GRADIMO SVOJO ZAVEST
 ZAPred novim letom je predsednik skupščine mesta Ljubljana dr. Marjan Rožič sprejel urednike tjubljaiukih občinskih glasil socialistične zveze delovnega tjudstva. Zapis o aktnalnih problemii na-šega življenja in dela ter razvoja Ljubljane objavljanio v glasilih Dogovori, Javna tribona, Naša ko-¦nuna, Naša skupnost in Zbor občanov v skupni nakladi 125.000 izvodov.
Nekaj manj kot tri leta ste že predsednik mestne skupščine. V tem času je bilo opravljenega mnogo dela, potrebno je bilo veliko zavzetosti. Kaj vas spodbuja k še bolj zavzetemu delu, kdaj ste z oprav-Ijenim najboij zadovoljni?
»Človeku je prijetno in zadovoljen je predvsem takrat, ko se stvari, za katere je odgovoren, kolikor toliko uspešno uresničujejo. Seveda so med nalo-gami in uresničevanjem še vedno neskladja, se pa zmanjšujejo. Vsak rezultat, ki pomeni korak na-prej v razvoju Ljubljane, mene, in prepričan sem tudi druge, razveseljuje in nam daje občutek, da v Ljubljani, zlasti na osnovnih področjih, delamo do-volj enotno. ProbJemov v mestu res ne manjka. Najbolj sem zadovoljen, ko vidim Ijudi, ki si priza-devajo.dabikot samoupravljavciizpolnilisvoje in-terese in naloge in ne izgubljajo časa in moči le z iskanjem opravičila, zakaj se nekaj ne da narediti — tako kot delajo nekateri. Taka zavzetost delov-nega človeka spodbuja, daje korajžo, da si še bolj dosleden. V Ljubljani lahko v Ietih stabilizacije, ki so pred nami, veliko naredimo, le še več zavzetosti in delovanja v samoupravnih odnosih nam je po-trebno. Stabilizacija ni stagnacija ali čas, ko bi kri-žem rok čakali na stare čase nestabilnosti, temveč pomeni razvoj na zdravih osnovah, na lastnih in združenihsilah, na učinkovitemdelu.To je usmeri-tev, ki smo jo oblikovali v ZK in jo bomo vsi uresni-čevali povezano v SZDL. Lahko smo ponosni na vse, kar dosegamo. Mesto je čvrsto prežeto in po-vezano v socialističnem samoupravljanju, čvrsto na Titovi poti.«
Problemov ne manjka, pravite. Kateri pa so osrednji. najpomembnejši za razvoj našega mesta in kako se jih lotevate z drugimi aktivkti?
»Nadaljnji razvoj samoupravnih odnosov je edini porok za dosledno uresničevanje v planih opredeljenih interesov Ljubljane. To je edina pot za odločanje in delovanje naših delovnih ljudi in občanov kot nosilcev razvoja. Manj govoriti o sa-moupravljanju, dosledno ga uresničevati — to pa je naloga vsakogar. Pri oblikovanju — in potem ure-sničevanju— razvojnih usmeritev so naši cilji pre-vladovanje struktumih neskladij tako v gospodar-stvu kot v negospodarstvu, dologorčni gospodarski, družbeni in socialni razvoj, ki bo na osnovi občutno večje produktivnosti dela, združevanja dela in sredstev, dohodkovnega povezovanja zagotavljal večji dohodek. Na vsakem koraku nam je dolgo-ročno potrebna dosledna politika stabilizacije. Po-trebni so in že nastajajo skupni razvojni programi, da bi zagotovili večjo proizvodnjo hrane, energije in surovin. 12 ozdov ima ali pripravlja take pro-grame. Najvažnejše pa bo več izvažati, na vseh po-dročjih se vključevati v svetovne ekonomske toko-ve. Pri tem pa se moramo zavedati, da bo manj in-vesticij, pa več možnosti, da obstoječe bolje kori-stimo. Znanost je tako važen element razvoja. Pri tem se bomo neprestano zavzemali in uresničevali odprtost Ljubljane, saj bi bila nasprotna pot kaj slaba usluga povečanjudohodka. Seveda odprtost na vseh področjih, ob tem pa bo treba prevladati še vedno močne ostanke samozadovoljstva.
V vseh teh naših prizadevanjih pa moramo izha-jati iz položaja delovnega človeka, delavca Ljub-ljančana. Od vsakogar, ki dela in živi v Ljubljani, zahtevajo naloge razvoja povečano aktivnost. Zato se moramo neprestano spraševati, kako zagotoviti, da bo naše življenje in delo še bolj obrnjeno k sle-hememu človeku, da bo vsakdo kot dober delavec in samoupravljavec imel od Ljubljane čimveč, na vseh področjih: v urbanizmu, okolju, kulturaem in telesnokulturnem življenju itd.
