Razni zapiski.                                                  279
sem bil potrjen k vojakom. In takrat je vplival dr. Mencinger na vso mojo pri-hodnjost s tem, ker mi je svetoval, da nadaljujem živinozdravniške študije kot vojak na dunajski živinozdravniški šoli, in mi je v ta namen napisal tudi koncept za prošnjo. S tem mi je uravnal pot, po kateri sem seveda po lastni marljivosti in vztrajnosti ne le postal diplomirani živinozdravnik, nego tudi dosegel v armadi dostojanstvo c. in kr. štabnega živinozdravnika. Med časom svoje 41 letne odsod-nosti od domovine sem videl umrlega dr. Mencingerja le še dvakrat, zadnjič meseca julija 1911. Hvaležen mu moj spomin!                                                    Šetinec.
Prešernovo „Neiztrohnjeno srce" — v koseščini. G. notar Aleks. Hudo-vernik nam je izročil „prevod" Prešernove balade „Neiztrohnjeno srce". To žgočo satiro na jezik Koseškega je napisal — dr. Janez Mencinger, ki ga poznamo po „Cmokavzarju in Ušperni" ter »Vodnikovem Vršacu" kot našega najboljšega literarnega satirika.
Duhovita persiflaža „koseščine leta 1880." se glasi:
Pesnika serce.
Se groblja kapa, nov de mrtvac spusti se not; kar mlad život medlevši, razgcrne se naprot. Kopunam sapo davi, jih čudbc pana mraz, kim brusi gled ncplažba, zazrejo pak obraz.
Je sonda sploh, de krasna cepina bla bi viš, če prcč bi parno tenjo odnesel bistri piš ; scer čedni vtisk je šobe, rah mika lica blesk, če prej bi ga ostavil ožalbe mute tresk.
Drobivši grud se hipno glcdavcam brani vid, samo serce se kuja, kot ni mu zgrudba prid; še žarno clo utripa, puhti navpik gorkost, kot da napiha zdrava še hlapa ga krepost.
Je vopros skupni: — sledni kdo tuki je ložen, -sigurno bil je svetec, ker ni ves gnilbe plen? Izderka se nagrobnik, poprej nikomu mar, treznivši ga mahobe napis berejo kar:
Tu Boljeslav poet je zagreben nekda bil, ki milbe žal in vugo je v pesmih čutil sil in viške slave peval le divi milki v čast — gospini puhli, včula ki ni njegovo hlast.
Ko pa za fanta drujga se nje pohod je vžgal, nobene več ni pesmi poet od sebe dal: Ni molil ne preklinjal, je pustil smeh in jok, imetek ves potrošil za žgani slivov mok.
Se anal brig je vsakih in živil tje v en dan, na hip je vmrl in valda ne brumni kot kristjan. Vsi tulijo : To svetca sigurno ni serce, ki živši clo brez cnosti že davno v peklu žge.
280
Razni zapiski.
„Glej pevca serce v preši!" zakruli tam sivor, „če blo bi svetca, najdlo bi blo že scer odmor. Tise ga veke pesmi branivši mu razplah, kim persi mnogo godin ostale so zapah.
Serce to razgernimo pod mili neba bok, de gane dan, oberne se nočnih zvezd obtok ; ko sonca dera drugič pokuka za goro, krač urnih primahajmo, dokler še rosa bo.
Kar pevic z lune, sonca je pevskih vtiskov snel, jih krogli lok bo neba do jutra natrag vzel, ko hlap serce prepuha, prežehta rose tik, ne zgine še — do zadnjih zagreberno ga pik.
Serce lopate vdrihba na plasti cepi dve ; drobljanca razodeta do drujga tam sta dne. — Druj dan z lopato, krampom dospeši puk na plan. Serce je preč — ginivši kot puhtne kafre gran.
Za umetnost. Kakor so že listi poročali, namerava prirediti „ Splošno slovensko žensko društvo" v zvezi s slovenskimi upodabljajočimi umetniki, slikarji in kiparji veliko, 20.000 srečk broječo dobrodelno loterijo, katere izkupiček je namenjen v podporo ubogi pastorki, slovenski umetnosti. Pomnoženi odbor je sklenil, da naprosi vse domače umetnike in umetnice, naj bi poklonili nekatere svojih umotvorov brezplačno za dobitke loterije. Mnogo ljubljanskih umetnikov je že drage volje obljubilo svojo dejansko pomoč. Izven Ljubljane bivajoče umetnike pa naproša odbor po listih in pismeno, da se blagovolijo z umetniškemi prispevki udeležiti te dobrodelne akcije, ki bo itak samo v korist in v podporo umetnikov samih. Umet-miki so obljubili, da zberejo najmanj 200 slikarskih in kiparskih umotvorov, ki bodo razstavljeni maja ali junija t. 1. v paviljonu g. akad. slikarja Rih. Jakopiča. Razpe-čavanje srečk pa je prevzelo »Splošno slovensko žensko društvo", ki hoče naprositi rodoljubne in umetnost ljubeče Slovenke vseh slovenskih krajev, da mu po svojih močeh pomorejo pri tem delu. Srečke se bodo prodajale po 1 K in bo torej vsakomur dana lahka prilika, da prispeva svoj del na žrtvenik slovenske umetnosti. Žrtve ne bodo velike, treba le, da se pritegnejo s pridno agitacijo vsi sloji občinstva k temu rodoljubnemu delu. Agitacija pa ne bo težka, saj dobi ta ali oni lastnik srečke, ki je veljala samo eno krono, lepo domače umetniško delo ter ima zavest, da je pomogel slovenski umetnosti na noge. Izkupiček loterije se porabi deloma za nakup slovenskih umotvorov, da se na ta način omogoči eksistenca slovenskih umetnikov, deloma za podpore v prilog študij mladih domačih umetnikov.