnih problemov ni v stanju, da bi se upirala zahtevam mednarodne skupnosti, ki v zameno za podporo zahteva sodelovanje s Haaškim sodiščem. Zato niso mogli slediti pozivom veteranov, naj "branijo pokončnost Hrvaške" pred tujo aroganco, čeprav so vsi občutili kot hudo krivico dvojno mero, ki jo mednarodna skupnost uporablja glede tega vprašanja v odnosu do Srbije in njenih vojnih zločincev. Slaba plat vsega tega pa je, da je mednarodna skupnost navadila hrvaško (in tudi srbsko) javnost, da predajo vojnih zločincev Haagu razume kot neke vrste plačilo v zameno za podporo pri iskanju pomoči pri Svetovni banki in Mednarodnem denarnem skladu. "Ta tržna logika", kot jo definira Rampoldi, "pa Srbe in Hrvate ne bo naučila prave demokracije, t.j. pravne države". Zahodne države bi se morale zavedati, da bodo tudi za to nosile določeno odgovornost. POVEJMO NA GLAS JANEZ POVŠE ODPRLA SO SE NOVA OBZORJA Ni dvoma, sprejetje zaščitnega zakona nam je kot manjšini odprlo povsem nova obzorja ali kakor je slišati od vsepovsod, pričelo se je novo obdobje. Podobno kot se je v novem času ma tič-na Slovenija vzpostavila v lastni državi, tako smo se mi vzpostavili v zaščitnem zakonu. In to je velikanski dogodek, eden tistih lepih darov, ki nam jih je v zadnjem desetletju poklonila silovita zmaga demokracije, zmaga, ki je tako temeljito preobrazila večji del evropske celine. In tako smo sedaj na višji ravni zaživeli tudi mi kot manjšina, saj bodo posledice sprejetja našega zaščitnega zakona vplivne v še veliko širših dodatnih razsežnostih. V tem delu se je namreč zgodil premik, ki bo prežaril celotno občutljivo območje Balkana in to z močnejšo lučjo demokratičnosti in razumevanja. Odprle se bodo povsem nove in še lepše možnosti sobivanja med Italijo in Slovenijo kot sosednjima državama, seveda pa bo dogodek lahko v prvi vrsti pomagal prav nam samim v manjšini kot tudi tukajšnjemu delu večinskega naroda. Ne pozabimo, da moramo vsi skupaj slednjič nadvladati nelahko dediščino zgodovine, ki se je skozi vse prejšnje stoletje tako kruto znašala prav nad našimi kraji. Ne nazadanje je tu vsa desetletja po drugi vojni potekala meja med dvema nespravljivima družbenima sistemoma. Predvsem so se torej nova in lepša obzorja odprla za nas same, za manjšino v celoti. Zaščitni zakon je neke vrste naša ustava, ki nas določa na zunaj pa tudi navznotraj. Vse po vrsti nas povezuje, saj je delo našega skupnega truda in prizadevanj. Slej ko prej bomo vsi začutili, kako nas zakon hitro zbližuje in verjetno nas bo v prihodnosti praktično povsem poenotil. Poenotil tudi zato, ker ga je treba vmnogočem šele udejaniti oziroma do kraja uresničiti. In tu se bo kot plodno pokazalo tisto izhodišče, ki ho vse sile usmerilo prav v udejanjanje zakona in ne v razpravljanje o tem, zakaj je zakon takšen, kot je in zakaj ni boljši. Dela pri udejanjanju zakona bo ogromno, to delo bo zahtevalo veliko zavzetost, usklajenost vseh, ki bodo pri njem v imenu vseh sodelovali, poleg tega pa visoko stopnjo strokovnosti in kvalitetno raven političnega dela. Naš cilj mora namreč biti izgrajevanje takšnega manjšinskega življenja, ki bo kos vsem sodobnim izzivom in bo znalo vključiti vase vse pridobitve novejšega družbenega in gospodarskega razvoja. Seveda pa mora hiti naš prvi cilj odpravljanje vseh naših še preostalih notranjih razdalj ter sprožitev vseh še neizkoriščenih ustvarjalnih sil naše skupnosti, da ho lahko svoj odgovarjajoči strokovni delež prispeval prav vsakdo med nami. Nova obzorja so se sicer odprla, toda zna ti jih bomo morali osvojiti. AKTUALNO OBISK SEKRETARKE POGOVOR / MIRJAM BRATINA PAHOR MAGDALENA TOVORNIK V GORICI V sredo, 14. t.m., se je mudila na obisku pri zamejskih Slovencih v Gorici državna sekretarka na Ministrstvu za zunanje zadeve in vodja Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu Magdalena Tovornik. S podsekretarjem na Ministrstvu za zunanje zadeve RS Zorkom Pelikanom in generalno konzulko RS v Trstu Jadranko Šturm Kocjan se je srečala z najvidnejšimi predstavniki Slovencev goriške pokrajine in obiskala niz slovenskih kulturnih ustanov v Gorici. Najprej se je srečala z vodstvom go-riškega Kulturnega doma in prisluhnila vodstvu, ki ji je na kratko prikazalo delovanje te pomembne ustanove. Nadalje se je Tovornikova podala v Kulturni center Lojze Bratuž, kjer soji tudi predstavili pomen obnovljenega slovenskega hrama za kulturno življenje Slovencev in za sožitje med narodno-stima v Gorici. V centru Bratuž se je srečala tudi s predstavniki Goriške Mohorjeve družbe, Združenja cerkvenih pevskih zborov, s predstavniki Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel ter predstavniki drugih organizacij Slovencev v Gorici. Prav na sedežu Sveta slovenskih organizacij v Gorici se je Tovornikova sestala s skupno delegacijo Sveta slovenskih organiza-cij in Slovenske kulturno gospodarske zveze in se pogovorila o težavah, ki tarejo slovensko manjšino. "Zelo sem vesela, da sem prav danes med vami v Gorici, saj je bil prav danes v rimskem senatu sprejet zaščitni zakon za slovensko manjšino in sa-™ uPam, da bo ta zakon pomenil ve-' o za vas! Vem, da je tudi v zvezi z izvajanjem in udejanjanjem zaščitnega zakona veliko težav in jih še veliko bo, a če se dan po jutru pozna, potem je to dober obet za prihodnost!" je nagovorila prisotne Tovornikova, ki je slovenski manjšini tudi zagotovila nadaljnjo pomoč v prihodnje,. Povedala je, da so na Ministrstvu za zunanje zadeve in v Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu dobro informirani o težavnem finančnem stanju, v katerih so manjšina in njene kulturne ustanove zaradi neizplačevanja denarnih sredstev s strani italijanske države. Obljubila je pomoč v prihodnje, a obenem tudi povedala, da bo Slovenija od Italije zahtevala, naj svoje finančne obveznosti do slovenske manjšine v najkrajšem času poravna, da ne bi prihaja- lo do zastojev pri kulturnem in vsakdanjem delu manjšine. Tovornikova je v Gorici tudi dejala, da v Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu predvidevajo, da bo finančna pomoč Slovenije manjšini vsaj taka kot lani; bolj bo jasno, ko bo sprejet državni proračun. Državna sekretarka je tudi dejala, da bodo tudi v prihodnje tesno sodelovali z obema krovnima organizacijama, s SSO in SKGZ, ker je dialog med krovnima organizacijama izjemno uspešen. O dejstvu, da so v Uradu objavili tudi razpis za nove projekte, na katere se mimo krovnih organizacij lahko prijavijo posamezniki in skupine ter društva iz zamejstva z novimi predlogi, je dejala, da je ta razpis pomemben, ker išče RS nove izzive, sveže ideje tudi v zamejskem prostoru. Tovornikova je s spremstvom obiskala tudi goriški sedež SLORI-ja, kjer se je srečala s predstavniki te ustanove, nakar si je ogledala knjižnico Darrnr Feigl v Gorici. Nato si je ogledala še dijaški dom Simon Gregorčič ln Prenovitvena dela pri obnovi naj-starejše slovenske knjigarne v Gorici, atoliške knjigarne na Travniku. Tovornikova je goriškim Slovencem o ljubila, da se bo na obisk v kratkem Vfnila tudi zato, da bo bolje spoznala spehe, vsakdanje delo in tudi težave, ■lup NAJ SIJE SONCE V ŽIVLJENJU VSAKE DRUŽINE! DANIJEL DEVETAK Ali bi lahko najprej povedali kaj o sebi ? Rodila sem se v Kopru, kjer sem končala gimnazijo, na filozofski fakulteti sem končala študij iz pedagogike in zgodovine. Hkrati sem končala tudi triletni teološko-pastoralni tečaj. Dve leti sem delala kot šolski pedagog v vrtcu in osnovni šoli Sečovlje. Po selitvi na Tržaško pa sem leta 1988 začela poučevati verouk na znanstvenem liceju v Trstu. Spet sem morala opraviti tudi teološke študije. Po selitvi v Gorico pa sedaj že četrto leto poučujem verouk na tukajšnjih višjih šolah. Izhajam iz za današnje čase številčne družine: doma smo bili štirje o-troci. Starši so nam bili vzorniki za bodoče družinsko in krščansko življenje. Vzgajali so nas predvsem z zgledom in poudarjali pomen pravih vrednot za življenje. Vključili so nas tudi v čudoviti svet glasbe. Oba starša sta bila vključena tudi v eno izmed prvih zakonskih skupin, ki je delovala na Primorskem. Na srečanjih in izletih v naravo smo sodelovali tudi otroci in takrat smo začutili, kako pomembno je, da je družina povezana med seboj in tudi z drugimi. Odkrivali smo pomen in lepoto pristnih medčloveških odnosov. Že v gimnazijskih letih sem tudi vodila birmanske skupine, ustanovila mladinsko skupino, v kateri smo z mladimi razpravljali o verskih problemih, hodili na izlete, se udeleževali srečanj v Stični, hodili na duhovne vaje ipd. Pred mesecem dni so se končalipredvpisi na naših šolah. Kako gledate kot solnica na slovenske šole v zamejstvu in sploh na italijanski šolski sistem? Sami namreč dobro poznate tudi šolstvo v matični domovini... To je vprašanje, ki bi zahtevalo poglobitev in tehtno analizo. Šola je ena izmed najpomembnejših ustanov, saj vzgaja mlade, ki bodo nekoč vodili družbo. Pri samem oblikovanju učnih ciljev in vsebin bi morali biti bolj soudeleženi tudi starši, ki si gotovo želijo, da bi se njihov otrok dobro počutil v šolskem okolju in da bi se vsestransko razvil. Prav bi bilo, da bi se ob tej problematiki večkrat skupaj u-sedli in se vsi udeleženci učno-vzgoj-nega procesa pogovorili. Naj začnem z besedami, ki so bile izrečene na kongresu pedagogov, da bo šola 21. stoletja šola odnosov in ne več šola znanja. Vedno bolj bo zaradi izjemno hitrega telekomunikacijskega razvoja stopala v ospredje vzgoja in ne le izobraževanje. Vsak šolski sistem ima pozitivne in negative strani. Vsekakor bolj poznam višje šole, kjer poučujem že več kot 10 let, medtem ko šolstva v Sloveniji ne spremljam že vsaj desetletje. Če lahko primerjam zelo na splošno, bi rekla, da gre za različne vsebinske, pa tudi didaktične vidike. V Sloveniji je srednja šola (gimnazija) dajala večji poudarek naravoslovju, medtem ko je bilo družboslovje - predvsem filozofija - zelo zanemarjeno in enostransko, kar se še danes močno odraža v slovenskem političnem življenju. Profesorji so se že med samim študijem podrobno seznanili tudi z di-daktiko in metodiko predmeta, ki naj bi ga poučevali. Na vsaki šoli je delovala tudi šolska svetovalna služba, ki so jo - če je bila šola velika - sestavljali psiholog, pedagog in sociE Ini delavec in so se aktivno vključevali v uč-novzgojni proces ter strokovno pomagali učencem, ki so imeli težave, in nadarjenim učencem, svetovali Na Goriškem že nekaj let deluje Skupina družin Sončnica, ki se je uradno ustanovila 13. junija 1999 kot izraz slovenskih prijateljskih družin in posameznikov, ki jim je pri srcu družina. Društvo se navdihuje pri vrednotah krščanstva, slovenstva, demokracije in ideološkega pluralizma. Doslej je že priredilo več srečanj in pobud kulturnega, vzgojnega in družabnega značaja, na katerih se zbirajo ljudje ne samo z Goriškega; in vsakokrat so te pobude zelo odmevne, kar kaže na to, da je skrb za družino, vzgojo in zdravo rast mladih našim ljudem zelo pri srcu. O skupini, njenih uspehih in željah, pa tudi o vzgoji v naših šolah, smo se pogovorili z njeno predsednico Mirjam Bratina Pahor, ki nam je povedala marsikaj zanimivega. staršem in profesorjem. Večkrat se mi zdi, da je italijanski šolski sistem zelo neprožen. Uvajajo se reforme, o katerih niso dobro poučeni ne profesorji ne starši, veliko je zmede in prepušče-nosti samemu sebi, premalo je povezanosti z delovnim okoljem in resničnimi potrebami po določenem tipu šole. Vsekakor je več poudarka na humanističnih predmetih, večja je tudi svoboda profesorja pri izbiranju in poglabljanju posameznih učnih vsebin; v primerjavi s šolo v matični domovini je mogoče tudi manj storilnostno naravnana. Kako pa doživljate svojo službo -poučevanje verouka ■ na goriških višjih šolah? Katera je po vašem mnenju vloga tega poučevanja danes? Najprej sem delala kot pedagog v šolski svetovalni službi, zato je bilo poučevanje verouka na višji šoli zame velik izziv, čeprav sem že prej poučevala verouk v župniji. V začetku mi je bilo zelo težko, saj so imeli nekateri dijaki v Trstu, kjer sem začela poučevati, do predmeta zelo omalovažujoč odnos. Počasi sem se jim skušala z zavzetim delom približati in vsakega sprejemati kot enkratnega, neponovljivega posameznika, najprej vzpostaviti z njimi odnos in mu šele potem približati tudi učne vsebine. Opazila sem, da mladi potrebujejo, da jih sprejmeš, da jih imaš rad, da jih ceniš in spoštuješ; skratka: da jim predstavljaš avtoriteto znanja in ljubezni. Spoštujejo te, če veliko znaš in jim to znanje na pravilen način tudi posreduješ. Dogovoriti se je treba tudi o pravilih, ki naj jih pri delu upoštevajo in spoštujejo. Menim, da so današnji mladi velikokrat v stiski, veliko Se zanimajo za temeljna življenjska vprašanja, vedno bolj izražajo potrebo po duhovnosti. Nekateri so tudi izrazito kritični do Cerkve kot institucije. Pomembno je, da skušajo graditi pozitivno sliko o sebi, da tudi mi skušamo iskati in razvijati to, kar je v njih dobrega in pozitivnega. Kdor nima sebe rad, ne bo imel rad niti sočloveka in še manj Boga. Mladi morajo najprej vzljubiti sami sebe. Delo z njimi mi pomaga, da tudi sama rastem in se razvijam, saj me z vprašanji, ki jih zastavljajo, spodbujajo k nenehnemu delu in razmišljanju; dajo mi res veliko. Bistvo je v dobrih, ustvarjalnih odnosih. Končno pa mladi cenijo tistega vzgojitelja, ki jim je za zgled s svojim življenjem. Službo doživljam kot poslanstvo, sploh pa zelo rada delam z mladimi. Ti so namreč uporniški, neposredni, opozarjajo na napake, te preizkušajo in opazujejo. Pravni položaj profesorjev verouka pa je še vedno neurejen, saj smo imenovani vsako leto znova. Tudi predmet je izbiren in dijaki, ki ga ne obiskujejo, lahko gredo med uro iz razreda, kar gotovo ni vzgojno in niti pošteno do predmeta. Prav bi bilo, da bi ti imeli alternativen pouk ali individualno delo. Ker je predmet izbiren, mora profesor vložiti toliko več motivacijskih prijemov, da dijaka pritegne k predmetu. Kaj bi povedali o nastanku skupine Sončnica? Naše društvo je nastalo iz potrebe, da s skupnimi močmi kaj konkret- ni FOTO BUMBACA nega naredimo za družine. Ob mednarodnem letu družine leta 1994 smo prvič začutili, da bi bilo prav, če kaj organiziramo, če ustvarimo možnost srečevanja in pogovora o problemih, ki so vezani na družino. Želeli smo ustvariti priložnosti za predavanja, ponuditi mladim pobude, ki bi jih pritegnile. Zato smo člani zakonske skupine, ki se je zbirala že več let, pripravili dvodnevno srečanje v Štandrežu, kjer so predavatelji spregovorili o fazah v zakonskem življenju in drugi dan o nekaterih vzgojnih problemih. Ta prvi neuradni začetek nam je pozneje dal zagona, da smo vsako leto pripravili t.i. dan družine, kjer smo se ob igrah najprej sprostili, popoldan pa je bil čas za pogovor in predavanje. Večkrat smo organizirali tudi kakšen izlet v naravo. Vedno bolj smo čutili potrebo, da se tudi konkretno organiziramo kot društvo, saj bomo tako lahko razvili več dejavnosti. Danes strokovnjaki trdijo, kako pomembno vlogo igra družina v razvoju posameznikove osebnosti, družba in država pa za družino naredita zelo malo, od materialne (otroški dodatki, daljši porodniški dopust) pa do duševne in duhovne pomoči. Žal se politiki verjetno ne zavedajo tega: če bi materam nudili večje ugodnosti in materialno podporo, bi bilo veliko manj kriminala in uživanja mamil. Na družino se spomnijo, le ko kaj ne gre. Takrat vsi usmerjajo prst v družino: "Seveda je tak, poglejte iz kakšne družine prihaja..." Društvo je nastalo zelo neformalno junija 1999 pod lipami na dvorišču centra Lojze Bratuž v Gorici. Pri iskanju imena smo se odločili za sončnico, ker se ta ozira k soncu, k iskanju svetlega in pozitivnega v življenju. Če bi v življenju res znali vedno iskati pozitivne stvari in bi bili manj kritični, bi bilo verjetno veliko lažje. V drugi polovici januarja ste na občnem zboru Skupine družin Sončnice potegnili črto pod lanskim delovanjem. Vpredsedn iškem poročilu ste poudarili, da je bilo leto 2000 za skupino “res s soncem obsijano Sl) Sončnica torej lepo raste in uspeva. Kajje bilo za vas to “sonce” v tem času? Sonce je bilo to, da so se uresničili nekateri naši načrti, da smo začeli uresničevati naše želje in smo dobili veliko idej za bodoče delovanje. V našo sredo smo v zadnjih mesecih povabili dva izjemna pedagoga, prof. Alenko Rebula in p. Čhristiana Gostečnika, priredili smo izjemno uspešen koncert Adija Smolarja, poleg tega poletni center, ki je uspel v polni meri in pri katerem smo izpeljali sodelovanje s CISI-jem (Centro Isonlino Ser-vizi Integrati), kjer so se naši otroci lahko učili, kako se približamo ljudem, ki imajo motnje v razvoju; v skupnih delavnicah so nastale čudovite stvari. Dejavnosti so torej lepo stekle. Glavna temelja vašega delovanja sta formacija in družabnost, binom, ki se je izkazal za zelo uspešnega. Kaj najbolj potrebujejo po vašem mnenju naše zamejske družine in pred katere izzive so postavljene? Naša sreča je v tem, da se srečujemo. To danes najbolj potrebujemo: ustvarjati medčloveške odnose, se pogovarjati. Zato smo že v začetku našega delovanja poudarili pomen družabnih srečanj, kjer se zbiramo, veselimo in pogovarjamo o naših vzgojnih težavah in vidimo, da imamo vsi podobne probleme. Družina nas zaznamuje v temeljih našega bivanja; danes pa doživlja veliko stisk. Mladi večkrat popolnoma nepripravljeni stopajo v zakon, naletijo na vrsto težav pri usklajevanju poklicnega in družinskega življenja in se velikokrat čutijo prepuščene sami sebi. Prav je, da imajo možnost, da se nekje srečujejo in skušajo reševati te težave. V šoli se učimo vsega, niti ena ura pa ni posvečena temu, kako živeti uspešen zakon in kako vzgajati otroke. Mladi potrebujejo danes prav to: pripravo na bodoče življenje. Družina doživlja v današnjem času številne spremembe, starši so pod velikim pritiskom. Zamejska družina je verjetno še bolj izpostavljena pritiskom, ker smo pač maloštevilni, vsi naj bi sodelovali v j čimveč organizacijah; tako se izgubimo. Delujemo na najrazličnejših nivojih, za družino pa zmanjka časa. O-troke vpisujemo v najrazličnejša društva; bolje bi bilo, da bi izbrali samo eno področje in na njem dejavno sodelovali. Danes smo pred velikim izzivom: vse okrog vidimo nerazumevanje, ločitve, premalo je potrpljenja in pogovora, prevelike so obremenitve, kar se potem pozna v vsakdanjem družinskem življenju. Premalo je pogovora, ki je bistven; ne znamo niti več se prepirati. Strokovnjaki poudarjajo, kako pomemben prostor je družina, saj temeljna izkustva, ki jih doživimo v družini, bistveno vplivajo na 1 celostni razvoj posameznika in na oblikovanje naših poznejših odnosov z drugimi. V družini se človek naleze tistih vrednot, ki so potem temelj za njegov razvoj; to so lahko krščanstvo, slovenstvo, ljubezen, spoštovanje do sočloveka. .........STRAN 6 3 ČETRTEK, 22. FEBRUARJ. 