• IGRAJMO KOT EN ORKESTER
Probleme na teh in drugih podfročjih bomo ure-sničevali z bolj zavzetim delom v delegatskem si-stemu in ne zunaj njega, če bomo delali skupaj in pravočasno, s pobio osebno odgovornostjo oprav-ljali vsak svoje naloge — od krajevne skupnosti do skupščine mesta. Torej, igrajmo kot en orkester —a note so razvojni programi, pa bomo uspešnejši. Tu je pomembna tudi vloga občinskih glasil in dru-gih sredstev obveščanja, ki lahko najbolje prikazu-jejo naše skupne interese, saj se še premalo zave-damo, da so interesi občin tudi interesi nnesta in obratno. Vsi skupaj pa izvirajo iz življenja in dela delavcev in občanov.«
Za nami so skoraj tri leta dela v drugem mandat-nem obdobju delegatskega sistema. Je Ljubljana danes takšna, kot ste si jo zamislili ob prihodu na mesto predsednika mestne skupščine?
»Že pred leti, v obračunu z nacionalizmom, je bilo jasno, da mora Lj ubljana kreniti po poti hitrej-šega lastnega gospodarskega razvoja, da se morajo razbliniti iluzije o hitrem razvoju brez industrije, zgolj z bankami in zastopstvi. Tako usmeritev smo še bolj razdelali jn jo uresničujemo. Osehno sem pričakoval, da bomo takratne dogovore uresniče-vali nekoliko hitreje, vendar smo se morali pri tem spopasti z omejenimi materialnimi možnostmi in
nezadostno učinkovitostjo. Še vedno namreč pre-več časa izgubljamo za ponavljanje že znanih stvari in premalo za uresničevanje dogovorjenega. KIjuč za večjo učinkovitost je očitno v naših rokah, le bolj organizirano moramo delovati. To pa v času, ki je pred"nami, pomeni več pozornosti sprejetim ra-zvojnim programom v našem vsakodnevnem, kon-kretnem delu. Še enkrat naj poudarim, da je v ra-zvoj u Lj ublj ane le ena pot: dosledno uresničevanje samoupravnih družbenoekonomskih odnosov in utrjevanje delegatskega sistema. Vsaka druga usmeritev je nesprejemljiva, v nasprotju z interesi delavcev.«
V Ljubljani delujemo —zadnje čase bolj sistema-tično — za nadaljnji razvoj komunabiega sistema. Dosedanje izkušnje so nam prav gotovo dragocen napotek za odpravljanje slabosti, nedorečenega.
»Stvamost sproto potrjuje, kako koristno je, da smo se v Ljubljani odločili za razvoj občin in nji-hovo povezovanje v mesto kot posebno dnižbeno-politično skupnost. Lahko rečem, da se tak samou-pravni koncept mesta vsak dan potrjuje. Pa vendar se moramo osvoboditi enostranskega lotevanja in razmišljanja, ki ne upošteva interesov delavcev in občanov, ki se oprezno giblje v krogu, kje je več oblasti — v mestu ali občinah. To je lažna dilema, saj moramo zagotavljati slehememu delovnemu človeku in občanu možnost, da v svojih samou-pravnih skupnostih in organizacijah odloča o te-meljnih vprašanjih svojega položaja in s tem tudi razvoja mesta; za to pa se mora seveda ustrezno or-ganizirati. Pa se vsi res zavedamo, da živimo v mestu, ki ima svoje zakonitosti življenja in jih je treba držati in obvladovati v samoupravnih rokah in pri tem ni prostoraza različne »dušebrižnike«,ki kot novo ponujajo lokalizem, centralizem, za učin-kovitost pa administrativne ukrepe?«
• MAR NISO NEKATERE OBČINE PREDALEČ OD ČLOVEKA?
» V temeljne organizacije združenega dela in kra-jevne skupnosti je treba vnesti več človekove raz-sežnosti, ki je vezana za pnoblematiko mesta — za razvoj gospodarstva, ki ne more biti tozdovsko zaprt, za vprašanja gradnje in izkoriščanja Cankar-jevega doma, razvoja otroškega varstva ali usmeis jenega izobraževanja. Skupna vprašanja v mestuso vezana za življenje in delo vsakega Ljubljančana, zato jih moratno s skupnimi napori uresničevati.
Tudi ob preobrazbi krajevnih skupnosti mora biti v ospredju družbenoekonomski in ne zgolj or-ganizacijski smisel. Krajevne skupnosti so skupno-sti občanov, delavcev in morajo dobiti pravo vse-bino dela: da Ij udje prek hišnih svetov, potrošni-ških svetov, organizacij SZDL in podobno odlo-čilno prispevajo k reševanju posameznih vprašanj, ki so bila od njih v prejšnjih krajevnih skupnostih preveč oddaljena. Interesi delovnih Ijudi morajo biti vospredju, da bi jih tako sami usklajevali in re-ševali.
