goriška mohorjeva družba koledar uredil , t . w , v dr. Jože Markuza za koledar odgovarja w , ^ „ Marko Tavčar slike na platnici in za koledarski del prispeval . ,, .„ Zdenko Vogric izdala Goriška Mohorjeva družba Zadruga Goriška Mohorjeva la ^Tiskarna gudin v Gorici, 2000 C M rt S* 3 2 .-i rt ^ M) ON -< i—I oj rt > rt -a o ^ > ° 'o § ° H H—I ^ a rt 2 s? g M £ a s o s 4J CQ _ c D M) >H 3 03 rt Si "O ■•s > £ g aj t/> JC1 . rt S > S ><-r> c -3 rt £ ° I > »o (N O T—I ^ rt J* rt u CQ O u O M O u ^t- o o > o J* C t» rt k 2 « N ^ K "> ° ^ « . 8 * S O 8 S 3 <3 tJD a ^ 3 to ^ m § 3 ^^ »H u ^ t^ (T) .¡2, Nrni O O Q h h nasledstva po moški strani, zato loči avstronemško zgodovinopisje v Karantaniji na vojvodskem prestolu "dve" domači rodbini, ki ju razglaša seveda za nemški. Preseneti pa nas še nekaj! Karantanska dinastija ima do svojega zatona leta 1269 v grbu znamenje črnega panterja. Leta 1248 se na pečatu Ulrika, sina vojvode Bernarda Koroškega, prvič pojavi grb, in sicer: na preklanem ščitu v prvi polovici trije črni švabski levi na rumenem, v drugi polovici pa bel prečnik na rdečem. Grboslovci se sprašujejo, odkod švabski levi v tem grbu? Odgovor je seveda jasen: v spomin na Beatriko švabsko, mater Ka-rantanske dinastije. Prečnik pa v tem primeru ni avstrijski, temveč znamenje pripadnosti oziroma nasledstva. Ko nasledi karantanske dežele leta 1270 Češki kralj Otokar II., ne prevzame v svoj grb črnega panterja, temveč omenjeni ščit s švabskimi levi., ki je spominjal na karolinško izročilo. Dežela Koroška je ta grb ohranila do danes. Gradivo in opombe: - B. Grafenauer navaja v Zgod. sloven. naroda (Lj. 1965, str. 108), da je Karlman po smrti očeta Ludvika Germanskega (876), ko je podedoval Bavarsko, izročil Karantanijo (s Kranjsko, Sp. in Zg. Panonijo ter Slavonijo, op.p.) svojemu nezakonskemu sinu Arnul-fu, odcepil pa je Vzhodno krajino (Avstrijo), ki jo je pridružil Bavarski, kjer da je vladal sam. - Navedba je zgrešena, ker je Vzhodna krajina zaradi svoje strateške lege prišla samo pod bavarsko vojaško poveljstvo, civilno pa je še naprej pripadala Karantaniji, od 952 Veliki Karantaniji. Op.p. - Vzhodna krajina (Avstrija) se tako na kartah cesarstva in krajestev Karolingov prikazuje v letu 880 še vedno kot del Karantanije. Glej W. Kleindel: Die Chronik ...sterreichs, 4. Aufl. München 1995, str. 56. - W. Hartmann, E. Hlawitschka, W. Koch: Mittelalterliche Herrscher in Lebensbildern. Von den Karolingern zu den Staufern, Gradec 1990 - W Pohl: Die Welt der Babenberger, Gradec 1995 - H. S tej skal: Kärnten - Geschichte in Bildern und Dokumenten, Celovec 1985 - Pod Karolingi (9. stol.) so se krajine (vojaška poveljstva) raztezale nad vojvodinami, pod Otoni (10. stol.) pa so bile vključene vanje; imele so, kakor so ga tudi manjše grofije, svoj značilen prapor. Vojvodina je imela skupno vojsko in enoten bojni poziv. Njegov bojni znak v Karantaniji je bil vzpet črni panter. Op. p. - B. Grafrenauer v svoji zgodovini (itm. str. 155) izpusti navedbo, da so Karantanci zavrnili tri vojvode, katere jim je poslal krajev dvor! Op. p. POSLANEC RYBAR, SKOF STERK IN TRŽAŠKI MESTNI SVET Ob stoletnici smrti tržaškega škofa Šterka (1827-1901) Peter Rustja Odnosi med italijanskim liberal-no-nacionalnim mestnim svetom in tržaškim kapitljem od srede 19. stoletja do konca prve svetovne vojne niso odražali le tržaško inačico "Kul-turkampfa" med liberalizmom in katolištvom, pač pa zlasti napete nacionalne odnose v tržaški družbi. Dejstvo, da se je znotraj tržaške cerkve v omenjenem obdobju dosledno izvrševala pastoralna naloga učiti in posredovati krščanski nauk tudi v domačem, slovenskem jeziku, je predstavljalo za večino mestnih očetov udarec italijanskemu značaju Trsta, za katerega se je občina zavzemala tudi na cerkvenem področju, saj je s pokroviteljstvom nad nekaterimi fara-mi, kot je npr. rojanski primer leta 1897, dosegla tudi uporabo italijanskega jezika v povsem slovenskem okolišu ali pa z ustanovitvijo t.i. Capelle Civice nadomestila slovensko ljudsko petje v stolnici sv. Justa z italijanskim. Tržaški škofje so kot najvišji predstavniki tržaškega klera bili pod udarom tako zaradi zgoraj naštete pastoralne prakse nenazadnje pa zaradi njihovega slovenskega oz. slovanskega pokolenja. Tržaški skof Sterk (1) je v zadnjem letu svojega službovanja v Trstu bil dvakrat v ospredju razprav znotraj tržaškega mestnega sveta. V razpravi ponovno o procesiji ob priložnosti praznika Sv. Rešnjega Telesa je magistrat ostro obsodil prisotnost dveh "slovanskih" cerkvenih družb, Ciril-Metodove bratovščine in Marijine družbe, in to zaradi načrtovanega slovenskega petja in nošenja zastav s slovenskimi napisi. Dejstvo, da je škof odobril njihovo prisotnost, pa je sprožilo velik napad tako s strani samega mestnega sveta, ki je v posebni resoluciji kot protiukrep napovedal popoln bojkot mestnih institucij omenjeni procesiji (2) (vključno z nesodelovanjem Cappelle Civice!), kot tudi s strani publike na galerijah, ki je komentirala branje omenjene resolucije s klici proti škofu. Poslanec Spadoni je v debati poudaril, da so podobne "provokacije" škofije postale kar kronična bolezen, zato je predlagal, naj se tržaški škofiji, vse dokler ji bo predsedoval škof Sterk, ne izplača nobene vsote, ki ni predvidena v mestnem statutu in naj se občinski uradniki ne udeležijo nikakšne cerkvene pobožnosti. Nato je slovenski poslanec Rybar zaprosil za besedo. Galerija je skušala na vsak način preprečiti govor slovenskemu poslancu, ki pa je vztrajal in zahteval, naj galerija obmolkne. Ker to ni zaleglo, je župan moral s silo sprazniti galerijo. Tedaj je Rybar pojasnil, za katero vrsto provokacije je pravzaprav šlo. Slovenski napis, ki naj bi tako ogrozil italijanstvo Trsta, je bil "Marija prosi za nas" (Rybar je v govoru uporabil latinsko verzijo Maria ora pro nobis, s pudarkom, da je na zastavi napis seveda v slovenščini ("in islavo"). Mestni svet je nato sprejel tako resolucijo mestnega sveta kot poslanca Spadonija ter s tem poudaril veliko nasprotovanje osebi škofa Sterka. Stopnjevanje slednje, lahko razberemo tudi v sicer kratki, a nadvse odmevni razpravi mestnega sveta 30. septembra istega leta. Ob tej priložnosti je poslanec Rybar posegel v razpravo v zvezi z odsotnostjo občinske delegacije na pogrebu škofa Sterka, ki je umrl 7.9.1901. Tržaška Edinost je Rybarev poseg objavila takole (3): "Jako čudno se mi vidi, da nam ni ničesar sporočilo o sklepu mestne delegacije glede udeležbe na pogrebu pokojnega škofa Sterka. Ne vem, da-li se to ni zgodilo, ker se gospoda sramujejo svojega sklepa, ali iz kakega druzega vzroka. Ker se je pa že vse meščanstvo bavilo s tem sklepom mestne delegacije, bodi dovoljeno tudi nam, mestnim svetovalcem, da izrečemo svoje mnenje o tem. Pokojni škof je prosil v svoji oporoki vse svoje vernike odpuščenja, ako je komu kaj žalega zakrivil. Te prošnje pa niso uslišali gospodje, ki sestavljajo mestno delegacijo. Oni niso hoteli odpustiti in so s tem svojim postopanjem dokazali, da njih Bog ni naš Bog, in Bog odpuščenja in ljubezni, temveč Bog Izraelcev, Bog jeze in osvete. Govori se pač, da so oni štirje Židi, ki sede v delegaciji, glasovali za to, da naj bi se udeležili pogreba in da je samo 6 krščanskih članov delegacije glasovalo za vzdržanje. Sicer pa ne smete misliti, da smo tako najivni, da ne bi vedeli, da se ne bi nobeden du progressa ali pokojne demokratike upal protiviti, ako bi pravi vladarji v občini (židje! Op. Ur) v resnici hoteli, da bi se bila občina udeležila pogreba."... Razprava se je nato nadaljevala tako na poslanskih klopeh in s posegi tako župana kot drugih poslancev. Rybar je na očitek tržaškega župana, naj bo bolj objektiven, dejal, da ne more pač demantirati dejstev. Poslednji udarec pokojnemu škofu ni seveda prizadel mrtvega, če pa je bil namenjen slovenski in slovanski skupnosti v Trstu, pa je šlo nedvomno za najmanj posrečen trenutek, saj se v vsem omikanem svetu spoštuje mrtve. V debato je posegel tudi poslanec Luzzato, ki je Rybaru očital anti-semitske izjave ter ga pozval, naj umakne omenjene obtožbe. Rybar je ostal pri svojih stališčih. Sejo so zaradi vsesplošnih izgredov, tako v dvorani kot v galeriji, prekinili. Odmev na sejo in obsodbo zasledimo tudi v člankih, ki jih je Edinost objavila v naslednjih dneh. Po eni strani je Edinost objavljala pisma bralcev - zlasti okoličanov - ki so na ta način hoteli javno podpreti stališča in prizadevanja slovenskih poslancev v mestnem svetu, po drugi strani pa je Edinost poročala tudi o člankih na to temo, ki so izhajali v raznih časopisih in sicer od tržaških časopisov Avanti in Trieste do zagrebškega Obzora. Slednji je z naslovom Divjaki sintetiziral dogajanje v tržaškem mestnem svetu, Edinost pa je z istim naslovom objavila pokomentiran prevod članka na svoji tržaški strani. Poseg in nastop Otokarja Rybara pa je nedvomno ustvaril podobo govorniško podkovanega politika. Šentjakobski Slovenci so v odprtem pismu na straneh Edinosti izjavili "popolno zaupanje; vso čast našemu Rybaru! Bog ohrani njega in nas zdrave do volitev!" Opombe: 1) Biografske podatke o škofu Sterku najdemo v 15. zvezku PSBL, stran 581-582. 2) Consiglio della citta di Trieste, Resoconto stenografico della XIII. seduta pubblica e resoconto della X seduta segreta del 5 giugno 1901, str. 139-140 3) V svitu dvatisočletne kulture, Edinost 1.10.1901 NEKAJ DROBCEV IZ ZGODOVINE KRŠČANSTVA V TRSTU Angel Kosmač Zdi se, da prava zgodovina Trsta še ni bila napisana. Prav tako čaka zgodovinarje tudi zgodovina prve krščanske Cerkve v Trstu. Razlogi so v tem, da so prvi začetki tržaškega mesta in Cerkve v njej dokaj megleni. Zgodovinskih listin skoraj da ni ali so vsaj zelo siromašne in pomanjkljive. Nekaj več je arheoloških virov, pa tudi ti dokaj redki in pomanjkljivi. Veliko več je tradicije in ustnega izročila, kar pa še ni dovolj za neko kritično študijo o Trstu. In vendar je prav, da v jubilejnem letu 2000 razmišljamo o krščanskih koreninah tega mesta, v katero so se v določenem trenutku zgodovine vključili tudi slovenski ljudje in so še danes njegova važna etnična in jezikovna komponenta. Da nam bo slika bolj jasna, bi prvo zgodovino Trsta razdelili v tri obdobja: obdobje pred rimsko kolonizacijo, rimsko obdobje in krščansko obdobje. Glede prvega obdobja, pred rimsko zasedbo kraja, nimamo skoraj nobenih resnih podatkov. Vse kaže, da so tukaj živeli stari Veneti ali Vendi, medtem ko so Iliri bivali bolj v notranjosti Istre in Krasa. Zdi se, da je iz tega obdobja ostalo tudi ime Tergeste, ki so ga pozneje sprejeli tudi Rimljani, medtem ko so se Slovenci odločili za krajšo obliko Trst, Nemci pa Triest, bolj podobno italijanski obliki Trieste. Po vsej verjetnosti je obstajalo na sedanjem griču Sv. Justa neko gradišče. Vendar so poznejše stavbe vojaškega ali civilnega značaja odpravile vsak dokaz za to obdobje, ki bo najbrž še naprej ostalo skrivnost. Nekaj več vemo za rimsko obdobje, ki se je baje začelo že v času Julija Cezarja ali Oktavijana, ko je kraj postal majhno pristanišče in vojaška postojanka. Na ta čas rimske kolonizacije spominja zlasti rimsko gledališče (teatro romano, nasproti kvesture), pa tudi t.i. bazilika ali forum pred gradom sv. Justa. To je prostor, ki je obdan s stebri in starimi kamni in, seveda, s tlakom, ki v vsej svoji skromnosti spominja na podobne prostore ali forume v Ogleju, Rimu in še kje. Končno so pod zvonikom sv. Justa vidni še neki stebri iz tiste dobe, ki naj bi nekoč krasili rimski propilej ali predvor pred svetiščem Jupitra, Juno-ne in Minerve, ki je stalo na prostoru sedanje stolnice sv. Justa. Tretje obdobje sovpada s pokristjanjevanjem Trsta in obdobjem mučencev. Tudi ta čas je zavit v temo: manjkajo namreč zgodovinski viri, zato pa je veliko legend in ljudskih izročil. Nekaj pa je jasno: Trst je pod rimsko oblastjo živel v senci Ogleja, prvega večjega mesta v bližini. Moramo vsekakor zavrniti legendo o sv. Mohorju in Fortu-natu, ki naj bi tukaj oznanjala krščansko vero po naročilu sv. Marka ali celo sv. Petra v Rimu. Ceščenje teh dveh svetnikov se je namreč razširilo šele pozneje, ko so bile njune relikvije prenešene v Oglej od drugod. To se pravi iz Sirmija (dnašnje Sremske Mitrovice) v času preseljevanja narodov, ko je bilo tudi prvo krščanstvo uničeno v mnogih vzhodnih deželah in so kristjani skušali reševati vsaj relikvije svojih mučencev. Tako so torej prišle relikvije sv. Mohorja in Fortu-nata v Oglej in se je začelo njuno češčenje širiti po vsej oglejski cerkveni pokrajini. Sicer pa moramo to tretje krščansko obdobje spet ločiti, da nam bo slika še bolj jasna: čas do 1. 313, ko je bil izdan po cesarju Konstantinu znani edikt o krščanstvu, ki naj bi postalo enakopravno z drugimi veroizpovedmi. Tokrat je tudi nehalo preganjanje kristjanov s strani rimskih oblasti; čas po 1. 313 ali celo po 1. 381, ko je cesar Teodozij priznal krščanstvo kot državno vero, ki se je odslej lahko nemoteno razvijala po rimskem cesarstvu in še drugod. ČAS PREGANJANJA KRISTJANOV Ta čas je še posebno važen za Trst, ker je od 1. 120 do konca 3. stoletja znanih vsaj 14 krščanskih mučencev, ki naj bi prelili svojo kri za Kristusa. Naj jih tukaj navedem, ker jih tržaška Cerkev še danes časti kot svoje junake in zavetnike: - duhovnik Primus (Primož) in diakon Marko; nato še Jason in Celjen, ki naj bi vsi umrli mučeniške smrti pod cesarjem Adrijanom; - 1. 142, pod cesarjem Antoninom, naj bi izkrvavel mučenec in diakon Lazar; -1. 151, pod istim cesarjem, naj bi umrl mučenec Apolinar; - 1. 236, za časa cesarja Maksimina, naj bi dala svoje življenje za krščansko vero vojaški tribun Sergij in vojak Bachus; -1. 256, pod cesarjem Galjenom, sta umrli kot mučenki dve devici: Tekla in Evfemija; - 1. 273, pod cesarjem Avrelijanom, naj bi izkrvavel mučenec sv. Socerb ali Servulus. -1. 286, pod cesarjema Dijoklecjanom in Maksimjanom naj bi umrla dva mučenca: Justina in Zenon. - za časa istih dveh cesarjev, 1. 293 (ali 297 ali celo 1. 303) naj bi izkrvavel za sv. vero najslavnejši izmed tržaških mučencev sv. Just, ki je pozneje postal tudi glavni zavetnik mesta. Kosti vseh teh mučencev ali relikvije naj bi se hranile v nekem posebnem svetišču ali kapelici z imenom sv. mučencev (SS. Martires) na samem takratnem mestnem pokopališču, ali vsaj v neposredni bližini, ki je bilo izven mestnega obzidja, ne daleč od morske obale. Kje naj bi bil ta prostor, je težko danes ugotoviti. Ostaja samo ulica, ki spominja na to svetišče (ul. SS. Martiri). Češčenje teh mučencev naj bi bilo razširjeno že od 5. st. dalje, vendar poročila o teh mučeniških smrti ostanejo dokaj nezanesljiva in se ne dajo kritično preveriti. Nekaj več možnosti za kritično analizo ima, tako se zdi, mučeniško poročilo sv. Justa ali Passio, čeprav niso odstranjene vse težave. Poročilo namreč vsebuje tri podobne rokopise, ki so bih napisani mnogo pozneje, in sicer že v srednejm veku. Izvirnika pa ni najti nikjer. Eden od treh rokopisov je bil napisan v Trstu, drugi v Benetkah, tretji na Dunaju. Kritično ocenjeni so bili šele 1. 1887 po zgodovinarju Van Hoof-fu, ki je bil mnenja, da izvirajo iz uradnih aktov sodnijskega procesa ali vsaj iz beležk določenih prič na procesu. MUČENIŠTVO SV. JUSTA To poročilo ali Passio govori o nekem rimskem prefektu z imenom Manacius, doma iz Ogleja, ki naj bi bil izvrševalec v Trstu cesarjevega edikta o preganjanju kristjanov. Ta naj bi bil tudi sodnik, ki je Justa zasliševal in obsodil. Just naj bi se sam izdal kot kristjan z znamenjem križa, ki ga je storil na javnem prostoru. Bil je zato aretiran in zaslišan o krščanski veri. Ker jo je junaško izpovedal in trdil, da je kristjan že od rojstva, naj bi ga sodnik najprej prijazno nagovarjal, da bi daroval bogovom. Sledile so grožnje. Ker je junaško vztrajal v veri krščanski, je bil obsojen na smrt z utopitvijo, ko so mu navezali na vrat, roke in noge težka bremena in ga potopili v morje. Taka smrt je bila tudi razumljiva, ker so s tem hoteli mučitelji preprečiti javno češčenje mučeniških ostankov. Poročilo pravi še to, da se je mučenec ponoči v videnju prikazal duhovniku z imenom Sebastjan in mu naročil, naj zjutraj poišče na obali njegovo truplo in ga pokoplje. Res je duhovnik z nekaterimi kristjani šel zjutraj proti obali in tam našel naplavljeno Justovo truplo. Z vsem spoštovanjem je to truplo vzel in pokopal nekje v bližini, morda prav na mestnem pokopališču, kjer so bile shranjene kosti že poprej umrlih mučencev. Tako je nastalo majhno svetišče sv. mučencev ali celo majhna bazilika že v 4. ali 5. stoletju, ko so nehala preganjanja in so kristjani smeli graditi svoje prve cerkve. Kot že rečeno, na to svetišče z relikvijami svetih tržaških mučencev spominja danes le še ulica, ki nosi po njih ime (via dei Santi martiri). Po vsej verjetnosti je bila v 10. st. zgrajena na istem mestu ali v neposredni bližini nova cerkev, ki je znana pod imenom Madonna del mare, na katero spet spominja posebna ulica. To Marijino cerkev so odkrili komaj pred nekaj desetletji v bližini neke šole. Izkopanine pa so iz 1. 1969 in 1970. Se posebno zanimiv je tlak z dvema mozaikoma iz 5. in 6. stoletja: na enem mozaiku je latinski napis imena duhovnika tržaške cerkve, Januarius. Tlak bi tako lahko odgovarjal stari baziliki ali majhnemu svetišču sv. mučencev. O sami nekdanji Marijini cerkvi (Madonna del mare) so poročila, po katerih naj bi se zbirali v srednjem veku v tej cerkvi tudi slovenski tržaški verniki, ki jih viri imenujejo "cragnolini". Cerkev sv. Justa Ko je nehala doba preganjanja krščanstva, so začeli zidati tudi v Trstu še druge krščanske cerkve. Na sedanjem griču sv. Justa naj bi namreč stala že v 5. st. starokrščanska bazilika, ki so jo odkrili v letih 1949-1951. To naj bi bila neke vrste kapela ali kraj, kamor so bile prenešene relikvije sv. Justa iz prvotnega svetišča ob morju. Seveda ni od tega svetišča ostalo skoraj ničesar, ker je bila v 9. in 10. st. v neposredni bližini zgrajena prva tržaška katedrala, posvečena Mariji Vne-bovzeti, ki je imela tri ladje. Skoraj istočasno je bila nekoliko povečana že zgoraj omenjena starokrščanska bazilika s telesnimi ostanki sv. Justa in drugih tržaških mučencev. Končno sta bili obe cerkveni zgradbi povezani skupaj, tako Marijina katedrala kot cerkev-mavzolej sv. Justa; ta poslednja morda spet nekoliko podaljšana. To se je zgodilo v 13. in 14. stoletju, ko je iz dveh cerkva nastala sedanja stolnica sv. Justa s petimi ladjami. Iz istega časa izvirajo tudi freske in mozaiki. Mozaik na desni strani kaže Kristusa sredi sv. Justa in sv. Socerba (v absidi iz 12. in 13. st.). Na drugi strani je predstavljena Marija v družbi apostolov in nadangela Mihaela in Gabrijela, to je v kapeli, kjer se hrani Najsvetejše. Veliki moderni mozaik nad glavnim oltarjem ni nič kaj posrečeno delo, ki je nastalo med obema vojnama in je deležen bolj negativne kritike tudi od strani tujih turistov. Zaznamovali so ga pač časi, ko je Trst potreboval nek mit, ki še danes obstaja v mnogih tržaških meščanih. RAZMERJE SLOVENSKIH VERNIKOV DO SV. JUSTA Cerkev sv. Justa je bila dolga stoletja edina mestna župnija. Zato so v njej redno sodelovali tudi slovenski verniki, podobno kot že poprej v cerkvi Morske Matere Božje (Madonna del mare). O slovenskem duhovniku pri sv. Justu govori že listina iz 1. 1348, ki omenja nekega Tomažina, doma iz Pivke. Znano je tudi, da je v cerkvi sv. Justa pridi- gal Primož Trubar, ko je bil v službi tržaškega škofa Bonomo in uradni pridigar v slovenskem jeziku. O tem piše tudi tržaški zgodovinar Fabio Cusin. Podobno se izraža tudi Josip Gruden v Zgodovini slovenskega naroda. Znano je tudi, da je v Trstu pridigal znameniti kapucin Janez Svetokriški. In to kar nekajkrat in so ga slovenski ljudje hodili zelo radi poslušat. V cerkvi sv. Justa je prav tako pridigal znani književnik in prevajalec Sv. pisma Jurij Japelj med 1. 1777 in 1773. Sicer so bili še v prejšnjem stoletju skoraj vsi župniki pri sv. Justu Slovenci, kar pomeni, da je bilo med župljani veliko naših ljudi. Imeli so svojo redno nedeljsko sv. mašo in pridigo. Redno je prepeval tudi slovenski pevski zbor. Težave so se začele v 2. polovici prejšnjega stoletja, v času škofa Jerneja Legata, ko je mestni magistrat ali občina zahtevala, da se ukine slovenska služba božja pri Sv. Justu. Močno se je postavil proti tej samovolji takratni župnik in kanonik Peter Aleš in dosegel svoj namen. Zahteva se je ponovila še nekajkrat, še zlasti 1. 1885, ko je Magistrat zagrozil, da bo prepovedal petje in orglanje v cerkvi, če se to ne zgodi. Občina je namreč imela nad cerkvijo svoj patronat, kakor še nad drugimi cerkvami v mestu, kar ji je dajalo določene dolžnosti pa tudi pravice. Mislim, da je nekaj tega ostalo še danes. In res je do tega usodnega dneva prišlo na zadnjo nedeljo meseca septembra 1. 1891, ko je zadnjo slovensko pridigo pri Sv. Justu imel g. Ivan Slavec in je slovenski pevski zbor vodil pevovodja Guštinčič. Poročilo pravi, da je vsa cerkev zajokala in so se tudi Ivanu Slavcu vlile solze, ko je po evangeliju sporočil, da je to zadnja slovenska maša in zadnje slovensko petje pri Sv. Justu. Škof Ivan Glavina, ki je pod hudim pritiskom v to privolil, je kmalu za tem težko zbolel, se odpovedal škofiji (1895) in se umaknil v škofijsko vilo v Škednju, kjer je 1. 1899 umrl. Verjetno je s tem dejanjem bilo postavljeno pri naših ljudeh v krizo že tudi češčenje do sv. Justa. Bolj vztrajno se je nadaljevalo zlasti v tržaškem Bregu, češčenje do drugega tržaškega mučenca in zavetnika sv. Socerba. Zlasti so radi vsako leto obiskovali v velikem številu jamo sv. Socerba v dolinski župniji, kjer je svetnik nekaj časa živel pred svojim mučeništvom. Brez dvoma je bil za naše ljudi v mestu in okolici močan udarec njihovi vernosti. Nekateri zgodovinarji so celo mnenja, da sta verska brezbrižnost in nezaupanje v Cerkev pri našem ljudstvu na Tržaškem začela svojo pot prav s tem dogodkom, ki je skoraj za celo stoletje zagrenil odnose v mestu in okolici. Nekoliko se je to stanje začelo izboljševati v svetem letu 1975, ko so tudi naši ljudje iskali jubilejnih odpustkov v stolnici sv. Justa, in se množično udeležili svetoletnih pobožnosti. Da se je tudi pozneje oglasila slovenska beseda pri Sv. Justu, je morda pripisati zaslugo goriškemu nadškofu Petru Cocolinu, ki je nekaj časa upravljal tržaško škofijo (1975-1977), čeravno je prišlo ob neki priliki do javnih protestov v cerkvi in pred cerkvijo od strani nekaterih prisotnih, ki se niso mogli sprijazniti z novimi časi, ki trkajo tudi na tržaško Cerkev in mesto. Da so se časi vsaj nekoliko spremenili, govori očitno tudi vsakoletna Zahvalna nedelja ali Hvalež-nica v novembru, ki prikliče v stolnico lepo število slovenskih vernikov iz mesta in okolice. Že vrsto let se v isti cerkvi vrši božični koncert ZCPZ, ki je eden največjih kulturnih dogodkov v mestu med božičnimi prazniki. Morda je sveto leto našim lju-djem nudilo priložnost, da so ponovno odkrili svojo stolnico in z njo tudi svoje krščanske korenine, ki se od Sv. Justa stekajo v Oglej in Stivan, odkoder so prihajali misijonarji, ki so našim prednikom posredovali luč svete vere in z njo krščanske omike in kulture. Hvaležnica pri Sv. Justu KOSOVEL IN SPOSTOVANJE ŽIVLJENJA... Marija Milič Komaj nekaj let je, odkar sredstva javnega obveščanja posvečajo večjo pozornost vprašanju smrtne kazni, oziroma ni dolgo, odkar se različne skupine ljudi z večjo vnemo zavzemajo na njeno ukinitev, čeprav vprašanje ni novo. To nam dokazuje Srečko Kosovel, ki se je v dvajsetih letih že spopadal s takimi vprašanji. Zvedal se je, koliko zaleže klic vpijočega v puščavi, a ni jenjal. Saj ni mogel ostati miren opazovalec protislovnega vedenja družbe. In ta protislovja je vnesel v marsikateri verz: Ob 8. uri je predavanje o človečanskih idealih. Listi prinašajo slike bolgarskih obešencev (1) Pesem št. X, h kateri ti verzi pripadajo, je ena izmed redkih, ki jo je pesnik opremil z datumom: Lj. 24.VI.1925. "Slike bolgarskih obešencev" so se v slovenskem tisku pojavile 7. junija 1925 in so prikazovale javno usmrtitev treh bolgarskih obsojencev. Smrtno obsodbo je v Sofiji izvršila tamkajšnja oblast pred večtisočglavo množico. Slika je ponazarjala vešala in obsojence z zakrito glavo: enemu so bili že odmaknili podstavek, drugemu so bili ravno na tem, tretji je še čakal. Smrtno kazen pa so pogosto izvajali tudi v državi, kateri je sam Kosovel pripadal, saj je konec leta 1924 postal državljan kraljevine SHS. Slovenski narod je 28. junija 1925 poročal, da samo v Osijeku 17 ljudi čaka na usmrtitev. V pesmi v prozi "Zločinci" Kosovel tako obsoja smrtno kazen: "Pred kratkim so justificirali v Zagrebu zločinca. Časopisi so poročali, da je spremljal justifikacijo oduren, zasmehlijv, podel smeh. Ta družba ljudi, ki veruje in osvaja svojo oblast, se je smejala nad lastnim zločinom. Obsodila se je sama." (2) Oblast, ki izvaja smrtno kazen, dokaže, da ji je nekaj spodletelo: da ni kos vzgojni vlogi, ki si jo je prevzela. Taka oblast se postavi na nivo hododelca in hudodelstvu ni konca, pravi Kosovel nadalje v pesmi: "Zločin rodi zločine, ali naj ga zločin tudi oprosti? Ali naj ga ne oprosti samo odpuščanje?"(3) Kosovel je pesnik in se ne poglablja v dilemo pravične kazni, ki bi bila alternativna smrtni obsodbi. Prisoten pa je v njem čut svetosti življenja, katerega človek človeku ne sme odvzeti. In kot obsoja nasilje človeka nad človekom, obsoja tudi nasilje človeka nad samim seboj. Čeprav je misel na samomor prisotna v Kosovelovem pesniškem opusu - prepogost pojav v tistem povojnem obdobju ni mogel mimo občutljivega mladeniča - se pesnik odloči, da bo z delom kljuboval "onemoglosti in Smrti". (4) V zadnji polovici 1925. leta se Kosovel približa socialistični ideji in ob njej se mora spopasti z novim paradoksom. Kako uskladiti vzvišene ideale socialne pravičnosti z nasiljem, ki bi edino lako prevrat omogočilo? Prevrat se mu je zdel nujen in ruski "drugovi" so se mu zdeli že na poti pravičnejše družbe, kjer naj bi bilo prostora tudi za duhovno kulturo. Mnenje, da bo tudi inteligenca gradila novo družbo, si je ustvaril ob novicah, ki mu jih je prijatelj Ivo Grahor prinesel iz Rusije, in pa iz tiska. Ob vsem tem je presenetljivo, da Kosovel in še nekateri drugi slovenski literati, ki so se v dvajsetih letih približali socialistični ideji, niso še povsem izključiti iz nje Boga. Celo Mile Klopčič, ki se je ves predal delavski pravdi in ki je svoje Plamteče okove spesnil v zaporu, se še v tridesetih letih obregne nad božjo odsotnostjo. Ateist pa se z Bogom ne ukvarja. Z druge strani lahko ugotovimo, da je Cerkev znala prisluhniti potrebam posvetne kulture, kot dokazujeta v oči bijoča primera. Ivan Tavčar je objavljal tudi v katoliškem tisku kljub posmehljivosti, ki jo je v satiri 4000 namenil dr. Ničmahu (anagram Ničmah-Mahnič). Josip Vidmar, pa tudi Srečkov brat Stano, sta zbirala denarna sredstva za revijo Kritika, in med raznimi meceni, ki so revijo finančno podprli - piše Vidmar - je bil škof Anton Bonaventura Jeglič, ki je v narodovem zgodovinskem spominu poznan le kot zažigalec Cankarjeve Erotike. Kosovel torej ne zna uskladiti proletarske revolucije z njenim visoko nastavljenim ciljem. Tako se v nihajoči pesmi "o preobrazbi sveta v SVET" zasanja nad tistim svetom, ko "se najdemo bratje v njem" (5), "Črni in beli, vse ed ene bele ljubezni bogati" (6). Nenadoma se sanje sprevržejo v realnost in "rdečo zarjo krvi"(7). Trditvi, da ne bo preobrazbe brez pelivanja krvi, sledi dvom in zavest protislovja: Moji prsti so krvavi, vem, čudno se vam zdi, pojem o ljubezni beli in sinjem miru ljudi. (8) Pesnikova tankočutnost in samokritičnost sta botrovali zavesti lastne nedoslednosti. Sam pesnik opravičuje nedoslednost v poeziji v prozi: "Rekli ste mi, da sem v nasprotju s seboj. Rekli ste. Rekli ste, da imam dvojen obraz. Rekli ste, da sem kaotičen, temen, obupan, ker ne verujem. Res ne verujem v smisel živeljenja. In vendar živim. Živim, da ga iščem. Kako naj verujem v smisel kulture in v njeno premoč? Narodi, ki so kulturni, morijo, zatirajo, ubijajo. To naj bo etični smisel kulture? Kako naj verujem v smisel življenja? Smisel življenja je krasti, zatirati, ubijati in veseliti se?"(9) Ni dvoma, da se Kosovel tudi v tej pesmi dotika italijanske države, ki je bila ubrala pot zatiranja naših ljudi. Ravno tako in nemalokrat pa se Kosovel izkaže, tako v verzih kot v proznih spisih, kot oster kritik "velikosrbske roke". Protislovjem pa, ki izstopajo v pesmi "o preobrazbi sveta v SVET", ni konca, saj njeni zaključni stihi dajejo vtis, da niso namenjeni isti pesmi. "Pesem o preobrazbi sveta v SVET" se namreč konča: O svetla tišina Boga, mogoče nikoli več ne bom s teboj kakor zdaj. O Bog, hvala za sanje in ta svetli tišine sijaj! (10) Vprašanje nasilja in nadvlade sta temi, ki sta Kosovela spremljali po zamegljenih ljubljanskih ulicah, ko je s kraškim soncem v srcu razmišljal, kako bi si ljudje zagotovili boljši svet. Res je, da se občutek utesnjenosti in odtujenosti, prisoten v ljubljanskih zgodnjih Kosovelovih letih, s časom spreminja. Ljubezen do literarnega dela zamenja negativne občutke, ki mu jih je vlivalo - po njegovem - zatohlo kulturno ljubljansko ozračje. Prav v zdanjih mesecih njegovega življenja pa se občutki kažejo - tako v njegovi poeziji kot tudi v pismih - vse bolj nihajoči, nenazadnje obupajoči. Slabo počutje in bolezen streta prej duha mladega človeka, ki bi hotel, pa ne more, kot pa starega, ki tako in tako ne more. Sam pesnik se zaveda razlik med starimi in mladimi in se nekje celo jezi nad brezstrastnostjo in otopelostjo zadnjega Tolstoja, stanje in počutje, ki ju pesnik sam, kot dvajsetletni mladenič, ne more odobravati. Dodati pa moramo, da je to trditev, ki jo mnogovrstni Kosovel drugje zanika. Kot državljan kraljevine SHS je Kosovel postal pazljiv spremljevalec njene usode. Primorska je na vsak način ostala v njegovem srcu, in kot je ob sežigu tržaškega Narodnega doma komaj šestnajstleten prosil prijatelja Branka Jegliča, Goričana, naj mu ohrani vse časopise, ki so o dogodku poročali, tako je skoraj gotovo (tiste dni je bil Ljubljani, a o tej zadevi ne piše) prisostvoval protestnemu zborovanju, ki ga je aprila 1925. leta skli- cala Akademska mladina ljubljanske univerze. Množični protest se je vršil pred ljubljansko univerzo - vstop v njo je bil od rektorja prepovedan - in je bil posledica neljubemu dogodku, ki se je pripetil 16. aprila profesorju Francetu Vebru ob njegovem obisku v Trst. Profesor filozofije - tudi Srečkov - na ljubljanski univerzi je nameraval ob priliki svojega bivanja v Trstu pred tamkajšnjim slovenskim občinstvom predavati o predmetu: "Analiza vesti", torej o čisto znanstveni in nepolitični temi. Prof. Veber je izpolnil vse predpisane formalnosti v zvezi s predavanjem, kljub temu pa ga je italijanska oblast aretirala in postopala najsramotnejše, tirajoč ga celo uklenjenega po mestu. 24. aprila je pisalo liberalno Jutro: "Ako italijanske oblasti postapajo tako celo z našim znanstvenikom, si je pač lahko misliti, kako postopajo šele z našimi bednimi priprostimi sorojaki." Sicer že 1919. leta je Slovenski narod poročal v članku "Dopis s Krasa", rezko spoznanje, ki dokazuje, da je bila Ljubljana še kako na tekočem. En passant: oznaka "sorojaki" nam vzbuja gotovo prijetne očutke, saj je danes nismo pogostoma deležni. "Dopis s Krasa", ki ga lahko preberemo v Slovenskem narodu z dne 23. aprila 1919, med drugim trdi: "Kakor vam znano, so se postavili italijanski časnikarji na stališče, da je treba z izobraženstvom (duhovnik, učitelj) nastopati kar najstrožje, z ljudstvom pa čim mehkejše. Mislijo namreč takole: ljudstvo bi se dalo pridobiti za italijanske ideje, ko bi nam ne bili na poti duhovniki in učitelji; zato treba dvojne mere. In zares: samo iz tržaške škofije je interniranih že 13 slovenskih duhovnikov." Ni čudno, če so bili na Krasu "bedni in priprosti sorojaki", ki se niso spraševali, čemu njihovi prvošolčki dobivajo ne le črno srajčico, ampak tudi svinčnik in zvezek. In ni čudno, da je Srečkov oče, nadučitelj, izgubil službo. Zanimiv je še Vidmarjev spomin, ki obuja zadnje dneve Srečkovega življenja. Kakih štirinajst dni pred njegovo smrtjo je Josip Vidmar potoval iz Francije v domovnio. Pri tržaškem odvetniku Borisu Fur-lanu ga je čakala žena. "Tam", piše, "sem se nenadoma domislil, da bi bilo lepo in prav, če bi skupaj obiskali Srečka Kosovela, o katerem smo vedeli, da poležava doma v Tomaju v očetovi hiši. Takrat ga še vedno nisem poznal kot pesnika. Slišal pa sem, da je njegova bolezen smrtna in da kljub vsej negi umira. In zdelo se mi je, da mu moram vrniti vse njegove obiske s tem obiskom, ki ga bo gotovo presenetil, poživil in morda celo razveselil." (11) Odvetnik Furlan, Vidmar in gospa so Srečka obiskali. Po njihovem odhodu - so povedali Srečkovi domači - je Srečko "nekaj časa zamišljeno molčal, nato pa se je nenadoma bridko razjokal, saj je bil še skoraj otrok, in dejal: 'Umrl bom, Ljubljana se je prišla poslovit od mene."'(12) Občutek nemoči pa prizadene tudi bralca, ki ve, kar Kosovelu ni bilo dano, da so bili borci za človečanstvo in preobrazbo sveta ravno tako na delu v začetku 20. stoletja kot v njegovem zadnjem desetletju. Opombe: 1. ZDII, DZS, Ljubljana 1974, str. 32 2. Prav tam, str. 247. 3. Prav tam 4. ZD III, DZS; Ljubljana 1977, Pismo Fanici Obid - Mirjam iz dne 16.2.1923, str. 373. 5. ZD I, DZS, LJubljana 1946, str. 292. 6. Prav tam 7. Prav tam 8. Prav tam, str. 295. 9. ZD II. "Pismo (rekli ste mi)", str. 252. 10. ZDI, str. 296. 11. J. Vidmar, Obrazi, DZS, Borec 1985, str. 77.81. 12. Prav tam Majda Artač Sturman Julij na Vejni Vejna. Veja trhla, preperela, v soncu vsa ožgana, žejna, zaskeli me vsakič sveža, živa rana mrtvega slovenstva. Vzeli so nam polja, vzeli so ograde, da se joče zemlja naša od potu in znoja, da v zatonu krvavi in joče Marija Priprošnjica. ŽIVLJENJSKO PRIČEVANJE VIKTORIJE KOMJANC Ada Gabrovec Na skrajnem zapadnem delu števerjanskega ozemlja, ki meji z Ločnikom, na mali vzpetini nad zaselkom Valerišče, med sadnim drevjem in vinogradi, je velika, prostorna kmečka hiša z obširnim dvoriščem in drugimi gospodarskimi poslopji - to je Komjančeva domačija na Mocve-rju v Steverjanu. Zakoncema Pepču Kom-jancu in njegovi ženi Anci roj. Kodermac se je v tej hiši rodilo osmero otrok: Justina, diplomirana bolniška sestra, Pepe, odličen mož v kmetijski stroki in naslednik te cvetoče kmetije; Viktorija učiteljica, pozneje diplomirana profesorica; Mirko, učitelj in poznejši častnik-pilot (padel v Afriki 2. maja 1941). Tonče, umrl komaj devet let star; Marijan, duhovnik, pel novo mašo v Steverjanu 8. septembra 1940; Marija, diplomirana farmacevtka in Ivo, zdravnik-ortoped, poznejši pri-marij na ortopedski kliniki v Malcesine blizu mesta Verone. Če bi še živel pesnik Simon Gregorčič, bi najbrž nastala še druga pesnitev o kmečki hiši, in sicer o kmečki hiši na Mocverju, ki je dala naši narodni skupnosti na Goriškem kar šest izobraženih intelektualcev in socialno čutečih ljudi. Hiša na Mocverju je bila v tisti dobi naše trpke zgodovine kot svetilnik, toplo ognjišče, kamor so se zatekali izobraženci, revni kmetje in dninarji, pa tudi prosjaki; nihče ni odšel praznih rok skozi Komjančeva hišna vrata. Angel dobrote v tej hiši je bila mama Anca. Živela in delovala je ter vzgajala svoje otroke z načelom: "Glej na človeka, pomagaj mu v stiski, kolikor zmoreš!" Naj navedem en sam primer: Zjutraj je oče Pepč najemal dninarje za delo na veliki kmetiji, zlasti v vinogradih in Komjančeva domačija na Mocverju sadovnjakih. Če je deževalo, so dninarji odšli domov. Med dninarji je bil tudi France, ki je imel ženo in otroke; družino je preživljal z dnino na Mocverju. To je mama Anca dobro vedela, pa je rekla možu: "Pepč, pridrži Franceta, naj mi nacepi drv za kuho!" Mož je pristal. Ko je France nacepil drv in še kaj postoril po dvorišču, mu je gospodinja Anca dala v staro torbo vrečko koruzne moke, kos špeha (slanine), steklenico mleka in ga še pred večerom poslala domov. Četudi je deževalo in je ostal mož brez dnine, je Francetova družina večerjala mleko s polento, ki je ostala še za zajtrk. Po zgledu mame Ance so pozneje delovali vsi Komjančevi otroci, v kolikor so jim razmere dopuščale. Najbolj je v smislu "Pomagaj človeku v stiski" delala Komjančeva Viktorija. Tretjerojenka Viktorija se je rodila v hiši na Mocverju v Steverjanu 11. novembera 1909. Diplomirala je na učiteljišču v Gorici leta 1928. Njeno prvo učiteljsko mesto je bilo na osnovni šoli v Ligu nad Kanalom. Iz šolskih dokumentov beremo, da je od leta 1932 do vključno 1938 službovala kot učiteljica na območju šolskega skrbništva Pisa v Toskani, v kraju Orontano v občini Castelfranco di Sotto. Dne 15. novembra 1937 je na Univerzi v Firencah (Magistero di Firenze) diplomirala iz leposlovnih ved. Leta 1938 se je vrnila domov na Goriško in kot profesorica poučevala na raznih italijanskih višjih srednjih šolah v Gorici. Poučevala je tudi na srednji šoli pri Noterdamkah, ki je bila sicer privatna šola, a državno prizanana vse do leta 1945. V začetku aprila 1941. so nemške in italijanske vojaške enote vdrle v (staro) Jugoslavijo. Veliko število slovenskih izobražencev, zlasti mladih študentov, so te vojaške sile zajele in jih zaprle v koncentracijski taborišči v Visco in Gonars blizu mesta Palmanova v Furlaniji. Med njimi je bilo večje število izobražencev ali študentov, sinov Primorcev, ki so v dobi črne strahovlade pri nas zbežali čez mejo v Jugoslavijo. V teh zloglasnih taboriščih je bilo veliko trpljenja in stradanja. Takoj se je med nami, ki smo živeli na Primorskem, razvila akcija dobrodelnosti z gmotno pomočjo tem nesrečnim pripornikom. Duša te dobrodelne pobude je bila prav ta mlada profesorica Viktorija. Čeprav je bilo takrat v naših krajih več revščine kot blagostanja, so se naši rojaki velikodušno odzvali tej človekoljubni dejavnosti. Nabiralo se je denar, živež, obleko. Za te interni-rance smo sestavljali darilne pakete. Ni bilo v njih ne pršuta in ne čokolade, pač pa črn kruh, ki se je takrat dobival na karte (tessere), koruzna polenta, nadevana z domačo marmelado, suho sadje, vmes pa še kak drobno napisan listek, ki je jetnikom pomenil upanje v konec vojne in boljšo prihodnost. Vse to obupno stanje je trajalo kakih 30 mesecev, do tistega 8. septembra 1943. Mislili smo, da je s tem konec vojne, a začela se je pri nas šele krvava vojna, ne vojna, ampak bratomorno klanje. Nemške vojaške oblasti, ki so po 8. septembru zasedle Primorsko, so veliko naših ljudi nasilno odpeljale v zapore ali v taborišča smrti. Tudi v teh strašnih okoliščinah mlada Viktorija ni mirovala. Še močneje se je opirala na načelo: "Pomagaj človeku v stiski!" Samo Bog ve, koliko dobrega je ona storila številnim ljudem v stiski. Toda tudi njo, pogumno mlado ženo, ki je gledala na človeka kot na brata, je povojno početje zmagujočih sil silno razočaralo. Ob koncu vojne, prve dni maja 1945., so jo v njenem stanovanju v Gorici aretirali in jo odpeljali v zapor v Ljubljano. Sama je pripovedovala, kako je skozi lino svoje celice videla, kako so vojaki odpeljali usmrtit hromega, mr-tvoudnega človeka, pisatelja Narteja Velikonjo. porov so jo izpustili domov v Gorico. Po tej prebridki preizkušnji se je v njej nekaj zrušilo. Postala je bolj molčeča, redkobesedna. Nemogoč je bil z njo vsak poizkus prejšnje odprtosti. V jeseni 1945. je začela poučevati na novoustanovljenih srednjih šolah s slovenskim učnim jezikom pod Zavezniško vojaško upravo v Gorici. Tudi na šolskem področju je delovala tako, da je študente navduševala za študij in jim pomagala z nasveti, pa tudi s knjigami, ki jih je bilo malo in so tudi veliko stale. 21. avgusta 1948. se je v števerjanski cerkvi poročila z odvetnikom Lojzetom Vogričem. V Gorici je še poučevala na klasičnem liceju do vključno šolskega leta 1950. Z možem sta se odločila za izselitev v ZDA in sicer v Kalifornijo. Tudi v daljni Kaliforniji ni mirovala Viktorija Komjanc ob prejemu viteškega naslova Iz ljubljanskih zaporov jo je, kot zvemo iz zasebnega pričevajna, rešil primorski pisatelj F.B., ki je v dobi črne diktature živel in trpel prav v Gorici in je stvarno poznal dobrodelno delovanje te naše štever-janske rojakinje. Z vso trpkostjo primorskega človeka, ki je živel in trpel z nami ter bil priča njenega humanitarnega dela za trpeče, se je ta pisatelj zanjo postavil v bran in tudi zmagal. Iz ljubljanskih za- njena skrb za ljudi v stiskah. Njen dom v Oaklandu je postal versko-narodno središče za premnoge osebe, ki so bile ob takratnih političnih razmerah v domovini iztrgane iz rodne zemlje. Ta njen dom je bil za so-rojake vedno odprt; v njem so slovenski izseljenci našli uteho in se počutili kot doma. Kot intelektualka ni držala križem rok. Opravila je predpisani državni izpit in poučevala italijanščino na visoki šoli Lone Mouintain College. V priznanje za njeno temeljito in plo-dovito delo na šolskem področju ji je bil dodeljen, na predlog zunanjega italijanskega ministrstva, viteški naslov "Commendatore". Slovesno ji ga je zročil na isti šoli, kjer je poučevala, opolnomočeni minister in generalni konzul v San Franciscu g. Mussa. Odličje je bilo napisano po ameriškem sistemu, in sicer samo z može vim priimkom Vogrič. Mlad slovenski zdravnik dr. Mirko Špacapan, Goričan, ki se je pred leti mudil v ZDA, obiskal je tudi Kalifornijo in bil gost na njenem domu v Oaklandu, o njej takole pravi: "Viktorija! Njeno življenje je bilo vse prej kot lahko, a njena neizmerna dobrota ga je okrasila in obogatila s hvaležnostjo v vseh, ki so jo poznali in bili deležni njene velikodušnosti in njenega gostoljubja!" Konec šolskega leta 1976. je bila Viktorija upokojena. Ni se vživela v stanje upokojenke, še naprej je posvečala svoj čas v prid potrebnim. Umrla je na svojem domu v Oaklandu 21. februarja 1990., zadeta od srčne kapi. Pokopana je poleg moža Lojzeta na katoliškem pokopališču St. Mary's v Oakalndu. Nad njunim grobom, med zelenimi oleandri, se v kalifornijskem soncu blesti bel nagrobnik iz nabrežinskega kamna, v katerega je vklesana podoba Marije Pomagaj z Brezij, simbol vernih Slovencev na ameriških tleh. N.B. Veliko podatkov in dokumentov o prof. Viktoriji sta mi posredovali rodna sestra Marija in nečakinja Ida, katerima naj gre moja zahvala. Nagrobni spomenik iz nabrežinskega kamna na Viktorijinem grobu v Kaliforniji PRELJUBA VI, MAMICA MOJA ... Ambrož Kodelja Vsak narod ima svoje narodno blago, od tega tudi Slovenci nismo izvzeti. Naš Narodopisni inštitut, ki zvesto opravlja svoje poslanstvo, je za našo narodno zgodovino zelo pomemben. Narodno blago pa se je v veliki meri tudi že pozabilo, predvsem zato, ker ga ni nihče zapisoval ali ker smo bili tako sramežljivi, da enostavno nismo čutili potrebe, da bi to, kar so naše none in nonoti prepevali, zapisali, morda naučili tudi naše vnuke, ker smo lahko tudi pod vplivom novih tokov in tuje kulture, ki nas vsak dan bolj ogroža, enostavno prezrli to čudovito vrednoto. Goriško pesnico Zoro Saksida sem zaprosil, naj mi napiše in tudi notira pesem, ki sem jo tudi sam slišal peti od svoje none. Pesem izhaja iz Kojskega v Goriških Brdih in zelo doživeto govori o mami. Gospe Zori Saksida je pesem zapela njena mama, ki je bila rojena v Kojskem leta 1895. Do danes pesem ni bila zapisana, vsaj zapazili nismo, da bi bila. Pripomniti pa je treba še to, da je pesem znatno starejša, saj mi je tudi moja teta pripovedovala, da so jo Brici prepevali na Vrhovlju in je iz okrog leta 1700. Pesem zasluži pozornost že po vsebini. Če jo pazljivo preberemo, zapazimo veliko spoštovanje do staršev, pa tudi čut za neko neozdravljivo bolezen, ki jo je imelo dekle, o kateri govori pesem. Po tem lahko Preljuba vi, mamica moja Preljuba vi, mamica moja, jaz sem bolna močno, vem, da ne bom dolgo živela, bom mogla jemati slovo. Preljuba vi, mamica moja, moj gvantec v skrinji leži, lepo mi ga vi oblecite, naj z mano v grobu strohni. Preljuba vi, mamica moja, razčeste mi moje lase, lepo mi jih vi razčesajte, naj z mano v grobu strohne. k 11 iU ¿¡ta - ^'¡IKU iti sv^- ArU-jO*' nrU>-~ ^—JJ J. J -■br-Jkar C? TTtA/ itl&t/ -r--- 1 -1- k -,- fhU?