2001 4 ČETRTEK, i. FEBRUARjA 2001 KRISTJANI IN DRUŽBA SVETOPISEMSKA RAZMIŠLJANJA V LITURGIČNEM LETU C ŽLAHTEN IZBOR BOŽJE BESEDE, NEDEL/O ZA NEDEL/O VILJEM ŽERJAL | g N/WADNA NEDELJA “Beseda razodene misli človekovega srca. ” (Sir 27, 6) “Dobro je, Gospod, da te slavimo. ” (Ps 92, 2) “Smrt, kje je tvoja zmaga?” (1 Kor 15, 55) “Izpreobilja srca govorijo namreč njegova usta. ” (Lk 6,45) “Tedaj se bo izpolnila beseda, ki je zapisana: Smrt je poližita v zmagi. Smrt, kje je tvoja zmaga? Smrt, kje je tvoje želo?” (1 Kor 15, 55) Velika noč ni samo enkrat na leto. Tedaj je samo njeno slovesno praznovanje, saj se resničnosti zmage nad smrtjo radujemo pri vsaki sv. maši. Zbor prisotnih vernikov glasno vzklika po celem svetu: "Tvojo smrt oznanjamo, Gospod, in tvoje vstajenje slavimo!" Že Izaija (na sliki) je zapisal: Gospod Bog "bo za vselej uničil smrt" (Iz 25,8). Pavel govori o teku zgodovine našega življenja, "dokler (Bog Oče) ne položi vseh sovražnikov pod Kristusove noge. Kot zadnji sovražnik bo uničena smrt... ko pa mu bo vse podvrženo, se bo tudi Sin sam podvrgel njemu, ki mu je vse podvrgel, da bo Bog vse v vsem" (1 Kor 15, 25.26.28). Veličastna je beseda o Veliki noči smrti in vstajenja Boga človeka Jezusa Kristusa, saj "Božja beseda je namreč živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca.... Pred njegovimi očmi je vse razgaljeno in odkrito. Njemu bomo dajali odgovor" (Heb 4,12-13). Ta ostrina meča Božje besede zareže v živo, v srce, tako da ga odpre in preizkusi v peči trpljenja, da se končno prikaže filtrirano, čisto usmiljenje do človeka. Na rešetu, ki ga tresemo, ostanejo odpadki (Sir 27, 4-5), to so predsodki proti Bogu in človeku. Tudi temo zamenja luč ljubezni, ki vse razsvetljuje. Je namreč na delu Jezus, ki daje vid slepemu (Jn 9, 1-41), da lahko hodi z veseljem v srcu in na licu proti Očetu: "Jaz sem luč sveta, pravi Jezus. Kdor hodi za menoj, ne bo hodil v temi, temveč bo imel luč življenja" (Jn 8, 12). Luč usmiljenja je sad velike noči. Je novo vino, ki je zraslo na žlahtni trti, čeprav ga je robidovje, kakor tudi trnje smokvo, skušalo zadušiti (Lk 6,44; Mr 4, 7), kajti "posvetne skrbi, zapeljivost bogastva in poželenja po drugih stvareh se prikradejo (v srca ljudi) in (jim) zadušijo besedo, tako da postane nerodovitna" (Mr 4,19-20). Kako hudo je spoznanje slepive in lažnive kačje besede, ki bi rada postala kakor Bog, pa človeka pahne v bedo in nemoč; tedaj je Bogu hvaležen že za figov list in suknjo iz kože (1 Mz 3, 7. 21). Les greha je prevaral človeka in ga izročil umiranju in smrti, obratno pa je les pohujšanja obešenega Boga človeka Jezusa Kristusa, drugega, novega Adama-človeka, postal drevo življenja. To je zmaga, to je vstajenje, to je novo stvarjenje, to je triumf usmiljenja. Tedaj se nam odprejo oči, da gledamo na vsakega človeka, tudi na največjega grešnika, z očmi odpuščanja, da spregledamo greh, krivdo, zablodo, iver v očesu brata, priznamo pa bruno v svojem očesu (Lk 6, 41.42), ker zagledamo v Jezusu neskončno usmiljenega Očeta. Zato, pravi Jezus: "Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli" (Mt 5, 7). In še: "Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!" (Lk 6, 36). Usmiljenje pa se mora pokazati najprej v govorjenju, saj: "Cesar je polno srce, to usta rada govore" (prim. Lk 6, 45). Zaradi tega naj bo srce polno ljubezni do Boga in do človeka, da bo smelo širiti zavest, da je Jezus v nas in mi v njem: "Tisti dan boste spoznali, da sem jaz v Očetu in vi v meni in jaz v vas... če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem... beseda, ki jo slišite, ni moja, ampak od Očeta, ki me je poslal" (Jn 14, 20.23-24). Besedo gre živeti in jo širiti. Za besedo bomo dajali odgovor. Beseda je namreč zapoved, je ljubezen, je Bog sam (1 Jn 4, 8). Ker je dober, usmiljen do vseh: je kakor sonce, ki sije za vse, je kakor dež, ki pada na pravične in krivične (Mt 5, 45), zato ga moramo živeti v zavesti svoje nemoči, ničevosti, grešnosti, v globoki ponižnosti, ki ceni vsakega človeka, tudi sovražnika, ki mu želi vse dobro, kakor sebi (Lk 6, 31). "Beseda, pravi Jezus, ki sem jo govoril (oznanjal s čudeži, zlasti s smrtjo na križu: Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo: Lk 23, 34), ta ga bo sodila poslednji dan" (Jn 12, 48). Jezus nas bo sodil poslednji dan po besedi usmiljenja. Zato se potrudimo, da dosežemo usmiljenje, ki vse ljudi opravičuje in "ne misli hudega" (1 Kor 13, 5). Obsoja pa vse, kar je grešno, da reši nas grešnike. Usmiljenje naj bo svetla luč, ki ne vidi iveri v očesu bližnjega; naj bo kakor dober sad, kakor žlahtno vino, kakor zaklad srčne dobrote (prim. Lk 6, 38-45). Naj bo smrt použita v zmagi lepega govorjenja o sočloveku (1 Kor 15, 54). "Luč je bila začetek stvarjenja, zato naj bo usmiljenje začetek novega stvarjenja, naj bo tako močno, da lahko spremeni v dobro celo to, kar je slabo" (S. Fausti, Lk, 188). Za usmiljenje molimo. V IMENOVANJA NOVIH CERKVENIH DOSTOJANSTVENIKOV REKORDEN KONZISTORIJ JURIJ PALJK V sredo, 21. t.m., se je v Vatikanu pričel "konzistorij rekordov", kot so ga poimenovali časnikarji in opazovalci. Konzistorij je zbor kardinalov z vsega sveta in na njem papež uradno imenuje nove kardinale, katerih imena je bil objavil pred časom. Letos se jih je v Vatikanu zbralo zares veliko, saj je prvič v zgodovini, da jih kardinalski zbor šteje 184 in to po nedavni smrti kardinala Giu-seppa Casorie (umrl je 8. t.m.). Še nikdar torej ni bilo tako velikega števila kardinalov in tudi iz toliko držav na svetu jih še ni bilo. Kardinalski zbor sestavljajo namreč kardinali iz 68 držav na svetu. Najstarejši kardinal je naš dobri znanec Franz Konig, ki se je rodil leta 1905 in je bil dunajski nadškof, dobri znanec zato, ker je bil pred leti v Bovcu na vsakoletnem Srečanju treh dežel. Sicer pa je kardinal Konig tudi zadnji še živeči kardinal od dvainpetdesetih, ki jih je imenoval papež Janez XXIII. Janez Pavel II. je do sedaj v 22 letih načelovanja Cerkvi osemkrat imenoval kardinale in doslej je imenoval 201 kardinala, kar je gotovo svojevrsten rekord. Za primerjavo povejmo, da jih je Pavel VI. imenoval 144, Leon XIII. 147, Pij IV. 123. Tokrat bo papež imenoval 44 kardinalov, kar je največ doslej, saj jih je pred njim naenkrat imenoval 35 samo še Pavel VI. leta 1969. Kaj bi si o tem mislil papež Sikst V., ki je v 16. stoletju določil število kardinalov na sedemdeset, ne vemo, a dejstvo je, da je večje število v kardinalskem zboru potrebno predvsem zaradi novih potreb današnjega časa. Da se stvari tudi v Cerkvi korenito spreminjajo, povejmo, da sta bila še na začetku minulega stoletja samo dva kardinala Neevropejca. Na konklavih leta 1903 je namreč sodelova- lo 64 kardinalov, ki so iz svojih vrst izvolili za papeža Pija X. in med njimi sta bila samo dva, ki sta bila prišla v Vatikan od daleč, in sicer kardinal Moran iz Sydneya, sicer po rodu Irec, ter nadškof iz Baltimore Gibbons. Takrat so bili italijanski kardinali še v absolutni številčni premoči, bilo jih je več kot polovica. Da je bilo italijanskih kardinalov v kardinalskem zboru manj kot pol, je poskrbel Pij XII., in sicer na konzistoriju 18. februarja 1946. Šele Pavel VI. pa je poskrbel, da je postal kardinalski zbor bolj "pisan", on je namreč imenoval za kardinale predstavnike 22 držav. Prav Pavel VI. pa je tudi določil, da kardinali, ki so dopolnili osemdeseto leto starosti, ne morejo več opravljati zahtevnih in pomembnih del v kuriji, prav tako pa ne morejo več voliti na konklavih novega papeža. To dejstvo kot tudi število kardinalov, ki lahko volijo novega papeža (70), sta bila sprejeta z odkritim odobravanjem tako imenovanih "modernistov" v Cerkvi, medtem ko je bilo tudi več bolj ali manj prikritih kritik na ta račun in te odločitve. Vse rekorde pa je ponovno potolkel poljski papež Janez Pavel II., ki je tudi izjemno povečal število kardinalov, ki imajo danes volilno pravico na konklavih. Danes je le-teh namreč 135 in samo deset jih je še tistih, ki jih je bil imenoval papež Pavel VI. Tisti, ki se spoznajo na številke, vedo tudi povedati, da še nikdar doslej ni bilo toliko jezuitov med kardinali, danes jih je osem, kot tudi to, da še nikdar doslej v Cerkvi niso bili kardinali iz toliko redovniških skupnosti, danes je le-teh zastopanih 14. Danes zastopa Evropo v kardinalskem zboru 65 kardinalov, ki imajo na konklavih volilno pravico, Italija še vedno 24, kar je še vedno največ od vseh držav sveta. Papež Janez Pavel II. je nadaljeval z "internacionalizacijo" kardinalskega zbora, ki jo je bil začel Pavel VI. Zato je danes že štirideset kardinalov z volilno pravico iz Severne Amerike, medtem ko jih je 27 iz Južne Amerike. Afrika ima trinajst kardinalov z volilno pravico, Oceanija pa štiri. Sicer pa se ve, da je z volitvami v konklavu za papeža vedno tako, kot je s skoraj vsakimi volitvami: polno je presenečenj in malokdaj so opazovalci zadeli ime novega Petrovega naslednika. Tudi v primeru izvolitve sedanjega papeža Janeza Pavla II., na katerega pred konklavom nihče ne bi stavil niti centa... Ko se lahko reče, da Duh zares veje, kjer hoče.... Dejstvo pa je, da je sveti oče Janez Pavel II. korenito spremenil podobo kardinalskega zbora, da je dal več prostora predvsem živi, sveži, mladi in dejavni Cerkvi iz Latinske Amerike, kjer danes živi skorajda polovica vseh katoličanov sveta. In niti ni rečeno, da so bila zadnja imenovanja kardinalov tudi njegova zadnja, saj v tem smislu lahko razumemo njegove besede, ko je na Trgu sv. Petra pred časom dejal, da je v Cerkvi še veliko ljudi, ki bi si imenovanje za kardinala še kako zaslužili, in to zaradi narodne pripadnosti ter predvsem pa zglednega krščanskega življenja. SMO KRISTJANI ZVESTI EVANGELIJU CERKEV IN CERKEV RUDI BOGATEČ Tudi tisti, ki ne zahajajo v cerkev; so nanjo navezani. Zvonjenje jih spominja na otroška leta. Se zdaj ni veselega praznika brez zvonjenja. V nekaterih krajih se spet pojavlja pritrkovanje. Vsak pogreb je nekaj žalostnega, a še bolj žalosten je civilni pogreb brez maše in zvonjenja. Tega ne nadomestijo ne petje ne rože ne govori nad grobom. Prav veselo je gledati otroke, ki pristopijo k prvemu obhajilu ali birmi. To so dogodki, ki se jih človek spominja tudi v poznejših letih. Tisti, ki sklenejo civilni zakon, čutijo, da taki poroki manjka nekaj zelo važnega: darovi, rože in kosilo ne morejo nadomestiti cerkvene poroke. Kdor to razume, podpira svojo cerkev, čeprav v cerkev ne zahaja. Kdor mora v svet za vsakdanjim kruhom, se rad vrne domov in radovedno pride pogledat svojo cerkev, ki mu vzbuja toliko lepih spominov. Žal pa se dobijo tudi taki ljudje, ki jim je cerkev deveta briga. Neka teri moti zvonjenje, ker jim obuja vest. Tega pa nočejo priznati in zato ne marajo niti tistega, ki jih opozarja, da ni njihovo življenje pravilno naravnano. Odpovedali so se Bogu in vsemu, kar spominja nanj. Taki ljudje si postavijo namesto Boga malike, ka terim zažigajo kadilo svoje površnosti, pohlepnosti in lenobe. Vsak rabi zapestno uro, a ko gre mimo cerkve, pogleda na zvonik. Ko je predstava v cerkveni dvorani, se je rad udeleži. Nekateri, zaradi bolezni ali be-težnosti, ne morejo v cerkev in oh nedeljah radi sledijo sv. maši po televiziji, poslušajo nedeljsko pridigo po radiu iz Rojana, molijo rožni venec po Radiu Marija. Marsikdo z veseljem bere Družino, Ognjišče, Naš vestnik. Doma imajo na steni rožniveec, četudi ga vsi ne molijo, ali podobo Matere Božje. Ko sliši človek besedo pridiga, se namrdne, a če bi se držal tega, kar uči papež ali škof, bi bilo dosti bolje na svetu. Duhovnik uči ljudi poštenega obnašanja, kako naj izpolnjujemo svoje vsakodnevne dolžnosti. Otroci hi tako lahko bili bolj hvaležni, manj leni in nemirni. S skupnim prizadevanjem bi lahko veliko dobrega storili za skupni blagor. Veselje enega bi bilo veselje vseh, ravno tako žalost. V župniji bi cveteli duhovni poklici, ki bi bili v ponos družini in vasi. Člani žup- nijskih svetov bi požrtvovalno skrbeli za potrebe župnije. Ljudje ne bi neumno ponavljali znane krilatice: Duhovnike plača Vatikan. Ali ni to izgovor zato, da ne podpirajo cerkve? Če se človek razume na svoj poklic, ali ni sramotno, da blekne kakor ovca brez pastirja? Vsi se zavedamo, da na je svetu na milijone ljudi lačnih: ali ne hi bilo bolje manj govoričiti in več storiti, da se lakota odpravi? Krščenci spadajo k Cerkvi ne glede na kulturo, raso ali jezik. Duhovniki povsod oznanjajo iste resnice, povsod bivajo ljudje, ki nesebično služijo svojim bratom. Veliko je odpadov od vere, a je tudi veliko ljudi in organizacij, ki so tesno povezani s Kristusom in Cerkvijo. Marsikdo je dal življenje, ko so mu dali na izbiro ali odpad od vere in Cerkve ali smrt. Morda največ mučencev je bilo v prejšnjem stoletju. Te svete osebe so celo prosile odpuščanja za svoje morilce. Kdo jih je tako učil? Cerkev v cerkvi. Pravi velikani človeštva niso učenjaki ali kralji, temveč svetniki. Oni so zrasli v Cerkvi. Kaj bi bila vas brez cerkve? Skupek stanovanj, brez prave oblike. Ljudje bi postali sčasoma koristolovci, ne hi poznali ne svetka ne petka. Vsak bi se brigal samo zase in skušal čimbolje uživati življenje. Manjkala bi prava povezava med ljudmi. Če pa nam cerkev veliko nudi, smo dolžni podpirati tudi tiste, ki zanjo skrbijo (pevski zbor, duhovnika, cerkovnika, za župnijsko dvorano itd). Kaj pa glede Cerkve? Če je Cerkev misijonarska ali je ni, potem tudi vsak kristjan naj bo misijonar v malem. Vsak naj podpira misijonarje, njihovo de- lo in ustanove. Najbolj važni so oznanjevalci evangelija, ki naj z besedo in svetim življenjem pokažejo kaj zmore božja resnica. Zato je treba najprej prositi Gospoda žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev, ki je velika. Prositi za duhovne poklice. Med našo mladino. Koliko koristnega bi lahko storil mlad človek v zaostalih deželah, namesto da bi z raznimi zabavami in mamili zapravil mladost. Misijonski poklic daje vsakemu možnost, da razbija svoje zmožnosti v korist drugih. Vsi poklici so važni, a misijonski poklic je eden najlepših. Vsak član Cerkve naj jo dobro pozna: njene pravice in dolžnosti. Cerkev je božja ustanova, ki prinaša svetu resnico, ki nas osvobaja. Vsak naj pozna, kaj papež uči. Naj sodi napake drugih dobrohotno. Naj spoštuje vsakega člana Cerkve, posebno njene predstavnike. Naj moli za njenosvetost, posebno za svetost duhovnikov. Če pa kdo misli samo nase, ne spada k Cerkvi. OBISK NADŠKOFA DINA DE ANTONIJA V DEVINU VLOGA LAIKOV V NAŠI CERKVI V mesecu aprilu bodo župnije v goriški nadškofiji obnavljale svoje župnijske pastoralne svete. To bo za nekatere stvarnosti lepa, koristna in vzpodbudna priložnost, s katero bodo župnije z vključevanjem čim širšega kroga ljudi lahko duhovno napredovale in rastle. Marsikje drugje pa je stvarnost drugačna. Tudi pastoralni sveti, kot vsak živ organizem, reagirajo na različne načine na zunanje okoliščine in vzpodbude. Ce delujejo v pozitivnem okolju, lahko ob primerni angažiranosti vseh članov korenito posegajo v pastoralno delo. V primeru pa, da kak član odpove, se ta učinkovitost izjalovi. Devinski dekanat je zaradi zgodovinskih in družbenih ter narodnih razlogov gotovo zelo zahtevno okolje. Z željo, da bi v vasi ob devinski obali vnesel določeno prenovo duha in voljo do dela za župnijsko skupnost, je v četrtek, 15. t.m., prišel na obisk goriški nadškof msgr. Dino De Antoni. V devin- j ski cerkvi gaje pričakalo veliko | ljudi iz Medje vasi, Štivana in Devina ter Sesljana in Naselja sv. Mavra. Gospoda nadškofa in prisotne je uvodoma pozdravil devinski župnik prof. Gior-gio Giannini. Šam nadškof je kratko pozdravil vernike obeh narodnosti, izrazil je zadoščenje ob sprejetju zaščitnega zakona za slovensko manjšino in nagovoril ljudi na temo, ki je bila določena za srečanje, se l pravi, vljučevanje laikov v živ-! Ijenje Cerkve. S preprostimi prispodobami, jasno besedo in širino srca ter razumevanjem uma ! je udeležence povabil k sodelovanju v Cerkvi. Poudaril je, da se mora vernik truditi v treh smereh. V prvi vrsti naj se vadi v pričevanju, kar pomeni, da mora z osebnim življenjem in delovanjem izpričevati krščansko življenjsko držo, vero v vstalega ! Kristusa. Nadalje naj skrbi za izpolnjevanje zapovedi služenja. V smislu Jezusovega nauka in cerkvene prakse naj torej tudi vsak posameznik na svojem delovnem mestu ali položaju v skupnosti stremi po tem, da pomaga potrebnim v najširšem pomenu besede. Končno je nadškof izpostavil še tretji vidik, aktivnega vključevanja vernika v življenje Cerkve. Vse je pozval h gojenju skupnosti ali občestva. V povezanosti ob zakramentih, predvsem evharistiji, in ob karitativnem oz. socialnem delu naj bi vsak posameznik v svojem najglobljem bistvu doživljal tudi osebno srečanje s Kristusom. Velik poudarek je nadškof dal dejstvu, da živimo v drugačni družbi, ki se pogosto in rada kritično sooča s cerkveno prakso. Zato, je dejal nadškof, je tudi važno, da posvečene osebe nastopajo s potrebno pripravljenostjo, da pri svojem delu izžarevajo prepričanje in življenjsko držo, ki izhaja iz vere. Pastoralni sveti naj bodo priložnost za sodelovanje med duhovniki in laiki ter izhodišče za skupno iskanje in vzajemno o-poro pri utrjevanju vere v župniji. Vsaka krščanska skupnost naj bo dinamična navznoter in navzven. Navznoter se vzajemno bogati v skupni molitvi in srečanju ob oltarni mizi. Njeni pripadniki na ta način duhovno zorijo. Tako obogateni se lahko z veseljem razdajajo tudi navzven. Prizadeto pa je nadškof poudaril, da le v takem duhovno odprtem in plodnem okolju lahko zorijo duhovni poklici. V tem smislu je izpostavil pereč položaj, s katerim se sooča slovenska verska skupnost. Nadškofove besede so globoko nagovorile udeležence ve-! čera, saj je bilo očitno, da nadškof dobro pozna stvarnost in ve za šibke točke naše skupnosti. Žal ni bilo časa, da bi se v cerkvi razvil razgovor. Posegla sta le sesljanski župnik Ugo Ba-stiani in p. Janko Hajšek. Njune besede so le še potrdile pravilnost in prizadetost, ki ju je izrazil nadškof. Zbrani pa so začutili, da je res vsak posameznik poklican k delu za duhovni napredek v župniji. ■—11 — ■ MT 31. KATEHETSKI TEDEN NA MIRENSKEM GRADU POMEN GOSPODOVEGA DNE IN EVHARISTIJE . v dneh od 5. do 10. februarja letos je na Mirenskem Gra-c u potekal tradicionalni, že 31. atehetski teden, ki ga priprav-ja ovenski katehetski svet, sle-1 a je nato še ponovitev nasle-pJileden Pri sv. Jožefu v Celju. fe za koristno pobudo, ki slovenskim katehetom na teoreti-Cje? '.n Petičen način približa oceno snov, povezano z zah-evno versko in vzgojno dejav-nostjo, kamor sodi verouk. Tečaj je letos bil posvečen temi Evharistija in Gospodov dan, kar je bilo še posebej na mestu, saj Je znano, da mnogi sodobni ljudje, tudi kristjani, zanemarjajo vidik nedeljskega počitka in se v duhu sodobnega prido-bitništva in kulta zabave predajajo drugačnim dejavnostim, ki s pristno duhovnostjo nimajo nič skupnega. Katehetski teden na Mirenskem Gradu je potekal po običajni shemi: dopoldne so bila na vrsti strokovna predavanja, ki so še poprej bila natisnjena v knjigi, udeleženci so predavateljem lahko postavljali tudi vprašanja, popoldne pa je sledilo de- lo v petih delovnih skupinah. Dve posebni skupini (delavni- ci) pa sta pripravljali vodilo v uvajanje v zakrament evharistije in priročnik za pripravo otrok na prvo obhajilo. Letoš- i njega mirenskega tečaja se je udeleževalo nad 100 katehetov iz vseh treh slovenskih škofij. Prvega dne dopoldne ga je obiskal tudi koprski škof msgr. Metod Pirih, ki je vodil uvodno somaševanje in udeležencem med mašo tudi govoril. V večernih urah pa so tečajnikom bili na voljo dodatni programi kulturnega značaja. Tako se je prvega dne predstavila celjska Mohorjeva družba z najnovejšo pobudo Slomškovega bralnega priznanja, v torek zvečer je sledilo češčenje Svetega Rešnjega telesa, sreda popoldne in večer pa je bil bolj , prostega značaja. Udeleženci so namreč najprej obiskali Goriški muzej na gradu Kromberk, kjer potekata dve pomembni razstavi, Podoba Marije skozi stoletja in Ljudske skrinje na Goriškem, zatem še znamenito cerkev sv. Križa v Kojskem v Brdih, zaključili pa so na bližnjem kmečkem turizmu. Posebej slovesno je bilo na Gradu zvečer 8. februarja, na kulturni praznik. Priložnostna proslava je bila združena z odprtjem razstave slikarja Lojzeta Cemažarja, glasbeni spored pa je prispeval moški pevski zbor Chorus '97 iz Mirna, ki ga vodi Anton Klančič. Zaključni večer tečaja, v petek, pa je že po tradiciji bil bolj družabnega značaja. ■—........ M V SODOBNA VLOGA BESEDE O DOBREM TISKU (1 > Naš odgovorni urednik dr. Drago Legiša je 21. januarja v Nabrežini govoril o vlogi in pomenu tiskane besede danes. Njegovo razmišljanje objavljamo v celoti. Naj mi bo dovoljeno najprej podati nekaj splošnih pojasnil, da ne hi bilo kakega nesporazu-mevanja. Naprošen sem bil, naj nekaj spregovorim o tisku, bolje o "katoliškem tisku". Prav v tej zvezi pa mislim, da moram najprej pojasniti, da je beseda tisk" v zadnjih desetletjih že odločno presežena. Ko danes govorimo o tisku, dejansko mislimo na "sredstva množičnega obveščanja"ali na tako imenovane "medije", ki so časopisje, rad/o, televizija in danes tudi internet" ter elektronska pošta z angleškim izrazom "e-™aH"- Na tem področju jevza-njih desetletjih nastala prava Pravcata revolucija, odločno V(%( ja in tudi bolj korenita od ti- s!rv fd k‘i!ero i° pred več kot W leti poskrbel nemški tiskar 'z Mamza Johan Censfleisch ..u ,en^rg- Ta je namreč odpra-t' a . 'nu‘oovane manuskrip-st'l °^e r°k°P,se in jih nadome-orlt t!sk?vinami, tako da smo c a j še do pred nekaj deset- letji poznali tiskarne, iz katerih smo s pomočjo svinčenih črk in ustreznega črnila dobivali tako dnevni kot periodični tisk, torej tako dnevnike kot tednike, mesečnike, razne revije itd. Takih tiskarn danes dejansko ni več, saj so tiskarske stroje nadome-• stili računalniki, torej elektronika, ki je v nenehnem razvoju. Če se je na tem področju korenito spremenila oblika dela, pa so vsekakor ostali popolno-' ma neokrnjeni namen, smoter, cilj vseh sredstev množičnega obveščanja, torej časopisja, radia, televizije in drugih elektron-\ skih medijev. Njihova glavna naloga je in ostane, da koristnike, to je ljudi, informirajo, obveščajočih torej seznanjajo z vsakodnevnim dogajanjem. V demokratično urejenih deželah je pravica, da je vsak državljan informiran, se pravi seznanjen z dogajanjem, zavarovana in zajamčena s temeljno zakonsko listino, se pravi z ustavo. Tako je tudi v državi, v kateri živimo. i Ustava italijanske republike to ; pravico obravnava v svojem prvem delu, kjer je govor o temeljnih pravicah vsakega državljana. Člen 27 pravi: "Vsi imajo pravico, da svobodno izražajo svoje mnenje s pisano in govorjeno besedo ter z vsakim drugim sredstvom obveščanja". Zakaj tako? Odgovor je na dlani, je kratkomalo preprost. Le človek, ki je na tekočem o tem, kar se dogaja okrog njega, lahko po eni strani izpopolnjuje lastno osebnost, po drugi pa postaja koristen član družbe, sredi katere živi in dela. Družba namreč potrebuje ozaveščenih članov, ljudi, ki kritično pre j sojajo, spoznavajo svoja in tuja dejanja ali mnenja ter zanje tudi čutijo odgovornost. Onezave-ščen človek prej ali slej postane trs, ki ga veter maje, ki trepeta pred vsakomer, ki skratka nima lastne osebnosti. Kot vsaka medalja, ima tudi tisk oziroma katerokoli sredstvo množičnega obveščanja, dvoj- i no plat, torej dve strani. Kot lahko služi človekovi vsestranski rasti, ga tudi lahko postopno, a vsestransko ugonablja. I Zato govorimo o dobrem in slabem tisku, o dobrih in slabih sredstvih množičnega obveščanja. Januar je v krščanskem, zla- sti katoliškem svetu mesec dobrega tiska, torej mesec dobrih sredstev množičnega obveščanja. Da se razumemo! Ne gre pri tem za nekakšne cerkvene uradne liste ali biltene, ampak za tista sredstva množičnega obveščanja, ki o dogajanju v bližnji in daljni okolici poročajo v skladu z evangeljskimi načeli. V tej zvezi moram nujno poudariti, da je evangelij veselo oznanilo, ni torej nekaj temačnega, mračnega, ampak nasprotno. Znani latinski pisatelj Tertulijan - živel je v drugem stoletju po Kristusu - je zaslovel s svojim znanim izrekom “anima humana, na tu rali ter Christiana", kar pomeni "človeška duša je že po naravi krščanska". Krščanstvo je torej nekaj povsem naravnega za vsakega človeka, nekaj, kar najbolj ustreza njegovi naravi. Bog je za kristjana aksiom, torej resnica ali načelo, ki ne potrebuje dokazov. Kristjan se mo-! ra držati božjih zapovedi, med katerimi glede na svoje učinke j stopa na prvo mesto zapoved \ "ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe". V tem je pravzaprav srž krščanstva, ta zapoved je dejansko glavno življenjsko vodilo, "norma vitae" hi dejali po latinsko. ——— DALJE SVETNIK TEDNA 24. FEBRUAR ••••■••••••a aaaaaeaaaaa SILVESTER CUK m MATIJA APOSTOL Izvoljeno ljudstvo stare zaveze je sestavljalo dvanajst izraelskih rodov, božje ljudstvo nove zaveze pa simbolično predstavlja dvanajst apostolov, ki jih je Jezus izbral iz vrst svojih učencev za svoje najožje sodelavce in nadaljevalce svojega poslanstva. Namesto Jezusovega izdajalca Juda Iškarijota, ki si je vzel življenje, so dvanajsteri po Gospodovem vnebohodu izvolili "nadomestnega apostola". Volitev so opravili z žrebom, ki je določil Matija. Volitve je vodil apostol Peter, ki so mu drugi apostoli priznavali prvenstvo. V svojem nagovoru pred volitvami je navedel dva pogoja, ki ju mora izpolnjevati bodoči dvanajsti apostol: da je bil med Jezusovimi učenci od začetka njegovega javnega delovanja ter da je videl vstalega Gospoda. Naloga apostolov je namreč oznanjati Jezusov nauk in pričevati o njegovem vstajenju. Matija je bil najbrž med tistimi dvainsedemdesetimi, ki jih je Jezus "poslal pred seboj po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je hotel sam priti," kot piše evangelist Luka, in jim pred odhodom dal podobna navodila kot apostolom. Poleg Matija je bil kandidat za "nadomestnega apostola" še Jožef Barsaba z vzdevkom Justus (Pravični). Po žrebu je Bog izbral Matija in ga dal Cerkvi za apostola. Tako se je uresničil pomen njegovega imena, ki ga slovenimo z Bogdan, čeprav bi bilo pravilneje reči Božidar. Sveto pismo o apostolu Matiju ne pove nič drugega kakor to, kar je zapisano o njegovi izvolitvi. O njegovem delovanju govori apokrifni spis Dejanja Andreja in Matija v mestu ljudožercev iz 2. stol., ki so si ga izmislili krivoverski gnostiki, ki so Matiju podtaknili tudi Evangelij po Matiju. Srednjeveška Zlata legenda pripoveduje, da je apostol Matija misijonaril v Makedoniji, kjer je storil veliko čudežev in nazadnje umrl kot mučenec. Staro izročilo pa ve povedati, da je Matija oznanjeval evangelij najprej po Judeji, nato pa med pogani v Etiopiji, kjer je okoli leta 63 umrl mučeniške smrti: najprej so ga pobili s kamenjem, potem pa s sekiro obglavili, zato ga najpogosteje upodabljajo s sekiro. Za svojega zavetnika so si ga izbrali tisti obrtniki, ki pri svojem delu uporabljajo ostra orodja: mesarji, tesarji, krojači pa tudi drugi: stavbeniki in kovači ter celo slaščičarji - slednje je treba povezati s pregovorom: “Svet'Ma-tija led razbija, če ga ni, ga naredi", ki je v taki ali podobni obliki znan po vsej Evropi. Ta pregovor hoče povedati, da ima ta svetnik "oblast" odločati, ali bo zime konec ali se bo začela znova. Njegov praznik se obhaja 24. februarja (nekdaj se je v prestopnem letu preselil na 25. februar), po novi preureditvi koledarja je prestavljen na 14. maj, pri nas ga zaradi prastare navade slavimo 24. februarja. O imenu Matija piše Janez Keber v svojem Leksikonu imen, da je "manj pogosto moško ime" ter pove, da je bilo leta 1971 v Sloveniji 3.581 oseh s tem imenom. Bolj je razširjena različica Matjaž (teh je bilo na slovenskih tleh leta 7980 kar 6.498). Zelo redke pa so različice: Matiček, Matic, Matjaš in Matjažek. Prek skrajšane oblike Tjaš je nastalo žensko ime Tjaša. Danes godujejo tudi tisti, ki jim je ime Bogdan ali Bogdana. OB TORKIH IN PETKIH OB 18.45 LETOŠNJI POSTNI GOVORI PO RADIU TRST A Postni govori po Radiu Trst A bodo tudi letos, in sicer vsak torek in petek ob 18.45. Pripravili so jih kapucinski bratje iz Vipavskega Križa in Ljubljane. Kapucinski red je ena izmed vej reda Manjših bratov, ki ga je ustanovil sv. Frančišek Asiški. Na Slovenskem je red vključen v župnijsko dušnopastirsko delo v šestih župnijah, vodi duhovne vaje, župnijske misijone, sodeluje v škofijskih in medškofij-skih svetih, deluje med izseljenci, daje profesorje Teološki fakulteti v Ljubljani, sodeluje pri slovenskem verskem tistku, pomaga po župnijah, uvaja ljudi v molitveno življenje z Delavnicami molitve in življenja ter je na voljo ljudem za osebne pogovore. Skupen naslov letošnjih radijskih postnih govorov je Svetopisemski govori in se nanaša na dnevni odlomek iz Svetega pisma. Prvi govor bo tržaški radio posredoval v petek, 2. marca: govoril bo brat Stefan Ba- lažič na temo Uvod - Pomni človek, da si prah. Naslednji govori bodo: 6.3., brat Milan Kvas: Božja beseda in molitev, rodi spreobrnjenje; 9.3., brat Milan Kvas: Spreobrnjenje in spokor-\ nost; 13. 3., brat Gabrijel Recek: Ne ravnajte se po njih delih; 16. 3., brat Gabrijel Recek: V zaslepljenosti so zavrgli vogelni kamen; 20. 3., brat Štefan Kožuh: Ne odteguj nam svojega usmiljenja; 23. 3., brat Štefan Kožuh: Poslušaj Izrael, Gospod je naš Bog; 27. 3., brat An-drej-Mansuet Božič: Vstani, vzemi svojo posteljo in hodi; 30. 3., brat Andrej-Mansuet Božič: Tisti čas je Jezus hodil po Galileji...; 3. 4., brat Marko Senica: Kar slišim od Njega, to ozna-! njam svetu; 6.4., brat Vlado Kolenko: Bogovi in kamenje vsakdanjega življenja; 10. 4., brat Bernard Jauk: Eden/zmed vas me bo izdal; 13. 4., brat Jaroslav ; Kneževič: Hvalnica ljubezni. 5 ČETRTEK, 22. FEBRUARJA 2001 6 ČETRTEK, ;22. FEBRUARJA 2001 ZA PLURALIZACIJO SVETA VREDNOT IM OBVEZUJOČA VREDNOSTNA MERILA MAČEK ZORBAS IN GAL E B K A SREČKA 0 STRPNOSTI (3) NA REŠETU Kar se Janezek nauči, to Janez zna. Ta pregovor velja za nešteto stvari, velja pa tudi za poslušanje radijskih oddaj: če otroci radi poslušajo oddaje, ki so jim namenjene, bodo tudi pozneje radi prisluhnili slovenskemu radiu. Zato mora biti oddaj za najmlajše veliko in morajo hiti še posebno skrbno izbrane. Poleg tega imajo te oddaje najširši krog poslušalcev: od predšolskih otrok do poslušalcev že kar častitljive starosti. Samo najstniki od 14. do 20. leta se morda zmrdujejo nad pravljicami, a se na srečo kmalu spet "pootročijo" in znajo spet ceniti svet svobodne otroške domišljije. Kaj torej nudi Radio Trst A svojim tako številnim, pa tudi zahtevnim poslušalcem? Moram priznati, da je oddaj, ki so namenjene otrokom, kar precej in da so v tem obdobju res dobre, tako vsebinsko kot jezikovno in interpretativno. Vsako jutro ob 7.30 lahko prisluhnemo Pravljici za dobro jutro. V zadnjem času so na vrsti Zgodbe o mačku, ki je naučil galebko leteti Luisa Sepulvede v odlični interpretaciji Janka Petrovca. Ob torkih je ob 14.10 na vrsti oddaja Vija-vija-supertaja. To je oddaja, v kateri si otroci nabirajo točke s pravilnimi odgovori na vprašanja, uganke in zanke Loredane Gec. Oddaja je živahna, sodelovanje otrok sproščeno in zavzeto. Vprašanja so včasih nekoliko prezahtevna za osnovnošolčke, pa kaj zato, saj je namen oddaje, da privabi k poslušanju in sodelovanju tudi starše ali starejše brate in sestre! Včasih so ti celo protagonisti: zelo posrečena je bila v eni prejšnjih oddaj zamisel, da je morala mama lepo zrecitirati sonet O Vrba, srečna, draga vas domača, da je potem dobila hčerka točko. Podoben vzgojno-poučen namen se skriva v iskrivem in lahkotnem dialogu med bratom vsevedom in nevedno, a radovedno sestrico v oddajah Eveline Umek Dans bi rad bil..., ki so na sporedu ob petkih ob 14.10. Tudi pri tej oddaji pridno sodelujejo otroci z risbicami. Ostane nam še Mladinski oder, ki je na sporedu ob nedeljah ob 10. uri. Takrat so na sporedu izvirne otroške igre, pa tudi dramatizacije mladinskih del iz slovenske in svetovne zakladnice. Igrane pravljice in povesti so za otroke posebno privlačne, saj si na podlagi interpretacije igralcev ustvarijo svojo podobo junakov in se poistovetijo z njimi. Za Mladinski oder velja, da skuša zadovoljiti različne okuse in starostne stopnje poslušalcev: zato se vrstijo pravljične igre, pustolovske in mladinske nadaljevanke pa fantastične igre... Edina temna točka teh oddaj je, da je dosti - preveč! - ponavljanja. To so torej radijske oddaje, namenjene otrokom. Med šolskim letom jih je kar precej, kajne ? Pričakovali bi, da jih bo poleti še več, saj imajo otroci poleti več časa za poslušanje. Pa se dogaja ravno nasprotno: poletni otroški program je zelo skromen! Programske izbire so včasih res nerazumljive.Marsikatera oddaja je taka, da bi jo učitelji lahko s pridom vključili v šolski program (Opazila sem, da nekatere šole s podaljšanim poukom to že delajo). Pa tudi staršem in nonotom bi svetovala, da skupaj s svojimi malčki poslušajo prav vse otroške in mladinske oddaje. Razvedrili se bodo oni sami, otroci pa si bodo poleg zabave pridobili še nekaj znanja, izboljšali slovenščino, izostrili estetski čut in razvili domišljijo. ----------------TEJ FRANCE BERNIK In strpnost navznoter, do samega sebe? Vpogled v ta vidik strpnosti, v strpnost do sebe, nam šele odkrije pojav v pravi luči. Odpre nam vpogled v najbolj razvito, najvišjo obliko strpnosti. Ronald Barazon jo opredeljuje takole: "Strpnost, razumljena kot dejansko in resno mišljeno priznanje mnenj drugih, vključuje dramatično konsekvenco. Pomeni prepričanje, da se sami lahko motimo, prepričanje, da imajo lahko prav drugi, ne mi. Kdor si tega noče priznati, ostaja v nestrpnosti in se zadovoljuje s tem, da druge le prenaša. V tem pogledu je strpnost drža duha, ki je mnogi ne zmorejo, kajti religija, ideologija, programi političnih strank kot tudi naše prepričanje - vse izhaja iz stališča, da smo našli pravo pot in najboljše odgovore na vsa vprašanja. V takih okoliščinah jemljemo samo na znanje, da drugi hodijo drugačno pot... Dokler pa našega lastnega prepričanja ne omili dvom, dokler skromnost o možni zmoti ne razoroži naše objestne zavesti o edini pravilnosti, ostaja nevarnost, da bo prenašanja drugih konec in bo meč pomagal tako imenovani resnici do zmage. Tudi tam, kjer strpnost sprejemajo kot nekaj samoumevnega, bo treba mnogo storiti, da bomo uresničili korak od golega sprejemanja drugih do strpnosti". Navedeni citat avstrijskega publicista iz publikacije 10 Jahre Academia Scientiarum ef Artium Europaea 10 Years (Dunaj, MM) razkriva resnico o strpnosti kot pravi, vendar težko uresničljivi "drži duha". Obrača se nepo- S 3. STRANI NAJ SIJE SONCE Zakaj se po vašem mnenju v sredstvih javnega obveščanja tako malo govori o družinah? Ali niso dovolj pomembne za naš obstoj? Mediji ponavadi raje iščejo senzacionalistične novice, preveč se govori o negativnih stvareh. Govoriti o družinah ni... popularno. Govori se, ko se zgodi kaj hudega. Redkokdaj se zgodi, da bi predstavljali dobre in zgledne družine. Izjema je tednik Družina, ki ima posebno prilogo Naša družina, v kateri dobimo res veliko spodbud za družinsko življenje. Naše družine so verjetno najpomembnejše bodisi za obstoj naše zamejske skupnosti kot družbe sploh. Danes pa prevladujeta kultura smrti in egoizem. Opažam, da je mlade strah skleniti družino, čeprav sta jim ljubezen in družina največji vrednoti. Bojijo se nerazumevanja, razočaranj, ločitev. Ta strah postaja vedno močnejši. Zakaj mislite, da je mladim tako težko sprejemati dokončne odločitve? Pravijo, da je treba vsako stvar v življenju preizkusiti: če ne gre, bomo prijatelji kot prej. A ni tako. Ne upajo si prevzemati odgovornosti, strah jih je, da bi morali pri tem preveč potrpeti ali trpeti. Je bilo vse to pred desetletji bolj naravno? Mogoče ja. Verjetno je danes tudi stvar mode; ni več moderno se poročiti. Svoje mesto so dobile druge oblike družin, saj vidimo okrog sebe ločene, razporočene, spet poročene itd. Pa tudi to: veliko ljudi ostaja samskih. Ta problem se mi zdi v zamejstvu posebno pereč: ljudje ne najdejo sočloveka, s katerim bi delili življenje. Morda ni primernih prireditev oz. srečanj, kjer bi se lahko spoznali z ljudmi, ki sredno na posameznike, pa tudi na ustanove, da pozorno prisluhnejo drugim in sprejmejo njihove poglede, če jih prepričajo, tudi proti lastnim političnim, ideološkim, religioznim in drugim nazorom. Posebej zanimiv je citat zato, ker obsoja najbolj radikalno, najbolj nasilno nestrpnost v območju duha, tisto, ki z vsemi sredstvi, tudi "z mečem", vsiljuje drugim resnico, svojo resnico. Ponuja se primerjava z nedavnim dokumentom Rimskokatoliške cerkve Memoria e riconciliazio-ne: la Chiesa e colpe delpassato (Spomin in sprava: cerkev in krivde preteklosti, Vatikan 2000), v katerem so opisani trije glavni sklopi kesanja, v imenu katerih se Cerkev obtožuje in opravičuje za grehe v preteklosti. V tretjem sklopu je opisano prav nasilje v imenu resnice. Vatikanski doku-mentin prispevek v Salzburger Nachri-chten sta zgolj dva od neštetih primerov, ki dokazujejo, kako občutljiva, kako težko določljiva je meja med strpnostjo in nestrpnostjo. Ideja o strpnosti, zlasti njeno uresničevanje, zahteva največjo možno odgovornost. Evropska akademija znanosti in umetnosti se pri opravljanju svojega znanstvenoraziskovalnega in človekoljubnega poslanstva poskuša zavedati opisanih težav. Kakšen pomen pripisuje prav vrednoti demokratičnega sožitja in sodelovanja v različnosti, kaže posebna nagrada za strpnost, ki jo je ustanovila - Prize of Tolerance oz. Toleranz Preis. Doslej so jo prejeli trije ugledni, za krepitev ideje o strpnosti zaslužni ljudje javnosti: leta 1997 Teddy Kol-lek, nekdanji župan v Jeruzalemu, na- bi imeli podobne interese. Tudi na tem področju bi bilo treba kaj narediti, npr. prirejati družabne večere, plese ipd., da bi se ljudje, ki so kot posamezniki tudi čudovite osebe, spoznali. Vaše pobude prinašajo vedno veliko svežine in jasno kažejo na dejstvo, da so ljudje žejni takih pobud. Kako si razlagate velik uspeh vaših prireditev? Vse je doslej nastajalo na zelo prijateljski ravni. Ko smo razmišljali, smo videli, da je treba najprej vzpostavljati odnose, za to pa so najprimernejša družabna srečanja, kjer sodelujejo vsi člani družine. Potem smo si zaželeli tematskih poglobitev, predavanj, da bi se pogovorili o ključnih temah vzgoje in družinskega življenja. Pri predavateljih smo izbirali zlasti take, ki jih že poznamo in ki zanje vemo, da imajo dokaj učinkovit nastop. Kjer so dobra družba, veselje in tudi prigrizek, tja ljudje radi prihajajo. Odnosi se ne stkejo pri visokoletečih intelektualnih dejavnostih. Tudi te so sicer potrebne, a v določeni meri. Najlepši trenutki so bili doslej dnevi družine, ko smo se pri igrah bolje spoznali, ko smo morali npr. reševati uganke ipd. Lepo je, da imamo na Goriškem veliko mladih staršev, ki so pripravljeni narediti veliko za svojo družino in si zanjo vzeti čas. V zadnjih mesecih leta 