O roparju in morilcu Tropman-u iz Pantina pri Parizu, glavnem mestu francozkem, leta 1870. V malem mesticu francozkem je živela družina, ki je štela sedem oseb. Ode tej družini je bil mašinistni ključar; njegov naj stareji sin Vojteh je bil tudi ključar, in oče ga ravno zategadelj v Pariz pošlje, da bi se bil kot mašinist popolnoma izuril v svojem poslu. Oba sta imela enaki namen, ter se zagotovita, da hočeta prav pridno delati in zraven tudi varčna biti, da bi enkrat, ko bi že precej denarja skupaj imela, mogla v Ameriko odriniti in tamkej delo na svojo roko začeti. Resnične vošila staršev, bratov in sester spremljajo Vojteha ob svojem odhodu v Pariz. Tukaj spoznava Vojteh v kratkem nekega prijatelja, kteri mu je v vsem na roko šel. Tropman, tako je bilo „dobremu prijateljih 1 ime, se ponudi in hoče vse potrebno k preselitvi v Ameriko preskerbeti. Ko pa oče in sin prividita, da je obojno imetje okoli tisoč frankov za Ameriko svoj pot premalo, sta bila namenjena, nekoliko let v Evropi še počakati. Ali Tropman, jako zgovoren človek, jih pregovori, da obadva skleneta, vse prodati in potem precej v Ameriko odriniti. Tropman jih tudi zagotovlja, da je veliko podedoval; ali pred šestimi mesci on ne more denarja potegniti, še le potem bi se zn jima združiti mogel; za zdaj pa naj se družina precej izseli, da se važne naše reči lagleje izgotovijo. Od te dobe si Tropman in Vojtehov oče dopisujeta in tako odhodni dan odločita. Pisal je namreč očetu, brez da bi bil Vojteh za-to kaj vedel, da je blizo Pariza pri neki železničini postaji hišico si v najem vzel zavoljo tega, da bi med tim časom preveč denarja ne izdal in si ga več prihraniti mogel. Djal je tudi, da on in Vojteh družino tamkej pričakujeta. Med tim pove to reč tudi svojemu prijatelju Vojtehu, ali prihoda dan mu zamolči. Ko družina do železničine postaje pride, jo sprejme Tropman prav prijazno, ter pravi, da bi morali od tu naprej k nogam iti, ker blizo nič voza ni dobiti in sicer tudi zato, ker bi do hišice njegove le kratko pot imeli. Na vsestransko uprašanje, kje da je Vojteh, odgovarja Tropman, da je v hišici ostal, kjer za večerjo pripravlja. Tako gredd nesrečni ljudje brezvedni za roparjem in morilcem — smerti nasproti. Kopar je vedel tako zvijačno nakaniti, da so mati in otroci morali spredaj iti, on in pa oče sta v iskrenem pogovoru zadej ostala. Na enkrat vdari Tropman očeta s svinčeno bunko na palici, in omotljen se oče zvali na tla, morilec potegne svoj nož, ter mu vrat prereže. Koj potem pokliče mater k sebi ravno tako, kakor bi ji imel kaj skrivnega povedati in jo tudi nagloma usmerti. Na-to teče k otrokom in pravi: oče so malo oslabeli in ne morejo tako hitro iti za vami. Otroci hite s Tropmanom nazaj, in ker naj mlajši dve prelepi deklici ne morete tako urno za drugimi, umori' Tropman naj pervo oba večja dečka, potem pa tudi obe nedolžni mali deklici. Šest oseb je že usmertil, zdaj mu je še Vojteh na poti. Tropman hiti s pervim vozovlakom po železnici v Pariz po Vojteha, da bi tudi tega na morišče spravil, kar mu je, ža-libog! še v tisti noči izpod rok šlo. Tukaj ga ravno tako naglo in nevedoma umori, kakor očeta, mater, brata in sestri. Zdaj zakoplje vseh sedem merličev na prostoru moritve, ko jim je bil poprej še ves denar pobral. Po končani grozovitosti hiti v Pariz nazaj, od koder je v malo dneh zbežati mislil v Ameriko. Ali Božja pravica je hotela drugače. Grozovitni