Kaj niso tudi nekatere občine prevelike in prevečodda-Ijjene od človeka? Na to vprašanje se seveda ne da odgovo-riti z vrha ali iz pisame, ampak je možen realen odgovor v občinah samih. Po usmeritvah seje mestne konferencc Zveze komunistov Ljubljane bomo v občinah bolj po-globljeno razpravljali tudi o tem. Pbmemben je tudi na-daljnji razvoj svobodne menjave dela. Tega pa ne smemo razumeti kot poziv k povečanjuštevila samoupravnih in-teresni skupnosti ali adminislracije v njih, ampak kot pri-zadevanje za samoupravno obvladovanje vseh področij našega življenja in dela. Gre za to, da svoje zdravje, kul-tumo delovanje, strokovno in splošno izobraževanje in druge potrebe urejamo kot del gospodarjenja, da za pno-grame izdvajamo del dohodka in se zavedamo, da se tudi po tej poti lahko pride do povečane produktivnosti dela. Ponekod smo namreč že preveč .organizirani', obreme-njeni s papirji pa zato neučinkoviti.
• NEKATERI Bl SKUPNI VOZ PELJALI PO SVOJE
Dela je očitno še precej. Kako pa bomo vse te na-loge opravili?
»Odločno se moramo bojevati proti slehememu lokalizmu in centralizmu. Naslednja ocena je morda malo preostra, vendar je blizu resnice: v Ljubljani se v skupščini in družbenopolitičnih or-ganizacij na osnovi argumentov in poti sporazume-vanja ni težko dogovoriti o skupnih vprašanjih. Ko pa so odločitve sprejete in bi jih morali uresničiti, se pojavijo posamezniki, ki želijo voziti po svoje in se spreminjajo v nekakšne »advokate« in skrbnike za delovnega človeka. Taki posamezniki delujejo mimo samoupravljanja, imajo včasih za taka po-četja »tiho« podporo odgovornih, vnašajo zmedo, zavlačujejo uresničitev sprejetih odločitev in si laste oblast delavcev. Stvarnost pri nas v mestu je taka, da nekdo živi v eni občini, dela v drugi, naku-puje v tretji in ima otroka v varstvu v četrti občini. Razvoj ne bo tekel v smeri, da bi bilo vse veni obči-ni. Eden brez drugega namreč ne moremo, tega se moramo vedno zavedati in do kraja odpreti oči za skupne probleme.
Potrcbno nam je torej več sporazumevanja in dogovarjanja in predvsem uresničevanja dogovor-jenega. Kdor tega ne dela, ni sposoben opravljati svoje dolžnosti. Kdor hoče »minirati« dogovore, ki jih je samo sooblikoval, ta sabotira, dela proti sa-moupravljanjuin interesom delovnihljudi in obča-nov.
Zagotoviti bomo morali tudi učinkovito upravno in strokovno delo. Nekatere službe v Ljubljani uspešno de-lajo v skupnem interesu, nekatere pa so še vedno tako or-ganizirane, da služijo parcialnim interesom, krajši konec pa poteiti potegne občan. Dogovoriti se bomo morali tudi za enotni delovni čas upravnih organov, ki bo predvsem prilagojen potrebam občanov. Tudi tu so še primeri, ko nekateri vlečejo po svoje, čeprav smo se v skupščini mesta Ljubljana dogovorili o enotni rešitvi tega vprašanja. In tako se nekateri upravniorgani, ki predlagajood očitve za delovni čas drugim, sami ne morejo ali nočejo primemo urediti.
Spremljanje razvoja komunalnega sistema v Ljubljani postaja trajna aktivnost. Potrebno je angažirano znan-
Dr. Marjan Rožič (Foto: Tadej Bratok)
stveno raziskovalno delo. Prizadevali»si bomo, da bo Ljubljana tvorno prispevala k razvoju politčnega sistema v SR Sloveniji in SFRJ. Če ne gradimo sistema, namreč puščamo odprl prostor za samovoljo, za tehnokratizem in birok ratske tendenoe, torej za vse tiste, ki v zasedi čakajo, na katcrem koraku bo samoupravljanju spodrsnilo. Še vedno pa mnogi mislijo, da se sistem uresničuje sam po sebi in za sebe, odločitve pa se lahko sprejemajo tudi na osnovah, ki niso zasnovane na samoupravljanju. Posebno skrb moiamo posvetiti boju za zakonitosl. Odločno se moramo spopasti z vsakim pojavom, ki ne spoštuje zako-nov kot samoupravnih dokumentov«
• DELEGATIIMAJO POLEG PRAVIC TUDI DOLŽNOSTI
Veliko pozornosti namea)amo v Ljubljani tudi nada^njeniD razvoja delegatskega »stema, dasti si prizadevamo za povečanje njegove učmkovhostL Kaj smo na tem področju že dosegli?