-o . /J . -K -«L— n , LeJ jffVr-^U*' - TrirtHs trxr , p',.bi/ pxrUcn. m žal Ž2 sklepamo, da je pesem iz obdobja okrog leta 1690 do 1750, to je iz časa, ko so naše kraje pestile kolera, kuga in jetika. V pesmi zapazimo še nekaj: za pogreb so vedno dali najlepši "gvant". Ta posebnost je bila tudi na Tržaškem Krasu, kjer so starejše narodne noše skoraj izginile. To pa zato, ker so tisti, ki so jih imeli, želeli biti pokopani v njih. Tako se je veliko vezenin kot tudi drugih dragocenosti porazgubilo oziroma odšlo v grobove, saj so naši predniki zelo spoštovali tuzemski odhod, kar se danes v industrijski družbi čisto drugače vrednoti. SLOVENSKO ZAMEJSKO NUMIZMATIČNO DRUŠTVO JANEZA VAJKARDA VALVASORJA Mitja Petaros Numizmatika je kot znanstvena veda nastala po letu 1700, ko je jezuitski pater Joseph Hilarius Eckhel začel sistematično opredeljevati in zbirati novce (bil je ravnatelj cesarske numizmatične in umetniške zbirke na Dunaju in je vse tedanje znanje o tej tematiki zbral v še danes izredno zanimivem in kakovostnem delu Doctrina nummorum veterum). A denar so zbirali skozi vso zgodovino, že v antiki, celo stari Grki in Rimljani (o tem poročajo razni literarni viri in arheološke najdbe); Francesco Petrarca je bil med najbolj znanimi zbiralci antičnih kovancev v 14. stoletju, mnogi kralji in vladarji so v srednjem veku zelo radi zbirali antične novce (npr. kralj Alfonz Aragonski iz Neaplja, cesar Maksimilijan I. na Dunaju, kralj Matija Korvin v Budimpešti itd.). Tedaj pa so novce zbirali zgolj zaradi estetskega užitka, tako da je 18. stoletje le mejnik, ko so začeli natančno in sistematično katalogizirati in obravnavati novce. Vsak resen zgodovinar ne sme niti danes prezreti numizmatike pri svojem delu. Novci so bili vedno zgovorni pokazatelj socialnega trenutka družbe, iz katere so izhajali. Ko je bila kaka država v razcvetu, je kovala novce v bogatih zlitinah in na zelo visoki umetniški ravni, v manj srečnih dobah pa so bili kovanci mnogo preprostejši in iz revnejše kovine. Iz novcev se da marsikaj razbrati tudi glede dogodkov, šeg in navad kakega naroda, o njihovih osebnostih, o umetnosti. Spoznavanje, preučevanje in sistematično arhiviranje novcev nam tako odpira zanimiv svet zgodovine, ne le z zornega kota nocionističnih podatkov in letnic. Danes opredeljujejo numizmatiko kot znanstveno disciplino, ki je v oporo zgodovini, numizmatik pa ni znanstvenik, ki se ukvarja s teorijo denarja in denarništva, temveč tisti, ki dokumentira in oskrbuje zbirke "denarnih teles" oz. "denarnih pripomočkov" (kovancev, papirnatega in plastičnega denarja, vrednostnih papirjev ipd.). Skratka, na novcih se tudi učimo. Med Slovenci se je numizmatika razvijala podobno kot pri drugih narodih. V zgodovini smo zasledili, da se v deželah z nizkim gospodarskim razvojem tudi numizmatika ni posebno razvila (svojčas so numiz- matiko opredeljevali kot "konjiček kraljev" ali vsaj bogatih, saj se je z njo ukvarjalo v glavnem plemstvo). Tako se tudi v Sloveniji pred barokom niso v večji meri posvečali zbiranju in proučevanju novcev, najprej zaradi raznih socialnih in verskih razkolov (med protestanti in katoličani), a tudi gospodarski položaj (zaradi kmečkih uporov in turških upadov) ni bil med najbolj rožnatimi. Z barokom so se socialnoekonomske razmere dokaj izboljšale in je opaziti velik razcvet na vseh področjih kulture, umetnosti in izobrazbe. Nastala je tudi Acade-mia Operosorum, znanstvena družba, po zgledu italijanskih visoko izobraženih krogov. Tu so delovali mnogi numizmatiki, ta veda pa je po letu 1725, ko je Academia Operosorum razpadla, za mnogo časa zatonila kot znanstvena disciplina. Marsikdo se je še zanimal za star denar, vendar le na zbirateljski ravni (naj od najbolj znanih omenimo le Antona Tomaža Linharta in Žiga Zoisa). Ko so leta 1839 v Ljubljani ustanovili Muzejsko društvo, je prvi kustos Anton Jelovšek poskrbel tudi za numizmatično zbirko. Numizmatika je postajala pomembna zgodovinska veda in vedno več zbiralcev je preseglo samo zbiranje novcev, saj so jih opisovali in se trudili ohraniti podatke o najrazličnejših najdbah tudi za kasnejše rodove, tudi z objavo svojih ugotovitev (leta 1883 je npr. izšla knjižica Zbirka rimskih novcev. Nabral na Dernovem pri Leskovcu Franjo Jarc, župnik na Mirni, v kateri je zelo natančno opisanih 1135 rimskih kovancev; to delo je pomembno tudi zato, ker je to prva numizmatična publikacija napisana v slovenščini). V 19. stoletju so z raznimi darovi in dobro voljo uresničevali pomembno numizmatično zbirko v Narodnem muzeju v Ljubljani, po drugi svetovni vojni pa je bila skrajno osiromašena in neurejena, zato so leta 1948 v muzeju osnovali Numizmatični kabinet, ki je sčasoma dosegel evropsko raven in sloves. Numizmatično društvo Slovenije pa je bilo ustanovljeno 27. junija 1956 na ustanovnem občnem zboru v Ljubljani kot naslednik Slovenskega numizmatičnega kluba, ustanovljenega 11. marca 1941 tudi v Ljubljani. (Naj tu odpremo kratek oklepaj. Numizmatični klub je nastal tik pred drugo svetovno vojno na pobudo želežniškega uradnika in numizmatika Zdravka Škofa; ban Dravske banovine je le marca 1941. dovolil ustanovitev društva, a je zaradi vojne dejavnost kluba zamrla. Takoj po vojni so zaprosili za odobritev vnovičnega delovanja društva; prošnjo je ministrstvo za notranje zadeve 11.9.1945 sprejelo, tako daje klub ponovno zaživel. V letu 1947 pa so se politične razmere v tedanji Jugoslaviji zaostrile, saj je oblast hotela imeti vsa društva pod nadzorom, tako da so zahtevali razpustitev kluba. Edina možnost nadaljnega obstoja je bila priključitev k Zgodovinskemu društvu. Slovenski numizmatični klub se je "prostovoljno" razšel, nekateri zbiralci pa so se zbrali v knjižnici Narodnega muzeja v Ljubljani in ustanovili numizmatično sekcijo. Leta 1948 so preuredili obstoječo numizmatično zbirko pri Narodnem muzeju in osnovali Numizmatični kabinet. Numizmatična sekcija je še nekako delovala, dokler niso pri Zgodovinskem društvu leta 1955 sklenili, da je z ustanovitvijo Numizmatičnega kabineta postala Numizmatična sekcija brezpredmetna. Da ne bi popolnoma izginili, je peščica slovenskih numizmatičnih navdušencev zaprosila ministrstvo za notranje zadeve, da odobri pravila Numizmatičnega društva Slovenije in dovoli ustanovitev samostojnega društva. Prošnja je bila sprejeta in tako je leta 1956 nastalo NDS.) Tudi med zamejskimi Slovenci smo začutili potrebo, da bi se vsi, ki se zanimajo za numizmatiko, povezali, da bi se lahko redno srečevali, da bi zamenjevali, prodajali in kupovali svoj stari denar, si izmenjevali izkušnje in informacije o kakšni novi arheološki najdbi ali o morebitni izdaji osrednjega denarnega zavoda. Tako je proti koncu leta 1995 iniciativni odbor skupine numizmatikov iz Trsta in Gorice vabil vse slovenske zbiralce tostran meje, da bi se udeležili prvega srečanja, ki je bilo v dvorani Zadružne kraške banke na Opčinah 4. januarja 1996. Nastala je nepro-fitna in nepolitična organizacija, ki želi na prijateljski ravni povezovati zbiralce denarja oziroma novcev, bankovcev, vrednostnih papirjev, medalj in omogoča poglabljanje znanja o numizmatiki tudi s srečanji, predavanji, izleti, ipd. Društvo je namenjeno zbiralcem starin in ljubiteljem zgodovine nasploh. Poimenovali so ga po znanem zgodovinarju in numizmatiku baronu Janezu Vajkardu Valvasorju (sam je bil zelo vnet zbiralec novcev, a je moral svojo bogato zbirko prodati, da bi lahko kril visoke stroške ob izdaji knjig znamenite Slave Vojvodine Kranjske; upravičeno ga smatramo kot enega prvih numizmatikov in zbiralcev na Slovenskem). Člani, s poravnano članarino, ki je za dijake in študente polovična, redno prejemajo informativni časopis Numizmatične novice (ki ga izdaja Numizmatično društvo Slovenije), brezplačno prejemajo pet-tolarske slovenske jubilejne kovance, na razpolago imajo društveno zbirko strokovne literature (ki obsega že lepo število numizmatičnih knjig, katalogov in revij ter se stalno veča), lahko se udeležujejo društvenih poučnih izletov in predavanj. Že v prvem letu obstoja je društvo organiziralo več izletov, ki so glede zanimanja in udeležbe zelo dobro uspeli. Aprila leta 1996 so se člani in prijatelji društva najprej udeležili spomladanskega mednarodnega srečanja numizmatikov v Ljubljani, junija istega leta pa so se podali na Koroško in obiskali muzej in ostanke gradu v Možberku koroškega vojvode in kasnejšega cesarja Svetega Rimskega cesarstva Arnulfa (9. stoletje), ki je bil slovenskega porekla, nato so se podali še v Št. Vid (bivše glavno mesto Koroške, kjer so od 12. do 18. stoletja kovali denar koroški vojvode in kasneje tudi Habsburžani), seveda ni mogel manjkati krajši postanek ob Vojvodskem prestolu na Gosposvetskem polju. Septembra istega leta je bil na sporedu celodnevni izlet v Lienz na Vzhodnem Tirolskem (po sledeh goriških grofov, saj je bil Lienz v srednjem veku njihovo glavno mesto; ogledali pa so si tudi izkopanine rimskega mesta Aguntum), prvega decembra pa izlet v Oglej na ogled obeh muzejev (arheološkega in zgodnje-krščanskega) in bazilike. Leta 1997 je društvo priredilo tri izlete, in sicer v Celje (kjer je že v 1. stoletju pr. Kr. delovala kovnica, ki je kovala prvi denar na slovenskih tleh; v 15. stoletju je mesto doživelo velik razcvet s Celjskimi grofi - cilj izleta je bilo spoznavanje zgodovine teh knezov), nato na Koroško (ogled mestnega muzeja v Celovcu in samostan v Millstadtu) in v Brežice na Dolenjskem. Leto kasneje so pripravili tudi tri izlete, najprej so si ogledali razstavo poznogotske umetnosti na Goriškem, meseca aprila so se člani podali na obisk k Numizmatičnemu društvu iz Ilirske Bistrice, avgusta pa so si ogledali Dolenjski muzej v Novem mestu in še posebej razstavo arheoloških dragocenosti Kapiteljske njive ter Kostanjevico, kjer je bila v srednjem veku važna kovnica koroških vojvod. Leta 1999 so obiskali razstavo o življenju v gradovih v srednjem veku, ki so jo postavili na goriškem gradu, v Kamniku (sedež znamenite rodbine Andech-Meranskih, ki je v srednjem veku vladala Kranjski in Istri) so si ogledali Mali grad (kjer stoji kapela, posvečena sv. Eligiju - zavetniku kovničarjev in zlatarjev), zasebno muzejsko zbirko v gradu Zapriče, pa še Arboretum Volčji potok. Letos so se nekateri člani udeležili mednarodnega numizmatičnega srečanja v Ljubljani in srečanja Trieste numismatica. Na izlet pa so se podali v Čedad in Oglej, kjer so odprli razstavo o Oglejskem patriarhatu (ta je dobrih tristo let koval lastni denar, ki je imel velik pomen za ekonomski razvoj Furlanije, Primorske in tudi Kranjske) in v Slovenski narodni muzej v Ljubljani, kjer so si privoščili ogled arheološke razstave Od Rimljanov do Slovanov - prebivalci na Slovenskem ozemlju med 5. in 10. stoletjem. Redno so se nekateri udeleževali numizmatičnih srečanj v Ljubljani, v Vicenzi in Veroni. Medtem so člani pripravljali društveni statut, da bi bilo društvo tudi uradno in pravno (z vsemi zakonskimi predpisi) priznano. Po dolgem usklajevanju in dopolnjevanju, ko je lahko vsak posamezni član povedal svoje mnenje in dal predloge glede statuta, tako da je bil prvotni osnutek večkrat spremenjen in izboljšan, so ga izglasovali na občnem zboru 4. februarja 1998. Po pravilih novega statuta je občni zbor izvolil upravni svet, ki ga sestavljajo predsednik (Andrej Štekar), tajnik (Florindo Car-li), blagajnik (Stojan Sosič) in knjižničar (Mitja Petaros). Novi upravni odbor je dokončno javno overovil pred notarjem 13. oktobra 1998 statut Slovenskega zamejskega numizmatičnega društva Janeza Vajkar-da Valvasorja, ki je bil 28. dne istega meseca tudi vpisan na sodišču v Trstu z uradnim slovenskim in italijanskim besedilom. Brez strokovne literature seveda ne gre. Numizmatične knjige pa so zaradi specifičnosti in nizke naklade zelo drage, zato si je društvo zadalo nalogo, da nabavi čim več literature, ki bo na razpolago članom in tudi vsem, ki bi jo potrebovali. Članarina se uporablja za nakup takih knjig. Antične kovance zbira kar nekaj članov društva, zato so se odločili, da si društvo nabavi kataloge, ki preučujejo klasično antično numizmatiko (denar iz stare Grčije, Rima in Bizanca). Na razpolago pa je nekaj svetovnih katalogov, ki prikazujejo kovanje denarja celega sveta zadnjih štirih stoletij. Več je tudi katalogov svetovno znanih dražb, ki so zelo kakovostni. Marsikateri član društva Valvasor je istočasno tudi član Numizmatičnega društva Slovenije, ki je obenem osrednja in najmočnejša numizmatična organizacija na Slovenskem. NDS izdaja štirikrat letno bilten Numizmatične novice, s katerim obvešča člane in javnost o numizmatičnih novostih v Sloveniji in sosednjih državah, enkrat letno pa izda tudi Numizmatični vestnik, ki je zelo strokovna revija s tega področja in v kateri člani objavljajo svoje raziskave. Zamejsko numizmatično društvo Valvasor seveda prejema vse te publikacije, tako da so lahko na razpolago tudi takim, ki niso člani NDS. Knjižnica ima tako svoje glavno jedro, stalno pa jo društvo dopolnjuje, še posebno s predlogi in željami članov. Omenjeno je bilo, da bi člani preko društva redno dobivali slovenske 5-tolarske jubilejne kovance, a zdi se, da se je v Banki Slovenije nekaj zataknilo, saj jih ne izdajajo več že od leta 1997. Letos pa je Slovenija skovala 10-tolarski redni kovanec, numizmatično društvo pa je poskrbelo, da so ga vsi člani prejeli takoj po izidu. Letos so bili člani deležni tudi prijetnega presenečenja, saj so s prvo informativno okrožnico o delovanju društva dobili priloženo tudi spominsko srebrno medaljo, ki jo je Zadružna kraška banka izdala leta 1994 ob spremembi lastnega naziva. Tako je lahko vsak obogatil svojo zbirko z lepim darom edinega slovenskega denarnega zavoda na Tržaškem. Marsikaj pa mora društvo še urediti. Delovanje je nekoliko otežkočeno tudi zaradi pomanjkanja društvenih prostorov (uradni sedež je baje v Prosvetnem domu na Opčinah, a se tam zaradi prostorske stiske ne moremo srečevati; sestanki so tako dokaj neredni in nekajkrat smo se sešli v župnijskem Zinkovem domu na Opčinah, v dvorani Zadružne kraške banke, v kaki gostilni ali na domu posameznih članov), treba bo poskrbeti za stalni sedež, tudi zaradi knjižnega fonda (ki ga začasno hrani knjižničar na domu). Pri društvu pripravljajo tudi lastni grb oz. razpoznavni znak (kar je v današnji medijsko razvpiti družbi skoraj nujno). Počasi pa se vse ureja, saj so člani društvu blizu in vsak po svojih močeh pomaga, da bi čim bolje delovalo. Pomembno je, da je res vse osnovano na prijateljski ravni in se zato ideje in načrti, čeprav počasi, uresničujejo. Tako so nekateri člani poskrbeli, da se po društvu širi znanje o numizmatiki. Objavili so serijo člankov o društvu in numizmatiki nasploh (v tržaški reviji Mladika, v Numizmatičnem vestniku, v Numizmatičnih novicah, v italijanskem Cronaca numismática in še kje), najprej so bili v gosteh na Radiu Trst A in prikazali delovanje društva, nato so uresničili kar serijo radijskih oddaj o numizmatiki, predsednik društva Valvasor je predaval dijakom in študentom v Slovenskem kulturnem klubu. Nekateri člani so pismeno sodelovali na mednarodni numizmatični dražbi Dorotheum na Dunaju in tako jim je uspelo, da so odkupili večjo količino starih kovancev, ki so si jih nato razdelili. Tak način sodelovanja na dražbah je namreč zelo primeren za začetnike, saj si lahko z nizkimi stroški ustvarijo lepo osnovo zbirke starih novcev. Delovanje društva je torej dokaj živahno. Občni zbor Slovenskega zamejskega numizmatičnega društva je bil letos 27.4.2000 na Opčinah, kjer je upravni odbor podal delovni obračun preteklega leta in začrtal smernice za bodoče delovanje in pobude. Tudi v naslednjih letih bi radi organizirali vsaj dva strokovna celodnevna izleta. V načrtu je predvideno sodelovanje z nekaterimi osnovnimi šolami; tu bodo člani društva učencem predstavili numizmatiko kot tako, stare novce in način zbiranja. Med večje podvige, ki si jih je zadalo društvo, je tudi skupna razstava, na kateri bi predstavili razvoj denarja od začetka do danes in tako predstavili širši javnosti bodisi društvo kot numizmatiko samo. To je sicer zelo velikopotezni načrt, ki bo terjal precej napora s strani članov, vendar je bil predlog o tako osnovani numizmatični razstavi takoj sprejet, saj je obveljala zamisel, da bomo le na tak način širili znanje in kulturo o denarju, ki je nekoč krožil po naših krajih in posredno seveda o njihovi zgodovini. Saj, kot je zapisal predsednik Numizmatičnega društva Slovenije, triindvajset stoletij že kroži denar po Slovenskem, spoznavajmo ga in cenimo kot spomenik naše kulture in preteklosti. V Slovenskem zamejskem numizmatičnem društvu J.V Valvasorja smo o tem prepričani in skušamo numizmatično kulturo posredovati naprej tudi drugim. KAPELICA ŽALOSTNE MATERE BOŽJE V LONJERJU Ondina Pečar Če si lepega pomladanskega ali jesenskega dne zaželimo nezahtevnega izleta v tržaško predmestje in na Oberdankovem trgu naletimo na avtobus številka 35, se bomo po četrturni vožji znašli v majhni, še do pred kratkim popolnoma slovenski vasici Lonjer. Čeprav je vas obrobno že preplavljena s cementimi bloki Melare, ji vendar le preostaja še toliko zelenja, da lahko svojim maloštevilnim vaščanom nudi svežega zraka in kolikor toliko mirnega življenja. Ob vstopu v vas zasledimo na levi strani ceste lepo urejeno kapelico, posvečeno Žalostni Materi Božji. Lonjer nima cerkve, saj spada pod kati-narsko faro, skupaj z majhnim delom Rocola in gornjimi Rovtami. Toda vrnimo se h kapelici, katero je leta 1861 dal zgraditi neki verjetno zelo premožni Anton Jamnikar, Brkinec po rodu, zaposlen v pivovarni Dreher, baje na vodilnem mestu. Domačina, vaškega župana Andreja Čoka je zaprosil za kos zemljišča, da bi lahko v zahvalo za prejete darove zgradil kapelico in jo poklonil vasi. V notranjosti je pod obokom oltar z lesenim kipom Matere božje, ki drži v naročju mrtvega Sina. Nekoč sta ob njej stala še dva lesena angela z velikimi peruti in štirje svečniki. Angele in svečnike so neznanci ukradli novembra leta 1977. Na desni strani je oltarček s sv. Antonom Pado-vanskim, ob njem pa še kotek z lurško Marijo. Na levi strani večbarvno stekleno okence, kjer je nekoč visela slika sv. Jožefa Delavca; za Marijinim kipom pa še drugo majhno okno, ki daje oltarju in vsej kapeli posebno svetlobo. Seveda ne manjka kropilnik, in sicer ob vhodu na desni strani. Na njem sta vklesani črki A.C - Andrej Čok. Ni znano, če je slednji prispeval za gradnjo tudi z večjo vsoto denarja ali le z odstopom zemljišča. Ker stoji kapelica na zasebnem zemljišču, danes družine Melhiora Čoka, potomca Andreja Čoka, je le-ta vedno skrbno vzdrževala to dragoceno zapuščino. Ob strani so ji stali tudi domačini in katinarski župniki. Danes skrbi za kapelico naslednica Angela Čok, v pred in povojnih letih pa domačinki Valerija Lavrenčič in Bernarda Čok, in sicer do leta 1957. Ko so leta 1945, ob koncu vojne, Nemci ob umiku razstrelili bazov-sko cesto, je spodnji del vasi zadobil orgomno škodo. Kljub temu da je bila kapelična streha hudo poškodovana, so jo domačini na hitro popravili, da so lahko vanjo položili tri mrtve vaščane, med katere tudi dvaindvajsetletno mater, ki so padli pod kupi kamenja, ki se je zrušilo na spodnji del Lonjerja. Pozneje se je izvedelo, da bi za popravilo lahko izkoristili pomoč takratne Zvezniške vojaške uprave. Več je bilo torej posegov na kapelici, in sicer v letih 50, ko je tržaška občina zaradi širitve ceste "odščip-nila" del zemljišča okrog kapelice, v zameno pa je morala vanjo vgraditi podporni zid in prednje stopnišče. V osemdesetih letih si je vestna Angela Čok nadela zahtevno nalogo, da kapelico popolnoma obnovi, in sicer tudi s pomočjo vaščanov in deželnim prispevkom. Prenovo je vas proslavila s svečanim blagoslovom, ki ga je opravil tedanji katinarski župnik pokojni Albert Miklavec z lepim številom faranov. V kapelici se ponavadi ne mašuje. Mnogo pa je bilo v njej krstov, posebno po drugi svetovni vojni in to v zimskih dneh, ko bi morali novorojenčke peš nositi v katinarsko cerkev. Seveda so posebno starejši vaščani, mnogi iz stare družine Čok, v kapelici Žalostne Matere Božje obhajali svoje obletnice poroke in zahvale za srečen povratek iz prve svetovne vojne. Lepa je bila tudi navada, ko so se pred leti starejši vaščani na poti iz spodnjih vinogradov in vrtov za trenutek ustavili pred kapelico na in na vhodna vrata obešali cvetje. Vsakega 15. septembra pa se ob štirih popoldne v kapelici molijo litanije Matere Božje, katerim sledi blagoslov. Zberejo se domačini, posebno starejši, ki se težko poslužujejo strmine do katinarske cerkve, iz Lonjerja, Podlonjerja in celo Rovt do Rocola, da s svojo prisotnostjo izpričajo ne samo vdanost Božji Materi, ampak tudi svoje slovenstvo na tem skrajnem robu tržaške občine. SPOMENIK VSEM PADLIM PRI BANIH Pavel Vidau V vaški kroniki bo ostalo letošnje praznovanje zavetnika vasi sv. Flo-rijana, ki soupada z jubilejnim letom 2000, zabeleženo z velikimi črkami. Poleg tega smo obhajali 265-letnico posvetitve cerkve in 55-letnico osvoboditve (konca druge svotovne vojne); ob tej priložnosti je bil odkrit spomenik vsem padlim vaščanom v prvi in drugi svetovni vojni. Dolga doba je od teh dveh svetovnih spopadov, ki sta zaznamovala te naše kraje s stiskami, begunstvom, preganjanjem, trpljenjem in smrtjo tolikih mladih življenj. Veliko, morda preveč let je potrebovala vas, da se je spomnila svojih sinov; je pa verjetno prva na širšem območju, ki je postavila spomenik vsem padlim v prvi in drugi svetovni vojni. Oddolžila se je spominu vsem, ki so z žrtvijo lastnega življenja utirali pot do spoznanja, da vojne ne rešujejo problemov človeštva; nasprotno, jih še zaostrujejo. Slovesnost ob odkritju spomenika vsem padlim pri Banih Zamisel o postavitvi tega obeležja se je porodila med člani CPZ sv. Florijan; zato ni čudno, da stoji to obeležje pred cerkvijo. Primeren kraj, kraj tišine, umirjenosti in spomina; kraj srečevanja ljudi ob praznični daritvi sv. maše. Ob pogledu na mrzlo kamnito ploščo zastane korak in misel poleti v čas trpljenja in bolečine, bodečih žic, ki so prepletale ozke blatne jarke, obdajale uničevalna taborišča, jemale prostost premikajočim okostnjakom človeške podobe, ki so tavali naokrog. Vse to se ponavlja, ko človekov razum preplavi strast sovraštva, ciničnega egoizma, ki uničuje in razjeda človeški etos. Roka Večnega Umetnika je vlila v tam kamen čar življenja in lepote globin kraškega podzemlja, človeška pa je to stvartiev preoblikovala v obeležje trpljenja in smrti. Obrtniški umetnik Pavel Hrovatin je s stili-zirano prepletajočo žico povezal letnice začetka in konca vojnih spopadov in pod njo vklesal v ta kraški kamen imena sedmih, ki so padli v prvi svetovni vojni: Peter Ban, Andrej Ban, Jernej Čok, Viktor Sosič, Gašper Hussu, Ivan Krevatin, Ivan Marija Ban ter dveh, ki sta padla v drugi svetovni vojni: Roman Milkovič in Pavel Vidau. Obred blagoslovitve in prazničnega bogoslužja je vodil župnik g. Zvone Strubelj od sodelovanju vikarja g. Franca Pohajača; s pesmijo je spremljal CPZ sv. Florijan. Prisotnost vernikov in številnega občinstva, ki se je zgrnilo okrog cerkve, je bilo zadoščenje za opravljeno delo. Takšno večplastno praznovanje pomeni za majhno vas tudi trenutek združitve vseh vaščanov okrog skupne pobude. Pomeni tudi spodbudo za tesnejše sodelovanje v vasi; za tiste medsebojne vezi, ki se v današnji družbi izgubljajo. Jože Aleksij Markuža Na bregu Na skalnati obali stojim in morje pod mano vrši. V daljavo se razliva neskončnosti val, obzorje drhti v brezmejni lepoti. Zapel bom pesem o miru, sreči, ljubezni in tihoti. DOM FERLUGOVSKE SKUPNOSTI EDI BRIŠČEK - ROBY PEROSA NA FERLUGIH Nadia Roncelli Vas Ferlugi ali Konkonel leži na robu kraškega sveta. Stoji na griču, ki dominira ves Tržaški zaliv. Če si prvič tu, ti zastane dih ob lepem razgledu, ki sega od savudrijskega svetilnika do Slavnika pa do zasneženih Julijcev. Nekateri, hočeš hudomušno, hočeš iz ponosa, pravijo, da se ob lepem vremenu vidi celo zvonik na Trgu sv. Marka. Kulturno delovanje na Ferlugih se je začelo že v prvih letih prejšnjega stoletja. Takrat je bil ustanovljen zbor Višava, ki je bil ukinjen v času fašizma, a je začel zopet delovati po koncu druge svetovne vojne. To je bilo res živahno obdobje, ko so se ljudje dobivali ne samo na pevskih vajah in nastopih, ampak tudi na tako imenovanih veselicah oziroma amaterskih gledaliških predstavah. S spreminjanjem življenjskih navad je tudi delovanje zbora postalo neredno, dokler se niso pevci razšli. Dobra volja posameznikov pa ni zamrla in pred petimi leti je bil zbor zopet ustanovljen. Nastanek zbora je dal počasen, a vztrajen zagon kulturnemu življenju v vasi z organiziranjem koncertov in raznih gostovanj in je med vaščani spodbudil željo po kulturnem delovanju in dosegi skupnih ciljev. Na žalost v vasi ni obstajal prostor, kjer bi se lahko to skupno vaško življenje udejanjalo. Pevske vaje so namreč potekale ali po domovih posameznih pevcev ali v cerkvi. Ob priliki vaških oziroma cerkvenih praznikov pa je bila cerkev edini prostor, kjer bi se moglo zbrati večje število ljudi. Med pevskimi vajami in med klepetom z mašnikom po nedeljskem obredu pa se je porodila želja, da bi tudi vas Ferlugi imela prostor, kjer bi se vaščani mogli srečevati, udejanjati skupna stremljenja in vsaj delno oživiti tisto bogato in živahno kulturno delovanje iz povojnega časa. Leta 1996 so se ob cerkvi, na terenu, ki je last openske župnije, začela dela za gradnjo dvorane. Birokratski zapleti so gradbena dela upočasnila in jih celo zaustavila. Proti koncu leta 1999 pa je končno prišlo dovoljenje za nadaljevanje del, ki so se nemudoma začela in se zaključila aprila 2000. Tudi sama cerkev je bila potrebna najnujnejših popravil in nekaj olepšav. Vlaga in vodne infiltracije so v številnih mestih načele omet, zato je bilo treba cerkev pobeliti, za kar so poskrbeli sami vaščani. Ferlugovci so dogodek predaje namenu nove dvorane počastili v torek, 30. maja 2000. Prireditev je bila toliko bolj odmevna, ker je sovpadala s šmarničnim koncertom, ki se je izjemoma odvijal v ferlu-govski cerkvi in pri katerem so sodlovali MePZ Višava, cerkveni pevski zbor Sv. Florijan od Banov, cerkveni mešani pevski zbor Sv. Jernej z Opčin in DMPS Vesela Pomlad z Opčin. Slovesnosti otvoritve Doma ferlugovske skupnosti Edi Brišček - Roby Perosa so se udeležili domačini v zelo velikem številu in še mnogi od Banov in z Opčin. Prisotni so bili openski župnik g. Zvone Strubelj, vikar g. Franc Pohajač, g. Giovanni Angeli iz sosednje župnije Marija Kraljica miru in tržaški škof msgr. Evgen Ra-vignani, ki je blagoslovil novi prostor. Blagoslovu je sledil pozdrav domačinke, v katerem je bilo rečeno, da so Ferlugovci z nestrpnostjo pričakali ta trenutek, ko so dobili prostor, ki bo utegnil fizično obseči in povezati celotno vaško skupnost. Prostor, ki bo namenjen petju, raznim kulturnim dejavnostim in verskim pobudam, v katere se bodo lahko vključili vsi člani skupnosti in skupaj izpeljali in uresničili cilje v prid verskemu in prosvetnemu delu ter osebni rasti. Niti mesec dni pozneje, in sicer 23. junija, na predvečer sv. Ivana, so na Ferlugih počastili spomin na padle sovaščane v prvi in drugi svetovni vojni. Podobne pobude so se v preteklem letu zvrstile tudi v drugih slovenskih vaseh na Tržaškem. Kljub temu da je Konkonel po številu prebivalcev majhna vas, je v dveh svetovnih vojnah izgubil kar 12 sovaščanov, zato se je tudi Ferlugovcem zdelo primerno spomniti se padlih sovaščanov. Njihova imena so zapisana na spomeniku, ki ga je blagoslovil openski župnik Zvone Srubelj med krajšo slovestnostjo. V bližnji cerkvi je nato sledila maša, ki so jo Ferlugovci darovali za padle vaščane. Ko se je začelo nočiti, je bil na kraju, ki mu v vasi pravijo "na Trjase", prižgan kres. Dom ferlugovske skupnosti Majda Artač Sturman Prošnja na oljčno nedeljo Oljka, zeleniš v bregu, dvigaš v griče se uporna, mir oznanjaš v dneve trudne. Oljka, siva želja hrepenenja, v žamet svilasti odeta, roke nam v molitev sklepaš. Olje blagoslavlja naše mize, za vstajenje nas mazili, misel mirna nas prešinja. Oljka, burja boža tvoje liste, upogiba veter tvoje veje, nikdar pa te ne upogne. Debla ne upogne vihra, zemlje naše ne - uporne. Zemlje naše si glasnica, oljka, voljna, trdna, neupogljiva, upov naših si vodnica. K Bogu prošnja naj se dviga. Oljka, zeleniš v bregu, dvigaš v griče se uporna, v tebi moč življenja, oljka, v tebi volja neizmerna, v tebi volja neupogljiva. Up miru nam utelešaš. OB JUBILEJU MARIJANA BRECLJA Marija Češ čut Spravljanje je lahko mučno in dolgočasno delo, ki pa ga lahko slučajna najdba spremeni v lepo opravilo, saj v nas obudi vrsto spominov in občutkov. Lepo je, ko se obenem zavemo, da so stvari, ki so bile opravljene pred skoraj tremi desetletji, še vedno aktualne in nas lahko nagovorijo. Pri urejanju arhiva mi je v roke prišel razgovor, ki sem ga spomladi leta 1973 imela s sodelavcem Goriške Mohorjeve družbe Marijanom Brecljem, se pravi z znanim pesnikom, bibliografom, prevajalcem, publicistom, urednikom in sestavljalcem slovarjev, ki v zadnjem času tudi veliko dela na področju furlanske leksikografije. Ta najdba me je spomnila na tista sila dejavna in kulturno razgibana ter ustvarjalna leta, ko je Goriška Mohorjeva družba pod vodstvom tedanjega tajnika dr. Rudolfa Klinca obnovila svoje delovanje in privabila v svoj krog vrsto sodelavcev z obeh strani meje. Med sotrudniki, ki so s svojimi pobudami in uredniškim delom dali Goriški Mohorjevi družbi novega zagona, je bil tudi Marijan Brecelj. Kdor ga danes sreča ali se z njim pogovarja, ugotavlja, da je sicer osivel, saj bo 1. maja 2001 obhajal lep, okrogel življenjski praznik, ni pa splahnela sila njegove ustvarjalne duše. Vedno je poln načrtov in sredi dela ob računalniku, ki hrani za celo polico knjig, ki se jih je g. Brecelj že lotil pisati, literarno zgodovinskih del, prevodov in raziskav, za celo enciklopedijo gesel in leksikografskih beležk - ogromno zbranega gradiva, ki čaka na srečno obodbje miru, ko začeta dela dozorijo in se zaključijo. Ta enciklopedično razgledan in vsestransko ustvarjalen človek si je za svoj raziskovalni prostor izbral Primorsko v širšem pomenu te besede in zlasti Goriško, ki ji je posvetil veliko večino svojega truda, vedno Marijan Brecelj pa je izkazoval posebno skrb in pozornost našemu zamejstvu. Pri Goriški Mohorjevi družbi smo mu hvaležni za vse knjižne izdaje, pri katerih je sodeloval in jih urejal. Ni jih malo. Zlasti pa smo mu hvaležni, ker je pred tridesetimi leti, bil je februar 1971, predstavil odboru GMD načrt Primorskega slovenskega biografskega leksikona in zanj sestavil glasovnik. Ta načrt je našel odobravanje pri dr. Klincu in decembra 1972 je odbor sprejel sklep, na osnovi katerega se je leta 1974 začel skorajda neverjetni podvig, ki se je srečno zaključil z 20. snopičem leta 1994. Marijan Brecelj je uredil prvih šest snopičev, nato pa je uredništvo prevzel prof. Martin Jevnikar, ki ga je tudi uspešno zaključil v letu, ko je GMD preznovala 70-letnico svojega delovanja. Najdeni razgovor, ki je bil objavljen v Katoliškem glasu leta 1973 (št. 8, 9 in 11), ni le priča o neki dobi in ljudeh, ki so tedaj skrbeli za izdajanje knjig pri GMD. Zlasti zadnja dva odgovora imata trajno vrednost in ju zato ponovno ponujamo bralcem v premislek. Marijan Brecelj je tako odgovoril na vprašanja: Kakšna naj bi bila funkcija GMD, njeno poslanstvo, njen pomen v zamejstvu? "Ce v skladu in v okviru s svojimi krščanskimi pogledi na življenje ohranjuje, poživlja in brani slovenstvo in duhovnost v človeku, če stremi po narodni enotnosti tudi ob različnosti mišljenj; če s strokovnim, znanstvenim, leposlovnim ali umetniškim prispevkom bogati najprej manjšino, potem pa tudi posredno matično sredino, katere del so zamejski Slovenci, mislim, da je opravila vse, kar bi morala čutiti kot dolžnost. Njen pomen bo zrasel sam od sebe in iz vsega gorjnjega." Ali mladi čutijo dovolj pomen te kulturne in narodne ustanove? "Mislim, da ne. Treba bi bilo storiti vse, da bi jim starejši v pravi luči odkrili njeno pravo podobo, in treba bi bilo mlade navdušiti. To pa lahko stori le tisti, ki gori od navdušenja sam. Ob tem seveda ne bi odpadla kar sama od sebe nasprotja, ki - kakor povsod - lahko ločijo mlajši svet od starejšega. Tu se je treba dovolj trezno in globoko pomeniti in dogovoriti. Mladost naj prinese elan, moč, voljo, delo, starost pa izkušnje in - če treba in kadar treba ter kjer treba - tudi razumevanje ter sposobnost za 'klic novih časov', ki niso več od nas starejših temveč od mladih. Predvsem proč z zaprtostjo ali ekskluzivnostjo. Življenje ne pozna ne starejših ne mlajših. Pozna le delavoljne, notranje bogate osebnosti, ki bojo od svoje polnosti lahko dajale še drugim. Zakaj to je tisto, kar v življenu velja: dajati, streči, živeti za drugega." Te skoraj 30 let stare misli Marijana Breclja objavljamo njemu v poklon ob osebnem jubileju in nam vsem v spodbudo. 90 LET SESTRE JUSTE DOLHAR Jurij Paljk Sestra Justa Dolhar je 12. oktobra praznovala devetdesetletnico svojega bogatega življenja in to najprej v krogu Družbe Marijinih sester Čudodelne svetinje na Korzu Italija in nato tudi s svojci, ki so se zbrali v velikem številu, da bi se z njo veselili njene čilosti in živahnosti. Sestra Justa se je rodila kot Rozalija Dolhar leta 1910 v Trstu očetu Janezu Dolharju in materi Ani Skodlar. V Trstu je tudi opravila slovensko osnovno šolo in italijansko meščansko šolo. V red Marijinih sester Čudodelne svetinje je bila sprejeta 29. maja leta 1928, v noviciat pa je vstopila 15. avgusta leta 1928, večne zaobljube pa je opravila 8. septembra leta 1933. Od leta 1929 do leta 1938 je bila sestra Justa v zavodu Vicentinum v Ljubljani, kjer je bila zakristanka, organistinja in pomočnica v noviciatu; opravljala pa je tudi pisarniška dela v knjigovodstvu in pomagala bolnikom. 9. maja leta 1938 je sestra Justa odšla v Osijek, kjer je bila v Domu sv. Josipa ekonom in organistinja, stregla pa je tudi bolnikom in tri mesece je tudi skrbela za nalezljivo bolne vojake, da so lahko sestre ostale v domu. 12. julija leta 1945 je odšla ponovno v zavod Vicentinum v Ljubljano, kjer je ostala do 2. oktobra leta 1947 in je takrat postala glavni ekonom zavoda. 22. oktobra leta 1948 pa je odpotovala v Trst k na smrt bolni mami. 16. avgusta leta 1949 je odšla v Gorico, kjer je bila v Malem škofijskem semenišču bolničarka za sto fantov, pomagala pa je tudi pri strežbi. Meseca avgusta leta 1958 pa je skupno s sestro Angelo začela sestra Justa v Gorici streči bolnikom na domu. Leta 1952 je bila z dekretom imenovana za voditeljico Družbe v Gorici in s pomočjo sorodnikov je v Gorici v ulici Cantu za sestre kupila hišo, že leta 1955 Sestra Justa Dolhar začela vzgajati prve postulatinje. Potem je bila spet nekaj časa v Ljubljani, nakar je s posojili kupila hišo na Korzu Italija 120, kjer so sestre Marijine čudodelne svetinje še danes. Med vsem tem časom, odkar je sestra Justa v Gorici, je opravljala več odgovornih del, leta 1983 pa je bila z dekretom imenovana za prokuratorko Družbe Marijinih sester Čudodelne svetinje v Rimu. Vidno vlogo je pri vodstvu Družbe sestra Justa imela vse do leta 1989, ko je bila razrešena zahtevnih obveznosti zaradi zdravja. Se danes pa sestra Justa po svojih močeh v hiši rada pomaga. Sestra Justa takole pripoveduje o svoji odločitvi za redovniško življenje: "Zelo zgodaj sem se odločila in lahko vam tudi povem, kako je do tega prišlo. Doma sem ležala za škrlatinko in v roke sem dobila knjigo Male Cvetke, Male Terezike, katere češčenje se je takrat zelo širilo med vernimi ljudmi. Imela sem njena leta, saj si je ona tudi v tistih letih izbirala poklic in je želela postati karmeličanka. Štirinajst let sem imela, ko sem pomislila, da bi Malo Tereziko lahko posnemala, v svoji majhnosti seveda. Bog mi je pomagal, da sem vztrajala. Želela sem se Bogu darovati in vztrajala sem kot Mala Cvetka. Najprej sem mislila vstopiti k karmeličankam v Ljubljano, a so mi odgovorile, da imajo polno število in bi zato morala čakati, da bi katera od njih umrla. Dejstvo, da bi morala čakati, se mi je zdelo predolgo. Pri naših sestrah v Ljubljani sem imela teto in ona mi je pisala, da lahko vstopim v njihovo družbo. Bila sem torej na razpotju: po eni strani sem hotela postati karmeličanka, na drugi strani pa se mi je odpirala možnost, da postanem bolniška sestra. Dve različni življenji torej in tudi tu je zmagala Božja milost! Odločila sem se za Družbo Marijinih sester Čudodelne svetinje. Sicer so mi ponujale možnost tudi karmeličanke, da bi vstopila v njihov red v Nemčiji, a sem si rekla: v Nemčijo pa ne grem, jaz sem Slovenka! Sama misel na to, da bi morala mami pisati potem pisma v nemščini, ki je ni razumela, me je odvračala. Te žrtve nisem hotela mami doprinesti! Vedeti morate namreč, da se je takrat v samostanih še bralo napisana pisma; danes tega ni več. Oče je bil nasproten moji odločitvi, ker sem bila po njegovem mnenju še premlada. In vendar sem se čutila močno! Mama je šla k župniku po nasvet in on ji je rekel: 'Brala je življenja svetnikov in se je tega naužila, mlada je še in bo to splahnelo s časom!' Ko sem se šla čez leto dni k njemu in sem se od njega poslovila, odhajala sem k sestram, je bil vesel. Pohvalil je mojo vztrajnost in me blagoslovil. V Ljubljano sem k sestram torej prišla še ne osemnajstletna." 100-LETNICA ROJSTVA TONETA KRALJA Marko Vuk Preteklo poletje je poteklo natanko 100 let, odkar se je v Zagorici pri Dobrepoljah na Dolenjskem rodil eden najizrazitejših slovenskih umetnikov 20. stoletja, slikar, kipar, grafik in ilustrator Tone Kralj (r. 23. avgusta 1900, u. v Ljubljani 9. septembra 1975). Iz navedenih podatkov je hkrati razvidno, da je skoraj istočasno poteklo tudi četrt stoletja od njegove smrti. Ti obletnici nam dajeta priložnost, da se vprašamo, kakšni so bili globlji nagibi, da je Tone Kralj, sicer po rodu Dolenjec, vzljubil raznoliko primorsko deželo in tu v več kot 40 cerkvah ustvaril nesmrten opus, ki se je trajno včlenil v versko, kulturno in narodno doživljanje primorskega človeka. Ce pa hočemo razumeti lik Tone- - ta Kralja, moramo vsaj v glav- Tone Kralj, Jaz in moja žena, 1932 nih črtah orisati njegovo življenjsko in umetniško pot. Osnovno šolo je obiskoval v Dobrepoljah, pot ga je nato zanesla v Škofove zavode v Šentvid nad Ljubljano, kjer je leta 1920 tudi maturi-ral. Vmes je moral šolanje prekiniti, saj je bil vpoklican v avstroogrsko armado in bil poslan na fronto na Piavi. Na priporočilo Riharda Jakopiča je bil sprejet na praško akademijo in iz istega obdobja so ohranjena zgodnja dela, predvsem grafike, iz katerih že izžareva močna umetniška osebnost, opazni pa so tudi slogovni vplivi časa: na eni strani prvine simbolizma, podkrepljene z linearnostjo secesijskega značaja, vidna pa so tudi oblikovna poenostavljanja, ki vodijo v duhovno poglobljen ekspresionizem. To je tudi čas, ko je Kralja že opazil primorski krog kulturnikov, npr. France Bevk in Alojzij Res, in ga pritegnil predvsem kot ilustratorja literarnih del. Leta 1921 je nastala njegova prva cerkvena poslikava, in sicer na Premu. V tisti dobi je Kralj ustvarjal pod močnim vplivom brata Franceta, ki ga tudi štejemo med začetnike slovenskega ekspresionizma, in je gojil oblikovno radikalen slog z izrazito linearnostjo, barvno skopostjo in z anatomskimi deformacijami, v idejnem smislu pa so bili očitni duhovni in razmišljujoči poudarki. To pa je ustrezalo tudi umetnostnim in estetskim nazorom takratnega slovenskega mladokatoliškega kroga, ki si je prizadeval za prečiščeno krščanstvo tako na osebni kot tudi občestveni ravni. Vse to se je zelo ujemalo z nazori pomembnih kulturnih delavcev na Primorskem, zlasti iz goriškega kroga katoliško usmerjenih izobražencev, pa tudi mlajših duhovnikov, ki so očitno podprli Kraljevo težnjo po prenovitvi cerkvene umetnosti, ki je v tistih letih še vse preveč bila naslonjena na tradicijo, izvirajočo iz baroka in 19. stoletja. Med temi je bil tudi duhovnik in nekdanji poslanec v rimskem parlamentu Virgil Sček, ki je že kmalu po svojem odhodu iz Gorice v tržaško škofijo poklical v Avber, kjer je prevzel službo župnijskega upravitelja, takrat že uveljavljenega slikarja Toneta Kralja, ki je v letih 1927-1928 poslikal tamkajšnjo župnijsko cerkev. Sček je v X. zvezku Paberkov, v katerih je dolga leta zapisoval drobne dogodke in opažanja iz let svojega službovanja, o Kralju zapisal: "Na Primorskem smo bili redki duhovniki, ki smo spoznali v Tonetu Kralju božje darove: Jože Abram, Lojze Kodermac, Vencelj Bele, Virgil Šček in še ta ali oni." Tu na Primorskem pa je v zvezi z monumentalnim cerkvenim slikarstvom Toneta Kralja potrebno podčrtati še eno dejstvo: umetnik se je podobno kot naši gotski slikarji zavedal pomena nazornih podob na cerkvenih stenah, ki so tako kot v srednjem veku igrale vlogo Bibliae pauperum, Svetega pisma ubogih; vplivale so namreč na razumevanje verskih resnic in dogodkov, hkrati pa so v razmerah, ko se je slovenski besedi v javnosti obetala smrt, s prizori skrite narodobudne vsebine pomagale vzdrževati narodno zavest pri zatiranem primorskem ljudstvu. Seveda pa je Tone Kralj svoj siceršnji slog, ki se je najvidneje manifestiral v cerkvenem stenskem slikarstvu, podobno dograjeval in izpopolnjeval tudi v delih manjših dimenzij, v oljnem slikarstvu in grafiki, gojil pa je tudi kiparstvo. Pravi uomo universale torej, vsestranski mož, ki je vse svoje življenje sanjal, da bi ustvaril popolno celostno umetni- no, združujočo arhitekturo, slikarstvo in kiparstvo. In prav na Primorskem se je zgodilo, če spomnim le na Volče, Mengore, Sv. Višarje, Katinaro, Pevmo, Most na Soči, Sočo, Mirenski Grad, Standrež, da se je vsaj približal temu idealu. Z znanjem, ki si ga je pridobil s študijem arhitekture v Italiji, se je poskusil tudi v arhitekturnem načrtovanju, a žal ni prišlo do uresničitev, če omenim le predvojni načrt za hišo dr. Dorčeta Sardoča v Gorici in povojni načrt za novo cerkev na Palkišču. Omenil sem že, da je Tone Kralj v zgodnji dobi ustvarjal pod vplivom brata Franceta, proti koncu 20. let pa v njegovem opusu opažamo spremembo. Oblike predmetov in okolja so postale bolj konkretne, figure poudarjeno plastične, tudi kolorit se je razživel, prizori pa so pripovedno bogatejši. Na vse to je vplivala umetnostna smer nova stvarnost, očitno pa je tudi, da so Kralja hkrati zamikali vzori italijanskega slikarstva Tre in Quattrocenta, se pravi gotske in renesančne smeri -pomislimo le na Giotta in Fra Angelica. Kot globoko veren človek pa je Kralj vseskozi bil občutljiv za stiske trpečih in preganjanih, ustvarjal je tudi dela s socialno motiviko, zlasti v grafikah in nekaterih oljih pa je v oblo poenostavljajočih oblikah oživljal dolenjski kmečki svet njegove mladosti. Položaj primorskega ljudstva, podvrženega potujčevanju, pa ni odseval le v spretno prikritih detajlih stenskih cerkvenih po-slikav, marveč tudi v nekaterih znanih oljnih slikah, v katerih je bičal oba totalitarizma, nacizem in fašizem, ki sta Slovence zapisala smrti, imamo pa tudi dokaz, da je po vojni med krive preroke uvrstil tudi marksiste (prim. podobo Poslednje sodbe v župnijski cerkvi v Vrtojbi). Če bi hoteli kratko označiti monumentalno cerkveno slikarstvo Toneta Kralja, bi morali zlasti poudariti, da gre za pričevanje krščansko navdahnjene umetnosti, ki v svetih osebah iz svetopisemskega obdobja in pri poznejših svetniških likih išče vzore tudi za današnji čas. Pri slednji temi je bil celo tako preroški, da je npr. v cerkvi v vasi Soča že med vojno med slovanskimi svetniki naslikal tudi takratna slovenska svetniška kandidata Antona Martina Slomška in Friderika Baraga. Predvsem pa je Tone Kralj strogo ločeval med tistim, kar je bilo duhovno pozitivno naravnano in med stranpotmi, ki so bile nevredne človeka ter so pomenile smrt in konec tako za vero kot tudi za narod. Vse to je upodobljal v zrelem, oblikovno polnem in barvno živem slogu, značilnem predvsem za njegovo drugo polovico življenja oz. umetniškega ustvarjanja. Prostor dogajanja je ponavadi jasno nakazan, podobno kot v starodavnem renesančnem slikarstvu, včasih pa tudi lebdeč, ponazarjajoč vzvišenost duhovnega in nadnaravnega. Upodobljene postave svetih oseb so "kiparsko" krepke, izrazito individualizirani obrazi izražajo navzven mir in dostojanstvo. Drugačni pa so obrazi negativnih oseb, npr. rabljev pri križevih potih, ki so že na zunaj neprijetni. Kraljev umetniški pristop temelji na preizkušenih dognanjih evropske slikarske tradicije, a je z močjo izraza hkrati osebno tako prepoznaven, da ga skoraj ne moremo zamenjati z opusom nobenega drugega slovenskega umetnika. Pravzaprav Tone Kralj po drugi svetovni vojni svojega sloga v bistvu ni več spreminjal, poleg cerkvenih poslikav je dobival tudi kakšna drugačna naročila, kot so bili npr. javni spomeniki, dotaknil se ga je tudi socialistični realizem, vendar ne v smislu patetičnega poveličevanja mišičastih herojev ali nekritičnega hvaljenja voditeljev, marveč predvsem kot opevanje truda množic, zlasti delavcev in kmetov. Le nekaj let pred smrtjo je v Kostanjevici na Dolenjskem, kjer je tudi pokopan, iz lesa uspel izrezljati mogočno figuro Matije Gubca, v kateri je še enkrat uspel dokazati svoj izrazit smisel za monumentalno formo, ki ga pri njem opažamo v vseh likovnih zvrsteh, tudi v umetninah manjših dimenzij. Seveda pa tudi po vojni ni pozabil na Primorsko, saj je prav tu dobival pomembna cerkvena naročila, ki so še podaljšala njegov seznam stenskih poslikav z versko vsebino. Živo se še spominjam časa pred četrt stoletja, ko nas je ta veliki umetnik zapustil, ob žalostni ugotovitvi, da za življenja pravzaprav ni dočakal dostojne monografije. To se je zgodilo šele leta 1998 s katalogom ob retrospektivni razstavi v Moderni galeriji v Ljubljani, medtem pa je bila ustanovljena tudi fundacija, ki si je zadala za cilj, da reši Kraljevo cerkveno stensko slikarstvo, ki zaradi vplivov vlage in umetnikove uporabe neprimerne slikarske tehnike naglo propada. Iz tega vidimo, da kljub poplavi modernizmov zanimanje za tega ustvarjalca celo raste, zato je res bil že skrajni čas, da je prišlo do prvih načrtnih pobud v reševanju Kraljevega stenskega slikarstva, kot dokazujejo nedavni restavratorski posegi na Premu. ANDREJ MEDOS (Medoši, 10.1.1878-15.2.1951) Nadja Rojac Andrej Medoš, napreden kmet, naro- -------------- dni in politični delavec, se je rodil v Medoših, zaselku pri Kortah nad Izolo, 10.1.18 78. Oče Luka Medoš, kmet in mati Mihela Godina iz Nove vasi v Slovenski Istri. Mali Andrej je zahajal v šolo v Kor-te, kjer je opravil štiri leta ljudske šole. Pri 22. letih se je oženil z vaščanko Ano Mejak (18.7.1878-22.8.1952) in rodilo se jima je 11 otrok. Štirje so umrli. Doma so bili srednje bogati kmetje. V hiši so imeli gostilno in palt. Prodajali so sol in tobak. Gostje so prihajali z Malije, iz Cetor, Lon-zana in Parecaga in se je veliko pelo. Dvakrat na leto so imeli v vasi šagro. Ob gostilni so imeli prostor za ples. Andrej, po domače Dreja Luka ali bar-ba Luka, kot so mu pravili vaški otroci, je neutrudno delal. Ko ni dala zaslužka gostilna, je delal na polju. Pridelal je veliko vina, pšenice, sadil je tudi jagode in nosil prodajat vsak drugi dan v Trst. Leta 1936 , m ,, , ■ ■ „ . r ' ° ...... Andrej Medos z zeno ob 50. obletnici poroke so gostilno zaprli, ker so postajali davki nevzdržni. Bil je čokate postave, skrben oče in gospodar in velik narodnjak. V vasi je bil zelo ugledna osebnost. K delu ga je spodbujal domači župnik Matej Škerbec, ki je veliko naredil za vaško skupnost. Okrog sebe je zbiral domačine odprtega duha in jih navajal k organiziranju vsega, kar je lahko kmetu pomagalo pri vsakdanjem delu in pri boljšem preživetju. Tako je bilo tudi z Vzajemnim društvom za zavarovanje goveje živine, ki so ga ustanovili v Kortah leta 1905. V društvo so se včlanili ne samo domači kmetje iz Kort in Medošev - med njimi tudi Andrej Medoš - ampak tudi kmetje iz Padne in Nove vasi. Ravno tako je bil Matej Šker-bec pobudnik za ustanovitev Hranilnice in posojilnice v Kortah 2. februarja 1908 in postal njen načelnik. Člani pa so bili Andrej Medoš, Ivan Gerbec, Matija Hervatin, Anton Barut, Matija Kleva in Ivan Bernardi vsi doma iz Kort, Medošev in Malije. Ko so v Pazinu v Istri 7. maja leta 1902 ustanovili Politično društvo za Slovence in Hrvate v Istri, je bil za prvega predsednika izvoljen Vjeko-slav Spinčič. Ko je društvo razširilo svoj vpliv tudi na Slovensko Istro, je postal njegov član tudi Andrej Medoš. Člani društva so bili zlasti državnozborski in deželnozborski poslanci, duhovniki in učitelji, ki so delovali v Istri. Društveno glasilo je postal tednik Sloga, ki je do leta 1905 izhajal v Trstu, nato pa v Pulju. V Medoših so 25. aprila 1908 ustanovili Kmečko gospodarsko zadrugo, z namenom, da predeluje kmetijske in obrtne pridelke svojih članov, da preskrbuje gospodarske in obrtne potrebščine, nabavlja kmetijske stroje in jih posoja svojim članom itd. Načelnik je postal Andrej Medoš. Z izbruhom prve svetovne vojne je v Istri zavladal strog režim. V Medoših so politične oblasti preiskovale moralno in politično vedenje Andreja Medoša, ki je bil takrat predsednik katoliškega društva Kmečka zveza in član Političnega društva za Slovence in Hrvate v Istri. Društvo Kmečka zveza je bilo ustanovljeno na začetku leta 1913. Za načelnika je bil imenovan Andrej Medoš. Člani odbora so bili iz raznih krajev Slovenske Istre, pa tudi iz Kaštela, na levem bregu Dragonje. Kmečka zveza je bila ustanovljena v glavnem na pobudo duhovnikov, ki so večinoma tudi sestavljali društveni odbor. Na občnem zboru 11.12.1913 v občinski hiši v Kortah se je društvo poimenovalo v Politično društvo Kmetska zveza. Za načelnika je bil ponovno izvoljen Andrej Medoš. Člani Kmetske zveze so bili tudi člani Političnega društva za Slovence in Hrvate v Istri. Po prihodu fašistične Italije v naše kraje je Andrej Medoš nadaljeval s svojim delom. Potem pa, ko so ukinili naše kulturne in posvetne ustanove, je skrbel za dobrobit vasi. Oblasti so ga imenovale za župana. Pod njegovim vodstvom je vas dobila vodni nabiralnik, pralnico in tekočo vodo na t.i. "fontani". Leta 1927 so pod vodstvom Andreja Medoša asfaltirali pot, ki gre iz Izole v Medoše. Zaslužen je tudi za fontane, ki so jih zgradili v Cetorah in Kortah. Bil je pošten, ugleden in zaveden Slovenec in je v sodelovanju z drugimi narodnjaki prispeval svoj delež za dvig svojega naroda in domačega človeka v Slovenski Istri na prelomu stoletja. Umrl je v Medoših 15. februarja 1951. 