Naročnina za pol leta za Ameriko $1.50. Naročnina za celo leto za Ameriko $2.50._ List v obrambo sv. vere med ameriškimi Slovenci. Za Evropo $3.00. DECEMBER ist, 1Q22. LETO (VOL.) XIV STEV. (No.) 23 \ Rev. P. Evstahij Berlec, O. F. M. Brezmadežna. Marija, Mati miljena, Devic Kraljica, kras neba, ti čista vsa, brezmadežna, pozdravljena iz dna srca! Otroci smo Adamovi, zastrupil vse je greh njegov, le vate madež dahnil ni, Gospod ti vlil je blagoslov. Ti zdrava korenina si. iz tebe vzklil je božji Cvet. — Ne jokaj, Eva mati, več: nebeško Solnce sije spet! — Kako žariš, Brezmadežna, najlepša, čudovita stvar, vsa polna Solnca božjega, svetosti ljubeznivi žar! — O sodbe skrite čudežne! Mogočno delo božjih rok! Pekel strmi osramočen, zdaj satan čuti, kdo je Bog! O cvetka nedotaknjena, nebes in vseh svetov Gospa, ti lepa vsa, brezmadežna, pozdravljena iz dna srca! Jezus Kristus. Rev. John C. Smoley. (Nadaljevanje.) V SENCI VELIKEGA DOGODKA. Pred velikimi dogodki je vedno opažati posebna znamenja. To velja tudi o velikem dogodku svetovne zgodovine: o včlovečenju Sina Božjega. Zato je bolje, če ne govorimo toliko o senci, kakor o žarkih, katere je poslalo Solnce človeštva pred seboj. Ti žarki so prorokbe, ki segajo prav do raja; s početka so opaziti le posamezne, slabe, male iskrice, a naenkrat postajajo te iskre večje in večje, pravi rožnat grm svetlih žarkov. Te prorokbe nam ne slikajo samo Mesijevega prihoda v splošnem, slikajo nam i podrobnosti, tako da imenujemo labko velikega proroka Izaijo "evangelista" Starega Zakona. Bodoči Odrešenik se napoveduje takoj po padcu v greh. Ker je kača-hudič zapeljala ženo, postavil je Bog sovraštvo med njo in ženo, med hudičem in ženinim zarodom. Z drugimi besedami: Od te dobe bodo padli duhovi vedno zalezovali ljudi in jim nastavljali zanjke, ljudem .pa se bo treba teh zanjk varovati. In ta boj bo hud: zvijačno bodo zalezovali hudobni duhovi peto, to je pri vsakem človeku bodo napadli njegovo najslabšo stran. Mnogo jih bo podleglo. Toda končno bo človeški rod celotno zmagal, zmagal bo zarod žene popolnoma: Strla bo kači glavo. V teh besedah je skrito označenje Mesije, kajti navaden človek ne more izvršiti tako velikanskega dejanja. Če mora človeški rod ta čin izvršiti, roditi se mora nekdo, ki bo večji kakor pa so vsi. Ta splošna napoved, ta splošna prerokba, da bo zarod ženin zmagal nad peklenskim kraljestvom, postaja tekom časa vedno določnejša. Ko obljublja Bog Abrahamu: "V tebi bodo blagoslovljeni vsi rodovi zemlje," je že jasno, da bo Mesija izšel iz tega rodu. Še jasneje pa govori očak Jakob (I. Mojz. 49). Ostalim sinovom obljublja zemski blagoslov, pri Judu je šel višje. Obljubil mu je najprej vlado nad svojim rodom: "Tebi se bodo klanjali sinovi tvojega očeta," obljubil mu je pa tudi svetovno vlado po tem, ki ima '"biti poslan, in ki bo pričakovanje narodov." Mesija bo torej izšel iz njegovega rodu. Celo pogan je moral to hote ali nehote prerokovati. Ko so se Izraleci bližali obljubljeni deželi, hotel jih je Moabski kralj potisniti nazaj. Poklical je čarovnika Ba-laama, da bi izraelsko ljudstvo preklel. Ponovno je poskušal Balaam prekleti izraelsko ljudstvo, toda Bog mu je vedno polagal na jezik besede blagoslova pri vseh prerokovanjih; v tretje je rekel: "Videl ga bom, pa ne precej ; gledal ga bom, pa ne blizu. Izšla bo zvezda iz Jakoba, in vstala palica iz Izraela in bo udarila poveljnike moabske in pokončala vse sinove Setove" (IV. Mojz. 24). Še jasnejše pa govore psalmi. Sedem psalmov se tiče naravnost Mesije. Posebno dramatično opisuje drugi psalm nastop mogotcev proti Bogu in njegovemu Mazi-ljencu: "Zdrobimo njih vezi in vrzimo raz sebe njih jarem." Toda to se jim ne posreči. Bog da vesoljno vlado svojemu Maziljencu: "Sin moj si ti . . . Dam ti za ded-ščino narode, in za tvojo posest pokrajine zemlje. Vladal jih boš z železno palico." Take vlade dosedaj ni imel še nikak posvetni "maziljenec." Podobne misli, samo natančneje in jasneje, ponavlja psalm 109. Tu prepeva David: "Gospod govori mojemu Gospodu: Sedi na mojo desnico, dokler ne položim tvojih sovražnikov za podnožje tvojim nogam. Mogočno tvoje žezlo pošlje Gospod s Sijona; vladaj sredi svojih sovražnikov!" Kristus je obračal sam ta psalm na se, ko so ga Judje proglasili za navadnega Davidovega potomca: "Kako ga toraj David imenuje Gospoda?" Da se tu ne gre za posvetnega kralja, je vidno