»V celoti gledano smo z delegatskim sistemom in njegovo učinkovitostjo lahko zadovoljni. Posto-poma prihajamo do prave vsebine dela temeljnih delegacij, čeprav so nekatere preveč prepuščene same sebi. To zlasti velja za delegacije, vraščene v okolje.ki jih je izbralo. Korak naprej je opaziti tudi v delu skupščinskih zbrov, ki pa še vedno ne oprav-Ijajo svoje funkcije v celoti. Zbori združenega dela morajo namreč še bolj odražati probleme združe-negadela, to pa seveda zahteva mnogo večjo aktiv-nost pri razvoju delegatskega sistema v delovnih kolektivih.
Vse manj se načelno ukvarjamo z delegatskim siste-mom, ampak več s konkretnimi vprašanji, med katerimi velja na primcr omeniti tudi delegiranje iz občinske v mestno skupščino. Prepogosto se namreč občinske skupš-čine sestanejo le dva ali tri dni pred sejo mestne sk upščine in tako delegati svoje obveznosti ne morejo opraviti, kot bi bilo treba. Zato je dober viški primer, ki bo postal sk upna praksa, ko — necimo — novembra vabijo delegate za SML in pravočasno obravnavajo gradivo za decembr-sko sejo mestne skupščine..
Veliko govorimo tudio pravicah delegata: da je pravo-časno obveščen, da dobi dobro pripravljeno gradivo in podobno, in to je dobro. Ob tem pa kar pozabljamo na njegove dolžnosti, da se na zasedanje zborov temeljito pripravi, se posvetuje, da se obvezno udeležuje sej skupš-čine, sodeluje v razpravi in sporazumevanju. Skupščina mesta ostaja ncučinkovila, če pridejo delegati s togimi stališči, od katerih ne odstopajo. Delegati morajo imeti pravico in dolžnost, da ustvarjalno razpravljajo zdrugimi delegati, usklajujejo stališča in oblikujejo skupne dogo-vore, sicer delegatskega sistema ni. To je potem osnova za delo izvršilnih organov in seveda tudi delegatov.«
Še vedno so dnevni redi skupsčinskih zasedanj preobsežnL Gradivo za mestno skupščino obravna-vajo deiegti na koncu sej in precej površno.
»Res marsikdaj prihajajo delegati na zasedanja mestne skupščine pretežno s stališči upravnihorga-nov, ne pa z usmeritvami delegatske baze in občin-ske skupščinc. Zato si prizadevamo, da bi tudi vse-
bino zasedanj mestne skupščine enakovredno obravnavali v skupščinah občin. Seveda ni potreb-no.daovsemrazpravljajovsitrijezbori, ampak naj gre tematika na dnevni red tistega zbora, kamor sodi. Naša zakonodaja je še vedno taka, da bl občini na katerih področjih rada vse predpislala. Tako je občinska skupščina tudizaradi tega, ker jinaneka-terih področjih zakonodaja veže roke, preveč ome-jena v uresničevanje svoje ustavne funkcije, posle-dica pa so tudi številne povsem nepotrebne točke nadnevnihredihzasedanj. Bojevati se bomo mora-li, da bodo skupščine odločale o temeljnih vpraša-njih, sočasno pa moramo tudi jačati odgovornost samoupravnih interesnih skupnosti in zlasti še izvr-šilnih organov.
t POZORNOSTRAZVOJU OBROBJA
Ob krajevnem prazniku Vrhovcev, kjer živite, ste poudarili nujnost reševanja perečih problemov na obrobju mesta, saj se razlike med življenjskimi ra-zmerami na vaseh in v mestn ne smejo pogijabljati. Znana vam je tudi delegatska pobuda KS Golo Za-potok, da izdelamo v LjuUjani enotne kriterqe za razvoj manj razvitih krajevnih skupnosti. Kaj bomo ukrenili?
»Sistematično delujemo na izenačevanju druž-benoekonomskega položaja delovnega človeka in občana v mestu, upoštevamo materialne možnosti in uresničujemo načelo vzajemnosti in solidarnosti. Rezultati obstoje, marsikaj pa moramo še storiti. Na tej osnovi mora Ljubljana v naslednjem sred-njeročnem obdobju posvetiti več pozornosti ra-zvoj u obrobja, kjer je treba z večjo aktivnostjo kra-jevnih skupnosti in organizacij združenega dela po-stopoma zagotoviti vsaj minimalni komunalni standard. Vse ljubljanske občine imajo tudi kra-jevne skupnosti, kjer imajo težave s preskrbo, s prevozi, s komunalno neurejenostjo, varstvom in podobnim. Začeti moramo postopoma reševati problem za problemom, saj vseh težav naenkrat ni mogoče odpraviti, še manj pa lahko pred njimi za-piramo oči. Veliko več narede lahko tudi v delovnih kolektivih v mestu, kjer so zaposleni Ijudje iz teh krajev. Seveda pa morajo ti delavci tudi sami čim-prej sporočiti takšne iniciative. Zavedati se mora-mo, da so bili in ostajajo kraji in vasi ob Ljubljani — tudi med NOB — stabilno zaJedje mesta, ki se mora razvijati. Zato se mi zdi povsem normalno, da bodo delovni kolektivi skrbeli tudi za razvoj krajev, iz katerih prihajajo njihovi delavci. Krajevne skup-nosti morajo biti še bolj povezane z zainteresira-nimi ozdi, bolj uporne v iskanju in uresničevanju nalog, ki zagotavljajo višjo raven komunalnega živ-Ijenja.
