Karl May: Zaklad v Srebrnem jezeru. (Dalje.) ln kak je bil rdečkar, ko so prišli prvi beli ljudje v deželo? Prijazno, zaupljivo jih je sprejel, njsgovi gostje so bili. In kako je ravnal beli z rdečim? Ni mu bilo dovolj, da ga je oropal dežele in imetja, moril je rdeče ljudi, streljal iti klal, do smrti jih je mučil za najmanjši prestopek. Od koga se je naučil Indijanec krvoločnosti, če ne od belega človeka? Zakaj mu torej zameriš njegovo krutost?« »Hm —! Je že res, kar praviš —. Ampak rdečkar mora izginiti, umreti mora! Tako mu je usojeno.« >Da, umrl bo, ker ga ubijamo! In zakaj mora umreti? Pravijo, da zato, ker ni dovzeten za kuituro, ker je belemu s svojim divjim življenjem napoti. Kako napačno! Kultura se ne da človeku kar ustreliti v glavo kakor krogla, časa je treba za kulturni razvoj, mnogo časa. Ne razumem sicer tega, mislim pa da je treba stoletja. In — ali se da rdečemu človeku čas in prilika, da bi se kulturno razvil? Kar na mah bi se naj iz divjaka prelevil v — ne vem, v kaj, v mestjana in učenjaka ali kaj. In ker se ne pokulturi kar na poveije, ga mislijo iztrebiti, napoti jim je —. Ako pošlješ šestletnega dečka v šolo, — ali ga namlatiš po glavi, če ni črez četrt ure že kar učenjak? Tako pa ravnajo z Indijanci! Ne bom jih zagovarjal, nič mi ne koristi in tudi njim ne. Pa razdraži me, če kdo pravi, da sovraži rdeče pleme. Našel sem med njimi prav take dobre Ijudi kakor pri belih, da, še boljše! In komu se moram vprav jaz zahvaliti, da nimam več lastne hiše in ne več družinc in da se na stara leta klatim po divjini, komu, pravim, rdečim ali belim?« Kar razburil se je stari Blenter. »Dom so ti uničili —? In družino —? Kako naj vem, kdo ti jo je —. Nisi nam še pravil o tem —.« »Nisem, ker pravi mož take rečf rajši v srce zagrebe, ko pa da bi govoril o njih.« Umolknil je, mrko je gledal in pridjal: »Le enega še potrebujem, poslednjega, ušel mi je —. Vodja je bil, najzlobnejši med vsemi —.« Počasi je govoril, težke so bile njegove besede. Zaškrtal je in spet molčal. Sočutno so ga izpraševali tovariši, bliže so se pomaknili k njemu. »Pripoveduj — pripoveduj —! Olajšal si boš dušo!« so mu prigovarjali. Strmel je v ogenj, sunil z nogo gorečo klado, da se je zaiskrilo, in pravil bolj za sebe ko za tovariše: »Nisem jih ustrelil in tudi ne zaklal —. Do smrti sem jih pretepel, drugega za drugim —. Žive sem jih polovil, prav tako so morali umreti, kakor je umrla moja žena in kakor sta umrla sinova —. Šest jih je bilo, pet sem jih spravil s sveta, šesti tni je ušel —. Po vseh državah sem ga iskal in nazadnje je lopov tako premeteno zabrisal sled za seboj, da sem jo izgubil. In nisem je več našel —. Pa našel jo bom —. Živi še, mlajši je ko jaz, mnogo mlajši —. In zato mislim, da ga bodo moje stare oči šc srečale, preden bodo za večno ugasnile —.« Molk je legel na družbo, vsi so slutili, da je mož doživljal ncnavadne udarce usode. In dolgo je trajalo, da se je eden oglasil: »Blenter, kdo je bil tisti človek?« Stari se je zdramil iz zamišljenosti. »Kdo je bil —? Ni bil Indijanec, bel človek je bil, zločinec, kakršnega ni najti mcd rdečimi. Da, možje! In povedal vam bom celo, da je bil tisto, kar ste vi vsi, kar sem tudi jaz sedaj, — rafter je bil!« Zavzeli so se. »Kaj —? Rall2rji so pomorili tvojo družino —?« »Da, rafterji! Nikar si ne domišljujte, da smete biti ponosni na svojo obrt in da ste kaj boljšega, nego so rdeči! Vsi, kar nas je tukaj, vsi smo čisto navadni tatovi in roparjii« Ogorčeno so mu ugovarjali od vseh strani. Pa ni se dal ugnati. »Tale reka, ki ob njej taborimo, tale gozd, ki ga podiramo in prodajamo, — vse to ni naša last. Segli smo po tuji lastnini, po lastnini države in zasebnikov. In vsakogar bi ustrelili, ki bi nas preganjal, celo lastnika. Ali ni tatvina, kar počenjamo —? Da, še več, ali ni rop —?