Poštnina plačana v gotovini Februar 1934 VSEBINA: Mala roža. Povest v verzih. 2. (S. S.) — Razprave: Bog skrbi za svet. (Kan, J. Vole.) — Vpeljevanje mater. (Dr. Fr. Jaklič.) — Molimo za proglasitev škofa Friderika Baraga — blaženim. (Franc Belec.) — Žrtev zvestobe do papeža. (Ferd. Kolednik.) — Bodi apostol dobrega tiska! (X. Y.) — Na Marijinih p o t i h : Z Marijnih gredic. 2. Vnelo se je. (J. Langerholz.) — Na cilju: V soju Evharistije. 2. Čas setve. — Iz življenja Cerkve: Po svetu, po domovini, Marijine družbe. — Razno. — Odgovori. — Dobre knjige. — Prošnje, zahvale. — Odpustki. — Osem slik v bakrotisku. Cena »Bogoljubu«: na umetniškem papirju 30 Din, na navadnem 20 Din; v Avstriji 3 Š, v Italiji 8 Lir, v Čehoslovaški 15 Kč, v Franciji 12 fr., v Ameriki —'50 Dol. Spisi, prošnje, zahvale, vprašanja se pošiljajo na naslov: Uredništvo »Bogoljuba« v Ljubljani, vse drugo pa na naslov: Uprava »Bogoljuba« v Ljubljani. Koledar Apostolstva molitve za februar 1934. Glavni mesečni namen, blagoslovljen po sv. očetu : Priznanje Boga za skupnega Očeta, bližnjega pa za brata. Mesečni zavetnik: Gabriel Žal. Matere božje sp. (27). Misijonski mesečni namen, blagoslovljen po sv.očetu: Vrnitev Grčije k cerkveni edinosti. Dnevi 1 Godovi • Posebni dnevni nameni Vedno češčenje sv. R. T. Ljublj. šk. | Lavant. šk. i 1 2 I 3 Četrtek Petek Sobota Ignacij, škof, muč. Svečnica Blaž, škof, muč. Verska vzgoja naše mladine Srce Jezusovo v družinah Bolniki in strežniki Lj., spi. bolnišn. Lj., bogosl. sem. Trboje Celje, šois. ss. Petrovče Žalec i 4 j 5 6 7 8 9 10 Nedelja Poned. Torek Sreda Četrtek Pefek Sobota 2. predp. Andrej K., š. Agata, devica, muč. Tit.šk.; Doroteja, d.,m. Romuald, opat Janez od Mata, sp. Ciril Aleks., š., c. uč. Skolastika, devica Apostolstvo mož in fantov Ženini in neveste Duhovniški naraščaj Verska poglobitev pri nas Uničenje komunizma Zadeve naših škofov Naši ženski redovi Begunje pri C. Koroška vBela Sela pri Šumb. Kočevska Reka Hotedršica Mirna Lj., Lichtenturn Zelec Gotovlje Teharje n Griže Sv. Peter v S. d. 11 12 13 14 15 16 17 Nedelja Poned. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 3. predp Lurška M.B. 7 sv. ustanoviteljev Katarina Riči, devica t Pepelnica Fauslin in tov., muč. Julijana, dev., muč. Donat, mučenec Marijine družbe Sv. oče in njegovi nameni Širjenje dobrega tiska Postna zapoved in duh pokore Starši in vzgojitelji Brezposelni in gladujoči Visokošolci in inteligenti Trstenik Žabnica Hotič Radovica Bela cerkev Zalilog Lj., Sp. Šiška Galicija Polzela Kozje * Sv.Peterp.Sv.g. n (8 19 20 21 22 23 24 Nedelja Poned. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 1. p. Simeon, š., m. Julijan, mučenec Elevterij, škof, muč. Srečko, mučenec Petra stol, Antioh. Peter Damijan, c. uč. Matija, apostol Svetost duhovnikov Misijoni in duhovne vaje Pogostno sv. obhajilo Čistost mladine Misijonarji in misijonski poklici Zakonsko življenje Katoliške organizacije Lahovče Duplje Leše Banjaloka Št. Vid pri Brdu Kolovrat Vavta vas Podsreda * Podčetrtek Sv. Vid na Plan. » Sv.Marjeta n.Pl. 25 26 27 28 Nedelja Poned. Torek Sreda 2. p. Viktorin, m. Aleksander, škof Gabriel Ž.M.b., sp. Roman, opat Nedeljska sv. maša Spreobrnjenje grešnikov Naši moški redovi Priporočene zadeve. Umrli N. mesto, ž. b. Uršna sela Šmartno o. S., r. Preloka Olimlje Dobje Pilštanj vt Inserirajie v Bogoljubu! HI i 9d HDCtD da kupite dobre Čevlje, co-Hll bi Ulj 16, pate in snežke, kakor tudi nogavice, rokavice, razno perilo, trikotažo in najnovejše pletenine po najnižjih cenah v trgovini pri Pavla VidemšeH, Ljubljana, Sv. Petra c. 19 SANATORIUM EMONA Ljubljana Komenskega nI. 4 Zdravnik: Telef. 3623 Dr. Franc Derganc, kirurg, šef-primarij v. p. FEBRUAR XXXII. LETNIK 1 9 5 4 Mala roža Povest v verzih 2. Deveto dete »To deveto dete,« mislila je mati, »moram posvetiti kot doslej nobeno; deveterim zborom angelskim v proslavo. Za življenje večno je potrebno eno: Bodi vdano jagnje Dobremu Pastirju!« Žena svoje dete, Bog je vodil ženo. In vodila dete v božjo je naravo. »Glej! Poslušaj! Čitaj knjigo čudovito! Gozd in vrt in njiva in nebo in gora duši razodeva, kar je v Bogu skrito. Stvarnikova knjiga, drago moje dete, vso ljubezen božjo kaže nam očito.« Deklica na vrtu z rožami vzcveteva, sama je med njimi, roža najkrasnejša. Deklica po gozdu s pticami prepeva, sama je med njimi pesem najjasnejša. Deklica na polju s klasi dozoreva, sama hoče biti setev najsvetejša. »Glejte novo sestro!« rože so dehtele; Reziko so zrle v radosti dekliški. »Čujte novo sestro!« so žgolele ptice: »Ali ni bil takšen ljubi brat Asiški?« In nebo in zemlja, in žival in človek v eno bratstvo strne v duši se svetniški. Zašumijo sape in zašepetajo. »Ali jo poznate?« veja dihne veji. Zmajevale veje svoje so mladike, sklanjale se k travam kot predice v preji. Čuj! V daljavi godba. Deklica jo sluša. Duh se vije k nebu v domotožni žeji. »Le šumite, veje! Ve ste v svojem domu. Le žgolite, ptice! Ve ste tod domače. Le zvenite, viri! Vi ste tod domači. Z nami, sestre, bratje; z nami je drugače.« Deklica se skloni in poljubi vejo in v nebo pogleda in srce zaplače. »Kaj oko je rosno?« To je glas očetov. »Zdrav, moj kralj!« in vrgla se mu je v naročje. »Ljubljena kraljica! V ribji lov te vabim.« K ribniku stopila sta čez temno ločje. S trnekom previdnim sta lovila ribe, dokler ni se sonce skrilo čez pobočje. »Oče, kam potaplja sonce se nebeško?« »Daleč k morju, daleč za zelenim lesom.« Deklica je sedla na samotno skalo, zlato brazdo zrla z radostnim očesom: »O, da morem biti ladjica na morju, z belimi bi jadri plavala k nebesom!« Bog skrbi za svet Ne bo dolgo, pa bo narava spet vstala iz zimskega spanja. Sveti Valentin ima ključe do korenin. Trava bo spet ozelenela in popje oživelo. Nobena zapreka ne zadrži razvoja: sok gre po deblih, ko pride njegov čas, naj burja še tako tuli. Kos svojo prepeva, naj tudi sneg naletava. Selivke se vračajo ob svojem času, četudi še mraz pritiska. Trobentica piska in zvonček pozvanja tudi med snegom. Vse je pokorno Stvarniku, ki je dal naravi postavo. Bog vlada svet in ne kralji in ministri, ne pra-tikarji in vremenoslovci, niti denar ne, dasi se imenuje sveta vladar. Pravi vladar sveta je Bog. »Po božjem sklepu so vsa njegova dela od začetka ...; nikoli niso nepokorna njegovemu povelju.« Tako Sirah o trajnem redu v božjem stvarstvu, Bog je vladar. Vlada pa svet po svoji neskončni modrosti, vsemogočnosti in vsevednosti. Celo naj-ničnejše malenkosti v svetu pozna, »Tudi lasje vaše glave so vsi prešteti,« je povedal Zveličar. Tako skrbnega Očeta torej imamo. Kar je z ljubeznijo ustvaril, za vse tudi z ljubeznijo skrbi. Od ogromnih svetov v neizmernih daljavah do črviča v prahu zemlje; od morskih orjakov do drobcenih bitij v kapljici vode; od staroslavnega naroda do osamele sirote — za vsakega izmed nas, kakor bi bil edini na svetu, in za vse, kakor bi bili vsi samo eno. In- tako skrbljivega Boga, ki na vsako svojo stvarco pazi, bi se bali in mu ne zaupali? Njegovi smo, če hočemo ali nočemo, zakaj »on je ustvaril nizkega in mogočnega in za vse enako skrbi,« pravi Knjiga modrosti. »Če je tako — ugovarja vojak-invalid — kako potem to, da smo morali v svetovni vojni toliko hudega prestati? Toliko mrtvecev, toliko ranjencev, toliko ujetnikov, toliko krvi in solza ... Ali je bil tista grozna leta Bog tudi oče svojim otrokom? Ali jih ni bilo na tisoče, ki so prišli ob vse zaupanje na Boga, ob vso vero ravno zato, ker ni bilo od nikoder pomoči?