30. FESTIVAL STEVERJAN 2000 Iz ljubezni do domače glasbe in vasi Odbor SKPD F.B. Sedej Obletnice so mejniki kot obcestni kamni na poti našega življenja, so znamenja nas samih in našega dela. Festival narodno-zabavne glasbe v zamejskem Steverjanu je v letu 2000 praznoval 30 let, to pomeni, da poteka nepretrgoma od 1. 1971 in je že lepo uveljavljen kot ena glavnih tovrstnih prireditev v vsem slovenskem kulturnem prostoru. Njegov pobudnik je bil Lojze Hlede, domačin, ki je takrat imel svoj ansambel, in ponosno lahko pritrdimo, da je daleč naokrog znani števerjanski Festival prav njegov "otrok". To so leta spominov in dobre slovenske glasbe. V okroglih 30 letih se je zvrstilo v parku For-mentinijevega gradu in na deskah društvenega parka Med Borovci v Steverjanu na stotine ansamblov; nekaterim je bil prav števerjanski festival odskočna deska v svet poznanja in slave, saj prav to je v bistvu želja organizatorja. Vse do danes je bilo izvedenih nešteto izvirnih melodij, preko 500, nekatere so se usidrale v ljudstvu, nekateri motivi pa so dobesedno ponarodeli. Da bi na čim boljši način obeležili ta jubilejni praznik, ki se je odvijal 7., 8. in 9. julija 2000, je društvo F. B. Sedej, organizator festivala, pod pokroviteljstvom ZSKP, zbralo nekatere izmed teh dragocenih kančkov in v sodelovanju z Radiom Slovenija izdalo zgoščenko Med Borovci v Steverjanu - Valčki in polke števerjanskih festivalov. In prav zamejski mladeniči, fantje ansambla Lojzeta Hledeta, odpirajo zgoščenko s pesmijo Večer v Steverjanu, ki opeva lepoto vasi, slovenske pesmi in besede; nadalje zasledimo nekate- Ansambel Frajnkinclarji - zmagovalci 30. Festivala Slavnostni gost Slavko Avsenik z ansamblom Gašperji ob prejemu spominske plakete re pesmi, ki so preplavile radijske valove in se usidrale v ušesih Slovencev, kot so Decemberski dan ansambla Primorski fantje, Vsak ne more biti muzikant ansambla Stopar, Ne reci nikdar ansambla Slapovi..., končuje pa jo pesem Zarja Steverjana ansambla Štajerskih 7, ki je zmagala 17. festival Steverjan '87. V zgoščenki je zbranih 21 melodičnih in poskočnih valčkov in polk števerjanskih festivalov, ki so ogrevali in še ogrevajo srca ljubiteljev slovenske narodno-zabavne glasbe. Kar zapleše ti srce ob zvoku starih, a obenem mladih skladb, in za več kot urico te zapelje v svet nepozabnih spominov in prijetne glasbe. Krona letošnjega nedeljskega večera je bil nastop izjemnega gosta, vzornika vseh slovenskih narodno-zabavnih glasbenikov, ki je v desetletjih svojega delovanja zaslovel po vsem svetu: legendarni Slavko Avsenik je pričaral nepozabne trenutke, ki so se z zlatimi črkami zapisali v zgodovino števerjanskih festivalov. Nastopal je z ansamblom Gašperji, ki zadnjih deset let uspešno opravlja svoje poslanstvo prav pod Avse-nikovim mentorstvom in z njegovo glasbo. Ob koncu se nam zdi potrebna zahvala številnim mladim Števerjan-cem, ki neutrudno skrbijo za brezhiben potek tako pomembne zamejske manifestacije in vložijo dobršen del svojih moči v organizacijsko izpeljavo le-te. Verjetno ni bilo še nobenemu obiskovalcu žal za obisk na našem prazniku v tej prelepi briški vasi, saj je vsak festival s svojimi melodijami, ansambli in gostom le enkratno doživetje, ki se nepozabno vtisne v spomin. Steverjan je preprosto treba doživeti! PETDESET LET ROJANSKEGA CERKVENEGA PEVSKEGA ZBORA Matejka Maver V Rojanu, kjer je bilo še pred zadnjo vojno razvejano kulturno-prosvetno delovanje, je žal večina društev zamrla. Zato je toliko bolj pomembno, da je Rojanskemu cerkvenemu pevskemu zboru uspelo kljub nelahkim razmeram v letošnjem letu praznovati 50-letnico svojega neprekinjenega delovanja. Zbor, ki poje ob nedeljah in praznikih v rojanski cerkvi, goji tudi posvetno pesem in nastopa na številnih kul-turno-prosvetnih prireditvah. Če se ozremo v zgodovino cerkvenega petja v Rojanu, moramo omeniti, da ima ta zelo dolgo tradicijo. Msgr. Jakob Ukmar opisuje v lastnoročno pisani Zgodovini slovenske Marijine družbe v Rojanu 1. 1904 vpisovanje v Marijino družbo: "... Vendar je napredovalo tako provizorično vpisovanje deklet le jako polagoma... Se le proti Rojanski cerkveni pevski zbor po koncertu v cerkvi koncu novembra so se osrčila starejša dekleta in prosila za vsprejem med kandidatinje. Ta dekleta so bila večinoma dotedanje cerkvene pevke pri slovenski službi božji. Ljudstvo jih je imenovalo Cecilijanke, toda tako društvo v pravem pomenu besede ni v Rojanu nikdar zakonito obstajalo, ker ni bilo nikdar ustanovljeno od cerkvenih predstojnikov. V zapisnikih ni najti ničesar." Msgr. Ukmar se je zavedal važnosti pevskega zbora za Marijino družbo, saj v svoji Zgodovini razmišlja takole: "Pred vsem je sploh v večjih Marijinih družbah primerno, da imajo svoj pevski zbor, ki jim je v razvedrilo, ki pa jim tudi omogoči javen nastop v sprevodih, pogrebih, družbenih veselicah itd. Poleg teh splošnih razlogov je v Rojanu je še posebno potrebno, da se kaka cerkvena družba poprime slovenskega cerkvenega petja, ki je brez organizacije vedno bolj pešalo. Že več let ni nihče poučeval cerkvenega petja za slovensko službo božjo, tako da ni prišlo nič novih skladb na dnevni red." Iz teh razlogov je msgr. Ukmar 1. 1905 ustanovil dekliški zbor Marijine družbe. Ta številni zbor je imel stroga pravila in je pel cerkvene pesmi pri mašah in raznih pobožnostih v cerkvi, posvetne pesmi pa na številnih prireditvah v Marijinem domu. Ko so bile po vojni obnovljene slovenske šole, je bilo v šoli veliko otrok, zato je petje pri službi božji ob 9. uri prevzel otroški pevski zbor. Otroci so odraščali in 1. 1950 je takratni kaplan dr. Angel Kosmač pomislil na ustanovitev mešanega pevskega zbora. Prav ta zbor, v katerem pojejo nekateri pevci prav od ustanovitve, praznuje letos petdeset let nepretrganega delovanja. Veliko vlogo pri razvoju zbora so imeli razni pevovodje in organisti: prva štiri leta je vodil zbor orga-nist in pevovodja Benedikt Trampuž, za njim Marija Klakočer, dokler ni odšla v Avstralijo, nato Bianka Frandolič. L. 1960 pa je prevzel mesto dirigenta in organista Humbert Mamolo. Za daljše obdobje je zbor spremljala na orgle prof. Marica Zupančič. Večkrat sta zbor spremljala tudi Daniel in Štefan Bembi. Od 1. 1952, ko je postal kaplan v Rojanu, skrbno stoji ob strani pevskemu zboru msgr. Stanko Zorko, še posebej od 1. 1965, ko je začel Radio Trst A oddajati sv. mašo prav iz rojanske cerkve. Malokdo se zaveda, da je tako stalno tedensko sodelovanje težka in naporna naloga predvsem za g. Zorka in dirigenta Humberta Mamola, pa tudi za celoten zbor. Po drugi strani pa predstavlja prav ta odgovornost veliko spodbudo in močno kohezijsko silo, ki druži vse pevce, da vztrajajo in ohranjajo to edino stalno versko in kulturno dejavnost v Rojanu. S praznovanjem petdesetletnice delovanja je zbor povezal razne pobude, s katerimi je dokazal, da je živ kulturni dejavnik v Rojanu. Pripravil je dva koncerta, enega v cerkvi, drugega v Marijinem domu, na katerih so poleg zbora nastopili tudi mladi glasbeni ustvarjalci. V Marijinem domu so ob tej priliki razstavljali trije domači uveljavljeni umetniki: Edi in Franko Zerjal ter Robert Kozman. Na slovesnosti 4. junija so bili dirigent in pevci deležni čestitk številnih gostov, med njimi tudi gospe Milene Cerar z ministrstva za kulturo. Zveza cerkvenih pevskih zborov iz Trsta je ob tej priložnosti podelila posebno nagrado dirigentu Humbertu Mamolu. Na pobudo ZCPZ je tudi Sklad Republike Slovenije za ljubiteljske dejavnosti sklenil podeliti Gallusove značke za dolgoletno sodelovanje številnim pevcem in dirigentu. Ob tej priliki je izšla tudi brošura Se nekaj o Rojanu, v kateri so zbrane nekatere naravne in zgodovinske in etnografske zanimivosti Rojana. V praznovanje 50-letnice sodi še nastop rojanskega cerkvenega pevskega zbora na 11. Festivalu slovenske cerkvene glasbe v Cerkljah na Gorenjskem, kjer je Slovensko Cecilijino društvo podelilo priznanje zborovemu dirigentu Humbertu Mamolu za 50-letno or-glanje pri službi božji. S praznovanjem 50-letnice zbora so rojanski pevci še bolj utrdili medsebojne vezi, obenem pa so opozorili širšo javnost na požrtvovalno versko-prosvetno dejavnost, ki je v preteklih desetletjih ostajala skrita in nezabeležena. Majda Artač Sturman Avgustovska Po suši diši cvet bodeče neže. Igličevje šelesti pod mojim korakom. Vonj dežja ' seže globoko v reže spomina. Sončni kraški cvet, okras osamelih meglic, bodeč, utrga z muko te samo - poet. DELOVANJE GORIŠKE MOHORJEVE DRUŽBE V LETU 2000 Marko Tavčar Od konca prve svetovne vojne živi slovenska narodna skupnost v Italiji odrezana od ostalega narodnega telesa in to nas nedvomno šibi. Za rojake v Benečiji je ta zgodba stara vsaj 140 let. Slovenski in hrvaški duhovniki, ki so se s svojimi verniki po koncu prve svetovne vojne znašli v novi državni stvarnosti, so se zavedli, da se bo mogoče upreti raznarodovalnim pritiskom edino z organizacijo in nastalo je stanovsko društvo Zbor svečenikov sv. Pavla, ki je skrbelo ne le za pastoralna in druga stanovska duhovniška vprašanja, ampak je ustvarilo organizacijo, ki je tudi odigrala pod fašizmom, med drugo svetovno vlogo in po njej neprecenljivo in še vedno premalo poznano narodnoo-brambno vlogo. Ko so se stopnjevale težave z uvažanjem mohorjevk s Prevalj, so se na pobudo zborovega tajnika in vsestranskega družbenopolitičnega delavca Virgila Sčeka duhovniki odločili, da ustanovijo Goriško Mohorjevo družbo. Temeljita priprava in zavzetost škofov, predvsem msgr. Sedeja, ter duhovnikov po vsem teritoriju, je omogočila, da so jeseni leta 1924 izšle Koledar za leto 1925 in prve knjige Goriške Mohorjeve družbe (GMD). Petinsedemdeset let torej skušata Goriška Mohorjeva družba izpolnjevati to poslanstvo v duhu napotkov blaženega škofa Antona Martina Slomška in vseh tistih primorskih duhovnikov, ki so trpeli pod raznimi -izmi, ker so se zavzemali za vrednote, ki so jim bile svete, za zvestobo krščanstvu, slovenstvu in demokratični družbeni ureditvi. Tem vrednotam želimo še vedno služiti. KNJIŽNA ZBIRKA GORIŠKE MOHORJEVE DRUŽBEZA LETO 2000 Goriška Mohorjeva družba je tudi ob izteku leta 1999 poskrbela za knjižni dar svojim članom. Zbirka za leto 2000 je obsegala 4 knjige: Koledar 2000. Na 250 straneh obsega članke obravnavajo življenje krajevne Cerkve, zgodovinske, družboslovne, narodopisne in kronološke zapise o življenju in delu slovenskega življa v Italiji. Uredil ga je dr. Jože Markuža, fotografije za koledarski del pa prispeval Zvonko Vidau. Slavko Tuta - Cena za svobodo. Vodja programskega oddelka Radia Trst Igor Tuta je zbral biografijo svojega očeta dr. Slavka Tute (1908-1980), primorskega rodoljuba, ki je že v dijaških letih prestajal konfi- nacijo, se vključil v tigrovsko gibanje in bil decembra 1941 pred posebnim fašističnim sodiščem obsojen na 30 let zapora. Naslov sam sintetizira vsebino, z besedo cena opozarja za izjemnost razmer na Primorskem v času med obema vojnama, svoboda pa je antipod fašističnemu totalitarizmu. Knjiga predstavlja že 10. publikacijo zbirke Naše korenine, opremil jo je Pavel Medvešček. Andrej Cebokli, pesnik in pisatelj iz Kreda. Gre za zbrano delo goriškega pesnika in pisatelja Andreja Čeboklija (1893-1923), ki sodi v generacijo, ki se je znašla sredi grozot prve svetovne vojne. Knjižno izdajo je u-redila mag. Rozina Svent, ki je je odkrila Ceboklijev dnevnik s Soške in ruske fronte v zapuščini dr. Franceta Steleta v Narodni in univerzitetni knjižnici. Spremno študijo je napisala Zora Tavčar, za opremo pa je poskrbela Arsgraphica. Anamarija Volk Zlobec, Najlepši letni čas. Knjiga predstavlja 44 zgodbic za otroke, s katerimi avtorica, po poklicu učiteljica, spremlja življenje svojih malčkov in podoživlja z njimi vse lepe in pomembne trenutke šolskega življenja v prepletanju narave in letnih časov ter važnejših praznovanj, od miklavževanja, Božiča in novega leta ter pusta, vse do zaključka šolskega leta in počitnic. Knjigo je opremila in ilustrirala Magda Tavčar. PREVODI V ITALIJANŠČINO Zaradi spleta okoliše, a tudi z jasno začrtanim ciljem, omogočiti večinskemu narodu nekaj več znanja o slovenskem narodu, naši domovini in kulturi, smo v lanskem letu izdali nekaj prevodov. Konec januarja je v sodelovanju z organizacijo SMReKK (Slovenski mladinski rekreativni kulturni klub) izšla dvojezična antologija pesmi Jurija Paljka&z&o je krhko / Corn' é fragile. Predstavili smo jo 28. januarja 2000 smo v Kulturnem domu v Gorici. Knjigo je uredila in pesmi prevedla Jolka Milič, ilustrirala pa jo je Patrizia Dévidé. F ' ' 137 Predstavitev knjižne zbirke za leto 2000 v Katoliški knjigarni V sodelovanju s tržaško založbo LINT je spomladi izšel italijanski prevod knjige Staneta Staniča, Slovenia, ki je doživela že več angleških in nemških izdaj, ter zdaj - ob madžarski in hrvaški - še italijansko. Predstavitvi v Gorici in v Trstu sta pokazali, da gre za knjigo, ki dejansko lahko prispeva k boljšemu poznanju in sožitju med narodoma. V postnem času je ob posvetu o ustvarjanju pesnice Ljubke Sorli, ki je bil na gradu Kromberk 17. marca, izšel z naslovom Via Crucis italijanski prevod njenega Križevega pota. Izvirnik je pri GMD izšel leta 1994 z umetniškimi upodobitvami postaj Odrešenikovega pasijona Franka Žerjala. Globoka razmišljanja pesnice in uvodno študijo Marijana Bre-clja je v izbrano italijanščino prevedla Marija Kacin. DRUGE IZDAJE V zbirki duhovnih spisov je v postnem času izšla knjiga salezijan-skega duhovnika, ki je deloval na Opčinah pri Trstu, g. Zvoneta Stru-blja - Ali je Bog oče in mati? Knjiga, obogatena z ilustracijami Jasne Merkú, vnaša v slovenski prostor nove in zanimive poglede na Božjo naravo in izrazito pozitiven pogled na vero in življenje nasploh. Ob koncu poletja je izšla zanimiva knjiga z naslovom Sardin-ci, avtorice Dorice Ma-kuc. Knjiga je bila kar hitro deležna izrednega uspeha. Avtorica, ki je pri naši založbi že večkrat posegla z deli, s katerimi je odkrivala življenje primorskega človeka v najbolj izpostavljenih zgodovinskih trenutkih naše polpretekle zgodovine (In gnojili boste nemško zemljo, Alek-sandrinke), se v tem delu loti usode primorskih fantov in mož, ki jih je fašistična oblast pregnala na otok Sardinijo, odkoder ni bilo povratka vse do konca 2. svetovne vojne. Utrinki mojega življenja pa je prijetna knjižica ali skoraj fotografski album, s katerim avtor g. Bogomil Brecelj, letošnji zlatomašnik, prikaže svojo življenjsko pot v 50-letnem duhovniškem delovanju. Pastirčkov dan v Kulturnem centru Lojze Bratuž V svojih programskih načrtih pa se sedaj Goriška Mohorjeva družba pripravlja predvsem na publikacije, ki bodo ob bližajočem se slavju 1000-letnice prve omembe Gorice v pisnih virih počastile njen izvor, predvsem pa poudarile njeno slovensko prisotnost, ki je zlasti od polovice 19. stoletja naprej poleg gospodarskega razmaha pustila svoj pečat tudi na kulturno-umetniškem področju. IZDAJE ZA NAJMLAJŠE Med šolskim letom redno izhaja deset številk otroške revije Pastirček, ki jo ureja katehet Marjan Markežič. Revija je po svoji zasnovi še zlasti namenjena učencem osnovnih šol, ki med drugim tudi radi sodelujejo in Pastirčka bogatijo s svojimi z risbami, spisi in pesmicami. Revija Pastirček ima tudi svojo knjižno zbirko Pastirčkovo knjižnico, v kateri vsako leto pridobi m^mmi^^^m^Bnmmmm^^—, nove naslove. V ponovno pokazala, kako je blizu otroški duši in kako njene pravljice, obogatene z ilustracijami slikarke Magde Tavčar, prinašajo nekakšno vedrino otroškega sveta tudi v širši slovenski prostor. V Zadrugi Goriška Mohorjeva, v sklopu katere delujejo vse posamezne založniške dejavnosti, se veliko pozornosti namenja tudi tedniku Novi glas. Časopis na 16 straneh redno spremlja versko, politično in narodno ter kulturno, prosvetno in športno dogajanje med slovensko manjšino na Tržaškem, Goriškem, v Benečiji in Kanalski dolini, a tudi v Sloveniji in svetu. Uredniki se trudijo, da je tednik kar se da pester in zanimiv tudi na ostalih straneh, ki so posvečene dogajanju v Cerkvi in verskemu poglabljanju ter kulturi v najširšem pojmu te besede. tem letu je izšla knjiga dolgoletne sodelavke Anama-rije Volk Zlobec z naslovom Katarin-ce. Avtorica, ki je svoj prvi, a že izreden uspeh dosegla z ilustrirano knjigo Najlepši letni čas, ki je izšla v mo-horjevi knjižni zbirki, je s to izdajo Predsednik SAZU dr. France Bernik na obisku v prostorih Goriške Mohorjeve TEDNIK NOVI GLAS KRONIKA MOHORJEVE DRUŽBE CEUE od septembra 1999 do septembra 2000 Alenka Veber Preteklo leto je delovanje najstarejše slovenske založbe - Mohorjeve družbe Celje -zaznamovalo kar nekaj velikih in zahtevnih knjižnih projektov, ki so odmevali v slovenskem kulturnem prostoru. Za svoje zveste bralce je Mohorjeva družba izdala širok izbor knjig, tako za manj zahtevne in zahtevne. September 1999: V prostorih Svetovnega slovenskega kongresa je Jože Strgar, nekdanji predsednik skupščine mesta Ljubljane, predstavil svoje najnovejše avtobiografsko delo Od vrtnarja do župana, v katerem podaja življenjepis, ki se začne z rojstvom in sega prav v sedanjost, do njegove županske dejavnosti, kjer nadrobno prikazuje začetke naše samostojnosti s plati, ki je drugi avtorji spominov niso popisovali in je tako v veliki meri ostala neznana. Na predstavitvi je s svojim uvodom sodeloval tudi dr. France Bučar, ki je predstavil politično obdobje med županovanjem krščanskega demokrata Jožeta Strgarja po prvih demokratičnih volitvah. Na svoji evropski turneji se je konec septembra v Sloveniji ustavil Joseph Cornell, svetovno znani predavatelj naravoslovne vzgoje in celostnega odnosa do narave, kjer je v enodnevni delavnici Kako približamo naravo otrokom, praktično predstavil svojo metodo naravne pedagogike. Delavnice, ki jih vodi Cornell, so namenjene vzgojiteljem, katehetom, pedagogom, voditeljem birmanskih, skavtskih in drugih mladinskih skupin, svetovalnim strokovnjakom, vsem tistim pač, ki želijo tudi v lepoti stvarstva zaobsežene vrednote posredovati mlademu rodu. Predstavitev knjige Pina Mlakarja Ples kot umetnost in gledališče November 1999: Na god Viktorina Ptujskega, škofa in mučenca, smo v prostorih Frančiškanskega atrija v Ljubljani javnosti predstavili 9. knjigo zbirke Cerkveni očetje, in sicer v prevodu ter s spremno besedo in opombami p. Mirana Speliča. Viktorin Ptujski je izročilo grško pišočih patrističnih avtorjev (Origena, Ciprijana idr.), prvi prenašal in razvijal v latinskem svetu in velja za najstarejšega znanega pisca z današnjega slovenskega ozemlja. V prostorih Društva slovenskih pisateljev smo pripravili prijeten večer z naslovom Desetnica spet doma - srečanje z Mileno Soukal, prvo damo slovenskega izseljenskega pesništva, ob izidu obsežnega izbora njenih pesmi v knjigiPi/ce na poletu (4. zvezek zbirke Žerjavi). Ne le v izseljen-stvu, temveč v okviru celotne slovenske sodobne književnosti je glas Milene Soukal prepoznaven in dragocen, žal pa je bil doslej za širšo slovensko javnost neslišen, saj njene pesmi v domovini do leta 1990 niso mogle izhajati. Knjigo je predstavil urednik zbirke prof. France Pibernik in avtorica spremne besede dr. Helga Glušič. Na predstavitvi knjige Karola Wojtiwe, sedanjega papeža Janeza Pavla II., poljskega pesnika in dramatika, Brat našega Boga (drama o umetniku, razpetem med slikarskim ustvarjanjem in delom za reveže) v galeriji Družina, je poleg prevajalca Klemena Piska in urednika Jožeta Faganela sodelovala skupina slovenskih bogoslovcev, ki so z uprizoritvijo te drame na poseben način spoznavali socialni nauk Cerkve, sami razpeti med strokovno vednostjo in izkušnjo študenta teologije ter osebno duhovniško poklicanostjo v slovenski, socialno čedalje bolj razplasteni družbi. Zadnjo nedeljo v mesecu novembru smo v prostorih Zavoda sv. Stanislava podelili denarne in knjižne nagrade najboljšim prispevkom, ki so prispeli na II. literarni natečaj Moj čopič je beseda, ki smo ga razpisali skupaj z Radiom Ognjišče. Na natečajni naslov je prišlo 133 prispevkov; nagrajena besedila ter odlomki drugih zanimivih zapisov so izšli v posebnem zborniku. Konec novembra smo sodelovali tudi na 15. slovenskem knjižnem sejmu. V okviru spremljevalnih prireditev knjižnega sejma smo se posebej predstavili z nekaterimi markantnimi knjigami iz našega programa. Predstavili smo knjige P. Mlakarja, Ples kot umetnost in gledališče-, J. Lenzenwegerja, M. Benedika idr., Zgodovina katoliške cerkve-, Zgodovina svetnikov, I; Leto svetnikov, I. del; B. Sajovica, Smuk skozi slovensko zgodovino-, J. Felca, Sova v krošnji. V Galeriji Družina smo predstavili redno zbirko 1999, ki je tudi tokrat prinesla pet knjig, bogato ilustrirane in vse trdo vezane, več kot 1000 strani in več kot 200 barvnih in črno-belih ilustracij. December 1999: V začetku meseca smo v prostorih Slovenskega gledališkega in filmskega muzeja v Ljubljani slovenski javnosti predstavili knjigo Pina Mlakarja Ples kot umetnost in gledališče. Knjiga je posvečena 90-letnici Pine Mlakar, v njej pa starosta slovenskih baletnih plesalcev obravnava zgodovino baletne umetnosti ter udeleženost baletnega Mlakarjevega plesnega para v njej (v slovenskih in evropskih okvirih). Po vsebinski plati pomembno širi in dopolnjuje problematiko del M. Vogelnik Sodobni ples na Slovenskem in H. Neubauerja Razvoj plesne umetnosti na Slovenskem, hkrati pa je nekakšna Mlakarjevo osebno pričevanje in umetniška oporoka, saj se pisec ne ozira samo v preteklost, temveč zavzeto izpoveduje svoja stališča o splošnih vprašanjih plesne umetnosti, njenih vrednotah in današnjem iskanju. Gre za reprezentativno, dokumentarno podprto in likovno izredno bogato opremljeno izdajo. V dvorani Celjskega doma v Celju pa smo priredili kulturni večer, ki je bil povezan s predstavitvijo redne zbirke 1999. Svoja vrata nam je prijazno odprla tudi Psihiatrična bolnišnica Idrija, kjer smo na "literarnem miklavževanju" predstavili nov roman pisatelja in psihiatra dr. Jožeta Felca Sova v krošnji. Pisatelj Felc v svojem novem delu Predstavitev novega romana pisatelja in psihiatra slo in tematsko dr. Jožeta Felca Sova v krošnji r 1 prepričljiv vpogled v čas tukajšnjih petdesetih let, ko je vsepovsod in vse nadzorovala, varovala in ujčkala silna nova socialistična oblast. Sodelovali pa smo ponovno tudi v Vidmu-Dobrepolje, kjer smo predstavili knjigo Frana Jakliča Vaška pravda. Občni zbor Mohorjeve družbe je bil v Celju pri Sv. Jožefu "na gričku" v prostorih novega lazaristovskega pastoralnega centra 8. decembra 1999. Zbrani so razrešili prejšnji odbor in izvolili novega, ki je postavil tudi novo vodstvo. Za predsednika so izvolili Jožeta Planinška. Februar 2000: Ob slovenskem kulturnem prazniku smo v prostorih Kulturnoinformacijskega centra MML predstavili knjigo Alojza Rebule Jutranjice za Slovenijo, nagrajenega romana z natečaja, ki smo ga razpisali ob 10. obletnici slovenske državne osamosvojitve. Knjiga pomeni estetsko vreden prikaz tistih strani novejše slovenske zgodovine, ki jih naši pripovedniki še niso dovolj izrazito predstavili, predvsem pa se niso ustvarili zadosti kritične razdalje do njih. Vzporedno smo predstavili tudi tretjo izdajo PascalovihMisli. Pascal v knjigi načenja temeljna bivanjska vprašanja, zlasti o človekovem odnosu do Boga. April 2000: V knjigarni Konzorcij smo ponovno predstavili knjigo Pina Mlakarja Ples kot umetnost in gledališče, ki je naletela na številne dobre kritike. Maj 2000: V začetku meseca smo v Frančiškanskem atriju v Ljubljani predstavili roman novogrškega pisatelja Nikosa Kazantzakisa Božji ubožec. Knjigo smo izdali skupaj z založbo Brat Frančišek. Roman o svetem Frančišku Asiškem je polnokrvna in razgibana predstavitev znamenitega svetnika zahodnega krščanstva, kakor ga dojema razgledan, nazorsko in ustvarjalni domišljiji odprt pravoslavec 20. stoletja. Predstavili smo tudi zgoščenko Pridi, Luč - Taizejski spevi. Razširjenost taizejskih spevov po vsem svetu kaže, da je ta preprosta in poglobljena molitev sodobnemu človeku, ujetemu v anonimni utrip časa, še posebej blizu. Tudi Slovenci so te speve lepo sprejeli, zato se je porodila želja, da bi jih posneli v slovenskem jeziku. Zgoščenka Pridi, Luč (prinaša devetnajst taizejskih spevov), ki vsebinsko sledi liturgičnemu letu, je nastala v tesnem sodelovanju s taizejsko skupnostjo, pri snemanju pa so sodelovali pevci in instrumentalisti iz vse Slovenije. V Trstu - Peterlinova dvorana - smo se udeležili podelitve nagrade Vstajenje, ki jo je prejela pesnica Milena Soukal. Udeležili pa smo se tudi letnega srečanja treh Mohorjevih družb, ki je bilo tokrat na Reki pri Št. Jakobu. Junij 2000: V sredini junija smo v Galeriji Družina predstavili knjigo Ljubim te in trpim - Pogledi na Cerkev v sedanjem svetu. Knjiga prinaša razmišljanja kar dvajsetih katoliških razumnikov: pet slovenskih in petnajst tujih. V svojih prispevkih razmišljajo o odnosu med Cerkvijo in njenimi verniki, ki si želijo in prizadevajo, da bi bila njihova Cerkev čim popolnejša duhovna in telesna navzočnost Kristusovega odrešenja v tem svetu. Avgust 2000: Sredi meseca je izšla šesta pesniška zbirka Franceta Pibernika timijana. September 2000: V Galeriji Družina smo predstavili knjigo Tirna GuenardaMočnejši od sovraštva, avtobiografijo gosta 19. vseslovenskega srečanja mladih v Stični. Knjiga pričuje o odpuščanju, ki je najzahtevnejše človekovo dejanje. POROČILO CELOVŠKE MOHORJEVE DRUŽBE ZA LETO 2000 Anton Koren Po uspešni obnovitvi Mohorjevega študentskega doma Korotan na Dunaju smo se v preteklem letu lotili se obnove hiše (doma) Knafljeve ustanove na Seilerstatte v samem središču Dunaja. Dom bo služil tudi kot bivališče študentom in profesorjem iz Slovenije (45 postelj) ter bo sedež na novo ustanovljenega Slovenskega znanstvenega instituta, ki naj bi postal središče znanstvene izmenjave med Avstrijo in Slovenijo. Tisti del hiše, ki bo na voljo študentom in profesorjem, bomo predvidoma obnovili do februarja 2001, prenovo celotne hiše pa bomo končali do konca leta 2001. Nato pa bo Knafljeva ustanova spet služila prvotnemu namenu: podpirati slovenske študente in na akademski ravni, ohranjati pomembno vez med Slovenijo in Avstrijo. Študentski dom Korotan že nekaj let uspešno deluje bodisi kot študentski dom, bodisi kot slovenski kulturni center v avstrijski prestolnici. Letos je dom razširil svoje delovanje še na hišo Koper v sosednji Bennogasse, kjer ima za študente in študentke v najemu eno nadstropje. Leta 1999 je bila Mohorjeva prisiljena prodati Modestov dom (glej poročilo v Mohorjevem Koledarju za leto 2000, str. 144, in DiD štev. 1, 1999, str. 4-5). Po številnih sejah odbora smo sklenili, da spet poživimo domovsko dejavnost v Slomškovem domu. Takrat še nismo bili prepričani, ali bomo s poživitvijo uspeli, toda že po prvem letu delovanja Slomškovega doma je jasno, da je bila odločitev pravilna. V domu je 35 slovensko govorečih dijakinj in dijakov, ki izključno obiskujejo Slovensko gimnazijo in Slovensko trgovsko akademijo. Dom je sodobno opremljen in vsaka soba ima svoj internetni priključek. Slomškov dom je seveda prevzel tradicijo jezikovnih počitnic za dijake iz Slovenije, ki so bile letos prvič v Slomškovem domu. Praznovali smo tudi 10. obletnico Mohorjeve ljudske šole, ki v celovški in širši javnosti uživa visok ugled kot kakovostna dvojezična šola. Na nedavni uvrstitvi najboljših ljudskih šol na Koroškem, ki jo je objavila revija News, je naša šola zasedla 2. mesto. Razveseljivo je tudi dejstvo, da imamo letos po nekaj letih spet dva prva razreda. Prav tako je naraslo število dijakov in šolarjev v našem zavetišču. Ker je bilo kar 50 prijav, smo ustanovili še dodatno skupino, tako da imamo v zavetišču zdaj tri skupine dijakov, ki so v popoldanski oskrbi v Mohorjevi hiši. Več ko pol leta smo v sodelovanju z reklamno agencijo Dolinšek, pripravljali novo marketinsko podobo za Mohorjevo. V skladu z Dome-nigovim spomenikom pred našo hišo je nastal nov razpoznavni znak (logotip). Poenotili pa smo tudi vse zunanje napise na naši hiši, vse štampi-ljke, pisemski papir in druge oznake. Tako se bodo zdaj vsi oddelki Mohorjeve predstavljali v enotnem designu. Sodobni čas prinaša s seboj vedno bolj prefinjeno računalniško tehnologijo, ki je za delovanje naše družbe velikega pomena. Zato v Mohorjevi hiši že dobro leto zelo uspešno deluje računalniško omrežje. V vsaki pisarni in na vsakem delovnem mestu je zdaj možen dostop do interneta; komunikacija med različnimi oddelki, kulturnimi organizacijami in drugimi ustanovami je s pomočjo omrežja hitra in lahka. V naslednjih mesecih pa bo Mohorjeva uredila tudi novo domačo stran na internetu, na kateri bomo predstavili vse oddelke in dejavnosti (naslov: www.mohorjeva.at). Na internetu pa že lahko obiščete domačo stran Mohorjeve založbe (www.mohorjeva.at) ter Mohorjeve ljudske šole (www.mohorjeva.at/sola). Radio Korotan, ki je oddajal slovenski program že dobri dve leti, bo moral prenehati delovati kot privatni radio, ker so bile ukinjene vse državne subvencije v ta namen. Obeta pa se sodelovanje z avstrijsko radiotelevizijo ORF in s tem naj bi bil tudi v prihodnje zagotovljen celodnevni slovenski radijski spored. Na velik odmev je naletela prireditev Klasika pri Mohorjevi. Trije vrhunski klasični koncerti v prvem tednu letošnjega avgusta so privabili številno poslušalstvo. Uspeh te prireditve in veliko zanimanje za tovrstne koncerte sta najboljše zagotovilo, da bomo v naslednjem letu na- Zastopniki treh Mohorjevih v Št. Jakobu v Rožu 25. maja na pripravljalnem srečanju ob 150-letnici Mohorjeve družbe daljevali s klasičnimi koncerti. Ob vsem tem pa se pripravljamo na 150. obletnico Mohorjeve družbe. Osrednja prireditev v Celovcu bo 21. septembra 2001. Knjiga - kot osrčje delovanja Mohorjeve družbe - ima pred novimi elektronskimi mediji odločilno prednost: je zelo obstojna in enostavna stvar. Edino, kar potrebuje človek za njeno uporabo, sta vid in veščina branja. Knjiga kot kulturna dobrina nas spremlja že 450 let in nič ne kaže, da bi jo mogli zamenjati ekrani in roboti! Mohorjeva založba je letos založila okrog 50 knjig, od tega sta približno dve tretjini v slovenskem in ena tretjina v nemškem jeziku oz. drugih jezikih. Med zanimivostmi, ki so izšle pri Mohorjevi v tujih jezikih najdemo tudi kitajski prevod Prešernovega Sonetnega venca. Veliko pozornosti so zbudile tele knjige: dnevnik Alojza Rebule, Ko proti jutru gre, knjiga Molitve, ki jo je kot kreativni vodja sooblikoval znani oblikovalec Be-nettonovih reklam Oliviero Toscani, ter nemška knjiga Petra Schuber-ta, Piave, ki govori o zadnjem letu prve svetovne vojne na zloglasni fronti ob italijanski reki ter o propadu avstro-ogrske monarhije. Knjigo želimo v naslednjem letu izdati tudi v slovenskem prevodu, saj dokumentira tudi precejšen del slovenske zgodovine. Veliko pozornosti v javnosti obetata zgodovinski knjigi: Andreas Moritsch (izd.) Koroški Slovenci. Bilanca 20. stoletja ter NS-Osterreich auf der Anklagebank avtorjev Alfreda Elsteja, Michaela Koschata in Hanzija Filipiča (to je knjiga o povojnem procesu proti nacionalnemu socialistu Frideriku Rainerju in soobtožencem leta 1947 pred vojaškim sodiščem v Ljubljani). Tudi na literarnem področju so nastale zanimive knjige: štirijezična antologija Literatura - brez mejä, ohne Grenzen, senza confini (Joži Strutz, Peter Rustja), Christine Nöstlinger (nadaljevanje zbirke Francevih zgodb); omeniti pa je treba se tale imena literarnih ustvarjalcev: Niko Küpper, Dolores Vieser, Ingeborg Bachmann in Johanna König. Zato upamo, da bo izbor knjig na Mohorjevi polici dovolj pester in privlačen v jubilejnem letu 2001 in dober začetek ob vstopu v 21. stoletje. MANJSINSKI TISK V ITALIJI . Andrej Bratuž Znano je, da v sklopu italijanske države živijo razne jezikovne in etnične skupnosti. Zato je pred dobrim letom italijanski parlament sprejel ustrezni zakon za zaščito teh manjšin, med katere spada tudi slovenska (seveda pa je zakon za našo narodno skupnost šel svojo zakonodajno pot in zadnje poletje ga je zaenkrat odobrila poslanska zbornica, čaka ga še pot v senatu. Vse te manjšine niso politično in kulturno enako zrele in razvite. Najbolj pa se kaže samozavset oz. razvoj že prej uradno priznanih manjšin, tj. Slovencev, južnotirolskih Nemcev in francosko govorečih prebivalcev Doline Aosta. Seveda imamo določeno stopnjo zavesti tudi pri naka-terih drugih skupnostih kot so Furlani, Okcitanci ali Sardinci. Te manjšine imajo poleg običajnega javnega, zlasti kulturnega delovanja, tudi svoj tisk. Pri tem je seveda treba dodati, da to ni razvidno povsod v enaki meri. Zato se bomo v naslednjih vrsticah zaustavili pri manjšinskem periodičnem tistku v Italiji s posebnim ozirom na tednike ali mesečnike. Če pogledamo na dnevni tisk, pa lahko takoj ugotovimo, da imata svoj dnevnik le dve manjšini, in sicer slovenska (Primorski dnevnik) in južnotirolska (Dolomiten). Vrsta izvestnih manjšin (npr. Albanci, Grki ali molizanski Hrvatje) pa imajo le občasne, sicer tudi pomembne in zanimive publikacije. VLOGA TEDNIKOV IN MESEČNIKOV Zaustavili se bomo ob nekaterih časopisih manjšin v severni Italiji. Seveda ne bomo tu pisali o tovrstnih slovenskih glasilih, ki jih itak dobro poznamo. To so npr. tednika Novi glas in Novi Matajur ali štirinajstdnevnik Dom. Južni Tirolci imajo med drugim verski tednik Sontagsblatt, ki je kot Novi glas član zveze katoliških tednikov FISC. Sicer pa bi se drugače malo več pomudili ob valdostanskem in okcitanskem glasilu. Naj morda še omenimo furlanski tednikFriuli (v preteklosti je bilo sicer več izrazito furlanskih glasil) kot npr. Patrie de Friul. Najprej tednik Le Peuple Valdotain, ki ga izdaja stranka Union Val-dotaine v Aosti. Poleg svoje glave prinaša prva dva osnovna člena stranke, ki med drugim poudarjata načela avtonomije, federalizma in sodelovanja med narodnimi skupnostmi v Italiji. Tednik je zanimivo urejen. Poleg uradnih sporočil in dokumentov stranke in deželne uprave, je tu ved- no kak pomemben članek načelne ali politične vsebine, nato prispevki kulturnega ali socilanega značaja, pa še komentarji in poročila krajevnega interesa, itd. Veliko skrb posveča tednik problemu frankofonije, tj. francosko govorečega sveta, kamor se tudi prišteva Dolina Aosta. List poroča občasno o zadevah drugih manjšin v Italiji. Tako je npr. zelo vidno pisal o sprejetju zakona za slovensko manjšino v poslanski zbornici. Naj še omenimo med revijami Nouvelles du Centre detudes franco-provencales René Willien iz kraja Saint Nicola, ki se posveča v glavnem domači etnografiji in vprašanju dialekta "patois" (ki se v našem svetu lahko primerja z beneškim ali rezijanskim govorom). LE PEUPLE VALDOTAIN wçc 14a * raxM on {«VCKVIJ j ( fi il' pçofitr ¿ îamujaiïauowal ,1a fíí?#¿v ÈenptUùk a» IVupm Glava glasila Le Peuple Valdotain iz Doline Aoste Pojdimo sedaj malo niže, v Piémont, kjer žive Okcitanci. Ta provensal-ska skupnost je morda še bolj pristona v južni Franciji v deželi Provansa (znana mesta so npr. Montpellier, Avignon idr.). V Italiji pa so Okcitanci v glavnem prisotni v pokrajini Cuneo. Okcitanci izdajajo mesečnik Ousita-nio Vivo. Že v glavi časopisa beremo značilno misel: "Aquel garda lo soa lenga, garda la soa arma" (Kdor čuva svoj jezik, čuva svoje orožje"). Okci-tanski mesečnik je pisan dvojezično, okcitansko in italijansko. Sicer pa v tudi prej omenjen tedniku iz Aoste zasledimo vedno nekaj člankov v italijanščini (zanimiv je sicer obratni primer bocenskega italijanskega dnevnika Alto Adige, ki ima tudi strani v nemškem jeziku). V tem listu lahko tudi beremo članke različne vsebine. Uvodnik je navadno načelne ali politične narave, vedno seveda v zvezi z njih manjšinsko oz. krajevno tematiko. Sledijo daljši ali krajši prispevki in članki z različnih področij. Ousitanio Vivo piše precej tudi o še večji okcitanski skupnosti v Franciji ker sta pravzaprav njih kultura in jezik (langue d'oc) dosegli svoj višek v srednjem veku v času znanih trubadurjev. Politični del lista vodijo predstavniki Okcitanskega avtonomističnega gibanja (MAO). Tudi na Sardiniji imajo nekaj svojega tiska v domačem jeziku. Časopisi in revije pa so navadno v glavnem v italijanskem jeziku. Omembe vredna je kulturna revija Sesuja iz Sassarija. Sicer pa tu sardinski jezik še čaka na dokončno jezikovno poenotenje. To je seveda le nepopoln zasek iz manjšinskega periodičnega tiska v Italiji. Je pa lahko vseeno zanimva podoba tega, kar izdajajo danes nekatere izmed številnih narodnih oz. jezikovnih skupnosti v Italiji. MUČNA PARLAMENTARNA POT ZAŠČITNEGA ZAKONA A.T. Italijanski parlament je v pičlem letu sprejel dva zaščitna zakona za jezikovne manjšine, katerih usoda se je vlekla več desetletij. V mislih imamo namreč zakon o zaščiti dvanajstih tako imenovanih zgodovinsko prisotnih jezikovnih manjšin v Italiji, pobudo za katerega so dali nekateri poslanci že pred dvajsetimi leti. Potem ko ga je leta 1998 končno odobrila poslanska zbornica, pa se je z njim nepričakovano zataknilo v senatu, čeravno v njem levosredinske stranke razpolagajo z znatno večjo večino kot v poslanski zbornici. To dejstvo je upravičeno razburilo zavedne kroge najbolj številnih jezikovnih manjšin, ki so novembra organizirali mogočno protestno zborovanje v Vidmu, ki sta ga med drugimi odločno podprli videmska škofija in univerza, kar je bilo odločilnega pomena za njegovo odobritev v senatu še pred koncem leta 1999. Gre za zakon z datumom 15. decembra 1999, št 482, ki je bil objavljen v Uradnem listu (splošna serija št. 297) 20. decembra istega leta. Ker gre za temeljni okvirni zakon, so v njem navedene vse doslej splošno znane jezikovne manjšinske skupnosti: albanske, katalonske, germanske, grške, slovenske in hrvaške, franko-provansalske, furlanske, ladinske, okcitanske in sardinske. S tem pa ni rečeno, da se bodo pripadniki vseh omenjenih skupnosti v enaki meri poslužili zaščitnih določil tega zakona, ker nekatere od le-teh že danes uživajo večje zaščitne ugodnosti, kot jih predvideva ta okvirni zakon. Med temi manjšinami so vsekakor nemška v bocenski pokrajini, francoska v Dolini Aoste in slovenska na Tržaškem in Goriškem. Večdesetletna zahteva Slovencev v Italiji po globalnem zaščitnem zakonu ima svoje upravičene zgodovinske in mednarodnopravne politične razloge. Zato lahko samo bistveno dopolnjuje omenjeni zakon št. 482/99, ne pa da bi ga nadomestil, kot demagoško zagovarjajo nekateri kratkovidni pripradniki manjšine. Takšno je zaenkrat trenutno stanje v zvezi s sprejemanjem zaščitnega zakona za Slovence v Italiji. Ne gre namreč za to, da bi omalovaževali dejstvo, da je glavna veja parlamenta spravila, čeprav po večmesečnem obotavljanju in stalnem odlašanju, pod streho kompromisno besedilo zakona, ki ga manjšina še desetletja zahteva. Naši mediji so v vsem tem času sproti in izčrpno poročali o mučnem postopku zakona v parlamentarnih komisijah in težavnem vsklajevanju stališč zlasti med vladnimi strankami leve sredine, zato ne bomo tu tega obnavljali. Vendar je potrebno s tem v zvezi podčrtati nekaj dejstev in ugotovitev, ki nam bodo morda pomagale razumeti, od kot izvirajo razna nasprotovanja sprejetju pravičnega in nedvoumnega zaščitnega zakona za slovensko manjšino v Italiji, edino od treh obmejnih manjšin, ki imajo za sabo matični narod in torej živijo v več ali manj tesnih odnosih z njim. Najprej je potrebno poudariti, da splošna miselnost, ne samo brezobličnih mas, temveč tudi srednje izobraženih krogov in s temi povezanih javnih inštitucij, z nerazumevanjem gleda na posebne družbene in jezikovne skupnosti, češ da zahtevajo zase posebne pravice. V primeru slovenske manjšine pa je bilo (in je verjetno še) javno politično mnenje zlasti na obmejnem območju pogojeno z dogajanji med drugo svetovno vojno in po njej. V tej luči so videli v zaščiteni manjšini nevarnost za italijanstvo mest ob vzhodni meji (beri Trst in Gorica). V ta kontekst so politiki spretno vključili vprašanje istrskih in dalmatinskih beguncev in njihovih zahtev po vrnitvi nekdanjega njihovega premoženja. Da dolga desetletja ni bilo resnične poltične volje po rešitvi odprtih vprašanj dokazuje dejstvo, da so se stiki in razgovori z osrednjimi rimskimi oblastmi o tem vprašanju začeli že tam okrog leta 1970. Po sklenitvi Osimskega sporazuma je vlada celo imenovala posebno mešano komisijo, ki naj bi pripravila tla zaščitnemu zakonu. Po treh letih delovanja oziroma sestajanja se je ta Cassandrova komisija razšla, ne da bi sprejela kakšne skupne zaključke. Bilo je nato več poskusov za sprejem zaščitnega zakona, a razprava ni šla dlje od ustavne komisije poslanske zbornice, ker so medtem padle vlade, čemur je sledil razpust parlamenta. Šele z nastopom levosredinskega zavezništva okrog Oljke v začetku devetdesetih let pod vodstvom Romana Prodija je slovenska manjšina dobila zagotovila glede pozitivne rešitve njene problematike. Velika protestna manifestacija na Trgu sv. Antona v Trstu v prid zaščitnega zakona Slovenci smo se tako v dobri veri zanašali na omenjena zagotovila in leta 1993 pripravili prvo skupno besedilo zaščitnega zakona. Leta 1996 je bil obnovljen italijanski parlament, a med manjšinskimi komponentami ni bilo več tiste prvotne volje po izoblikovanju skupnega zakonskega besedila. SSk je zato sklenila, da po valdostanskem poslancu Caveriju samostojno vloži osnutek, ki je v bistvu odražal onega iz leta 1993, ki ga pa slovenske leve komponente niso več podpirale. Zato je v njihovem imenu vložil močno spremenjeno besedilo poslanec Levih demokratov Di Bisceglie. Dejstvo pa ostaja, da je bil Caverijev osnutek osnova poslancu Ma-selliju za oblikovanje neke vrste poenotenega besedila. Drugo dejstvo pa je, da je D'Alemova vlada politično poverila nalogo eksponiranima predstavnikoma tako imenovane slovenske levice, naj skupno z Masel-lijem oblikujeta takšen zaščitni zakon, ki ne bi vznemiril širokih italijanskih krogov in obenem zadostil obveznostim in drugim zagotovilom italijanske države do Slovenije in evropskih inštitucij. Zato so ju motile vse kritične pripombe in dopolnila, ki jih je postavljala stranka Slovenske skupnosti, zlasti še zahtevi po poimenovanju vseh občin, v katerih naj veljajo zaščitne norme, in o zajamčenemu predstavništvu manjšine v izvoljenih telesih, vključno v parlamentu. Kot vemo, je poslanska zbornica 12. julija 2000 izglasovala besedilo zaščitnega zakona brez sprejetja pravkar omenjenih zahtev, poleg drugih nedorečenosti in dvoumnosti. Zaradi tega zakon ne "zadovoljuje" nikogar, vendar kljub temu predstavlja nekako pravno in politično osnovo, ki jo bo morala manjšina pametno, a odločno izkoristiti v svoj prid. Za zakon je glasovalo 200 poslancev strank leve sredine in komunistov ter še nekaterih drugih manjših skupin. Proti so glasovali 104 poslanci Pola svoboščin, večina poslancev Severne lige pa se je vzdržala. Zakon ima 29 členov. Da postane res veljaven državni zakon, ga mora brez sprememb potrditi še senat. Napovedujejo, da bi se to moralo zgoditi meseca oktobra ali novembra 2000. Šele takrat ga bo predsednik republike podpisal in ukazal objaviti v Uradnem listu. Na podlagi analiz SSk opozarjamo na nekatere značilnosti in pa probleme, ki jih postavlja sedanje besedilo. Zaradi njih smo kljub zavesti, da je poslanska zbornica opravila pomembno delo, zaskrbljeni in zagrenjeni. Zavedamo se namreč, da bi lahko imeli veliko boljši zakon, če bi se zanj zlasti levica, ki ga je imela v programu ves povojni čas, bolj zavzela, a tudi če bi manjšina nastopala enotneje in kot subjekt. V 1. členu je govor o "italijanskih državljanih, ki pripadajo slovenski jezikovni manjšini", kar pomeni, da je zaščitni zakon namenjen predvsem posameznikom, ne pa naši narodni skupnosti. Tako uvodna defini- cija lahko vpliva na morebitna pravna tolmačenja o konceptu individualnih ali kolektivnih