« Ozrl se je po tovariših in ker mu nobeden ni odgovoril, je nadaljeval: »In s takimi tatovi in roparji sem imel tistikrat posla. Prišel spm iz države Missouri s pravilnim kupnim pismom v roki, žena me je spremljala in sinova. Živino smo imeli s seboj, konje, svinje pa poln voz pohištva in orodja, poljskega in hišnega. Bil sem namreč precej premožen, vam povem. Naseljencev ni bilo v bližini, jih tudi nismo rabili, osem rok smo imeli, osem krepkih in delavnih rok. Postavili smo si kočo, izkrčili gozd in posejali njive. Nekega dne mi je zmanjkala krava, šel sem jo iskat v gozd. Čul sem. da poje nekje sekira, pa stopil za glasom. Našel sem šest rafterjev, podirali so, moj gozd so podirali —. In poleg je ležala krava, ustrelili so si jo in se pripravljali, da jo oderejo in razkosajo. No, prijatelji, kaj bi bili storili na mojem mestu?« »Vse bi bil postrelil!« je dejal eden. »In po vsej pravici! Ukradli so ti kravo in konjski ali vobče živinski tat zapade smrti po postavah zapada.« »Je res. Pa nisem jih postrelil. Prijazno sem jim prigovarjal in zahteval, da morajo zapustiti moje posestvo in mi plačati kravo. Smejali so se mi. In drugi dan mi je manjkaia tudi druga krava, rafterji so jo odvedli. Razkosali so jo, razrezali meso v dolge traike in sušili na zraku, zalogo so si pripravljali. Zagrozil sem jim, da se bom poslužil svojih pravic, ter zahteval denar za kravo. Eden njih, tisti, ki je govoril za druge, je dvignil puško, pa prehitel sem ga in mu jo zdrobil s svojim strelom. In nato sem pohitel po sinove. Nismo se bali tistih treh rafterjev, pa ko smo prihiteli nazaj, jih ni bilo vcč. Utegnili so se skrivati kje v bližini, več dni se nismo genili od koče. Cetrti dan pa nam je pošlo meso in odšel sem s starejšim sinom na lov. Seveda sva se previdno ozirala po gozdu, pa o rafterjih ni bilo sledi. Tiho sva se plazila po goščavi, morebiti za dvajset korakov vsaksebi, — in tedaj nenadoma opazim vodjo rafterjev za debelim deblom. Ni me videl, dvignil je puško in pomeril na sina. Ne ubijam brez sile ljudi, zato sem brž priskočil, mu izdrl puško iz rok pa nož in pištolo izza pasu ter ga udaril v obraz, da je zletel po tleh. Ni se onesvestil, nemudoma se je pobral in skočil v gozd, še preden sem utegnil zagrabiti po njem.« »Vsi vragi —! Svojo neumnost si pozneje še bridko obžaloval! Lopov se je seveda maščeval —!« Stari je vstal. »Da, maščeval se je!« Spomini so ga razburili, molče je stopil nekajkrati ob koči, pa spet sedel in nadaljeval: »Lopov je torej zbežal. Nisva se zmenila 2a njega, šla sva po lovu, sreča nama je bila mila, obilen plen sva nesla domov. Stopil sem za kočo, da odložim divjad na dvorišču, sin pa je šel v sobo. Zdelo se mi je, da čujem prestrašen klic, pa nisem se zmenil, žal —. Ko odprcm vrata, zagledam svoje ljudi zvezane na tleh in obenem so planili po meni od desne in leve in me podrli na tla. Vodja je porabil priliko, ko sva bila z doma, pa napadel ženo in mlajšega sina ter počakal na naju. Ko je vstopil starejši, je videl, kaj se je zgodilo, kriknil je in se mislil obrniti, pa ni več utegnil zbežati. Tudi tnene so zvezali šc preden sem vedcl kako in kaj. Usta so mi zamašili. In nato so se godile reči, ki vam jih z besedami ne morem popisati —. Pomolčal je in škrtal, da ga je bilo strašno slišati. In z grobnim glasom je nadaljeval: (Dalje sledi.)