« — Bog je že dober oče vedno in vsem, samo to je hudo, ker ima toliko slabih otrok. K o b i ti otroci samo to hoteli, kar Bog hoče, bi bil ljubi mir po vsem božjem svetu. Pa nočejo, in ker imajo prosto voljo — dragocen božji dar je to! —- pač delajo, kar hočejo, ta božji dar tudi zlorabljajo sebi in drugim v nesrečo. Zato smo morali tisto vojno kašo, ki smo si jo ljudje sami skuhali, tudi sami snesti. Boj je vojno samo pripustil. Zabra-niti bi jo bil pač mogel in tudi vse hudo, kar je z njo hodilo, toda le s čudežem. S tem bi bil pa ljudem vzel njih prosto voljo in prevrnil ves red na svetu. »No in zdaj po vojni — se oglaša brezposelni. Ta borba za kruh! Tisoči in tisoči bi radi delali, pa morajo roke križem držati in trpeti pomanjkanje. Nimamo hrane in nimamo obleke, nimamo strehe ... Enim Bog daje, da mečejo v morje, drugi pa me-dlimo od bede in reve, ko prosimo pomoči od vrat do vrat. Ali je Bog še vsem dober oče?« — Dragi brezposelni! Kako je rekel Kristus: »Iščite najprej božjega kraljestva in njegove pravice, in vse to (drugo) se vam bo navrglo.« Ali so pa ljudje po vojni iskali božjega kraljestva? Še mnogo manj ko pred vojno. Kakšno popivanje, prevzetovanje in zapravljanje je to bilo, kakor da hočejo čimbolj nadomestiti, kar so morali med vojno utrpeti. Naravnost v svoj pogin so ljudje drevili. Kdor jim je pa resnico godel, so mu gosli zbili. Ali pa more kdo reči, da oče sovraži svojega zapravljivega otroka, ki je belega kruha pijan, ako ga v trdo prime, da ga k pameti spravi? Ko bo človeštvo spet spoznalo in pripo-znalo Gospodarja, ki mu reže kruh, se bo tudi uverilo o božji besedi: »Mlad sem bil in sem se postaral, pa nisem videl, da bi bil pravičen človek — pomnite: pravičen človek! — zapuščen i i da bi njegovi otroci prosili kruha.« Bog je dober. Kmetski človek se pritožuje: »Pri nas je pa dela dovolj, toda od njega nič nimamo. Tudi molimo še, a zdi se nam, kakor da brez haska. Tonemo v dolgovih in včasih še za sol nimamo. Če Bog z dobroto vlada svet, lahko bi nam dal, kar potrebujemo, tudi brez molitve in dela.« — Prijatelj božji, ni tako! Red na svetu, od Boga določen, je tak, da morata človek in Bog skupaj delati. Ti moraš z zaupanjem moliti, kakor da je ves uspeh tvojega dela od Boga odvisen; pa tudi delati vztrajno, kakor da je vse od tebe odvisno. Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal. Čuj primero: Dober vojskovodja pošlje oddelek vojakov v boj, drug oddelek pa obdrži v zaledju kot rezervo. To pošlje v boj le tedaj, če pride z bojišča prošnja za pomoč. Tako dela tudi Bog. Ti se moraš boriti z delom za vsakdanji kruh, pomaga ti pa Bog, če mu z molitvijo pošlješ prošnjo za pomoč. Potem pa pomore z veseljem in z zanesljivim uspehom, ker je dober. Kanonik Jos. Vole. Vpeljevanje mater Nekaj posebno lepega je mati z otrokom. Nešteto umetnikov je to telesno in dušno zvezo otroka z materjo že uprizarjalo in proslavljalo. Saj so celo od Marijinih slik najprisrčnejše tiste, ki nam jo predstavljajo kot Mater z Detetom. Bog je materi dal del svoje stvariteljske moči in del svoje ljubezni. V materi se je novo človeško bitje kot šibek plamenček začelo, iz nje je gorelo in rastlo, dokler ni začelo samostojnega življenja. In tudi potem je bilo dete vse materino; njene tihe, ljubeče žrtve so ga ohranjale in krepile. Mati je do otroka kot zlato sonce, ki se smehlja v čisti in neskaljeni studenčnici. Ogromno delo je mati izvršila za otroka; nespametno bi torej bilo misliti, da je Cerkev za mater in njenega drobnega otro-čiča slepa in da nima zanju lepe besede in dobre želje. Že od davnine deli Cerkev materam poseben zakramental, tako zvani blagoslov matere pri vpeljevanju. Nešteto naših slovenskih mater ga je pobožno že šlo iskat; morda so bile šibke in je bila pot dolga in slaba; pa niso hotele brez cerkvenega blagoslova nositi sladkega imena »mati«. Vpeljevanja mater se torej drži lepa častitljivost naše davnine, drži se ga pa tudi tako velika nadnaravna moč, da ga Cerkev vsem materam toplo priporoča. Žal, da je ta zakramental po mnogih krajih, zlasti po več mestih prišel skoraj popolnoma iz navade. Ni prav to, ker bi morala biti pot matere k vpeljevanju pot notranjega veselja in ponosa ob izvršeni težki, pa lepi nalogi, in prilika, da se ji izreče spoštovanje zaradi njenih žrtev. Pa morda prihaja ta zakramental prav zato iz navade, ker prihaja ponekod iz navade tudi pravilno in sveto zakonsko življenje. Ko Cerkev materi blagoslovi enega otroka, bi morala mati svojo materinsko ljubezen v zaupanju na ta božji blagoslov tem bolj velikodušno odpirati še drugim božjim pla- menčkom, kateri se hočejo vtelesiti v njej. * * * Mati pride — če le mogoče z detetom v naročju — v spremstvu dobre znanke do cerkve. Poklekne na cerkvenem pragu ali v zakristiji in vzame v roke gorečo svečo. Ta sveča jo spominja na Marijo, ki je 40. dan po rojstvu tudi prišla v jeruzalemski tempelj k vpeljevanju in je tedaj držala v rokah Jezusa, ki je luč sveta. In kakor je prišel starček Simeon, da je Marijo sprejel in blagoslovil, tako pride materi naproti duhovnik. Belo štolo ima čez belo oblačilo, katera pomeni veselje. Morda se takrat hvaležno spomni svoje lastne matere, ki ga je bila prav tako prinesla v cerkev in mu takrat izprosila blagoslova; ta blagoslov ga je spremljal do oltarja in mu dal moč, da ga še drugim materam iin njih novorojenčkom deli. Mašnik najprej molče pokropi mater z blagoslovljeno vodo, potem pa obudi v njej veselo zaupanje na Boga, ki jo bo še zanaprej podpirati in krepil. S strežnikom moli: »Naša pomoč je v imenu Gospodovem, ki je ustvaril nebo in zemljo.« Zdaj pa bere materi 23. psalm. Ključ za njegovo umevanje nam dajo uvodne besede, katere pristavlja Cerkev, tako zvana antifona: »Ta bo prejela blagoslov od Gospoda.« Psalm ima dva dela. Prvi del popisuje veličastvo Boga, ki je vse ustvaril, potem pa srečo vseh, ki se smejo Bogu zaupno bližati v njegovi sveti hiši; pogoj za to zaupnost z Bogom je brezgrešno življenje, katero želi duhovnik materi in detetu. Ta del psalma se takole glasi: »Gospodova je zemlja in kar jo napolnjuje, vesoljni svet in vsi, ki na njem prebivajo. Zakaj on ji je dal temelj na morjih in jo utrdil na tekočih vodah. Kdo pojde na goro Gospodovo ali kdo bo stal na njegovem svetem kraju? Kdor je nedolžnih rok in čistega srca, kdor svoje duše ne obrača k praznim stvarem in svojemu bližnjemu zvijačno ne prisega. Ta bo prejel blagoslov od Gospoda in usmiljenje od Boga svojega Odrešenika. To je rod tistih, ki iščejo Gospoda, ki iščejo obličje Boga Jakobovega.« Drugi del psalma pa nazorno slika prihod nebeškega Kralja, obdanega od svojih zvestih služabnikov in služabnic. Med temi Bogu zvestimi želi duhovnik, da bi bila tudi ta mati in to njeno dete. Tudi ji hoče poudariti, da ko bo vzgajala otroka za Boga, ga bo vzgajala za pravo srečo in pravo veličje, ki mu ne bo odvzeto in ki je v primeri z njim vsaka zemska veličina prazna. Slavnostno besedilo drugega dela tega 23. psalma slove: »Odprite, knezi, svoja vrata in dvignite se, duri vekotrajne, in vstopil bo kralj slave. Kdo je ta kralj slave? Gospod silni in mogočni, Gospod mogočni v boju. Odprite, knezi, svoja vrata in dvignite se, duri vekotraine, in vstopil bo kralj slave. Kdo je ta kralj slave? Gospod nebesnih čet, on je kralj slave. Slava Očetu ...« Ta nebeški vladar je torej poklical mater v njeno vzvišeno službo. Vanj naj zaupa, če jo morda skrbi bodočnost otrokova in vznemirja njena lastna prihodnost. Nanj naj misli tedaj, ko ji bo morda bogoodtujena znanka dejala satansko besedo, da je le prvo dvoje otrok lepih in zaželenih, nadaljnji pa da so le nadležno breme, katerega ni treba sprejemati nase. »Gospod silni in mogočni, Gospod mogočni v boju« bo nekoč srdito pogledal in treščil v prepad tisto ženstvo, katero v zakonu ne živi prav. To hrabrilno. in obenem svarilno misel obleče duhovnik v besede antifone, s katero zaključi psalm: »Ta bo prejela blagoslov od Gospoda in usmiljenje od Boga, svojega Odrešenika; zakaj to je rod tistih, ki iščejo Gospoda.« Nato izvrši mašnik lepo dejanje: materi dene na roko levi konec stole in jo slovesno pelje v cerkev, veleč ji: »Vstopi v cerkev božjo, počasti Sina blažene Device Marije, ki ti je dal rodovitnost!