pravic, kar lahko ima temeljite posledice v praktičnem izvajanju zakonskega besedila. Člen 2 želi dati besedilu načelni evropski navdih. Člen 3 določa tako imenovano paritetno komisijo, v kateri naj bi bilo deset italijanskih in deset slovenskih predstavnikov. Vendar je del "slovenske polovice" komisije, ki ga imenujejo italijanski javni organi, izraz političnih odločitev teh organov in njihove večje ali manjše naklonjenosti slovenski manjšini, zato ni nikjer rečeno, da bodo ti predstavniki zastopali resnične interse in želje naših ljudi. SSk je tu predložila amandma, s katerim je predlagala, da bi italijanske oblasti izbrale slovenske zastopnike med tistimi, ki bi jih predlagale naše organizacije, vendar je bil predlog le delno sprejet, in sicer v 2. odstavku pod črko B), kjer je govor o štirih predstavnikih (krovnih) organizacij, ki jih imenuje deželni odbor Furlanije-Julijske krajine. SSk je predlagala tudi, naj se že v zakonu zapiše, da bo delovanje komisije potekalo tudi v slovenščini, a zbornica tudi tega predloga ni sprejela. Člen 4 je seveda najbolj vprašljiva točka zakona. SSk je predlagala, naj vsebuje seznam 36 občin, v katerih žive Slovenci, kakor je bila tradicija od Cassandrove komisije dalje in domena manjšinskih komponent v doslej predloženih osnutkih. Namesto tega je zbornica odobrila skrajno ohlapno določilo, po katerem se zakon izvaja v občinah, v katerih zaprosi za njegovo izvajanje vsaj 15% volilnih upravičencev ali ena tretjina občinskih svetovalcev. Tak seznam je treba naknadno odobriti še z odlokom predsednika republike. Od tega seznama bo odvisno izvajanje klasičnih jezikovnih pravic, ki jih predvidevajo členi 8, 9 in 10. Jasno je, da bo tu prišlo do vseh mogočih pritiskov in političnih špekulacij nasprotnikov slovenske manjšine in torej napetosti med ljudmi. SSk je poskušala ublažiti rizični naboj tega člena s podamandmajem, po katerem naj bi zadostovala petina občinskih svetovalcev. Kazalo je, da bo obveljalo kompromisno stališče o četrtini občinskih svetovalcev, na koncu pa je očitno vladajoča koalicija popustila in pristala na skrajno omejevalni in problematični odstotek. Gre poudariti, da se je poslanec Menia pohvalno izrazil o takem členu in prav zaradi tega umaknil svoj amandma z enako vsebino! Člen 5 načelno priznava štirijezičnost Kanalske doline in pravice nemško govorečih prebivalcev. Člen 6 govori o sestavi skupnega besedila vseh določil, ki v Italiji zadevajo slovensko manjšino. Člen 7 ureja dejanje in vračanje slovenskih imen in priimkov, glede česar je nekaj novosti uvedel že okvrini zakon o jezikovnih skupnostih. Člen 8 obravnava pravico do rabe slovenščine v stikih z javno oblastjo. Že tu se pričenjajo nejasnosti zavoljo nedorečenosti člena 4, saj ni povsem jasno, v kakem medsebojnem razmerju se postavljata člena 4 in 8. Ni, recimo, jasno, kateri organi bodo izdajali dvojezične izkaznice. Na eni strani se omogoča ali, bolje rečeno, zagotavlja italijanskim prebivalcem Devina-Nabrežine, Zgonika, Repentabra in Doline, da bodo dobili po svoji želji le italijanski dokument, po drugi strani pa se ne jamči Slovencem iz Trsta in Gorice, a tudi iz drugih občin, da bodo imeli dvojezične izkaznice! Vse skupaj pa se postavlja v nasprotje še s členom 28, ki pravi, da ni mogoče znižati ravni zaščite, kakor izhaja iz Londonskega memoranduma in Osimskega sporazuma. Sem sodi tudi obvezno izdajanje dvojezičnih dokumentov v Zgoniku, na Repentabru, v Devinu-Nabrežini in Dolini, zato si ni mogoče predstavljati, kako naj bi te občine izdajale enojezične izkaznice in pri tem ne kršile člena 28. Če bi se pri tem pojavila teza, da gre za unilateralno ukinjanje prakse splošnih dvojezičnih dokumentov v štirih navedenih občinah na Tržaškem, bi bilo treba to tezo jasno in brezpogojno zavrniti, saj je pravno nevzdržna in prav na podlagi mednarodnih dogovorov Slovenija izvaja na svojem teritoriju, poseljenem tudi z Italijani, splošno dvojezičnost v vseh osebnih dokumentih in nasploh v vseh aktih javne uprave, katerekli stopnje. Ob členu 8 je SSk seveda predlagala, naj se pravica do rabe slovenščine v stikih z upravnimi oblastmi izvaja v 36 občinah, kjer prebivajo Slovenci, glede tako imenovanega "okenca za Slovence", ki naj bi delovalo le v Trstu, Gorici in Čedadu, pa je SSk predlagala, naj bi ga uredili vsaj še na Trbižu in Miljah, ob tem pa naj bi bilo več izpostav. Velja poudariti tudi, da je "okence za Slovence" tipičen primer individualne pravice, ki jo bodo izvajali posamezniki pač po svoji dobri volji in uvidevnosti. Člen 9 govori o pravici do rabe slovenščine v izvoljenih telesih. Tudi to pravico bodo lahko uživali le predstavniki tistih organov, ki bodo vključeni v seznam po členu 4. Člen 10 - ob 3. odstavku člena 8 - predvideva tipične kolektivne pravice, to je rabo slovenščine pri javnih napisih in smerokazih, v toponoma-stiki. Uživanje te pravice bo odvisno od predloga paritetne komisjie, mnenja ustanov in končnega odloka predsednika deželnega odbora. SSk je tudi tu predložila amandma s seznamom občin, vendar tudi v tem primeru odobreno besedilo odlaga v nedogled sprejemanje zadevnih sklepov. Naslednjih pet členov se ukvarja s šolstvom. Člen 11 upošteva nova šolska določila in zahteve manjšine, sprememba določila o slovenski materinščini šolnikov pa je dejansko manj huda od tega, kar se zdi na prvi pogled. Nejasna je vsota za učbenike. Člen 12 uvaja dvojezično šolstvo v videmski pokrajini v obliki, kot je to zahtevalo tamkajšnje prebivalstvo. Ni pa predvideno, da bi se kdaj, pa čeprav v daljni prihodnosti, tam uveljavil tak slovenski šolski model, kot velja v Trstu in Gorici. Glede podržavljenja dvojezičnega šolsekga centra v Spetru pa ni jamstev za zaposlitev sedanjega osebja, kot je to, recimo, predvideno pri glasbenem šolstvu. Člen 13, ki govori o šolski upravi, upošteva reformo, ki med drugim odpravlja pokrajinska skrbništva. Najvišji slovenski šolski uradnik ima pristojnosti glede osebja, ne pa glede izredno pomembne didaktike in programov. Tudi člen 14. upošteva reforme, kar se pozna že pri imenu deželnega zavoda za izpopolnjevanje šolnikov, ki pa za Slovence ne bo samostojen, temveč le oddelek skupne deželne ustanove. Člen 15, ki naj bi podržavil naše glasbeno šolstvo, je osvojil zamisel o sekciji konservatorija Tartini in ne o samostojnem zavodu. Zavrnjene so bile zahteve SSk o večji avtonomiji slovenskega oddelka. Predvideno finančno kritje omogoča nastavitev le skromnega števila šolnikov. Členi 16-18 govorijo o kulturnem življenju in državnih prispevkih, ki pa so glede SSG nejasni. Člen 19 o vračanju kulturnih domov, ki nam jih je odtujil fašistični režim, je v preteklih mesecih vzbudil že dovolj polemik, saj je pri njegovi izvolitvi odigral klavrno vlogo del naše levice. Sedanja formulacija jasno kaže na dolgotrajnosti in težavnost uresničevanja določil. V členih 20 in 21 je potrjena načelna zahteva po varstvu slovenske kulturne dediščine in po sovplivanju manjšine na izbire glede tega ter glede prostorskega načrtovanja. Izredno pomembno, a finančno šibko podprto je določilo o prispevkih za gospodarski razvoj slovenskih občin v videmski pokrajini. Člen 22 je kljub številnim zaprekam v času postopka priznal Sindikat slovenske šole in morebitne podobne sindikalne organizacije. Člen o vlogi Združenja slovenskih športnih društev v Italiji pa je izginil. Člen 23 v drugačni formulaciji osvaja dolgoletno zahtevo SSk o preganjanju narodnostne nestrpnosti. Medtem ko je treba o členu 26, ki naj bi zajamčil zastopstvo Slovencev v poslanski zbornici in senatu, ugotoviti, da je zgolj programske vsebine, so preostali členi skepnega in tehničenga značaja. Pri tem pa je treba podčrtati pomen člena 28, ki potrjuje nedotakljivost že uveljavljenih ukrepov (ne pa tudi vseh zapisanih, a neizpolnjeni določil!) v korist manjšine. SLOVENIJA SE POSTOPOMA PREPOZNAVA V znamenju neusklajene pomladne strani Janez Povše Minulo leto je bilo za mlado državo Slovenijo tudi razmeroma uspešno. Dejstvo je, da je naša matična domovina med vsemi državami v prehodu, se pravi tistimi, ki so pred desetimi leti na novo ubrale pot demokracije, s svojim gospodarskim razvojem med prvimi, če že ne sploh na prvem mestu. To dokazuje, da je kar tradicionalno prepričanje v marljivost in učinkovitost slovenskega človeka več kot utemeljeno. Prav zaradi tovrstne uspešnosti poteka približevanje k Evropi po načrtu, čeprav po drugi strani bližina balkanskega kotla in razmer v Zvezni republiki Jugoslaviji deluje v nasprotno smer, ki za Slovenijo ni ugodna. Zanimivo je, da uspešno gospodarstvo in ekonomija kljub svojemu velikemu vplivu za splošno vzdušje vendarle nista tolikanj pomembna, da se ne bi Slovenija v prvi vrsti ukvarjala s svojim političnim življenjem in opredelitvami. Kot rečeno, igrajo ugodne gmotne razmere še kako pomembno vlogo v političnem dogajanu, kljub temu pa slednje dosega nemara kar prevelike razsežnosti. In v takšnem tonu je potekalo tudi zadnje leto, ki se je ujelo z rednim zaključkom tekoče zakonodajne dobe. Prejšnja jesen je bila obeležena z beatifikacijo Antona Martina Slomška, gre na vsak način za več kot dragocen dogodek, ki bo Sloveniji izdatno pomagal na poti v Evropo, potem pa je značilna spolitiziranost trajala ves čas do priprav na nove parlamentarne volitve. Notranje politično življenje se je temu primerno stopnjevalo, medtem ko je prišlo do sprememb tudi v širšem okolju. Volitve v Avstriji so povzdignile Jorga Hai-derja, Hrvaška se je po Tudjmanovi dobi odločila za premik v evropsko parlamentarno demokracijo. Iz Avstrije se je pritisk na Slovenijo močno povečal, s strani Hrvaške je zavel nov veter, ki obeta premostitev odprtih problemov z vzhodno sosedo. Celotno leto je pravzaprav potekalo v enem samem znamenju: ali bo slovenski levici uspelo še naprej ločevati pomladne stranke, ali se bodo slednje vendarle povezale in na ta način prekinile "kontinuiteto", ki je pri srcu levici, pri čemer velja spomniti na tako rekoč matematično razpolovljeno slovensko volilno telo. Kot je znano, so prejšnje volitve dale v parlamentu popolnoma izenačen rezultat, 45 poslancev proti 45 poslancem. Vse o razmerah povedo zadnji meseci, ko je najprej prišlo do združitve Slovenskih krščanskih demokratov in Slovenske ljudske stranke v eno samo stranko in so se takoj pokazali učinki tako povezane pomladne strani. Pomladna stran v navezavi z imenom Koalicija Slovenija je izvolila svojega mandatarja dr. Andreja Bajuka ter dobila svojo vlado. Tik zatem je združena stranka SLS+SKD Slovenska ljudska stranka dogovor razdrla ter skupaj s slovensko levico izvedla tisto ustavno spremembo, ki tudi za nove volitve potrjuje le nekoliko spremenjen proporcionalni volilni sistem. Slednji ne omogoča učinkovitega pomladnega nastopa in praktično daje zmago v roke levici. Tovrsten razpad pomladnih strank je bil seveda pravi pravcati šok in to ne samo za pomladno stran, ki se je na ta način zaobrnila v smer ostrih medsebojnih sporov, prepirov in delitev. Toda v kolikor slovenski prostor pogledamo nekoliko natančneje, so razlogi za takšen potek dogodkov globlje narave, verjetno izhajajo iz posebnosti slovenskega značaja oziroma zgodovine. V desetih letih, kar Slovenija po polstoletnem premoru ponovno živi v demokraciji, se je pokazalo nekaj značilnosti, ki so slej ko prej del splošne slovenske miselnosti. Slovenski človek si je demokracijo predstavljal drugače, na vsak način zelo po svoje. V širšem smislu si je ne zamišlja kot vsakodnevno odprto soočenje ene in druge strani, pozicije in opozicije. Pokazalo se je, da se mu zdi takšno vzdušje preostro, v njem vidi nerazumen prepir, ki ni v interesu države. Tukaj navedena značilnost, ki prav gotovo izhaja iz zgodovine, ko je bilo nujno zaradi zunanjih gospodarjev živeti ne preveč izpostavljeno in tiho, je odigrala in še odigrava v političnem življenju Slovenije odločilno vlogo. Druga slovenska posebnost, spet pogojena z zgodovino, je v vsekakor presenetljivem prepoznanju, da je slovenski človek povojno enopartijsko obdobje razmeroma zelo dobro prenašal. To bi se ujemalo z že prej navedenim dejstvom, da je imel v zgodovini vselej tega ali onega zunanjega gospodarja, ki se mu je moral prilagoditi, da bi potem nekako zase, znotraj vnešenih pravil živel svoje čim bolj mirno življenje. Zaradi vsega tega ni presenetljivo, da je v slovenskem prostoru v zadnjih letih močno zaživelo prav nostalgično oboževanja povojnega časa, pa čeprav je bil slednji komunistično organiziran. Slovenska politična levica ima zato razmeroma dosti pristašev, poleg tega spretno izrablja prvo nacionalno značilnost iz sicer s stalnim opozarjanjem na nevarnost "prepiranja" in nesmotrnost "kreganja", s čimer je vsaka resnična opozicija s pomladne strani onemogočena zaradi svoje domnevne nasilnosti. Podobno prepričljivo zato učinkujejo pozivi h "kontinuiteti", se pravi preobraženemu nadaljevanju povojnega obdobja, ki je bilo vendar uspešno, mirno, urejeno ter zagotovo boljše od sedanjega. In za vzdrževanje "kontinuitete" je idealna tista politična oblika, ki se ji pravi koalicija najmočnejše leve stranke z eno od pomladnih strank, kar je bilo v Sloveniji veljavi celih zadnjih osem let. Zaradi tukaj orisane politične miselnosti slovenskega človeka je tudi jasno, kako težko se pomladna stran celovito in enovito organizira in kako lahko zapada v prepričanje svojega ločenega nastopanja. Slovenija je torej na razpotju, ali pa si mora to razpotje šele zaslužiti. Razpotje je v odločitvi med "kontinuiteto" in novim, pri čemer prvo pot pooseblja slovenska levica, drugo pa slovenska pomlad. V kolikor je pomladna stran razbita, možnosti za razpotje sploh ni in "kontinuiteta" se nadaljuje. V tem smislu je očitno, da je pomladna stran tista, ki lahko omogoči hitrejši obrat v prihodnost in v vse, kar je novo, medtem ko ima slovenska levica ves interes, da ohranja stvari čimdlje na ravni povojnih vrednot. To predvsem pomeni, da je leva stran še vedno večvredna od pomladne, ker je tako zapisano v dogodkih druge svetovne vojne; to nadalje pomeni, da je Cerkev in vero upravičeno potiskati še naprej na rob družbe; in slednjič to pomeni, da je najbolj koristno politično misliti čim bolj vsedržavno enotno in sporazumno opustiti misel na odločno opozicijo. Najbolj obremenjujoča dediščina tovrstne usmeritve je seveda v dejstvu, da imamo Slovenci še vedno dvoje zgodovin, zgodovino zmagovalcev in zgodovino premagancev in vsled tega ogromne, če že ne kar nepremostljive notranje razdalje. Ne nazadnje naj bi tudi imeli tovrstne notranje razdalje, toda zaradi njih je Slovenija šibka navzen, prepad-ne notranje ločitve onemogočajo zares učinkovit zunanji naStop. Približno takšno je stanje in dokler pomladne stranke politično ne bodo našle skupnega jezika, se ne more nič bistvenega spremeniti. Vse naštete značilnosti bodo namreč še naprej obstajale, v kolikor bo pomladna stran s svojo neenotnostjo nadaljevala. Zaradi tega je prav gotovo umestno, da bi se ob vseh zadnjih dogodkih pomladna politika zamislila in pretehtala razloge, zakaj se tudi pred najnovejšimi volitvami ni mogla odločiti za skupen in povezan nastop. Kot rečeno, so dejavniki za sedanje stanje v Sloveniji globlji in nemara ne tako hitro odpravljivi. Majda Artač Sturman Adventna pesem Razdejanje vetra na obrobju gmajne. Sneg v kotanjah se izteka v čas pričakovanja. Gazim gmajno, gazim travo, ki ožgana od poletja trudna lega v zavetje leta. Na obzorju Novo se poraja. Tiho, voljno v brezvetrju sameva moja kraška gmajna. V SPOMIN MILKU CIBICU Zorko Harej Milko Cibic spada v vrsto zborovodij in orga-nistov, ki so z delom in zgledom ohranjali slovensko pesem in slovensko besedo na Primorskem. Njihovo delo je bilo zlasti pomembno v dobi fašizma, ko je naša beseda našla zavetje v cerkvi in tam preživela hude čase med obema vojnama. Milko Cibic se je rodil 11. septembra 1909 na Proseku, kjer ima slovenska kultura globoke korenine. Prvi podatki o delovanju cerkvenega zbora v tej vasi so iz leta 1864. Po zgledu Slavljanske čitalnice, ki je nastala v Trstu 1852, nekaj let kasneje je nastala čitalnica tudi na Proseku. Zanimivo je, da je pevski in dramski odsek vodil Anton Hajdrih, avtor znamentih moških zborov, pevovodja ter vodja in član po vsej Primorski znanega moškega kvarteta. Po njegovi smrti 1.1878 je delo v čitalnici zamrlo. Po nekaj letih so ga obudili mladi Prosekani na pobudo Ivana Nabregoja, deželnega in državnega poslanca in Ivana Gorjupa, ki je kot predstavnik Slovencev v občinskem in deželnem svetu organiziral kmete in prosvetna društva. V tej vnemi je 1. 1887 nastalo pevsko društvo A. Hajdrih, 1. 1903 Godbeno društvo in 1910. Klub dramatičnih diletantov. Zbor Hajdrih je vse do prve svetovne vojne pel tudi v cerkvi, zlasti ob slovesnostih. Po njej so kulturno delo obnovili, vendar je bil fašistični pritisk vse hujši, tako da se je sredi 20. let javno delovanje prenehalo. Pevci zbora A. Hajdrih so se začeli zbirati pri Cibičevih in tu je mladi Milko začel svojo zborovodsko pot. Cibica sem dobro poznal, ker je bil prisoten, če je le mogel, na vseh cerkvenih, kulturnih in javnih prireditvah, sploh povsod, kjer se je slovensko pelo. Ko je bilo potrebno, je tudi pomagal kot pevec, pevovodja ali organist. Ce pomislimo, da je začel s pevovodskim delom 1927, moremo upravičeno reči, da je bil Milko Cibic eden stebrov slovenske pevske kulture na Tržaškem. Za ljudi kakor je bil Milko Cibic, je petje v zboru nuja, vsakdanja hrana, dom lepih ur in zatočišče v težavah. Milko Cibic Prvi pouk v glasbi je Cibic prejel od svojega strica Draga Cibica. V letih 1923-24 je obiskoval glasbene tečaje v Ciril-Metodovi šoli v Trstu. Nato je bil v šoli znanega glasbenega pedagoga in skladatelja Viktorja Sonca, ki je učil privatno, potem ko je bila 1. 1923 Glasbena matica razpuščena. Že kot fantič je igral čelo v domačem orkestru in pel v zboru Hajdrih. Leta 1929 je prevzel zborovodstvo in orglanje v cerkvi v Sv. Križu pri Trstu. V letih 1934-36 je bil konfiniran na otoku Ventotene blizu Neaplja, kjer je slovenske fante učil slovenske pesmi. Po vrnitvi je bil spet v Sv. Križu do 1. 1940, ko so ga z očetom in bratom zaprli v tržaški zapor Coroneo. V letih 1942-43 je bil v posebnih bataljonih. Po vojni je pomagal obnavljati zborovsko petje na Tržaškem. Vodil je mešani pevski zbor pri domači prosveti na Proseku in nadaljeval svoje delo v Sv. Križu. Leta 1957 je postal organist in pevovodja doma na Proseku, kjer je ostal do nekaj mesecev pred smrtjo, ko je 28. novembra 1999 umrl. Ostal nam bo v mislih in srcih kot nadarjen organist in zborovodja, dober poznavalec slovenskih pesmi, vljuden in ljubezniv človek, navezan na domače kraje in ljudi. Majda Artač Sturman Božični akvarel Medli popoldnevi kopnijo v sončnih pramenih, ki božajo gmajne. Nova upanja sijejo v božični čas. KULTURNI DELAVEC VLADISLAV KRALJ Martin Jevnikar V Milwaukeeju v ameriški zvezni državi Wisconsin je 8. januarja 2000 umrl slovenski kulturni delavec, režiser in igralec Vladislav Kralj, ki je bil tesno povezan s Trstom in Primorsko. Rodil se je 4. septembra 1908 pri Sv. Ivanu v Trstu, kjer je bil oče Ivan policijski nadzornik. Družina je bila številna, saj je imel Vladislav 6 bratov in 6 sester, med njimi sestro Elviro, gledališko igralko, in brata Dimitrija, sokol-skega organizatorja. Osnovno šolo je začel v Trstu in jo končal v Mariboru, kamor se je družina preselila po prvi svetovni vojni. Gimnazijo je obiskoval na državni realki v Mariboru in 1928 maturiral. Dve leti je nadaljeval študij na Ekonomski komercialni šoli v Zagrebu, potem je dobil službo v Mestnih podjetjih v Mariboru. Sodeloval je v dramskih odsekih Sokola in v primorskem emigrantskem društvu Nanos. Po nemški zasedbi Maribora v drugi svetovni vojni so družino izgnali v Ljubljano, njega pa so odpeljali v taborišče Osten-graben v Nemčiji, od tam pa v Gardelegen (Slezija), kjer je delal v tovarnah motornih vozil. Po vojni se je vrnil v Slovenijo in dobil službo na občini Kranj. Tukaj je spoznal svojo bodočo ženo Izabelo in skupaj sta pobegnila v Trst, ki ga je upravljala anglo-ameriška Zavezniška vojaška uprava. Oba sta dobila službo na takratni radijski postaji Trst II., ki so jo upravljali zavezniki in je oddajala v slovenščini. Kralj se je tukaj uveljavil kot igralec in režiser številnih radijskih iger in javnih nastopov na Repentabru in v Avditoriju. Tu je za Slovensko dobrodelno društvo organiziral in režiral predstave: Anton P. Čehov, Snubač (19. novembra 1950), Josip Stolba, Stari grehi (1. aprila 1951), Somerset Maugham, Sveti plamen (9. maja 1951). Vladislav Kralj z ženo in hčerko Z ženo Izo, ki je tudi nastopala v radijskih igrah in prireditvah na prostem, sta se 1951 preselila v ZDA. V New Yorku sta v fari sv. Cirila zbrala slovensko igralsko skupino, ki je priredila vrsto nastopov tudi po odhodu Kraljev. Že avgusta 1952 sta odšla v Milwaukee, kjer se je Kralj zaposlil v industriji, prosti čas pa je - tudi po upokojitvi - posvetil slovenski skupnosti. Dolga leta je bil načelnik dramatskega odseka Slovenskega dobrodelnega društva Triglav, za katero je zrežiral številne dramske prireditve, tudi veseloigro Pri belem konjičku, katere dejanje je prestavil k Blejskem jezeru. Dalje Molierovo komedijo Namišljeni bolnik, veseloigro Frana Lipaha Glavni dobitek. Od 1963 sta pripravljala z ženo tedensko radijsko oddajo (sobota od 9. do 10. ure). Po ženini smrti decembra je njeno mesto prevzela hči Izabela. Izabela se je rodila v Miwaukeeju in se je že v rani mladosti posvetila baletu. Nastopala je kot baletna plesalka in še vedno vodi svojo baletno skupino. Poučevala je balet na univerzi v Wisconsinu - Milwaukee, kjer še vedno predava. Za požrtvovalno delo je dobil Vladislav Kralj veliko priznanj in pohval. Omenili bomo samo priznanja, ki so jih dali Slovenski ameriški radijski klub v Chicagu, Slovenska narodna podporna jednota, Slovensko kulturno društvo Triglav in radijska postaja WYMS v Milwaukeeju ter Award of Artistic Merit, ki ga je dala univerza iz Wisconsin - Milwaukeeja leta 1994 za lepo uspeli Slovenian Arts Program. SLOVO OD CIRILA TERPINA D.M. V četrtek, 17. februarja 2000, je glas velikega zvona na števerjanskem zvoniku oznanil žalostno novico o nenadni smrti dolgoletnega kulturnega delavca in podjetnika Cirila Terpina. Vest se je zelo hitro razširila, saj je bil Ciril deležen velikega spoštovanja s strani Steverjancev, a tudi širše goriške okolice. Bil je zelo priljubljen, predvsem med mladimi. Ciril Terpin se je rodil 27. avgusta 1932 v Steverjanu, kjer je obiskoval tudi osnovno šolo. Gimnazijo je dokončal v Gorici, kjer je tudi leta 1953 diplomiral na učiteljišču. Učiteljski poklic je opravljal manj kot eno leto, saj je najprej pomagal očetu v trgovini jestvin na Bukovju v Steverjanu, nato pa je z bratoma ustanovil trgovsko podjetje kmetijskih strojev. 12. septembra leta 1959 se je v Steverjanu poročil s Cvetko Gravnar. V zakonu se jima je rodilo troje otrok. Dolga leta je bil občinski svetovalec, odbornik in podžupan na šte-verjanski občini. Kot tak je poskrbel za vsestranski razvoj vasi. Bil je prvi predsednik društva, ki ga je ustanovila skupina cerkvenih pevcev, predhodnik današnjega društva F.B.Sedej, ker je bilo petje njegovo največje veselje. Sedanjega dirigenta prof. Bogdana Kralja je vedno opozarjal, naj mu odkrito pove, če sodi v pevski zbor, katerega sestavljajo večinoma mladi obrazi. Bil je tudi najmlajši član in zapisnikar na ustanovni seji Kmečko Delavske zveze za Steverjan - poznejše sekcije SSk. V tej stranki se je dolga leta udejstvoval kot nosilec raznih funkcij. Prejel je zlato odličje za zasluge pri delu v njej. Kot upravnik Katoliške knjigarne v Gorici je poskrbel za njeno temeljito prenovo. Sodeloval je pri gradnji telovadnice SZ Olympia v Gorici, kamor je zahajal vsako soboto, da bi prisostvoval odbojkar- Ciril Terpin skim tekmam. Za to mu je bilo podeljeno tudi priznanje za naj-zvestejšega navijača. Predan pa je bil predvsem slovenstvu in je z veliko radostjo doživljal osamosvojitev in nastanek samostojne države Slovenije. Med njegovimi največjimi doživetji zadnjih let je bila prav gotovo udeležba, na povabilo mariborskega škofa, na slovesni proglasitvi za blaženega Antona Martina Slomška. Nato je bil povabljen še k popoldanskemu srečanju s svetim očetom v mariborski stolnici. O tem je ves navdušen pripovedoval, ves srečen, da je to doživel in s tem pokazal, kako ljubi svojo Cerkev. S svetim očetom se je srečal že pred leti v Rimu, ko je papež posebej sprejel zbor RB.Sedej po uspehu na pevski reviji cerkvenih zborov na Bledu. Prisoten je bil tudi ob prvem obisku Janeza Pavla II. v Sloveniji v Postojni. Ob papeževem obisku v Gorici je leta 1992 sodeloval v združenem pevskem zboru, ki je prepeval pri maši na Travniku. Bil je tudi glavni pobudnik za večer, ki sta ga 11. junija 1999 župnija sv. Florijana in SKPD F.B.Sedej priredila ob 70. obletnici orgel, na katerem so podelili priznanja dosedanjim pevovodjem in organistom. Cirilova izkušena beseda je bila povsod prisotna in zaželjena, veliko je pripomogla k obogatitvi in razvoju kulture in politične dejavnosti vaške skupnosti, obenem pa bila tudi dober zgled celotnemu zamejskemu prostoru. Majda Artač Sturman Slovo V cerkvi tiho šepetanje, zunaj hrup, ropot, v klopeh glasno žalovanje. Pogled v okna: vitraž ni, so samo stekla zamegljena. Modra, zelena, rumena, rjava: krpe nekdanjega vsakdana. PAVEL BUDIN JE TIHO ODŠEL Jurij Paljk Boleče je odjeknila vest v Mirnu, na Goriškem in Primorskem ter povsod, kjer so ga poznali, da je komaj 47-letni Pavel Budin umrl 4. marca 2000. Ogromna množica ljudi, sorodnikov, sovaščanov, prijateljev in znancev je v ponedeljek, 6. marca, pospremila na zadnji zemeljski poti tega slovenskega sodnika, kulturnega delavca, odličnega in predanega pevca. Ves popoldan se je pred domačo hišo Pavla Budina vila dolga vrsta ljudi, ki so se prišli poklonit njegovemu spominu. Sveto mašo v domači cerkvi sv. Jurija je ob domačem župniku Cirilu Ceju in nekdanjih župnikih Mirku Zaklju in Gašperju Rudolfu darovalo še osem duhovnikov; prisotna sta bila tudi direktor Družine Janez Gril in sovodenjski župnik Marijan Markežič. Žalni obred je spremljalo petje mogočnega pevskega zbora združenih pevcev iz Mirna, Rupe, Peči in Gorice pod vodstvom pokojnikovega prijatelja Zdravka Klanjščka. V nabito polni cerkvi je najprej o pokojnem spregovoril g. Gašper Rudolf. Dejal je, da za Pavla Budina veljajo besede, ki so veljale za Abrahama: "Naš Pavel je imel malo let, a vsa so bila polna!" O pokojniku je spregovoril tudi župnik Ciril Cej, ki je orisal njegovo privrženost rojstnemu kraju, župnijskemu življenju in predanost petju v domačem cerkvenem pevskem zboru; povedal je tudi, da je bil pokojnik pobudnik in od samih začetkov urednik župnijskega glasila Dom in rod, ker se je zavedal pomembnosti domačih korenin. G. Anton Pust je o pokojniku dejal, da je bil odličen človek, poštenjak in vesten delavec, saj je prav vsako delo opravljal s srcem. Tudi kot sodnik je bil pravičen in je imel velik čut za socialno ogrožene ljudi. G. Pust je tudi omenil tiho bolečino pokojnika, ki je tik pred boleznijo na Pavel Budin delovnem mestu doživel grobo krivico. Zaključil je z besedami zahvale in ponovil: "Pavel je živel za vrednote, ki jih je prejel doma od malih nog in krščanstvo je bilo pri njem vedno na visokem mestu." V cerkvi je pred krsto spregovoril tudi predstavnik domačega cerkvenega pevskega zbora, v imenu goriških pevcev in zbora Mirko Filej pa se je pokojniku zahvalil za vse neutrudno delo Matej Klanjšček. Žalni sprevod je iz cerkve krenil na domače pokopališče, kjer so o pokojniku spregovorili nekdanji sodnik Svito Vižintin, ki se je spomnil Budino-vega odraščanja in pripravništva v svojem oddelku in tudi sodelovanja Pavla Budina z društvom za obvarovanje spomina na organizacijo TIGR na Primorskem. Pavlov kolega, sodnik Marijan Stopar, je spregovoril z izjemno lepimi besedami o sodniškem delu pokojnika in se postavil na njegovo stran tudi takrat, ko se je dotaknil krivic, ki jih je bil deležen pokojnik na delovnem mestu. Povedal je, da so pokojnika odlikovali tiho delo, veliko znanje, poštenost in umirjen značaj. Prijatelj in sovaščan Marko Vuk, ki je Pavlu Budinu tudi orglal med sveto mašo, pa je orisal pokojnikovo življenje in delo. Ob koncu svojega poslovilnega nagovora je poudaril tudi Pavlovo zavzeto kulturno delovanje izven poklicnega sodniškega dela. Znano je bilo "njegovo zanimanje za krajevno preteklost, ki jo je obelodanil s prispevki o znanih Mirencih in preteklih dogodkih v kraju v Primorskem slovenskem biografskem leksikonu, Goriškem letniku, župnijskem glasilu Dom in rod, kateremu je bil pobudnik in urednik, in v drugih publikacijah. Pri cerkvenem pevskem zboru pa je natančno skrbel za kroniko in arhiv. Za simpozij ob 750-letnici prve omembe župnije Miren je pripravil predavanje o kulturno-prosvetni dejavnosti Mirna v 20. stoletju... Odlikovali so te mnogi talenti, ki jih nisi zavrgel, svojo življenjsko nalogo si izpolnil v polnosti, z Gregorčičem lahko tudi zate rečemo: 'Dolžan ni samo, kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan! Počivaj v miru v slovenski zemlji, ki si jo tako ljubil!'" PSIHIATER DR. JOŽE JANČAR Martin Jevnikar Po daljši bolezni je 14. marca 2000 umrl na svojem domu v Bristolu v Angliji ugledni slovenski psihiater dr. Jože Jančar. Rodil se je 23. maja 1920 v Žalni na Dolenjskem, kjer je bil oče organist. Po maturi na Klasični gimnaziji v Ljubljani je tukaj študiral medicino in bil interniran v Gonarsu. Po vojni je kot politični begunec študiral v Gradcu in tukaj je bil prvi predstavnik slovenskih študentov pri upravi begunskega taborišča in univerze. Iz Gradca je odšel na Irsko in nadaljeval študij. Leta 1948 se je preselil v Veliko Britanijo, kjer je najprej delal kot bolničar. Ko je končal študij in dosegel doktorat, je postal psihiater in se leta 1956 preselil v Bri-stol, kjer si je z družino postavil dom in kot psihiater in nevrolog delal v bolnišnici. Neprestano je študiral in raziskoval, leta 1962 postal primarij v bolnišnici, učil pa je tudi na univerzi. Med raziskavami je odkril po njem imenovani "Jančarjev sindrom" in ga opisal. Pisal je učbenike, pomemba sta zlasti učbenika o psihiatrični oskrbi manj razvitih otrok, ki sta šla po vsem svetu. Ob učbenikih so nastajale monografije in razprave, ki so mu prinesle velik ugled. Udeleževal se je kongresov in na 26 britanskih in svetovnih zborovanjih tudi predaval. Izvolili so ga v vodstvo več strokovnih združenj in v vseh je bil izredno delaven in priljubljen. Jože Jančar PRELAT IGNACIJ ČRETNIK A.P. V ponedeljek po tihi nedelji - 10.4.2000 -je v Parizu umrl zlatomašnik in prelat Ignacij Cretnik. Pokopan je bil 28.4.2000 na velenjskem pokopališču Podkraj. V poslovilnem nagovoru pri maši zadušnici je škof dr. Franc Kramberger takole orisal njegovo življenjsko pot: "Pred 83 leti (14.7.1917) se je rodil v Saleku pri Velenju. Klasično gimnazijo je končal v Mariboru kot gojenec škofijskega dijaškega semenišča Ma-ximilianum - Victorinum. Teološki študij je začel v Mariboru (po maturi leta 1937), nadaljeval na Katoliškem inštitutu v Parizu in v Ljubljani, po drugi svetovni vojni v Brixnu, vse pa je končal v Parizu na Institut Catholique. Druga svetovna vojna in vojne razmere so zarisale v njegovo duhovniško pot take ovinke in ovire. V duhovnika je bil posvečen 29. junija 1947 v Brixnu na Južnem Tirolskem (Italija), novo mašo pa je obhajal 2. julija 1947 v Rimu. Že teološki študij v Parizu in še povojne neurejene razmere doma v Sloveniji so ga po novi maši usmerile v Francijo (oktobra 1947), kjer se je posvetil dušnopastirskemu delu med slovenskimi izseljenci v Franciji, posebej v Parizu. Nekaj let je bil tudi kaplan v francoski župniji. Vrhovno cerkveno vodstvo za pastoracijo izseljencev ga je imenovalo za ravnatelja slovenskih katoliških misij v Franciji. Obiskoval je slovenske družine in pomagal slovenskim izseljencem poiskati domovino v tujini, zlasti tistim, do katerih je domovina postala mačeha. S svojim poslanstvom je uredil dušnopastirsko delo za Slovence po vsej Franciji in pisarno za slovenske begunce. Hkrati pa je porabil vse svoje moči za ustanovitev Slovenskega doma v Parizu (blagoslovil ga je nadškof dr. A. Šuštar leta 1981). Od njegovega prihoda v Pariz je slovenska župnija v Parizu imela velike težave, saj se je selila iz cerkve v cerkev, iz dvorane v dvorano. Z ustanovitvijo Slovenskega doma pa se je Ignacij Cretnik dušnopastirstvo naših rojakov ustalilo, dobilo svoj dom, ki je bil odprt vsem dobromislečim Slovencem. Razen pastoralnega dela se je pokojni zlatomašnik posvetil tudi pisanju knjig, knjižic, razprav in poročil. Znano je njegovo delo z naslovom Marijino češčenje v Sloveniji; podlistek Beg iz Pariza (febr. 1941 v Slovencu), kjer je opisal umik ljudstva iz Pariza pred Nemci (junija 1940). Več let je urejeval revijo Nouvel Horizon, glasilo mladih krščanskih demokratov iz Srednje Evrope; v francoskih časopisih in revijah je pisal o slovenskih vprašanjih doma in po svetu, o usodi slovenskih beguncev in izseljencev in o svojih doživetjih v treh begunskih taboriščih: Vetrinje, Peggetz (pri Lienzu) in Monigo v Italiji. Za svoje življenjsko delo je prejel priznanje in odlikovanje. Na predlog pariškega kardinala Lustigerja ga je sveti oče Janez Pavel II. imenoval za hišnega prelata (5. jan. 1987). Ob njegovem duhovniškem delu ni mogoče prezreti njegove ljubezni do planin. Ta je rasla iz njegove ljubezni do domovine, v katero se dobrih 40 let ni smel vrniti. Bil je med tistimi številnimi slovenskimi sinovi, katerim je domovina odpovedala svoje materinstvo, toda on je ostal kljub temu njen zvesti sin, zato se je v zadnjem desetletju, ko je Slovenija obrnila list svoje zgodovine in začela novo stran, rad vračal domov, posebej še pred tremi leti (6. julija 1997), ko je tu obhajal zlato mašo. -Maja lani se je za stalno vrnil v mariborsko škofijo in se nastanil v Duhovniškem domu v Mariboru. Vendar ga je srce pogosto vleklo nazaj v Pariz; tudi letos pred velikonočnimi prazniki je odšel v svoj Pariz. Tam je prišla 10. aprila letos 6. ura njegovega velikega petka, ko je v dejanju bolj kot v besedi ponovil napis na svoji novomašni in zlatomašni podobici: Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu. Poslednjega slovesa od rajnega prelata se je poleg sorodnikov, znancev in prijateljev udeležilo okoli 40 duhovnikov, med njimi lepo zastopstvo izseljeniških duhovnikov iz Francije, Nemčije, Švice in Avstrije. V njihovem imenu sta se pokojniku zahvalila dr. Janez Zdešar in Stanislav Cesnik. Od svojega sošolca sta se poslovila dr. Stanko Jane-žič in Štefan Kušar. V imenu nekdanjih velenjskih kaplanov mu je spregovoril Jože Tovšak. LOJZETU SPACALU V SPOMIN Magda Jevnikar Na svojem domu v Trstu je 6. maja 2000 umrl nestor slovenskih in obenem tržaških slikarjev Lojze Spacal. Ustvarjal je do konca in še 25. aprila 2000 je bil, sicer vidno bolan in šibak, navzoč pri odprtju velike retrospektivne razstave v Moderni galeriji v Ljubljani, ki jo je uredil Igor Kranjc in odprl slovenski predsednik Kučan. Slovesna otvoritev te razstave se nam kaže danes kot turobno slovo, oropano sleherne prazničnosti. Razlage in komentarji o njegovem delu so umetnika vestno spremljali ob vsakemjavnem nastopu, ob vsaki razstavi, in teh je bilo v dolgem loku Spacalovega ustvarjanja res veliko, zdaj pa stopajo v območje dokončnega obračuna. V zadnjih letih nas je umetnik večkrat presenetil in razveselil s pomembnimi razstavami, ki so posebno v Trstu preraščale okvire zgolj umetniškega dogodka. Mislim tu na primer na veliko retrospetkivo v Muzeju Revol-tella pred nedavnim, ko sem sama, priznam, občutila vse kaj več kot veselje ob lepi razstavi. Doživela sem jo, ne brez ponosa, kot praznik slovenske kulture. To je bilo možno prav zaradi Spacala in njegove nezamenljivosti, zaradi tiste njegove sposobnosti, da je govoril o točno določenem času in prostoru, ne da bi se pustil od tega omejevati, nasprotno, to je bilo zanj izhodišče za naravnost bleščeč polet neslutenih razsežnosti. Listam po katalogih o neštetih razstavah, med knjigami izstopajo temeljite monografije z zapisi pomembnih kritikov, prebiram njegove izjave in ne morem se načuditi, kako delaven je bil in kako nevejetno skromen je ostajal ob tolikšnih uspehih in priznanjih. Rajni, mednarodno priznani umetnik, se je rodil 15. junija 1907 v Trstu. Komaj štiriletnemu je umrl oče. Da bi pomagal mami, se je kot 11-leten zaposlil in se preživljal z različnimi poklici. Obiskoval in končal Lojze Spacal je Ciril-Metodovo ljudsko in meščansko šolo pri Sv. Jakobu. Leta 1929 so ga fašistične oblasti kot zavednega in protifašistično opredeljenega Slovenca za tri leta konfinirale v južno Italijo. V tem času se je v njem obudila zavest, da ga veseli slikarstvo. Začel je študirati in po povratku iz konfinacije je leta 1932 maturiral na umetnostnem liceju v Benetkah. Dve leti kasneje je v Rimu opravil izpite za profesorja risanja in se nato vrnil v Trst, kjer je nekaj časa učil, nato pa se odločil za izpopolnjevanje na akademiji v Breri in na šoli za dekorativno umetnost v Monzi. Svojo prvo samostojno razstavo je pripravil leta 1940. Naslednjo, ki je vzbudila veliko zanimanja in pozitivnih odzivov ter mu odprla pot v širši likovni prostor, pa leta 1944 v Milanu. Med vojno je moral ponovno v konfinacijo v Corropoli in bil nato poslan v kazenski bataljon v For-te dei Marmi pri Viareggiu. Ob padcu Italije se je vrnil v Trst, kjer so ga sicer aretirali Nemci, a mu je uspelo uiti. Leta 1944 je v Gradnem v Brdih poslikal cerkev. Po vojni se je njegov slog zelo izkristaliziral in prešel v abstrakcijo. Nastalo je nešteto olj, slik in predlog, grafičnih stvaritev v različnih tehnikah, tapisonov, mozaikov in intazij. Zanimive so tudi njegove stvaritve za velike potniške ladje in druge javne prostore. Njegova dela so razstavljena v številnih galerijah in muzejih po Italiji, Sloveniji in drugod po svetu. Stalna razstava pa je na gradu v Štanjelu. Njegove slike so kot neprekinjena pripoved o dogajanju, ki je zdaj že preteklost, a v nas še živi prav zaradi njegove sposobnosti, da nam jo je posredoval z jasno in nedvoumno slikarsko govorico. O tem se je razpisalo že toliko strokovnjakov, da skoraj ni kaj dodajati. Pri Spa-calu res ne bo treba nanovo okrivati, kakšna je bila njegova slikarska pot, ta se vije pred nami v logičnem loku, ki je značilen za vse resnične umetnike. Na samem začetku se je porodila želja po ustvarjanju kot nekšna nezadržna nuja, da bi se izrazil in našel v tem svoj življenjski smisel. In že je bilo tu prisotno hotenje, da je svojo nadarjenost obogatil z znanjem. Oziral se je naokrog, črpal pa predvsem iz sebe. Prevzel ga je čar magičnega realizma, skozi katerega si je ustvaril nadomestilo za ukradeno mu otroštvo in oropano mladost. Nasilje časa mu je narekovalo tudi čisto pričevanjske vsebine, nabite z upornostjo. Mesto je utripalo s svojimi periferijami v neonskih lučeh, za nekaj časa ga je stil z morjem zazibala v lepoto čolnov in solin in obmorskih elementov, ob vrnitvi na Kras pa je polno zadihal in se ves predal odkrivanju njegovih skrivnosti. Ni šlo za iskanje idile, ampak za ljubeče in potrpežljivo zbiranje in ovrednotenje vseh oblik življenja in ustvarjanja, ki so doma sredi nenaklonjene narave. Marsikdo je vzljubil Kras skozi Spacalove oči, naučil nas je ceniti še tako vsakdanje predmete, naivne okraske, dotlej prezrte podrobnosti. Njegovo videnje kraške narave je onstran retorike, ker se ne naslaja ob že tolikokrta predstavljenih lepotah, ampak ljubi brezbarvnost, ki jo prinaša zima s svojo sivino. Zato se je morala tudi likovna govorica otresti vsega odvečnega, postati skrajno poenostavljena in bistvena, skopa v barvah in izčiščena v podobah. Pred nami so kdaj že skoraj samo simboli. Toda umetnik se ne umika pred izzivi časa in tudi sočasno dogajanje zaživi na Spacalovih platnih, ki hočejo biti ostra obsodba slehernega nasilja in nepravičnosti. Lojzeta Spacala so pokopali 13. maja 2000 v Škrbini na Krasu, kjer si je uredil hišo in atelje. Pred pogrebom je bila na gradu v Štanjelu žalna seja, na kateri so spregovorili rajnikov prijatelj, slovenski veleposlanik v Sarajevu, Drago Mirošič in še italijanski veleposlanik v Ljubljani Norberto Cappello ter likovni kritik Zoran Kržišnik. Pogrebni obred v Škrbini je vodil komenski župnik Peter Černigoj, pred odprtim grobom pa so mu spregovorili komenski župan Uroš Slamič, tržaški podžupan Roberto Damiani in pesnik Ciril Zlobec. Umetnikova pripoved se je pretrgala. Težko se bomo na to privadili. MARIJINA DRUŽBENICA DORICA KOSOVEL J.M. Po dolgi bolezni in trpljenju je Dorica Kosovel odšla 22. maja 2000 po plačilo k nebeškemu Očetu. Ves čas preizkušnje je vdano prenašala in ga zaznamovala z globokim molitvenim združenjem z Bogom. Se prej pa je dolga leta velikodušno in požrtvovalno mi-sijonarila med svojimi rojaki na Tržaškem. Dora Kosovel se je rodila 15. oktobra 1922 v V v Selu pri Crničah (Nova Gorica). Ze s šestnajstimi leti je prišla služit v Trst in vstopila v glavno tržaško Marijino družbo. Vse do smrti je ostala zvesta kot dolgoletna in zaslužna članica in odbornica Marijine družbe. Njene sose-stre in članice ter drugi ljudje, ki so jo poznali, vedo povedati, da se je požrtvovalno razdajala za dobro v naši krajevni Cerkvi. Skrbela je za katoliški tisk, za knjige GMD, zbirala pomoč za misijone, obiskovala bolnike ter jim ob praz- Dorica Kosovel nikih poskrbela duhovnika, ki jih je okrepčal z zakramenti. Pripravljala in vabila je na razna srečanja, romanja in katehezo. Skrbela je tudi za rast Marijine družbe, pomagala dekletom, ki so prihajala v mesto služit, da so prišla v varstvo Marijinega doma v ulici Risorta. Navdušena je bila nad vsem dobrim in še posebej častila nebeško Mater Devico Marijo. Zato naj za vse njeno delo, dobroto in požrtvovalnost uživa zasluženo plačilo v družbi Brezmadežne v nebeški sreči. Njena sestra misijonarka Ernesta Kosovel živi v domu za onemogle v Milanu. SPOMINSKI ZAPISI UČITELJ MIRO LOJK S.B. Preteklo je le nekaj mesecev po koncu prve svetovne vojne, ko sta se dne 1. julija 1919 pri Frtunovib v Črničah rodila dvojčka in enega od teh je v bližnji farni cerkvi sv. Vida takratni župnik gospod Alojzij Novak krstil za Bogomira, a za vaški okoliš je bil znan kot meznarjev Mirko in potem na splošno kot Miro. Za Slovence na Primorskem so nastopili težki časi in tudi Mirko jih je doživljal in še posebno kot osnovnošolec čutil posledice Gentilejeve šolske reforme, ki je odpravila pouk v materinem jeziku. Šolanje je nadaljeval v Veržeju na Štajerskem, kjer je bil eno leto dijak na salezijanski klasični gimnaziji, in po premoru nekaj let obiskoval še prva dva razreda italijanskega znanstvenega liceja v Gorici. Ko se je po kapitulaciji Italije jeseni leta 1943 začelo po primorskih vaseh obnavljanje slovenskih osnovnih šol, je bil na razpolago msgr. Novaku pri pripravah vsega potrebnega, da se tudi v Črničah začne pouk v slovenščini, in nekaj časa še poučeval. V Črniški kroniki je za 29. oktober 1943 zabeleženo: "Jaz pripravljam te dni vse potrebno, da odpremo ljudsko šolo. Za danes popoldne sem sklical bodoči profesorski zbor te šole, enega dijaka - mežnarjevega Mirkota - in tri absolvirane učenke trgovske šole v Gorici, da napravijo načrt za učenje." Po koncu druge svetovne vojne je Zavezniška vojaška uprava poskrbela, da so se na območju, ki je bilo pod njenim nadzorstvom, lahko odprle slovenske šole: osnovne, nižje srednje in višje srednje. Za Gorico je bilo predvsem važno, da je mogla spet postati sedež slovenske klasične gimnazije z licejem in slovenskega učiteljišča. Miro Lojk Prav na tem učiteljišču je že ob koncu prvega povojnega šolskega leta Miro Lojk kot redni dijak četrtega letnika dosegel usposobljenost za učiteljski poklic na naših osnovnih šolah. Preden se je za to odločil, pa je nekaj časa študiral tuje jezike na univerzi Ca' Foscari v Benetkah. Pot njegovega učiteljevanja se je začela šele s šolskim letom 1949-50 v Sempolaju in ga je v naslednjih štirih letih vodila na razne šole nabrežinskega didaktičnega ravanteljstva, katerim je bil dodeljen samo za pouk italijanščine. Sledila je do leta 1958 služba v Nabrežini in v Sv. Križu do leta 1963. Kot redni učitelj je nato eno šolsko leto poučeval v Standrežu in po premestitvi v Gorico na osnovno šolo Oton Zupančič je bil tri leta zaposlen v tajništvu in zadnjih petnajst let do upokojitve leta 1982 je spet uporabil za neposredno delo z učenci. V teh letih je bil tudi član ocenjevalne komisije za sestavo novih šolskih knjig (1971) in izpitne komisije za učiteljski natečaj (1972) ter član Pokrajinskega šolskega sveta za Goriško (1973-1976). Posebej je treba poudariti, da so v roke naših učencev prišla kot sad njegovega prizadevanja naslednja berila: Pisana greda za V razred osnovnih šol (1965), Moja gredica za II. razred osnovnih šol (1966). V obdobju 1965-1976 je posvetil svojo skrb osnovnošolskim radijskim oddajam za Goriško in sam pripravil približno 40 besedil ter s skupino učencev nastopal na Radiu Trst A. Za nekatere oddaje je izbral slovenske pesnike in pisatelje, med drugimi Alojzija Remca, Nar-teja Velikonjo, Branko Jurco, Damira Feigla, Josipa Ribičiča, predmet njegovega zanimanja pa so bili hkrati zgodovinski dogodki in naravna podoba krajev na Primorskem. Kot upokojenec je svoje kulturno poslanstvo obogatil s prevajanjem iz slovenščine v italijanščino in iz italijanščine v slovenščino. Pri njem so našli pomoč tudi razni slovenski duhovniki na študiranju v Rimu in nanj se je obrnil p. Bruno Korošak, ko je pripravljal besedilo za proces beatifikacije škofa Friderika Barage. Pero je odložil šele tedaj, ko ga je k temu prisilila bolezen, tako da se je sredi preteklega poletja, v petek, 18. avgusta 2000, lahko z mirno vestjo poslovil od tega sveta. POSLEDNJE SLOVO OD S. TARCIZIJE Ivana Mahnič V skoraj 81. letu starosti je zapustila borštansko župnijsko skupnost sestra Tarcizija Valenčič. Rodila se je 28. oktobra 1919 v Jelišanah pri Ilirski Bistrici. Sestra Tarcizija je bila pomembna duhovna in