2000 ste priredili dve odlični predavanji, ki sta pustili globoko sled v poslušalcih. Prof. Alenka Rebula je govorila o otrocih, ki so različni, p. Christian Gostečnik pa o mladostnikih. Katero je bilo njuno sporočilo družini? Prof. Rebulova je poudarila zlasti sprejemanje individualnosti posameznika: vsak človek je enkratno in neponovljivo bitje in kot takega ga je treba sprejeti. To je bistvo ljubezni. Vsak otrok je svet zase, kot takega ga moramo sprejeti in se od njega učiti. Otro- slednje leto Suzanne Mubarak, soproga egiptovskega predsednika ,in lani Franz kardinal Ktinig, visoki avstrijski cerkveni dostojanstvenik, preučevalec svetovnih religij, zlasti vzhodnih, velik zagovornik človekovih pravic in sprave med Judi in kristjani. Če prizadevanje mnogih, med njimi zavzetost uglednih ustanov, vliva zaupanje v dialog med drugačnimi, prevladuje danes v praksi, v odnosih med posamezniki, med skupnostmi in državami stanje prekinjene komunikacije. Tak položaj spodbuja težnje po naporih za prijazno sožitje v vedno bolj povezanem, med seboj odvisnem, na skupno usodo obsojenem svetu. Prizadevati si moramo, da presežemo zgolj prenašanje drugih, zgolj pasivno sobivanje z njimi. Cilj naj bo višji - realna in dejavna, na dialogu utemeljena, k ustvarjalnemu sodelovanju naravnana strpnost. Morda se bo zdel pričujoči razmislek o pomembnem vprašanju sodobnosti preveč neposreden, preveč določen. Vendar je tak zato, ker je tema, o kateri govori, hudo urgentna in sodi v patologijo našega časa. V današnjem svetu se prepleta in stremi po uresničitvi toliko različnih, nasprotnih in napadalnih interesov posameznikov in med skupnostmi, pa tudi med državami, ki z idejo strpnosti nimajo nič skupnega, da velja začeti. Začeti v prepričanju, da že majhen korak pomeni precej. Ali kot je zapisal rimski pesnik Sekst Propercij: in magnis et voluisse sat est. Za začetek je "že dovolj, če si prizadevamo za veliko stvar". KONEC ku pa je treba tudi postaviti jasne meje, saj t.i. permisivna in "anarhična" vzgoja ne moreta prinesti dobrih re- i zultatov. P. Gostečnik je poudaril to, da mladostnik izziva odraslega. Nalašč bo "kuhal" kakšne stvari staršem, se bo potepal, bo preizkušal mamila ipd. To je še zadnji njegov krik, klic staršem, naj mu ostanejo blizu, naj se zavzamejo zanj. Čeprav navzven starše odklanja, jih v resnici zelo potrebuje. Vse bo naredil, hodil bo o-krog in okrog hiše, samo da bo prišel kasneje domov in tako izzival starše. Mladostnik mora vedeti, da ga imajo starši kljub vsemu vedno radi. P. Gostečnik je bil tako navdušen nad gori-ško publiko, da seje sam ponudil, da se bo kljub svoji veliki zaposlenosti vrnil septembra za novo predavanje. Rekel je, da na tako sproščeno in spontano občinstvo že dolgo ni naletel. Vaša skrb gre tudi zakoncem, za katere prirejate duhovne obnove (decembra jo je vodil p. Lavrih). Kakšen pomen ima po vašem mnenju duhovnost v krščanski družini? V statut skupine smo zapisali, da naše društvo temelji na vrednotah krščanstva; in sami vedno bolj opažamo, da človek res ne živi samo od kruha, kot pravi Sv. pismo. Vedno bolj o-pažam tudi pri otrocih in mladih potrebo po duhovnem življenju. Če bi družba "dovolila", da bi si zakonci vzeli nekaj časa tudi zase, da bi se pogovorili, razmislili o svojem zakonu, da bi ga povezovali z Bogom in se ne čutili nikoli osamljene, bi bilo verjetno marsikaj drugače. Duhovne obnove je v preteklosti pogosto pripravljal p. Lojze Markelj; zakoncem je veliko pomagal, ker je znal na primeren način seči v srce. Duhovnost zakoncev pomeni v bistvu to, da si oba enkrat na leto vzameta čas, da se skupaj vsaj dva dni udeležita duhovnih vaj, z otroki ali brez, da si "napolnita baterije". Če kje ne črpaš duhovne hrane, si "prazen" do sočloveka, zakonca, v šo- li itd. Človek to vedno bolj potrebuje. Zato smo skušali zlasti pred Božičem in Veliko nočjo prirejati duhovno obnovo. Iščemo priložnosti, da bi skupaj preživeli nekaj dni; ne bi šlo nujno samo za duhovnost v ožjem smislu, ampak tudi za skupno prijateljsko vzdušje. Naša želja je tudi najti prostor, v katerem bi lahko več družin skupaj preživelo počitnice. V letu 2001 imate na sporedu v glavnem družabne trenutke, vmes (1. marca) pa predavanje koprskega pomožnega škofa dr. Jurija Bizjaka. Ali bi nam lahko na kratko orisali načrte za prihodnost? Načrtujemo veliko stvari. Predavanje bo še samo tisto dr. Bizjaka, ki bo govoril na temo Začni znova. Prosili smo ga, naj spregovori zelo konkretno o tem, kako se lahko začne vedno znova v zakonu, z otroki, v vzgoji; stalno upanje, ki naj v kristjanu nikdar ne ugasne. Hkrati bomo posvetili posebno pozornost dnevu starševstva, 25. marca, ko pripravljamo izlet. Organizirali bomo tudi duhovno pripravo na Veliko noč, glavna točka pa bo dan družine. Za tega se vsako leto selimo v drug kraj. Lani smo bili v Rupi in na Peči, bili smo že na Vrhu sv. Mihaela, v Stmavru, Standrežu, letos bomo v Sovodnjah. Po koncu pouka bo spet stekel poletni center; obeta se sodelovanje ne samo z zavodom CISI, ampak tudi z Vzgojno-varstvenim zavodom Vipava. Poletni center bo trajal do polovice julija, nakar bomo imeli kratek premor in počitnice. Tudi te bodo mogoče skupinske. Za jesen pa načrtujemo kar nekaj pobud. Ena od teh bo spet srečanje s p. Gostečnikom na tematiko zakonskega življenja. Potem načrtujemo plesno šolo za mlade; ti naj bi se tam srečevali, spoznavali neverbalno govorico in se učili nekaterih plesov. Plesni tečaj si želijo tudi odrasli. Več časa že načrtujemo sre- I Čanje s predstavniki družinske posve- tovalnice Betanija, ker menimo, da bi tudi pri nas potrebovali kakšno obliko družinskega posvetovanja bodisi za pare v krizi bodisi za mlade bodisi za vzgojitelje pri njihovih težavah. Ker se nam zdi zelo aktualna tudi tematika šolstva, bi radi organizirali okroglo mizo o tem, kakšno šolo si želijo starši. Besedo želimo dati staršem. Velika želja mladih je tudi še kakšen koncert. Načrtujemo tudi srečanje z goriškim nadškofom Dinom De Antonijem. U-pamo, da bomo medtem našli prostor za svoj sedež ob cerkvi sv. Ivana v Gorici, kjer so se obnovitvena dela končala. Radi bi tudi priredili pogovor z drugimi organizacijami in ustanovami, ki se ukvarjajo z vzgojo, da bi tako poenotili nekatere dejavnosti; pri tem mislimo na skavtsko organizacijo, ŠZ Olympio, kulturna društva itd. V glavnem pa bo šla naša posebna skrb mladim in iskanju priložnosti, da se sproščeno srečujejo. Predlogov in idej je veliko, morali bomo izbirati. Zahvaliti se moram odbornikom, ki pri pobudah vsi zelo aktivno pomagajo. Doslej je organizacija vedno tekla kot po olju, brez zapletov. Kako gledate na razvoj slovenskih zamejskih družin v zadnjih letih? Lahko upamo v prihodnost? Glejmo sončno! Nekaj se premika, družine, ki imajo tudi več otrok, se zbirajo, odpiramo se do tistih, ki imajo težave, so ločeni, osamljeni; vse to gotovo daje pozi livne smernice za naprej. Menimo, da je veliko dobrega v tem, da se nekaj le premika na področju družine in vzgoje. Naša želja je, da bi se podpirali čisto konkretno, od tega, da si pomagamo pri varstvu o-trok, pri izmenjavi oblek, do tega, da smo si v oporo, ko nastopi kak drugačen problem. Naj bo res sonce v življenju vsake osebe in družine! Glejmo sončne in svetle trenutke, ki pomagajo, da gremo naprej kljub še tako težkim trenutkom. kultu ca J _ -K UIT 1 J R A "ovi cl<- '-iT > io°- S 7. STRANI POKLON Po končanem študiju teologije v Gorici je deloval najprej kot župnik v Črnem Vrhu, nato v Vrtojbi, Solkanu in končno v Gorici. Po drugi svetovni vojni je bil imenovan za apostolskega administratorja jugoslovanskega dela goriške nadškofije, a so ga takratne o-blasti dobesedno in sramotno vrgle čez mejo v Solkanu, za kar se mu je novogoriška občinska uprava opravičila 1.1990 s takratnim županom Sergijem Pelhanom. Tako je msgr. Močnik ostal v Gorici, kjer je vse svoje sile posvetil delu z mladimi, saj je bil vzgojitelj tako v malem semenišču kot v bogoslovju, duhovni vodja slovenskih študentov, bil prvi vodja slovenske du-hovnije pri Sv. Ivanu, od leta 1955 dalje pa skoraj 30 let odgovorni urednik Katoliškega glasa in 20 let predsednik CMD, najstarejše slovenske knjižne založbe v Italiji. Goričani ga tudi poznajo kot odličnega profesorja matematike in fizike na slovenskem klasičnem liceju, kjer je veliko let poučeval. Znan je bil tudi kot odličen pevec in pridigar. Prvi je uvedel v mestu uro molitve za duhovniški naraščaj, za katerega se je zelo zavzemal. G. Kragelj je pomembno povedal tudi tole: "Msgr. Močnik je malo pisal, a vse, kar je napisal; je bilo kleno 'n jasno napisano. Vse svoje delo je posvečal Materi Božji, bil je zelo navezan na Sv. goro; tudi v tej luči lahko razumemo njegovo navezanost na Marijino svetišče v Lurdu, kamor je leta in leta vodil romanja bolnikov. Večkrat je pokojni dejal; 'Exempla trahunt! -Zgledi vlečejo!' Zato vam pravim, da se vsi skupaj zgledujmo po liku msgr. Močnika, ki je bil velik in plemenit -oj predvsem pa velik duhovnik!" Vse prisotne je v cerkvi sv. Ivana presenetil obisk goriškega nadškofa j^sgr. Dina De Antonija, ki je zbrane agoslovil v slovenskem jeziku, za kar ga nagradili z gromkim aplavzom. . Je80v° veliko gesto smo razumeli kot javno priznanje pokojnemu msgr. Močniku in vzpodbudo za vztrajanje na nas' poti. Večer je lepo popestrila slovenska vokalna skupina Musicum; sestavljajo jo mladeniči, ki so zrasli v PROF. TATJANA REJEC V DSI duhi ovniji Sv. Ivana. MARGINALIJE K TIGR U O PREŠERNOVI POEZIJI NA DRUGAČEN NAČIN KAJ JE PREŠEREN REKEL O... Društvo slovenskih izobražencev iz Trsta je v sodelovanju s knjižnico Dušana Černeta spet posvetilo enega od svojih tradicionalnih ponedeljkovih večerov problematiki organizacije TIGR. Dne 19. t.m. je ob množični udeležbi (omeniti je treba še posebej prisotnost večjega števila maturantov trgovskega zavoda Žiga Zois) predavala prof. Tatjana Rejec (na sliki) iz Ljubljane, vdova po znanem tigrovskem voditelju Albertu Rejcu, na temo Marginalije kTIGR-u. Ta naslov si je izbrala, ker v tem primeru ni šlo za kako strokovno zgodovinsko analizo, ampak se je predavateljica v svojih izvajanjih oprla predvsem na to, kar je slišala v pogovorih z možem Albertom ter v pogovorih med njim in La-vom Čermeljem. Poleg tega je veliko gradiva črpala iz objavljenih povojnih zasliševanj Alberta Rejca s strani jugoslovanske tajne policije Udbe, o zvezah med TIGR-om, pa tudi drugimi organizacijami, in britanskimi obveščevalnimi službami, pa iz raznih angleških arhivov. Na zanimivem večeru, ki mu je sledila tudi razprava, so bila orisana za- JANEZU POVSETU NAGRADA V CELJU V nedeljo se je v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju zaključil že deseti festival Dnevov komedije. Ob tej priložnosti so med drugimi nagradami za najboljše komedijske dosežke podelili tudi priznanje za "žlahtno komedijsko pero". Priznanje so si enakovredno razdelili doslej še neznani avtor za delo Hotel Evropa, Vinko Moderndorfer za delo Podnajemnik in Janez Povše za delo Ločitev, ki na veder in svetel način obravnava težave mladega zakonskega para. Ločitev, komedija za dva igralca, bo po pravilih celjskega festivala predvidoma uprizorjena v naslednji sezoni prav v Čelju. FOTO KROMA nimiva razmerja in povezave med primorskimi protifašističnimi in domoljubnimi organizacijami, osebnostmi (poleg Rejca so bili omenjeni še Ivan Rudolf, Ivan Marija Čok, Tone Černač, Lavo Čermelj, Danilo Zelen, Just Godnič in drugi) ter med le-temi in britanskimi in jugoslovanskimi tajnimi službami. Pri tem, je dejala prof. Rejčeva, je treba razlikovati med legalnimi in javnimi organizacijami, ki so jim načelovali npr. Josip Vilfan, Ivan Rudolf in Ivan Marija Čok in katerih delo je bilo vsem pred očmi, ter TIGR-om, ki je bila tajna in ilegalna organizacija z izrazito konspirativnim značajem. Cilj je bil sicer isti za vse - združitev Primorcev z ostalimi Slovenci v skupno državo -, načini delovanja pa so bili različni. Različne so bile tudi tajne službe, s katerimi so bili povezani, čeprav niso ne oni razločevali britanskih ne Britanci niso razločevali med njihovimi organizacijami (tega razločevanja nista delali niti fašistična in komunistična tajna policija Ovra in Udba). Tako je vedno rado prihajalo do zmešnjav med različnimi področji delovanja posameznih organizacij in se je med tigrovce vključevalo ljudi, ki so bili ravno tako zaslužni za boj Primorcev, a s TIGR-om niso imeli konkretno opravka. ———— iž Tak je naslov lepe knjige, ki je pred kratkim izšla pri Založbi Mladinska knjiga in nosi tudi podnaslov Poezije in konkordance. Že sam začetek uvoda - predgovora knjigi na pot, ki gaje napisal Jure Zupan, le-ta je knjigo tudi napisal in za tisk pripravil, je dovolj, da je knjigo vredno odpreti in jo prebrati. Takole se glasi: "Prešeren je Slovencem, kar je Shakespeare Angležem ali Goethe Nemcem. Ni nam dal samo poezij, ki so nam vrasle v srce in dušo, ampak je z njimi postavil tudi merilo za lepoto izraza in moč slovenske besede. V Prešernovi poeziji odkrivamo bogastvo njegovih duhovnih in posvetnih opažanj, podoživetih v popolnost vsakega posameznega verza. Zato nista simbol slovenstva le Zdravljica in Krst, temveč cela vrsta verzov, ki jih Slovenci uporabljamo pogosto, velikokrat celo kot 'pregovore'. Koliko Prešernovih verzov je v pogovornem smislu ponarodelo, ne ve nihče. Jemljemo jih za svoje, kar tako, po občutku, ker so nam pisane na kožo: včasih veseli, igrivi in poučni, včasih žalostni, melanholični ali ljubeči, še večkrat bridko resnični, tragični in zajedljivi." K napisanemu ni potrebno veliko dodajati, zato knjigo toplo priporočamo v branje, ker je na slovenskem knjižnem trgu posebnost, dejansko potrebna in sveža novost, saj nam Prešerna in njegove poezije predstavlja na samosvoj, nevsakdanji in predvsem pa zelo prijeten način. Avtor sam pravi, da knjiga ni strokovno pisanje, ampak je ljubiteljsko napisana in to lahko samo pozdravimo. V knjigi je namreč Jure Zupan zbral poleg Prešernovih pesmi tudi njegove izbrane verze, ki so urejeni po abecednem redu samostalnikov, ki jih je Prešeren uporabil pri pesnikovanju. Tako tudi zvemo, da je pri pisanju svojih pesmi Prešeren uporabil skoraj sedem tisoč samostalnikov, med njimi kar tisoč šeststo različnih. Avtor tudi pove, da je navedel le različne Prešernove konkordance. Naj za boljše razumevanje povemo, da beseda konkordanca pomeni po Verbinčevem slovarju tujk najprej skladnost, soglasje, ujemanje, a tudi: slovarček pojmov, imen ali vseh mest, ki se na kaj nanašajo. Jure Zupan tudi knjigi na pot zares ganljivo zapiše, da je vedno znova prebiral Prešernove verze in vedno znova odkril kako novo misel, "kak nov pomen in kak nov biser" in zato lepo zatrdi: "In prav to lepoto bi rad delil z bralci." Vse pesmi, iz katerih je avtor knjige črpal verze in seveda konkordance v njih, so v knjigi Kaj je Prešeren rekel o... tudi objavljene, da se vsakemu bralcu omogoči takojšen vpogled vanje in lepo je tudi dejstvo, ker se je avtor zanimive knjige držal pravila, da je vedno skušal zajeti celotno misel verza. Vsak ljubitelj Prešernove poezije in slovenskega jezika se bo ob prelistavanju konkordanc neizmerno zabaval, saj je to radoživo branje, ki ti na nevsiljiv način prikaže Prešerna z druge strani, odkriva njegovo veliko znanje, genij pesnika z veliko začetnico in predvsem pa velikega poznavalca našega materinega jezika. Pri vsakem geslu je navedena tudi pesem, iz katere je potem naveden verz ali so verzi vzeti. Jasno je, da so konkordance navedene po abecednem redu in gredo od gesla "Abderit" do gesla "župan". Za 177 strani je teh konkordanc in koliko lepote in bogastva je v njih! Vzemite knjigo v roke in berite! To je knjiga, na katero ne sme sesti prah! Za konec še zares naključno izbrano geslo: kupa, kupica in samo prva navedba-verz iz Prešernove pesmi Kadar previdi, ki se glasi takole: "Ne bom več tebe pil, solz grenka kupa!" Knjigo je zgledno uredil Aleksander Zorn, resnobno, a sodobno opremil Jure Jančič, grafično opremil Peter Milkič, natisnila pa Mladinska knjiga v Ljubljani. 1 |UP ZAŠČITNI ZAKOIN ALI REŠITEV V DOBI NORIH KRAV Jakec: Glej, tu ne gre! Na enkrat zgineš jen te ni. Ledje čakajo, de be kešno rekitebe p( j nj jen nj jeku ne sme bit! Se posebej zdej, ki je taljanski senat razpravljal jen tedi odobril zaščitni zakon jen so ledje tjele znet, kej midva mislenva ued te zadeve. Mihec: Mah, jest mislen kuker sen mislu, keder je bil zakon odobren v poslanski zbornici. Jakec: Se prave? Mihec: Neč, de je blo očitno, de če mogH, bi tudi mersikešni senatorji U('dstrank leve sredine volili pruti zaščitnemizakoni, jen pruti Slovencen. So mečkali jen se motali, senatorjev nej blo u dvorani, keder be moreli zenčent, jen teku dalje. Kej čješ, ani jen drugi, desnica ma tedi levica, so ner-ili bolj revno figuro, pej nej praveju petič al Budin kar čjejo. Se mi je zdje-°, de smo u cejti Vida lita, ki mu je stalo so Sa podpireli tedi slovenski fd/e, ma prej ku vse je bil Tatjan jen ce bi muogo, be vse tiste, ki niso ble 'nternacionalisti jen niso bliprpravljeni z# tajit, de se lehko tedi po slovensko v/erje u Stalina jen Lenina, utopo u žli-ci vode, še posjebej pej, če si vjervo u itota.Sej se zna, de je ponudo ledi ° oroženo pomuč, če be blo zeres ne-de bi Titova vojska nezaj poskusa prit do Trsta. di> ^a^CC: Ma' deJ' ki živiš! Tu je blo pje-ZdSefH ue^ (ega. Cajte so se menjeli. /e V u združeni Evropi, jen EU sPrejela cjelo vrsto listin jen doku- mentov, ki čjejo zaščitet manjšine. Našo jen use ostale. Italja pej se ne mure djelet, de neč ne vej, sej jemejo predsednika evropske komisije Prodija, de jeh spoune, na dolžnosti, ki jih jemejo. Mihec: Muj Buh, Jakec! Kerko kret sen ti rjeko, de eno so dolžnusti, drugo je radovoljno izpolnit te dolžnusti jen trečje je politika. Eno je, če je dolž-nust-u ten primeri odobritev zakona -opravljena ses pametjo jen sez srčen, drugo pej, če spravejo pod streho zakon sez veliko martro jen ses figo u varšte. Na konce pej še ugotovit, de je tu prouzeprov zakon, ki nen garantira doste zaščite... edino, kar je dobrega, je tu, de priznava Benečane, ma kaj, ku u isti sapi prave, de muerejo občinski sveti dolučet, če bojo tle al ten Slovenci jemeli pravico zaščite al pej ne. Keku bo tu zgledelo, pej se že vide, če suedemo po Cedadi, Rezji, Gorici jen teku neprej! Kar se pej tiče tistega, de ki živin, jen de je pešalo vre 50 Ijet,... perjatu, glej, ki se ni menjelo neč! Jakec: Eh, je menjelo, je... na slapše. Ti se spouneš, kašna vera, kašna volja je bla u led jeh hitro po tej vojski? Rajši pod hudiča, kuker pod Italjo!, so pra-vli. Že zdej se vide na kešnem staren skednji, de u velikih črkeh sez minjem piše HOČEMO JUGOSLAVIJO. De bi zdej kešen kej napiso na zid, si lehko misleš... kvečjemi se poskuse nerdet ano polglasno zborovanje, tako na pou, de ne bi zgledelo, de smo jezni... jen predvsem, de keder nem na deže- li povjejo, de se bojo nejšli tudi za potrebe manjšine ani soudki, lehko rečemo:... zdej se lepo mirno razidemo..., kuker de be se prej klali. Mihec: Eh, še jememo manifestacije, še! Naša mladina še vjerje u ideale, še je prpravljena jet na cesto sez transparenti, še... Jakec: Še... kaj?! Ma bejži, bejži! Nan-karane poštene pat ulje ued policije ni blo na plači, terko nes upoštevajo. Mihec: Mislen, de