« Pri nobenem drugem zakramentalu ne ravna Cerkev tako prisrčno. Ta vhod matere v božjo hišo je podoba onega slovesnega vhoda v nebesa, h kateremu bo materi v obilni meri pripomoglo njeno zvesto izpolnjevanje materinskih dolžnosti vzreje in strogo krščanske vzgoje otrok. Pri oltarju mati poklekne, moli in hvali Boga za prejete dobrote. Duhovnik pa izmenoma s strežnikom moli zanjo: »Gospod, usmili se! Kristus, usmili se! Gospod, usmili se! Oče naš ... In ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega. Pomagaj, Gospod, svoji služabnici, ki v tebe upa, moj Bog. Pošlji ji, Gospod, pomoč iz svetišča in varuj jo s Siona. Sovražnik naj zoper njo nič ne opravi in sin krivice naj ji ne škoduje. Gospod, usliši mojo molitev in moj klic naj pride k tebi. Gospod z vami. In s tvojim duhom.« Nato pa vpeljujoči duhovnik opravi molitev, ki izraža tolažilno resnico za matere nove zaveze: Odrešenikovo rojstvo iz prečiste Device je spremenilo bolečine mater v veselje, ker poslej rodijo otroke za nebesa in postanejo otroci že v tem življenju deležni sreče božjega kraljestva, sv. katoliške Cerkve. Otrok te matere je že prejel sv. krst, zato jo duhovnik opominja, kako srečna je zaradi tega deteta, ki je obenem tudi božje dete in član Kristusovega skivnostnega telesa, Cerkve. Prosi, naj mati in otrok prideta za Sinom božje Matere. V to naj ji posebno pripomore Marija s svojo mogočno priprošnjo, saj je ta človeška mati prišla prosit isto, kar je Marija 40. dan po Jezusovem rojstvu šla opravit v tempelj. Takole mašnik moli: »Vsemogočni večni Bog, ki si po porodu blažene Marije Device spremenil bolečine vernih mater v radost, ozri se milostno na to svojo služabnico, ki se ti je vesela prišla v tvoje svetišče zahvalit. Daj ji, da bo po zaslugah in priprošnji iste blažene Marije zaslužila po tem življenju s svojim, otrokom. priti v veselje večne blaženosti. Po Kristusu, Gospodu našem. — Amen. Potem duhovnik mater slovesno blagoslovi in iznova pokropi v obliki križa: »Mir in blagoslov vsemogočnega Boga, Očeta in Sina S in Svetega Duha naj pride nate in naj na tebi vedno ostane. — Amen.« * * * Ali ni škoda, da je ta pomenljivi in učinkoviti zakramental prišel marsikje iz rabe, ko tako lepo poudarja dostojanstvo matere in žene? Ob njem se globoko loči tudi prava ljubezen, ki zasluži blagoslov, od tiste vroče strasti, ki prinaša samo omamo in smrt. Častitljivo materintvo je pred Bogom in pred Cerkvijo nekaj velikega; naj bo po tem zakramentalu še bolj spoštovano tudi pred krščanskim ljudstvom. Dr. Fr. Jaklič. umnimi....... m......iiimmmmmm.......i........................................................................................umi.....i.....i............................................................... Modrost v izrekih: Gospodarstvo bo šepalo, če je več oseb, ki jedo, kot rok, ki delajo. — Trpljenje je neizogibno: Stori, da ti postane stiska — krepost. —• V dobrih in srečnih dneh se pripravljaj na bridke: v lepem vremenu vzameš pelerino s seboj. — Varuj se oseb, ki se rade pričkajo: kdor stopi med ogenj in slamo, se opali. — Kdor kupuje, bi potreboval sto oči. — Bodi previden, kadar sestavljaš pismo; kar je pisano, je pisano. — Če l \ zavist gorela kot ogenj? bi bila drva poceni. — L»va moreta hkrati peti, ne pa hkrati govoriti. — Pregovori o molitvi: Molitev potrtega je prijetno petje za božje uho; za pravo molitev so potrebne svete roke, pobožno srce in dobra vest; molitev hoče vse srce zase imeti; molitev je dvojni ključ: odpira človeško srce in nebeška vrata; skrbi priganjajo k molitvi, molitev preganja skrbi. — En »na« je boljši, kot desetkrat: Bog ti pomagaj! Molimo za proglasitev škofa Friderika Baraga - blaženim! Sveti oče je v tem jubileju proglasil precejšnje število svetih oseb za blažene in svete. Tudi nas dobre in verne Slovence navdaja prisrčna želja, naj bi nam Bog naklonil izredno milost in podelil svetnika iz naše srede. Dva velika slovenska škofa sta, o katerih smo prepričani, da pri Bogu že uživata svetniško slavo: Anton Martin Slomšek in Irenej Friderik Baraga. In naše iskrene želje so, da bi Bog poveličal ta dva škofa tudi na zemlji v vesoljni sv. Cerkvi. Kako srečni bi bili, ako bi ju smeli častiti na naših oltarjih! Da se izposluje svetniški proces glede škofa Antona Martina Slomšeka, je ustanovljeno pri škofijstvu v Mariboru posebno cerkveno sodišče, ki zbira potrebne podatke in vodi priprave v ta namen. V zadevi škofa Friderika Baraga je osnovano tako cerkveno sodišče pri škofijstvu v ameriškem mestu Marquette (izg. Market), države Michigan. Tako posebno cerkveno sodišče se more namreč ustanoviti v oni škofiji, kjer je oseba, ki njeno sveto življenje preiskujejo, umrla. Škof Frid. Baraga je umrl v mestu Market. Sedanji marketski škof Pavel Jožef Nuss-baum se je po velikih proslavah, ki so jih priredili Slovenci in Angleži na čast škofu Baragi, z veliko vnemo zavzel za to, da bi njegov slavni prednik dosegel čast blaženega. V zvezi s škofom Nussbaumom je tudi naš prevzv. škof dr. Gregorij Rožman, ki silno želi in veliko moli, da bi Bog s čudeži poveličal svojega služabnika Friderika Baraga in mu s tem odprl pot do beatifikacije. Kakor poročajo ameriški listi, je škof Nussbaum imenoval posebnega duhovnika, ki naj pregleda vse spise škofa Baraga. Druga naloga škofijskega sodišča je, da natančno pretehta in preišče vse Baragovo življenje. Ugotoviti je namreč treba, da je v junaški meri izvrševal krščanske čednosti. Menimo, da ta naloga ne bo težka, saj je bilo vse Baragovo življenje ena sama velika odpoved vsem prijetnostim življenja združena z veliko spokornostjo in apostolsko gorečnostjo. Od mladih let pa do groba je gorela v njegovem srcu iskrena ljubezen do Boga in do neumrjočih duš, ki se zanje ni bal tvegati tudi življenja. Da se pa delo za Baragovo beatifikacijo uspešno konča, je treba vsaj dveh ču- dežev in sicer takih, da jih more tudi sveta stolica priznati za docela resnične. Sveta Cerkev namreč ne podeli časti blaženstva, ako Bog sam poprej ne potrdi svetosti do-tične osebe z očividnimi in neoporečnimi čudeži. Samo pri mučencih, ki so dali svoje življenje za sv. vero, za Kristusa, ne zahteva sv. Cerkev čudežev, pri spoznavav-cih pa vedno. Katoliška Cerkev je glede tega zato tako natančna, da ji njeni nasprotniki nikoli ne morejo očitati, češ, da proglaša za blažene in svetnike osebe, ki te časti niso zaslužile. Ne poznamo sklepov božje Modrosti, vemo pa, da s ponižno in gorečo molitvijo pri Bogu mnogo dosežemo. Zato pomnožimo svoje prošnje v ta namen. Molimo in darujmo tudi žrtve in spokorna dela, naj bi Bog poveličal škofa Baraga s čudeži in mu v sv. Cerkvi podeli čast blaženega, saj so blaženi in svetniki najlepši cvet, najvišja dika vsakega naroda. Ameriški Slovenci so ustanovili posebno družbo, Baragovo zvezo, da bude in vnemajo med verniki zanimanje za Baragovo beatifikacijo. Pod jako delavnim predsednikom Rev. J. Plevnikom, župnikom iz Jolieta, je zveza izdala posebno knjižico, v kateri je na kratko popisano življenje največjega slovenskega misijonarja. V tej knjižici je natisnjena tudi od škofa Nuss-bauma potrjena molitev, ki se glasi: Vsemogočni Bog, Oče luči, ki od tebe pride vsak dober dar in ki si nam v svojem služabniku Frideriku Baraga poslal tolikega učenika in pastirja, usliši naše pobožne molitve in poveličaj ga, da bo pred vesoljno sv. Cerkvijo prištet zveličanim. Po Kristusu Gospodu našem.. Amen. Oče naš... Zdrava Marija... Čast bodi. S to molitvijo priporočajmo Bogu tudi mi zadevo za beatifikacijo Barage! Kolika sreča, če Bog že v tem svetem letu, ki je tudi 1900 letnica začetka misijonov, usliši naše prošnje! Seveda prepustimo vse najsvetejši volji božji in odločitvi, kdaj nas usliši. Saj je celo sv. Frančišek Ksaverij, ki je med najslavnejšimi misijonarji vseh časov, dosegel svetniško čast šele 200 let po svoji smrti. Zaupajmo, da naše molitve ne bodo zastonj! F. Belec. Žrtev zvestobe do papeža1 Na Poljskem je bilo, pred 362 leti, ko je vladal Cerkev Kristusovo sveti papež Pij V. V tistih žalostnih časih, ko se je najbolj širil in šopiril luteranski duh, so poljsko deželo begale tudi razne politične stranke, ki so skušale druga drugo uničiti. Veliko moč je imel takrat vojvoda Volodovski; upal je dobiti poljsko krono s pomočjo vplivnih oseb iz Nemčije. In iker je prav takrat najhujše pihala luteranska burja, je ošabni Volodovski kot zagrizen protestant napenjal vse sile, da bi potegnil Poljsko v odpad od katoliške Cerkve in v krivoverstvo. Mesto Poznanj, ki ima danes 169.000 prebivalcev, je tedaj vodil (škof Zaanoyski. Častitljivega starčka so vsi spoštovali zaradi njegove učenosti in zlasti pa zaradi svetniške po-božnosti! V začetiku januarja 1. 