kulturna opora že od njenega prihoda v našo vas. To je bilo leta 1947, ko je osamljena in bolna gospa Marija Jančar vdova Mučič ponudila sestram hišo z majhnim posestvom v Borštu. Gospa ni imela dedičev, zato je na pobudo msgr. Salvadorija darovala svoje imetje šolskim sestram iz Tomaja. Poslopje je bilo v precej revnem stanju, zato „ _ . .. so ga sestre tudi popravile. Staro klet so Sestra Tarcizija .1,1 preuredile v lepo dvorano, ki je postala kulturno župnijsko središče. V prvem nadstropuju so namestile prijazno kapelico in sodobno urejen vrtec. Avgusta 1947 je sestra Tarcijzija začela s svojim apostolatom: prvi slovenski otroški vrtec na tržaškem ozemlju je najprej obiskovalo 30 otrok, sestre so zbirale šolsko mladino in skrbele za igre, pripravo na prvo sveto obhjajilo, petje in prirejale z njimi razne prestave za božičnice in miklavževanja. Vodile so tudi gospodinjske tečaje za žene in dekleta. Trud ni bil majhen, spremljala sta ga v prvih letih negotovost in strah, kajti vzdušje je bilo nemirno kakor pač povsod v povojnih letih. Postopoma pa so se vaščani globoko navezali na sestre, ki so postale pomembna in nenadomestljiva stalnica vaškega življenja. Lani smo s sestro Tarcizijo praznovali jubilejni dogodek: 60 let njenega redovniškega življenja in kar 52 let med nami. Takrat smo ji na slovesen način izrazili iskreno zahvalo za vso vztrajnost, neutrudljivo skrb in prizadevnost, ki jih je vlagala v katero koli delo. Ta neskončna energija se ji je rojevala iz želje, da bi svojim vaščanom posredovala kanček božje ljubezni in dobrote. To velja tako za srečne trenutke kot za take, v katerih človek ne vidi izhoda iz teme. Teh trenutkov je v življenju res ve- liko. Sestra Tarcizija pa je znala s svojim nasmehom in prijazno besedo vedno razvedriti tudi najotožnejša srca. Goreče je ljubila otroke in delo z njimi jo je še posebno veselilo. Tako je celo življenje posvetila vzgoji otrok in koliko generacij se je zvrstilo v borštanskem vrstcu! Otroke je sestra Tarcijzija vzgajala iz same, iskrene ljubezni, ne da bi si za to pričakovala nikakršnega dobička. Otrokom je v veri posredovala vrednote miru, bratstva in medsebojne ljubezni, s katerimi bi lahko dorasli v poštene, dobre ljudi. Le tak čut bi jim dovoljeval, da bi v prihodnost z zaupnimi in samozavestnimi očmi zrli v svet odaslih. Predvsem pa ji je bilo do tega, da bi ti njeni bivši otroci nadaljevali njeno pot in svojim otrokom vlivali prav takega duha. Otroški vrtec, v katerega je sestra Tarcijzija vlagala veliko truda, je letos zaključil svoje delovanje: sestra Tarcizija mu je dajala življenje in z njim je tudi odšla. Umrla je 16. septembra 2000. V sredo 20. septembra smo se od nje poslovili s prepričanjem, da ni bil ves njen trud zaman. Sestra Tarcizija si je vselej prizadevala za svojo vas, materin jezik in kulturo, dokler je imela dovolj moči in tudi potem, ko ji je bolezen dovoljevala le malo oddiha. Njena zadnja želja pa se je le uresničila: sedaj v miru počiva na svoji ljubljeni borštanski zemlji. Celotna borštanska skupnost se toplo zahvaljuje dragi sestri Tarci-ziji za vso ljubezen in pozornost, ki ji ju je vedno izražala. Obujanje spominov, ki so nam še posebno dragi, omogoča, da ti spomini nikoli ne zbledijo in pri tem oživijo preteklost, ki je ni več: tako ostajajo le bogate in osebne podobe iz otroštva. Nebo ne bo pozabilo, da so se v zadnjem poletnem soncu lesketali tisočeri solzni biseri. POSLOVILA STA SE VOJKO ARKO IN VLASTJA SIMONČIČ Velika domoljuba in zaslužna javna delavca Ivo Jevnikar Dolgoletno ljubiteljsko raziskovanje nekaterih poglavij naše vojne zgodovine pri meni še ni obrodilo daljšega in temeljitega zapisa, ki bi skušal razčistiti zastavljena vprašanja, kot bi to želel in kot to pričakujejo mnogi, ki sem jih "zajel" v raziskavo. Že samo iskanje pa človeka nedvomno obogati. Zlasti to velja za srečanja s pričevalci, z njihovimi življenjskimi nazori in zgodbami, nemalokrat tragedijami, ko otipljivo dojemaš, da zgodovina ni črno-bela, da je v celoti naša skupna danost, da bi morali biti plemeniti napori in trpljenje, ne glede na barvo, skupno narodno bogastvo in osnova za boljše medsebojno razumevanje. Na marsikaterem srečanju je vzklil odnos spoštovanja in zaupanja, lahko rečem prijateljstva, čeprav segajo starostne razlike v desetletja. Dva taka prijatelja sta se v preteklih mesecih poslovila. Ker sta krepko posegala tudi v javno življenje, je prav, da se ju tudi tukaj spomnimo. Dr. Vojko Arko in Vlastja Simončič sta bila različna po življenjski poti in značaju. Prvi pravnik, po sili razmer trgovec, drugi slikar, po sili razmer vojak, pozneje pa še marsikaj. V času vojne prvi četnik, drugi partizan, oba pa nasprotnika vseh totalitarizmov. Po vojni eden emigrant, drugi politični zapornik. Prvi šaljiv in optimist, drugemu so povojna razočaranja pustila občuteno sled. Veliko pa sta imela tudi skupnega: oba sta bila velika domoljuba, oba sta veliko svojega časa posvečala bližnjemu, oba sta bila nadarjena pisca, oba sta bila močno navezana tudi na naše ljudi in kraje. PLANINSKI ORGANIZATOR IN PISATELJ V Bariločah v Argentini je 9. marca 2000 po kratki bolezni v 80. letu starosti umrl soustanovitelj in častni predsednik Slovenskega planinskega društva v Argentini, javni delavec in pisatelj dr. Vojko Arko. Pokopali so ga 11. marca na gorniškem pokopališču ob vznožju gore Lopez, ki mu je bila vedno posebno pri srcu. Dr. Vojko Arko se je rodil 19. avgusta 1920 v Ribnici, odraščal pa je v Ljubljani, kjer je med vojno tudi končal pravo, čemur je leta 1947 dodal še doktorat iz političnih ved v Padovi. Naslednje leto se je izselil v Argentino in se kot navdušen planinec naselil pod Andami. Kljub dvojni fakulteti je svojo družino preživljal kot knjigovodja, nato pa z manjšo trgovino obleke in športne opreme. Ze kot dijak se je dr. Arko udejstvoval tudi kulturno in politično. Med vojno je bil v slovenski četniški ilegali, v Padovi pa se je, ne da bi to takrat točno vedel, s protinacističnim delom vključil v široko razpredeno obveščevalno omrežje polkovnika Vladimira Vauhnika. Bil je v tesnih stikih s p. Placidom Cor-tesejem, svetniškim likom minorita iz samostana Sv. Antona, ki je bil ena izmed središčnih točk dobrodelnega, a tudi odporniškega dela v Padovi in je, kot kažejo zadnji podatki, zaradi neomajnega molčanja izdihnil med mučenjem na tržaškem Gestapu. P. Placidu je Arko, ki je brez hujših posledic zadnje mesece vojne prebil v nemškem zaporu, posvetil daljši, prisrčen zapis iz svojih vojnih spominov. V Bariločah je bil dr. Arko med pobudniki organiziranega andiniz-ma med Slovenci. Gorniki so častno ponesli slovensko ime v gore južne Argentine, saj nosijo tam slovenska imena vrhovi, prvenstvene smeri, jezero, postavljeni so bili koča in bivak, križi in spomeniki. O tem in o dosežkih rojakov, vrhunskih andinistov in smučarjev, je veliko pisal v slovenske časopise, v Zbornike Svobodne Slovenije v Buenos Airesu, v občasno revijo argentinsko-slovenskih planincev Gore, a tudi v argentinska planinska glasila. Uredil je knjigo Dhaulagiri (1955) z gorniškim potopisom prvega slovenskega "himalajca", rojaka iz Bari-loč Dinka Bertonclja, sam pa izdal tri knjige planinsko-leposlovnih spisov: Zgodbe z Nahuel Huapija (1975), Ljubezen po pismih (1975, ta knjiga je pozneje izšla tudi v španskem prevodu) in Cerro Shaihue-que (1987). Dve izdaji je nato doživela njegova špansko pisana knjiga o pionirju gorništva v Bariločah Ottu Meilingu. Dr. Vojko Arko, ki je z ženo Mileno učil na slovenskih tečajih v Bariločah in sodeloval v kulturnem življenju tamkajšnje male, a živah- Dr. Vojko Arko na verandi hiše Otta Meilinga, ko je sestavljal knjigo o tem značilnem nemškem planincu iz Bariloč. ne skupnosti, o kateri je desetletja redno poročal v tedniku Svobodna Slovenija, se je živo zanimal tudi za dogajanje v domovini in zamejstvu. V preteklih letih je napisal več planinskih esejev, spominskih člankov in razmišljanj tudi za tržaško revijo Mladika. OBVEŠČEVALEC, FOTOREPORTER, UMETNIŠKI FOTOGRAF Na svojem domu v Ljubljani pa je 11. septembra 1999 mirno zaspal človek številnih poklicev, umetniška duša, iskreni domoljub Vladimir Simončič, znan predvsem po imenu Vlastja, ki ga je uveljavil kot fotoreporter in umetniški fotograf. Zadnje dve leti je bolezen načela njegovo živahno in bistro naravo, še poudarila pa je plemenite poteze njegovega značaja - ljubeznivost, potrpežljivost, dostojanstvo. Pogrebni obred v cerkvi na Trati in na pokopališču v Gorenji vasi, kjer si je z ženo Hani uredil prijetno hišico sredi ljubljenih sinic, cvetov, drevja in prijaznih ljudi, je pokazal njegovo priljubljenost in visoko spoštovanje domačih ter mednarodnih fotografskih krogov. Vlastja se je sicer rodil v Gorici 11. junija 1911, vendar je prva leta preživel v Trstu, od koder so italijanske oblasti leta 1919 njegovo petčlansko družino izgnale, da je poldrugo leto živela v živinskem železniškem vozu na slepem tiru v Ljubljani. Čeprav starši niso bili Primorci, je svoje srce za vedno navezal na zatirane brate na zahodu. Ko ga kljub nadarjenosti niso sprejeli na beograjsko umetniško akademijo, se je odločil za vojaški poklic. Odlično je opravil vojaško akademijo v Beogradu in kot podporočnik leta 1932 nastopil v 40. Triglavskem pešpolku v Ljubljani. Leta 1937 je v glavnem generalštabu opravil obveščevalni tečaj, navidez slekel uniformo in z značilnim lažnim imenom "Goričan" delal na "fronti brez orožja" proti nakanam fašistične Italije in nacistične Nemčije najprej v obveščevalnem centru v Ljubljani, leta 1939 pa je kot kapetan osnoval center na Jesenicah. V tistih letih Vlastja Simončič je sodeloval s tigrovci in brez vednosti nadrejenih stopil v trojko, ki je opravljala propagandne in sabotažne akcije. Med vojno se je večkrat srečal s smrtjo: ob nemškem bombardiranju Novega mesta 11. aprila 1941; kot skrivač, ko so ga 2. marca 1942 ujeli Italijani, pri čemer je bil tako ranjen, da je ostal v ljubljanski bolnišnici do januarja 1944; ko je kot aktivist OF spet bežal, in sicer v Trst, od tam pa maja v Milan, kjer je sodeloval z garibaldinci, 27. aprila 1945 pa se je, spet hudo ranjen, čudežno rešil izpred ekseku-cijskega voda črnih brigad. Po vojni je nekaj časa delal v jugoslovanskem predstavništvu v Italiji, v Beogradu pa je nato odklonil povratek v vojsko. To ga je drago stalo, saj je ostal do konca režima črno zapisan. V letih 1949-50 je bil pol leta v udbovski samici v Ljubljani, obtožen vohunjenja za Angleže. Po vojni najprej ni dobil službe, iz Akademije za upodabljajočo umetnost v Ljubljani so ga vrgli pol leta po vpisu. Nato je delal kot fotoreporter pri Slovenskem poročevalcu, Tovarišu in drugih listih, po letu 1957 pa se je posvetil umetniški fotografiji, poučevanju otrok in študentov v fotografiji, medicinski fotografski, filmski in televizijski dokumentaciji, gledališki fotodokumentaciji, tako da je v muzejih na desettisoče njegovih posnetkov. Doživljal je številne neprijetnosti, a tudi mednarodna priznanja. Njegova metoda "fotografiranja brez aparata", s katero je vzgajal otroke, je mednarodno znana in popisana kot "slovenski model". Z veseljem jo je predstavil tudi v Trstu, kjer je poleg tega predaval in kjer je reviji Mladika prepustil celo vrsto odličnih fotografij za naslovnice in praznične priložnosti. Umetniško naravo je Vlastja izražal ne le v slikarstvu in fotografiji, temveč tudi v poeziji in proznih zapisih. Nekaj jih je objavil tudi v Mladiki. S pomočjo žene, ki ga je vedno podpirala in je tudi sama tankočutna fotografinja, je v Gorenji vasi pred leti postavil muzej fotografije, ki bo še naprej pričal o njegovem delu. RAZCVET KRAŠKEGA VINOGRADNIŠTVA Marko Tavčar Vinogradništvo je v tržaški pokrajini najpomembnejša kmetijska dejavnost in mirno lahko trdimo, da je ta kmetijska panoga v polnem razvoju, tako da se nam obeta še veliko pozitivnih novosti. Ta nova doba se je formalno začela leta 1993, ko je bil ustanovljen Konzorcij za zaščito kontroliranega porekla vin Kras. Delovanje konzorcija je potrdilo, da je bila ta ustanova potrebna in da je že veliko prispevala k nadaljnji rasti vinogradništva na področju, ki ga konzorcij pokriva in na katerem je po zakonu dovoljeno označevati vina z zaščitenim poreklom Kras (DOC Carso). To je na ozemlju tržaške pokrajine in v občinah na goriškem Krasu, ki spadajo pod Kraško gorsko skupnost. V Konzorciju za zaščito kontroliranega porekla vin Kras je zaenkrat včlanjenih 32 vinogradnikov, vina pa steklenici približno polovica članov. USPEŠNA PROMOCIJA VIN S KRASA O uspešnosti, zlasti na ravni večje prepoznavnosti in ponudbe kraških vin, pričajo številne zelo odmevne pobude, ki so jih priredili v preteklih letih. Naj omenimo predstavitev kraških vin ENOKRAS na Devinskem gradu leta 1995 ali dve leti kasneje v kletnih prostorih na gradu Sv. Justa v Trstu. Posebno omembo zasluži sodelovanje pri promocijski pobudi Slow Fooda, se pravi svetovno razširjene organizacija sladokuscev, so-meljejev in gostinskih delavcev. Slow Food je spomladi 2000 priredil štiri večere pod skupnim naslovom "Le meravigliose giornate del vino" se pravi "čudoviti vinski dnevi", s predstavitvijo vin pa tudi kuhinjskih dobrot iz širšega področja Furlanije-Julijske krajine. Pobudo so organizatorji izpeljali tako, da so izbrali štiri občine na deželnem ozemlju in v vsaki so priredili srečanje, na katerem so predstavili določen izbor vinskih vzorcev. Kraški vinogradniki so sodelovali v nedeljo, 30. aprila 2000, na predstavitvi, ki je bila v devinsko-nabrežinski občini in natančneje na Skerkovi domačiji - Bajti v Trnovci ter v dvorani sesljanskega področnega urada Podjetja za turistično promocijo APT. Ljudje so se prijavili že mesec dni pred dnem, ko je bila izpeljana ta pobuda. Vsi so imeli vabila in so tudi v naprej plačali vpisnino v višini 40.000 lir, da so se lahko udeležili teh pokušinj in razlag. Na predstavitev so prišli Italijani iz raznih dežel, zelo opazna pa je bila tudi prisotnost Nemcev, Avstrijcev in Švicarjev. Med udeleženci je bilo veliko gostincev, a tudi časnikarjev specializiranih revij in posebnih rubrik ter sploh ljudi, ki so kot sladokusci pripravljeni prepotovati več sto kilometrov, da spoznajo nove kuhinjske dobrote in najžlahtnejša vina. V Sesljanu je Konzorcij za zaščito kontroliranega porekla vin Kras predstavil samo teran, ostali vinorodni okoliši iz dežele F-JK, ki so tudi sodelovali, pa še sivi pinot in rebulo. Pri celotni pobudi pa so tokrat sodelovali člani Konzorcija za zaščito kontroliranega porekla vin Kras, vinogradniki Bole, Ferluga, Kante, Lupine, Andrej Milič, Skerk, Parovel in Zidarič. Predstavljali so predvsem domače, avtohtone sorte (teran, malvazija, vitovska) in zvrsti, se pravi vina, ki jih pripravijo z mešanjem raznih vin v določenem razmerju, tako da značilnosti posameznih sort ustvarijo nekaj novega in posebnega. Gre dejansko za staro prakso, saj so ljudje - navadno z mešanjem različnih sort grozdja - od vedno pripravljali mešana vina. Z rezanjem sortnih vin pa vinogradnik nekako nadzoruje razmerja in torej lahko vpliva na končni okus. Na ta način lahko ponudi pivcu resnično zelo osebno in posebno vino, kar je v sedanjem času zelo cenjeno. Iz ostale dežele pa so se predstavitve v Trnovci udeležili še nekateri vinogradniki iz ostalih vinorodnih okolišev, skupno kakih 30 kleti. Med temi so bili tudi mnogi slovenski vinogradniki iz Brd. Kraška vina so letos predstavljali samo v Trnovci v Galeriji pri Skerkovih, v ostalih treh občinah naših vinogradnikov ni bilo. Večer v prostorih starodavne hiše je bil enkraten in tudi po mnenju organizatorjev je najboj uspel. Predsednik Konzorcija za zaščito kontroliranega porekla vin Kras Benjamin Zidarič iz Praprota je po prireditvi ugotavljal, da je k uspehu bistveno prispevalo prav čudovito okolje te kraške domačije, tako so bili udeleženci navdušeni ne samo ob kakovostni ponudbi kraških specialitet, ampak tudi ob izredni arhitektonski dovršenosti kraške hiše, ob urejenosti doma in žlahtnosti kulturnega okolja, saj so si lahko ogledali tudi likovno galerijo z imenitno razstavo. Marsikdo, ki ni poznal Krasa, se je čudil ob tej skladnosti in lepoti. Ta promocijska pobuda, ki jo je priredila organizacija Slow Food, je bila zasnovana na evropski ravni. Organizatorji so poslali 45.000 vabil članom po vsej Evropi. Konzorcij za zaščito kontroliranega porekla vin Kras kot ostale vinorodne okoliše v deželi Furlaniji Julijski krajini in njihovo vinsko ponudbo pozna torej, vsaj potencialno, ves ta krog ljudi. NOVE VINOGRADNIŠKE POBUDE V primerjavi z drugimi konzorciji v deželi je Konzorcij za zaščito kontroliranega porekla vin Kras s svojimi 32 vinogradniki precej majhna stvarnost, vendar pa vinogradništvo doživlja svoj razcvet in napre- duje. Pomembno je, da je dežela Furlanija Julijska krajina dodelila kraškemu področju možnost zasajanja novih vinogradov in to sorazmerno v večji meri kot drugim okolišem, saj so najprej dodelili 90 ha površin, pred dakim mesecem pa še dodatnih 15 hektarov. To pa je, glede na razpoložljive površine in težavnost teritorija, kar precej. Razveseljivo je, da je med vinogradniki veliko mladih ali mlajših ljudi in da so mnogi zaprosili za te nove hektare. Jasno je zato, da se bo proizvodnja v nekaj letih precej povečala. Med ljudmi, ki so dobili dovoljenja za nove nasade, je tudi nekaj takih, ki doslej niso bili včlanjeni v konzorcij, a ker pravilnik pravi, da morajo biti novi vinogradi zasajeni po določenih pravilih in s priznanimi sortami, pomeni, da bodo vsi novi vinogradi vpisani v sezname vinogradov za pridelavo vin z zaščitenim poreklom DOC Kras. K temu preobratu in ustvarjanju pogojev za nadaljnji razvoj vinogradništva je po svoje prispeval tudi posvet Bodočnost vinogradništva v okolišu s kontroliranim poreklom Kras, ki je bil novembra 1998 v Znanstveno raziskovalnem središču na Padričah. Tedaj so razni predavatelji tukajšnjim vinogradnikom in še prej predstavnikom raznih uprav, ustanov in nadzorništev, predstavili razvojne izkušnje na področju vinogradništva od drugod. Se zlasti je bilo tedaj pozitivno zaznati pripravljenost predstavnikov deželnih ustanov in tržaške pokrajinske uprave, da omogočijo nove korenite posege na teritoriju, a tokrat v korist kmetijstva in zlasti vinogradništva. Druga pozitivna novost, ki je bila na tem posvetu na Padričah prvič izražena, pa je v zvezi z načrtom za obnovo vinogradov v Bregu od Barkovelj do Nabrežine, glede na stvarnost pa zlasti pod Kontovelom, Prosekom in Križem. Z zasaditvijo novih vinogradov pa naj bi se po načrtih arh. Williama Starca, ki je pri Tržaški pokrajini odgovoren za gospodarski razvoj in zaščito okolja, začelo ponovno ovrednotenje celotnega Brega nad obalno cesto, tako da bi zasadili tudi oljčnike in mogoče postavili tudi cvetličnjake. Za pripravo tega načrta so se ogrele tudi pristojne inštitucije. Deželna ustanova za razvoj kmetijstva ERSA je zadolžena da pripravi in izvede celotni obnovitveni načrt, ki so ga poimenovali Miramar, in poskrbi za nadzorstvo ter oceno smotrnosti končne, širšega kmetijskega ovrednotenja teh pobočij nad morjem. Glede uresničitve se že nekaj premika. Tržaška pokrajinska uprava je v letu 2000 dodelila 50 milijonov lir za pripravo načrta in nadaljnjih 500 milijonov lir, da bi zasadili večji eksperimentalni vinograd, ki naj bi merila /saj 5000 kvadratnih metrov, na tem pobočju nad morjem. Podobno kot v Valtellini ali sloviti vinorodni deželici Cinque Terre v Liguriji bi tudi pri nas naredili male vlečnice, ki bi olajšale dostop na paštne. Lastniki bi seveda po določenih kriterijih obnovili paštne, zasadili vinograde z izborom domačih avtohtonih sort in jih obdelovali. Deželna ustanova ERSA pa je pri tem poklicana, da vodi obnovitvena dela ali novo gradnjo infrastruktur, se pravi dostopne poti in steze ter stopnice, predvsem pa omenjeno vlečnico. Z ustvarjanjem potrebnih infrastruktur bi torej v bližnji prihodnosti omogočili ponovno obdelavo več desetih hektarov površin. ERSA bo zaenkrat spremljala in nadzorovala potrebno paštnanje in zasajanje novih vinogradov po strogo določenih primerjalnih kriterijih, vse delo v mladih vinogradih in nato tudi vinifikacijo pridelka. Konzorcij za zaščito kontroliranega porekla vin Kras pa bo skrbel za primerno valorizacijo vina, ki bi ga v Bregu pridelali, seveda pa je pogoj, da mora to vino odgovarjati določenim kakovostnim merilom. Po dolgih desetletjih se torej nekatere stvari vendar začenjajo obračati na bolje, tako da bo mogoče res ovrednotiti vsaj boljše lege v tem bregu od Barkovelj do Nabrežine, ki ima izredne mikroklimatske pogoje za razvoj žlahtnih kultur. Ne smemo pozabiti, da je vinogradništvo na tem prostoru prisotno že od antike dalje in da lahko tudi danes ponovno odigra važno gospodarsko vlogo tudi s tem, da bo okolje bolj urejeno in lepše. Za nadaljnji razvoj vinogradništva na tržaškem in goriškem Krasu pa je tudi zelo obetavno in važno sodelovanje Konzorcija za zaščito kontroliranega porekla vin Kras z raziskovalnim centrom pri Padričah. Vinogradniki so se namreč dogovorili o možnosti, da bi s pomočjo raziskovalnih struktur na Padričah začeli izvajati klonsko selekcijo za stare primorske avtohtone sorte trt. Seveda gre v prvi vrsti za že poznane sorte, teran, malvazija in vitovska, a tudi za druge, ki se vinogradnikom zdijo vse bolj zanimive, saj lahko predstavljajo koristno tržno nišo. Zlasti bi omenili glero in mogoče še katero, mogoče lipovšco in med črnimi gnet. Raziskovalni center naj bi torej poskrbel za ohranjanje in primerno ovrednotenje nekaterih starih sort, ki vsako leto postopoma izumirajo. Tudi zato je pobuda važna, saj omogoča, da bi se ohranila genetska raznolikost naših starih trt. Pozitivno je treba tudi oceniti triletno sodelovanje v okviru Inter-reg načrta med deželno Ustanovo za razvoj kmetijstva ERSA in Kme-tijsko-veterinarskim zavodom iz Nove Gorice, oz. posebej s svetovalno službo v Sežani. Gre za sodelovanje, ki je namenjeno ovrednotenju terana in že rojeva pozitivne sadove na obeh straneh meje. Načrtov je še veliko in določenih razvojnih možnosti tudi. Kakovost, ki jo kraški vinogradniki postopoma dosegajo, in priznanja, ki jim jih izražajo, to potrjujejo. NOVE DROGE Bernard. Špacapan Izraz "nove droge" uporabljamo, ko govorimo o mamilih, ki so nova na področju odvisnosti (razne vrste amfetaminov, ketamin, popper, nekatere čudežne gobe, ipd); govorimo tudi o nevem načinu uporabe "starih" drog (razne mešanice snovi, uporaba samo ob koncu tenda, izogibanje vbrizgovanja v žile zaradi strahu pred infekcijami, ipd). Imenujemo jih tudi plesne ali sintetične ali rekreacijske ali party droge. Pravimo jim tudi "disegner drugs", ker nekatere od njih pripravljajo brezvestni izvedenci v kemiji kar v improviziranih laboratorijih. Priprava teh drog je namreč precej enostavna in snovi, iz katerih jih izdelujejo, so v prosti prodaji. Najbolj znana med novimi drogami je "ekstazi", ki spada med poživljajoče snovi, ki se imenujejo amfetamini. Poudariti je treba, da ostaja glavna rekreacijska droga še vedno alkohol, sam ali v raznih mešanicah. Značilnost "novih drog" je predvsem ta, da vsaj v prvi fazi ne dajejo odvisnoti. Njihovo uživanje je vezano na plesne zabave, ponavadi ob koncu tedna. Gre za neke vrste ekstremno iskanje zabave, ki jo nekateri mladi pojmujejo kot dogajanje, ki traja celo noč, brez zaspanosti in utrujenosti; ker gre za poživljajoče snovi, se poveča želja po stikih z drugimi osebami, počutje je odlično, tako da lahko govorimo o neke vrste umetno povzročenem razburjenju. Uživanje teh drog spada v kulturo hitrega istanja užitka, nične zabave, večne mladosti ter svobode in razposajenosti. Na žalost se velikokrat zgodi, da prav tisti, ki išče svobodo preko drog, zaide v najhujšo odvisnot, ki mu lahko popolnoma pokvari življenje. Med "nove droge" lahko v širšem pomenu uvrstimo tudi odvisnost od iger na srečo (med mladimi generacijami gre zlasti za igre kot so vidopo-ker v javnih lokalih) ali od interneta. Gre za odvisnosti, ki se zlasti med mlajšimi nevarno širijo. Uživanje novih drog je pri mlajših generacijah sprejeto kot nekaj skoraj noramalnega, nekaj kar spada v svobodno odločitev posameznika; prav zato je zelo zaširjeno prepričanje, da bi morale biti te droge v prosti prodaji, brez posebnih omejitev. Siri se izredno nevarno in neznan-stveno prepričanje, da ne gre za mamila v klasičnem smislu kot so heroin in druge endovenozne droge, ki peljejo človeka v izločitev iz družbe, ampak samo za zabavo. Lahko bi rekli, da se širi neka socialna in kutur- na toleranca do takih drog in do obnašanja, ki je nanje vezano. V resnici pa gre lahko za izredno nevarna mamila. Obstaja namreč zgrešeno prepričanje, da so narkomani tisti dolgolasi in umazani mladi ljudje, ki jih zalsti v večjih mestih vidimo vsepovsod. Taka karakterizacija narkomana je bila aktualna pred leti, ko so ti ljudje šli na tako pot zaradi nekega odpora do družbe in njenih vrednot. Danes pa hočejo biti vsi, tudi mladi, vključeni v dogajanje, imeti denar, se zabavati, biti sprejeti od drugih. Mnogim se zdi, da lahko to dosežejo prav z uživanjem poživljajočih drog, ne da bi se dovolj zavedali nevarnosti, ki s tem vezana. Večkrat pride do tega, da zlasti mlad človek na neki zabavi zaužijo eno od takih drog; počuti se lepo, beseda mu teče, ne čuti več utrujenosti, nima stranskih učinkov. Seveda bo pomislil: ni res, kar so mi staši in vzgojitelji pravili, da se bom počutil slabo; nasprotno počutim se odlično! In začne najprej občasno in nato vedno bolj redno uživati te vrste droge - in morda kasneje še druge. Najboljše lahko vidimo te posledice pri uživanju alkohola. Gre očitno za mamilo, ki je splošno sprejeto in ki je trdno zakoreninjeno v naši družbi. Če alkohol pijejo na primer mladi ljudje ob koncu tedna, z namenom da se opija-nijo ali da dosežejo neko psihično "drugačnost", postane ta snov zelo nevarna, vemo, da zaradi tega pride do hudih cestnih nesreč, do grobega obnašanja ali včasih do pravih psihičnih motenj. To se zlasti lahko zgodi pri človeku, ki ima težavo s svojim psihičnim ravnotežjem. V teh primerih je gotovo nesmiselno vsako govorjenje o neškodljivosti alkohola ali o tem, da vsi pijejo. Gre očitno za omamljanje z dovoljenim mamilom. Pri takem uživanju drog ne moremo govoriti o odvisnoti, ki pomeni, da mora človek uživati snovi vsaki dan, da se počuti sabo, če je nima, da je pripravljen na vse samo, da si pridobi drogo, ipd. V primeru novih drog govorimo o pretirani ali nekontrolirani uporabi; na začetku je sicer uživanje droge omejeno, lahko pa pride ob vsakem trenutku do izgube Svobodni brez droge - motiv iz informativnega prospekta za boj proti mamilom kontrole nad količino zaužitega mamila. V tem primeru nastopi velikanska, nekontrolirana želja po drogi (ali po igranju na srečo), ki jo imenujemo z angleško besedo "caving". Poleg tega imamo lahko celo vrsto stranskih ali nezaželjenih učinkov, kot so hude anksiozne reakcije, povečanje bitja srca, čezmerno potenje, ipd. V takem spremenjenem psihičnem stanju lahko človek naredi dejanja, ki bi jih sicer znal kontrolirati: vozi avto na nepravilen način, agresivno reagira, ipd. Vedno več je dokazov, da lahko ekstazi, kokain in druge poživljajoče droge tudi v majhnih količinah povzročajo hude poškodbe na živčnem sistemu. Kronična uporaba pa povrzoča predvsem psihične posledice, na primer halucinacije in nasilne misli. Veliki probemi nastanejo, ko je potrebno take paciente zdraviti. Ker niso prepričani, da je nekaj narobe z njimi, ne sprejmejo nobene oblike zdravljenja. Ponavadi jih k zdravniku pošlje družina ali sodnik za prekrške ali pa pridejo zaradi težav z vozniškm dovoljenjem. V večini primerov gre za mladega človeka, ki sploh ne povezuje svojih tažav z uživanjem alkohola ali drog ali ki je prepričan, da lahko dela, kar hoče in da mu ni treba za to odgovarjati. Vsako zdravljenje na tem področju pa seveda predpostavlja sodelovanje prizadete osebe; če te ni, pride do nerazumevanja in do zavračanja vsake vrste terapije. Zaradi teh razlogov je terapija vedno zelo problematična in so nujno potrebni preventivni ukrepi. Potrebno je pravilno informiranje mladih ljudi, zlasti v šoli. V današnjem načinu gledanja na življenje prevladuje splošno prepričanje, da sme, v imenu osebne svobode, vsakdo delati, kar hoče. Ker vemo, da lahko pride do izgube kontrole nad starimi in novimi drogami, je potrebno, da zlasti mlad človek ve za možne posledice. KAJ VEMO O ČLOVEŠKEM GENOMU Maša Čemažar Šestindvajsetega junija 2000 je bila svetovna javnost uprta v pomembno znanstveno odkritje, ki sta jo, hkrati in k sreči, objavili dve organizaciji skupaj. To je bila objava osnutka zemljevida človeškega genetskega zapisa ali človeškega genoma. Nekateri so jo pojmovali odkritje stoletja, drugi spet okritje vseh okritje, ostali pa kot konec vseh znanstvenih bojev za prevlado in dokazovanje rivalstva. Kakšen mejnik pa to odritje v znanosti zares pomeni, se mnogokrat v širši javnosti spregleda in prekriva... Zgodba o razpletanju človeškega genetskega zapisa se je začela odvijati leta 1953, ko so v znani znanstveni reviji Nature objavili članek znanstvenikov Watsona in Cricka, ki je opisoval "nove in neobičajne zgrad-bene značilnosti" deoksiribonukleinske kisline (DNK), ki je osnova genetskega zapisa človeškega organizma. Ta članek je znan predvsem po objavi strukturne značilnosti dvojnega vijaka, sestavljenega iz dveh dolgih niti ovijajočih se ena okrog druge in med seboj povezuj očih se s specifičnimi kemijskimi vezmi med štirimi vrstami baz, katerih zaporedje določa sintezo amino kislin. Tri baze v zaporedju določajo en genetski kodon ali sintezo ene vrste amino kisline, ki je le del beljakovine. Dedne lastnosti človeka določajo beljakovine, ki sestavljajo naš organizem. Vse beljakovine, ki so osnovni zidak vsakega organizma, so sestavljene iz le dvajsetih različnih vrst amino kislin, razlikujejo pa se v njihovem zaporedju in številu. Ti dve lastnosti, ki določata naše različnosti, pa sta zapisani v naši DNK, ki se nahaja v celicah telesa. Vsak od nas ima namreč v svojih celicah 23 parov kromosomov, zgrajenih iz DNK, ki obsegajo vse genetsko bogastvo, podedovano od naših staršev. Večina našega genetskega zapisa je popolnoma enakega, le manj kot 1% vsega zapisa, to je zaporedja štirih različnih baz, ki določajo, kako se iz zapisa sintetizirajo amino kisline, ki sestavljajo beljakovine v naših celicah, se razlikuje od organizma do organizma. Znanstveniki so se v sredini osemdesetih let odločili, da bodo sekven-cirali, oziroma določili zaporedje vseh baz človeške DNK, ki določajo sintezo naših beljakovin in s tem razkrili, kje se skrivajo zapisi za določene beljakovine v našem telesu in na katerem kromosomu nosimo informacije za posebne lastnosti in človeške fiziološke funkcije. Razkrili naj bi zaporedje baz na vseh 23 človeških kromosomih, drugače imenovano tudi človeški genom. GENOM pa je tista beseda, ob katero so se znanstveniki še kako spotikali v zadnjem desetletju, preden se je leta 2000 končno pojavil mejnik, ko je večina zaporedja baz človeških kromosomov znanih in ko se lahko objavi prvi osnutek človeškega dednega zapisa. To se je zgodilo, ko sta dve organizaciji, ena javna, druga privatna, končno dosegli soglasje in skupaj obajvili ta velik trenutek. Javna organizacija imenovana Human Genome Project, je skupni podvig več kot 1.100 znanstvenikov Združenih držav Amerike, Japonske in raznih držav Evrope, ki je v nekaj več kot desetletju za 250 milijonov $ sekvencirala več kot 3 milijarde parov baz DNK. Privatna organizacija Celera Genomics, katere razvpiti predsednik je Craig Venter, pa je leta 1998 objavila, da namerava v najdaljšem roku treh let sekvencirati popoln človeški genom in zato je letno imela na razpolago več kot 900 milijonov $. V zadnjih dveh letih smo tako lahko spremljali neverjetno bitko s časom, ki sta jo obe rival-ski organizaciji poskušali dobiti s čimprejšnjo objavo osnutka zaporedja baz. Veliko preplaha v znanstveni javnosti je povzročila novica, da če bi Celera dobila bitko s časom in predčasno objavila vsebino genoma, bi informacije postale privatna last in s tem to odkritje ne bi le ostalo zakrinkano za vso svetovno znanost, ampak bi to tudi pomenilo, da bi naši geni in njihovo raziskovanje, možno zdravljenje in popravljanje v prihodnosti, zahtevalo plačilo za patent, ki bi ga objavila Celera. Na srečo pa se je junija zgodilo nekaj zelo pomembnega. Javni konzorcij Human Genome Project (HGP) s pomočjo pomembnih političnih osebnosti na ravni ameriškega predsednika in britanskega premiera, je uspel Celero in njenega predsednika Venterja prepričati, da s skupnimi močmi objavijo prve osnutke genoma, in kar je še bolj pomembno, da zaporedje baz, ki nam določa vse genetske informacije, postane javna last in se objavi za prost doseg vsem znanstvenikom in v pomoč nadaljnjim raziskavam. Tako se bo 97% osnutek vsega genoma sedaj dnevno dopolnjeval na internetu in kmalu postal popolna slika tistega, kar se nahaja v človeških kromosomih. Junijski dogovor med obema organizacijama je obsegal tudi dogovor o nadaljnjem komuniciranju in medsebojnem posredovanju informacij ter o skupnem sestanku po objavi popolnega genoma kasneje tekom leta. Razen tega, da se obe glavni igralki v razkrivanju našega dednega zapisa razlikujeta v financiranju, je pomembna razlika tudi v njunih strategijah in tehnikah, ki sta jih uporabili za sekvenciranje baz DNK. Konzorcij HGP je uporabil tako imenovano "nested shotgun approach" in trdi, da so klonirali 97% in sekvencirali 85% vsega genoma ter da je bil vsak par baz sekvenciran sedemkrat. Celera po drugi strafti pa zagotavlja, da je po njihovem pristopu vsaka baza sekvencirana 4.6-krat, kar je razmeroma daleč od obljubljenih desetkrat leta 1998, ko so obljavili, da bodo uporabili njihovo "whole shotgun approach" tehniko. Zdaj, ko se je tekma za objavo osnutka človeškega genoma izkazala za časten in neodločen izid, se bo pozornost svetovne znanosti vprla najprej v dokončanje sekvenciranja in v objavo celotne sekvence. To pa seveda še nikakor ni konec zgodbe o človeški genetiki. Vsekakor je to šele začetek razumevanja, kaj se dogaja v naših organizmih. Ko bo sekvenca genoma gotova, bo potrebno določiti, kateri deli sekvence so tisti, ki "kodirajo", to pomeni, da predstavljajo del določenega gena in kateri deli so v sekvenci enostavno zato, da gene razdvajajo. V človeškem genomu naj bi obstajalo od petdeset do stotisoč genov, vsak od katerih predstavlja ali kodira specifične beljakovine s specifično funkcijo v človeškem telesu. Naslednji korak je seveda vzpostaviti povezavo med genom in funkcijo beljakovine, za katero kodira. Potrebno bo raziskati strukturo, funkcijo in dinamiko posameznih beljakovin, za katere nam bodo geni iz genoma razkrili sekvenco amino kislin, zato da bi lahko kasneje določili vzrok in potek bolezni, ki nastanejo, ko neka beljakovina ni pravilno sintetizirana, je pomankljiva ali enostavno ne obstaja v določenem organizmu, ker genom zanjo ne kodira pravilno. Pot je še dolga. O genomu vemo veliko in za biologe je sekvenca štirih črk, ki bo objavljena v bližnji prihodnosti, najboljši bestseller vseh časov. Vendar pa o človeku in funkciji beljakovin, za katere zapis nosimo v naši DNK, vemo še premalo. Trajalo bo vsaj še poldrugo desetletje... NOVA EKONOMIJA ALI NEW ECONOMY Kaj je nova ekonomija? Mara Petaros Številna tehnološka odkritja, velika svetovna spletna mreža, prenosni telefoni, vedno boljši računalniki, videotelefoni, novi proizvodni procesi, novi tržni prijemi vsak dan močneje stopajo v naše vsakdanje življenje. Vse te tehnološke novosti spadajo v novo ekonomijo in pomagajo, da nova ekonomija vedno močneje nastopa na svetovnih trgih. Nova ekonomija ni v bistvu nič novega, saj se naslanja na osnove stare ekonomije z edino razliko, da poteka njen razvoj zelo hitro, to pomeni bistveno hitreje kot kdajkoli prej. Poseben pomen pa ima pri vsem tem svetovna spletna mreža, ki je kot pajčevina preplavila ves svet. Že Mark Avrelij, ki je živel pred dva tisoč leti, je izjavil, da je ves svet ena sama pajčevina. Verjetno pa si ni nikoli predstavljal, da bodo njegove besede tako odgovarjale resnici. Svetovno spletno omrežje, ki povezuje najrazličnejše osebe, podjetja, javno upravo, omogoča vsem, da sodelujejo pri tej hitri novi ekonomiji. Zaradi vseh tehnoloških odkritij informacije krožijo po mreži veliko hitreje kot za časa Rimljanov. Zelo hitro lahko pridemo v stik z novimi osebami, novimi potrebami, novimi življenjskimi stili, novimi željami in novimi pristopi. Potrebe posameznikov, zasebnikov, ki nekaj iščejo, in proizvajalcev, ki nekaj prodajajo, se na omrežju srečujejo in zadovoljujejo. Od vedno se ekonomija prilagaja novim odkritjem in novim razmeram na tržišču. Ko se je začela uporaba petroleja, se je vsa svetovna ekonomija korenito spremenila, obenem pa so se spremenile tudi življenjske navade: hitro se je povečal promet, spremenili so se proizvodni procesi, uporabljati so začeli nove surovine in nove proizvode. Tudi nova ekonomija bo korenito spremenila naše življenjske navade, saj prinaša veliko novosti v življenje vsakega posameznika, pa tudi v Predvidene e-prodaje / □ SEVERU A EVROPA s JUŽNA EVROPA IN IRSKA / / / 1999 2000 2001 2002 2003 2004 2005 življenje podjetij. Vsak posameznik, ki je če začel uporabljati svetovno spletno mrežo, je ugotovil, da lahko kupuje skoraj vse, kar si želi, ne da bi se premaknil iz svoje hiše. Po svetovni spletni mreži lahko rezerviramo počitnice, lahko naročimo slavnostno večerjo, ki nam jo bodo nato dostavili na dom, lahko preberemo vse dnevne časopise in tednike, poslušamo najnovejše plošče lahke glasbe, v nekaterih primerih pa lahko gledamo tudi filme, vzdržujemo medčloveške stike, spoznavamo nove ljudi. Mimo vsega tega pa ne gre pozabiti, da lahko preko svetovne spletne mreže delamo v podjetju, kjer smo v službi, ne da bi se premaknili iz svoje hiše. Svetovna spletna mreža nam namreč omogoča, da se preko računalnika povežemo s svojim podjetjem in opravljamo nam dodeljene funkcije. Se bolj zanimivo pa je dejstvo, da lahko kupujemo, naročamo, delamo pri podjetjih, ki so lahko na drugem koncu sveta, z verjetno manj truda, kot če bi šli v nakupovalni center v mesto. Pri tem moramo poudariti, da Italija in celotna južna Evropa (Francija, Španija, Portugalska, Grčija) ter Irska močno zaostajajo za severnimi državami (Finska, Švedska, Norveška, Nemčija, Velika Britanija, Benelux), kjer dosegajo podjetja vidne uspehe. V primerjavi z Združenimi državami Amerike pa je tudi severna Evropa v velikem zaostanku. Ustanova Forester research, ki se bavi z ekonomskimi raziskavami, je ugotovila, da bodo severne države v naslednjih osemnajstih mesecih skoraj gotovo napolnile vrzel, ki jih loči od ameriških standardov, za nekatere sektorje, kot je npr. turizem in velike prodaje pa naj bi v kratkem presegli ameriške uspehe. Tudi podjetja so morala spremeniti svoj tržni pristop. Nastale so številne turistične agencije, ki prodajajo svoje pakete samo preko omrežja, sicer pa se postopoma tudi tradicionalne turistične agencije opremljajo s primernimi sredstvi in potrebnim znanjem, da bodo lahko sodelovale na virtualnem tržišču. Ravno tako nastajojo banke, ki poslujejo le še preko elektronskega omrežja. V Italiji se vedno več ljudi odloča, da bodo odprli svoj bančni račun na telematskem omrežju. Kljub temu ostaja Italija na tem področju daleč za ostalimi evropskimi državami. Bančno poslovanje po telematskem omrežju naj bi po mnenju izvedencev v kratkem doživelo tudi v Italiji velik razmah, saj je med strankami zelo priljubljeno, saj omogoča velik prihranek v času in v denarju, ker nam ni treba čakati na vrsto v banki, ravno tako pa so pristojbine znatno nižje, saj telematska banka nima veliko uslužbencev in s tem se tudi poslovni stroški bistveno zmanjšajo. Prednost takih bank je tudi ta, da so odprte 24 ur dnevno, posle pa lahko opravljamo tudi med prazniki. Zelo uspešna je prodaja avtomobilov po svetovni spletni mreži. V zadnjem letu so nastala podjetja, ki se bavijo izključno s prodajo avtomobilov preko omrežja, nekatera pa nudijo kupcu tudi možnost, da kupi avto v tisti državi, kjer je cena nižja, za vse upravne stroške pa poskrbijo sami. Poleg novih avtomobilov dobimo na svetovni spletni mreži tudi rabljene, pa tudi primerjalne E-prodaje u letu 1999 u Italiji analize posameznih znamk in tipov avtomobilov, tako da ima kupec le še to nalogo, da izbere tistega, ki najbolj ustreza njegovim željam in možnostim. V prvem poizkusu je doživela precejšen neuspeh poskušna prodaja oblek in narazličnejsih modnih dodatkov. Danes se potegujejo za primat na tržišču La Rinascen-te in Benetton, do konca leta 2005 pa načrtujejo, da bodo skupne prodaje oblek preko omrežja dosegle vrednost 24 milijard evrov. Zelo zanimiv je primer mlade italijanske podjetnice, ki je v Londonu ustanovila svoje podjetje, ki izdeluje puloverje. Podjetje prodaja izključno po elektronskem omrežju, kupec se lahko na zaželjeno spletno stran poveže, naroči pulover, podjenica pa mu ga izdela v željeni velikosti, tudi celotni proizvodni proces poteka elektronsko, tako da človek samo upravlja in nadzoruje stroj, ki pulover izdela. Zelo velik uspeh so doživele tudi prodaje elektronskih delov in pripomočkov, knjig, glasbenih plošč, ki skupno predstavljajo preko 80% vseh izmenjav v omrežju. NOVA EKONOMIJA IN TRZISCE DELOVNE SILE Novi proizvodni prijemi, novi stroji in pristopi, novi načini trgovanja vplivajo tudi na tržišče delovne sile. V prvi vrsti se je spremenilo povpraševanje po določenih poklicnih osebah, ki morajo nujno znati upravljati računalnik in računalniško omrežje. Potreba po taki, visoko specializirani delovni sili, je precejšnja, podjetja pa ne utegnejo pokriti svojih potreb, čeprav je na tržišču precej brezposelnih, ki nimajo prave šolske in poklicne formacije. Da bi pomagali brezposelnim do primerne izobrazbe in do prilagoditve njihovega znanja tržnim razme- 15% 135L 66% HPotnosne dobrine □ Potrosni material za pocjetja □ Trajni proizvodni faktorji Predvidene e-prodaje v letu 2003 77% 0 Potrosile dobrine b Potrosni material za podjetja □ Trajni proizvodni faktorji ram, je Evropska skupnost ustanovila t. i. Evropski socialni sklad, ki financira tečaje, ki so namenjeni brezposelnim, med katerimi se le-ti učijo vsega, kar nove tržne razmere zahtevajo. Istočasno pa lahko ugotovimo, da so tudi italijanske univerze v precejšnjem zaostanku pred drugimi evropskimi in neevropskimi državami. V marsikateri državi so že zdavnaj na fakultetah za inženirstvo uvedli obvezne tečaje in izpite iz ekonomije, ravno tako so na ekonomskih fakultetah uvedli obvezne izpite iz računalništva, v Italiji pa ostajata za enkrat ti dve stroki strogo ločeni. Da bi nekoliko omilili pomanjkanje primerne delovne sile, so začela podjetja zaposlovati izvedence iz tujine, ki so zaposleni v glavnem v proizvodnji in krijejo najrazličnejše položaje od najnižjih, ki jih italijanski brezposelni itak nočejo, do zahtevnejših, ki jih italijanski brezposelni ne morejo kriti, ker nimajo primernega znanja. NEVARNOSTI NOVE TEHNOLOGIJE IN NOVE EKONOMIJE Telematski napadi, virusi, ki jih dobimo preko elektronske pošte in po internetu, ter druge nepoštene elektronske operacije povzročajo podjetjem velike izdatke. Ti nezakoniti posli, ki jih v ZDA označujejo z besedami cybercrimine, ne ubijejo nikogar, niti ne prizadenejo materialne kraje, vsekakor pa povzročijo ogromne škode na informatiza-cijskem omrežju podjetja. Pomislimo lahko samo na škodo, ki jo lahko tak napad povzroči v neki banki, ko "mimogrede" npr. zmeša vse številke tekočih računov ali ko zbriše iz spomina operacije zadnjih dni. Izračunali so, da so se v letu stroški za vzdrževanje omrežja in za varnost pred najrazličnejšimi vdori v omrežje več kot podvojili. Napadalci, ki vdirajo v omrežje drugih oseb ali ki pošiljajo viruse po pošti, ne izbirajo podjetij po dejavnosti ali po velikosti. Razlogi za napad so raznoliki: od navadnega vandalizma do maščevanja zaradi kake prej storjene krivice pa do spionaže. Dokazano je, da lahko sproži napad že sama neprimerna raba računalnika. Največ napadov nastane z namenom, da bi v podjetju ukradli informacije. Na drugem mestu so kraje in finančne poneverbe, sledijo virusi in podobne grozote. V zadnjih časih se večkrat pojavi v dnevnem časopisju obvestilo, naj ne odpiramo določenih sporočil, ki imajo navadno zelo prijetno ime npr. "jaz te ljubim" ali kaj podobnega. Ko pa "ljubezensko pismo" odpremo, odkrijemo, da je bilo to vse nekaj drugega kot ljubeznivo sporočilo ljubljene osebe. Z odpiranjem takega sporočila smo v naš informatiza-cijski sistem prinesli tak virus, ki se ga zlepa ne bomo mogli znebiti. Prav elektronska pošta je močno pripomogla k temu, da so se določni virusi tako hitro in učinkovito razširili. Poleg virusov pa so v marsikaterem podjetju naleteli na prave akcije sabotaže, ki povzročajo izred- no velike stroške. V Združenih državah Amerike je FBI izdelala posebno anketo med posameznimi podjetji. Odkrili so, da so skoraj vsa intervjuvana podjetja že doživela več kot en virusni napad, ki jim je povzročil velike izdatke. V večjih podjetjih so že pred časom vpleljali novo poklicno figuro, ki skrbi za varnost telematskega omrežja. Podatki so vsekakor zelo zaskrbljujoči. Da se podjetja zavarujejo pred napadi, morajo izdelati primerne zaščitne pregrade, ki so seveda ravno tako računalniške. To pa stane veliko denarja. Odkrili so tudi, da so naboljši odgovorni za varnost pred takimi napadi osebe, ki so bili pred to zaposlitvijo t.i. hackerji, to so osebe, ki so same napadale informati-zacijske sisteme podjetij, bank, šol, obrambnega ministrstva ipd. Ker so tudi same nekoč opravljale taka nepoštena dejanja, poznajo danes, kot odgovorni za varnost, vse možne načine napada in se pred njimi lahko najbolj uspešno zavarujejo. V Združenih državah Amerike pa menijo, da podjetja veliko večino napadov sploh ne prijavijo varuhom javnega reda, saj se bojijo, da bi lahko to zelo negativno vplivalo na njihov delež tržišča, na kotacijo njihovih delnic na borzi oz. na bodoče prodaje njihovega proizvoda. Veliko podjetij pa se sploh ne zave, da so sploh kdaj doživeli informatizacijski napad in nedovoljen vdor v njihovo omrežje. Med temi je tudi več podjetij, ki se ukvarja z e-com-merce to je s prodajanjem svojih proizvodom preko elektronskega omrežja, zato je zelo vprašljivo, kakšna jamstva lahko taka podjetja nudijo svojim strankam. Težave in problemi pa ne vplivajo samo na podjetje in na napade, ki jih lahko dobi podjetje. Pri nakupih preko eletronskega omrežja moramo večkrat vtipkati v računalnik številko svoje kreditne kartice, da lahko na tak način poravnamo svoje nakupe. Večkrat se je že zgodilo, da je številka prišla v nedovoljene roke in so potem našo kreditno kartico uporabili v nepoštene namene. Ravno tako moramo biti pozorni na morebitne programe, ki jih sami prepišemo ali po novem davnlodiramo iz glavnega serverja, pri tem pa si nabavimo celo serijo virusov, ki našemu računalniku prav nič ne koristijo. Obstajajo pa še druge čisto človeške težave, ki jih ta nova ekonomija povzroča. Če bomo delali v glavnem preko elektronskega omrežja, kupovali po spletnih straneh, si dopisovali z virtualnimi znanci, vzdrževali samo elektronske stike, kdaj pa bomo imeli čas za pristne medčloveške odnose, tortico in kavico s prijatelji ter prijeten večer ob glasbi, petju in plesu? ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE IN NJENE ČLANICE Damjan Paulin ZBOROVSKA DEJAVNOST Najzanesljivejši kazatelj učinkovitosti kulturnih organizacij je ustvarjalnost skupin, ki delujejo v okviru posameznih društev. Zborovska dejavnost je gotovo tista, ki je za delovanje naših društev najbolj značilna in pomembna. Od enajstih članic Zveze jih osem goji zborovsko pesem. Zbori uspešno delujejo v Doberdobu, Rupi in Peči, Standrežu, Gorici (Mirko Filej in Lojze Bratuž), Podgori, Štmavru in Steverjanu. Navedeni zbori in še drugi z Goriške, Tržaške, Videmske, Koroške in Slovenije se srečjujejo na vsakoletni reviji v Gorici. Za nami je tudi 31. revija Primorska poje, ki jo zadnja leta soorgani-zira tudi naša Zveza skupno z Zvezo pevskih zborov Primorske, Zvezo slovenskih kulturnih društev in Zvezo cerkvenih pevskih zborov iz Trsta. Na tej reviji je nastopilo več kot 170 zborov, ki so se zvrstili na 27 koncertih. Naša Zveza je organizirala nastope zborov v Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici 19. marca in 26. marca 2000 v župnijski dvorani Anton Gregorčič v Standrežu. Poleg teh dveh koncertov je Zveza slovenske katoliške prosvete soorganizirala Primorsko poje na Trbižu, kjer se je ta združila s Koroško poje, saj je na njej nastopilo več Koroških zborov. 30-letnici Primorske poje je bila namenjena dokumentarna razstava, ki je bila odprta v Kulturnem centru Lojze Bratuž. Razstavljeni so bili lepaki, fotografije zborov, koncertne knjižice, plošče in zgoščenke. Ob odprtju razstave 10. marca 2000 je bila tudi predstavitev obširne publikacije Primorska poje 30-let. MePZ F.B. Sedej v KC L. Bratuž med sprejemom novega goriškega nadškofa Pomembna zborovska prireditev, ki poteka tudi v sodelovanju z našo Zvezo je Koroška poje, na kateri nastopa vsako leto tudi kak goriški zbor. Letos je obiskal Koroško in v začetku marca nastopil v veliki koncertni dvorani v Celovcu mešani pevski zbor F.B. Sedej iz Števerjana. Že vrsto let poteka v mesecu juniju v Šentvidu pri Stični mogočen tabor slovenskih pevskih zborov. Na predvečer tega množičnega srečanja pevcev iz Slovenije in zamejstva poskrbijo organizatorji tudi za koncert na katerem nastopajo zamejski zbori. Našo Zvezo je letos zastopala mlada slovenska skupina Musicum iz Gorice. O uspešnosti naših zborov pričajo tudi priznanja, ki so jih ti deležni. Naj pri tem omenimo priznanje, ki ga je prejel zbor Hrast iz Doberdoba od združenja italijanskih zborom USCI. Ob 1000-letnici prve omembe Gorice je Zveza slovenske katoliške prosvete v sodelovanju z Združenjem cerkvenih pevskih zborov razpisala junija 2000 natečaj za izvirno skladbo na besedilo z goriško tematiko, nabožne ali posvetne vsebine za otroške, mladinske in odrasle zbore. GLEDALIŠKA DEJAVNOST Članice Zveze so v letu 2000 postavile na oder štiri gledališke predstave. Standreška skupina se je v januarju predstavila v župnijski dvorani Anton Gregorčič s komedijo Marjana Marinca Poročil se bom s svojo ------— ženo, v juniju pa so štan- dreški igralci odigrali delo Janeza Povšeta Tudi politika prav pride. Oder 90 je na odru Kulturnega centra Lojze Bratuž v februarju odigral veseloigro Dohodnina Jean Jacquesa Bricaireja. V Sedejevem domu v Šte-verjanu pa so v aprilu člani istoimenskega ....... — društva podali krimi- Igralci dramske skupine Štandrež v igri Poročil se bom s svojo ženo nalko Patricka Hamil- tona Plinska luč. Ze drugo leto je Zveza slovenske katoliške prosvete organizirala skupaj s Kulturnim centrom Lojze Bratuž niz veseloiger ljubiteljskih odrov z naslovom Iskrivi smeh na ustih vseh. Predstave so se odvijale v februarju in marcu. Prvo so odigrali člani PD Štandrež Karla Valentina Selitev. Sledile so komedije Karla Goldonija Le baruffe Chiozzotte Teatronova iz Chioggie, Dohodnina Odra 90 in Poročil se bom s svojo ženo. Zveza in njene članice sodelujejo pri raznih gledaliških prireditvah, festivalih in so prisotne tudi v abonmajih raznih ustanov. Novogoriški abonma je v svoj program vključil dve predstavi društva Standrež in F.B. Sedej. Na srečanju, ki ga organizira ZKD iz Nove Gorice je sodelovala štandreška dramska skupina z dvema predstavama. Na medobmočnem srečanju gledališč v Tolminu so nastopili igralci Odra 90 in Standreža. Z igro Jaz sem Berto je štandreška skupina nastopila na zaključnem republiškem srečanju v Radovljici. Člana te skupine Majda Zavadlav in Božidar Tabaj sta prejela prestižno Severjevo nagrado. NATEČAJ MLADI ODER V sodelovanju s Slovensko prosveto iz Trsta razpisuje Zveza natečaj Mladi oder za skupine, ki se ukvarjajo z dramsko dejavnostjo. Podeljevanje priznanj je bilo letos prvič v Gorici v februarju. Nagrajene so bile otroške, mladinske in odrasle skupine, ki delujejo v društvih, in tiste, ki nastopajo v okviru šolskih prireditev. Priznanja so prejele otroške skupine Oder 90, F.B. Sedej , Sabotin in Hrast, mladinski krožek Rupa-Peč, odrasli skupine iz Standreža in Oder 90 ter osnovne šole Alojz Gradnik iz Steverjana, Josip Ambram iz Pevme in Fran Erjavec iz Standreža. DAN SLOVENSKE KULTURE Prireditev ob Dnevu slovenske kulture je potekala pod geslom Z gorice na oder in so jo oblikovale razne skupine od Rezije do Istre. Te so izvajale ljudske pesmi, ki jih je izbral prof. Pavle Merku. Dan slovenske kulture že vrsto let prirejajo Zveza slovenskih kulturnih društev, Slovenska prosveta iz Trsta in Zveza slovenske katoliške prosvete iz Gorice. Proslavi sta bili v Trstu 6. in v Gorici 8. februarja 2000. Doberdobsko ljudsko pesem Sonce ljubo je izvedel zbor Hrast v ženski izvedbi. Vsa včlanjena društva so pripravila Prešernove proslave v domačem kraju. SODELOVANJE S KOROŠCI Zveza uspešno vzdržuje stike s Krščansko kulturno zvezo iz Celovca, ki skupno prirejata kulturne izmenjave. V oktobru so se vršili na Primorskem Koroški kulturni dnevi. Na Goriškem so se predstavili dijaki Slovenske gimnazije iz Celovca in lutkovna skupina Mi smo mi s predstavama za šolsko mladino. Dramska družina Planina iz Sel pa je podala igro Pleskarji nimajo spomina v župnijski dvorani Anton Gregorčič v Standrežu. Prikaz ženitovanjskih običajev v Podjuni pa so prikazali v veliki dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž folklorni skupini društva Globasnica in Trta iz Žitare vasi, mešani zbor Peca, dekliška skupina Stem iz Globasnice ter moški zbor Lesičjak iz Stebna. Prof. Joško Kovačič je na teh dnevih predstavil glasbeni opus skladatelja Franceta Cigana. S Koroško veže našo Zvezo tudi sodelovanje na reviji Koroška poje in Cecilijanki ter drugi nastopi raznih skupin. V letu 2000 so bili člani društva F.B. Sedej kar zasedeni, saj so poskrbeli za razvejano dejavnost na različnih področjih. Pevci so se zbirali v mešanem zboru, najmlajši pa v otroškem, ki redno sodeluje na Mali Cecilijanki. Dramska skupina je poskrbela za premiero kriminalke Plinska luč, ki je bila v nedeljo, 9. aprila, v Sedejevem domu. Igro so ponovili na domačem odru in v drugih krajih. Tudi mladi števerjanski igralci se radi pokažejo na odru za miklavževanje, na božični prireditvi in ob materinskem dnevu. V poletnih mesecih pa so društveniki imeli veliko dela z organizacijo Festivala narodno zabavne glasbe, ki se je v začetku julija odvijal Med borovci. Festival je bil še posebno slovesen, saj je bil že 30. po vrsti. Poleg številnih ansamblov je bil na Festivalu gost Slavko Avsenik z ansamblom Gašperji. Društvo je ob tej priliki izdalo zgoščenko Valčki in polke Steverjanskih Festivalov. Slikar Andrej Kosič pa je razstavljal svoje akvarele v prostorih župnijskega doma. Društvo Sedej izdaja svoje mesečno glasilo Števerjanski vestnik, ki običajno vsebuje vaško kroniko, duhovno misel, delovanje društva, prispevke osnovnošolskih otrok, šport, kmetijsko problematiko, domačo in širšo politiko, novosti na matičnem uradu in nasvete za dobro kuhinjo. Društvo je priredilo tudi več kulturnih večerov in drugih prireditev. Osrednja točka Prešernove proslave je bila predstavitev knjige Briški zbornik, o kateri sta spregovorila urednik Peter Stres in Bruno Podveršič. Predstavitvi knjige je bilo namenjeno tudi srečanje v marcu, ko je društvo povabilo Jožka Kraglja, ki je spregovoril o svoji kjigi Josip Abram-Trentar. Koroški dnevi na Primorskem, prizor iz Globaške ojseti na odru KCLB SKPD F.B. SEDEJ IZ ŠTEVERJANA Nosilni steber društva je mešani pevski zbor, ki uspešno nastopa pod vodstvom Bogdana Kralja in je prisoten na vseh domačih prireditvah in na drugih tradicionalnih pevskih revijah od Primorske poje do Cecilijanke. Na Koroški poje v Celovcu je zastopal našo Zvezo. V božičnem času je izvedel koncert v župnijski cerkvi v Ronkah. KULTURNO DRUŠTVO PODGORA Društvo Podgora je začelo leto z Dnevom slovenske kulture, ki je bil posvečen bi. Antonu Martinu Slomšku. O liku tega velikega Slovenca in o njegovem bogatem doprinosu za uveljavitev slovenskega jezika je na proslavi govoril Jožko Kragelj, Bernard Spacapan pa je predstavil postopek Slomškove bea-tifikacije. Na prireditvi je pel domači mešani zbor, moška skupina Akord pa je sodelovala na Prešernovi proslavi v Steverjanu. V začetku aprila so člani društva in zbora poskrbeli za spominsko pobudo ob obletnici smrti zborovodje Bogomira Spaca-pana, ki je več let skrbel tudi za cerkveno pe- Moška pevska skupina Akord tje v Podgori. Domači zbor je izvedel Mašo za očeta Bogomira, ki jo je napisal sin Mirko. O pokojnem je spregovoril Jožko Kragelj. Na spominski proslavi so sodelovali še zbori iz Mirna, Jamelj in Brestovice, Standreža, Fantje izpod Grmade in domača skupina Akord. V juniju je mešani pevski zbor Podgora uspešno nastopil na zborovskem tekmovanju pri Trentu. V poletnem času se je društvo predstavilo pred domačo cerkvijo z glasbeno predstavo Lojtrca in kambrca, ki so jo v juliju ponovili v Šentjurju pri Celju. Primorske poje se je mešani zbor Podgora udeležil v drežniški cerkvi, skupina Akord pa pri Sv. Ivanu v Trstu. KULTURNO DRUŠTVO SABOTIN Štmaverskemu društvu posebno leži zborovsko petje najmlajših, saj je njihov zbor najštevilnejši na Goriškem in je prisoten na raznih prireditvah. Tudi odrasli pevci se radi zbirajo v moškem zboru. Za oba skrbi Nadja Kovic. Otroški zbor je pel na miklavževanju, na Mali Cecilijanki, v goriški bolnici, oblikoval veseli otroški popoldan s pesmijo in igrico Veselo na delo v okviru Dneva slovenske kutlure v Štmavru. Februarja so mladi pevci sodelovali na podobni prireditvi v Podgori. Kot prejšnja leta so se udeležili Praznika frtalje in veselo zapeli na prostem pred cerkvijo v Rupi. Moški zbor Stmaver je nastopil na Cecilijanki in na Primorski poje v Cerknem. Ob koncu let^ je društvo pripravilo kulturno družabni večer z nastopom moškega z,)ora in skupine Veseli bratci. Slednji so s svojimi orglicami uvedli tudi razstavo del domačih ustvarjalcev ob kresovanju na Jeremitišču v Standrežu. Praznovanje sv. Valentina so začeli z razstavo lesenih podob domačega ustvarjalca Slavka Pahorja. Tudi ob tej priliki je zapel moški zbor, kateremu se je pridružil mešani zbor Standrež. Moški zbor Stmaver tudi redno sodeluje pri proslavah ob spomeniku padlih v Pevmi. V Stmavru deluje tudi ansambel, ki nastopa ob raznih družabnostih. Društvo goji tudi dramsko dejavnost, ki omogoča mladini, da se s prizori predstavlja pred domačo publiko. MEŠANI PEVSKI ZBOR LOJZE BRATUŽ Leto 2000 je zbor začel januarja z nastopom v cerkvi v Bovcu, kjer je izvedel mašo Danila Fajglja in predstavil splet božičnih skladb istega goriškega avtorja. Program je zbor predstavil ob zaključku leta v cerkvi sv. Ivana v Trstu in Solkanu, in sicer pod naslovom Liki naše preteklosti. Zbor Lojze Bratuž, ki ga vodi Stojan Kuret, je v decembru pel v župnijski cerkvi v Codroipu, kjer je nastopil na povabilo italijanskega zborovskega združenja USCI in sodeloval na vsakoletnem božičnem koncertu v goriški stolnici, ki ga prireja Združenje cerkvenih pevskih zborov. Zbor se je udeležil Cecilijanke in Primorske poje. V juniju je priredil koncert, ki se je odvijal v sovodenjski cerkvi in na katerem je nastopila tudi pevska skupina Sovodenjska dekleta. Zbor Lojze Bratuž je izvajal dela Danila Fajglja in Brede Sček. RADIO GLAS V okviru škofijske radijske postaje v Gorici deluje že vrsto let tudi slovenski program, ki dnevno oddaja poldrugo uro. Ob torkih je na sporedu program S časopisnih strani, ki opozarja na pomembne članke iz slovenskih časopisov. Ob sredah pa je na sporedu Pogled v dušo in v svet, ki osvetljuje vprašanja, dogodke in pojave iz sodobnega življenja. Ob petkih oddajajo program Prisluhnimo zborovski glasbi in Svetniki tedna. Ob ponedeljkih, četrtkih in sobotah so na sporedu oddaje o narodni, narodno-zabavni in lahki glasbi. Med programom so na sporedu izčrpna obvestila o prireditvah in kulturnih dogodkih. MOŠKI PEVSKI ZBOR MIRKO FILEJ Moški pevski zbor Mirko Filej, ki vadi v Gorici, je pod vodstvom Zdravka Klanjščka obogatil marsikatero prireditev v ožjem goriškem in tudi širšem prostoru. Pevci so se kot vsako leto, spomnili prof. Mirka Fileja, po katerem zbor nosi ime in so mu na pokopališču, kjer počiva, zapeli nekaj pesmi. S peto sv. mašo so se poklonili spominu vseh pokojnih pevcev, ki so pri zboru sodelovali. Zbor Mirko Filej je stalen gost zborovske revije Cecilijanka in srečanja, ki ga na čast zavetnice zborovskega petja prireja italijanski zbor S. Ignazio v travniški cerkvi. Na dan sv. Štefana je pel na božičnem koncertu v goriški stolnici. Moški zbor Filej je oblikoval prireditev v poklon goriški pesnici Ljubki Šorli in skladatelju Lojzetu Bratužu. Primorske poje se je zbor udeležil v kraju Sv. Peter pri Portorožu. SKPD MIRKO FILEJ-ODER 90 V začetku sezone je društvena dramska družina začela s študijem novega dela in sicer s komedijo Dohodnina, delo francoskega dramaturga Jean jacquesa Bricaireja. V režiji Darka Komaca so komedijo prvič predstavili v Kulturnem centru Lojze Bratuž februarja 2000 v sklopu niza veseloiger Iskrivi smeh na ustih vseh. Ob premieri je društvo izdalo publikacijo, v kateri so zabeleženi uspehi desetletnega dela Odra 90. Veseloigro Dohodnina so člani društva ponovili še v Braniku, Renčah, Tolminu, Štmavru in Šempetru. Najmlajši Člani Prizor iz veseloigre Dohodnina Odra 90 so sodelovali pri igri Prišel bo, prišel sv. Miklavž, ki jo je zrežiral Kazimir Cernic. S to igrico so sprejeli sv. Miklavža v Kulturnem centru Lojze Bratuž in prejeli priznanje Mladi oder. Oder 90 se je na natečaju Mladi oder prijavil tudi z igro Mrtvi ne plačujejo davkov in prejel priznanje. Člani društva Filej redno sodelujejo pri slovenskih oddajah na Radio Glas in pri skupnih pobudah v okviru Zveze slovenske katoliške prosvete. PROSVETNO DRUŠTVO ŠTANDREŽ PD Štandrež je najbolj aktivno na dramskem, zborovskem in izdajateljskem področju. V letu 2000 je dramski odsek postavil na oder dve veseloigri: Marinčevo Poročil se bom s svojo ženo in Janeza Povšega Politika tudi prav pride. Premiera prvega dela je bila januarja v žup- nijski dvorani A. Gregorčič, Povšetovo veseloigro pa so uprizorili na prostem v juniju. Prvo je režiral Emil Aberšek, drugo pa Janez Starina. Poročil se bom s svojo ženo so ponovili v Štandrežu, Gorici, Braniku, Desklah, Vrtojbi in Novi Gorici. Poleg omenjenih del so štandreški igralci nastopali tudi z igrami Človek brez smeha, Čudna bolezen, Jaz sem Ber-to in Selitev. Te so uprizorili v Desklah, Novi Gorici, Gorici, Rupi, Tržiču, Tolminu, na Jeremitišču, Vrhu sv. Mihaela, v Radovljici, Šempolaju, na Banih, v Svetem Križu, Braniku, Vitovljah in na Opčinah. Za najmlajše je skrbela Majda Zavadlav in v njeni režiji so se otroci predstavili v župnijski dvorani s prizorom Miklavžev balonček. Mešani pevski zbor Štandrež je pod vodstom Tiziane Zavadlav sooblikoval pomembnejše pobude v Štandrežu in uspešno nastopal na raznih prireditvah v naši deželi in v Sloveniji. Udeležil se je Cecilijanke in Primorska poje v Drežnici. Zbor je pel na Prešernovi proslavi v domačem kraju, v Podgori, na prazniku Miru in prijateljstva v Štandrežu, v Štma-vru in v stolniški cerkvi na koncertu božičnih pesmi. Sodeloval je na predstavitvi knjige Štandrež 1947-2000 avtorja Damjana Paulina in na skupni manifestaciji na Jeremitišču. Društvo Štandrež se je skupno z drugimi domačimi društvi odločno zavzelo za ohranitev slovenske značilnosti vasi, ki jo goriška občina hoče zatreti z urbanističnimi posegi. Društvo je izdalo knjigo Štandrež 1947-2000, priredilo Dan slovenske kulture, Praznik špargljev, več kulturnih večerov in razstav del domačih ustvarjalcev. PD RUPA-PEČ Društveni mešani pevski zbor se je predstavil na revijah Ce-cilijanka, Sovodenj-ska poje in Primorska poje pri Sv. Ivanu v Trstu. Na povabilo Združenja cerkvenih pevskih zborov je sodeloval na božičnem koncertu v goriški stolnici. Zborovska dejavnost v Rupi je trdno povezana z vaškim življenjem. Tako je zbor pel ob obletnici spomenika padlim, ob otvoritvi vodnjakov sovodenjski občini, na otvoritvi razstave o prvi svetovni vojni, pri blagoslovitvi obnovljene cerkve na Peči in še ob drugih prilikah. V maju je zbor priredil v Kulturnem centru Lojze Bratuž srečanje med pobratenima MePZ Rupa-Peč na Koncertu cerkvenih pesmi Matije Tomca v Standrežu zboroma iz Dobove in Vrtojbe. Mešani pevski zbor vodi Zdravko Klanjšček. V okviru društva deluje tudi otroški zbor, ki ga vodi Tanja Kovic. Zbor je nastopil na Mali Cecilijanki, na Prazniku frtalje, v Stma-vru in v domačem kraju ob kulturnih prireditvah. Društvo Rupa-Peč goji tudi dramsko dejavnost. Mladi so pripravili prizor ob miklav-ževanju in si zamislili program Dneva slovenske kulture. Praznik frtalje je kot vedno privabil v Rupo veliko obiskovalcev in tudi nastopajočih skupin je bilo kar nekaj. Zvrstili so se otroški in drugi zbori ter člani štandreške skupine, ki so uprizorili veseloigro Selitev. Na proslavi 1. maja je imel priložnostni govor dr. Jože Pirjevec. Društvo večkrat organizira družabna srečanja in daljše izlete. SKD HRAST IZ DOBERDOBA Pri društvu Hrast je mešani zbor najbolj aktiven in dosega odlična priznanja ob raznih nastopih. Vodi ga Hilarij Lavrenčič. Zbor Hrast se je udeležil tradicionalne Cecilijanke in ob zaključku leta 1999 nastopil na božičnem koncertu v cerkvi sv. Lovrenca v Ronkah, gost zbora Vox Julia. Ženski del zbora je sodeloval na skupnih prireditvah ob Dnevu slovenske kulture v Trstu in Gorici in izvedel doberdobsko narodno pesem Sonce ljubo. V februarju je zbor pel v Kulturnem centru Lojze Bratuž v okviru koncertne sezone glasbene šole Emil Komel. Predstavil je zbirko pesmi Danijela Zanettovicha Nediški zvon. V istem mesecu je zbor pel v Borštu ob praznovanju 100-letnice društva Slovenec. Primorske poje se je udeležil v Izoli. V okviru prireditev ob 150-letnici občine Doberdob septembra 2000 je zbor sooblikoval koncert Moj Kras za tri igralce in mešani zbor. Ko je zbor začel z vajami za novo sezono mu je italijansko zborovsko združenje USCI podelilo prvo nagrado na natečaju, ki ga je združenje razpisalo za zbore, ki so se posebno izkazali. Doberdobsko društvo je poskrbelo za miklavževanje, na katerem so se otroci predstavili z igrico Pretep na doberdobski gmajni na besedilo Franke Ferletič. V okviru društva deluje tudi mladinski zbor Veseljaki, Ženska zasedba MePZ Hrast med koncertom v KC Lojze Bratuž ki ga vodi Lucija Lavrenčič. Zbor nastopa na Mali Cecilijanki in ob drugih priložnostih. V februarju je pripravilo Dan slovenske kulture v domačem kraju pod naslovom Po Nediških dolinah. Povabili so pevsko skupino Beneške korenine. SKRD JADRO IZ RONK V letu 2000 se je dejavnost društva Jadro iz Laškega začela z božičnim koncertom v cerkvi sv. Lovrenca v Ronkah kjer je nastopil zbor F.B. Sedej iz Steverjana. V isti cerkvi je nastopil tudi mešani pevski zbor Lipa iz Bazovice, ki je slavil 100-letnico delovanja. Zboru iz Bazovice se je na koncertu pridružil tudi zbor Verdi iz Ronk. V mesecu januarju je bilo na Spomaladansko romanje slovenskih vernikov iz Laškega k Mariji Pomagaj na Brezje programu tudi srečanje s pisateljem in zdravnikom Rafkom Dolharjem, ki je predstavil svojo knjigo Kraška simfonija. V župnijski dvorani v Romjanu so društveni člani priredili Dan slovenske kulture z nastopom otrok osnovne šole iz Romjana, Dekliškega zbora Danica iz Vrha sv. Mihaela in dramske skupine Kras iz Opatjega sela. Ob tej priliki so predstavili 9. številko društvenega glasila Jadro. Na sedežu društva Jadro je tržaški pesnik Aleksij Pregarc predstavil svojo zbirko Moj veliki mali svet. Društvo je v Gorici priredilo razstavo slik domačina Iva Petkovška. Pripravilo je miklavževanje v sodelovanju z otroškim vrtcem in osnovno šolo. V Ronkah deluje klekljarska skupina, ki je pripravila razstavo v sklopu prireditve Ronški avgust in vaškega praznovanja sv. Štefana. V sklopu prizadevanj za utrditev slovenskega jezika je društvo priredilo dva tečaja slovenščine za odrasle in tradicionalno poletno središče za otroke, kjer je poudarjena slovenska jezikovna vzgoja. DELOVANJE SLOVENSKE PROSVETE V SEZONI 1999/2000 Nadia Roncelli DRUŠTVO SLOVENSKIH IZOBRAŽENCEV V Društvu slovenskih izobražencev na Donizettijevi ulici je bilo prvo srečanje v ponedeljek, 4. oktobra 1999. Na večeru je bila predstavljena knjiga prof. Tomaža Pavšiča Ob Stari meji. Pričevanja in spomini. Ob avtorju so na predstavitvi sodelovali še Drago Stoka, recitator Livio Valenčič in založnik Damjan Bogataj. Ponedeljkova srečanja pa so se zaključila 19. junija 2000, prav tako s predstavitvijo knjižne novosti: v sodelovanju s Knjižnico Dušana Cerneta je pisatelj in režiser Žarko Petan spregovoril o svojem zadnjem delu Knjiga revolucije in smrti. Ponedeljkovi večeri v Društvu slovenskih izobražencev so nekaka stalnica v tržaškem kulturnem življenju. Od oktobra do junija, in to že več kot trideset let, se tržaški Slovenci iz mesta in okolice zbirajo na teh srečanjih. Najpogostejša oblika teh večerov je predavanje, na katerem ugledni gost spregovori iz področja zgodovine, umetnosti, glasbe, raznih socioloških pojavov, naravoznanstva in še marsičesa. Občasno se v društvu organizira tudi okrogla miza, predvajanje diapozitivov ali kak koncert. V pretekli sezoni je bilo dosti posluha predvsem za knjižne novosti na slovenskem trgu. Poleg že dveh omenjenih del so v društvu predstavili knjigo Viktorja BlažičaSvinčena leta (6. jan. 99), Veselke Sorli Pucove Zgodbe z repom in glavo (10. jan. 2000), Pariški dnevnik Andreja Capudra (24. jan.), Tretji Rim. Rusija nekoč in danes ambasadorja Antona Rupnika (28. febr.),Iz dnevnika Vinka Ošlaka in Ko proti jutru gre Aloj- Avtorica uspešne knjige o narodnih nošah na predstavitvi v Peterlinovi dvorani za Rebule (22. maja) ter Nit preteklosti v prihodnost Adriane Cibic (29. maja). O knjigi Zakladi tisočletij je spregovoril arheolog dr. Janez Dular (6. marca), zgodovinar dr. Stane Granda je predstavil svojo knjigo Prva odločitev Slovencev za Slovenijo (20. marca). Ob izidu knjige Med Trstom in Dunajem - Ivan Nabergoj v avstrijskem državnem zboru so na okrogli mizi sodelovali Vasilij Melik, Stane Granda in Peter Rustja (12. jun.). Na predvelikonočni ponedeljek je bila predstavljena knjiga bivšega openskega župnika Zvoneta Strublja Ali je Bog oče in mati? Na večeru so poleg avtorja sodelovali Alojz Rebula, Stanislav Hočevar in tržaški škof msgr. Evgen Ravignani. RAZSTAVE V Peterlinovi dvorani so si v teku te sezone sledile štiri razstave. Decembra so bili na ogled akvareli goriškega slikarja Andreja Kosiča. Cel mesec februar so bili razstavljeni likovni in fotografski izdelki, ki so sodelovali na natečaju ob Dnevu slovenske kulture v Slovenskem kulturnem klubu. 25. marca je bila otvoritev razstave fotografij o Bosni mladega tržaškega fotografa Paola Tanzeta. Na predvelikonočni ponedeljek in obenem o priliki škofovega obiska v DSI je bilo odprtje razstave črno-belih fotografij tržaških cerkva, ki jih je poslikal Mario Magajna. DRAGA 35. edicija študijskih dnevov Draga 2000 se je začela z okroglo mizo o manjšinski šoli v petek, 1. septembra. Na vprašanje, kakšno šolo želi in potrebuje slovenska manjšina, so odgovarjali šolnika Marta Ivašič in Marjan Kravos ter ravnatelj Slovenskega deželnega gospodarskega združenja Vojko Kocjančič. Udeleženci okrogle mize so iz različnih perspektiv nanizali potrebe slovenske šole v Italiji z ozirom na učne programe, šolske in izvenšolske dejavnosti, stike z drugimi šolami, vključevanje v razne pobude in na potrebe delavnega sveta. Težave s slovensko identiteto je naslov predavanja, ki ga je v soboto popoldne imel Aleksander Zorn. Zadnji dan, v nedeljo, 3. septembra, sta nastopila še dr. Tone Jam -nik na temo Sprava - proces osvobajanja in znamenje poguma in zgodovinar dr. Stane Granda, ki je govoril o združeni Sloveniji in slovenski državi, ozirajoč se tudi na odnos matice do manjšin in izseljencev. V nedeljo po kosilu so udeleženci Drage imeli možnost si ogledati razstavo o slovenskih mlekaricah na Tržaškem v prostorih bližnjega Prosvetnega doma, kmalu zatem pa je v šotoru bila predstavitev knjige Adriane Cibic Nit preteklosti v prihodnost. Na prireditvenem prostoru je bila v nedeljo zjutraj maša, ki jo je daroval tržaški škof msgr. Evgen Ravignani skupaj z dr. Ivanom Stuhecom in dr. Stankom Janežičem. SKK V Slovenskem kulturnem klubu potekajo že tradicionalna srečanja ob sobotah v poznih popoldanskih urah. Na sestankih se zbirajo višješolci in univerzitetni študenti, katerim se nudi priložnost, da skupaj preživijo nekaj prijetnih uric ob poslušanju predavanj, ogledih filmov in družabnih srečanjih. Prvi sestanek 2. oktobra je bil informativne narave. Predstavljeni so bili krožki in tečaji, ki sta jih za to sezono priredila SKK in MOSP. Celo leto je namreč potekal gledališki tečaj, na katerem so mladi člani pripravili igro Utripi in antiutripi, prirejena verzija dela Genij v kratkih hlačah. Premiera igre je bila v Marijinem domu pri Sv. Ivanu v soboto, 10. junija. V teku te sezone so mladi v klubu preživeli skupaj resnejše in lah-kotnejše trenutke. Za sprostitev in zabavo so v klubu predvajali filme Shakespeare in Love, The Thruman Show, Notting Hill, Whag the Dog. 16. oktobra so v klubu imeli možnost se pogovoriti z mlado škotsko antropologinjo Kay Rüssel o njenem raziskovalnem delu med zamejskimi Slovenci. 13. novembra so klubovci v sodelovanju s Slovensko zamejsko ska-vtsko organizacijo povabili v svojo sredo ravnatelja tržaške Caritas Maria Ravalica. Na večeru je mlad oporečnik Daniel Beorchia spregovoril o možnosti civilnega služenja. 19. februarja je bila na sporedu okrogla miza z naslovom Haider - pojav skrajne desne in vloga Avstrije pri vzponu nacizma. Na večeru sta spregovorila zgodovinarja Peter Rustja in Aleš Brecelj. 12. februarja so v klubu proslavili Dan slovenske kulture z nagrajevanjem literarnih, likovnih in fotografskih prispevkov, ki so sodelovali na natečaju. Med organizacijske dosežke mladih klubovcev in članov MOSP-a nedvomno spada že tradicionalni Slovenija party, ki so ga že drugič zapored priredili v hotelu Savoia Excelsior v Trstu. Številne goste s Tržaškega in slovenskega zamejstva je v imenu Slovenskega kulturnega Zmagovalci likovnega, fotografskega in literarnega natečaja, ki ga SSK pripravlja ob slovenskem kulturnem prazniku. kluba pozdravil predsednik Rok Oppelt. Slavnostni govornik na večeru je bil dr. Drago Štoka, častni gost pa selektor državne nogometne reprezentance Slovenije Srečko Katanec. Na večeru je nastopil tudi mešani pevski zbor Devin pod vodstvom Hermana Antoniča. Večer se je nadaljeval s plesom ob glasbi orkestra Zavoda sv. Stanislava iz Ljubljane. MOSP Člani skupine Mladih v odkrivanju skupnih poti so v preteklem letu organizirali dva zanimiva tečaja namenjena mladim. Vsako sredo je v prostorih na ulici Donizetti potekal likovni tečaj pod mentorstvom Štefana Pahorja in Mateja Susiča. Ob petkih pa so bila srečanja časnikarskega krožka, ki ga je vodila Breda Susič. Mladi so imeli možnost, da sledijo predavanjem nekaterih profesionalnih novinarjev. 11. aprila so udeleženci krožka odšli na obisk slovenskega uredništva tržaškega sedeža RAI. V aprilu so se mospovci udeležili srečanja v Klancu pri Kozini z ZKS in FUCI. DRAGA MLADIH Tridnevno srečanje za mlade iz zamejstva, zdomstva in Slovenije je potekalo v Parku Finžgarjevega doma na Opčinah od četrtka, 31. avgusta, do sobote, 2. septembra. Geslo tokratne edicije je bila Narodna identiteta Slovencev včeraj, danes in jutri. Glavni organizator 10. edicije Drage mladih je bil Mavrični most mladih iz Kozine ob podpori MOSP-a iz Trsta. Uvodno predavanje je imel tržaški zgodovinar prof. Jože Pirjevec. Naslov njegovega predavanja je bil Kako smo se Slovenci ohranili do danes? Sledila je diskusija v manjših skupinah. Prvi dan Drage mladih se je zaključil z gledališko predstavo Jaz sem Berto v izvedbi Dramskega odseka Prosvetnega društva Štandrež. Okrogle mize z naslovom Ali ima danes še smisel biti Slovenec?, ki je bila v petek zjutraj, so se udeležili tržaški pisatelj Boris Pahor, dramatik in režiser Žarko Petan, pevka Darja Švajger in športnica Brigita Bukovec. V popoldanskih urah so bile na sporedu delavnice, in sicer: plesna, kulinarična, časnikarska in obrtna. Zvečer so se mladi dobili na družabnosti s plesom in prikazom dela delavnic mladinske ustvarjalnosti. Mladinske študijske dneve je zaključila debata Kaj bo jutri pomembno za naš obstoj? Govorila sta predsednik prvega slovenskega parlamenta France Bučar in guverner Banke Slovenije France Arhar. MLADI ODER Na Prešernovi proslavi v Društvu slovenskih izobražencev so 14. februarja že petindvajsetič podelili priznanja Mladi oder, ki so namenjena amaterskim gledališkim skupinam iz zamejstva. Za leto 1999 so priznanja prejeli: Osnovna šola Fran Šaleški Finžgar, Srednja šola Fran Erjavec, Osnovna šola Alojz Gradnik, Srednja šola Srečko Kosovel, Igralska skupina Tamara Petaros, Slovenski oder, Dramska skupina kulturnega društva Igo Gruden, Igralska družina kulturnega društva Cerovlje Ma-vhinje in Amaterski oder Jaka Štoka. NAGRADA VSTAJENJE Podelitev literarne nagrade Vstajenje je bila v Peterlinovi dvorani v ponedeljek, 5. maja 2000. Komisija je nagradila pesniško zbirko emigrantske pesnice Milene Šoukal, ki že petdeset let živi v ZDA. Na večeru v ulici Donizetti so sodelovali Zora Tavčar, ki je spregovorila o pesnici in njenem ustvarjalnem delu, ter recitato-rja Livio Valenčič in Matejka Peterlin, ki sta prebrala nekaj odlomkov iz pesničinega nagrajenega dela Ptice na poletu (Mohorjeva družba, Celje 1999). Vimenu Zadružne kraške banke je denarno nagrado podelil dr. Marijan Baje. V sestavi odbora za nagrado je na zadnji seji prišlo do nekaterih zamenjav. Dosedanji koordinator in ustanovitelj Nagrade prof. Martin Jevnikar je odstopil. Na njegovo mesto je bila izvoljena prof. Lojzka Bratuž. Članom odbora Zorku Hareju, Zori Tavčar Rebula, Diomiri Fabjan Baje in Mariju Maverju pa sta se letos pridružila še Robert Petaros in Neva Zaghet. PRIMORSKI DNEVI NA KOROŠKEM Tradicionalne kulturne dneve, ki izmenično potekajo na Koroškem in Primorskem, organizirajo tri krovne organizacije: Krščanska kulturna zveza iz Celovca, Zveza slovenske katoliške prosvete iz Gorice in Slovenska prosveta iz Trsta. Teden srečanj s primorsko kulturno stvarnostjo se je začel v nedeljo, 10. oktobra 1999, v Celovcu. V Slomškovem domu so glasbeniki tržaške skupine Gallus Consort sodelovali pri jutranji maši. Popoldne je skupina imela koncert nabožnih pesmi pod Vstajenja zdomski pesnici Mileni Šoukal naslovom Adoramus v Goršetovi galeriji v Svečah. V torek in sredo se je tržaški pesnik Miroslav Košuta predstavil slovenskim dijakom na Koroškem. Svoje pesmi je prebral na ljudski šoli v Bilčovsu in v Selah, v ljudski šoli Mohorjeve in na javni dvojezični šoli v Celovcu. V petek, 15. oktobra, je na Višji šoli za gospodarske poklice v Št. Petru pri Št. Jakobu nastopil tržaški pisatelj Alojz Rebula. Istega dne je bila v okviru odmevne tiskovne konference, na kateri so bili prisotni vsi slovenski mediji na Koroškem, predstavitev tržaške založbe Mladika. Založbo in njene publikacije sta predstavila Sergij Pahor in urednik Marij Maver. Kulturni teden se je zaključil z gledališko predstavo Zares čuden par v izvedbi Igralske skupine Prosvetnega društva Štandrež. PREŠERNOVA PROSLAVA SP skupaj z ZSKP iz Gorice in ZSKD je priredila osrednjo proslavo ob Dnevu slovenske kulture. Proslava je bila 6. februarja v Kulturnem domu v Trstu, 8. februarja pa v Gorici. Prof. Pavle Merku si je proslavo z naslovom Z gorice na oder zamislil kot srečanje z ljudsko glasbo ob slovenski zahodni meji. Predstavo je režiral Igor Cvetko, sodelovale so glasbene in pevske skupine s Tržaškega, Goriškega in iz videmske pokrajine. Tudi DSI, v sodelovanju s Slovensko pro-sveto, je počastilo Praznik slovenske kulture, in sicer 14. februarja v Pe-terlinovi dvorani. Na večeru so podelili priznanja Mladi oder, nagradili so prozne in pesniške prispevke, ki so sodelovali na natečaju revije Mladike in na mladinskem literarnem natečaju ob 75-letnici pisatelja Alojza Rebule. Odlomke iz nagrajenih del so prebrali člani Radijskega odra. Priložnostno misel je prebrala Evelina Umek. Za glasbene točke so poskrbeli pianistka Beatrice Zon-ta, violinistka Raffaella Petronio in violončelist Franco Muscau. MLADIKA Založba Mladika je v sezoni 1999/2000 izdala enajst knjižnih novosti. Bojan Pavletič je avtor drobne knjige Pomen sokolskega gibanja na Tržaškem. V prijetno branje za mlade in odrasle se ponujajo Zgodbe z Slavnostna govornica Evelina Umek ob slovenskem kulturnem prazniku repom in glavo, ki jih je napisala in opremila ilustratorka in slikarka Veselka Šorli Puc. Dnevnika sta prispevala Rafko Dolhar Tržaški poldnevnik in iz Celovca Vinko Ošlak/z dnevnika. Luisa Antoni je avtorica monografske publikacije Oder, šola življenje. Operni pevec Danilo Mer-lak. Nit preteklosti v prihodnost je naslov knjige, bogate s slikami, ilustracijami in šiviljskimi modeli, v kateri je avtorica Adriana Cibic raziskala in predstavila ljudsko nošo na Tržaškem, kakršna se je oblikovala v drugi polovici 19. stoletja. Mladika je založila tudi eno italijansko knjigo, študijo Rivoluzione e catarsi. II pensiero filosofico di Dušan Pi-rjevec, katere avtor je Martin Brecelj. Septembra je izšel prevod iz italijanščine dela Alojza Rebule Jakob Ukmar apostol sožitja. Na dan prve obletnice smrti pesnika in pisatelja Vinka Beličiča, 27. septembra, je bila v dvorani Finžgarjevega doma na Opčinah predstavljena postu-mna knjiga Vinka Beličiča Prelistavanje pol-stoletja. Revija Mladika je prešla v štiriinštirideseto leto izhajanja. V branje ponuja veliko literature, proze in poezije, bogatijo pa jo še različne rubrike o padalcih, o spominih na pretekle dni, o numizmatiki, ocene knjig in razstav in antena. Osrednje strani pokriva mladinska barvna priloga Rast. Nagrajevanje literarnega natečaja, ki ga je revija Mladika razpisala za leto 1999, je bilo na Prešernovi proslavi v ponedeljek, 14. februarja. Prvo nagrado za prozo je prejela novela Lepa vas Mateje Gomboc. Na drugo mesto se je uvrstila novela Zasvojenost Marjete Ratkoviae, na tretje pa novelaEkekocbito. Mali prinašalec sreče, ki jo je spisala Marjana Srčič. Prva nagrada za poezijo ni bila podeljena. Drugo nagrado je prejel cikel pesmi z oznako Zlatka, čigar avtor je Dušan F. Moravec. Na tretje mesto se je uvrstil cikel Je zima v krilu poletja Franja Frančiča. KNJIŽNICA DUŠANA ČERNETA V letu 1999 je bilo v Knjižnici Dušana Cerneta skupno inventarizi-ranih 9.300 knjižnih enot in 671 enot drobnega tiska. Knjižničar Peterlinova dvorana med žalno sejo za pokojnim pesnikom Vinkom Belicičem Predstavitev knjige Ali je Bog oče in mati? Ob avtorju Zvonetu Strublju sodelujeta novi beograjski naškof Stanislav Hočevar in tržaški škofEvgen Ravignani. Marjan Pertot je v glavnem katalogiziral knjižno gradivo, ki je prišlo v poštev pri pripravi zadnje knjige, ki jo je izdala Knjižnica Dušana Cerneta, in sicer Slovensko bibliografijo za Veliko Britanijo. 1.1. 1945 - 1.5.2000. Delo je sestavil sam knjižničar Marjan Pertot. V njem je opisal 416 enot, od tega 31 časopisov in revij, ki so izšle v letih 1945-2000. Večji del opisanega gradiva je dostopen na policah Knjižnice Dušana černeta in za vsako enoto je zapisano, kje se nahaja. Uvod v knjigo je napisal Ivo Jevnikar. V novo knjižno gradivo knjižnice spadajo v glavnem darovi iz Velike Britanije in nakupi knjig v angleških knjigarnah in založbah. Tako je bilo v glavni knjižni katalog vloženih 508 knjižnih listkov, v katalog slovenskega zdomskega tiska pa 76 knjižnih listkov. Ob koncu leta 1999 je bilo skupno katalogiziranih 8.237 kartotečnih listkov, v katalogu slovenskega zdomskega tiska pa 1.923 listkov. Izposojenih je bilo približno 400 knjižnih izdaj in periodike. Prav v zvezi s pripravo nove knjige je knjižničar vzpostavil vezi z nekaterimi knjižnicami v Veliki Britaniji in z ljudmi, ki živijo in delajo v Veliki Britaniji. VIRGIL ŠČEK Krožek za družbena vprašanja Virgil Šček je v pretekli sezoni predstavil tri nove publikacije iz niza belih priročnikov. Peter Rustja je avtor knjige Med Trstom in Dunajem. Ivan Nabergoj v avstrijskem državnem zboru (1873-1897), ki je izšla v sodelovanju z Zgodovinskim časopisom iz Ljubljane. Predgovor knjigi, ki prinaša izbor Nabergojevih govorov in interpelacij na Dunaju ter člankov iz dnevnika Edinost, je prispeval akademik prof. dr. Vasilij Melik. Publi-cistka in raziskovalka manjšinske problematike Vida Valenčič je v italijanščini izdala del svoje sociološke raziskave Politica e mino-ranze: amore o indifferenza?, ki obravnava odnos med manjšinami in politiko. Kanalska dolina in slovenska kultura je naslov knjige, ki jo je sestavila domačinka iz Kanalske doline Vida Dolhar. Gre za priredbo starejše diplomske naloge, v kateri avtorica osvetljuje prisotnost Kanalske doline v slovenski kulturi in vlogo njenih ljudi v ohranjanju in bogatenju krajevne in vsesplošne slovenske kulture. RADIJSKI ODER Že drugo leto zapored je Radijski oder v sodelovanju s Slovensko prosveto organiziral Gledališki vrtiljak za najmlajše. Pobuda je zaživela 10. oktobra 1999, ko je Lutkovno gledališče Maribor uprizorilo igro Pekarna Miš Maš. Na odru Marijinega doma pri Sv. Ivanu so se potem zvrstile sledeče igrice: Zaklad čarovnice Jezibabe v izvedbi Lutkovne skupine Mi smo mi iz Celovca; Cipek in Capek v postavitvi Kulturnega društva Deskle; Taca-muca, ki jo je izvedlo Lutkovno gledališče iz Ljubljane; Mladinski oder Nova Gorica je predstavil Ropovlačico; zadnje so bile na vrsti Zgodbe iz gozdička, ki jih je uprizorilo Lutkovno gledališče Jože Pen-gov iz Ljubljane. Tudi v tej sezoni je Radijski oder izvedel tečaj lepe govorice, ki je privabil lepo število udeležencev. Tečaj je potekal od oktobra do aprila dvakrat tedensko pod mentorstvom Matejke Peterlin. Prvi del tečaja je vodil prof. Jože Faganel, v drugem delu pa so udeleženci sledili predavanjem gledališke igralke Majde Grbac. Na koncu tečaja so se udeleženci predstavili na zaključnem nastopu. Pripravili so recital Ecce homo, sestavljen iz Križevega pota Ljubke Sorli v kombinaciji z novelo Borisa Pahorja Rože za gobavca. S postnimi pesmimi je sodeloval tudi zbor Sv. Jerneja z Opčin. Recital so predstavili v openski župni cerkvi in v cerkvi v Steverjanu. Ta pregled dejavnosti krije samo delovanje društev v osrednjem delu mesta, ne pa bogate in razvejane dejavnosti društev po tržaških vaseh. Recital Ecce Homo v openski cerkvi KULTURNO-DRUZBENA DEJAVNOST SLOVENCEV NA VIDEMSKEM Erika Jazbar Življenjski utrip slovenske skupnosti, ki živi na Videmskem, je tudi v lanskoletni sezoni pokazal, da sta slovenska beseda in kultura živo prisotni; domači prosvetni delavci so poskrbeli za številna srečanja, tradicionalne shode in nove pobude, katerim se je odzval v večjem ali manjšem številu slovenski človek, ki živi pod Matajurjem, Kaninom in Sv. Višarijami. Lanskoletni pregled kulturnega življenja Slovencev na Videmskem smo objeli z obeležjem avgustovskega Srečanja vernikov iz treh dežel v organizaciji videmske nadškofije pod geslom Kristjani gradimo novo Evropo. Po poletnem premoru pa se septembra meseca običajno začenja "uradna" sezona srečanj in prireditev. Dne 10. septembra 1999 so se beneški kulturno-družbeni delavci poklonili spominu pred desetimi leti preminulega Valentina Simonittija, arhitekta in intelektualca, ki je živel in ustvarjal ob meji. V cerkvi sv. Frančiška, ki je že vrsto let tradicionalno čedajsko kulturno središče za razstave ter predavanja, so odprli spominsko razstavo, za katero je poskrbel Studijski center Nediža, zatem pa so predstavili bogato monografijo o življenju in delu beneškega Slovenca, ki je ostal živ v spominu tamkajšnjih ljudi. Približno teden kasneje pa se je verska skupnost v Viškorši zbrala v cerkvi svete Trojice in počastila spomin na gospoda Artura Blasutta. V Blasuttovi domači vasi se je zbralo veliko vernikov, ki so napolnili cerkev do zadnjega sedeža. Dvojezično sv. mašo je daroval furlanski duhovnik Renzo Calligaro, ki se je zaradi duhovnega vodenja v Bardu v Ter-ski dolini izvrstno naučil tamkajšnjega slovenskega dialekta; obeležil je tudi osebnost in delo gospoda iz Viškorše, ki je poznal marsikateri grenak trenutek med vojno in žal tudi po njej. Septembra jeMePZ Pod lipo iz Barnasa slovesno praznoval 25. obletnico nepretrganega delovanja med beneškimi ljudmi in za beneške ljudi. Visok jubilej oz. okrogla obletnica predstavljata za vsako organizacijo, ki deluje med Slovenci v Italiji, nedvomno pomemben dosežek. V prvi vrsti pa to velja za organizirano kulturno delovanje družbenih in kulturnih stvarnosti, ki so sad dela Slovencev iz videmske pokrajine. MePZ Pod lipo vodi od nastanka Nino Specogna, priznan glasbenik ter vsestranski kulturni delavec na glasbenem področju. Zbor šteje danes 34 pevcev, med katerimi so tudi Furlani, v vseh teh letih pa se je pod Spe-cognovo taktirko zvrstilo kar 131 ljubiteljev zborovskega petja. MePZ Pod lipo je priljubljen med ljudmi iz Nadiških dolin, saj sodeluje in sooblikuje marsikatero slovensko pobudo v zamejstvu, nemalokrat pa je bil ambasador beneške kulturne tradicije v Italiji in v tujini. Za obeležje pomembnega dosežka je profesor Nino Specogna poskrbel tudi za zanimivo in bogato publikacijo. Meseca septembra se odpirajo tudi šolska vrata, ki nam že nekaj let nudijo razveseljive podatke o porastu števila otrok v Dvojezičnem šolskem centru v Spetru. V lanskem šolskem letu je bilo v centru 85 osnovnošolcev in 69 malčkov, ki so že tretje leto začeli pouk v parificirani šolski strukturi. Zadnji dan septembra pa je prišla pomembna novica tudi iz političnega sveta: Giuseppe Firmino Marinig, poznan družbenopolitični delavec iz videmske pokrajine, priljubljen dolgoletni špetrski župan ter svetovalec v videmskem pokrajinskem svetu, je bil potrjen za predsednika Gorske skupnosti Nadiških dolin. Dobro opravljeno delo je namreč prineslo potrditev direktiva, ki je upravljal Gorsko skupnost v prejšnjem štiriletju. Pomembna novica je prišla kasneje tudi iz Terskih dolin, kjer je bil Elio Berra, župan občine Tipana in za Slovence zelo dragocen politični delavec, izvoljen za predsednika GS Terskih dolin. V oktobru se je slovenska delegacija Zveze Slovenci po svetu mudila v Švici, in sicer v Luganu ter Villi. Predstavniki iz naše dežele so poskrbeli za pester in bogat kulturni program na italijanskem konzulatu v Luganu. Slovenski gostje so bili v Švici deležni posebno prisrčnega sprejema, značilnega za vsakega izseljenca, ki je ostal navezan na svojo Mešani pevski zbor Pod lipo domačo zemljo. Gostje mu namreč pomenijo posreden stik tudi s svetom, ki ga je bil prisiljen zapustiti. Videmska nadškofija in domača univerza predstavljata v videmski pokrajini živahen binomij, ki je že večkrat uspešno sodeloval pri pobudah, ki si prizadevajo za ovrednotenje kulturne, jezikovne in družbene stvarnosti furlanskega človeka. Značilne za njuno sodelovanje so jasne smernice, vztrajnost in prepričanje, da je treba motivacije, na katerih gradiš svoje delovanje, načelno braniti pred katerimkoli sogovornikom. Skupaj sta se tudi meseca novembra izkazali z javnim zborovanjem v bran okvirnemu zakonu za zaščito dvanajstih zgodovinskih jezikovnih manjšin, ki živijo v Italiji. Novembra je prišla lepa novica s srednje šole v Špetru. V lanskem šolskem letom so Videmski nadškof Alfredo Battisti , v x i 3. novembrom zaceli s poučevanjem slovenskega jezika v državni srednji šoli. Šlo je za dve popoldanski uri dvakrat tedensko, ki jih je vodila Cinzia Pečar, namenjene pa so bile otrokom prvega razreda. Vpisanih je bilo 11 dijakov, ki so v prejšnjem šolskem letu obiskovali dvojezični center. Novost pa je bila pomembna predvsem zato, ker je slovenski jezik tako prvič prestopil prag državne šole. Poglejmo tudi v Kanalsko dolino. Novemba so se domači družbeno-kulturni delavci oddolžili spominu Salvatoreja Venosija, ki je za marsikaterega