be mogli menjet taktiko. Pavšič, ki jema prjatle med našo jen njihovo jen uno levico be mogu reč Pahorji, poslušme Sergij, zdej ti lehko povjen... pomisli... Kučan jen Mesiš lani u gledališči, Drnovšek jen Račan pred kešnin tjednen u termah, naši deželni Levi demokrati pri predsedniku Združene liste socialnih demokratov Borutu Pahorju u Ljubljani...,Drnovšek, ki pride u Rim, Fassi-no, ki bo črjez kešen tjeden v Ljubljani... ben, ti moji perjatli djelejo ne ten, de se nerdi eno čezmejno regijo dal Keršo al Karšo. Tle so veliki soudi jen interesi. Zekaj čemo prvoščit samo Jureti? Jakec: /a, in kaj bi muogo reč Ser- g'P Mihec: Mah, ...be lehko rjeko... "khm, khm, khm... kaj bo pej rjeko Gombač?" Jakec: Ja, ma keku be zgledo ta načrt? Mihec: Lehko! Naši dvje krovni organizaciji obljubejo zgoraj omenjenin, de organizirajo manifestacijo ne za rešavanje slovenskih šul, za izplačilo zaostalih javnih prispevkov, za vidljivost slovenske televizije u Trste in na Kraše, ne za pravice javne rabe slovenščine na uradeh jen pred oblastjo, ne za ano teh stvari, za katere se borimo vre od pantiveka,... ma za istrsko evroregijo. Jen tu vržejo na vago. Če čjeste, de ves podpremo u ten načrti razprodaje, dejte nen doste soudo, ke mi jememo SLORI, Glasbeno matico, šulu v Spetre, knjižnico jen Primorski dnevnik jen se zna... vse košta. Tedi naša podpora istrski evroregiji košta, jen plačajte! Jakec: Tu se mi pej zdi an stršno šempjest načrt! Ma povej mi rajši, kan pej spadejo nore krave sez naslova? Mihec: A, ta je pej Ijepa. Tu be bla alternativa za preživetje naših ustanov, če tista ued istrske regije ne be šla sku-zi rešeto od Jureta. Teku je s ten. Uni dan se je po dougen cajti tle po Trste prkazo Suadam. Keder so ga sreče// jen ga vprašali, kaj djela, je rjeko, de jema neke opravke tle u meste. Ma sen zvje-do, de se je srečo sez Pavšičen, de bi mu predlago način, keku bi manjšina lehko financirala svoje delovanje jen be še kej ostalo. Jakec: Me še zmeren ne zastuopen, zekaj be mogle pomagat nore krave. Mihec: Lehko. Teku je rjeko. Zaradi boljezni norih krav mesu ne gre več u promet. Edini golaš, ki se kuha, je volilni. Zdej, če bi manjšina zečenla ponujet u mesnicah mesu od kamel, ki se zna, de niso nore, be tu mesu šlo za slast, jen manjšina, ki bi kamele uvozila za an črn an bjeu sez Kenje, kemer je uen vido ano veliko farmo ued kamel, bi bil tak zaslužek, de noben Safti ne be nerdo takega gira ued soudo. Jakec: Kamele niso nore, ma ti pej si malo šempjest! Ta načrt se mi zdi še bolj štrambest kuker uni. Sej se zna, de kamele niso nikoli žejne, mene pej se pr mesi dopade popit an glež al pej dva vinca jen kuker mene tedi drugen zdravim ledjen. Po mojen ne bo nuben kupavo tega mesa u Strahe, de ne be bli več žejni. Jen polej, če prou pomi-slen... prvič čujen, de bi u Kenji jemeli kamele. Mihec: Ma ti prou nimeš an melk podjetniške žilce. Jakec: Ne, jest sen še po staren. Rajši vrabca u pesti, kuker goluba na strehe! Mihec: A, eko, ki sen te ulovo! Tedi ti si za zaščitni zakon u varšte jen Slovence u muzeji! 7 ČETRTEK, 22. FEBRUARJA 2001 8 ČETRTEK, 22. FEBRUARJA 2001 IN MEMORIAM MSGR. MARIJAN ŽIVIC Pred slabima dvema letoma smo mu posvetili priložnostni članek ob 80-letnici, v nedeljo, 18. t.m., pa se je med slovenskimi ljudmi na Tržaškem razširila boleča vest, da je v 82. letu starosti v domu Livia leralla na Padričah, kjer je živel že pet let, umrl dolgoletni bazovski župnik, nekdanji dekan in častni kanonik msgr. Marijan Živic. Msgr. Živic je bil ena tistih markantnih osebnosti, ki so v desetletjih po drugi svetovni vojni zaznamovale zgodovino slovenske narodne skupnosti na Tržaškem, s posebnim ozirom na njen katoliški del. Rodil se je 6. avgusta 1919 pri Sv. Ivanu v Trstu. Osnovno šolo in učiteljišče je opravil v Trstu, zatem pa ga je učna pot peljala najprej v koprsko malo semenišče, nato pa še v gori-ško bogoslovje. 30. maja 1942 je bil vTrstu posvečen za duhovnika. Novo mašo je daroval v rojstnem kraju pri Sv. Ivanu (ob tisti priložnosti je nagovor imel dr. Jakob Ukmar). Avgusta istega leta je nastopil službo v slovenski Istri, kjer je bil župnik v Sočergi in Movražu. Iz Istre je moral bežati leta 1944, ker so mu stregli po življenju. S pomočjo dobrih ljudi je šel najprej v Koper, zatem pa v Trst. Umaknil se je v Furlanijo in nato še v notranjost Italije, v Como. Po bivanju v begunskem taborišču v Riccioneju se je junija 1945 vrnil v Trst. V prvem povojnem obdobju je nekaj časa pomagal na Repenta-bru, zatem je bil od leta 1946 do leta 1948 duhovni pomočnik na Opčinah. 28. Julija istega leta se je začelo pokojnikovo večdesetletno župnikovanje v Bazovici, ki je povezano z njegovo vsestransko dejavnostjo ne le na verskem in duhovnem, ampak tudi na kulturnem in družbenem področju. V tem času je nekaj let vodil openski dekanat, leta 1967 pa je bil imenovan za častnega kanonika tržaškega stolnega kapitlja. Do upokojitve je bil tudi katehet na slovenskih šolah. Msgr. Marijan Živic je v Bazovici ostal do leta 1996, ko je župnijo prepustil sedanjemu dušnemu pastirju g. Žarku Škerlju, sam pa se je umaknil v dom Livia leralla na Padričah, kjer je tudi praznoval svoj 80. rojstni dan in kjer je v nedeljo, kot že rečeno, v jutranjih urah umrl. Povojno delovanje msgr. Ži-vica je večplastno, sicer pa so verska, kulturna, glasbena ter vzgojna in socialna dejavnost med seboj tako povezane, da jih v bistvu ni mogoče ločevati. Vse skupaj je bilo prežeto z globoko predanostjo vrednotam slovenstva in krščanstva, ki so bile pokojnikovo življenjsko vodilo. Prizadevni župnik je poskrbel, da so župljani, tako tisti v Bazovici kot tisti na Pesku, Padričah in v Cropadi, zahajali v lepe in urejene cerkve. Dal je tako popraviti in olepšati že obstoječe cerkve, na novo pa je dal zgraditi župnijsko cerkev na Pesku, ki jo je poslikal znani umetnik Tone Kralj. Že ob prihodu v Bazovico pa je vpeljal vsakoletno mašo zadušnico v spomin na bazoviške junake, ki jih je fašistični režim dal ustreliti leta 1930. Msgr. Živic je imel še posebej pri srcu skrb za mladino, pri čemer si je prizadeval, da bo imela na razpolago take oblike i razvedrila, ki bodo prispevale k osebnostni rasti in k utrjevanju pozitivnih vrednot. Tako je skupaj z dr. Jožetom Prešernom že leta 1948 ustanovil podporno društvo Slokad. Društvo je priredilo vrsto poletnih kolonij za otroke, najprej v Kanalski dolini, Furlaniji in Venetu, nato pa v nekdanji policijski vojašnici v Dragi. Sad Živiče-vega dela za mladino je tudi bazovska kinodvorana, ki je bila zgrajena leta 1950, obnovljena pa leta 1990. Kot vnet častilec danes blaženega škofa Antona Martina Slomška pa je leta 1964 dal zgraditi Slomškov dom, ki je še danes eno od pomembnejših središč verskega in prosvetnega življenja tržaških Slovencev s posebnim ozirom na mladino. Še tretje področje je videlo neutrudno dejavnost pokojnika: to je področje cerkvene in narodne glasbe in petja. V Bazovici je vsestransko podpiral domači cerkveni zbor in v njem tudi sam pel. Po njegovi zaslugi ter po prizadevanju nekaterih staršev se je v drugi polovici 60. let oblikoval otroški zbor, ki seje poimenoval po blaženem škofu Antonu Martinu Slomšku, katerega 30-let-nico neprekinjenega delovanja so praznovali konec lanskega leta. Msgr. Živic je bil tudi soustanovitelj in odbornik Zveze cerkvenih pevskih zborov in je vedno rad priskočil na pomoč pri njenih pobudah. Ravno v Bazovici je namreč leta 1970 potekal tisti znameniti sestanek glasbenikov in kulturnih delavcev iz Slovenije in zamejstva, na katerem so začrtali ! smernice delovanja na področju cerkvene glasbe. Zaradi mnogoterih zaslug na tem področju je leta 1997 prejel tudi posebno priznanje ŽCPZ. Z msgr. Marijanom Živicem odhaja še eden tistih stebrov verskega in kulturnega življenja tržaških Slovencev po ! drugi svetovni vojni. Upamo si trditi, da brez takih osebnosti, kot je bil pokojnik, bi bila danes naša skupnost duhovno veliko siromašnejša, kot dejansko je. Rajnega msgr. Živi-ca, ki je med drugim s pisanjem neštetih člankov veliko prispeval za naš dobri tisk, bomo ohranili v trajnem, lepem, predvsem pa hvaležnem spominu. Bratu Lucijanu in ostalim svojcem pa ob težki izgubi izrekamo iskreno in občuteno sožalje tudi v imenu uredništva in uprave Novega glasa. TRŽAŠKI POLITIČNI UTRIP KONEC PREJŠNJEGA IN V ZAČETKU TEGA TEDNA RAZLIČNE OCENE O ZAŠČITNEM ZAKONU, VRSTA SLOVENSKIH POIMENOVANJ ULIC IN TRGOV V prejšnjih dneh so se v Trstu zvrstile številne ocene raznih političnih strank v zvezi z nedavno sprejetim zakonom za zaščito slovenske manjšine v italijanskem senatu. Že dan po sprejetju, se pravi v četrtek, 15. t.m., sta istočasno bili tiskovni konferenci, ki so ju pripravile krovni organizaciji SKGZ in SSO ter stranka Levih demokratov. V naslednjih dneh pa so si kar sledile tiskovne konference in druge pobude, ki so jih organizirale Slovenska skup- nost, Oljka, Nacionalno zavezništvo in druge politične sile, oglasile pa so se tudi nekatere ustanove, kot npr. Glasbena matica. Splošna ocena sprejetja zakona je vsekakor pozitivna, saj po mnenju večine predstavlja zgodovinski dogodek ne le za manjšino, ampak za celotno deželno stvarnost, za Trst in za naš obmejni prostor. Zakon tudi ne prinaša nobenih privilegijev, pač pa, kot sta npr. podčrtala tržaški župan Riccardo FABIO GERGOLET GOST ČASNIKARSKEGA KROŽKA O VLOGI IN LASTNOSTIH POSEBNEGA DOPISNIKA Časnikarski krožek, ki deluje v okviru Mladih v odkrivanju skupnih poti in Slovenskega kulturnega kluba, nadaljuje s svojimi bogatimi in zanimivimi srečanji, na katerih mladi pisci odkrivajo razne plati časnikarskega dela. Tokrat je bila na vrsti figura posebnega dopisnika, o kateri je široko govoril Fabio Gergolet, ki se je v zadnjih časih mudil v Turčiji, kjer je odkrival problem kurdskih priseljencev, saj je to vprašanje trenutno izredno pereče v Evro- pi, kamor se Kurdi zatekajo pred turškim etničnim čiščenjem. O tem in o marsičem drugem je torej stekel pogovor na srečanju v četrtek, 15. februarja. Udeleženci tečaja so gosta veliko spraševali, razvil se je tudi pogovor o avtonomiji časnikarja in o objektivnosti medijev. Naslednje srečanje bo v četrtek, 15. marca, ko se bodo udeleženci tečaja srečali z Danijelom Devetakom in se z njim pogovorili o izbiri naslova pri člankih. " <|C) llly in senator Fulvio Camerini, priznava Slovencem pravice in je uravnovešen. Po mnenju tržaškega škofa Evgena Ravigna-nija pa zakonska zaščita lahko bolje jamči izvajanje pravic (ki jih država ne podeljuje, ampak priznava, je podčrtal škof v svojem sporočilu) in prispeva k sožitju med različnimi kulturami v obojestranskem spoštovanju in slogi. Povsem nasprotnega mnenja so pri Nacionalnem zavezništvu. Na skupščini, ki jo je v soboto, 17. t.m., priredila mladinska sekcija te stranke, je poslanec Roberto Menia ponovno poudarjal, kako zakon prinaša privilegije pripadnikom slovenske manjšine v primeri z njihovimi italijanskimi sodržavljani. Skrajno desničarsko gibanje Forza nuova pa je za prihodnjo soboto, 24. t.m., napovedalo shod proti dvojezičnosti, nanj pa je povabilo tudi nemške neonaciste. V vrstah slovenske manjšine pa je v ospredje stopila nuja, naj italijanska vlada že pred koncem svojega mandata, se pravi že pred bližajočimi se volitvami, izda izvršilne norme. Teh je potrebna zlasti Glasbena matica, ki ji 15. člen zakona omogoča podržavljenje preko oblikovanja avtonomne slovenske sekcije tržaškega konservatorija. Sicer je ob splošnih pozitivnih ocenah treba omeniti previdno in tudi kritično zadržanje Slovenske skupnosti, ki zakon sicer pozdravlja, a istočasno opozarja, da se pravo delo za njegovo izvrševanje šele začenja. SSk opozarja tudi na številne nedorečenosti zakonskega besedila in tudi s svoje strani podčrtuje pomen čimprejšnjega oblikovanja izvršilnih norm. Sicer so bili prejšnji dnevi za tržaške Slovence pomembni tudi z drugačnega vidika. V ponedeljek, 19. t.m., je tržaški občinski odbor uradno poimenoval 55 ulic in trgov. Kar 24 ulic, trgov in krajev bo poimenovanih po slovenskih osebnostih oziroma bodo ponovno dobili stara slovenska ledinska imena. Tako se bo npr. glavna proseška ulica imenovala po Primožu Trubarju, odsek Furlanske ceste, ki gre skozi Kontovel, pa po Ivanu Cankarju. Med drugim bodo nekatere ulice na Kontovelu in na Opčinah poimenovali npr. po Antonu Aškercu, Zorku Jelinčiču, Jaki Štoki, Andreju Zinku, Andreju Budalu idr. Načrt o poimenovanjih je pripravila komisija občinskega odbora za toponomastiko, ki ji predseduje podžupan Roberto Da-miani, njen član pa je tudi književnik Miroslav Košuta. NATEČAJI SLOVENSKEGA KULTURNEGA KLUBA OB SLOVENSKEM KULTURNEM PRAZNIKU LETOS MANJŠA BERA PRISPEVKOV Slovenski kulturni klub je tudi letos priredil svoj že tradicionalni literarni, likovni in fotografski natečaj ob slovenskem kulturnem prazniku. SKK prireja ta natečaj že vrsto let z glavnim ciljem, da se v naši skupnosti odkrijejo mladi talenti in da se jim tako omogoči nastop v širši javnosti. Nagrajevanje je potekalo v soboto, 17. t.m., v Peterlinovi dvorani vTrstu, nagrade pa so prispevale Zadružna kraška banka, draguljarna Malalan in založba Mladika. Na žirijo fotografskega natečaja, ki stajo sestavljala Marjan Jevnikar in Peter Cvelbar, je dospelo 14 izdelkov, ki so bili po mnenju ocenjevalcev na več kot zadovoljivi ravni. Prvo nagrado je prejela Vanja Glavina, drugo Veronika Sancin, tretjo nagrado pa sta prejela ex-aequo Martin Maver in Peter Jevnikar. Udeležba na letošnjem likovnem natečaju je bila precej skromnejša: le štirje avtorji so poslali šest prispevkov. Žirija, ki sta jo sestavljala Magda Tavčar in Štefan Pahor, se je odločila, da zaradi preskromnega števila udeležencev in prevelikega starostnega razpona med njimi podeli le drugo nagrado, ki je šla Jani Pečar. Prof. Marija Cenda Klinc in prof. Neva Zaghet, ki sta sestavljali komisijo za literarni natečaj, pa sta pregledali vsega skupaj osem prispevkov petih avtorjev. Pravzaprav bi mora- H FOTO KROMA lo biti prispevkov devet, avtorjev pa šest. Zgodilo se je, da je svoje pesmi poslal tudi osnovnošolec Andrej Brešan iz Ločni-ka pri Gorici. Ker je le-ta premlad (natečaj je namenjen v glavnem višješolcem), njegovega prispevka niso upoštevali, vsekakor pa je bil deležen posebne omembe. Od ostalih prispevkov pa po mnenju žirije niti eden ni bil tako dovršen, da bi si zaslužil prvo nagrado, tako da so na sobotnem večeru podelili le drugo in tretjo. Drugo nagrado je prejela Katja Vončina iz Gorice za dramski tekst z naslovom Zabava, tretjo nagrado pa Zulejka Pa- skulin iz Trsta za lirsko črtico z naslovom V viharni noči. Udeleženci so si lahko ogledali likovne in fotografske izdelke na priložnostni razstavi, prisluhnili pa so tudi recitacijam odlomkov literarnih del, ki so jih podali Matteo Dimai, Mira I Fabjan, Aleš Ferluga, Jasmin Risegari, Lavinia Škerlavaj in Tomaž Susič. To jim je dalo tudi možnost glasovati za nagrade občinstva. Le-te so šle Martinu Maverju za fotografijo, Fabiu Grilancu za likovni izdelek, nagrado publike za literaturo pa je prejelo delo z naslovom V lugendstilu. Šifra Cvetko, pod katero je delo prispelo ži- riji, skriva imena treh mladih goriških avtorjev: Davida Ban-dellija, Matjaža Klemšeta in Petra Gusa. Pri SKK so se tako letos morali sprijazniti z manjšim številom prispevkov kot sicer. Na to dejstvo je v svojem posegu opozorila tudi mentorica kluba, prof. Lučka Susič (ki je tudi povezovala večer). Pri tem je omenila novi natečaj iz Sklada Nade Per-tot, ki se ga je pred časom udeležilo večje število višješolcev, in opozorila, da bi v prihodnje v sklopu SKK veljalo razmisliti o kaki novi obliki praznovanja dneva slovenske kulture. ■ iz TRŽAŠKA SKUPNA PREŠERNOVA PROSLAVA V ROJANU V EVROPI GOLEGA TRGA MORAMO MALI NARODI SAMI SKRBETI ZA SVOJ OBSTOJ PREŠERNOVA PROSLAVA V SKEDNJU OB KULTURNEM PRAZNIKU TUDI POKLON SLOMŠKU OBVESTILA SLOVENSKO STALNO gledališče. Federico Garcia Lorca, Krvava svatba. Avtorski projekt Damirja Zlatarja Freya. Ponovno na programu izven abonmaja. V petek, 23. t.m., ob 20.30; v soboto, 24. t.m., ob 20.30; v nedeljo, 25. t.m., ob 16. uri. Predstava traja 75 minut. Rezervacije sprejemamo od 10. do 14. ure, tel. št. 040 362542. SLOVENSKO STALNO gledališče. Boris Kobal, Allegro...ma ne preveč. Kabaretna monodrama v interpretaciji Borisa Kobala, glasba Miran Košuta. V ponedeljek, 26. februarja, ob 20.30. Rezervacije sprejemamo od 10. do 14. ure, tel. št. 040 362542. DRUŠTVO SLOVENSKIH izobražencev bo v ponedeljek, 26. t.m., gostilo igralca ljubljanske Drame Branka Gruberja, ki bo recitiral monodramo Žarka Petana. Začetek ob 20.30. Vabljeni! SLOVENSKA VINCENCUEVA konferenca in Klub prijateljstva vabita k uri molitve za duhovne poklice, mladino in družine, 1. marca, ob 18. uri v barkovljansko cerkev. KLUBPRIJATEIJSTVA bo imel izjemoma sestanek že v torek, 6. marca, ob 16. uri v Peterlinovi dvorani v ul. Donizetti 3. Vabljeni vsi, ki jih zanima Sv. pismo, kajti z g. Jožetom Špehom bomo tokrat razpravljali o temi: Ali se današnje besedilo svetopisemskih knjig razlikuje od najstarejših najdenih zapisov? DRUŽINSKO SV ETOVANJE v Ma-rijanišču na Opčinah. Vsak četrtek od 16.45 do 17.45 od 11. januarja naprej mlade družine lahko dobijo nasvete in informacije glede družinske stvarnosti. Svetovanje bodo nudili zdravnik-ginekolog, babica, mati več otrok in duhovnik. Vhod z dvorišča, prvo nadstropje. V tej uri je mogoče tudi poklicati na tel. štev: 040 2159882. DAROVI ZA KARITAS v Ajdovščini: V.F. 30.000 lir; N.N. 50.000 lir; N.N. 100.000 lir. ZA MARIJIN dom pri Sv. Ivanu: Laura Parovel v spomin na Pinota Marsiča 20.000 lir. ZA ROJANSKI cerkveni zbor daruje Diomira Fabjan 50.000 lir v hvaležen spomin na starše. ZA SLOMŠKOV dom v Bazovici: v hvaležen spomin na pokojnega msgr. Marijana Živica daruje Hedvika Kavčič 50.000 lir. ZA CERKEV v Bazovici: v hvaležen spomin na gospoda Marijana Živica darujejo Peter, Mirella in Valentina Merku ter Margi, Primož in Igor Merku 200.000 lir. Ostali darovi prihodnjič Župljani Peska in Bazovice se ob smrti dolgoletnega župnika g. Marijana Živica iskreno zahvaljujemo za vse dobrote in milosti: spominjamo se ga v molitvah in mu želimo bogato božje plačilo pri Bogu v nebesih. Bratu Lucijanu in vsem sorodnikom naše krščansko sožalje. Slovenska župnijska skupnost in odbor Marijinega doma pri Sv. Ivanu se klanjata spominu na msgr. Marijana Živica, Svetoivančana in bivšega predsednika odbora Marijinega doma. Bratu Lucijanu in ostalim svojcem pa izrekata iskreno in občuteno sožalje. Člani in članice Slovenske Vincencijeve konference izrekamo globoko sožalje sorodnikom in sobratom ob bridki izgubi msgr. Marijana Živica. Zveza cerkvenih pevskih zborov se s hvaležnostjo spominja msgr. Marijana Živica, svojega dolgoletnega odbornika in soustanovitelja, vnetega gojitelja slovenskega petja in organizatorja. Bratu, družini in sorodnikom izražamo iskreno sožalje. POPRAVEK V prejšnji številki smo v članku o dnevu odprtih vrat naših knjižnic pomotoma zapisali ime ene od knjižničark Narodne in študijske knjižnice. Ni šlo za Gabrijelo Bezin, marveč za Gabrijelo Caharija. Prijateljici Gabrijeli se za lapsus iskreno opravičujemo, obenem pa ji voščimo, da bi še naprej uspešno opravljala knjižničarski poklic. Cerkveni pevski zbor od Sv. Ivana v Trstu se klanja spominu