hudodelec je menil, da je že v varstvu, kar ga v hipu pravična kazen dohiti. Drugi dan gre neki mesar s svojim psom po ravno tisti poti, kjer so bili merliči zakopani. Pes osledi kervavi sled in začne lajati, gospod njegov postoji, in pes je bil, ki je merliče izkopal. Koj potem je bila sodnjiska preiskava, in kmalo so morilca osledili, kajti uradniki pri železničini postaji so družino precej spoznali, ki je učeraj zvečer po železnici prišla; ravno tako jim je bilo tudi mogoče, njenega spremljevalca na tanko obraziti. Policija parižka je precej iskala Tropman-a, pa ga ni mogla najti, ker Tropman je — dobro vede, žakaj? — svoje prejšno stanovanje naglo premenil. Popraševali so še v delavnici ali fabriki, kjer mašine izdelujejo, kajti zvedili so iz pisem, ki so jih nesrečni saboj imeli, da je Vojteh prej v Parizu delal in s Tropmanom na pot odrinel. Zdaj je bil šum do Tropman-a opravičen, in njega so po vseh krajih vjeti skušali. Tropman hoče pred odhodom v Ameriko še svoje perilo snažno imeti, da, ga prat. Med perilom iznajde se pa tudi rutica Vojtehova, zaznamovana s čerkami njegovega imena; rutica je bila vsa kervava, in je imela tudi nekaj zarez, ker skoraj gotovo je Tropman svoj kervavi nož z njo obrisal. Ker je bil ta umor po celem Parizu polen šuma, ni bil tudi peričnikom in pericem neznan, in ker so čerke v kervavi rutici z imenom nesrečnega Vojteha po naključbi enake bile, so to reč hitro policiji naznanili, in tako tudi Tropman-a urno zasačili. Pervi šum je letel tedaj na Tropman-a, kterega so v Parizu vjeli, mu pred sodnijo njegovo hudodelstvo dokazali, ga potem rabeljnu izročili, kteri ga je dne 5. svečana 1870 vpričo velike množice ljudi ob glavo djal. Kar se ne stori, se ne zve. Vsaka reč, naj še tako skrita bo, pride na dan! Pesem. 1. Kdor je moril in ropal, Je Tropman grozni bil, Ki len je krog postopal, Dolgove delal, pil. In zraven jezik brusil Še slajši kakor med, Al ta, ki ga okusil — Dobil je noža ped. 2 . Družina hoče iti Tj e čez v Ameriko, Tud’ on z njo hoče biti, Pa čudno glej! — kako ? Pripelje voz železni Družino — glav je šest! Zdaj Tropman nikdar trezni Smehlja se tiho v pest. 3 . On pelje jih čez polje, Jim lepo govori, Na samem jih zakolje, Kjer žive duše ni Uzel jim je življenje, Poropal ves den&r, Nazaj v Pariz ga žene Na voz se vsede k&r. 4 . Še Vojteh je na poti, Ta mora biti preč! In berž se Tropman loti, Da nož bo spet rudeč. Sladke besede pravi, Da starši tukaj so, V hišici — pristavi — Se moji najdejo. o. Zdaj prideta do kraja, Kjer jih umoril je, Moritve želja vstaja, Mu huda' kri zavre. Zabčde berž mladenča, Ki staršev je iskal, Ko kri mu lice venca, Ga k mertvim je zagnal. 6 . Zakoplje zdaj merliče, Z denarjem preč zbeži, Al vest hudobna kliče, Da brez skerbi še ni. V Parizu se potika Skrivaj zdaj tu, zdaj tam, V Ameriko ga mika, Bežati hoče sam. 7 . Mesar k morišu pride, Pes laja in renči, Strah, grdza ga obide, Vse čudno se mu zdi. Začel je pes kopati, Kaj tukaj neki bo? — Otroci, oče, mati Zakriti so v zemljo. 8 . Spoznali umorjene So berž uradniki, In ta, ki jim življenje Je vzel, ga tukaj ni. Pa kmalo so dobili Morilca Tropmana, Sodniki obsodili So zdaj ob glavo ga. Ko rabelj na moriše Ga pelje večno spat, Duhoven solze briše, Jokaje za-nj takrat. Ga prosi, milo prosi, Da bi spokoril se, Pa smert ga prej pokosi — V pekel se z verni! je. Natisnila pl. Kleinmavr & Bamberg v Ljubljani. — Založil F. Puls.