1572. pozno v noč potrka neznanec na škofova vrata. Prinesel je pismo vojvode Volodovskega. Škof prečita pismo, vstane in se takoj odpravi na pot. Volodovski je namreč prosil, naj takoj pride k njemu. Pred vrati škofijske hiše so že čakale sani. Škof vstopi, vozilo pa zdrči kot strela v temno, ledeno noč. Kmalu se ustavi pred vojvodovo palačo. Vojvoda je škofa Zamoy-skega nestrpno čakal. Ko vstopi, ga mrzlo pozdravi, nudi sedež in brez posebnih opravičil spregovori: »Ekscelenca, nimamo časa, da -bi se na dolgo in široko razgovarjali,,. Gospodar mesta in dežele sem sedaj jaz, in čez nekaj dni bo vsa Poljska poslušna mojim postavam. In da veste: To ni po moji volji, da imam med svojimi podaniki take ljudi, posebno po seveda duhovnike, ki imajo svojega glavarja in vodjo v Rimu ,,,« »Kako pa govorite!« ga prekine škof. »Poslušajte me, ne da bi mi prestregli besedo ... Nemčija nam ponuja popolno svobodo; in ta zlata svdboda bo stresla in nato čudi porušila celo temelje starinskih zgradb rimskega katolištva! Raztrgajte vezi, ki vas še vežejo z Rimom in papežem!... V zahvalo, da ste me poslušali, boste prejemali olbilnejšo plačo, in izkazoval vam bom večjo čast...« Zavzet odgovori škof: »Kaj pa vendar predlagate?... Pretrgam naj zvezo z rimskim papežem, z namestnikom Jezusa Kristusa na zemlji!? . . . Vsa moja oblast, pravica in dolžnost je v tem, da njega, papeža, najvišjega poglavarja svete Cerkve v vsem poslušam; brez njega nisem nič!« »Ekscelenca,« vzklikne Volovodski in po- 1 Prim. spis Y. d'I s n e , L'eveque de Posen v knjigi; Abbe J. Millot, Le meilleur moment pour etre pretre. (Pariš 1913, Maison de la Bonne Presse.) rine svoj sedež bliže škofovemu, »ekscelenca, ravnajte se po mojem nasvetu, pa boste poljski papež! Nikogar ne bo nad vami, vi edini boste .. .« »Dovolj, dovolj tega!« — odvrne škof in vstane: »Pred Bogom seim sveto obljubil, da bom svojo škofijo vladal pod vodstvom svetega očeta papeža v Rimu; svoje prisege nočem prelomiti, četudi bi bilo treba plačati to zvestobo s smrtjo!« »In to se vam bo tudi zgodilo« — je ošabno in mrzlo dostavil vojvoda in prezirljivo pogledal častitljivega starčka. »Rekel sem vam, da nimam časa, da bi se na dolgo in široko dogovarjal . , . Izberite, izvolite: življenje, bogastvo, čast in vse, kar si želite, če soglašate z menoj, če opustite popolnoma vsako zveizo z Rimom .,. Drugače pa vas čaka takojšnja kazen. Iznefoiti se vas moram takoj, če me ne ubogate... »Nimam kaj premisliti,« vzklikne nato škof; »bolj se bojim božje Pravičnosti, kot pa vaših groženj.« »Vi me še me poznate dobro,« zagrmi Volodovski nad mirnim škofom. »Da, vi boste kaznovali kot človek ... On pa, v nebesih, bo poplačal kot Bog ... Vi ste sovraštvo, On je pa ljubezen. Nobena stvar na svetu, ne bolečine, ne muke, ne smrt me ne bodo ločile od Kristusa, od katoliške Cerkve, od papeža v Rimu .,.« »Je-li to vaša zadnja beseda?« »Moja zadnja beseda!« Molk. Popolna tišina. Iz žepa potegne škof križ in z mirno zbranostjo upre vanj svoj pogled. Globok dušni mir odseva z njegovega obraza. Zatopljen je v molitev. Volodovski pokliče služabnika in veli: »Naj takoj pride k meni policijski nadzornik!« Ko ta čez nekaj časa vstopi, mu vojvoda izroči zapečateno pismo, ki ga je imel že pripravljenega na svoji pisalni mizi, in mu ukaže: »Odpeljite škofa na vaših saneh; peljite v smeri proti Varti2; med potjo boste prebrali kar sem napisal. Z lastno glavo boste plačali, če takoj ne izvršite mojega povelja!« »Želim vam srečno pot, ekscelenca,« je vojvoda s peklenskim nasmehom siknil proti škofu ter zaprl vrata za njim. Načelnik policije se je s škofom odpeljal. Med tem, ko so sani drčale po zasneženi poti, odpre pismo in bere. Nobena stvar na svetu bi ga ne mogla tako presenetiti. Ustrašil se je sicer malce; toda kmalu se mu je obraz razjasnil. V povelju vojvodovem je spoznal, da bo 2 Varta se imenuje reka, ki teče skozi mesto Poznanj. za veliko napredoval v časti in službi, če bo izvršil, kar zahteva v pismu! Njegove ošabne misli so že zidale zlate gradove v zraku! Starček-škof, kateremu se je prav kar še klanjal, je postal naenkrat njegov jetnik, njegova žrtev, igračka njegove volje! On, šef policije, pa naenkrat tako velik, zaupljiv prijatelj vojvodov, da ima celo škofa v svojih rokah! Te misli so mu rojile po glavi, ko ga je vozinik predramil in vprašal pred prehodom čez reko: »Ali naj gremo čez Varto?« Zbudil se je iz zamišljenosti. »Kaj smo že pri Varti? Ne, ne, obrni sani nazaj, da bomo poiskali IMateja! Poženi konje, da bomo prej pri njem!« Voznik, stari Ivan, je mislil, da je predstojnik policije najbrže kakšno stvar pozabil. Vendar so se mu pa v stari glavi naenkrat začele poditi in križati razne besede, ki si jih ni mogel razložiti: škof, načelnik policije, mestni birič Matej, vojvoda, in še on, Ivan, zaslužni voznik, ki je moral v temni, ledeni noči napreči in peljati, da sam ni vedel prav, kam? Temne slutnje so se ga polastile. Pripeljali so se k biriču Mateju, ki je na povelje šefa policije vzel s seboj sekiro in prisedel na sani. — Škof Zamoyski je med tem nadaljeval svojo molitev. Načelnik ni upal z njim govoriti. Zaukazal je pa kočijažu: »Zapelji zopet k Varti!« Čez četrt ure so se razgreti konji ustavili na obrežju reke. Bodi apostol Velika je moč besede in govora. Beseda povzroči, da zaigra na obrazu otroka smeh, beseda doseže, da se otrok prestraši. Beseda je kakor hladilni balzam, ki kaplja v rano obupanega človeka. Beseda veže ljudi med seboj z ljubeznijo ali pa jih razdvaja s sovraštvom. Tako v družini, kakor v občini, v mestu in na deželi. Kar je za naravo sonce, dež, mraz, vihar, kar daje naravi rast, to je beseda izgovorjena ljudem. Odkod ta moč? Odtod, ker je v besedo in govor položena naša duša, naš duh! Tisk pa je ona skrivnostna pot, ki vodi k ljudem, ki duševnost enega človeka potom tiska približa drugemu človeku. Kjerkoli smo in vzamemo v roke knjigo ali časopis, se takoj postavi poleg nas drug človek, ki je sicer neviden, ki nam začne govoriti iz knjige, iz lista ter nam kaže stvari ali slika dogodke, ob katerih se užgemo; zopet nam začne šušljati na ušesa, da bi nas zvabil, da bi nas prestrašil, da bi naše želje vzdramil. Slika nam ljubkosti Škof je izstopil; sedaj je razumel vse! Birič je šel na sredo zamrznjene reke; led je bil tako debel, da bi lahko vojaški polk šel čezenj. Na povelje šefa policije izseka s sekiro globoko odprtino. Škof je klečal na ledu in molil. S peklenskim veseljem opazuje načelnik žalostno delo. Ko je bila jama v ledu dovolj velika, zaukaže: »Dovolj!« — Pogleda v odprtino in se nasmehne, Matej pa zdaj vpraiša: »Za koga pa ta strašni grob?« »Za onega, ki tam moli!« Toliko, da junaški birič ni padel vznak! Prekriža se in pogleda sivolasega škofa. Starček je vse opazoval, vse poslušal. Zdaj vstane, sleče suknjo in jo da Mateju, ki ves prestrašen odskoči: »Vzemi, Matej, želel bi ti dati še več, in še kaj boljšega! Prijatelj, ti mi odpiraš nebesa!« Birič Matej zaihti kaikor otrok, tako da se celo šefu policije inako stori; toda s svojim naravnim nagonom kar hitro opravi. Ošabno zapove: »Stopite tu doli!« Škof obrne oči proti zvezdnatemu nebu, in moli: »Gospod, v Tvoje roke izročim svojo dušo.