Veliko lahko naredimo tudi v kmetijstvu. Zainteresi-rani smo, da se vsak košček zemlje skrbno obdeluje. S kmečkim turizmom, recimo, še skorajda nismo niti začeli. Smo pa v času, ko bo okolica Ljubljane postala še kako zanimiva za izlete in podobno. Zato je treba stimuiirati ustanavljanje in delovanje gosttnskih obratov, izletniških točk in jaz se pri tem ne bojim zasebne iniciative, ob ustrezni davčni poiitiki seveda. Bolj me moti, da se delo na osebnih sredstvih prepočasi razvija.
To bo pritegnilo mlade ljudi, utrjevanje kmetij na sta-bilni proizvodnji pa je pomembno tudi za uresničevanje obratnbnih nalog. Posebej pa je pred nami naloga, da ra-zvijamo proizvodni ih uslužnostni del drobnega gospo-darstva.«
Nojno je tudi slaUio kultarno turistično oživijaiije mestnega središča. Zdi se nam, da se tega problema lotevamo še preveč parciabio, prepočasL Pri ra-zvoju mestnega srediiča pa bi morsJi npoštevati ne le interese prebivakev centra, ampak vseh v mestu in regiji, saj je center Ljiibijane stičišče številnih go-spodarskih, upravnih, družbenopoiitičnih ia knl-(urnih ustanov od občnskega do republiškega aK širšega pomena.
Napravljen je pomemben napredek. Procesoživ-Ijanja mesta teče, vendar žal še vedno prepočasi. Postopoma borao prevladali lagodnost, da naj bo v središču mesta v soboto in nedeljo vse zaprto. Šele potem bo mesto še bolj postajalo prijetno stičišče za Ijudi in ne za stvari. Za prihodnje leto smo že pripraviJiše bolj bogat program turistične, kultume in gostinske dejavnosti. Ta usmeritev pa seveda ne pomeni, da naj pozablamo na dogajanje drugje: ob Savi, v Mostecu, Tivoliju in še kje. Predvsem mo-ramo razgibati najrazličnejšo dejavnost v mestu, poživiti oblike amaterskega delovanja in vseh ak-tivnosti, ki prevladujejo odtujenost ljudi. Še vedno smo vsi skupaj tnnogo preveč obremenjeni s stvar-mi. Uspeh nam je samo gradnja velikega objekta, novih stavb, podcenjujemo pa majhne, a toliko pomembnejše uspehe: ureditev majhnegadela so-seske, vpeljavo bolj človeškega ambienta v po-dročje Ljubljanice itd. Za to pa je potrebno več ini-ciative krajevnih skupnosti in delovnih kolektivov. Urejati moramo fasade, vzdrževati zunanjost trgo-vin, potrebna je večja, dosti večja čistoča, urejati moramo zelene površine, na vsakem oknu naj bo cvetje, zasaditi moramo več dreves, zagotoviti več zelenja v mestu, povsod, kjer je to mogoče, name-stiti klopi, bolj odločno v centru mesta zapirati ulice za avtomobilski promet, širiti prostore za pešce in kolesarje, več življenja vezatiza Ljubljanico,Tivo-li, Rožnik in podobno. In seveda vsak med nami naj dela na tem.«
Nadaljevanje na 9. strani)
I
(Nadaljevanje s 4. strani)
•  LJUBUANA SE KOT MESTO NE SME ZAPIRATI
Kako je za razvoj Ljubljane konkretno ugotov-fen širši interes prebivakrev mesta, regije in repu-blike?
»Ljubljana se kot mesto ne sme zapirati in to veljaše posebej vodnosunasosednjeobčine. Velja čvrst dogovor, da se mora širše območje razvijati na skupnih osnovah. Dobre izkušnje drugih velja bolje izkoristiti — na primer domžalske izkušnje v drobnem gospodarstvu, škofjeloške v kmečkem tu-rizmu in podobno. Ker smo odprta skupnost, se lahko v Ljubljani kot posebno družbenopolitično skupnost združujejo tudi druge občinske skupšči-ne, če ugotavljajo, da imajo z našimi občinami skupne interese in boljše razvojne možnosti. Se-veda odprtost Ljubljane v odnosu na celotno dr-žavo ni vsem všeč; predvsem ni všeč tistim, ki so preveč zaljubljeni vase. Tako nekaterim kar prija, kadartrenutno spodrsne kakšna od predvidenih re-šitev prizadevanj za aktivnejše povezovanje v Slo-veniji in SFRJ.«
Obdobje stabilizacije moramo z vso odločnostjo nadaljevati kot trajno usmeritev in naše gospodar-stvo čakajo tudi v prihodnjem letuizredno zahtevne naloge. Kaj pričakujete v letu 1981 od IjuMjanske industrije, dasti v občini Moste-Polje, kjer indu-strija predstavlja polovko vsega gospodarstva?