na prijatelja Svetoivančana G. MSGR. MARIJANA ŽIVICA, na čigar novi maši 1.1942 je tudi sodeloval s svojim petjem. Bratu Lucijanu, našemu pevcu, in vsej njegovi družini pa naj gre iskreno in občuteno sožalje. Trst, Sv. Ivan, 79. februarja 2001 -p Spokojno je preminil msgr. MARIJAN ŽIVIC Žalostno vest naznanjajo brat Lucijan z ženo Arianno, nečaki Maria Teresa, Paolo z ženo Costanzo, pranečaki Chiara, Gabriele in Anna ter ostalo sorodstvo. Posebna zahvala naj gre ravnateljstvu in vsemu osebju doma leralla. NA POKOJNIKOVO ŽELJO NAMESTO CVETJA DARUJTE V DOBRODELNE NAMENE. Trst, 20. februarja 2(K)1 MATJAŽ RUSTJA Rojanski cerkveni pevski zbor, Koncertna pobuda Rojan, KŠD Rojanski Krpan in Glasbena matica (katere sedež je od lanske jeseni v Rojanu) so priredili v nedeljo, 18. februarja, proslavo z naslovom Prešeren - včeraj, danes, jutri. Posrečeno poimenovanje letošnje proslave v čast slovenskemu geniju poezije in slovenski kulturi nasploh je želelo podčrtati dejstvo, daje Prešeren pesnik za vse čase in da ostaja iz preteklosti v prihodnost trdno zasidran v naši zavesti. Mladi rodovi pa so v nedeljo dokazali, da je Prešeren še kako aktualen, tudi (in prav posebno) v svetu, ki je za iskreno čutenje pripadnosti narodu vse bolj gluh. Zastor proslave je dvignila Vrabčeva Zdravljica v izvedbi cerkvenega zbora, takoj zatem pa je stopila pred mikrofon slavnostna govornica prof. Diomira Fabjan Bajc. Najprej je čestitala vsem rojanskim društvom, da so se ob tej priložnosti združila in tako pokazala, da hočemo preživeti tudi v nelahkih pogojih italijanskega predmestja. V razmišljanju je izpostavila predvsem dejstvo, da del uase manjšine vse manj goji in vrednoti slovensko kulturo in skrb za jezik, da tako torej vse olj vdira v naš prostor italijan-scina; Na stranpota so nas že vodili nekateri veljaki, ki so FOTO KROMA hoteli raj na zemlji, pa tudi danes se Evropska zveza vse manj posveča enakopravnosti in rasti vseh evropskih kultur, ker nezadržno sili v interese multinacionalk in golega trga. Pozabila je, da je sama posvetila letošnje leto vsem evropskim jezikom in posebno zaradi tega moramo mali narodi sami skrbeti za obstoj in za vsakodnevno izpričanje le-tega. Prav to nam je že pokazal veliki France, ki je bil manj-šinec svobodnih misli v slovenskem narodu. Zaradi tega je trpel, bil zapostavljen in zaničevan, njegovo trpljenje pa je rodilo Zdravljico. V njej dobimo vse, kar mali narod potrebuje za obstoj, da postane torej kulturen in samozavesten subjekt v družbi vseh svetovnih narodov. Ni pa slučaj, da je Prešeren opeval vključevanje in polno sodelovanje z bližnjimi in daljnimi sosedi komaj v sedmi kitici Zdravljice; menil je namreč, da se mora narod najprej sam utrditi in razviti, šele potem lahko seže v roko prav vsakomur. Še danes lahko (žal) kličemo s Prešernovimi besedami edinost, sreča, sprava k nam naj nazaj se vrnejo... še tega nismo dosegli, kaj pa šele vse ostalo. Program proslave se je nadaljeval z branjem odlomkov iz nagrajenih del prvega literarnega natečaja Rade Pregare, ki so ga lani priredili Krpanovci. Brana besedila so povezovale glasbene točke Paola Bembija in Martine Feri, Tamare Stane-se in Nataše Gregori, Stefana Bembija in Marka Sancina, pa harmonika Adama Selja in komorna skupina violončelov Glasberje matice pod vodstvom Petra Filipčiča. Poleg literarnih del Petra Jevnikarja, Mitje ter Matjaža Suhadolca, Mattea Dimaia in Matjaža Kodriča sta nastopili še Vesna Hrovatin in Meta Starc s prizorom Lajna kontovelskega rojaka Alojza Cijaka in tako ironično obdelali kulturno delovanje v naših vaseh. Spored je povezovala Metka Kuret, večer pa je zaključil sre-čolov za slovenske misijonarje. IVAN ŽERJAL Dom Jakob Ukmar in Kulturno društvo Ivan Grbec iz Skednja ter Prosvetno društvo Kolonkovec že vrsto let združujejo sile in prirejajo skupno proslavo praznika slovenske kulture. Tako je bilo tudi letos, ko se je v nedeljo, 18. t.m., v dvorani društva Grbec v Ške-dnju zbralo res veliko število ljudi, da bi prisostvovali proslavi, ki je bila letos v znamenju počastitve blaženega škofa Antona Martina Slomška. Društvena knjižnica je za to priložnost priredila Dan odprtih vrat z majhno, a pomenljivo razstavo Slomškovih del (med katerimi velja omeniti izdajo Blaže-ta in Nežice iz leta 1857). Na to temo je bil tudi uglašen slavnostni govor Marka Tavčarja Soči Zoran Madon in drugi občinski funkcionarji, predstavniki družbe Salonit in ministrstva za okolje in prostor. Na zboru prebivalcev, prišlo jih je okoli 600, je župan Zoran Madon opozoril, da Salonit nima dovoljenja za sežiganje odpadkov in da se država do te problematike obnaša vzvišeno m samovoljno. Zaradi tega bo občina Kanal ob Soči začela prek sodišč spodbijati nekatere uredbe in pravilnike. Kljub takim navedbam in opozorilom pa je državni sekretar v ministrstvu za okolje in prostor Radovan Tavzes vztrajal, da se lahko vse količine živalskih maščob oz. loja sežgejo v cementnih pečeh, kajti ta energent je po njegovem čistejši od mazuta, ki ga kot energetski vir uporabljajo v Salonitu. Med razpravo so udeleženci opozarjali na pretekle in sedanje razloge za nezaupanje do vodstva Salonita in na tuje ugotovitve o škodljivosti sežiganja odpadkov v cementarnah, kjer peči spreminjajo v sežigalnice. Po sklepu, sprejetem na zboru prebivalcev Kanala ob Soči in okoliških naselij, bodo o sežiganju odpadkov v Salonitu Anhovo odločali na referendumu. Z zaskrbljenostjo pa so navedli podatek, naj bi za azbestozo, katere izvor je bil v Salonitu, doslej zbolelo že 1.150 ljudi. Prebivalci Anhovega, Deskel, Kanala ob Soči in drugih tamkajšnjih naselij naj bi obolevali še najmanj 30 let. ■ M. Po analizi, ki so jo napravi- li v Inštitutu za varovanje zdravja v Ljubljani, alkoholizem povzroča mnogo prezgodnjih smrti v Sloveniji. S porabo 11, 4 litra alkohola na prebivalca letno je država med prvimi na lestvici porabe v Evropi. Akcije proti alkoholizmu - upoštevana je predvsem poraba žganja in drugih žganih pijač - so bile dolgo obdobje deležne prej posmeha kot pa resne splošne podpore. Šele v novejšem času kaže, da se širša javnost "prebuja". O posledicah alkoholizma je dr. Marjetka Hovnik-Kerš-manc zbrala in analizirala podatke, ki zaskrbljujejo. Ugotovila je, da je s pretiranim uživanjem alkohola povezanih približno devet odstotkov vseh bolezni, od tri do deset odstotkov vseh smrti med prebivalstvom ter petnajst odstotkov izgubljenih let potencial- nega življenja pred dopolnjenim petinšestdesetim letom starosti. Seveda pa je zaradi pretiranega in torej škodljivega uživanja alkohola ogrožena tudi sreča ne le pivcev, temveč tudi vseh, ki z njimi živijo. V Sloveniji je zradi alkohola v obdobju od 1987 do 1996 vsako leto povprečno umrlo 522 ljudi, starih 15 letin več, oziroma 33 na 100.000 prebivalcev te starosti. To je pomenilo tri odstotke vseh smrti; kar 75 od- i stotkov teh smrti je odpadlo na moške, ki so povprečno imeli tudi trikrat večje tveganje zanje kot ženske. Toda povečevalo se je in se še nadalje povečuje tudi število žensk, ki umirajo zaradi sindroma odvisnosti od alkohola. Kljub omenjenim ugotovitvam o posledicah alkoholizma pa se zdi, da v Sloveniji ni nikogar, ki bi ta pojav uspel vsaj zajeziti. ———— M. DOBRI ODNOSI SE OBRESTUJEJO V Novi Gorici predstavljajo nove pobude, projekte in dejavnosti za splošno ovrednotenje in napredek tega mesta, ki čedalje bolj opravlja tudi vlogo središča Goriške oziroma Posočja. Z nekaterimi od novosti obeležujejo tudi bližnjo 1000-letnico prve pisne o-membe Solkana, Gorice in Goriške. V duhu dobrih odnosov med Slovenijo in Italijo, ki imajo dobre obete zlasti po sprejemu zaščitnega zakona za Slovence v Furlaniji-Julijski krajini, so potekali pogovori, ki jih je v petek, 16. februarja, imel v Novi Gorici novi častni konzul Republike Slovenije na Siciliji g. Agostino Ginevra. Po predstavitvenem obisku, ki ga je opravil na slovenskem zunanjem ministrstvu in pri drugih najvišjih oblasteh v Sloveniji, se je v Novi Gorici srečal s predstavniki gospodarstva oziroma Območne gospodarske zbornice in z županom Črto-mirom Špacapanom in njegovimi sodelavci. Gost in njegovi gostitelji oziroma sogovorniki so poudarili, da je poleg že potekajočih stikov na kulturnem področju, na primer pri izmenjavi razstav, mogoče razviti tudi gospodarsko sodelovanje in izmenjave. Omenjena je bila možnost, da bi na Mednarodnem mejnem prehodu Vrtojba-Štandrež vzpostavili skladišče južnega sadja in zelenjave s Sicilije, ki bi bila namenjena slovenskemu tržišču. Tudi v petek, 16. februarja so na časnikarski konferenci predstavili prvi skupni načrt oziroma potovalno karto mest Nova Gorica in Gorica. Gre za zanimivo karto, ki vsebuje razpored in imena ulic v obeh obmejnih mestih, pa druge zapise in naslove, ki bodo lahko učinkovit pripomoček potnikom oziroma obiskovalcem, ki bi se namenili v Novo Gorico ali v Gorico. Načrt mesta je v nakladi 3 tisoč izvodov izdal v samozaložbi Geodetski zavod Slovenije. Besedilo o obeh obmejnih mestih je natisnjeno v slovenskem, italijanskem, nemškem in angleškem jeziku, oblikovala pa sta ga sodelavec zavoda Slori v Gorici prof. Aldo Rupel in zgodovinar dr. Branko Marušič iz Solkana. Kraji v Go- rici in njeni soseščini, kjer žive Slovenci, so predstavljeni v slovenskem in italijanskem jeziku. Prevode besedila v italijanski, angleški in nemški jezik so opravili Aldo Rupel, Špela Gruden in Alfred Leskovec. Pri pobudi so sodelovali Slori - Gori-zia - Gorica, Upravna enota v Novi Gorici, Občina Nova Gorica in Krajevna skupnost v Novi Gorici. Žal pa pri izdaji prvega skupnega načrta Nove Gorice in Gorice iz nepojasnjenih razlogov ni sodelovala občina Gorica. V besedilu, ki sta ga prispevala dr. Aldo Rupel in dr. Branko Marušič, je zapisano, "da sta Nova Gorica in Gorica/Go-rizia vsaka na svoji strani meje glavni mesti v političnem, gospodarskem, prometnem, kulturnem, sodstvenem, izobraževalnem in v zdravstvenem smislu Severne Primorske v Sloveniji in Goriške pokrajine v Italiji. Prostor je bil obljuden že pred osemdeset tisoč leti. Na Ledinah in v bližnjem naselju Loke so odkrili podeželske rimske vile, v bližini Bilj pa ostanke antične opekarne. Na griču, po katerem je Gorica dobila ime, je najprej stalo naselje. V mnogih desetletjih preseljevanj, vdorov in umikov je nudil dokaj ustrezno zavetje. Iz utrdbe na njem je zrasel grad. Okrog njega so zrasla stanovanja fevdalcev, pomočnikov in služabnikov. Naselje z imenom Gor/za je bilo prvič omenjeno v darilni listini leta 1001 (villa quae Sclavorum lingua voca-turGoriza). Prva slovanska plemena so se tu pojavila v 7. stoletju, naselitev se je končala v 10. stoletju." Na časnikarski konferenci v petek, 16. februarja, so novogoriški župan Črtomir Špacapan in njegovi sodelavci predstavili tudi vsebino monografije o primestnem gozdu Pa-novec (v šestnajstem in sedemnajstem stoletju je bilo mesto Gorica življenjsko odvisno od lesa iz Panovca), ki bo v razkošni obliki izšla v kratkem, nadalje projekt o ureditvi kolesarskih stez in kolesarskih povezav, ki bodo segale tudi čez mejo v Italijo, in razvojno študijo o turizmu na Goriškem. M. 13 ČETRTEK, 22. FEBRUARJA 2001 napovedujejo gnečo v šolskih klopeh V TOLMINSKEM MUZEJU V SLOVENIJI VSAKO LETO VEČ SOLARJEV V Sloveniji so tudi letos v srednjih, višjih in visokih šolah pripravili informativni dan, to je pogovor o pogojih vpisa, posameznih izobraževalnih oziroma študijskih programih in o vseh drugih vprašanjih šolanja. y marsikateri učilnici srednje šole in fakultete je bila velika gneča. Ponekod je bilo tako tesno, da so nekateri bodoči dija-ki oziroma študentje morali ostati na hodnikih. Na pravni fakulteti v Ljubljani so morali bodoče študente razdeliti v več skupin in jih umiriti, da niso v trenutku razgrabili vsega informativnega gradiva in da je lahko vsakdo dobil svoj izvod brošure. Informativni dan sta imela tudi Fakulteta za humanistične vede v Kopru, ki bo začela delovati v prihodnjem študijskem letu, in visokošolski zavod Politehnika v Novi Gorici. Po podatkih ministrstva za šolstvo bo za naslednje šolsko oziroma študijsko leto v Sloveniji na srednjih šolah prostih 31.476 vpisnih mest, na univerzah (ljubljanski in mariborski se bo kmalu pridružila Univerza na Primorskem) in drugih visokošolskih zvaodih pa bo na voljo 21.881 prostih vpisnih mest. Zanimivo in vzpodbudno je, da se v zadnjem času če- dalje več zamejskih Slovencev odloča za visokošolski, to je univerzitetni študij v prestolnici naše matične domovine. Samo iz Trsta in Gorice se je na informativne dneve pripeljalo več kot petdeset fantov in deklet, ki se zanimajo za študij v Sloveniji. Zamejce zanimajo predvsem študiji arhitekture, medicine, veterine, športa in filozofije. "Za tiste, ki žive v Trstu ali Gorici, je Ljubljana zelo privlačno in živahno središče," zatrjuje Andreja Duhovnik, pedagoška svetovalka na državnem zavodu za šolstvo, pristojna za slovenske šole v Italiji. Kar nekaj zamejcev po študiju v Sloveniji tudi ostane v matični domovini. ■M. ARHEOLOŠKA RAZSTAVA MOST NA SOČI-REPELC V mesecu kulture, 9. februarja so v Tolminskem muzeju odprli nadvse zanimivo in dragoceno arheološko razstavo, katere avtor je mladi arheolog Miha Mlinar z Mosta na Soči. Na večeru se je zbralo veliko arheologov in študentov iz raznih koncev Slovenije, prišli so domačini Mostarji, bilo pa je tudi veliko Tolmincev. V lanskem letu je Tolminski muzej vodil izkopavanja na ledini Repelc na levem bregu Idrijce, pri njenem iztoku v Sočo, kjer so odkrili grobišče iz zadnjih petih stoletij pred našim štetjem. Tako so sveto-lucijskim prazgodovinskim najdbam, od katerih poteka zdaj že nad 100 let in ki so svetovnega pomena, dodali še ta, ki bodo opisana pod arheološka izkopavanja Most na Soči v inventarno knjigo. Mlademu arheologu Mlinarju je bil pri delu in izkopavanjih dober mentor g. Drago Svoljšak, pomagali pa so še številni sodelavci, tako da je prišlo do te lepe razstave v Tolminskem muzeju. Razstavljeni predmeti v prvi sobi so še iz zgodnje antike, v naslednji sobi, ki je večja, so se osre- dotočili na pet oziroma šest grbov z izbranimi najlepšimi predmeti. Drugi prostor vsebuje tudi skriti zaklad Otona Lebana, najdbe podedovane od očeta, ki izvirajo iz Te-stenčeve ograjnice v sklopu svetolucijskega halštatskega grobišča. To zbirko krasi lepo ohranjena bronasta situla, ki dopolnjuje bogato arheološko najdišče kraja. Tretja soba prinaša utrinek sodobnosti. Keramičarka - domačinka Alenka Golobičič razstavlja keramično posodje, katerega izdeluje po bogatem izročilu svetolucijskih lončearjev. Ta lepo urejena razstava bo na ogled do 5. junija 2001. Vabljeni k ogledu. —— AK 14 ČETRTEK, 22. FEBRUARJA 2001 SPOROČILO TAJNIŠTVA KMEČKE ZVEZE SKUPNA REGISTRACIJA NAJEMNIH POGODB SREDI PRIHODNJEGA TEDNA BO ACEGAS KOTIRANA NA BORZI USPEŠNA PREDPRODAJA DELNIC Tajništvo Kmečke zveze sporoča, da v skladu z novim načrtom za razvoj podeželja (Piano di Sviluppo Rurale) dežela v prošnjah za dodelitev prispevkov ne bo več priznavala zemljišča, ki jih ima kmetija v brezplačni uporabi (uso gratuito). Med te prošnje sodijo tudi tiste za prispevke kmetijam, ki izvajajo okolju prijazno kmetijstvo (bivši Pravilnik EU št. 2078/92). Isto velja tudi za vse tiste prošnje, ki jih predstavljajo direktno na AGEA (bivša AIMA) v sklopu tako imenovane PAC (Politica Agricola Comune). Te prošnje predvidevajo prispevke za obdelavo sejnih površin (seminativi), rejo krav dojilj (vacche nutrici), rejo pitancev (bovini maschi) ter ovc in koz (ovicaprini). Ob vsaki od teh prošenj je treba pripraviti t.i. "fascicolo del produttore", ki mora za zemljišča, ki niso v lastnini prosilca, poleg katastrskih izvlečkov in map zemljišč, vsebovati tudi registrirane najemne pogodbe. Do konca meseca februarja vsakega leta je možna skupna registracija najemnih pogodb, tudi ustnih (contratti verbali), ki zadevajo kmetijska zemljišča. Pogoj za skupno registracijo je, da so bile te najemne pogodbe v veljavi v prejšnjem letu (2000) ter niso še bile registrirane v skladu z običajno zakonodajo (v roku 20 dni po podpisu pogodbe, plačilo 0,5% V sredo, 14. t.m., so se sestali na Opčinah, v Novem Hotelu Daneu, odborniki gostinske sekcije pri Slovenskem deželnem gospodarskem združenju v Trstu. Sestanka se je u-deležil tudi predsednik združenja Marino Pečenik, saj je bila glavna točka na dnevnem redu občni zbor sekcije in združenja. SDGZ ima sicer redne letne občne zbore, na katerih se obravnava proračun, vsaka tri leta pa pride do volilnega občnega zbora, na katerem se obnovijo vodilni organi. Vendar pred tem se morajo še sestati občni zbori posameznih stanovskih sekcij v okviru SDGZ, ki pregledajo o-pravljeno delo, obravnavajo pereča sindikalna vprašanja ter sami izvolijo nove odbore za vsako sekcijo. Pečenik je predstavil program letošnjega občnega zbora. Poročal je tudi o delovanju predsedstva, o stikih z novim vodstvom trgovinske zbornice, o sodelovanju z občinskimi upravami. Devinsko-nabrežinska občina je npr. dala pobudo za predstavitev lokalne eno-ga-stronomske ponudbe ob tržaškem zasedanju G8 o problematiki okolja. Predsednik sekcije NikoTen-ze je po poročilu o delovanju spregovoril o potrebi po obno- vi odbora in predlagal nekatere programske smernice. Poleg obvezne pomladitve bi bilo treba še naprej zajamčiti najširše zastopstvo vseh predelov tržaške pokrajine in obenem raznih kategorij gostinskega in turisti- davka na znesek najemnine, najmanj pa 100.000 lir, itd). Davek za registracijo skupnih najemnih pogodb znaša 0,5% skupnega zneska vseh najemnin oz., če je ta nižji, najmanj 100.000 lir, Omenjena skupna registracija, ki jo predvideva finančni zakon iz leta 1998, je nedvomno važna birokratska in finančna olajšava, saj omogoča ustvarjanje kmetij s tako površinsko razsežnostjo, ki za-gotovlja gospodarski rezultat podjetij. Podatki, ki so potrebni za sestavo prijave skupne registracije najemnih pogodb, so ti: ana-grafski podatki, naslov ter davčna številka najemnika. Za vsako najemno pogodbo, ki jo nameravamo registrirati, pa: ana-grafski podatki, naslov ter davčna številka lastnika zemljišč; kraj in datum podpisa pogodbe (za ustne pogodbe datum začetka veljave); katastrski podatki zemljišč (št. parcele, razsežnost v m2, št. mape); znesek letne najemnine oz. najemnine za celotno dobo pogodbe; obdobje najemne pogodbe. Kdor ima v lasti zemljišča v zgoraj navedeni obliki in namerava izkoristiti priložnost, ki jo nudi skupna registracija najemnih pogodb, in s tem upravičiti celotno površino, ki jo kmetija obdeluje, naj se čim-prej zglasi v uradih KZ. čnega sektorja, ki so vključene v SDGZ. Oh prisotnosti tradicionalnih sredin iz okoliških občin bi morali okrepiti npr. področje Sesljana, Proseka, Bazovice, Milj in tudi mestne predele. Prisotni so izhodišče osvojili tudi spričo dejstva, da se je v zadnjih letih sekcija nedvomno razširila, ter opozorili na več potencialnih kandidatov za nov odbor sekcije. V naslednji točki so gostinci obravnavali koledar sejemskih in promocijskih pobud na Tržaškem, ki ga usklajuje trgovinska zbornica. Povabljeni so bili, da predlagajo še druge prireditve, ki bi lahko bile deležne sofinanciranj. Razvila se je živa razprava o možni ustanovitvi konzorcija turističnih operaterjev, ki naj bi skupno promovirali teritorij in koristili javne