« Nato stopi v zevajoči grob. Toda odprtina se je zaledenela in škofa vzdržala. Šef vzame sekiro in z vso silo udriha po novi skorji ledu. Mučeniški škof se je brž pogreznil in izginil v globočino. Gospod Bog je sprejel v svoje kraljestvo zvestega služabnika ... Ferdinand Kolednik. dobrega tiska! življenja, zapeljivosti sveta ali pa nam potiska v roko morilno orožje. Tako prihajajo k nam v našo skrito sobo, v našo zaklenjeno kamrico potom časopisov, listov in brošur, tudi ljudje, katerim bi brezdvomno že na pragu zaprli vrata. Na svetu imamo mogočnega tirana. »Zlo« je njegovo ime. Razdrl je že milijone družin, porušil že tudi marsikatero državo. Pogubil je več neumrjočih duš, kot vsi drugi zapeljivci in škodljivci vere. Iztrgal je več vere iz src, kot pa preganjanje kristjanov za časa Nerona ali Dioklecijana. Ta tiran je tem nevarnejši, ker je tako privlačen, da ga splošno niti ne smatrajo več za sovražnika. Ako bi danes še živeli preroki, bi prihiteli iz puščave na ulice in ceste in bi glasno klicali: Zatrite, iztrebite iz svoje srede tega okrutneža, ki tako divja po Evropi. Gotovo ste že ugenili, da je ta tiran slab tisk, ki pošilja armado pohujšljivih brošur, veri nasprotnih knjig in časopisov vsenaokrog. To zlo razliva svoj strup tudi po naših livadah, po slovenskih hišah. Pri mnogih strup že učinkuje. Ali bomo mirno gledali razdejanje? Sedanji čas nam nalaga apostolsko dolžnost, da preženemo iz naše hiše, iz naše vasi in iz naše župnije vse knjige, časopise in liste, ki napadajo verske resnice, cerkveno bogoslužje, cerkvene naprave, cerkveno oblast in duhovščino. Izginiti mora od nas oni zločinski tisk, ki pod videzom napredka, svobode ali pod krinko komunizma z odkrito lažjo, z odkritim obrekovanjem ruje zoper to, kar je naša najdražja narodna svetinja — vera. Slaba je tista mati, ki ne odvrača otrok od tega, kar jim je v škodo. Vsaka država prepoveduje tisk, liste in knjige, ki izpodkupujejo in rušijo red in mir v državi. Božja naprava na zemlji je Cerkev. Gotovo ne bi storila svojs dolžnosti, če ne bi nastopala proti slabemu časopisju, ki ruši in nasprotuje njenim naukom, ki kali red in mir v dušah božjih državljanov. Zato po-slušajmo Cerkev, ki nam vprav v tem času kliče, da je treba Boga bolj slušati, kakor ljudi; zato bodimo apostoli dobrega tiska. Mladina! V tebi se pretaka zdrava kri, ti čutiš v sebi poslanstvo božje; ne drži križem rok, temveč stopi v prve vrste za akcijo katoliškega časopisja. Luč ne more imeti zveze s temo, pravica ne more biti sestra krivice, verni Slovenec se ne more družiti z nevernikom. Potrebni smo dobrih knjig, dobrih listov, ki se po njih širi kraljestvo božje na zemlji, ki se po njih tudi pravilno poučimo o tem, kar nam je treba vedeti in znati za življenje. Kdor naroča slab list ali versko brezbarvnega, ta podpira s svojim denarjem boj zoper Cerkev in vero. Sedanji sv. oče Pij XI. je francoskemu časnikarju, ki je urednik katoliškega lista, ob priliki obiska poklonil zlato pero z besedami; »Vaše pero je zame večjega pomena kot sto tisoč mož.« Ta beseda svetega očeta priča o pomenu katoliškega časopisja. V katoliško družino naj imajo dostop le katoliški listi, predvsem »Bogoljub«, pa tudi gospodarski in informativni n. pr. »Domoljub«, »Slovenec«, »Slov. Gospodar«. Tudi knjige le iz katoliških založništev naj prihajajo v naše družine. Potrudimo se, da dobimo novih naročnikov za katol. liste, tudi za Mohorjeve knjige. Ne mirujmo, dokler ne dosežemo uspeha. Ob nedeljah in praznikih obiskujmo naše prijatelje, sorodnike in sosede, in če vidimo, da prihaja k njim slab list, ga toliko časa prigovar-jajmo, da ga odpove. Ponudimo mu pa takoj katoliški list. Samo z vztrajno, odločno in apostolsko vnemo se nam bo posrečilo iztrebiti ljuljko, ki se je bohato razpasla na slovenski njivi. Naše geslo ta mesec je; »Bodimo apostoli dobrega tiska.« X. Y. NA MARIJINIH POTIH Z Marijinih gredic 2. Vnelo se je, Lepota prvega sprejema je vnela nekatero dušo, ki je doslej stala ob strani in opazovala. Začele so misliti matere, da je bilo lepo pri sprejemu, pa še lepše bi bilo, če bi bila tudi »naša« zraven. Pa tudi nekateremu dekletu je bilo žal, ker ni prišla blizu. Seveda. Kdo je pa mislil, da bo iz pripravljanja prišlo tudi do resnice! Vse je bilo nekam nezaupno, vse je mislilo, da bodo šli vsi poskusi po Savi, doli do Črnega morja, od tam pa v zrak. Zdaj pa je prišlo, tako nepričakovano prišlo; začetek je bil narejen, prvi strahovi premagani, življenje se je začelo gibati in razvijati. »Pa brez nas!« so se jezile nekatere, ki so hotele povsod zraven biti. »Saj gremo lahko še zraven. Kdo nam bo tiščal vrata!« »Jaz bi precej šla,« je poudarila Zale-telova Tončka, »samo sama si ne upam. Ko bi šla še katera z menoj,« »Bojazljivka! Seveda, snedli te bodo. Saj že čakajo nate,« jo je dražila sosedova Pepa. »Včeraj sem bila tam, pa so vprašali, kdaj se bo zaletela tista Zaletelova, da jo bomo načeli.« »Ti se iz vsega sveta norčuješ. Nobene stvari ne vzameš zares. Tebi ne sme človek prav ničesar zaupati.« »Če je pa res. Že včeraj so brusili nože. Prav dobro sem slišala.« »Avša! S teboj še govorim ne. Nič več ne, da veš!« »Oh, no! Smo že jezni. In kako lepo se Tončki poda malo jezice.« »Bodi no tiho! Kdo te je kaj vprašal!« »Prav res, no. Oko se bliska, kakor za hudo uro, ustnice migajo, vsak čas bo nastala nevihta in vlila se bo ploha.« »Tak nehaj no! Kdo te je pa najel!« »Tončka! Ali me ne poznaš. Sosedova Pepa sem.« Prevedrilo se je. Mesto v jok je Tončka izbruhnila v smeh. »Pepa! Naga-jivka! Samo dražiti me znaš.« »Saj nisi moj pes. Rada te imam. Še s teboj bom šla in te bom varovala in branila. Kaj bi doma rekli, če bi Tončke ne bilo več nazaj.« »Sama norčavost te je.« »Vesela sem. Ali misliš, da bom jokala zraven tebe? Veselega človeka ima rad Bog in ga imajo radi tudi ljudje. »Pusti to. Povej rajši, kdaj boš šla;« »Precej, če hočeš.« »Veš, da takale ne grem. Kaj bodo pa rekli, če bom z motiko na rami prišla h gospodu?« »Še rajši te bodo sprejeli, ker se te bodo bali.« »Že spet začenjaš. S teboj ni mogoče pametno govoriti.« »Pa so mi vendar doma rekli, da sem pametna za devet drugih.« »Če bi šle v nedeljo? Ali ne?« »Dobro! Če misliš, da si v nedeljski obleki več vredna, pa v nedeljo.« Plaho je potrkalo v nedeljo pri gospodu na vrata in še bolj plaho je prišla na dan želja po sprejemu v družbo, Še celo Naš skupni vedno jezični Pepi se je jezik malo zapletal. Sledilo je še par potrebnih vprašanj in povabilo, naj dekleta tudi ob času priprave redno hodijo k shodom, da se bodo tako bolj uživele v življenje pri družbi. Pokimala je Tona, pokimala je Pepa; kratek pozdrav in odšli sta. »Saj imam jezik,« se je hudovala Pepa sama nad seboj, »pa se kar ni hotel razvezati. Beseda kar ni mogla na dan,« »Še bolj prav. Vsaj kakšne neumnosti nisi zinila. Potem bi naju še ne sprejeli ne.« »Veš, prav tako se mi je zdelo, kakor bi bila v šoli pri krščanskem nauku vprašana. Vstala sem, prestrašila sem se, pa ni šlo.« »Naj je bilo, kakor je bilo. Samo, da sem dobro opravila. Pa ti tudi.« Pri prvem shodu je bilo že precej novink. Plaho so gledale, kako bo. Morda kakor v šoli. Ali kakor pri velikonočnem spraševanju? Ali kakor takrat, če prideš prepozno plačat od cerkvenih sedežev? Ali, , n.. v, ali, ali...? 0(?e Pl> XL Pa je bilo vse bolj domače. Ves dekliški zbor je zapel času primerno Marijino ali tudi kako drugo cerkveno, prazni-ško pesem, potem kratek nagovor, spet petje, včasih tudi čisto domač razgovor, za konec molitev in potem razhod. Zunaj na prostem pa je bila prva beseda: »Škoda, da je že konec! Do večera bi ne bilo predolgo,« In spet je potrkalo na gospodova vrata, Krepak: »Naprej!« in vstopila je Posav-čeva Ivana in z njo še nekaj drugih, njenih sovrstnic. »Kaj prinašate dobrega, dekleta?