»Ljubljanska industrija lahko v naslednjem letu — in bo morala — napraviti še odločnejši korak v politiki gospodarske stabilizacije, saj je ta osnova boja za večji dohodek. To pa pomeni njeno večjo produktjvnost, večji izvoz, več znanja in sveže pa-meti terintenzivnejše povezovanje ne le vLjublja-ni, ampak tudi z gospodarskimi subjekti v Sloveniji in Jugoslaviji. Pri tem gre za težak boj, ki zahteva veliko odločnosti, odrekanja in spoznanje, da je delo zavzeto organizirano delo — osnovna pot na-predka. To je Titova pot boja za napredek, to je nadaljevanje tistega, kar smo pričeli uresničevati pred 40 leti. S tem bo postavljen tudi temelj za so-lidno poslovanje v prihodnjih letih.
V Mostah bo prihodnje leto končana izredno pomembna naložba Yulona, ki je tudi pomemben primer skupnih vlaganj in nov dokaz, da se da s skupnimi prizadevanji kljub težavam zares veliko narediti. Letos so bili uspešni tudi v obvladovanju težav pri proizvodnji koles, kjer se odpirajo še nove lepe možnosti in menim, da bo interes za razvoj in-dustrije v Mostah še porasel.«
•  SAMOUPRAVLJANJU SO TUJE METODE IZSILJEVANJA
Omenili ste povezovanje gospodarst va; za šlevil-nimi sporazumi in dogovori pa se često skrivajo tudi odnosi izsiljevanja višjih cen in nič kaj samouprav-nega obnašanja. Kako rešiti te probleme?
»Taka vprašanja je treba postaviti na dnevne rede zborov združenega dela in jih po de egatski poti pripeljati do rešitve. Ob tem pa se kaže izogi-bati samoupravnemu sporazumevanju na področ-jih, kjer lahko v samoupravno obvladovanem tr-žišču mnogo bolj učinkovito delujejo ekonotnske zakonitosti. Samoupravljanju so tuje metode izsi-ljevanja, zato so sporazumi in dogovori najboljša pot, da enakopravno rešujemo skupne probleme. Na teh vprašanjih je SML posebej angažirana.«
Zgradili smo vrsto stanovanjskih sosesk in lepo število stanovanj, a vendar jih je še premalu. Tudi prvotnih načrtov o kompleksni gradnji sosesk nismo uresničai v celoti, marsikje smo ostali le pri tako imenovanih spalnih naseljih.
»Nobenega dvoma ni, da morarao nadaljevati z utrjeno politiko stanovanjske graditve. Na to nas obvezujejo tudi doseženi rezultati, ki niso majhni. Stanovanjska gradnja je v Ljubljani eden po-membnih dejavnikov gospodarskega razvoja, saj zaposluje gradbeništvo, pohištveno industrijo, dober del bele tehnike. Bojevati se moramo za večjo odgovornost občin pri stanovanjski gradnji, saj imam občutek, da danes vsakdo raje dokazuje, ka*ko mora nekdo drug nekaj napraviti, namesto da bi to sam postoril. Bojevati se moramo proti misel-nosti, da v pogojih stabilizacije lahko gradimo le
spalna naselja. Sredstva za stanovanjsko gradnjo, komunalno, otroško varstvo in druga je treba pove-zati v enoten program uresničevanja celovite sose-ske. Ne manjka nam stališč, ampak odločnosti in odgovornosti pri uresničevanju le-teh. Vztrajati moramo pri uresničevanju usmerjene stanovanjske gradnje in prevladati ostanke gradnjeza trg. Važno je, da slehemega spodbujamo, da združuje lastna sredstva za ureditev svoje potrebe po stanovanju, da brez obotavljanja nadaljujemo s postopnim ure-janjem ekonomskih stanarin, zagotavljamo tudi z večjim osebnim prispevkom, z vzdrževanjem sta-novanj in prenovo starih delov mesta uresničujemo kot skupen interes. Potrebne pa bodo tudi korenite spremembe v gradbeništvu, da bi bili bolj produk-tivni in učinkoviti.
• ODLOČNO PROTI ČRNOGRADI-TELJEM
Vpreteklem letnje stekla široka akcija reševanja problematike črnih gradenj. Pa vendarle spet ugo-tavijamo, da rastejo kot gobe po dežju. Kaj je razlog za našo neučinkovitost?
