PetanCiC Davorin: 39 Povest. Obisk po noči. Janez se je vračal z Gor. Bežal je, kakor da bi mu že bili za petarai zasledovalci, tatovi sreče. Mahne jo kar po čez, ko še ni sneg tako visok. Mimo županove hiše pred trgom ga vodi pot. Pred vrati stoji črna postava. Senca njena se močno odraža na belem snegu, ki ga osvetljuje luč iz izbe. Janez zavije čez brv in na ono stran. »Morda besede sejejo. Ko bi mogel kaj slišati!« Postava pred vrati se je zganila. Janez opazuje senco na snegu. Ustavila se je. »Birič bo!« meni. »Slabo vidi od starosti in ne dobi me. Tiho prileze po snegu do stene.j Do okna ne more, ker mu drva zložena na kup branijo. Potiplje za kup in zmeri prostor med steno in drvami z roko. »Dosti je širok za mene.« Previdno zleze in je tik pri oknu. »Nihče me ne vidi.« V sobi se šopiri župan. Debeluhast dedec s plešo. Maha okrog sebe, kakor da bi kosil. . »Grof hoče imeti vojake. Uloviti ga moraš, kjer hočeš. Dati ga moram. Kaj bom vas poslal mesto Janeza, kosti polomljene. Janezu pa, farovžkemu hlapcu, nihče ne upa reči. Ali boš šel ti ali jaz? Da ti glavo odtrga ali rebra polomi. Nak, nikdar me ne pripravi sam cesar do tega. Rajši vraga, ko bi Janeza za vojaka graščinskega nagovarjal. Boljše bi bilo, če bi ga v luknjo djali, kamor bi zaslužil — jaz vem — a zdaj ga grof ravno rabi. Jutri opoldne, možje, se bomo spravili skupaj in stopili h gradu, da zvedo zakaj in kako. Lovci pa — če' jih bo — bodo tudi na mestu. Tak slišite možje, jutri opoldne. Da mi niti eden ne manjka!« Prikimali so in vstali... Janeza je oblival hladen pot. Izvil se je izpod drv in zletel v hribino. »Odprite!« »Kdo rogovili ponoči!« je karala Meta s počenim glasom nevšečno. »Ni bilo dneva dovolj?« »Janez sem!« Meta je utihnila ko duh. »Gospod! Svetujte mi. Grof bizeljski me hoče za hlapca, vojaka.« Dekan je snel očali, pobesil spodnjo ustnico in se razsrdil: »Za vojaka, pa tebe?!« »Pri županovem oknu sem slišal, dobro slišal. Jutri opoldne pridejo, kaj naj ?« Stari gospod si je pulil lase in govoril za se: »Pa zdaj, ravno zdaj, ko cerkev postavljamo in te rabimo ...« »In ko "ii je srečatako blizu.« Stresel je z glavo gospod in gredoč po sobi poškilil na križ. »Bežati bo treba, Janez. še nocoj, da bo sledove zamelo. Pojdi h gospodi v Podsredo in prosi, da rečejo kako tehtno za tebe. Ce ne, pa beži na Prevorsko stran, tara so šume, ki še niso videle človeka.« Janezu se je žalostno storilo, da bi raoral.tako daleč. »Pozneje boš pa prišel nazaj. Bom pisma naredil sem pa tje. Z našimi se ne bom kregal, z višjimi se da prej kaj pomeniti. V gospo Ano imam upanje.« Janez je bil, kakor trd. Dekan pa je gnal svojo: »Meta! Meta, vstati boš morala. Ne pomaga nič!« »Bom že, gospod.« Pa je trajalo dolgo. »Mesa in kruha nareži, žganja steklenko in vina barilec natoči! Janez gre na božjo pot, daleč in za dolgo in rabi popotnico obilno in tečno! Hitro se obrni, Meta, vsaj tako kot polž!« Meta oddrsi, dekan pa de Janezu: »Bablje je počasno, a brbljavo. Vse pove. O tebi pa ne bo, ne besede. Ti ne veš in ti ne bom prifvil, kako sem jo ozdravil. Župan ji je žlahte.« Janez je odpotoval. Na Gorah je prisluhnil in slišal, da so svatje še v hiši in ni vstopil. Bilo je že jutro skoro. Na vzhodu se je krvavo rdečilo nebo in Rožca se je oblekla v debele megle. »Zdaj je še varno!« Ni šel čez Javorje, karna kratko gor pa dol. Vrnil se je prazen, ko je na Gorah sedem odzvonilo. Lenčko je dobil na pragu, ko ga je čakala. »Lenčka, bežati moram!« . Ni jokala. Le zagrizla je zgornje zobe v ustnice in občutila grenko. Janez je rekel tako: »Usoda naju preganja.« Ustnica ji je sinela, oči so se ožile: »Ne, usoda, ampak greh in hudobni Ijudje. Razumeš, da ti ne očitam.« Janez jo je prijel za roko, za slovo. Pošepnil ji je v uho nekaj in dostavil: »Nihče ne ve in ne sme vedeti. Le ti. Ko bo varno, pridi mi povedat. Z Gospodom govori kdaj!« Spomnila se je na grunt na Vrhuncah, ki ju bo čakal in ji je bilo še hujše. (Dalje sledi.)