« se je glasilo prvo vprašanje. Skoro so bile malo v zadregi. Druga drugo so suvale s komolci, druga drugo so gledale, češ, zakaj smo prišle praznih rok. Morebiti bi bilo res bolje, če bi bile res kaj prinesle s seboj. Pa so sirote na vse pozabile. Kakor tiste nespametne device brez olja, prav take so se dozdevale same sebi. Beseda pa je v zadregi zastala. vicam, da vas nič ne poznam. A za vas je prav, da dobro spoznate družbo, preden se zares odločite zanjo.« Dekleta so se med tem odgovorom spogledale, češ, ali je bral duhovni gospod ali je samo po sreči zadel njih misli. »Pa bi bile le rade precej sprejete,« so se ponujale. »Saj bomo družbo in njena pravila lahko pozneje spoznavale.« »Kakor sem rekel, dekleta.« Drcsden Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika v miru »No, le povejte, kaj bi rade,« je bodril gospod. »V družbo,« je le prišla na dan kratka beseda, ki je pa vendar vse povedala. »Prav. K shodom pridno prihajajte, da boste vedele, kaj je družba, kakšni so njeni nameni in kakšno je v njej življenje. Če vam bo všeč, potem boste pa po prestani poskušnji sprejete v družbo.« »Pa nas bodo v družbi postrani gledale, če ne bomo koj sprejete.« »Nič se ne bojte. Takih reči v družbi ne poznamo.« »Pa čemu bo poskušnja, gospod, saj se vendar poznamo. Skoro vse smo k vam v šolo hodile.« »Tisto je že res. Tega vam ne smem reči, kar je dejal ženin nespametnim de- »Naj pa tako bo!« Odšle so. Zunaj pa je nastal cel semenj. Nič prav jim ni bilo, da bodo morale čakati. Nekaj čudnega je pri nas ljudeh tista nepočakavnost. Vse se mora tako zgoditi, kakor mi hočemo. Če ne smo užaljeni, vidimo nepotrebne strahove, slutimo in dolžimo druge, da so nas obrekli, da so nam nevoščljivi; vse vidimo, samo zdrave pameti ne. Ko je pri prvem shodu preletelo vodi-teljevo oko dvorano in gledalo po navzočih, Posavčeve ni bilo. In še par tovarišic je potegnila za seboj. Le nekatere so prišle, prihajale in dočakale sprejema. Ali smo ljudje čudovito navezani drug na drugega! Kamor gre Peter, gre tudi Pavel čez drn in strn za njim, četudi naravnost v pogub- iiiiiiiiiiiimmiumiuiiiiiiiii......m m m i.....umu ...........................................................tirnimi.....tu......ti........................i.....minimumu.........i.................. Ijenje. Občudovanja vredna zvestoba! Ne pa vselej tudi priporočila vredna. Vsak je svoje sreče kovač. Časne in večne. Taka zvestoba pa včasih hoče reči: »Moj prijatelj je moje sreče kovač.« Najbolj v spominu je pa voditelju ostala tista ponudba iz mesta. Prav točno na Vernih duš dan je bilo. Popoldne je mož božji hodil po grobeh. Iz cerkve je zaslišal pretresljivo jokanje. Iz radovednosti je pogledal, kdo bi mogel tako jokati. Mlada, nepoznana, čedno oblečena ženska je klečala pred Marijinim oltarjem, pokrivala je obraz z rokama in pretresljivo jokala. Odšel je v svoje stanovanje. Skoro je potrkalo. Na poziv je vstopila prav tista oseba, prijazno je pozdravila in začela iz dna duše s častitko k lepo uspeli ustanovitvi kongregacije. Duhovni mož je poslušal slavospev kakor bi ga ne bil slišal. Šel mu je mimo ušes. Kakor bi bil čutil in slutil, da so vse besede narejene. Ne prihajajo iz srca in niso šle do srca. Šele ta beseda ga je predramila. In zdaj je šele prav zaslutil, kam je merila ženska s svojim priučenim slavospevom, »V družbo? Pa pri nas? Oprostite, gospodična, da vas prav nič ne morem poznati.« »Oh, oprostite, prečastiti, vsa sem zmešana. Na maminem grobu sem bila; vso me je pretresel spomin na mojo nesrečno mamo. Oh!« Za hip je obmolknila, da si je obrisala solzo. »Seveda me ne poznate, prečastiti; v mestu služim že par let. Samo za par dni pridem včasih domov pogledat. Oh!« Pa bi v mestu vstopili v družbo, bi bilo za vas bolj prikladno.« »Oh! Saj veste, kako je v mestu. Nas, kar nas je z dežele, kar videti ne morejo.« »Pa ne bo tako hudo.« »Oh, prečastiti, vi ne veste, vi ne skušate. Blagor vam.« »Pa se bom jaz obrnil na voditelja on-dotne kongregacije in vas bom priporočil.« »Oh, nikar, prečastiti, nikar. V mestu ne maram vstopiti.« »Treba se je udeleževati shodov; k nam na shode prihajati vam je preveč Laach V križu je rešitev odročno. Družbenica, ki k shodom ne prihaja, je pa za družbo mrtva.« »Ampak, prečastiti, ko bi vi vedeli, kako jaz ljubim svoj rojstni kraj, potem bi mi ne branili.« »Saj nič ne branim. Samo težave vam omenjam, ki bi jih imeli. V mestu vam pa te težave same po sebi odpadejo.« .»Torej me ne marate!« »Tega nisem rekel.« »Torej imam upanje? Vsaj žarek upanja? »Kdaj pridete spet domov? 0 božiču?« »Upam, da.« »Takrat vam bom odgovoril.« »Ali ne takoj danes? Tako bi rada!« »Danes mi pa ni mogoče. Za noben denar ne,« » Škoda! « »Žal mi je. Upam pa, da vas bom o božiču lahko razveselil. Malo potrpljenja ne bo škodovalo.« »Se priporočam, prečastiti!« Odšla je. Prišel je Božič, prišla je Velika noč, vnete ljubiteljice domačega kraja pa ni bilo od nikjer. Pač pa je nemalo potem prejel duhovni gospod poročila, ki niso bila prav razveseljiva. In tiste dni je Boga hvalil, da se ni dal speljati na led. Še bolj pa je bil hvaležen Bogu, ko je prišel na sled, odkod je zapihal veter tiste, skoro bi rekel, vsiljive pobožnosti. Kadar in kjerkoli napreduje Marijina čast med narodom, takrat tudi vrag ne miruje. J. Langerholz. NA CILJU V soju Evharistije Zapiski matere. II. Čas setve. Vzgoja se ne meri po dneh ali letih. Rastlina srče in sprejema potrebne snovi iz zemlje in zraka; podobno si navzame otrok tega, kar oblikuje njegovo dušo in značaj, od staršev, od domače družine in okolišča. Ko bi le vse matere to premislile. Vzgoja se začne že v trenotku, ko Bog zaročence kot soustvari- srečo pripravimo. Mati, ki ima otročiča pod srcem, bi morala v trajni zbranosti in tihoti živeti. Morda se zdi komu ta zahteva čudna ali celo smešna. Jaz pa odkrito priznam, da sem se čutila radi napak, ki sem jih za časa materinskega adventa zakrivila, močno prizadeto: Krivdo sem naprtila lastni duši radi otročiča, ki bi naj z mojo pomočjo stalno napredo- Pri spovedi telje bodočega človeškega bitja pokliče, ko mater takorekoč za tempelj posveti. Dolge mesece zaupa samo njej porajajoče se življenje, ki je izšlo iz božjega življenja. Morda smo že večkrat z zbranim duhom razmišljali, kako srečna je bila ljuba Mati božja, ki je večno Besedo v svojem naročju nosila, Besedo, katera si je privzela meso od njenega mesa. Ali niso deležne v nekem oziru te velike časti vse krščanske matere? Jezus je častitljiva glava skrivnostnega telesa, ki smo njega udje tudi mi vsi. Otrok, ki ga mati nosi, še ni pravi ud na mističnem Kristusu, dokler ga teži še izvirni greh, pač pa je za to ustvarjen; pripraven in zmožen je za ta namen. Dolžni smo, da to zmožnost razvijemo, da otroka na to val v telesni in nravstveni rasti, pa je vsled moje napake življenjsko oslabel; kajti greh pomeni oslaibljenje življenja! Znanost nas uči, kako močno zavisi otrok v prvih mesecih svojega življenja od svoje matere; telesno čuti, če njene moči napredujejo, pa tudi, če pojemajo. Vsako njeno ganjenje, vsak razgib srca, vsak strah, še celo njene želje imajo nekaj vpliva na otroka. Ali se je čuditi, če preidejo posledice kreposti kakor tudi greha, svetosti kakor mlačnosti in brezbrižnosti matere sna potomstvo!? Le preveč primerov imamo, ki po izkušnji to dokazujejo in potrjujejo. Zato pa je jasno: vzgoja se mora pričeti takoj v prvih urah materinstva! Zavoljo otrok morajo zakonci nase paziti, se morajo premagovati in skrbeti za plemenitost in svetost srca; pa moliti morajo, močno moliti. Predvsem pa: velikokrat morajo iti k sv. obhajilu. Evhari-stija je prav posebna skrivnost v življenju bodoče matere. Mati v pričakovanju je potem tako rekoč sveta pot za Jezusa, ki hoče po materi obsevati to še v neoblikovanem telescu snivajočo dušico. Ko se mati, ki je v blagoslovljenem stanju, združi pri svetem obhajilu z Jezusovim telesom in krvjo, pride rastoče telesce že v stik s čistostjo in svetostjo, ki bo kmalu zažarela in zacvetela v svetem krstu. Po posredovanju matere hoče božji Zveličar nebudnega duha otročiče-vega pripraviti za luč