»Najprej moramo učinkovito graditi stanovanja in poenostaviti zbirokratizirane procedure za pri-dobitev potrebnih dovoljenj, pa bomo odpravili miselnost, da je bolje graditi na čmo. Proti čmo-graditeljem pa je treba tudi v bodoče odločno
datnih sredstev. Ljubljančanom pa je treba odkrito povedati, da nekateri — teh pa je res zelo malo — niso pripravljeni nič prispevati, da bi hitreje uresni-čevali skupen program.«
Mestni potniški promet lahko veliko pripomore k reševanju prometnih zagat. Morda pa bi kazalo razmisHti tudi o vktjučevanju žeteznice v mestni promet?
»V Ljubljani mora imeti mestni potniški promet prednost predosebnim prevozom. Najprej bo treba otnejiti promet z osebnimi in drugimi avtomobili v središču mesta, postaviti parkirne prostore na obrobju terz učinkovitim mestnim potniškim pro-metom hitro in kultumo pripeijati ljudi v mesto. Zato je treba širiti rumene pasove. Ob tem pa se bo prav gotovo razcvetelo tudi kolesarstvo, do kate-rega smo bili v preteklih letih preveč mačehovski. To pa zahteva večjo učinkovitost mestnega potni-škega prometa in spremembe v delovnem času za-poslenih. Zelo aktualno je tudi vključevanje želez-nice v mestni promet. Pogovori o tem že tečejo, v pripravi so programi, zainteresirane pa so tudi so-sednje občine. Zelimo, da bi imela npr. kamniška proga funkcijo primestne železnice in drugačen režim. Uskladiti bo treba tudi vozne rede železnice in avtobusov. Tako postaja tudi primestni avtobu-sni romet vse bolj del mestnega, le premalo učinko-vit je še.«
Novoietni pogovor ¦rednikov glašl faUjanskih občn s predsednikom sknpšdne mesta LjnUjana dr. Mar-jauom Rožičen
ukrepati. Često pa je razlog za čme grdnje tudi pre-tirana birokracija z zapletenimi postopki za prido-bivanje ustreznih dovoljenj. Obenem pa je — ne samo na tem področju — naša najpomembnejša naloga usmerjati Ijudi, graditi njihovo zavest, da se bodo zavestno, ne zaradi sankcij, odločali za le-galno pot reševanja svojega stanovanjskega pro-blema.«
• REŠEVANJE PROMETNIH ZAGAT JE MOŽNO LE V VSEJ ŠIRINI PROBLEMA
Kako pa je s prop-amom gradnje cest v LjaMja-ni? Bo za radi denamih težav okleščen? Bo jnžna obvoznica dograjena do takrat, ko bo stekel promet skozi karavanški predor?
»Program gradnje cest smo sprejeli in tak tudi ostaja. Realizacijo programa pa bomo morali prila-gajati materialnim možnoslim. Vsak drug koncept bi pomenil, da sami sebe vlečemo za nos. S skup-nimi prizadevanji moramo na vsak način zagotoviti, da bo južna obvoznica nared sočasno s karavna-škim predorom. Zavedam pa se, da v Ljubljani z gradnjo cestne infrastrukture precej zaostajamo. Zato so tudi tu potrebna naša skupna prizadevanja —. predvsem pa razumevanje za združevanje do-
• TRGOVINOBLIŽEPOTROŠNIKU
Preskrba v mestu se je v zadnjih dneh izbopala, prej pa z njo vsekakor nismo bili zadovolpii. Je bila Ljubljana v primeijavi z dragimi kraji bo|e aii slabše založena?
»Najprej — s stanjem nismo povsem zadovoljni in se zavedamo težav in nalog, ki so pred nami. Pro-blemi v preskrbi Ljubljane so bili milejši kot drugje predvsem zato, ker smo odločneje posredovali s proizvodi iz rezerv, ker imamo dovolj učinkovito SIS za preskrbo, ki zlasti uspešno ruši monopolizem nekaterih trgovskihorganizacij, ker smo se vLjub-ljani že pred časom odprli za skupna vlaganja in ker smo ponekod vpeljali sistem kompenzacij, in — kar je posebej važno — zavzeto so delovale nekatere organizacije združenega dela, zadolžene za preskr-bo. Boljša preskrba v Ljubljani glede na druge kraje torej ni nastala sama po sebi, ampak je rezul-tat temeljitih in organiziranih prizadevanj občin in mesta, pa seveda tudi delovnih organizacij. Preki-nili pa smo tudi z malomeščansko miselnostjo, češ kaj nas pa brigajo težave proizvodnje — na primer mleka ali mesa, ampak smo se reševanje teh težav koristno vključili pri oblikovanju in uresničevanju razvojnih programov.
Na preskrbo z nekaterimi proizvodi pa v mestu nismo mogli vplivati in smo tako delili usodo dru-
gih. Ker se zavedamo, da nas tudi v letu 1981 ča-kajo težave pri preskrbi, bomo še utrjevali našo samoupravno organiziranost na tem področju in se še smeleje odločali za skupna vlaganja v preskrbo mesta in regije. V Vojvodini bomo s sovlaganjem zagotovili meso, pšenico...«
Stagniranje v razvoju maloprodajne trgovske mreže prav gotovo ne prispeva k naporom za boljšo preskrbo?