zamejca poosebljal slovenskega človeka, ki živi v tem predelu videmske pokrajine. Na žabniškem pokopališču se je zbralo lepo število prijateljev, znancev in institucionalnih osebnosti, kjer so odkrili nov nagrobnik kanalskemu raziskovalcu in kulturnemu delavcu, za katerega je poskrbel arhitekt in akademski slikar, sicer pa Venosijev prijatelj Janez Suhadolc. Med prisotnimi so bili predstavniki širšega slovenskega kulturnega prostora, kar na Tromeji pomeni slovenski ljudje iz F-Jk, s Koroške ter iz Slovenije. Po občuteni slovesnosti so se prisotni napotili v bližnjo žabniško gostilno, kjer je sledila odprta diskusija o slovenski stvarnosti v Kanalski dolini ter o perspektivah, ki jih bližnja prihodnost nudi našim ljudem. Gorska skupnost Nadiških dolin namenja nemalo pozornosti valorizaciji in poživitvi beneške ustvarjalnosti s pokroviteljstvi in prirejanjem iniciativ, podpira in sodeluje pri pobudah, ki so pomembne za domače ljudi. V božičnem času poskrbi za božične koncerte domačih zborov v štirih cerkvah Nadiških dolin, ki so postali že priljubljeno tradicionalno praznično srečanje. Lanskoletni koncerti so bili v Preštintu, v Oborčah, v Landarju, za zaključno srečanje, ki je bilo na dan sv. Štefana, pa je zaživela župnijska cerkev na Lesah. V njej so nastopili vsi zbori, ki so sodelovali na koncertih, kar pomeni, da je bilo srečanje še posebno slovesno in bogato za vse ljubitelje zborovske glasbe. Leška župnija in domače slovensko društvo Rečan sta tudi lani združila moči in priredili v devetih zaselkih grmiške občine priljubljeno predbožično navado z imenom Devetica božična, ki so jo nekoč poznali v vseh vaseh Nadiških dolin. Z Devetico se verni vaščani spominjajo devetdnevnega potovanja Marije in Jožefa od Nazareta do Betlehema, ko je Sveta družina zaman iskala prenočišča; vaščani se zato devet večerov pred božično vigilijo zberejo in nosijo v procesiji podobo Svete družine do izbrane hiše. Hišna gospodinja jih sprejme z molitvijo in pesmijo, vaščani ji zaupajo svete podobe, ki "prenočijo" v najlepšem delu njene hiše, na oltarčku. Vaščani se pomudijo v hiši in s starimi pesmimi, rožnim vencem in molitvami preživijo večer v pravem božičnem vzdušju. Obred in procesija se tako ponavljata večer za večerom vse do vigilije v devetih vaških hišah. V novoletnem času je prišla pomembna novica s političnega sveta. Na Stari gori so se namreč srečali predstavniki krajevnih uprav obmejnega prostora, in na svečanosti podpisali pismo o nameri za čezmejno sodelovanje, ki so ga vskladile krajevne uprave ob slovensko-italijanski meji. K združenju, ki se prepoznava pod spodbudnim geslom Najboljši sosedje so pristopile občine Čedad, Dreka, Grmek, Prapotno, Podbo-nesec, Sovodnje, Srednje, Podutana, Špeter in Tavorjana, Gorska Skupnost Nadiških dolin in videmska pokrajina, z Goriške sodeloujeta Briška Gorska Skupnost in občina Dolenje, medtem ko Slovenijo predstavljajo občine Bovec, Tolmin, Kanal, Kobarid in Brda. Slovenski prebivalci videmske pokrajine so se na dan sv. Treh kraljev zbrali že oseminitridesetič v čedajskem gledališču Ristori na Dnevu emigranta. Številna publika je napolnila nemajhno čedajsko dvorano, prisotni so bili, ob navadnih državljanih, predstavniki iz Gornjega Posočja oz. Slovenije. Srečanja pa se bodo beneški Slovenci spominjali s posebnim zadoščenjem, saj je prišlo do pravega zgodovinskega zasuka. Po skoraj štirih desetletjih je na prazniku Slovencev videmske pokrajine sodeloval predstavnik vlade, in sicer nič manj kot ministrica za odnose z deželami Katia Bellillo. Nekaj dni kasneje pa so se v hotelu Hvala v Kobaridu srečali in si voščili ob novem letu 2000 Slovenci iz Benečije in Posočja na tradicionalnem in priljubljenem Novoletnem srečanju, ki ga že trideset let prirejajo občine Kobarid, Tolmin, Bovec in Upravna enota Tolmin. Častni gost letošnje prireditve je bil Minister RS za šolstvo in šport Pavle Zgaga, ki je bil slavnostni govornik. Vsi prisotni pa so nestrpno pričakali napovedovalko, ki je pred številno publiko prebrala dopis predsednika Republike Slovenije naslovljenem Pavlu Petričiču, dobitniku srebrnega častnega znaka svobode RS. Odlikovanje je od-dolžitev za desetletno požrtvovalno delo v prid slovenski skupnosti iz videmske pokrajine. Lepa novica za beneške Slovence je ponovno prišla januarja 2000. Državni zbor je ob sprejemanju proračuna na predlog poslanca Iva Hvalice (SDS) sprejel amandma, po katerem se Dvojezičnemu šolskemu centru v Spetru posreduje izredni prispevek 30 milijonov tolarjev (približno 300 milijonov lir). Omenjena sredstva so bila nujno potrebna, saj je zaradi porastka števila otrok današnja struktura v Spetru premajhna in so zato nujni novi prostori, s katerimi so sicer razpolagali, treba pa jih je bilo postrojiti v skladu z normati-vami. Izreden prispevek, ki ga je šola že dalj časa nestrpno pričakovala, je večina poslancev v DZ sprejela, pa čeprav je prišel iz opozicijskih vrst. Dijaki Dvojezičnega centra in učno osebje so tako lahko dobesedno zadihali, saj je bila stiska s prostori skoraj nevzdržna. Poslanec Ivo Hvalica In že smo pri mesecu februarju. Preden spregovorimo o srečanjih ob Prešernovemu dnevu, povejmo, da se je v začetku meseca zaključilo tritedensko bivanje skupine potomcev slovenskih beneških emigrantov v Avstraliji, ki so v našo deželo prispeli 17. januarja. Za obisk osmih vnukov izseljencev iz Nadiških dolin in slovenskega Krasa je poskrbela zveza beneških emigrantov Slovenci po svetu. Pri Zvezi si prizadevajo, da bi v mladih potomcih okrepili občutek o lastnem izvo- ru, z novimi tehnologijami, ki nam jih nudi moderna doba, pa da bi prišlo do neposrednega stika z mladimi Benečani in tako vspostavili živ stik z našimi kraji. Studijski center Nediža je v sodelovanju z Društvom beneških umetnikov priredil praznik slovenske kulture v Spetru. Februarsko kulturno srečanje je med beneškimi Slovenci tradicionalno, saj ga omenjeni študijski krožek pripravlja nepretrgoma že vrsto let. Na lanski izvedbi so sodelovali številni ustvarjalci, najprej v občinski dvorani, kjer je nastopila odlična skupina Slovvind; v naslednjih dneh pa so predstavili publikacijo za špetrske otroke, ki je izšla v italijanščini, slovenščini in furlanščini z naslovom Skratkovo drevo. Dan slovenske kulture se je nadaljeval v Beneški galeriji, kjer je bil protagonist večera profesor Pavel Petričič. Domači kulturno-prosvetni delavci ter odgovorni pri galeriji so se mu oddolžili za njegovo večdesetletno delovanje med beneškimi Slovenci z odprtjem antološke razstave njegovih slikarskih in grafičnih del. Dne 25. februarja pa se je praznovanje Dneva slovenske kulture preselilo v kulturni center na Trbiž. Beneška palača v Naborjetu, kjer so se v prejšnjih letih odvijala srečanja ob najpomembnejšem slovenskem prazniku, je bila po presoji organizatorjev premajhna, saj so se obiskovalci iz leta v leto večali. Program srečanja je bil pester in zanimiv, večer so sooblikovala izvrstna imena, med katerima omenimo priznanega slovenskega pesnika Ervina Fritza in kantavtorja Vlada Kreslina; večer je spremljal Oktet Žirovnica. Na večeru sta med drugimi spregovorila tudi trbiški župan Franco Baritussio ter občinski in pokrajinski odbornik Renato Carlantoni. Po krajšem molku se je konec meseca februarja v beneške vasi vrnil pust. To praznovanje je v zadnjih letih prirejala Gorska skupnost Nadiških dolin. Pustovanje je med beneškimi Slovenci zelo priljubljeno in vsako leto lahko zagledamo po domačih vaseh in gorskih zaselkih tradicionalne šeme, blumarje in puste, ki ob razposajenju in veselju ohranjajo živo navezanost na lastno kulturno in ljudsko specifiko. Lanskoletni pust pa je imel širšo razsežnost in pomen, saj se je sprevod vil ne le v eni vasi, temveč je obšel obmejne kraje od Sovodenj do Kobarida. Domače maske so se namreč zbrale na trgu v Cepletiščah v sovodenjski občini in v velikem sprevodu tradicionalnih beneških pustnih skupin, modernejših šem ter vsakdanjih ljudi krenile čez mejo do Livka pri Kobaridu, kjer je bilo vse pripravljeno za ples in zabavo. Beneško gledališče je poskrbelo za novo kvalitetno premiero ob mednarodnem prazniku žena, ki so ga praznovali v špetrski občinski dvorani. Igralci so v režiji Marjana Bevka predstavili novo dramo Žalostni dogodek v Topolovem. Na večeru je bila premiera deležna zelo toplega sprejema s strani številne publike, ki je bila nad igro in interpretacijo domačih igralcev posebno navdušena. Srečanje, na katerem je sodelovala tudi skupina Beneške korenine, je priredila Zveza beneških žen, ki deluje v Nadiških dolinah nepretrgoma od letal978. Dne 11. marca je KD Rečan predstavilo pomembno publikacijo, za katero so poskrbeli pri društvu v sodelovanju s KD I. Trinko. Gre za izdajo besedil Senjamov beneške piesmi od leta 1984 do leta 1995 z naslovom Pustita nam rože po našim sadit 2. Lani je Senjam praznoval 25-letnico nepretrganih nastopov domačih ljudi, zato so pri društvu, ki ga prireja od vsega začetka, poskrbeli za primerno obeležje. Antologija je zelo dragocena, saj nudi vsem bralcem ob tekstih tudi pomembnejše informacije o vsakoletnem Senjamu, o izvajalcih, publiki in zmagovalcih. Dne 18. marca so na videmskem gradu odprli razstavo o arhiteku Simonittiju, ki je bila septembra na ogled v Čedadu. Ob prisotnosti videmskega župana Cecottija in številne publike je za predstavitev življenja in dela poznanega beneškega arhitekta poskrbelo Društvo arhitektov videmske pokrajine ob 10-letnici Simonittijeve smrti. Na slovesnosti so predstavili širši italijanski javnosti tudi dvojezično študijo z naslovom Valentino Z. Simonitti, arhitekt in intelektualec ob meji. V četrtek, 23. marca, je izšla tisoča številka časopisa Novi Matajur, tednika Slovencev videmske pokrajine. Visoka jubilejna številka beneškega tednika je vredna omembe, saj igra Novi Matajur veliko vlogo med Slovenci, ki živijo pod Matajurjem. Vloga slovenskih medijev v videmski pokrajini je pomenljivejša, saj je slovenskim ljudem onemogočena vidljivost slovenskih televizijskih programov deželnega sedeža RAI ter slovenske nacionalne televizije. Dne 24. marca pa je prišla kar razveseljiva novica s Trbiža. Prišlo je namreč do nagrajevanja natečaja z naslovom Tarvisio-Tarvis-Trbiž, za katero je trbiška uprava, namenjena pa je bila študentom treh obmejnih šol iz Jesenic, Celovca in Trbiža. Sodelovanje med ravnatelji zainteresiranih šol, občinske uprave in med drugimi tudi slovenskega kulturnega centra Planika, je omogočilo projekt, ki ni predvideval le zbiranja dijaških spisov, temveč tudi predavanja o večjezični stvarnosti Kanalske doline na slovenskih in avstrijskih šolah. Dijaki so oddali svoja dela na temo "Trbiž okno Evrope: meje kot dejavnik razhajanj ali most združevanja različnih kultur in jezikov", literarne nagrade je posebna komisija podelila omenjenega 24. marca. Nagrajena dela so bila med drugim objavljena v večjezični brošuri, na slovesnosti pa so spregovorili tudi o naslednji izvedbi literarnega natečaja, ki se bo predvidoma obogatil. Zadnje dni marca in prve dni aprila je bil videmski nadškof Alfredo Battisti na pastoralnem obisku v špetrski foraniji. Na številnih srečanjih se je sestal z domačimi duhovniki, srečal se je z verniki, nemalo pozornosti pa je namenil mlajšim, družinam in staršem, poslušal je njih probleme in pričakovanja. Pastoralni obisk nadškofa Battistija je bil še posebno pomemben, saj je msgr. Battisti že dopolnil 75 let starosti, tako da je bilo to verjetno zadnje uradno srečanje z nadškofom, ki vodi obsežno videmsko nadškofijo vse od leta 1973. V začetku aprila so na Zavodu Malignani v Vidmu slovesno odprli zelo zanimivo razstavo slovenskih znamk. Lanskoletna Velika noč je bila posebno doživetje za vernike iz Barda, Viškorše in Zavarha v Terski dolini. Župnik Renzo Calligaro je vsem vernikom, ki so se iz treh vasi udeležili velikonočne sv. maše poklonil knjižico z naslovom Boava besieda, v kateri so zbrana mašna berila v slovenskem terskem narečju. Za publikacijo so poskrbeli domača župnija, krajevno društvo Center za kulturne raziskave in čedajsko Združenje Evgen Blankin. Ljudje so z velikim veseljem sprejeli darilo, v pridigi pa je gospod Calligaro objel pomen publikacije, navdušeno spregovoril o lepoti ter-skega slovenskega narečja ter vabil vse krajane, naj gojijo domači jezik in naj ga učijo, saj predstavlja veliko bogastvo ne le za naše ljudi, temveč tudi za videmsko cerkev in našo deželo. Izvoljeni predstavniki devetih občin obmejnega pasu videmske pokrajine (Centa, Brado, Kluže, Povo-letto, Tipana, Podbonesec, Tavorjana, Speter, Rezija) so se dne 16. BESIEE>A Boava besieda maja, srečali v Centi z generalno konzulko RS Jadranko Šturm Kocjan. Glavna tema pogovorov je bilo smotrno in nujno čezmejno sodelovanje med italijanskimi in slovenskimi občinami oz. ljudmi. V špetrski foraniji so se domači verniki dalj časa pripravljali na skupno romanje domačih župnij na Staro goro, ki je za beneške Slovence najbolj priljubljena Marijina božja pot. Romanje je bilo v nedeljo 11. junija, udeležili pa so se ga mladi in starejši, otroci in družine, pevci ter društva. Beneški romarji so se zbrali na starogorskem trgu, nato je krenila procesija proti svetišču s križi vseh župnij. Med procesijo so verniki peli litanije tistih svetnikov, katerim so posvečene cerkve v Nadiških dolinah. Sledila je slovesna sveta maša v italijanskem in slovenskem jeziku, ki so jo obogatile številne pesmi. In že smo pri kulturnem poletju, ki je v slovenski Benečiji posebno bogato in pestro. Najprej je tu Mittelfest, ki je obogatil srednjeevropsko poletje devetič s svileno potjo, ki je nadaljevala serijo iskanj "odhajanja in vračanja". Po jantarjevi je bila tokrat na vrsti pot svile. V Nadiških dolinah so bile tudi lutkovne predstave; v vaseh in zaselkih se jih je zvrstilo nad štirideset. Meseca julija pa je kot običajno zaživel tudi beneški zaselek Topo-love, ki se je s Postajo spremenil v umetniško razstavišče, raziskovalni laboratorij, kulturno zbirališče. Za marsikoga pomeni priložnost za soočanje izkušenj, jezikov, svetov; ob likovni umetnosti še poezija, gledališče, glasba, video, ki so se tudi lani prepletale z etničnim, družbenim in kulturnim zaledjem vsebinsko bogate beneške vasice. Ob obeležju pomembnejših kulturnih dogodkov beneškega poletja pa ne moremo mimo najbolj priljubljenega tovrstnega srečanja, in sicer Senjama beneške piesmi. Že več kot dvajset let ga prirejajo na Le-sah v organizaciji KD Rečan, ki se lahko ponaša s številnimi posrečenimi pobudami; ne gre se torej čuditi, če se po dveh desetletjih zbirajo v grmiški občini številni pesniki in pevci, ki ob vsakoletnem toplem sprejemu publike, predstavljajo svoja dela v tradicionalnih in inovativ-nih oblikah. Lanskoletni Senjam je bil med drugim jubilejni, saj so se ljudski pevci zbrali na športnem igrišču na Lesah že petindvajsetič. Na njem smo poslušali starejše in mlajše pisce ali izvajalce, ki so nam predstavili 12 novih pesmi. Kljub slabemu vremenu, ki je zdesetkalo prisotnost ljudi in je prisililo sodelujoče v zaprte prostore, se je v nedeljo, 6. avgusta, v Sedilah pri Centi uspešno zaključil tridnevni Praznik miru. Srečanje je bilo že deseto po vrsti, pobuda torej ohranja svoje pomembno sporočilo, in sicer utrditev stikov med sosednjimi narodi, v našem primeru med Slovenci, Furlani in prebivalci Koroške, kar pripomore k medsebojnemu spoznavanju, razumevanju in posledično miru. Meseca avgusta zaživi vsako leta tudi Rezija. Okoli Velikega Šmarna se namreč v dolini rož dogaja veliko stvari. Emigranti se za počitnice vračajo v domače kraje, tako da krajevna uprava, domače ustanove in prosvetni delavci poskrbijo za pester program kulturnih in družabnih večerov ter domačinom, obiskovalcem in radovednežem postrežejo s prijetnim kulturnim poletjem. Kulturni avgust v Reziji doživi svoj višek za Veliki Šmaren s slovesno in zelo znano šmarno mišo. V Ta rozajanski kulturski hiši so začetek meseca odprli fotografsko razstavo z naslovom Rezija v devetdesetih letih. Približno teden kasneje so predstavili knjižno novost, za katero sta poskrbela vsem znana Aldo Madotto in Luigi Paletti, in sicer izdajo monografske študije o Reziji in Rezijanih, za katero je poskrbel poljski jezikoslovec Jan Baudouin De Courtenay leta 1876, ki se je tri leta prej mudil v Reziji. Za pomembno praznovanje so pred Velikim Šmarnom poskrbeli v Solbici, kjer so priredili dvodnevni Praznik brusača, poklica, ki je bil tako značilen za rezi-janske ljudi. Letošnji pregled družbenega dogajanja bomo zaključili z lepo novico. Po poletnem premoru so se med prvimi, ki so se vrnili v šolske klopi, učenci dvojezične šole iz Špetra. V prvem razredu osnovne šole sta bila v letošnjem šolskem letu dve paralelki, saj je bilo osnov-nošolčkov toliko, da bi bil pouk v enem samem razredu nevzdržen. Podatek je seveda razveseljiv, pri Zavodu pa so se problema lotili kaj kmalu, saj pomeni za strukturo dvojezičnega centra nov razred velik problem. Dvojezični šolski center v Špetru je največji oz. najštevilnejši šolski zavod naše narodnostne skupnosti v Italiji. Vrtec šteje 71 otrok, v šoli pa jih je letos bilo kar 92. Prvi razred osnovne šole je obiskovalo 26 otrok, ki so jih razporedili po 13 v dva razreda. V nasprotnem primeru bi bili odgovorni pri šoli primorani odkloniti vpis nekaterih otrok. Med drugim pa bo v prihodnjih letih situacija precej podobna današnji, saj so letniki v vrtcu zelo močni, tako da lahko že danes predvidevajo še druge delitve v bližnji prihodnosti. Podatki so torej tudi letos obetavni in dajejo upati za svetlejšo prihodnost za slovensko skupnost v Beneški Sloveniji. Končno, bo rekel marsikdo. PLODNA DEJAVNOST ZVEZE CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV V LETU 2000 Marija Kerže V današnjem času, obkroženi od vsemogočih tehničnih dosežkov, ko mobilni telefoni brnijo z vseh strani, se je v nas ustvarila neka želja po lastnem ustvarjanju. In kaj je lepšega kot to, da skupaj zapojemo? Morda so to razlogi, ki nam dajejo upati na ponovno zanimanje za zborovsko petje v naši manjšini, kar je razvidno iz vedno večjega števila otroških pevskih skupin, ki rade nastopajo tudi na zborovskih revijah. Tega se veseli tudi Zveza cerkvenih pevskih zborov iz Trsta (ZCPZ), ki že 37 let od svojega nastanka, skrbi za ohranitev in razvoj cerkvenega petja po naših župnijah. Večje zanimanje za zborovsko petje bo verjetno pritegnilo več pevcev tudi v naše cerkvene zbore, če bomo mlade znali primerno navdušiti. Ta optimističen pogled je ZCPZ dobila, ko je organizirala jubilejno 30. revijo otroških zborov Pesem mladih, ki je potekala v začetku aprila 2000 v Kulturnem domu v Trstu. Zamišljena je bila kot poklon dvema slovenskima duhovnima velikanoma, Francetu Prešernu in bi. škofu Antonu M. Slomšku, ob 200-letnici njunega rojstva. Nastopilo je kar enaindvajset društvenih in šolskih otroških in mladinskih zborov (t.j. preko 500 nastopajočih). Vsak zbor je navdušeno zapel dve pesmi, večinoma slovenskih skladateljev. Nekateri so peli brez spremljave, drugi ob spremljavi različnih inštrumentov. Uvodni govor je imel g. Franc Pohajač, naš znani pevovodja in vzgojitelj. Ob koncu revije smo prisluhnili še Premrlovi Zdravici, ki so jo peli vsi nastopajoči zbori skupaj ob spremljavi pihalne skupine Glasbene matice. Tudi tradicionalna jesenska zborovska revija, ki jo je ZCPZ priredila novembra 1999 v Boljuncu je lepo uspela. Na reviji, ki so jo poimenovali Pesem jeseni, je nastopilo 12 zborov in vsak je zapel po tri pesmi. Nekateri so se tu prvič predstavili, drugi so bili že stalni obiskovalci te jesenske revije kot npr. Fantje izpod Grmade in MePZ PD Mačkolje. Med revijo sta bila nagrajena za svoje dolgoletno delovanje kot organista in pevovodja gospa Dalka Sturman Vecchiet in Anton Kostnapfel. Kot soorganizator revije Primorska poje je ZCPZ priredila v pomladnih mesecih 2000 dva samostojna koncerta in sicer v Marijinem domu pri Sv. Ivanu in v Marijinem domu v ul. Risorta. Oba koncerta sta pokazala dobro, če ne tudi visoko raven petja na Primorskem. Ob koncu lanske sezone je ZCPZ, v sodelovanju s Pevskim društvom Novega Sv. Antona iz Trsta, priredila v oktobru 1999 Koncert slovenskih samospevov, ki je potekal v Marijinem domu v ul. Risorta v Trstu. Na koncertu je sodelovalo deset gojenk in gojencev solopetja glasbenih šol iz Trsta in vsak je pel po dva samospeva raznih slovenskih skladateljev. Več nastopajočih je tu nastopilo s skladbami Staneta Malica in to ne naključno. Zveza je namreč prav v tistem času izdala zbirko skladb tega našega skladatelja, z naslovom Zbori in samospevi. Predstavitev zbirke je bila v Finžgarjevem domu na Opčinah v začetku decembra 1999. Za ilustracijo naslovne strani je, kot pri prejšnjih izdajah ZCPZ, poskrbel Edi Zerjal. Delovanje je bilo pestro in uspešno tudi v božičnem času. Na božičnem koncertu, ki je bil letos spet pri Sv. Justu v Trstu, je nastopil združeni mešani zbor, ki so ga sestavljali pevci komornih zborov Resonet in Jacobus Gallus ter Oktet Vrtnica. Vsebinsko si je koncert zamislila in ga z omenjenimi komornimi skupinami izvedla Aleksandra Pertot. Priložnostno misel je podal župnik iz Rodika g. Milan Pregelj. Zanimivo je bilo srečanje pritrkovalcev, ki ga je ZCPZ priredila sredi junija 2000 na Kontovelu, da bi okrepili to zvrst zvonjenja, ki je tako značilna za slovenske kraje. Predavanju o pritrkovanju, ki ga je podal Branko Melink, župnik v Stjaku in profesor na vipavski škofovski gimnaziji ter krajšemu kulturnemu sporedu v cerkvi, med katerim je Matejka Maver recitirala sedem, nalašč za to priložnost napisanih poezij zamejskih avtorjev, nastopil pa je tudi združeni zbor, je sledilo pritrkavanje na zvoniku kontovelske cerkve: tu so se izkazali najprej kontovelski pritrkovalci, katerim sta sledili skupini iz Dornberka in Sv. Marka iz Kopra. ^ 227 Poletni seminar ZCPZ v Zrečah Zelo pozitivno pri ZCPZ ocenjujejo, da se je v prejšnji sezoni nadaljeval orgelski tečaj s prof. Angelo Tomanič, ki je vodila orgelske tečaje tudi v prejšnjih dveh letih. Lani je tečaj stekel oktobra 1999 in obiskovalo ga je štirinajst gojenk in gojencev. Ob koncu tečaja so ti organisti nastopili na koncertu, ki je bil v začetku junija v openski cerkvi. Med gojenci je bilo več novih, ki so prvič sedli k orglam avgusta lani na seminarju v Rogaški Slatini. Jedro pa sestavljajo redni organisti, ki obiskujejo tečaj prof. Tomaničeve že tretje leto in so večinoma tudi aktivni na naših korih. Sredi avgusta 2000 je bil, kot že vrsto let zaporedoma, poletni enotedenski seminar, ki ga je ZCPZ letos organizirala v Zrečah na Štajerskem. Že samo število prijavljenih, letos kar stotrideset, veliko pove o priljubljenosti takih seminarjev. Pevci so v jutranjih urah vadili nove pesmi z mentorji: prof. Pijo Brodnik, prof. Jankom Banom in prof. g. Lojzetom Kobalom. Istočasno je v Zrečah potekal tudi orgelski tečaj, pod vodstvom prof. Angele Tomanič, na katerega se je prijavilo štirinajst udeležencev. Na posebnem predavanju je o liturgični vlogi cerkvenega petja spregovoril g. Lojze Kržišnik. Pevci so vadili v glavnem pesmi primorskih skladateljev, med katerimi naj omenimo Slamovo, Jericija, Hareja, Merkuja in Trošta ter še dela drugih avtorjev. Udeleženci pevskega seminarja so se torej naučili več novih zborovskih pesmi, ki jih bodo koristno uporabili tudi med letom, zlasti ob nastopih združenega zbora zveze. Ta zbor ZCPZ, ki ga vodi Edi Race, je pomemben sooblikovalec številnih verskih praznikov in srečanj na Tržaškem. V minuli sezoni je imel kakih dvajset nastopov, saj je sodeloval pri raznih skupnih pobudah slovenskih župnij, Slovenskega pastoralnega središča v Trstu ter pri skupnih pobudah slovenskih krovnih organizacij v zamejstvu. Naj tu omenimo samo nekatere: hvaležni ca v novembru pri Sv. Justu, božičnica pri Novem Sv. Antonu, Marijanska procesija na Opčinah, zborovanje v korist zaščitnega zakona idr. Na jesen se je delovanje zveze spet obnovilo. Prvo večjo obveznost bo predstavljalo predstavitev dveh pesmaric, ki ju je izdala ZCPZ v minuli sezoni. Gre za pesmarico Zborovskih duhovnih pesmi zamejskih avtorjev, v kateri so zbrali dvajset pesmi dvanajstih zamejskih skladateljev ter še za izbor vokalnih skladb Stanka Malica, v katerem so zbrane mašne pesmi Gospodov dan na besedilo Stanka Janežiča in še nekatere Maličeve cerkvene pesmi. Dejavnost ZCPZ cilja vsekakor na izboljšanje aktivnosti vseh naših cerkvenih zborov, ki si vsako nedeljo in praznik po mestnih župnijah in okoliških prizadevajo, da bi olepšali bogoslužje s pesmijo v slovenskem jeziku. KULTURNO ŽIVLJENJE V MAČKOLJAH Mešani pevski zbor Mačkolje je decembra 1999 proslavil petdesetletnico svojega neprekinjenega delovanja s slavnostnim celovečernim koncertom pod vodstvom Iva Lešnika. Prosvetno društvo Mačkolje, v okviru katerega zbor deluje, je ob tej priložnosti poskrbelo za izdajo zgoščenke Dober večer, Bog daj, prve za ta pevski sestav, in priložnostnega zbornika Naša pesem je srca odmev, ki ga je uredila Ljuba Smotlak. Praznovanje zlatega jubileja zbora je uvedlo plodno društveno letno delovanje, ki je s pevskimi in literarnimi pobudami, razstavami, gledališkimi gostovanji ter predavanji obogatilo mačko-ljansko kulturno dogajanje. Med drugimi, bi omenili njih prireditev s skupnim naslovom Slovenski večeri 2000, ki so se odvijali na začetku februarja. Naziv Slovenski večeri se navezuje na istoimenska kulturna srečanja, ki so pred 50 leti prevetrila vaško prosvetno in družabno življenje. Tokratna pobuda je želela v prenovljeni obliki oživeti tisto tradicijo. Zaobjela je namreč različne umetniške govorice: likovno z razstavo perorisb mladega domačega samouka Ilaria Tula, pevsko z nastopom društvenega zbora in, izjemoma, filmsko s predstavitvijo slovenskega filmaNtf svoji zemlji ob sodelovanju goriškega Kinoateljeja. Srečanje z amaterskim gledališčem predstavlja že stalnico letne sezone. Tokrat je bila gost v Mačkoljah Mala Tržaška Kabaretna Banda z uspešnico Kraški ter@n. Pred poletnim oddihom so člani in sodelavci društva vložili svoj trud še v izvedbo vsakoletnega, tokrat že 38. Praznika češenj. Množica obiskovalcev je ponovno izpričala priljubljenost tega vaškega praznika in s tem poplačala delo in skrb prirediteljev. Niko Tul MePZ Mačkolje na celovečernem koncertu ob svoji SO-letnici KULTURNI CENTER LOJZE BRATUŽ Za Kulturni center Lojze Bratuž je poteklo četrto leto bogatega delovanja. Sodobno urejeni prostori in oprema ter organizacijska prizadevnost odgovornih so odločilno prispevali, da je naše večnamensko središče utrdilo prvenstveno vlogo v kulturnem dogajanju na Goriškem in tudi širše na Primorskem. Društvo, ki upravlja center, je v letu 2000 obnovilo odbor z nekaterimi novimi odborniki, ki imajo izkušnje na specifičnih področjih in bodo lahko nudili dragoceno pomoč pri organizaciji. Odboru predseduje izjemno delavna prof. Franka Zgavec. V bogatem dogajanju pretekle sezone gre gledališkim predstavam prvo mesto, saj se jih je zvrstilo kar 53 in so odločno prehitele koncertno dejavnost. Sem prištevamo tudi baletne uprizoritve, šolske prireditve in druge mladinske veselice kot na pr. Pastirčkov dan, Miklavževanje in podobno. Od teh predstav jih kar 20 pripada gledališču za otroke, v prvi vrsti lutkam. Iz pregleda delovanja torej izstopa podatek, da posveča center prav posebno pozornost otrokom in mladini, kar mu priliva svežine in zagona. Koncertna dejavnost se je odvijala deloma v lastni organizaciji in deloma v sodelovanju s Slovenskim centrom za glasbeno vzgojo Emil Ko-mel in drugimi ustanovami. V centru se je tudi letos odvijalo tekmovanje A. in V Marcosig za mlade violiniste in violončeliste. Velika dvorana je gostila tradicionalni reviji Cecilijanka in Primorska poje, nastopila pa sta samostojno tudi dva svetovno znana pevca: Nora Jankovič in Marko Danilo Čotar Gostovanje deškega zbora Glinka iz St.Petersburga Fink. Največje glasbeno doživetje je bilo na sporedu ob začetku sezone, ko je Zveza slovenske katoliške pro-svete, večinoma z lastnimi pevci in igralci, uprizorila opereto Hme-ljska princesa. Predstava je doživela izreden uspeh in ob štirih zaporednih izvedbah vedno polno dvorano. Odprtje razstave umetnice Veselke Šorli Puc V vežah kulturnega centra je bilo v pretekli sezoni na ogled pet razstav. Velikega zanimanja sta bila deležna posebno goriški slikar Robert Faganel in priznana akademska slikarka Veselka Šorli Puc. V mali in veliki dvorani se je zvrstilo še okoli 20 kongresov, seminarjev, predstavitev, predavanj in srečanj. Med temi zadnjimi velja omeniti obisk in prisrčen_________ pogovor z novoime-novanim goriškim nad škofom Dinom De Anotnijem. V pretekli sezoni se je Kulturni center Lojze Bratuž predstavil z novim spoznavnim znakom, logotipom, ki ga je izdelal grafični oblikovalec Walter Gru-dina. V znaku lahko vsak vidi različne obli- ... , . . ,., . vi- Gledališki vrtiljak je v dvorano privabil vedno veliko šolarjev. ke, učinke in pomene. Trikotne ploskve, ki ga sestavljajo, so kot puščice, ki vodijo proti središču oziroma od središča navzven. To spominja na raznolikost, pretok, izmenjavo, prejemanje in dajanje ter kaže na bogastvo in živahnost kulturnega centra. Prav ti pojmi so mišljeni tudi kot temelji pri delovanju našega kulturnega središča, ki je sicer namenjeno slovenskemu občestvu a ob zavesti, da stoji na stičišču različnih kultur. GALERIJA ARS V KATOLIŠKI KNJIGARNI Vida Bitežnik K življenju z umetnostjo in ohranjanju vezi z ustvarjalnim svetom veliko pripomore tudi galerija Ars. Vrsta večerov v njenih prostorih to živo dokazuje. Kot prejšnja leta, smo tudi v sezoni 1999-2000 lahko doživeli osebni stik z umetniki slikarji, ustvarjalci knjižnih novosti in uglednimi kulturnimi osebnostmi. Prvi gost v prostorih galerije Ars v tej sezoni je bil priznani kulturni delavec Tomaž Pavšič (15.10.). Njegovo delo Ob stari meji je predstavil Janez Povše, ki je vodil literarno srečanje. Prisoten je bil tudi urednik založbe Damijan Bogataj. Na večeru je zapel oktet France Bevk iz Otaleža, ki je s svojim nastopom večeru še dodal visoko noto občutene narodne povezanosti. Čez teden dni (22.10.) je časnikar Jurij Paljk predstavil slikarja Braneta Jazbarja iz Ajdovščine. Umetnik je razstavljal svoja najnovejša platna. Na odprtju razstave je uvodoma zaigral Joahim Nanut, učenec glasbene šole Emil Komel, dobitnik srebrne nagrade na regionalnem tekmovanju mladih violinistov v Postojni. Spremljala ga je pianistka prof. Valentina Pavio. Istega meseca je založba Ognjišče predstavila dve knjigi (28.10.). Tino Mamic je spregovoril o svojem prevodu obširnega dela Krščanstvo - 2000 let. Prevod je dopolnil s poglavji iz zgodovine Slovencev. Dr. Anton Prijatelj pa nas je seznanil s knjigo Bog daj zdravje, v kateri je zbral Slomškove zdravniške nasvete. / m mm msrnm Meseca novembra je bila Predstavitev knjige Bog daj zdravje v galeriji vrsta predstavitev knjižnih novosti in pomembna razstava. Novo delo Kratki časi Marka Kravosa je predstavil psiholog Pavel Fonda (5.11.), odlomke je brala avtorjeva sestra Milica Kra- vos, nekaj uvodnih variacij je na kitaro zaigral Marko Feri. Žal je odpovedal svojo prisotnost pesnik Tone Pavček. Čez teden dni je bilo v galeriji odprtje izvirne razstave Slovenskih umetnic po svetu (19.1 L). Razstavljale so slovenske umetnice, ki ustvarjajo v tujini, in sicer Ta-mara Burmicky-Taya, ki prihaja iz Venezuele, Rozalija Knez-Saule iz Švedske in Maja Pogačnik iz Avstrije. Njihova dela je predstavil kritik Joško Vetrih. Za glasbeni uvod je poskrbel flavtist prof. Fabio Deve-tak. V tem mesecu je bilo tudi srečanje s pesnikom Aleksijem Pregar-cem (26.11.). Prof. Ester Sferco je predstavila njegovo esejistiko pod naslovom Blagi izzivi in pesniško zbirko v treh jezikih Moj mali veliki svet. Glasbeni program je izvedla pianistka Sara Rustja, učenka prof. Sijavuša Gadžijeva. Konec novembra je v galeriji tudi Mohorjeva družba predstavila svojo zbirko štirih knjig za leto 2000 (30.11.). Tiskovno konferenco je vodil urednik Marko Tavčar; prisotni so bili avtorji in uredniki: dr. Jože Markuža, prof. Vera Tuta in Igor Tuta, mag. Rozina Švent in prof. Zora Tavčar, Ana-marija Zlobec in Magda Tavčar. Predstavitev nove knjige Jožka Šavlija Slovenski svetniki je bila 15. decembra. Delo je predstavila prof. Mirjam Bratina Pahor; na večeru je bil prisoten tudi založnik g. Humar. Po premoru božičnih praznikov je bilo v prostorih Katoliške knjigarne in galerije Ars januarja snemanje za oddajo Alpe-Jadran tržaške televizije. Ob slovenskem kulturnem prazniku smo odprli fotografsko razstavo Viljema Cigoja in predstavili tudi monografijo istega avtorja Vipavski Križ (18.2.). O razstavljenih delih in avtorju je spregovoril Ivan Mer-molja, pisec uvoda v monografijo. Obiskovalce je navdušil tudi Ajdovski oktet, ki je na večeru zapel nekaj narodnih pesmi. Le teden dni kasneje je galerija imela čast predstaviti novo delo akademika prof. Borisa Paternuja. Uglednega gosta je pozdravila prof. Lojzka Bratuž, o študiju Prof. Joško Vetrih predstavlja Slovenske umetnice po svetu Od ekspresionizma do postmoderne je spregovoril prof. Adrijan Pahor, tekst je bral David Bandelli. Veselka Sorli Puc je bila v naših prostorih prisotna v marcu s svojim prvencem Zgodbe z repom in glavo (10.3.). Za predstavitev je poskrbela prof. Marjuča Cenda, Matejka Maver pa je prebrala nekaj odlomkov. Marca je bila tudi otvoritev razstave olj in akrilov goriškega slikarja Alfreda De Locatellija, profesorja na akademiji Brera (24.3.). Predstavil ga je Joško Vetrih. Nastopil je oboist Matija Faganel, diplomant šole Emil Komel, spremljala ga je prof. Andreja Konjedic Lenar-dič. Konec marca smo se v knjigarni imeli priliko srečati z dr. Zvo-netom Strubljem. Njegovo delo Ali je Bog oče in mati, ki je izšlo pri Goriški Mohorjevi družbi, je predstavil dr. Oskar Simčič. Prisotni so bili še avtorica likovne opreme Jasna Merku, Livio Valenčič kot bralec teksta in časnikar Marko Tavčar, ki je večer vodil. Veliko priznanje in čast pa nam je izkazal predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti dr. France Bernik, ko je ob izidu svojega dela Obzorja slovenske književnosti sprejel naše povabilo. Srečanje z uglednim gostom je bilo 7. aprila, vodil ga je Janez Povše. Večer je bil zaradi izredne osebnosti gosta, pa tudi zaradi posegov prisotnih in voditelja, zelo pomemben dogodek na Goriškem. Aprila je bila tudi predstavitev nove knjige Igorja Skamperleta, profesorja na filozofski fakulteti v Ljubljani. Njegovo študijo Magična renesansa je predstavila prof. Lore-dana Umek. Bele priročnike krožka za družbena vprašanja Virgil Sček so predstavili na večeru 5. maja, in sicer urednik Ivo Jevnikar, predsednik krožka Rafko Dolhar, akademik prof. Vasilij Melik in avtor Peter Rustja. Izšli so priročniki Med Trstom in Dunajem (Peter Rustja), Politica e minoranze -amore o indifferenza (Vida Valenčič), Kanalska dolina in slovenska kultura (Vida Dolhar). Teden kasneje je prof. Ines Cergol prikazala novi roman Ljubezen v času samote Dušana Jelinčiča. Na večeru sta bila prisotna avtor in predstavnik založbe Lipa Iztok Markočič. Letošnjo sezono je galerija Ars zaključila z zanimivo razstavo zbirke znamk Slovenija (19.5.). Razstavo je pripravila ga. Rita Silau, organizirali sta jo društvo Ivan Trinko iz Čedada in društvo Anton Gregorčič Gorica, spremno besedo sta podala predsednika društev prof. Marino Vertovec in David Grinovero. Z zaprtjem razstave je po tej bogati sezoni, polni velikih doživetij, galerija Ars za nedoločen čas prekinila svoje delo - Katoliško knjigarno bodo namreč popravljali. Upajmo, da bodo v obnovljenih prostorih kulturna srečanja ponovno zaživela, povezovala in širila naša obzorja. SLOVENSKI CENTER ZA GLASBENO VZGOJO EMIL KOMEL V.B. Ta pregled delovanja SCGV Emil Komel nas seznanja le s temeljnimi podatki o pedagoškem delu, pobudah in iskanjih te šole v preteklem letu. Na Centru je danes dejavnost že tako razvejana, da je vedno teče ustrezno podati njen prikaz. Poleg rednega pedagoškega dela je šola prireditelj raznih tečajev, t.i. glasbenih delavnic, seminarjev podiplomskega študija, študijskih glasbenih večerov. Na šoli poučujejo klasične instrumente klavir, violino, violo, violončelo, kljunasto in prečno flavto, oboo, klarinet, saksofon, trobento, pozavno, kitaro, harmoniko, tolkala ter se solopetje, teoretične in komplementarne predmete - teorijo in solfeggio, harmonijo, glasbeno zgodovino in komorno igro. Poskrbljeno je za predšolsko glasbeno vzgojo DO-MI-SOL. V okviru šole deluje več otroških pevskih zbo- Udeleženci solopevskega seminarja 5 prof. Srugom rov, tudi pouk baleta, ki je v tem letu žel vidne uspehe. Tu je se eksperimentalni razred klavirja prof. Sijavuša Gadžijeva ter podiplomski študij klavirja. Tudi letos je pouk na šoli potekal na dveh didaktičnih nivojih: za učence, ki so si izbrali glasbeni pouk z namenom, da položijo izpite tudi na državnem konservatoriju, in pa za one, ki izbirajo glasbo iz gole ljubezni do nje, a želijo v študij vložiti manj napora. V minulem letu (1999/2000) je bilo vpisanih skupno 190 učencev, poučevalo je 29 profesorjev, le 7 od teh redno nameščenih. Svoje znanje, napredek in uspehe so učenci lahko pokazali na šolskih nastopih, ki jih je bilo skupno 24, od teh 10 ob zaključku šolskega leta. Ti so se vrstili že maja po podružnicah, in sicer na Vrhu sv. Mihaela, v Steverjanu, Doberdobu, Standrežu, Gorici in na Plešivem kot uvod v že ustaljeni Glasbeni poklon v Gorici. Slednji je zaobjemal 4 koncerte. Na prvem od teh - Najmlajši učenci pojejo, plešejo in igrajo - je nastopilo nad 50 otrok v dveh glasbenih pravljicah, baletnih točkah, instrumentalni skupini in v otroškem zborčku. Na drugem - V galeriji zvokov in glasov - je bilo več solističnih glasbenih točk, pel je otroški zbor Veseljaki ob spremljavi Orff instrumentov (vodja L. Lavrenčič), zaigral kitarski ansambel. Tretji koncert - Naši solisti, posvečen spominu prezgodaj umrlega Giulia-na Pečarja - je bil na naravnost zavidljivi ravni. Nastopili so pianist David Trebičan, violinist Peter Gus, sopran Alessandra Schet-tino, pianistka Maya Fürst, oboist Matija Faganel. Zadnji poklon -Bach pod cerkvenim obokom - je bil, kot je že ustaljena navada, za praznik sv. Ivana v istoimenski cerkvi v Gorici. Prisluhnili smo lahko skladbam velikega mojstra v izvedbi najmlajših, pa tudi zrelejših učencev. Naj omenimo kvartet Martha Populin-flavta, Alice Cernic-violina, Eva Vuk-čelo, Martina Hlede-čembalo (Sonata III), nastop violinista Petra Gusa (Partita III), čembalista Carla Corazza (Das wohltemperierte Klavier). Kot gostji sta nastopili učenki Orglarske šole v Novi Gorici: Petra Merjak je zaigrala Preludij v G-duru, Ana Zalar pa Preludij in fugo v F-duru. Vsi štirje pokloni so odstrli vpogled v zelo bogato in plodno delovanje šole, na vseh je lahko obiskovalec dobil dokaz trdega dela in uspehov učencev, profesorjev in vodstva. Učenci centra Komel so nastopali tudi izven šole. Tako so se udeležili Primorskih dnevov na Koroškem, ki so bili to leto v Borovljah. Skupaj z Odrom 90 so pripravili miklavževanje za otroke. Nastopali so ob odprtju razstav v KC Lojze Bratuž in v galeriji Ars na Travniku. Učenci klavirske šole prof. Gadžijeva so imeli nastop v Kulturnem domu v Novi Gorici. Učenci razredov pripravnice teorije Tudi v tem šolskem letu so se učenci Centra udeležili raznih Srečanj glasbenih sol Primorske, nastopili so na reviji učencev klavirja v Sežani (23.2.), na izbirni reviji učencev solopetja v Sežani, na Srečanju obmejnih glasbenih šol na Opčinah (17.5.). Zaključna revija glasbenih šol Primorske je bila letos v organizaciji šole Komel v KC Lojze Bratuž (8.4.). Prav tu je bilo tudi regijsko tekmovanje za solopevce. Na sedežu je potekalo tudi srečanje s Srednjo glasbeno šolo P. Markovec iz Zagreba. Sodelovali so tudi učenci šole Komel. Tudi letos so učenci dosegli lepa priznanja na raznih tekmovanjih. Tako je sopranistka Alessandra Schettino prejela zlato odličje na regijskem in na republiškem tekmovanju v solopetju v Ljubljani. Violinist Joahim Nanut in čelistka Mihal Nanut sta na regionalnem tekmovanju godal v Postojni prejela srebrno. Na regijskem tekmovanju pianistov v Kopru pa sta prejeli zlato odličje kar dve učenki, in sicer Harjet Antonič in Nina Kruh. Učenci redno polagajo notranje izpite, občasno tudi državne na kon-servatoriju. V letu 1998/99 je bilo opravljenih državnih izpitov 10. Izpit so opravili: Elisabeth Victoria Lasky (teorija in solfeggio), Katerina Tomšič (klavir-stranski predmet), Eleonora Castaldo (nižja stopnja klavirja), Matija Faganel (harmonija in glasbena zgodovina), Martina Gereon (harmonija), Damijana Cevdek (glasbena zgodovina), Peter Gus (glasbena zgodovina), Alessandra Schettino (nižja stopnja solopetja in glasbena zgodovina). V preteklem letu pa so uspešno opravili državni izpit: Elia-na Humar (nižja stopnja klavirja), Eleonora Castaldo (harmonija), Martina Hlede (harmonija), Damijana Cevdek (srednja stopnja klavirja), Peter Gus (srednja stopnja violine), Alessandra Schettino (scenska umetnost in lirično in dramsko književnost). Zelo nas veseli, da sta kar dva učenca dosegla diplomo na konservatoriju Tartini v Trstu z zelo dobrim oz. odličnim uspehom. Iz oboe je diplomiral Matija Faganel iz razreda prof. Andreje Konjedic-Lenardič, iz klavirja David Trebižan iz razreda prof. Helene Plesničar, ki je prejel odliko (10), kar je izredno priznanje kandidatu in profesorju. Da bi razširil svoje delovanje in se okrepil z novimi ustvarjalnimi močmi, se je v tem letu atelje Emil Komel preosnoval v Mednarodni center za glasbo in umetnost, in pridobil nove člane. Novi Arsatelier je prevzel pokroviteljstvo raznih pobud, ki niso zgolj pedagoške, ampak imajo tudi širši namen in zadevajo zlasti raziskovalno in glasbeno pou-stvarjalno dejavnost. Kot že vrsto let, je tudi letos vodstvo šole ob podpori Arsateljeja poskrbelo za več seminarjev v poletnem času. Glasbeno delavnico za solopevce je vodil priznani argentinski pedagog prof. Victor Srugo. Ob zaključku 10-dnevnega seminarja je bil nastop vseh udelečencev v Alojzijevišču, kjer je seminar potekal, sledil pa je zaključni koncert v dvorani Pokrajinskega muzeja na Goriškem gradu. Tu so nastopili solo-pevci Aljoša Pečenko, Sonja Makuc, lanja Kuštrin, Mirjam Pahor, Jerica Rudolf in Martin Srebrnič. Prav tako julija se je pričela Mednarodna poletna šola violončela in komorne igre v organizaciji Arsateljeja. Mentor seminarja je bil izraelski pedagog prof. Menahem Meir. Seminar je potekal na glasbeni šoli v Novi Gorici. Njegov potek je vodil prof. Aleksander Sluga. Ob zaključku seminarja sta bila dva zaključna koncerta v samostanu na Kostanjevici. V Alojzijevišču je bil tudi poletni tečaj za staro glasbo, ki ga je izvedel Gallus Consort. Zaključni koncert tečajnikov in docentov je bil na Goriškem gradu v dvorani pokrajinskega muzeja. Letošnjo koncertno sezono, Srečanja z glasbo, je center Komel organiziral v sodelovanju z na novo ustanovljenim Arsateljejem. "Srečanja naj bi bila priložnost, ko pobrskamo po naši preteklosti, zasledujemo sedanjost in odpiramo vrata ustvarjalcem in poustvarjalcem različnih kultur in prostorov. ... Nenazadnje naj bi Srečanja pomenila nujno dopolnilo slušateljem glasbenih šol, ki želijo poglobljeno oblikovati svojo glasbeno osebnost" (S. Kerševan). Na prvem srečanju smo tako imeli priložnost seznaniti se s skladbami Preporoda instrumentalne glasbe v Italiji v 19. in 20. stoletju. Program sta izvajala pianist Corrado Gulin in violončelist Massimo Faven-to, ki v zadnjem času usmerjata svojo pozornost v specifične teme italijanske kulture (27.10.). Od Likov nase preteklosti drugega srečanja je zaživel v izvajanju mešanega zbora Lojze Bratuž pod vodstvom Stojana Kureta pionir glasbene ustvarjalnosti na Goriškem skladatelj Danilo Fajgelj (27.11.). Slovenski skladatelj med nami Alojz Ajdič, katerega ime je v zadnjem času prodrlo v elitne slovenske glasbene inštitucije in prešlo tudi meje naše domovine, je bil gost 3. srečanja. Izbor iz njegovega opusa je izvajal Arsatelje, muzikoloski prispevek je zapisala Tatjana Gregorič (1.12.). Mezzosopranistka Nora Jankovič, ki jo je uspešna pevska kariera popeljala na najbolj prestižne odre evropskih in izvenevropskih glasbenih hramov, je zablestela na koncertu ob pianistki Nataši Kerševan in v rečiji Diega De Bree iz Nove Gorice (11.12.). Rog skozi stoletja smo lahko vsaj delno spoznali na srečanju 19. januarja. Izvajalca sta bila odlični Tilen Freyer Majaron-rog, Nadja Vodi-sek-klavir. Priznani skladatelj v naši deželi Daniele Zanettovich je neka- terim ljudskim napevom iz Slovenske Benečije dal novejšo umetno zvočno podobo. Na koncertu sta jo podala zbor Hrast iz Doberdoba in orkester Arsatelier Gorica (16.2.). Ob priliki je bila predstavljena tudi pesmarica Nediški zvon, zbirka pesmi Nadiških dolin za zbor, godalni orkester in tolkala Daniela Zanettovicha. Hommage a Bach je na sklepnem srečanju-koncertu poklonil mladi pianist Ramin Bahrami iz Teherana, ki po diplomi v Milanu, osvaja koncertne odre v Italiji. Muzikološki prispevek je zapisal prof. Ivan Florjane. Ob vsakodnevnem, utrudljivem pedagoškem delu, ob tako polnem glasbenem delovanju na širšem kulturnem področju je šola sodelovala tudi pri ustanavljanju zasebne umetniške gimnazije Alojz Gradnik v Novi Gorici, ki je prav v tem šolskem letu dobila dovoljenje za delovanje, a žal ni mogla pričeti z njim zaradi pomanjkanja finančnih sredstev. V tem letu je bil jeseni tudi občni zbor za izvolitev novih upravnih in nadzornih organov. V novem upravnem odboru so: dr. Damjan Hle-de (predsednik), dr. Ivan Cernic (podpredsednik), Vida Bitežnik (tajnik), Ernest Quinzi (blagajnik), Martin Srebr-nič, predsednik v minulem triletju, Elena Or-zan, Marko Cotič, Lucija Lavrenčič in Marija Brecelj. V nadzornem pa prof. Emil Devetak (predsednik), dr. Iva Hro-vatin in dr. Aldo Gus. Ravnatelj šole je dr. Silvan Kerševan. Šola deluje v Gorici v prostorih KC Lojze Bratuž, kjer ima svoj sedež, in v Alojzijevišču. V zadnjih letih močno občuti prostorsko stisko, ki bo se hujša, ker od januarja prihodnjega leta ne bo več mogla uporabljati prostorov, ki jih je imela v najemu v Alojzijevišču. Ker je šola neprecenljivega pomena za kvaliteto izobrazbe na glasbenem področju in eden od temeljnih dejavnikov za aktivno prisotnost v tem prostoru, upamo, da bodo odgovorni znali poiskati ustrezno rešitev. Poročilo o plodnem življenju naše šole zaključujemo z voščilom, da bi vloženi trud pedagogov in ravnatelja rodil tudi v bodoče bogate sadove, da bi naša celotna skupnost znala to primerno ceniti in ob tem kulturno in duhovno rasti. DELOVANJE DRUŠTVA TRŽIČ Bernardka Radetič SKŠRD Tržič bo kmalu ugasnilo svojo tretjo svečko; podobno je torej malčku, ki samostojno, pokončno in odločno stopa v širni svet, si utira pot in navezuje stike, prijateljstva in sodelovanja tudi po Srednjeevropskem prostoru. Tovrstna srečanja in prireditve, kot je bil npr. Srednjeevropski glasbeni večer s predhodno razstavo umetnikov Srednje Evrope skupaj z večerom slovenske kulture - Prešernove proslave, naj bi postala prava tradicija in vizitka, s katero se društvo Tržič lahko predstavi doma in po svetu. S takim delovanjem smo si odgovorni pri društvu nadeli tudi nič-koliko obveznosti, ki terjajo od nas vedno več pozornosti, truda, žrtvovanja in nenazadnje tudi veliko denarnih stroškov. Seveda je za vse to potrebna tudi moralna podpora tržiških Slovencev in vseh Slovencev dobre volje, ki jim je pri srcu, da se ohrani slovenska beseda v Laškem oz. v Tržiču. Naši sosedje nas s svojo prisotnostjo na naših prireditvaj utrjujejo v našem delovanju in se z nami veselijo uspehov. To "sodelovanje" je v Tržiču nujno in potrebno. Prepričani smo, da smo na pravi poti, ker samo s tem, da bo sosed spoznal nas in našo kulturo, nas bo lahko upošteval in cenil. Zal pa nam je, da naši ljudje niso deležni tolikšne pozornosti, kot bi si jo zaslužili. Morda ni vsem znano, da ima naše društvo zelo obsežen statut, po katerem naj bi se lotili najrazličnejših pobud, da bi s časom zadovoljili željam vsakega slovenskega človeka v Tržiču. Delamo tudi na socialnem področju. Zelo radi bi nudili našim upokojencem mnogo več, a žal še danes nimamo sedeža, kjer bi se z razni- Neutrudljiva pobudnica društva Tržič Bernardka Radetič ob prejemu Cernetove nagrade mi srečanji in družabnimi trenutki posvetili tudi njim. Že tretje leto zapored pa organiziramo prodajo "rabljenih predmetov" na stojnicah v mestnem središču; ves izkupiček namenimo preko neposrednih povezav za bolivijske otroke. S to našo akcijo podpiramo posvojitev na daljavo in z našim denarjem so že začeli graditi delavnice za fante in dekleta, kjer naj bi se naučili poklica. Naše društvo je prisotno tudi v dveh občinskih konzultah: v socialni in kulturni. Prav s slednjo najbolj sodelujemo in tudi naša beseda velja. Za uspeh našega delovanja želim še posebno podčrtati vlogo treh oseb, ki so bili pravi "svetilniki" našega društva in so nam zares pokazali pot, po kateri je naše društvo začelo svojo dejavnost. To so prof. Fabio Del Bello, ki nam je brez nikakršnih oklevanj odprl na stežaj vrata in nam dal poguma, da smo se po štiridesetih letih sestali Slovenci iz Tržiča - v Tržiču; tedanji podpredsedniku SSO, g. Janez Povše, ki nam je nato vlil tistega zagona, ki je še tako potreben, ko si v dvomu, ali naj bi nekaj začel ali ne, in predsednik Pokrajine inž. Giorgio Brandolin, ki v času našega prvega malodušja po štirih mesecih obstoja društva, nemudoma ugodil naši prošnji za simbolični prispevek, ki pa nam je pomenil predvsem priznanje ter ogromno moralno podporo, da smo sploh še nadaljevali pot, ki smo jo začeli. POTEK DELOVANJA V MINULI SEZONI Po 1. Srednjeevropskem večeru in razstavi meseca septembra 1999, na kateri so sodelovali umetniki: Oskar Beccia, Bogomila Doljak, Li-vio Peric in Ivo Petkovšek, smo nadaljevali, smo šli v izdajo almanaha Naš koledar, ki so ga sestavile tržiške šolnice za osnovnošolsko mladino. Naš koledar smo najprej predstavili v Kulturnem domu v Trstu 1. decembra 1999. To našo prvo knjigo smo nato predstavili še v dvorani Pokrajinskega sveta v Gorici (2.12.1999) in 3. decembra v dvorani pri cerkvi sv. Nikolaja, na miklavževanju ob sodelovanju otrok, ki obiskujejo slovenski vrtec in osnovno šolo v Romjanu. Madžarska skupina Patkd banda na manifestaciji Srednjeevrospki Tržič 14. februarja 2000 smo imeli dvojezično Prešernovo proslavo v občinskem gledališču. Večer so oblikovali violinist Črtomir Siškovič, pianist Luca Ferrini, recitatorja Miranda Caharija (v slov.) in Aldo Pres-sel (v ital.). Slavnostna govornica prof. Vera Tuta Ban je izčrpno in enkratno v obeh jezikih osvetlila lik bi. Antona Martina Slomška ob 200-letnici rojstva. 