Za poduk in kratek čas. Nesrečni dnevi generala Szapary ja v Bosni. (Spisal po lastnej skušnji D. Živkov.) II. Turški Šamac je kake '/2 ure dolgo mesto, ima samo eno ulico, ktera se na zabodni strani na levo ukrene. Hiše so vse lesene; samo džemija je zidana, poleg ktere droben visok nainaret stoji, podoben bolj dimniku, kakor zvoniku, iz kterega bodža večkrat na dan vrne (rnohamedance) k molitvi kliče. Na trgu so prodajalnice, visoke lesene bajte, na ulico odprte in kakega 7» metra od zemlje vzvižene. Vse blago je tako razpostavljeno, da se zamore od zunaj videti in kupcu ni treba noter iti. Turek sedi na tleb sredi bajte. Malokedaj vstane. Večjidel sedeč do blaga segne. Obiskal sem tudi turško kavano. Sedelo je več turčinov na nizkih klopeb ob stenah noge na vskiž držeč in kavo srebajoč, se ve da črno kavo, uas Avstrijance pa so belo gledali. Turške hiše so vse z vieokimi ploti obdane, da nikdo v dvorišče videti ne more, kjer se bule, to je turške žene, sprebajajo. Okna na bišah so z lesenimi križi preprežena. Okna se ne odpirajo na stran, arapak na vzgor. Ženske so rade odpirale okna in za našimi častniki gledale, na ulico pa pridejo tako zavite, da se jim druga ne vidi, kakor oči. Nosijo dolge košate hlače, koje imajo ob gležjih zvezane. Tisti dan je bilo veliko opraviti, ker drugi dan je se začele za nas vojska. Jaz aem dobil tisti dan nadzorništvo na naše straže. Bedeti smo morali celo noč. Na stražnici so zakurili vojaki z brunami neke podrte koče velik ogenj. Sedel setn na eni strani brune, koja je na diugi strani gorela, in gledal mile zvezdice, ktere so tako prijazno miglale, ter pošiljal pozdrave skoz nje svojim Ijubim doma. Proti edenajstej uri se pri- vlečejo iz za bosanskih bribov črne temne megle, zakrijejo nam ljube zvezdice in postalo je tako temno, da druga nismo videli, kakor to, kar je ogenj razsvetil. Grmelo in bliskalo je strasno. Vihar nam je ogenj podpihaval, dež pa gasil. Kmalu smo bili drugokrat do vsake niti mokri. Pralo je celo noč, kakor da bi nas botelo očistiri. da bi snažni in čisti v uesnažno Bosno šli. Konji so 8e bliska in groma prestrašili, da so kakor divji po taboru letali, Magyari pa kleli iu jib lovili. V jutru 1. augusta se je zopet zvedrilo. Bil je prav Iepi dan, samo cesta proti Gradačacu, kamor smo se napotili, b'la je neusmlijeno slaba. V večih krajib je voda čez cesto tekla in ubogi pešci so si šoine zajemali, tudi konji so težko ko|)ita iz blata vlačili, Bog pomaj pa vozačem, tepli 80 kljusice, da je bilo strab gledati. Posavina, to je ravnica med Savo in hribi pri Giadačaci, je velika in rodovita: koruza in pšenica sta lepo kazale, akoravuo so njive slabo oraae in delane gnojene pa nič. Rži ni bilo nič, ječmena malo, ovsa pa nekoličko ve6 videti. Tik ceste sta dva velika pašnika, vsak 3000—4000 oralov velik. Ondi se je vsakovrstne živadi paslo: konji, goveda, osli, koze, ovce, svinje, gosi itd. Psov lečejo ccle čede semtertje in mrbovino žrejo, ktere nihče ne pokoplje; tudi orli prihajajo in kedar jim mrhovine zmajuka, kradejo jagnjeta. — Mi smo pozno zvečer prišli v Gradačac, se ovčetine najedli in po tem težavnem potu sladko spali. Ob štireh zjutra nas je trobenta budila, da se pripravimo na pot. — Za zajutrk smo si malo čaja skubali in ruma primešali. Ob petih smo uže na sedlih sedeli, (Dalje prihodnjič.) Smešničar 28. Pogostem se prigodi, da kak fant učiteljevo pitanje kaj trapasto zasukne. 0 teni se nam piše pod Drave" sledeče: Učitelj: ,,Kdor popije na dan štiri litre piva in za 20 kr. žganja ; koliko potroši ta za mesec dni ?" U č e n e c : ,,Če Vi na dan za 80 kr. piva in pol litra žganice popijete, ste za mesec dni zapravili svojih 30 srebrnjakov.