»Seveda ne. Vtrgovini so potrebni krepki koraki naprej. Bojujemo se za sodobno, poslovno, specia-lizirano trgovino, povezano sprozvodnjo. Še vedno ugotavljamo, da srednjeročni načrti nekaterih občin na področju trgovine predvidevajo le po eno ali dve trgovski organizaciji kot nosilca preskrbe, kar pomeni tako rekoč monopol. Ugotovimo po-trebe, potem pa naj se vključijo tiste organizacije, ki so pripravljene in sposobne te potrebe zadovo-Ijevati!
Trgovino moramo približati potrošniku. Zgled za to so recimo kioski, v katerih prodajajo sadje — tudi ob sobo-tah in nedeljah. Usposobiti in razširiti moramo tudi novi tržnici v Mostah (bo kmalu gotova) in za Bežigradom. Toda osebno sem prepričan, da drugih tižnic ne smemo več gradhi, saj so preveč odmaknjene od Ijudi. Potrebu-jemo racionalen, skromenjši in cenen koncept tižnic.
Menim, da je koristno spodbujati tudi trgovino kot osebno delo, kot drobno gospodarstvo, pogodbene orga-nizacije združenega dela. Ljubljana pa rabi tudi trgovino »na visoki nogi« s ponudbo najkvalitetnejših proizvodov iz vse Juglsavije, da bomo zanimivi tudi za sosede, za Itali-jane in Avstrijce.«
Tudi za storMveno obrt ugotavfjamo, da je defici-tama. Se nam obetajo spremembe?
»Oblikovan je koncept razvoja na tem področj u. Več iniciative, rešitev in predlogov je potrebno ure-sničevati v KS in občinah. Pri tem ne smemo poza-biti, da imamo nekaj upokojencev, ki bi še vedno lahko opravljali uslužnostne dejavnosti. Zakaj jim tega ne bi omogočili? V proizvodnji imamo precej univerzalno usposobljenih delavcev, ki bi bili lahko v servisih še mnogo koristnejši. Razvijati moramo tudi razvoj drobnega gospodarstva v proizvodni smeri, ki ima lahko izredno pomemben ekonomski vidik. Zgraditi moramo še bolj diferencirano in us-klajeno davčno politiko, ki bo omogočila hitrejši razvoj storitvene obrti, potrebujemo pa tudi več poguma pri uveljavljanj u osebnega defa.«
• LJUBITELJSTVO IN Ml
Zdaj pa še nekaj besed o kulturi in (ek-sni kulturi. Kako poskrbeli za šiijenje ijubiteijske kulture in za nada^nji razvoj rekreacijske dejavnosti?
»Ljubljani se na kultumem področju s Cankar-jevim domom odpira lepa prihodnost. Kultumo življenje je in bo še bolj del celote in življenje vsa-kega od nas. Moramo ga tako organizirati, da bomo izkoristili vse prostore v domu in vse druge možno-sti, ki v mestu obstoje, in zagotovili vpliv Ijudi na program. Ob tem pa neprestano negujemo ljubi-teljsko dejavnost, preprečiti je treba nekatere ten-dence komercializacije ter omogočiti amaterskim ustvarjalcem — zlasti med delavci in mladino, da se še bolj vključijo v prizadevanja za poživitev sre-dišča Ljubljane.
Tudi na področju telesne kulture pojdimo bolj med Ijudi. Obnašati se moramo kot Ljubljančani, brez lokalizmov. Zagotoviti moramo solidno vzdr-ževanje telsnokulturnih objektov — tudi zavod Ti-voli — ter omogočiti, da jih občani množično upo-rabljajo.«
b kaj menhe o tistih, ki ne spoštt^ejo nekaterih norm življenja v naši drnžbi. V misHh imamo predv-sem tiste, ki ne piačnjejo stanarine, elektrike, dav-kov...
»To je vprašanje osebne morale, našega oseb-nega odnosa do politike stabilizacije. Sprašujem se, kje je morala tistih, ki žive na wčun družbe, ki svoje breme prevračajo na pleča drugih. Ukrepati mo-ramo tam, kjer hoče nekdo družbeno bogastvo pre-liti v osebno, sicer pa moramo voditi politiko, da bo takih posameznikov vse manj.«
NOVOLETNA ŽELJA
»In ob koncuše tole. Vaša glasila pridejo v vsako družino, med vse Ljubljančane. Dovolite mi, da to izkoristim in se vsem zahvalim ob koncu leta 1980 za vse, kar so storili v interesu sebe in mesta, da se jim zahvalim za razumevanje ob reševanju nalog v mestu. Še posebej pa veliko osebne sreče, zado-voljstva in kar največ delovnih rezultatov v 1981. letu!«