8. marca smo prvič v Tržiču gostili Dramsko skupino iz Standreža z enodejankama Jaz sem Berto in Selitev. 21. marca je bil v dvorani Časa Albergo 2. občni zbor društva, ki se ga je udeležilo lepo število ljudi - kakih 40. Svoje pozdrave sta prinesla odbornik za kulturo prof. Fabio del Bello in dr. Damjan Paulin. Isti večer je bil izvoljen nov odbor, ki ga sestavljajo: Arturo Bresciani, Nataša Ferletič, Livio Peric, Tanja Ursič in Bernardka Radetič. 8. junija smo se člani in prijatelji društva dobili na prijetni družabnosti. 1. julija smo v sklopu revije Monfalconestate, ki jo organizira občina z lokalnimi društvi, imeli v gosteh kar tri skupine iz Tržaške, in sicer: plesno in pevsko skupino Stu ledi ter Tamburaški ansambel, ki so s pristno slovensko pesmijo, plesom in bamburicami privabili na Trg Republike v Tržiču nad 500 ljudi. 2. septembra smo priredili 2. Srednjeevropski Tržič, v sklopu smo odprli razstavo za naslovom Ustvarjalna stičišča - krajinske zaznave iz srednjeevropskega prostora. Razstavljali so umetniki: Mihaela Bicho-va (CZ), Hijacint Jussa (GO), Laszlo Nemes (H), Adriana Scarizza (TS) in Franz Wiegele (A). Sledil je Srednjeevropski večer z nastopom naslednjih ansamblov: Vokalno instrumentalni ansambel Ano ur'co al' pej dvej z Opčin, ki je zapel tudi nekaj pesmi v narečju; Vokalna skupina Ansibs iz Tržiča z izvedbo svetovno znanih in manj znanih skladb; Vokalni instrumentalni trio Patko banda z Madžarske, ki je ponudil svoj repertoar s panonskih daljav; Instrumentalni Trio Musik Gailtal iz Avstrije, ki je zaigral nam domače melodije valčkov in polk. Večer je zaključila skupina Slezan s češkega Tešina, ki je popolnoma osvojila in navdušila številno, predvsem maldo občinstvo (nad 400 ljudi). Čeprav je bila ura že pozna, so poslušalci vsekakor izprosili "bis", kateremu so seveda vljudni in navdušeni Čehi ugodili, saj so bili z gostovanjem izredno zadovoljni. Sodelovali smo tudi z društvom Jadro iz Ronk, in sicer: 4. nov. 1990 smo imeli sv. mašo za vse pokojne v cerkvi sv. Nikolaja v Tržiču, ki jo je vodil g. Maks Suard in Boršta. 13. nov. smo imeli martinovanje pri Andreju v Doberdobu, 24. junija pa še skupno kresovanje v Selcah. DEJAVNOST ŽUPNIJSKEGA DOMA SV. ROK V NABREŽINI B.B. Verska-kulturna srečanja so se začela s Slomškovo proslavo 26. septembra 1999. Verska prireditev je bila v cerkvi, kjer so bile na sporedu deklamacije, govor in petje ter molitev v zahvalo za Slomškovo beatifikacijo. Oktobra smo se spomnili 90-letnice rojstva zaslužne faranke Alice Caharije, ki je veliko pomagala ljudem med vojno in pozneje v cerkvi. 7. novembra je bil v cerkvi recital v spomin na Lojzeta Bratuža in vseh naših ljudi, ki so v času nasilja trpeli za svoj narod in vero. Sonja Mlejnik je recitirala sonetni venec Ljubke Sorlijeve s spremljavo na orgle (S. Baša) in sodelovanjem moškega zbora M. Filej iz Gorice. Režiral je P. Simoniti, predstavnik Svetovnega slovenskega kongresa. Novembra je bilo na sporedu tudi predavanje dr. Antona Prijatelja o Slomšku kot zdravstvenemu vzgojitelju. Pa še o predavateljivi knjigi Bog daj zdravje! December je minil v znamenju miklavževa-nja, ki so ga pripravili skavti; o Božiču v jubilejnem letu je govoril g. Tone Bedenčič. Od Božiča pa do Sv. Treh kraljev je bila v župnijski dvorani tradicionalna razstava jaslic s slikami Andreja Ko-siča. Na zaključni prireditvi je nastopil pevski zbor Vesela pomlad pod vodstvom Franca Pohajača z Opčin, priložnostni nagovor je imel pesnik Aleksij Pregarc. 6. februarja je ob dnevu Za življenje izčrpno spregovorila Nada Ma-gajna. Nastopila je tudi vokalna skupina Nomos in solist Aldo Zerjal. V marcu smo imeli pustno veselje za odrasle in otroke; predavanje Praznovanje sv. Roka v družbi lanskega novomašnika Francka Bertolinija prof. Franca Kralja o Ogleju in jubileju 2000 ob spremljavi diapozitivov; domači župnik g. Bogomil Brecelj je slavil svojo zlato mašo. Za to priložnost so ga domači verniki in prijatelji počastili ter obdarili in pripravili primerno slovesnost. Časnikar Ivan Žerjal je v župnijski dvorani predaval o Judih, muslimanih in kristjanih po papeževem obisku v Sveti deželi (12. aprila). Od 23. aprila do 1. maja je bila v dvorani tudi tradicionalna razstava pirhov iz vsega sveta in slik Wilda Pisa- na-Crocettija ter likovnih izdelkov na veliko- nočno temo učenčev nabrežinske srednje šole; bila je družabnost in dobrodelnost za misijo- Zgoraj: otroci sodelujejo na razstavi Morje in Kras ne v Togu. Spodaj: XXI. razstava pirhov Sveto birmo smo ime- li 14. maja, ob tej priložnosti je goriški nadškof Dino De Antoni blagoslovil tudi novi križ za Marijino kapelico nad železniško postajo. Za praznik sv. Roka (20. avgusta 2000) je bilo posebno slovesno, ker je vse bogoslužje vodil lanski novomašnik Franček Bertolini; domača godba na pihala in večerni koncert ter dobrodelni srečolov sta nudila praznični okvir vsemu prazničnemu razpoloženju. Tudi italijanski verniki niso bili prikrajšani glede versko-kulturnih prireditev, ker smo jim ponudili nekaj primernih predavanj in povabili k sodelovanju. Skupno smo obhajali jubilejna praznovanja. DELOVANJE SZSO - GORICA 1999/2000 Iznajdljivi gams Letošnja dejavnost goriških skavtov je bila kar se da pisana in natrpana, saj je poleg rednih aktivnosti, sestankov in srečanj bila na sporedu vrsta dogodkov iz srede naše stvarnosti, ki so na eden ali drugi način zadevali tudi skavte. Dejavnost v letu 1999/2000 se je začela s skupnim srečanjem, na katerem so novinci prestopili v višje veje, s tem pa je SZSO - GO uradno pričela z letnim delovanjem. Lani je v Gorici delovalo več skupin: tri krdela pri volčičih in volkuljicah (Sambhur v Gorici, Ankus v Sovodnjah in Seonee v Doberdobu); dve četi pri izvidnikih in vodnicah (Gorica in Sovodnje), noviciat, ki je letos po dolgem času spet zaživel, ter klan, ki je združeval mlade iz Gorice in okoliških vasi. Veja volčičev in volkuljic (starost od 8 do 11 let) je štela približno štirideset članov in je preko tedenskih sestankov spoznavala Mowgli-jevo džunglo. Nekajkrat so VV imeli tudi lov, to je krajši izlet na tematiko Kiplingove Knjige o džungli. Po vaseh so sodelovali na mi- klavževanjih, obiskovali starejše in bolne ter ob Božiču tudi prodajali izdelke, ki so jih sami pripravili in izkupiček katerih je šel v dobrodelne namene. Tudi letos pa so se podali na enotedenski tabor, v Prega-ro, kjer so podoživljali tematiko irske pravljice, spoznavali naravo in obiskali raznorazne krajevne zanimivosti. Taboru sta načelovala Katja Ferletič (Prizadevna fazanka) in Kristian Tommasi (Dobri sokol). Goriški skavti med dviganjem zastave na taboru V veji izvidnikov in vodnic (starost od 11 do 16 let) je letošnje delovanje potekalo nekako decentralizirano, saj smo skušali voditelji polagati pozornost na višjem vodu (vodniki in podvodniki ter starejši člani vodov), preko katerega bi se informacije pretakale po vodih. IV so svojo glavno značilnost - pustolovščino - doživljali na raznih prenočevanjih ter na zimovanju, ki je potekalo v koči sv. Jožefa v Zab-nicah. Na teh srečanjih so člani imeli možnost spoznati skavtske in druge spretnosti in se uriti v iznajdljivosti (med drugim naj povemo, da so na zimovanju sestavili dva igluja in se pomerili v nočni igri po snegu). Med letom so še praznovali Dan spomina z lovom na zaklad po mestu skupaj z brati in sestrami iz Trsta. Višek delovanja pa je bil gotovo vsakoletni tabor, ki se je letos odvijal v Podstenah pri Kostelu skupaj s tržaško drugo četo, kar je pomenilo zanimiv in pomemben korak v sodelovanje med pokrajinama. Tabor je bil v duhu srednjega veka, ko so v mestih delovali cehi, skupine ki so se ukvarjale z določeno obrtjo. Tako so na taboru zaživeli trubadurji, orožarji, šivilje, peki, svečarji, mlinarji in še marsikaj. Načelnika sta bila Dunja Fabjan (Kreativna panda) in Fabio Tommasi (Plavolasi sokol). V veji roverjev in popotnic (starost od 16 do 21 let) sta letos delovala ločeno noviciat in klan. V noviciatu so mladi iz letnika '83 spoznavali temelje roverizma, pot skupnosti in službo ter se v letu razmisleka odločali, ali bodo sprejemali skavtizem kot stil življenja ali bodo na razpolago družbi na kakšen drugi način. Klan je pa preko raznovrstnih pisanih dejavnosti utrjeval pot do človeka odhoda, to je oseba, v katero SZSO vzgaja. Človek odhoda je "zrela in celostna oseba, sposobna svobodne in odgovorne izbire", ki daje svoje veselje do službe na razpolago skavtski organizaciji ali družbi nasploh. RP so tako s prenočevanji, izleti, challengi in srečanji z drugimi skupinami (klanom iz Nove Gorice, Trsta, Gorice, Slovenskih Konjic, Montepulciana) skušali pristno podoživljati skavtsko življenje in spoznavati nove stvarnosti. Naj omenimo, da je klan sodeloval in animiral Praznik ljudstev, ki je bil aprila v Gorici v organizaciji Karitasa, se srečal z Albancem Agimom s Kosova, da bi se soočil s problemom begunstva in vojne in obiskal tudi center za ostarele v San Vito al Torre. Klanovci so odšli tudi na zimski potovalni tabor po Furlaniji in Goriški ter septembra na poletni potovalni tabor, skupaj z noviciatom, kjer so se povzpeli na Poldnašnjo špico, sv. Višarje in Lovce. Taboru sta načelovala klanovo-dji Katja Tommasi (Srčkana mravlja) in Ivo Cotič (Športni orel). Poleg vseh dejavnosti v treh vejah pa ne smemo zanemarjati delovanja, ki ga ima Skupnost voditeljev, kot temeljni organ goriškega dela SZSO, saj se v njej zbirajo vsi voditelji in si z izkušnjami in medsebojno pomočjo skušajo zjasniti vzgojno podobo članov. Voditelji skrbijo za svoje metodološko usposabljanje in obiskujejo taborne šole, poleg tega pa se udeležujejo različnih trenutkov v širši stvarnosti kot predstavniki organizacije. Letos smo med drugim skupaj z voditelji skupin Gori-zia 2 in Gorizia 3 nesli betlehemsko luč novemu goriškemu nadškofu Di-nu De Antoniju, skušali z ostalimi organizacijami, ki delujejo v KC Lojze Bratuž, pripraviti skupno srečanje, ki se je nato izjalovilo, sodelovali pri jubilejnem romanju štan-dreške dekanije v Oglej in skupaj s člani bili množično prisotni na manifestaciji v podporo zaščitnemu zakonu, ki je bila meseca maja v Trstu. Nekaj voditeljev se je tudi udeležilo proslave ob 70 letnici usmrtitve bazoviških junakov. Končno je SZSO zaživela tudi na deželni ravni, saj smo na januarskem deželnem občnem zboru voditelji sestavili listino za pravni obstoj SZSO kot deželne organizacije. Prej je namreč obstajala samo na ravni dveh pokrajin, Gorice in Trsta. Vse zgoraj omenjene dejavnosti pričajo o bogatem delovanju SZSO - G O. Pozabljamo pa na tisto najvažnejšo, ki je tudi najbolj skrita in najmanj pride na dan v tovrstnih poročilih za javnost: to je na vzgojo, da bosta fant ali dekle, ki sta pri skavtih, nekoč sposobna biti dejavna kristjana, dobra državljana, zavestna Slovenca in nenazadnje tudi dosledna skavta. Saj skavtska organizacija, ki ne vzgaja, nima več smisla. Slovenski goriški in tržaški skavti so bili prisotni tudi na mirovni manifestaciji za zaščitni zakon na Trgu sv. Antona v Trstu. SZSO - TS V DELOVNEM LETU 1999/2000 Vestna vidra Delovno leto 1999/2000 je prineslo celotni skavtski organizaciji precej novosti, posebno v poletnem času, v času taborov. Letos so namreč prvič taborili skupaj pripadniki enega stega, to je tretjega ste-ga, ki sega v okraje miljske in dolinske občine. Poleg tega pa so se druge skupine udeležile mednarodnih taborov. Pa pojdimo po vrsti in poglejmo delovanje tržaškega dela organizacije. Kot vsako leto predstavlja Marijanski shod tudi začetek skavtske-ga delovnega leta. Vsaka skupina je takrat začela z rednimi tedenskimi sestanki: volčiči in volkulijce (stari od 7 do 11 let) so se spustili v svet džungle s pravljico o Mowgliju, voditelji pa so se tako prelevili v poglavarja krdela Akelo, v panterja Bagheero, v kačo Kaa, v medveda Balooja in v vrsto drugih likov, s katerimi želimo posredovati otrokom glavne vrednote naše organizacije. Izvidniki in vodnice (starost od 12 do 16 leta) pa so začeli s podvigi in s pustolovščino, v katero spadajo seveda številni izleti v naravo, pioneristika, ročne spretnosti, da ne pozabimo seveda tudi na gradnjo skupnosti in pristnih prijateljskih vezi. Roverji in popotnice pa so se začeli zbirati na sestankih klana, kjer bi lahko zgradili trdno skupnost in začeli tudi s služenjem. Ob tedenskih sestankih so bili oktobra na vrsti še izleti stegov, pri katerih smo tudi uradno sprejeli nove člane v naše skupine, se z otroki igrali in odšli na sprehod, da bi lahko utrdili medsebojne prijateljske vezi in seveda preživeli prijeten dan v naravi. V novembru smo skavti sodelovali pri maši hvaležnici in se pred tem kot običajno spomnili na pokojne brate in sestre skavte, tokrat na nekoliko različen način: vse enote IV in RP so v jutranjih urah imele poučno ekskurzijo po mestu in se ob uri kosila srečale na sedežu v ulici Risorta. Po kosilu je sledil program Kako lepo je biti skavt. Vse enote so na odru predstavile kako skavtsko točko, ki je uprizarjala njihovo veselje do skavtizma. Tudi letos smo sodelovali pri organizaciji romanja betlehemske luči, ki prinaša mir. Predstavniki vseh skavtskih organizacij v Trstu so odšli na Dunaj in 18. decembra prinesli luč v Trst med slavnostno mašo, ki jo je daroval škof Ravignani. Svoje duhovne obnove smo letos imeli ločeno po enotah, W so svoje svetilke za betlehemsko luč pripravili v Skednju, čete so v svojih sedežih ustvarjale razne izdelke, klana pa sta se delno skupaj, delno ločena prav tako poglobila v pomen Božiča. V novo leto 2000 so skavti in skavtinje stopili polni novih upanj, novega zagona in seveda novega veselja, katerega smo se naužili predvsem ob pustu, ki smo ga praznovali na raznih zabavah. Že konec februarja, točneje 20. februarja 2000, smo se namreč spomnili ustanovitelja velike svetovne skavtske družine - Badna Powella - z baklado po mestnih ulicah. Vse tržaške skavtske organizacije in taborniki RMV smo se zbrali pred cerkvijo sv. Justa in od tam krenili po ulici Felice Venezian do morja in še do gledališča Miela, kjer je sledil kulturno-skavtski program. Izvidniki so svoj Dan spomina nadaljevali naslednji dan, ko so se srečali z goriškimi vrstniki in izvedli zanimivo igro po goriških ulicah. Pred Veliko nočjo pa smo se skavti po skupinah pripravili na ta praznik. Duhovne obnove so v glavnem potekale ločeno po stegih. Prvi steg se je tako odločil za dvodnevno bivanje v Dragi, kjer so izvedli svoj program na temo Oljčne nedelje. Tretji steg si je za geslo svojega srečanja izbral misel"... vzemi svoj križ in hodi za menoj", drugi steg je prav tako imel svoje srečanje skupaj, četrto krdelo pa se je odločilo za krajši izlet s starši na temo križevega pota, medtem ko sta četrta četa in klan imela duhovno obnovo ločeno. Najstarejši člani so se kot običajno na Veliki petek zbrali na križevem potu na Repentabru, ki se ga vsako leto udeležuje veliko število mladih. In končno je na vrsti tudi največji skavtski praznik: jurjevanje, ki je letos potekalo 30. aprila v bližini Mačkolj. Jutranje sonce je toplo pozdravilo nove člane naše organizacije, ki so letos obljubili pred mašo. V kraljestvo džungle je letos prestopilo 19 mladičev, ki bodo naprej hodili po sledovih Akele, Bagheere, Balooja, Kaje, Hatija in še drugih in se tako spretno izogibali Sheere Khana in hudobnih šakalov. V veji IV pa je obljubilo 17 novincev, ki bodo vsak v svojem vodu še dalje odkrivali lepote skavtizma. Po obljubah in maši, ki jo je daroval g. Tone Bedenčič, pa je sledil trenutek počitka, po kosilu je bila na vrsti še velika igra, ločena po enotah; vse je seveda potekalo kot ponavadi v popolnem skavtskem duhu. Dan v naravi smo nato zaključili s tradicionalnim tabornim ognjem, na katerem je vsakdo pokazal svoje spretnosti in svojo iznajdljivost s škeči, plesi, pesmimi ipd. Ne pozabimo seveda tudi na ostala srečanja, ki so povezana z župnijskim in vaškim življenjem. Različne skavtske skupine so namreč tesno povezane z župnijo in vasjo, v kateri delujejo, saj sodelujejo pri pripravi raznih pobud. Naj omenim še dejstvo, da je letos stekel program pobratenja z nekaterimi stegi iz Slovenije. Vse skupnosti voditeljev so imele eno ali več srečanj, izmenjavali smo si obiske (še vedno samo na ravni vodstva) na raznih srečanjih in skupaj pripravili načrte za bodočnost. V okviru tržaškega dela organizacije smo letos pripravili še dve zelo zanimivi in pomembni srečanji za voditelje. Voditelji se namreč vsi skupaj srečamo samo ob velikih praznikih ali pa na dolgočasnih sejah. Zato se je porodila zamisel, da bi vodstvo imelo več sproščenih srečanj. Tako smo se letos dvakrat srečali, prvič pred Božičem, v mesecu novembra, drugič pa pred Veliko nočjo. Skupaj smo se odpravili v gorski svet, in sicer na Uskovnico in pa v okolico Bohinjskega jezera, da bi skupaj preživeli dva dni v naravi. Voditelji pripravljamo vsako leto duhovne obnove za naše člane in se pri tem nedvomno zelo obogatimo, kljub temu pa smo še vedno občutili pomanjkanje globlje duhovnosti. Tako sta obe srečanji nastali tudi s tem namenom, zato upamo, da se bodo še ponovila, obenem pa si želimo tudi, da bi se krog razširil še na brate in sestre z Goriškega. SZSO še naprej redno izdaja svoje glasilo Jambor, ki je v zadnjih letih naredil viden kakovostni skok. Ob rednem mesečnem izhajanju vsebuje Jambor bodisi uradne članke o sejah in o določilih, kot tudi zanimive rubrike in poročila delovanja. Letos bo Jambor praznoval 30. obletnico svojega obstoja, kar bomo seveda na primeren način tudi počastili. TABORI Kot vsako leto je taborov več, za različne starostne stopnje. Posebnost letošnjih taborov je predstavljal verjetno tabor tretjega stega (to je enota, ki združuje vse skavte dolinske in miljske občine). Vsi skavti torej, od osmega leta dalje, iz dolinske in miljske občine so skupaj preživeli pod šotori deset nepozabnih dni v kraju Krkavče v Sloveniji, in to od nedelje 30. julija do torka 8. avgusta. Načelovala mu je Mateja Metlika (Zgovorna gazela). Za ostale najmlajše člane organizacije, to se pravi za volčiče in volkulji-ce iz Trsta in Krasa, pa je tabor potekal v Žirovnici pri Žireh od četrtka 27. julija od nedelje 6. avgusta. Načelovala mu je Breda Sosič (Prizadevna želva), pomagala pa Matejka Bukavec (Navihana antilopa). Tema tabora je bila stara Grčija, v katero so se mali volčiči popolnoma vživeli in tako spoznali tudi del grške mitologije in zgodovine. Druga četa pa se je letos odločila za skupni tabor z goriškima četama. Tabor se je odvijal v kraju Podstene pri Kočevju od 24. julija do 5. ^ avgusta. Vzhodno-kraški in goriški izvidniki so se podali v zgodovinsko preteklost, točneje v srednji vek, in spoznavali navade in običaje ljudi, ki so živeli pred tisočletjem. Načelnica tabora je bila Dunja Fabjan (Kreativna panda), načelnik pa Fabio Tommasi. Tabora se je udeležilo približno 70 skavtov. Za starejše člane pa organizacija ponavadi pripravi potovalne tabore, to so tabori, razdeljeni na dva dela: prvi del je potovalni del, na katerem se roverji in popotnice premikajo na najrazličnejše načine (ponavadi so to dolge ture v gorah), drugi pa je stalni del, na katerem se roverji in popotnice posvetijo pogovoru, izurijo se v skavtskih veščinah in spoznavajo okolje. Kraški klan (Kras'n klan) se je letos odločil za potovalni tabor na kolesih, s katerimi so prišli celo do Plitvičkih jezer, nato pa še do Dalmatinske obale. Tabor je potekal od 18. do 25. julija, načeloval pa mu je Štefan Pahor (Zviti leopard), pomagal pa Andrej Maver (Mirni jelen). Pod načelom "omnia mea mecum porto" so si pogumni kolesarji nosili vso opremo s sabo na kolesih. Cilj tabora je bil ustvariti zdravo skupnost v klanu, obenem pa poizkusiti težave kolesarjev na strminah, kot neke vrste "giro". Še ena skupina se je letos odločila, da se bo udeležila mednarodnega srečanja v Švici. To so roverji in popotnice iz mesta in Brega (Klan Učen klan). Tabor je potekal od 15. do 23. julija. Vodila sta ga Franc Biancuzzi (Zamišljeni nosorog), in Jordan Pisani (Močni netopir), udeležilo pa se ga je 8 RP. Potovalni del tabora je bil v Piemontu v bližini Domodossole, točneje po stezah Naravnega parka Alpe Veglia. Stalni del tabora pa je bil v Malem stalnem jamboreeju v Kanderstegu v Švici. Naši člani so se udejstvovali na raznih tehničnih bazah (kajak, rafting, plezanje ipd.) ter navezali stike s skavti iz celega sveta. Vredno je poudariti, da je tokrat prvič, ko se neka skupina SZSO-ja udeleži jamboreeja v Kanderstegu. Mali stalni jamboree Kandersteg je bil ustanovljen po zgledu stalnega jamboreeja Park Gilwell v Londonu. Največji podvig letošnjih taborov pa je bila nedvomno udeležba na mednarodnem taboru na Portugalskem, kamor so se odpravili pripravniki prve in četrte čete. Skupaj s Slovenci iz matične domovine so se tako pridružili še ostalim skavtom iz cele Evrope in doživeli sicer nekoliko netradicionalen, a zaradi tega tolliko bolj privlačen tabor. Obiskali so veliko krajev, spoznali ogromno novih ljudi in se tako soočili s ska-vtsko realnostjo širom po Evropi. Tabori so vsi zelo uspeli in vsi so se zadovoljni vrnili na svoje domove, polni lepih spominov in novih izkušenj. Za voditelje je bilo delovno leto seveda precej naporno, a polno zadoščenja za opravljeno delo z našo mladino. ŠPORTNI PREGLED 2000 Ivan Baje Vrhunec športne sezone so predstavljale seveda 27. poletne olimpijske igre moderne dobe - Sydney 2000. Vse oči sveta kot tudi vsa medijska pozornost so bile namreč drugo polovico septembra uprte v avstralsko mesto, kjer se je zbrala svetovna športna elita. 11 tisoč športnikov iz 200 držav se je v duhu znanega reka grofa De Coubertena "alti-us, citius, fortius" potegovalo za olimpijska odličja. Ta veljajo za nekakšen vrhunec kariere vsakega športnika, obenem pa predstavljajo mogoče še zadnji kanček pristnosti oziroma "zdravega" športnega tekmovalnega duha v tem vse bolj finančnim interesom podrejenem svetu. To velja seveda le v določeni meri, saj je denar tudi športnega sveta vladar. Posamezni državni olimpijski komiteji obljubljajo najuspešnejšim športnikom bogate denarne nagrade, ki gredo tudi čez stotino milijonov lir za olimpijskega zmagovalca. Temu primerno pa je poskočilo tudi število odkritih primerov jemanja prepovedanih poživil. Čeprav neizbežno, pa so - v popolnem nasprotju s prvotnim olimpijskim duhom - tudi same olimpijske igre zadobile status pravega biznisa. Ne bomo naštevali raznih številk; za primer pa lahko navedemo le podatek, da je samo veličastni ognjemet bleščeče zaključne slovesnosti iger navrgel pirotehničnim prodajalcem skoraj 5 milijard lir. Vsakakor zanimivejši pa ostajajo športni izidi. Da so se največkrat na najvišjo stopničko povzpeli Američani, ne bo za naše bralce nobena novost, vrednejše je torej obuditi slovenski zgodovinski dosežek, saj bodo igre v Sydneyju za vedno ostale zapisane v slovenskih športnih analih. Po dosedanjih bronastih in srebrnih olimpijskih odličjih se Posvet o problemih zamejskega športa v Peterlinovi dvorani: Z desene Ivan Peterlin, Jure Kufersin in Bojan Pavletič je namreč v deželi kengurujev z zlatima medaljama Iztoka Čopa in Luke Špika v dvojcu brez krmarja ter Rajmonda Debevca z malokali-brsko puško za Slovenijo začelo novo obdobje. Obdobje, ko bo tudi Slovenija stopila v boj za sponzorje, oziroma ko ji bo dodeljena večja medijska pozornost. Temu seveda sledi tudi boljše poznavanje države na sončni strani Alp s strani novinarjev in gledalcev. Skratka, priborili smo si delček slave, kar bo pripomoglo, da bomo lahko v bodoče s ponosom v srcu le dosegli trenutek, ko bodo ob večjem medijskem dogodku o nas govorili le kot o Slovencih in ne kot o nekakšnih Slovanih oziroma Slovakih. V olimpijski areni pa smo na svoj račun prišli tudi zamejci, saj je v metu kopja nastopila tudi bivša borova atletinja Claudia Coslovich. Slovenka iz Trsta - kot je izrecno omenil tudi televizijski komentator -je z lahkoto prešla kvalifikacije, v finalnem obračunu pa je zasedla končno 12. mesto. Na domačih Piščancih so Claudio seveda proslavili, čeprav smo vsi na tihem upali, da bo večkratna državna prvakinja sunila kopje še kak meter dlje, mogoče celo do prvih mest... "See ya in Athens" pravijo Avstralci. Nase voščilo pa je, da bi pod olimpijsko zastavo s petimi krogi v Atenah leta 2004 poleg Claudie uspešno nastopil še kak drugi zamejski športnik! Preglejmo sedaj nekaj domačih športnih dosežkov. V letu, ko je naša krovna športna organizacija Združenje slovenskih športnih društev v Italiji z vrsto odmevnih prireditev in tekmovanj slavnostno proslavila 30-letnico obstoja, so se naša društva oziroma posamezniki izkazali z razvejanim delovanjem in z nekaterimi solidnimi rezultati. Kot že rečeno, je Claudia Coslovich (sicer v dresu turinskega društva FIAT) ponovno osvojila naslov državne prvakinje v metu kopja in dosegla normo za nastop na olimpijskih igrah. Po sodelovanju na igrah v At-lanti pa se je žal ponoven naskok na olimpijsko odličje ponesrečil jadralki Arianni Bogateč. Skozi vso sezono so sicer dobro lovili veter v svoja jadra Čupini predstavniki, Jaro Furlani pa se je celo proslavil s tretjim mestom na svetovnem prvenstvu. Z odličnimi nastopi na državnih, evropskih in svetovnih prvenstvih so nas v zadnjih letih navadili tudi Poletovi kotalkarji. Naši vrhunski predstavnici Tanji Romano pa se je tokrat nastop na državnem prvenstvu ponesrečil, tako da bo barve državne reprezentance branila na evropskem in ne na svetovnem merilu. Izvrsten napredek so dokazali Mladinini rolkarji. Mateja Bogateč, ki je sicer še mladinka, praktično nima pravih konkuren-tk, saj je na svetovnem prvenstvu osvojila cel komplet kolajn, z zlatim odličjem pa se je okinčala v patrulnem teku. Dres državne reprezen- tance pa sta oblekla tudi mlajša mladinca Mateja Paulina, ki si je prislužila srebro, in pa Eros Sullini, ki je bil v svoji kategoriji med boljšimi. Pri skupinskih športih smo zabeležili nekaj senčnih, a tudi več sončnih strani. Zaradi pravega navala odličnih tujk so se morale tokrat namiznoteniške igralke Krasa zadovoljiti s sedmim mestom, potem ko so bile več let državne podprvakinje. Uspešno sezono s tretjim zaporednim napredovanjem - tokrat v BI ligo - pa so si priigrali Kra-sovi fantje. Pri odbojki gre omeniti zamenjavo na vrhu. Slogini šeste- rki se namreč iz B2 lige selita v C ligo, njuno mesto pa sta nekoliko presenetljivo prevzeli Valovi postavi. Zgodovinski uspeh pri nogometu. Zarja/Gaja se bo letos namreč prvič preizkusila v elitni ligi. Po nazadovanju Primorja ne bo nobene naše enaj-sterice v promocijskem prvenstvu, v zameno pa bomo imeli kar pet naših predstavnikov in seveda kopico derbijev v prvi amaterski ligi. Ob tem gre omeniti hvalevredno in iz mnogih vidikov pravilno izbiro, za katero se je odločilo vodstvo Primorja. Ogrodje ekipe sloni namreč letos pretežno na slovenskih nogometaših, kar je sicer za naše postave prava redkost. Se pogled med košarkarske vrste. Močno pomlajena združena peterka Jadran si je po dodatnih tekmah zagotovila obstanek med C-ligaši. Tudi v nižjih ligah vlada nekje težnja po vključitvi mladih talentov, ki naj bi dosegli košarkarsko zrelost ob podpori starih "lisjakov". Le če bo tale mešanica uspešna, bomo lahko se kdaj nazdravili kot v starih "zlatih" časih. Delo z mladimi ostaja vsekakor prvenstveni cilj pri vseh panogah in pri vseh naših društvih. Športno vzgojo, a tudi ljubezen do lastne identitete, je treba namreč gojiti že pri korenikah, saj je to edini način, da se bo naša skupnost ohranila in razvijala tudi v novem tisočletju. Goriški odbojkarji Olympie ZGODBA O BANČNEM URADNIKU Janez Povše Nikdar si ni mislil, da bo kdaj bančni uradnik, nikdar. Ko je bil mlad, so njegove želje letele višje. Rad bi postal ugleden človek, da bi o njem vsi govorili. Vsakdo si želi, da bi nekega dne o njem vsi govorili, pa ne zaradi kakšnega slavohlepja. Preprosto zato, da bi sam zase vedel, da zares živi in da ima njegovo življenje nekakšen smisel. In kdo nam lahko da smisel življenja, če ne drugi ljudje? Uspeti bi mogel v športu, lahko bi si pridobil ogromno premoženje in bi ga vsi poznali kot bogatega in bleščečega človeka. Lahko bi bil vrhunski znanstvenik, recimo atomski, in spet bi njegovo življenje dobilo tisti srečni smisel, zaradi katerega bi bil srečen tudi sam. Tudi politika daje slavo in čast, posebno če se komu posreči, da pride prav na vrh in potem spremljajo vsak njegov korak, ga fotografirajo, prosijo za izjave, njegov obraz se kaže na televizijskem zaslonu, vsi ljudje iz okolice, kjer živi, ga spoštljivo pozdravljajo in so veseli, da jim odzdravlja. Kako močno je čutil v mladih letih te želje in kako pozno je opazil, da se mu niti ena od njih ne bo uresničila. V šoli je bil povsem povprečen, ni se odlikoval v nobenem športu, niti ni bil glasbeno ali pevsko nadarjen, kar pa ga je najbolj presenetilo, ni čutil nikakršnega veselja do nobene od vseh imenitnih stvari. S srednjim uspehom je zaključil šolanje in kmalu dobil delo v eni izmed bank v mestu. Kar nekaj let je začasno delal v tisti banki, dokler ni v njej pridobil prave in resnične službe. Mislil si je, saj to je vse prehodno, zagotovo ne bo postal star v tej banki niti ne v kakšni drugi. Se bo že našlo kaj boljšega predvsem pa uglednejšega. In tako kot je pričel delati za bančnim pultom, tako rekoč neopazno in so mnogi šele dosti kasneje izvedeli, kje da dela, tako je potekalo tudi njegovo zasebno življenje. Nobenih velikih ljubezni, o kateri bi vsi v njegovem kraju in še dlje govorili. Spoznal se je z dekletom iz iste ulice, ni se torej spoznal, ker sta se poznala od vedno, pač pa sta šele po mnogih letih začutila drug v drugem življenjskega tovariša in se potem tudi poročila. Podobno je šel živet na svoje, kot sta pričela živeti na svoje njegov brat in njegova sestra, nič več ni bil od njiju in nič manj, čeprav je bil v rani mladosti prepričan, da bo ponesel ime svoje družine in rodbine daleč po svetu. Poročil se je in imel najprej enega otroka in potem še enega, najprej fantka in potem punčko, ves čas pa je delal na banki in polagoma pozabljal, da naj bi v banki delal le začasno. Leta so tekla, da sam ni vedel kako in zazdelo se mu je, da bo njegovo življenje ves čas potekalo nekako v senci, da se ne bo nikoli nič posebnega zgodilo, čeprav je imel velikansko veselje z družino, posebno z obema otrokoma. Potem pa se je zgodilo, česar ni nikdar pričakoval. Žena se je zaradi neznanih razlogov pričela oddaljevati od njega, nenadoma jo je zamikalo takozvano veliko življenje, vse svoje dni še kot otrok je bila zelo strogo vzgajana in ni hodila nikamor, nikamor ni hodila tudi potem, ko sta se pobliže spoznala in se odločila, da bosta življenje preživela skupaj. To življenje vedno enako, vedno isto, jo utesnjuje, zato bo odšla, mora oditi, čimprej mora oditi, dokler je še čas, dokler ne znori in ne porine otrok iz obupa čez balkon. Zgrozil se je ob teh njenih besedah, ni mogel verjeti, da se njegovo življenje podira, ni mogel niti v sanjah verjeti, da bi ga žena res lahko zapustila in odšla neznano kam. In vendar se je zgodilo in čez noč je ostal sam z dvema otrokoma, za katera je moral skrbeti in za katera je rad skrbel in ni vedel, kam vse to vodi in kako bo potekala njegova prihodnost. Ljudje so ga pomilovali in se zgražali nad njo, ki je pustila njega in dva otroka, hoteli so mu pomagati, zdelo se jim je od sile, kar se mu je zgodilo. Tudi starša sta mu stala ob strani, nekoliko manj sestra in brat, ko je nenadoma za kapjo umrl oče. Sploh si ni opomogel, potem ko je odšla od njega žena, že je šel za tem bridkim pogrebom, zaradi katerega je moral potem skrbeti še za mater, zase in za dva odraščajoča otroka. Sploh ni več mogel pomisliti, kako se je njegovo življenje odvilo v to nepričakovano in mučno, pravzaprav zelo trpečo smer. Nič več ni na nič mislil, delal je v banki, medtem za eno in potem še eno mesto napredoval, se ukvarjal z otrokoma in skrbel za mater, ki jo je moževa smrt, se pravi smrt njegovega očeta, nepovratno prizadela. Ni bila več tista, kot je bila nekoč, dokler ni nekega dne zbolela in so jo morali voziti v bolnico, se pravi v bolnico jo je vozil v glavnem on sam, ker sta bila brat in sestra vedno zaposlena s čim drugim. Vse bolj se je pogrezal v vzdušje bolezni, materi se je stanje hitro slabšalo, tako da sploh ni mogel razmišljati, kje se nahaja, čutil je le, da je bolje, da ne razmišlja, če hoče ohraniti tisto trdnost, ki je v takšnih trenutkih neobhodno potrebna. Ko je mati za najhujšo in neozdravljivo boleznijo sedem mesecev kasneje umrla, se mu je že zdelo, da sanja in sicer tiste strašne sanje, ki govorijo o peklu in trpljenju, ki ga pekel maščevalno vsem ljudem na zemlji pripravlja. Vse njegovo življenje se mu je zdelo kot strašne sanje, sredi katerih prosiš, da bi se čimprej prebudil. Prebudil v kaj, se je vprašal, v kaj pa se lahko prebudiš, če si sredi strašnih sanj prav zato, ker živiš in živiš to življenje, ki je tukaj in ni nekje onstran? Sedaj je bilo najbrž vsega preveč tudi za ljudi, kajti sedaj so se zavedli, da njemu ni mogoče pomagati, njegova nesreča ali nesrečnost je prevelika, zato je najbolje takšnega človeka pustiti lepo pri miru. In tako je imel mir, delal je na banki, skrbel za vse večja otroka in bil pravzaprav zadovoljen, da se nihče vanj ne vtika in da čuti na sebi čim manj tistih pomilovalnih pogledov, od katerih ti je potem še slabše. Ni pa manjkalo tudi tistih, ki so se ga najraje izognili, saj je verjetno za mnoge med njimi predstavljal poosebljeno smrt, ki se pomika med ljudmi in izbira naslednjo žrtev. Potem je postalo počasi vse nekoliko lažje, čeprav ni velika teža nikdar popustila, tako ali drugače se je nanjo navadil in jo lažje prenašal. Se naprej pa je delal na banki, napredoval še za eno mesto, mladostne sanje o velikem življenju pa je že zdavnaj pozabil. In potem se je nekega dne zgodilo, da je bil njegov sin, ki je že odraščal, v veliki stiski. Šola mu ni šla in to si je strašno gnal k srcu in nekega dne je prišel do njega, svojega očeta, in ga ves skrušen vprašal, kakšen smisel ima sploh to življenje. Ob tem sinovem vprašanju se je zdrznil globoko v svojem bistvu, zakaj bil se je spomnil svojih mladostnih sanj, ki se potem niso nikdar uresničile, namesto njih je leglo nanj življenje z vso tisto težo, ki jo pozna le življenje. Kako naj pomaga svojemu otroku, če še sebi ni mogel pomagati in sedaj živi življenje, ki si ga sploh ni želel, medtem ko je tisto, ki si ga je zamislil, odšlo proč od njega, preden je do njega sploh prispelo? Toda v istem trenutku je začutil v sebi neznansko moč, ki je ni začutil nikdar prej. In pričel je sinu zatrjevati, kako je življenje čudovito, kako je treba vanj verjeti, kadar se zdi, da je le temno, kako je treba verjeti v svetlobo, ki nekega dne zagotovo pride, svetlobo, ki nas nagradi čezmerno za vse, kar smo pretrpeli in pričara pred naše oči in v naše oči najlepše stvari, ki smo si jih kdaj koli želeli. Življenje je nekaj neverjetno lepega, za nas, za vse nas pripravlja praznična oblačila, pogrinja bele mize in nas vabi, kadar je čas, da sedemo sredi gostije na najboljše in najbolj častno mesto. Življenje je kot angel varuh, ki nad nami bedi, nas nikdar ne zapusti, se lahko dolgo časa skriva ob strani, da je okrog nas vse sivo in temno, tistega prazničnega dne, ko zazvonijo vsi zvonovi in se odpro vsi cvetovi, tistega dne pa se pokaže enkrat za vselej, nas poplača vse za nazaj in nam odpre čarobno sanjske poti tudi za naprej. Zato naj verjame, njegov sin, mlad je še in lahko sijaja življenja še ni ugledal, zato naj verjame, da je temu tako in če prisluhne svojemu srcu, najglobljim globinam svojega srca, bo začutil, da je vse res, kar mu pripoveduje, da je življenje čudež, ki ga niti naše najlepše sanje ne morejo do kraja pričarati, šele tedaj, ko ta čudež stopi pred nas, spoznamo, kaj je in kakšno je. Sin ga je gledal in bil je osupel, osupel je bil in ga je gledal in on je videl, da se je vanj pretočila tista čarobna svetloba, ki mu je vrela iz ust in iz najlepših misli srca. Od tedaj je sin kot za šalo premagoval vse težave in bil uspešen, on pa je prvič v življenju pomislil: sedaj sem šele začutil, sedaj ko je v meni zaživela ta himna vsemu lepemu, himna življenju, šele sedaj sem začutil, da ima moje življenje smisel. Šele sedaj sem življenje dokončno in enkrat za vselej zaobsegel, po tolikih letih in po toliko hudih in težkih preizkušnjah. Lahko da sem prišel na svet zato, da bi prenesel vero v življenje na nekoga drugega, lahko da sem prišel na svet zato. In zato sem lahko bil vse življenje, zato bom lahko do konca življenja, brez grenkega priokusa, le bančni uradnik. Jurij Paljk V meni doni Nocoj sem Soča v Podgori, nocoj sem miren, dekle, zato se nasmej! Greva na Travnik, na grad, pod nama Gorica in Soča, spokojni mir, zato se nasmej. Donenje zvonov v večerni mir, s cerkve svetega Ignacija žez Sočo, globoko vame, globoko noter, zato se nasmej! Nocoj sem Soča, dekle, miren in tih, zato se nasmej! Donenje zvonov odmeva v meni, tisti tihi jek domačije, vasi, ki se je nekje izgubila. Donenje zvonov maši luknje, te pošastne luknje v meni. In potem čakam večer, avemarijo zvonijo, avemarijo pojejo domači zvonovi. In tam zadaj nič več ne boli, le tišina je v meni, slovesno donenje zvonov, ubranost, soskladje, tiho donenje domačih zvonov. Mogočno donenje zvonov mi dušo teši, v meni odzvanja. In v meni poje avemarija in v meni je mir in je večer in nisem sam, ker vaški zvon v meni odzvanja. VSEBINA KOLEDAR s«- 4 IZ VERSKEGA DOGAJANJA_ Jubilejno leto 2000 in očiščenje spomina Jože Markuža 29 Dvoje slovenskih svetoletnih romanj v Oglej Oskar Simčič 36 Slovenski pričevalci za vero Anton Pust 41 Kapela Odrešenikove Matere in ikona Marije S.M. Danijel Devetak 49 Štirje novi slovenski škofi Jurij Paljk 54 PRIČEVANJA, DOGODKI, RAZPRAVE Tisoč let prve omembe Gorice Branko Marušič 59 Slovenščina v goriških plemiških rodbinah Lojzka Bratuž 70 Antična zgodovina in miti severnega Jadrana Barbara Zlobec 75 Velika Karantanija Jožko Savli 81 Poslanec Rybar, škof Šterk in tržaški mestni svet Peter Rustja 88 Nekaj drobcev iz zgodovine krščanstva v Trstu Angel Kosmač 91 Kosovel in spoštovanje življenja Marija Milič 97 Življenjsko pričevanje Viktorije Komjanc AdaGabrovec 102 Preljuba vi, mamica moja Ambrož Kodelja 106 Slovensko zamejsko numizmatično društvo Mitja Petaros 108 Kapelica Žalostne Matere Božje v Lonjerju Ondina Pečar 114 Spomenik vsem padlim pri Banih Pavel Vidau 116 Dom ferlugovske skupnosti Edi Brišček Nadia Roncelli 118 JUBILEJI, OBLETNICE_ Ob jubileju Marijana Breclja Marija Ceščut 121 90 let sestre Juste Dolhar Jurij Paljk 123 100-letnica rojstva Toneta Kralja Marko Vuk 125 Andrej Medoš (10.1.1878-15.2.1951) Nadja Rojac 129 30. Festival Števerjan 2000 Odbor SKPD F.B. Sedej 131 Petdeset let rojanskega cerkvenega pevskega zbora Matejka Maver 133 POROČILO MOHORJEVIH DRUŽB Delovanje Goriške Mohorjeve družbe Marko Tavčar 136 Kronika Mohorjeve družbe Celje Alenka Veber Poročilo celovške Mohorjeve družbe Anton Koren 140 144 F-Jk, SLOVENIJA, EVROPA_ Manjšinski tisk v Italiji Andrej Bratuž 147 Mučna parlamentarna pot zaščitnega zakona A.T. 149 Slovenija se postopoma prepoznava Janez Povše 155 SPOMINSKI ZAPISI_ V spomin Milku Cibicu Zorko Harej 159 Kulturni delavec Vladislav Kralj Martin Jevnikar 161 Slovo od Cirila Terpina D.M. 163 Pavel Budin je tiho odšel Jurij Paljk 165 Psihiater dr. Jože Jančar Martin Jevnikar 167 Prelat Ignacij Čretnik A.P. 168 Lojzetu Spacalu v spomin Magda Jevnikar 170 Marijina družbenica Dorica Kosovel J.M. 173 Učitelj Miro Lojk S.B. 174 Poslednje slovo od s. Tarcizije Ivana Mahnič 176 Poslovila sta se Vojko Arko in Vlastja Simončič Ivo Jevnikar 178 POLJUDNOZNANSTVENI! ZAPISI Razcvet kraškega vinogradništva Marko Tavčar 182 Nove droge Bernard Spacapan 186 Kaj vemo o človeškem genomu Maša Cemažar 189 Nova ekonomija ali new economy MaraPetaros 192 KULTURNA DEJAVNOST_ Zveza slovenske katoliške prosvete Damjan Paulin 197 Delovanje Slovenske prosvete Nadia Roncelli 207 Kulturno-družbena dejavnost na Videmskem Erika Jazbar 216 Plodna dejavnost Zveze cerkvenih pevskih zborov Marija Kerže 226 Kulturno življenje v Mačkoljah NikoTul 229 Kulturni center Lojze Bratuž Danilo Cotar 230 Galerija Ars v Katoliški knjigarni Vida Bitežnik 232 Slovenski center za glasbeno vzgojo Emil Komel V.B. 235 Delovanje društva Tržič Bernardka Radetič Dejavnost župnijskega doma Sv. Rok v Nabrežini B.B. 240 243 SKAVTIZEM IN ŠPORT Delovanje SZSO - Gorica 1999/2000 Iznajdljivi gams 245 SZSO - TS v delovnem letu 1999/2000 Vestna vidra 248 Športni pregled 2000 Ivan Baje 252 ZGODBE ŽIVLJENJA_ Zgodba o bančnem uradniku Janez Povše 255 PESMI_ V jesenski megli Vladimir Kos 53 Ljubezen Ti še eno je ime Vladimir Kos 58 Jubilej Gorice Jože Aleksij Markuža 69 Sinje morje Jože Aleksij Markuža 69 In se v spomin zagledam Vladimir Kos 80 Julij na Vejni Majda Ar tac Sturman 101 Na bregu Jože Aleksij Markuža 117 Prošnja na oljčno nedeljo Majda Artač Sturman 120 Avgustovska Majda Artač Sturman 135 Adventna pesem Majda Artač Sturman 158 Božični akvarel Majda Artač Sturman 160 Slovo Majda Artač Sturman 164 V meni doni Jurij Paljk 258 knjižna zbirka za leto 2001 Koledar 2001 Boris Mlakar Tragedija v Cerknem pozimi 1944 Joža Lovrenčič Sholar iz Trente Milan Pasarit Pravljice na potepu izven redne zbirke v letu 2000 Jurij Paljk Kako je krhko - ConVe fragile Stane Stanič Slovenia Ljubka Sorli Via Crucis Zvone Strubelj Ali je Bog oče in mati? Dorica Makuc Sardinci Bogomil Brecelj Utrinki mojega življenja Anamarija Volk Zlobec Katarince 10023584