vere, voljo usmeriti na krepost, srce odpreti božji ljubezni, Kako velika, kako krasna je naloga matere! Zdaj zagleda pričakovani, srčno ljubljeni otročiček luč sveta. Njegovi veliki očki gledajo odtujeno in začudeno v svet, rokici tipljeta negotovo krog sebe. Polagoma se dušica zave, pozna materine nedrje, hrepeni z očitnimi znaki po materini hrani. Nato se pojavi prvi nasmešek, namenjen mamici, ki jo že loči od drugih oseb. Glasovi, ki jih umeva samo mati, postajajo jasnejši; svojo voljo izraža otročiček po otroško, a dostikrat dovolj krepko, če ne nasilno. Tu nastopi novo razdobje za vzgojo, ki zahteva nežno, milo, res materinsko ljubezen. Iskreno ljubkovanje njeno je docela upravičeno; ali vse vzgojno delo mora biti krščansko brez slabosti. Roka materina naj bo trdna in močna, ko daje in ko jemlje. Da, že zdaj! Mati! Vodi malo rokico, ki je tako prožna in ti jo otročiček voljno prepušča, da napraviš z njo znamenje križa na čelu; kaži sicer še negotovemu pogledu ljubke slike Deteta Jezusa, Matere božje, svetega Jožefa, amgela variha, pa tudi resno podobo kriianega Zveličarja. To so družinske slike, ki naj se otrok z njimi kmalu seznani. Mati! Zapoj otroku pobožno pesem, ki jo tako pazno vleče na uho. — Malo bo izvoljenih otrok, ki jim priplava z jezika kot prva beseda ime »Jezus«, »Marija«; običajno izgovarjajo pač najprej ime »ata«, »mama«. Ko se tako jezik sproži, slede kmalu še druge slovike in besede; naj bi bile besede kratke jutrnje in večerne molitve. Poštena Bretonka, ki je takrat pri nas služila, je naučila našo Marijico Klotildo, ko je bila iše v zibki, čisto izvirno pobožnost. Močno mi je ugajala, tako da sem jo vpeljala kot prvo molitev vseh mojih otrok. Obe rokici je prijela in z njima plosknila, obenem pa je polagala otroku na jezik: »Jezus, Marija, Jožef, Josse M. Laach Angel govori preroku: ..Vzemi in jeka/ti dolga pot te čoka..." (bretonsko za Joahim), Ana. V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.« — To je bilo vse, pa je bilo veliko. Deklica se je smehljaje in v kratkem času privadila te preproste molitve, ki je še nič ni umevala, pač pa imela za veselo zabavo. In prav taka zabava vliva v dušo otrokovo krščanske navade. Tej prvi vzgoji, ki naj bo prilagodema posebnim razmeram, sledi prava. Um se probuja, čud in volja se usmerjata. Važen trenutek. Ne gre, da bi starši ravnali po enem kopitu, po enem kalupu hoteč ustvariti iz otroka bolj ali manj posrečen posnemek lastne osebnosti; treba je otrokovo čud, njegovo posebnost oprezovati, razvijati, plemenititi, oblikovati. Kmalu pride čas, ko bo vzgojno delo končano in se bodo otroci od staršev poslovili. Starši! Skrbite, da jim boste mirnim očesom mogli slediti v svet. Dobra vzgoja bo oborožila njih duše zoper vse nevarnosti, ki bodo nanje prišle. Marija Klotilda je prišla kmalu do zavesti. Njena mirna prirodna darovitost, njen živahen, a vendar razsoden razum, njena vloga kot »starejša sestra«: vse to jo je iztrgalo dokaj prezgodaj iz otroškega ozračja. Do nje smo bili precej bolj ostri kot do drugih naših otrok, dasi se nismo zavedali, da ni bila kaj prida starejša od drugih. Sprejela je rada in svojevoljno vloge male »mamice« in je bila vsa srečna, ko smo sprejeli v zapuščeno otroško izbico in zibko novega bratca. Z mikavno skrbljivostjo je pomagala drobnega čečka umivati, napravljati; smehljala se mu je toliko časa, da mu je iz- vabila nasmešek; zibala ga je, igrala se z njim, poljubljala rokice. Tako se je razvila ta mate-rinsko-sestrsika ljubezen do nesebičnosti, ki je daleko presegala njeno starost. Njena pobožna babica je bila močno rada pri svoji vnukinji. Jemala jo je s seboj v cerkev, pripovedovala zgodbice in pazila z dobrohotnimi in blaženimi očmi na njene igre. S posebnim veseljem ji je govorila o Bogu in De-teteu Jezusu. Tako je deklica kmalu zaumela veliko skrivnost, da je za zlatimi vrati taber-naklja v beli hostiji sam Jezus. To resnico je izgovarjala s tolikim poudarkom, da mi še danes v duši zveni. Tudi jaz sem ji rada pripovedovala, kadar je prilika nanesla, o Jezusu v Najsvetejšem zakramentu in o sreči prvega svetega obhajila. Tako se je zanetila v njeni duši prav zgodaj želja po onem srečnem trenutku. (Nadaljevanje.) IZ ŽIVLJENJA CERKVE Praznik največje družine. (K jubileju sedanjega sv. očeta.) Dne 6. februarja 1922 je bil kardinal Ahil Ratti izvoljen za papeža. Novi poglavar svete Cerkve, Pij XI., je bil slovesno kronan 12. februarja. 12 let je že preteklo od te pomenljive slovesnosti. Obletnica kronanja je trajen praznični dan v koledarju krščanstva. Kjerkoli utripljejo katoliška srca, povsod se v otroški ljubezni in z odkrito hvaležnostjo spominjajo naslednika sv. Petra, ki ga je previdnost božja postavila na najodličnejši prestol na zemlji in ga okronala s tiaro, znakom najvišje cerkvene oblasti. Srečni smo katoličani, da imamo v času prevratov, trajnih premenah, viharjev in borb nepremagljivo skalo, ki se ne premakne, ki stoji trdno in je nobena sila ne bo uničila. Ta skala je skala Petrova, je vrhovni poglavar Cerkve Kristusove; ta Cerkev je sicer v človeških rokah, pa ji je ob strani božje varstvo. Nositelj papeštva, voditelj te Cerkve je danes sveti oče Pij XI., osebnost tako odlična in odločilna, da stotine milijonov zvestih katoličanov polni ponosnega veselja upirajo vanj svoje oči z zagotavljanjem, da se nanj kot voditelja popolnoma zanesejo. Ni ga na zemlji med veljaki človeka, ki bi njegova beseda bila tako globoka in tako jasna, tako tehtna in tako vpoštevana, kot je beseda Pijeva. Papež Pij XI. je naš skupni oče, ki v vseh važnih in težkih vprašanjih, v vseh zmedah in zapletljajih jasno, smotreno, nepristransko z enako ljubeznijo in pravičnostjo kaže pot resnice, miru in blagoslova vsem: nizkim in mogočnim, ubogim in bogatim, delavcem in gospodarjem, rojakom in tujcem. Tudi nekatoli-ški krogi slavijo Pijevo modro in smotreno vodstvo. Na Angleškem, v Indiji, Avstraliji, Ameriki, še na Japonskem obračajo v težkih položajih poglede tja proti Vatikanu, kjer vlada namestnik Kristusov: Pij XI. Po papežu govori Peter, kjer je Peter tam je Kristus, tam Kristusova Cerkev; kjer je Kristus, tam je pravica in resnica, prava svoboda, zveličanje in rešitev. V veseli zahvalnosti do Boga, ki nam je dal takega voditelja in poglavarja v verskih in cerkvenih zadevah, prosimo, da bi božji blagoslov v obilni mera rosil na sedanjega Petrovega naslednika. Pregled važnejših cerkvenih dogodkov v minulem letu. Leto 1933 — »sveto leto« — je privabilo nepričakovano veliko romarjev v sveto mesto iz vseh delov sveta. Sveti oče je mogel proglasiti štiri blažene med svetnike in izvršiti dve beatifikaciji. (Vincencija Gerosa, Gemma Gal-gani, p. Jož. Pignatelli, Katarina Laboure, Andrej Fournet, Bernar-deta Soubirous). — Papež Pij XI. je večkrat zapustil Vatikan, da je obiskal velike bazilike v namen odpustkov svetega leta, in da si je ogledal prenovljeno pristavo Ca-stel Gandolfo. — Dne 5. junija je izvršil obred škofovskega posveče-nja nad 5. azijskimi duhovniki. — Misijonstvo je imelo sijajne uspehe zlasti v SrednjiAfriki, kjer so mogli prirediti že velik evharistični Slikata... kongres; dočim je v Besarabiji 300 pravoslavnih svečenikov prestopilo v naročje katoliške Cerkve. — Na čelo propagande je stopil kardinal Fumasoni namesto umrlega kardinala van Rossuma, — V mestu Trierju so poleti izpostavili v počeščenje tuniko Kristusovo. V sedmih tednih je ta izredna svetinja privabila čez 2 milijona romarjev. — Na Dunaju je bil pripravljen vsenemški katoliški shod, ki se ga Nemci iz »rajha« niso mogli kaj prida udeležiti, pa se je kljub temu sijajno obnesel. — Novi Lurd utegne nastati v belgijskem kraju Beauring in Baneux, kjer se je po izjavi več otrok prijavljala »Marija, mati ubogih.