subvencije. Odbornik Lino Doljak je navedel dejavnosti s tem v zvezi na območju občine Devin-Nabre-žina. Predsednik že obstoječega konzorcija hotelirjev CAT Edi Daneu je poudaril, da bi takšna pobuda morala biti tržno usmerjena. V kolikor pa bi bili v to vključeni ob operaterjih tudi javni subjekti (občine ipd.), potem bi bilo smotrno, da bi se poiskal čim večji skupni imenovalec, tako da bi skupne naložbe bile čimbolj učinkovite in uspešne. Zato je bilo sklenjeno, da bo Združenje povabilo možne sogovornike k skupnemu nastopu. Pod točko razno se je nabrala prava kopica koristnih informacij in obvestil. Potem ko se je tržaška družba Acegas iz občinskega podjetja spremenila v delniško družbo, jo čaka še drugi pomembni izziv - kotiranje na borzi. To se bo začelo sredi prihodnjega tedna, točneje na pepelnično sredo, 28. februarja, ko se bo začela tudi javna prodaja delnic. Sicer pa je že v teh dneh stekla predprodaja delnic, ki je doživela velik uspeh, saj so se tržaški varčevalci in investitorji množično odzvali. Začetna kotacija posamezne delnice je 10,5 evrov oz. 20.330 lir. Občina Trst bo še naprej večinski partner del- HARJET DORNIK Ta teden sta bili vzajemno objavljeni v najuglednejših znanstvenih revijah Nature in Science mapi človeškega genoma, sad nekajletnega dela Instituta za raziskovanje človeškega genoma, ki ga vodi Anglež Francis Collins (na sliki desno), in privatne družbe Celera Geno-mics pod vodstvom Američana Craiga Venterja (na sliki levo). Obe verziji, ki sta bili do sedaj razpoložljivi le "online" in nepopolno, sta sedaj natisnjeni na nekaj stotinah strani. Od obeh naj bi bila Collinsonova mapa bolj reprezentativna, v kolikor je ta uporabil skrbnejšo tehniko. V Collinsovi skupini so zagovarjali prost dostop vsem do genetskih informacij, saj je njihovo raziskovalno delo podpirala vlada, družba Celera pa je postavila pogoje glede uporabe svojih podatkov po mehanizmu pay to vievv, ker želi zaščititi koristi privatnikov, ki so vlagali v raziskave. Veliko presenečenje genetskih raziskovanj je bilo v tem, da je človeških genov le 30.000 in ne 100.000, kot so sprva predvidevali. S tem odkritjem je padla dolgo veljavna dogma v biologiji, po kateri naj bi en gen določal eno samo beljakovino in bil v primeru okvare odgovoren za eno bolezen. Odslej bo torej veljalo, da en sam gen lahko kodira več podobnih, neenakih beljakovin, ki imajo tudi povsem različne naloge v telesu. Drugi poudarek je na poli-morfizmu. Med geni obstajajo majhne razlike; zaradi teh smo si ljudje med seboj različni in vsled teh eni zbolijo, drugi pa ne. Ključ našega zdravja je v dobri uigranosti med geni, beljakovinami in okoljem. Naše zdravje je nekaj bolj zapletenega, kot smo si predstavljali. Izvedenci torej trdijo, da ima človek premalo genov, da bi lahko še naprej zagovarjali neki genetski determinizem, po katerem naj bi bil človek le odraz svojih lastnih genov. Veliko kritično vlogo pri določanju različnosti človeške vrste od drugih pripisujejo sedaj okolju. niške družbe, saj bo v svoji lasti ohranila 50 odstotkov plus eno delnico. V prodajo bo šlo okoli 47 odstotkov delnic: od teh bo 60 odstotkov namenjenih t.i. "institucionalnim kupcem", 40 odstotkov pa zasebnikom. Tržaška občinska uprava si od prodaje delnic veliko obeta. O tem priča tudi široka in učinkovita reklamna kampanja, v katero je občina vložila pet milijard lir, izvedla pa jo je grupa Burson-Marsteller Financial. Verjetno se je že marsikdo seznanil s spoti, ki jih posredujejo tudi po vsedržavnih televizijskih mrežah in v Razlika med nami in drugimi bitji je v načinu, kako se naši geni odzovejo na spodbude le-tega. Spet druga zanimivost, ki jo prinašajo zadnja genetska odkritja, je ugotovitev, da sestavljajo geni, ki kodirajo beljakovine, le 3% celotnega DNK. Preostale DNK so nekak-; šne "smeti", o teh vemo še malo. Zelo možno je, da ima ta DNK pomembno vlogo pri nadziranju aktivnosti genov. Nekateri geni namreč delujejo, stalno, drugi pa le v določenih trenutkih ali samo v nekaterih celicah. Razumevanje teh mehanizmov bi omogočilo boljše razumevanje tudi bolezni, ki prizadenejo človeka. Iz zadnjih raziskav je torej izšlo, da število genov pri človeku nima posebnega pomena: imamo jih le dvakrat toliko kot preprosta mušica in malo več kot preprosta rastlinica. Niti ni pomembna narava genov: najpomembnejši geni so prisotni v vseh evolucijsko naprednejših bitjih, ne le v nas; glede manj pomembnih genov pa nas samo 2 % ločujeta od | šimpanza in 7% od nevretenčarjev. To, kar naredi iz nas človeško vrsto, so regulacijski krogi, ki prižgejo ali ugasnejo gene v pravem trenutku. Srž naše biološke narave je v vodenju dejavnosti raznih genov. katerih je dan poudarek zlasti nekaterim značilnostim in lepotam Trsta. Poleg televizijske reklame so se posvetili še reklami v tisku in po radiu ter plakatiranju. Glede tiska so organizatorji kampanje upoštevali tako italijanski kot tudi slovenski tisk, isto velja tudi za lepake. Kar se pa tiče radijske reklame, so se osredotočili na krajevne radijske postaje. Reklama je očitno bila učinkovita, vsaj sodeč po množičnem kupovanju delnic v predprodaji. To daje dobro upati, ko se bo 28. t.m. začela uradna javna prodaja. Ker imamo na tisoče genov skupnih z najosnovnejšimi oblikami življenja, kot so bakterije, črvi, mušice, predvsem pa z majhnimi sesalci, kot so miši, bo o mehanizmu alteracije nekega gena pri človeku mogoče preučevati na živali, ki ga ima enakega. S sekvencioniranjem genoma drugih živih bitij (Celera je 12. februarja javila, da je že "prebrala" genom miši, ki ima 3 milijarde baz in isto dolžino kot človeški) bodo mogoče primerjave med raznimi genomi z namenom, da se boljše spozna človeški. V to postgenomsko raziskovanje so se vključili tucli Italijani, ki so odigrali do sedaj stransko vlogo, z večjim projektom Genomica funzionale. V sklopu 75 manjših, strogo izbranih projektov bo dvanajst univerz in institutov preučevalo delovanje in okvare človeških genov z namenom, da bi izdelali nove terapije za zdravljenje mnogih, ne le genetskih holezni. Doslej so bili cilji genetike predvsem diagnoze bolezni, v bodoče bo raziskovalna genetika usmerjena prvenstveno v zdravljenje. Odkrivanje zdravil ne bo več slučajno, marveč tarčno usmerjeno. Genetisti ne napovedujejo zmag čez noč. Naslednji korak bo sekvencio-niranje beljakovin, ki ga bodo pri Celeri opravili s super- ZA RAZVOJ STAREGA TRŽAŠKEGA PRISTANIŠČA Predsednik deželne vlade Antonione je tržaški občinski upravi, pristaniškim oblastem in nadzornim uradom predlagal, da bi se 24. t.m. začeli pogovori za rekvalifikacijo starega prostega pristanišča v Trstu. Za izhodišče pogovorov naj bi upoštevali načrt, ki ga je javnosti predstavila družba za staro pristanišče. Deželni predsednik je v sporočilu poudaril, da se mu zdi potrebno doseči soglasje med vsemi pristojnimi institucijami za obnovo pristanišča. Prav ta načrt, ki gaje pripravil arh. Boeri s sodelavci, bodo čez tri tedne predstavili na mednarodnem sejmu arhitekture in nepremičninskih poslov v Cannesu. Na ta način družba za obnovo starega tržaškega pristanišča upa, da bo lahko našla tudi tuje investitorje, ki bi bili pripravljeni vložiti finančna sredstva v prenovo pristanišča. kompjuterjem, in seveda preučevanje interakcije le-teh z okoljem. Hkrati bo tekla dopolnitev seznama genov, ki so odgovorni za najhujše genetske bolezni. Najprej bodo na vrsti tiste, ki jih povzroča disfunkcija enega samega gena, nato pa veliko poglavje dednih neredov, ki so odvisni od več genov hkrati (diabetes, visok pritisk, bolezni srca in krvožilja, degenerativne bolezni živčevja, na primer Alzheimerjeva bolezen ...). Genetisti predvidevajo, da bo čez pet let skoraj dopolnjen pregled čez srčne in živčne bolezni, tako da bo človek čez deset let na osnovi svojega DNK s pomočjo testov lahko izvedel, katerim boleznim je bolj izpostavljen, jih lahko preprečeval in nadziral. V desetih ali petnajstih letih bodo dokončno premagane nekatere oblike rakov. To bo nedvomno najbolj hvaležno zdravstveno področje, ker s podaljševanjem človekovega življenja postaja to področje vedno bolj zahtevno. Vendar šele leta 2030 bo zdravljenje individualizirano in bo lahko vsak človek dobil zase specifično zdravilo. To bo pomenilo pravi zgodovinski zasuk, ker bo uvedenih v razmeroma kratkem času 10.000 novih zdravil. Collins in Venter sta se izrekla tudi o nuji po izredno dobri zakonodaji, ki bi urejala genetsko področje. Eden od najhujših socialnih in etičnih problemov bi lahko v bodoče postala prav genetska diskriminacija, na primer na delovnih mestih, pa tudi selekcija rase in klonacija. (V Ameriki že teče prvi proces proti družbi Burlington zaradi genetske diskriminacije.) "Dokazano je, da smo si v 99,9% ljudje enaki; rasizem in emarginacija sta torej neupravičena. Vendar gotovo bomo doživljali pritiske za selekcijo rase", je njuno mnenje. Aprila bosta direktorja vodila svetovno konferenco o genetiki v VVashingtonu. Obvezne teme so nova obzorja zdravstva: postgenomsko raziskovanje, razvoj proteomike ali raziskovanje beljakovin in beljakovinska zdravila. Medtem pa okušata slavo, ki je tudi gospodarsko hvaležna, saj so se delnice Celere Genomics ovrednotile na VVall Streetu za 17%. To pomeni hkrati zagon za ves biotehnološki sektor. SEJA GOSTINCEV SDGZ PRIPRAVA NA OBČNI ZBOR SEKCIJE OBJAVA OBEH ČLOVEŠKIH GENETSKIH MAP NOVO O ČLOVEŠKEM GENOMU P I i ODBOJKA / POKRAJINSKI PRVAKI SLOGA MULTINVEST EKIPA REKORDOV SVETOVNO PRVENSTVO V ALPSKEM SMUČANJU NEPREMAGLJIVA JANIČA SE JE VRNILA AMBROŽ PETERLIN Odbojkarska prvenstva so v polnem teku, nekatera mladinska pa so se že končala. To velja npr. za mladinsko prvenstvo Under 17, v katerem je bilo letos v naši pokrajini šest e-kip, med katerimi tudi Sloga Multinvest. Naši odbojkarji so se odlično odrezali, osvojili prvo mesto in tako postali pokrajinski prvaki. Ekipa Sloge Multinvest je pravzaprav na take uspehe že navajena: ko so spadali igralci v kategorijo Under 14, so dvakrat zaporedoma osvojili pokrajinski in nato še deželni naslov. To je bilo 1.1998 in 1999. Lani, ko so prestopili v kategorijo Under 16, so tudi bili pokrajinski prvaki, na deželnem finalu pa so se uvrstili na tretje mesto. Letošnje prvenstvo je bilo dokaj razburljivo. Ekipa Volley Club seje bistveno okrepila in prav v uvodni tekmi je premagala Slogino šesterko. Ta tekma je bila za fante prva izgubljena tekma v štirih letih! Vse je že kazalo, da bo letošnji pokrajinski naslov pripadel Volley Clubu, vendar Slogaši se niso vdali in začeli so z nizi po-merT|bnih zmag. V povratnem srečanju z Volley Clubom je °ga na domačih tleh zmagala- Obe ekipi sta potem do kon-ca Prvenstva osvojili vse preo- stale tekme, imeli enako števi- lo točk na lestvici in o končnem zmagovalcu je tako odločal količnik med osvojenimi in izgubljenimi točkami v posameznih setih. Ta je pokazal, da je Sloga boljša ekipa in tako je četrtič zapored osvojila naslov prvaka. Ta naslov je še pomembnejši, če pomislimo, da je večina igralcev mlajših, kot dovoljuje zgornja starostna meja za to kategorijo (letos so smeli nastopati igralci, rojeni leta 1984 ali mlajši). To pa tudi pomeni, da bo v podobnem sestavu Sloga Multinvest v istem prvenstvu nastopala tudi v prihodnji sezoni in fantje napovedujejo boj za peti zaporedni pokrajinski naslov. Letos čaka Slogo Multinvest še deželni finale, ki bo 8. aprila. Na tem finalu bodo Slogaši nastopili povsem neobremenjeni, saj so cilj, ki so si ga postavili pred letošnjo sezono, že dosegli in zato lahko od njih pričakujemo sproščeno igro. Novi pokrajinski prvaki so: David Cibi, Gorazd Furlan, Denis lozza, Damir Kosmina, Ambrož Peterlin, Nicholas Privi-leggi, Matjaž Romano, Andrea Vittorio Schart in Kristjan Stopar, od vsega začetka pa jih trenira in ima torej veliko zaslug za to serijo uspehov profesor Ivan Peterlin. Kam? Seveda na najvišjo stopničko in tako dosegla rekordnih deset zaporednih zmag v slalomu, če štejemo še lanskoletni zmagi na zadnjih dveh slalomskih tekmovanjih minule smučarske sezone. Tako je dotolkla slovito slalomistko in legendo smučanja Vreni Schneider, ki ji toliko zmag ni uspelo nikdar nanizati v zaporedju, in tudi vsem jasno in glasno povedala, da je bilo nedavno svetovno prvenstvo v alpskem smučanju na nemogoče slabih avstrijskih progah v St. Antonu le trenutni premor, pravzaprav majhna črna luknja v njenem zmagovitem nizu, ki mu ni primerjave v današnjem smučarskem športu. Da bodo morali tudi v prihodnje z Janico vse smučarke računati, je hrvaško dekle pokazalo tokrat spet s silovito slalomsko predstavo ter seveda tekmicam prave in še vedno sveže, ponovno nabrušene zobe v slovitem in mondenem Garmischu, kjer je bil sneg spet tak, kot je treba, da je: bel in naraven, ne pa umetno zelenkast in vodeno leden, kot v St. Antonu, kjer je brhka zagrebška smučarka klavrno odpovedala. Takrat je tudi nič kaj diplomatsko njen oče nekaj momljal v mikrofone o tem, da bo Janiča najbrž zapustila bele arene, ker da baje hoče dokončati psihologijo ali nekaj podobnega na zagrebškem vseučilišču. Novica je kot mala bomba obkrožila svet, dala jo je celo italijanska televizija v upanju, da bo to res, ker bi se le tako lahko zgodilo, da bi še kdaj slavila kaka druga smučarka v slalomu, med njimi morda tudi katera iz vrste, ki je oblečena v "azzuro" barvo. A iz tega ne bo nič, kruha gotovo ne in ne mlade psihologinje, vsaj za nekaj časa še ne; in če bo Janiča še naprej zmagovala, bomo morali še malce počakati, da dobimo spet novega psihologa, ki bo druge učil, kako se zmaguje, ali pa reševal njihove psihične travme. Do takrat pa bodo potrebne psihologov in njihovih testov, vzpodbud in nasvetov ter ! seveda njihovih prepotrebnih naukov ter napotkov vse zvezde svetovnega slaloma. Mednje se zadnje čase vse manj upravičeno šteje tudi slovenske smučarke, ki so jim nekoč pravili "vražje Slovenke", a je od hudička ostalo kaj malo, vsaj po njihovem neborbenem i smučanju sodeč. V nedeljo so v Garmischu dosegle najslabši rezultat letos, saj je točke dosegla samo Alenka Dovžan, ki je pristala na 25. mestu s skoraj petimi sekundami zaostanka. Ostale so smučale še bolj "turistično", saj se niso uvrstile niti v drugo vožnjo. Več kot dovolj gradiva za nove travme in obsežne psihoanalize... Da pa bo nova zmaga Janiče Kostelič dobila svojo pravo vrednost, povejmo še podatek, da je drugouvrščena francoska slalomistka Christel Saioni v Garmischu zaostala za njo za slabo sekundo, medtem ko je tretjeuvrščena avstrijska smučarka Karin Kollerer zaostala za sekundo in enajst stotink. Tudi najboljša Italijanka Karen Putzer je bila šele na 16. mestu, kar pomeni, da tudi v nekdaj slavnem italijanskem moštvu ne gre več tako, kot bi si ljubitelji belih poljan želeli. Marsikomu v Italiji se seveda toži po Compagnonijevi, ki je danes srečna mama Benet-tonovega otroka in se najbrž smeje, ko gleda časovne razlike, ki jih 19-letno dekle iz Zagreba zadaja nekaterim njenim tekmicam... Nadaljevanje sage, kaj sage, že prave telenovele ali soap opere o zmagah Janiče Kostelič in porazih vseh drugih - naših in vaših - slalomistk prihodnjič... —.........ZUT SMUČANJE / SLALOM V FINALU ŠTIRJE SLOVENCI Na olimpijskem prizorišču Šigakongu pri Naganu na Japonskem je smučarski šport v letošnji sezoni dobil novega junaka, saj je Francoz iz Gre-nobla Pierrick Bourgeat zmagal na dveh slalomskih tekmah in je tako pred finalom v Aare-ju v imenitni formi. Dober je bil tudi Jure Košir, ki je na drugi tekmi pristal na tretjem mestu, kar je njegovo drugo tretje mesto v letošnji sezoni. Za slalomista, ki bi moral naslediti Alberto Tombo, je to seveda malce premalo, a dovolj za finalni nastop v Aareju, kjer namerava Jure zmagati. Tako je vsaj dejal po telefonu iz Japonske. Upajmo! V moški slovenski reprezentanci so imeli po tekmah v deželi vzhajajočega sonca vsi zelo širok nasmeh, saj so dosegli lep ekipni uspeh: prav vsi tekmovalci so se namreč uvrstili v finalno vožnjo. V švedsko smučarsko mestece Aare gredo torej Jure Košir, Matjaž Vrhovnik, Mitja Kunc in Rene' Mlekuž. Le Andreju Milavcu torej ni uspelo, da bi smučal v finalni tekmi sezone. Na Švedskem pa bodo skušali predvsem avstrijski smučarji pokazati, da so najboljši na svetu, česar jim na svetovnem prvenstvu ni uspelo dokazati. GORIŠKI VRTILJAK / POLŽKOV ABONMA PRINCESKA NA ZRNU GRAHA GORIŠKA KRONIKA ODBOR STARSEV OB KULTURNEM PRAZNIKU Najmlajše obiskovalce Goriškega vrtiljaka, malčke iz vrtcev in osnovnošolce do četrtega razreda iz doberdobskega in goriškega ravnateljstva ter go-fte iz špetrske dvojezične šole, Je 12. t.m. pospremilo v KC L. Bratuž že pomladno sijoče sonce, ki si je radovedno ogledovalo gledališke polžke. Le-ti so izstopali iz avtobusov v spremstvu učiteljic in hiteli v veliko dvorano. Otroci so neučakano pričakovali ogled pravljice Prin-ceska na zrnu graha, ki je "vskočila namesto Lepotice in zveri v izvedbi Mojega gledališča Ljubljana. Prvič je pri nas nastopalo polpoklicno gledališče Tone Čufar z Jesenic, ki šteje poleg sedemčlanskega poklicnega kadrovskega jedra še kakih 30 do 40 ljubiteljskih igralcev. Gledališče ima za seboj že 50-letnico plodne ustvarjalnosti. ŠTANDREŽCI V BILJAH Prepolna dvoranica v Biljah je z velikim veseljem sprejela i-gralce PD Štandrež, ki so prišli v goste 11. t.m. s komedijo Namišljeni zdravnik Hansa VVei-gla v režiji Emila Aberška. Tudi na tesnem odru so se štandre-ški izvajalci prav dobro znašli -sicer so na njem že večkrat nastopali - in se uglajeno prelevili v komedijske like, ki so zabava-' in nasmejali gledalce, da so urno ploskali šarlatanu in njegovi premeteni gostobesednosti ter seveda naivnim članom čudaške družine. Štandreško skupino so kot ponavadi sprem-ja i zvesti zakulisni sodelavci. Ob njem zelo uspešno deluje tudi Lutkovno gledališče, katerega repertoar obsega znane klasične pravljice iz slovenske in tuje literature. Veliko nastopa v domačem kraju in po celi Sloveniji, na Koroškem in po raznih festivalih, tudi v Italiji. V Gorico so igralci prišli pred časom v park Lenassi na povabilo italijanskih prirediteljev poletnih gledaliških ponudb za otroke. V naši dvorani so se dobro počutili, saj so se otroci (vsaj pri prvi ponovitvi) po njihovi spodbudi sproščeno vpletali v igrico. Trije igralci, Mira Bolte (kraljica), Nina Slamnik (norček in princeska) in Rado Mužan (kralj), so v režiji slednjega z malo scenografskimi elementi, nekaj svetlobnimi učinki in z veliko mero domišljenih trikov oz. hudomušnih gagov, polnih živahnega naboja, ustvarili neobičajni pravljični prikaz. Princa pri njem ni bilo, čeprav je prav on iskal primerno princeso za ženo. Otroci so polurno uprizoritev vneto spremljali in bili skoraj razočarani, ko je zvon-i ček naznanil konec predstave. Gledališke polžke bo Goriški vrtiljak, ki ga že četrto leto prirejajo KC L. Bratuž in PDG v sodelovanju s Kulturnim domom in SSG, razveselil še enkrat v marcu, polem pa bodo otroci morali pohiteti z izdelavo risbic oz. s pripravo pisnih prispevkov za natečaj GV, ki letos poteka pod naslovom Rdeča Kapica in Ostržek se srečata na goriškem gradu, v sozvočju s praznovanjem tisočletnice Gorice. —— IK GORIŠKI VRTILJAK / MOJE GLEDALIŠČE ŽUPANOVA MICKA Goriški vrtiljak v organizaciji Kulturnega centra Bratuž in PDG Nova Gorica s sodelovanjem Kulturnega doma in SSG