« — Omenjamo še 700 letnico varuštva svetih krajev v Palestini po frančiškanih, 75 letnico prikazovanja Marije Lurške, 100 letnico reda ubogih šolskih sester N. Lj. Gospe, 1100 letnico prve krščanske cerkve na Čeho-slovaškem (Nitra); stoletnico Vincencijevih družb. — Evharistične kongrese so imeli v Angers-u (Francoska), v Paneviz-u (Litva), v mestu Bahia (Brazilija); socijalne tedne so prirejali v Rimu, v Reims-u, Limburgu; katol. akademski teden v Pragi. — Pomenljive in močno obiskane evharistične slavnosti smo imeli tudi v naših slovenskih in hrvatskih škofijah. Na priprošnjo bi. Bernardke je bil čudežno ozdravljen nadškof v Kartagini; to ozdravljenje je eden od dveh čudežev, ki sta bila za kanonizacijo, dne 8. decembra, od svete sto-lice uradno potrjena. Omenjeni nadškof msgr. L e m a i t r e si je bil v Sudanu nakopal nevarno trebušno bolezen. Bil je večkrat težko operiran; 12 let se je hranil samo z neosolje-nimi, vodenimi testeninami. Do 35 krat je imel vsak dan težave s črevesjem, ki ni delovalo. Zdravniki so izjavljali, da utegne bolezen povzročiti smrt v 48 urah. V takem položaju se je 3. avgusta 1925 udeležil prenosa telesnih ostankov bi. Bernardke. O ozdravljenju poroča nadškof takole: »Nič, prav nič nisem čutil; opazil sem le, da me bolečine po eni, dveh, treh urah niso več nadlegovale. Čez dva dneva so vsi organi zopet delovali. Bil sem ozdravljen.« Slovesnost Bernardkinega svetniškega proglašenja dne 8. decembra 1933 je prevzela vse navzoče vernike, ki so docela napolnili baziliko sv. Petra. Bilo jih je do 60.000. Sveti oče je imel svečan vhod. Spremljali so ga cerkveni dostojanstveniki, prelati, opati, škofje in kardinali. Trikrat zapored je papežev konzistorialni odvetnik ponovil prošnjo, naj bi sveti oče bi. Bernardko uvrstil med svete našega Gospoda Jezusa Kristusa. Po tretji prošnji je nastala tišina in papež je kot najvišji pastir in učenik svete Cerkve oznanil: Se vedno zebe... »Na čast svete in nedeljive Trojice, v povišanje katoliške vere in v razmnoženje krščanskega verstva . .. odločujemo: blažena Bernardka je svetnica.« — Zvonovi vseh rimskih cerkva so se oglasili; mogočno je zadonela zahvalna pesem po vsi cerkvi. Ta dan je bilo zbranih v Rimu do 10.000 francoskih romarjev, med njimi 25 francoskih škofov, nadškofov in kardinalov. Predvsem so bili tujci pozorni na nadškofa Lemaitre, k; je bil na prošnjo blažene Bernardke čudežno ozdravljen; prav tako je bila navzoča tudi usmiljenka, ki je čudežno ozdravela. Besede sv. očeta o Don Bosku. Ko je bil v konzistorijalni dvorani v Vatikanu vpričo papeža prečitan dekret, ki potrjuje- dva nova čudeža, izvršena na priprošiijo bi. Don Boska, je poveličeval sveti oče, ki je blaženega sam osebno poznal in z njim tudi občeval, z izredno presrčnostjo vrline in njegove duševne zmožnosti, njegovo nežno ljubezen do mladine in do revežev, kakor tudi njegovo delavnost. Don Bosko se je žrtvoval, ker se je zavedal, kako neprecenljive vrednosti je duša človeška. — Pri slovesnosti je bil navzoč tudi princ Ferdinand Bavarski in njegovi sinovi. Don Bosko v cerkvi sv. Petra. V Vatikan so pripeljali ogromno klado karrarskega marmorja, da bodo dali izklesati velik kip Don Boska, ki ga bodo postavili v baziliki sv. Petra potem, ko bo izvršena slovesnost svet- niške proglasitve. (NB. Kanonizacija bi. Don Boska je najavljena za velikonoč, 1. aprila; kanonizacija bi. Ludovike de Marillac bo pa 11. marca.) Sveto leto se bo končalo na velikonočni ponedeljek 2. aprila 1934. Ta dan bodo slovesno zatvorjena sveta vrata v cerkvi svetega Petra. Svečane obrede bo izvršil sveti oče sam, pri patriarhalnih bazilikah pa kardinalski odposlanci. Lepa primera. Papež Pij XI. ni nikdar v zadregi za snov v nagovorih, ko sprejema dan na dan stotine romarjev vseh narodov in slojev. Ni dolgo tega, ko je bilo v avdienci 800 pomorščakov ogromnega italijanskega parnika »Rex«, ki je bil pravkar srečno dovršil prvo pot čez ocean. Vsi so prišli k svetemu očetu: tudi poveljnik, častniki, ladijski duhovnik in moštvo. Pij XI. je v nagovoru rabil lepo primero: Pomorščaki so v posebnem odnosu do papeža, ki tudi vodi ladjo, ladjo Petrovo, sveto Cerkev, ki je obenem ladja najvišjega kralja, kralja nebes in zemlje. Ta skrivnostna ladja plava že stoletja, če je mirno ali viharno; sprejema vse, ki se hočejo rešiti pred viharji hudega. — Preden je sv, oče podelil mornarjem blagoslov, je rekel: »Nihče bolj ne umeva, koliko je vreden blagoslov iz nebes, kot pomorščak, ki se zaveda, da dostikrat kljub vsej moči strojev in človeškega duha mogočnim naravnim silam ni kos , ..« »Samo smrt more ločiti veljavno sklenjeni zakon;« — ta določba katoliškega cerkvenega prava, utemeljena v Jezusovem na- uku, je vsled konkordata sprejeta tudi v italijansko državno pravo in veže vsakega državljana katerekoli veroizpovedi. Pravilno sklenjeni zakoni se torej v Italiji ne morejo ločiti, kar je v popolnem soglasju z naukom svete katoliške Cerkve. Enako bo državnopravno urejeno posvečevanje nedelj in zapovedanih praznikov. 130 brambovcev — k duhovnim vajam. V adventu je spremljala vojaška godba na kolodvor 130 vojakov passauskega polka, ki so se odpeljali za samostansko zidovje v Schweikl-berg, k duhovnim vajam. Da, sebe spoznati, sebe premagati, premagati strasti — to je junaštvo. Izpolnjevati zapovedi, v ljubezni božji živeti, v tem je jamstvo trajne zvestobe in domovinske ljubezni. Cerkev letalcev. Pariški kardinal Verdier je posvetil v »Letalski cerkvi« ob letališču La Bourget lepo reliefno podobo, ki je postavljena na čast »Naši ljubi Gospe Orlov«, zaščit-nici letalcev. K slovesnosti je prihitelo mnogo častnikov in moštva. V enem izmed delavskih predmestij v Parizu je pa bila posvečena nova cerkev, ki so nje zidavo in opremo omogočili katoliški skavti. Na dan posvečenja so imeli skavti slavnostno procesijo, ki jo je vodil njih glavni »vojni kaplan«. Vsako malenkost na cerkvi in v cerkvi, celo načrte za oltar, za slike, klopi i. dr. so vrli mladci sami izvršili. »Duhovna ura«, Radio-Dunaj ustreza avstrijskemu prebivalstvu tudi v verskem oziru. Vodstvo je vpeljalo sedaj še takozvane -trn Fantovska kongregacija u Št. Vidu pri Stični »duhovne ure«. Vsako nedeljo ob desetih prenaša iz dunajske frančiškanske cerkve vso službo božjo, me samo pridige in petja. Pri teh mašah se vrsti petje s skupno, glasno molitvijo pri važnejših delih sv. daritve v domačem jeziku. (Recitirana maša, vmes pa petje.) Seveda je jasno, da poslušanje take maše po Radio-prenosu ni prava udeležba in da se na ta način ne zadosti verski dolžnosti ob nedeljah in praznikih. Je pa tolažljivo nadomestilo bolnikom in takim osebam, ki iz opravičljivega vzroka ne morejo v. cerkev k sveti maši iti. Za katoliškega škofa v Berlinu je imenovan dosedanji nadpastir iz Hildesheima dr. B a r e s. Za škofa je bil posvečen 1. 1929. Poprej je opravljal katehetsko službo, 1. 1920 je postal kanonik v Trier-ju. Pametna naredba. Zvezna vlada na Dunaju je omejila dvojno zaslužkarstvo ter obenem odredila, da se smatra ustanovitev skupnega življenja brez sklenjenega zakona kot službeni prestopek, ki se kaznuje z odpustom iz službe. V tajnem konzistoriju, dne 21. decembra 1933, so se uredile vpričo svetega očeta zadnje priprave za slovesnost, ko bodo prišteti med svete .bi. Pirotti, Don Bosko, Marillac in Mihaela najsv. Zakramenta. Ogromen ciborij (kelih za Najsv. zakrament) je dal napraviti škof Classe iz Kabgayi-ja v Belgijskem Kongo. Premer zgornje odprtine je širok 40 cm, čaiša je globoka 30 cm. V kelih bodo mogli zložiti 16.000 malih hostij. — V ondotnih misijonskih krajih pride na tisoče vernikov na en kraj k službi božji, ker nimajo v vsakem kraju svoje cerkve. V Kab-gayi-ju ni bilo n. pr. lansko velikonoč obha-janih nič manj ko 10.000 oseb. Novi ciborij bo izdelan v Lutihu in je dar nabiralik raznih znamk in štanjola. . Kako je voditelj katoličanov na španskem slavil zmago? Mladi profesor dr. Jose Gil Robles je po srečni zmagi pri volitvah zbral številne svoje pomočnike in poverjenike pa je šel z njimi na Jbožjo pot k N. Lj. Gospe v Ledesina, da