je v abonmaju Moje gledališče 14. t.m. postregel dijakom višjih srednjih šol z letošnjo tretjo predstavo. Na Goriško, tokrat v Kulturni dom, se je povrnilo polpoklicno gledališče Tone Čufar z Jesenic in prikazalo veseloigro Zupanova Micka razsvetljenca A. Tomaža Linharta. V njej Linhart krepko okrtači puhlost domišljavega meščana in poudarja poštenost kmečkih ljudi. Igralci Rado Mužan, Irena Leskovšek, Nina Slamnik, Igor Škrlj, Klemen Klemenc, Franci Černe in Klemen Košir so v režiji Mirana Kende poustvarili pristno ljudsko vzdušje z namenoma preprosto in s čitalniškim pridihom zasnovano postavitvijo Linhartove igre. Znano vsebino so jeseniški izvajalci premierno predstavili med izseljenci na Nemškem že pred sedmimi leti. Uprizoritev je nastala prav s tem namenom, da bi o-biskala čim več oddaljenih dvoran med Slovenci v tujini. V skladu s tem je scena skromnejša, a zadostna za oris kraja dogajanja. Delo sodi v železni repertoar omenjenega gledališča; goriška ponovitev je bila namreč že 120. po vrsti. Študentje so pozitivno spremljali komedijski splet in z njim pobliže spoznali priljubljeno Linhartovo delo, s katerimi se prej ali slej mora srečati vsak slovenski dijak. M—|K PROF. BRATUZEVA PREDAVALA NA OŠ OTON ŽUPANČIČ Že tretje leto poteka na pobudo Odbora staršev slovenskih osnovnih šol didaktičnega ravnateljstva Gorica enkrat tedensko na osnovni šoli Oton Župančič v ulici Brolo v Gorici tečaj slovenščine Slovensko? S), grazie! za starše otrok, ki ne obvladajo slovenskega jezika in bi se radi pobliže seznanili z njim ter spoznali vsaj v splošnih obrisih našo kulturo in našo zgodovinsko prisotnost v goriškem mestu. Tečaj - pravzaprav tri tečaje, začetniškega in nadaljevalna - obiskuje 52 slušateljev, vodijo jih pa učiteljici in univerzitetni študentki Daša Hoban in Majda Gergolet ter prof. Marjan Vončina. Odbor staršev je lansko leto prvič pripravil tečajnikom Prešernovo proslavo. Ker so z navdušenjem pozdravili slovesno praznovanje Dneva slovenske kulture, so člani OS sklenili, da se prireditev ponovi tudi v letošnjem letu. Tako so v sredo, 14. t.m., povabili v prostore OŠ Župančič profesorico Lojzko Bratuž - na kratko jo je predstavila članica OS Katja Klanjšček -, docentko z videmske univerze, ki se poleg poučevanja slovenskega jezika in književnosti na fakulteti za tuje jezike vsestrasko razdaja v neutrudnem, plodnem raziskovalnem delu. Pri svoji predani iskateljski vnemi odkriva nepoznane ali pozabljene literarnozgodovinske vire, ki pričajo, da so Slovenci skozi stoletja aktivno sooblikovali kulturni obraz Gorice. Njena dragocena odkritja in spoznanja so izšla v ra- znih zbornikih in samostojnih publikacijah. Leta 1996 je ob bližajoči se tisočletnici prve pisne omembe Gorice izšla pri založbi Goriška Mohorjeva družba knjiga Gorica v slovenski književnosti. V njej je prof. Bratuževa zbrala in kronološko uredila zapise o goriškem mestu, kakor so nam jih posredovali mnogi naši pesniki in pisatelji. V izčrpnem uvodu je podala zgodovinski oris in slovenski kulturni utrip mesta, ki so ga skozi stoletja, žal, spremljali in zaznamovali krvavi dogodki. Leta 1997 je pri isti založbi izšla italijanska inačica omenjene knjige, ki je sicer nekoliko manj obširna od slovenske izdaje, ker obsega izbor literarnih del v italijanskem prevodu. Tudi ta je imenitno opremljena s slikami slovenskih umetnikov, ki prikazujejo svojske izseke našega mesta iz različnih zgodovinskih dob. Na sredinem predavanju je prof. Bratuževa, naslanjajoč se na publikacijo, predstavila Gorico, kakor se kaže v očeh Srečka Kosovela, Ivana Preglja, A-lojzija Resa, Otona Župančiča, Prežihovega Voranca, Andreja Budala, Franceta Bevka, Borisa Pahorja, Ljubke Šorli in Brune Pertot. O vsakem besednem umetniku je povedala nekaj jedrnatih, a prisrčnih misli. V jasni in kleni besedi je lepemu številu zbranih poslušalcev odstrla drugačen, slovenski pogled na goriško mesto in njegove ljudi. S smotrno odbranimi citati iz različnih del se je izrisala podoba Gorice v njenih ključnih zgodovinskih trenutkih. Prisotni so z velikim zanimanjem sledili njenemu podajanju, ki se je sklenilo z iskrenim ploskanjem. Pogumnejši so zastavili predavateljici tudi nekaj vprašanj. Najbolj je segla do srca pripomba nekoga izmed prisotnih, ki je dejal, da ga je pretreslo, ko je prof. Bratuževa z dostojanstveno distanco omenila tragične dogodke iz časa fašističnega terorja, ki so tako dramatično posegli v njeno družino. Prireditelji se prof. Lojzki Bratuž toplo zahvaljujejo, ker je kljub raznovrstnim obveznostim prijazno sprejela povabilo in podarila udeležencem večera nekaj svojega dragocenega časa in strokovnega znanja, pa tudi zato, ker se je po predavanju ustavila pri sproščenem pogovoru ob prigrizku. Ob koncu naj omenimo še tečajnico Fides Leban, ki je gladko, brez treme prebrala v slovenščini odlomek iz Voran-čevega romana Doberdob in z domačimi sladicami osladila praznično srečanje. -----------IK 1 5 ČETRTEK, 22. FEBRUARJA 2001 16 ČETRTEK, 22. FEBRUARJA 2001 AKTUALNO Sodobna družba prinaša veliko novih izzivov naši mladini. Zato smo se odločili za pobudo, da bi dijaki prvega in drugega razreda poklicnega zavoda Ivana Cankarja iz Gorice obiskali (v okviru poglabljanja nekaterih učnih predmetov) nekaj podjetij, kulturnih in zdravstvenih ustanov. Lani je bilo na vrsti spoznavanje Gorice, letos pa Nove Gorice. Lani je bil izpeljan projekt Gorica s kulturno -gospodarskega vidika (poročila dijakov so bila objavljena v 1. št. šolskega glasila Prihodnost smo mi). Pod strokovnim vodstvom prof. Milka Renerja smo obiskali vse pomembnejše zgodovinske in umetnostnozgodovinske znamenitosti našega mesta, ki slavi tisočletnico prve omembe. Malokdo bi nam znal v dveh kratkih dopoldnevih povedati toliko zanimivega na tako dostopen način. Prav tako lani smo obiskali Feiglo-vo knjižnico v Gorici, nato pa še nekaj podjetij: tiskarno Budin, prevozno in špedicijsko podjetje Look-La Goriziana in tovarno za barvanje tkanin Miko s posredovanjem Slovenskega gospodarskega združenja. Letos pa smo se odločili za obisk Nove Gorice z okolico in projekt poimenovali Spoznavanje naših najbližjih sosedov in njihove gospodarske ponudbe. Ogledali smo si mlekarno in vinsko klet v Vipavi/podjetje Agroind / pod vodstvom živilskih tehnologov Nataše Marc oz. Matjaža Trošta, nato pa še tovarno Fructal v Ajdovščini, ki nam jo je razkazal izvedenec Branko Kodelja. S prof. F. Biancuzzijem smo nato v razredu obdelali snov z zornega kota naravoslovnih ved, predvsem pa kemijske postopke pri predelavi živil. S prof. F. Bezeljak pa smo se ob oblikovanju plakatov pogovarjali o vseh vprašanjih, ki zadevajo podjetništvo. Naslednjega dne smo se napotili v ambulanto za zdravljenje odvisnosti, kjer smo se srečali z dr. Vilijem Ščuko, priznanim zdravnikom in psihoterapevtom, ki se je pogovarjal z nami o mamilih in še mnogih drugih vprašanjih, ki zanimajo mlade. Naslednje dni pa smo obiskali še uredništvo Primorskih novic, kjer sta nas g. Branko Podobnik in g. Pavel Komel seznanila z delom časnikarjev tega pokrajinskega časopisa. Sledil je ogled Goriške knjižnice Franceta Bevka pod vodstvom ga. Mihaele Kavčič. Naslednjega dne pa smo tam preživeli več ur ob zbiranju gradiva in pisanju raziskav iz slovenščine in zgodovine. Nato smo se posvetili pisanju vtisov o vsem, kar smo si ogledali, sestavljanju raziskav in poročil. V načrtu pa imamo tudi razstavo, na kateri bomo predstavili ta projekt v obliki lepakov, ki bodo poleg besedila obsegali tudi fotografije in drugo slikovno gradivo. Teden, ki smo ga preživeli v živem stiku z okoljem, je minil zelo hitro. Ta izkušnja nas je vsestransko obogatila, saj nam ni nudila le znanja, ampak tudi srečanja s strokovnjaki na različnih področjih, ki so nam lahko v svojem delovnem okolju predstavili zelo nazorno podobo naše poklicne prihodnosti. To je poživilo naše zanimanje tudi za delo v razredu, posebno zato, ker smo izkušnje lahko delili s sošolci in profesorji v obliki konkretnega dela. Članki, poročila, raziskave, plakati, dodatno brskanje po spletnih straneh, oblikovanje besedil s pomočjo računalnika - vse to nam je pomagalo ovrednotiti šolsko znanje in nam prineslo tudi zadoščenje. To ni vedno samo ocena, ampak zavest, da si tudi sam nekaj ustvaril, ne le zase, ampak za vse tiste, ki bodo brali te vrstice. OBISK PRI DR. VILIJU ŠČUKI V torek, TO. januarja 2001, smo obiskali ambulanto za zdravljenje odvisnosti v Novi Gorici, kjer smo se srečali z dr. Ščuko. Med predavanjem me je najbolj prizadel način zdravljenja odvisnosti. Spoznali smo veliko načinov zdravljenja odvisnikov ambulantno ali v raznih skupnostih. Najbolj me je presenetilo, ko nam je dr. Ščuka pokazal razne vrste mamil. Povedal nam je tudi, kako so odvisniki to uživali. V spominu mi je ostalo veliko stvari, a najbolj zgodba o Tomu. Pretreslo me je Tomovo življenje. Sama ne vem, kako bi se jaz počutila na njegovem mestu, da te tvoj oče pretepa in da te starši postavijo pred vrata. Tomo je zahajal v slabo družbo, ki staršem ni bila všeč. Začel se je drogirati in opuščati šolo. Starši so to izvedeli in Tomov oče ga je začel pretepati. Tomo je hotel prenehati z uživanjem mamil, a mu ni uspelo. Nekega dne so ga dali v zapor, ker so mislili, da je ubil nekoga. Šedaj je Tomo v zaporu. Novega sem zvedela, da se od nekaterih mamil ne umre (mariuha-na), a so kljub temu zelo škodljiva. Zvedela sem tudi, da obstaja metadon, ki rešuje stisko, v katero zapadejo odvisniki od heroina na poti k zdravljenju. V meni se je spremenil odnos do mamil, saj sedaj vem veliko več. Spremenilo se je tudi stališče do tistih, ki mamila uživajo. Treba jim je pomagati. Najbolje jim lahko pomagamo z zdravljenjem v ambulantah. ISABEL PASCULIN, 1. RAZRED Dr. Viljem Ščuka nas je sprejel v sobici, kjer se nam je predstavil in tudi mi njemu. Pripovedoval nam je razne zgodbe. Zelo so me prizadele zato, ker je večina mladih začela z drogo, ker so imeli probleme doma. Večina staršev ni bila prisotna v najobčutljivejših letih mladostnikov, zato so ti začeli iskati novo zavetje. Ko so spoznali svet droge, so bili prepričani, da to je pravi svet zanje. Ta svet jih je pripeljal samo na rob družbe. Dr. Ščuka je imel v sobi razne slike. Zelo so mi bile všeč. Pripovedoval nam je, da so mu jih podarili bivši odvisniki, ki so se zdravili pri njem. Odvisniki so naslikali slike v trenutkih, ko so bili pod vplivom mamil. Vsaka slika je bila različna od druge, saj so jih narisale različne osebe. Tri slike pa mu je podaril bivši odvisnik, ki se je rešil mamil. Zelo so bile lepe. Dr. Ščuka nam je razložil, da so bile na sliki samo žile. Bila je tudi slika, ki predstavlja grob; to pomeni, da ta odvisnik je čakal samo na svojo smrt, ker je mislil, da ni več drugega izhoda, toda v vsaki stvari je izhod. Dr. Ščuka nam je pokazal razne tipe drog. Povedal nam je, kakšne učinke imajo. V meni se je nekaj spremenilo, toda ne dosti. Še vedno sem ostala radovedna in bi me ne motilo poskusiti kaj novega. Toda samo poskusiti, ne pa postati odvisnik. ELISABETH MIKLUS, 1. RAZRED V torek, 30. januarja 2001, smo imeli razgovor z dr. Vilijem Ščuko, ki nam je predstavil razne vrste odvisnosti, predvsem od mamil. Te odvisnosti so: tobak, alkohol, televizija, zdravila (predvsem uspavala in pomirjevala), heroin, hašiš, marihuana, kokain, opojne snovi, PCP, LSD, igre na srečo, hrana... Prizadelo nas je, kako odvisniki začnejo z uživanjem mamil; večkrat tudi zaradi družinskih problemov ter kako trpijo pri detoksikaciji (med abstinenčno krizo). Odvisniki rabijo vedno večjo količino mamil in poskušajo vedno močnejše droge. Ko zasvojenec nima več denarja, da bi si pridobil dro- IVI LAN PROJEKT "VZGOJA ZA ŽIVLJENJE" POKLICNEGA ZAVODA IVAN CANKAR IZ GORICE NAŠI DIJAKI ODKRIVAJO SVET ONSTRAN ŠOLSKIH ZIDOV(1) go, začne krasti ter se odklonilno obnašati z družino in s prijatelji. Za prenehanje uživanja mamil se odločijo prostovoljno, ker morajo biti na ta postopek fizično in psihično pri-prljavljeni ter morajo imeti oporo družine, prijatelja ali ljubjene osebe. Med tem časom imajo pomoč prostovoljca, ki je obenem tudi njihov osebni spremljevalec. Dr. Ščuka nam je obrazložil, kakšni so nezaželeni učinki uporabe mamil. Razkazal nam je tudi posamezna mamila, ki so mu jih prinesli odvisniki ali njihovi družinski člani. Ob čaju smo se pogovorili o A1DS-u in načinih okužbe. Pri tem nam je tudi povedal pretresljivo zgodbo o mladem fantu, ki je užival drogo. IRENA GERGOLET IN IRENA MARINI, 2. RAZRED V ambulanti Zdravstvenega doma za zdravljenje odvisnosti v Novi Gorici, ki smo jo obiskali dne 30. januarja 2001, smo spoznali doktorja Vilija Ščuko, ki je po poklicu zdravnik in psihoterapevt in pomaga odvisnikom od mamil, da bi se rešili drog. Zelo prijazno nas je sprejel in ob njem smo se počutili zelo dobro, saj je bil za nas kakor prijatelj, pa tudi mi smo se pogovarja- li z njim, kakor bi govorili s svojimi prijatelji. Najprej nam je razlagal o drogah in kaj te povzročajo. Povedal nam je tudi veliko zgodb o mladih, ki so jemali razna mamila, kako so zaradi tega poslabšali svoj šolski uspeh, sledile pa so še druge posledice. Zvedel sem, da razpečevalci najprej delijo drogo zastonj, potem pa, ko postaneš zasvojen, jih drago prodajajo. Tako začnejo mladostniki, ki ne morejo brez droge, prodajati obleke, jopiče, vse tisto, kar imajo, tudi za malo denarja, samo da bi lahko kupili dozo heroina. Ta vrsta mamil je nevarna zato, ker te takoj zasvoji in se zelo težko rešiš odvisnosti. Slišali smo veliko zgodb o mladih, ki so zdaj v zaporu ali v kakšni slabi družbi. Na tem srečanju sem spoznal veliko novega in v meni se je marsikaj spremenilo. Spoznal sem, da je treba živeti življenje kolikor se da pozitivno in da se je treba z vsemi močmi boriti za svoj obstanek. Če te tvoji starši pretepajo, se jim moraš upreti. Če ti grozijo, se moraš postaviti zase in pokazati, da imaš svojo osebnost, svoj okus, svoje poglede. Potreben je predvsem pogovor. Starši in otroci bi si morali večkrat povedati in pokazati, da se imajo radi. O vsem pa naj bi se čim več odkrito pogovarjali. Na srečanju z dr. Ščuko smo se pogovorili res sproščeno, kakor prijatelji. V ambulanti so nam pripravili tudi čaj. Počutili smo se prav prijetno in vsi bi si želeli, da bi imeli še več priložnosti za razgovor s strokovnjakom, ki pa zna biti obenem prijatelj mladih. BOJAN COLJA, 2. RAZRED Človek dela, ker si z delom napolni svoje življenje, ki je lahko po svoje nesmiselno, po drugi strani pa mu lahko najdemo smisel. Delo prinaša bodisi ve- selje kot žalost. Nekatera dela nam prinašajo veliko zadoščenja. Ko se utrujeni vrnemo z dela, pomislimo na vse, kar smo dobrega storili v tem dnevu. Morda smo to storili zase ali za druge,toda v obeh primerih trud izgine in na naših obrazih se prikaže nasmeh. Na tem svetu pa obstajajo tudi ljudje, ki delajo, samo da bi nekaj denarja zaslužili, a pri delu nimajo zadoščenja. Mogoče ga nimajo, ker opravljajo delo samo za zaslužek, ker jim to delo ni všeč. IRENA MARINI, 2. RAZRED Z velikim zanimanjem sem vstopila v ambulanto za zdravljenje odvisnosti. Predstavili smo se dr. Viliju Ščuki in se takoj začeli pogovarjati o vrstah odvisnosti. Bila sem zelo radovedna, kako lahko on pomaga tistim ljudem, ko so odvisni od nečesa. Rekel nam je, da je vsakdo odvisen od nečesa, lahko je odvisen od televizije, od igrer na srečo, od hrane in predvsem od ma- mil. Pripovedoval nam je o življenjskih zgodbah nekaterih odvisnikov od mamil. Razlagal nam je, kako jim on pomaga premagovati to odvisnost in kako so mu hvaležni. Bila sem zelo začudena, kako jim je uspelo premagovati to odvisnost, čeprav so veliko pretrpeli in so se res potrudili. Razumela sem, da odvisniki od mamil potrebujejo več razumevanja in ne obsojanja. Razumela sem, kako se počutijo ti odvisniki, ko jih nihče ne razume, nimajo več nobenega prijatelja in starši jih nočejo več pod svojo streho, tako da so prisiljeni romati okrog in skušajo reševati probleme z uživanjem mamil. Naučila sem se marsikaj od tega srečanja, mislim da je dr. Ščuka čudovit človek. SARA SIBELIA, 2. RAZRED KRATKI VTISI Zdaj vem, da so vse droge zame zelo nevarne in nikoli jih ne bom poskusil. Zvedel sem nekaj novega, kar mi bo v bodočnosti gotovo služilo. DIMITRI CARNIELLI, 1. RAZRED V meni se je spremenil odnos do mamil, saj sedaj vem veliko več. Spremenila sem tudi stališče do tistih, ki mamila uživajo. Treba jim je pomagati. Najbolje jim lahko pomagamo z zdravljenjem v ambulantah. ISABEL PASCULIN, 1. RAZRED Začela sem razmišljati. Razumela sem, da je treba čim več pomagati tistim, ki rabijo pomoč. IRENA GERGOLET, 2. RAZRED Razmišljala sem, kako ti ljudje trpijo, čeprav oni mislijo, da je to njihovo življenje in da se počutijo dobro. ISABEL MANIA', 2. RAZRED Spoznala sem, kakšne učinke in posledice zapušča droga na ljudeh; ne bi rada postala kot oni in imela težave z zdravljenjem. IRENA MARINI, 2. RAZRED OBISK MLEKARNE VIPAVA Mlekarna je bila zgrajena z namenom da bi prodajala mleko v Trst, vendar do uresničenja tega načrta nikoli ni prišlo. Mlekarna ima dovoljenje za izvažanje mleka v EU, a njeno tržišče je v glavnem sama Slovenija ter Bosna in Hercegovina. Vsak dan dobijo 30.000 litrov mleka, iz katerega proizvajajo sire, jogurte in razne fermentirane izdelke. Najprej sprejmejo mleko na sprejmni rampi, izvajajo kemične -mikrobiološke analize (tudi na antibiotike: mleko, ki jih vsebuje, uničijo). Nato gre po zaprtih ceveh na pasterizacijo (toplotno predelavo okoli 75° C). S tem postopkom pride do uničevanja patogenih mikroorganizmov, ohranijo se pa pomembne mlečno - kislinske bakterije. Sledi homo-genizacija (s tem postopkom se kompleksne molekule maščob razgradijo na manjše dele. Tako se na mleku ne bo zbirala smetana) in tipizacija (predelava količine maščobe: od 0,6% do 3,2%). V mlekarni proizvajajo različne jogurte. Slednje pridobijo po izvršenem postopku kisanja. Jogurte delimo v sveže in termično obdelane. Pri teh moramo s toploto povzročiti ponovno fermentacijo, tako da se uničijo mlečno-kislinske bakterije. V sadne jogurte dodajo sladkor, škrob, nekatere pa polnijo s sadno ma-so, ki jo kupujejo od podjetja Fructal. Kon-servansi v mlečni industriji niso dovoljeni. Za jogurte tipa bifidus so izrednega pomena probiotične bakterije, ki nam pomagajo pri prebavi. V mlekarni Vipava pridelujejo tudi sire, ki se delijo na: mehke, trde in poltrde. Glede na količino maščobe pa na: mastne, polmastne in puste. Za en kg sira je potrebnih deset litrov mleka. Pomembna snov pri predela- vi mleka v sir je sirišče (encim). Po tem postopku nastane sirotka. Sirotkine beljakovine so izredno pomembne pri izdelavi jogurta. Siri zorijo najmanj dva meseca. Po tej dobi se ti izsušijo za približno 10%. Sir predstavlja za mlekarno Vipava eno tretjino dnevnega odkupa. Poleg sira proizvajajo tudi skuto. Ta se dodela v polkrožnih posodah-banjah. Vse izdelke po predelavi shranijo v hladilnico. Samočiščenje se opravlja s "CIP-programom". To je čiščenje z lušino in kislino. Čiščenje poteka tako: najprej izpirajo z vodo (voda kroži v napravah 5 min.), potem z lušino pri 70°C (slednja odstrani maščobe), spet izpiranje z vodo, pranje s kislino (odstrani mlečni kamen), voda, nato pa razkuževanje s peroksiocetno kislino. ALESSIA MONTI, 1. RAZRED ——DALJE