iz tega, ker se ta mogočni kralj proglaša za večnega velikega duhovna, po redu Melkizedekovem, ki je daroval kruh in vino. Vse to pa daleko prekaša veliki prorok Izaija. Opisuje najprej kralja bolečin, ki odkupi s svojo potrpežljivostjo v trpljenju svet, opisuje slavo njegovega bodočega kraljestva. O trpljenju Gospodovem je govoril že 21. psalm. Natančneje pa govori Izaija, ko ga nam predstavlja kot "izvrženca in zadnjega izmed ljudi, moža bolečin." Toda on trpi le za ljudi: "Zares, on je sprejel naše bolezni, in si je naložil naše bolečine. On je ranjen radi naših pregreh, potrt zaradi naših hudobij ; zaradi našega miru je kazen na njem, in njegova rana nas je ozdravila. Mi smo vsi zašli kakor ovce; pa nanj je naložil Gospod pregrehe nas vseh. Kakor ovco ga peljejo k moritvi, in kakor jag-nje molči in ne odpre svojih ust." Za to bo seveda prejel veliko slavo. Cvetoče kraljestvo bo imel po širnem svetu: "In narodi bodo hiteli k njemu rekoč: Pojdite v hišo Boga Jakobovega, da nas bo učil svojih potov in da bomo hodili po njegovih stezah." In to kraljestvo ne bo kako zemsko kraljestvo, kraljestvo polno krivic, prepirov in sovraštva, marveč kraljestvo miru in blaženosti. "Njegova oblast bo velika, in miru ne bo konca; sedel bo na prestolu Davidovem, da ga utrdi in okrepi v sodbi in pravičnosti". (Iz. 9.) "Tedaj bo prebival volk z jagnjetom, in leopard bo ležal pri kozličku; tele, lev in ovca se bodo skupaj pasli, in mal deček jih bo gonil." (Tz. 11.) Ljudje, divji ko lev ali volk, se bodo spremenili v tem kraljestvu v tihe, mirne otroke. Kolikokrat se je to že zgodilo v katoliški cerkvi, ki je Že nebroj divjih narodov pripeljala k pravi omiki! Ta prerokovanja o Gospodu so bila luč, ki je svetila stoletja. Od tu naprej slišimo le malo. Posebno pozornost zaslužita le Danijel in Malahija. Ljudstvu, ki je zdihovalo v babilonski sužnosti, pokazal je Danijel natančno dobo (70-letnih tednov), ko se bo po zopetni ustanovitvi Jeruzalema pojavil "Kristus-knez," katerega bo pa njegovo lastno ljudstvo zatajilo. In Malahija, poslednji prerok (okoli 450 pred Kr.), poln bolesti in srda nad hinavsko , vnanjo pravičnostjo ljudstva, farizejev in duhovnov, napoveduje, da bodo kmalu prenehale judovske daritve. "Nimam dopadajenja nad vami---pravi Gospod--in ne bom sprejemal daritev iz vaših rok. Od vshoda solnca pa do zahoda bo veliko moje ime med narodi in povsod se bo darovala čista daritev." Tako kaže na veliko skrivnost ljubezni v krščanstvu--na daritev sv. maše--vrsta starih obširnih prorokovanj o Mesiju. In sedaj vprašam: O katerem knezu ali kralju se je govorilo stoletja in stoletja poprej, kakor se je govorilo o Mesiju? Je torej nekaj več kakor so drugi. Njemu morajo služiti vladarji in narodi, On je razbil i moč peklenskih duhov. Zato je pa povišan nad človeka in nad duhove. Je torej in mora biti edinole Bog, kakor ga imenuje Izaija: "Čudoviti, svetovalec, Bog, močni, oče prihodnje dobe, knez miru, Emmanuel---Bog z nami!" Spomini. Rev. G. M. Trunk. (Dalje-) VI. NEVIHTA PRIHRUMI. — JEČA SE ODPRE. Vesna se ni ustrašila gromenja topov na jugu. Prišustela je čez naše gore, tedaj še vse naše. Sicer ni bila še posebno prijazna. V Beljaku so se ji ustavljale grde, sive megle. Izhojene in izvožene ceste so hile kakor reke blata in brozge, ki so jih slabotni pomladni ž(arki lc polagoma sušili. A bila je tu, kras-nn pomlad, in počasi ter previdno, kakor bi se hala zavratne zime, prodirala v deželo. Vse jo je veselo pozdravljalo, kot osvoboditelji«) iz Pučšobne zimske sužnosti. Le mi "izdajice," smo si skoraj želeli, da bi ( se zakasnila, ker smo slutili, da stojimo na pragu ječe, ki je cvetoče Pomladne dni dvakrat ječa. Bilo je 11. marca 1916. Popoldne ')i imel imeti veronauk v Vazah. Dopoldne sem se pripravljal za pridigo, dasi sem navadno govoril praznim klopem. Iz okna moje sobe se je videlo na cesto, ki vodi ob cerkvi Proti Žili. Na njej je bil ta dan izredno živahen promet. Vozovi, vojaštvo, žandarji, moški v rujavih golenicah (tajni policisti in pasje-Rlavci, kakor sem pozneje zvedel), ženske v "jankah" iz vojaškega suknja, menda sestre rdečega križa, vse se je trlo in gomazelo po cesti, ka- kor mravlje, kadar mravljišče raz-koplješ. Kam je vse to namenjeno? Po mene? Menda vendar ne, magari če me imajo za samega peklenščeka, jih je preveč. Prvi trop gre mimo, dalje proti Žili. Meško skrij se, po tebe gredo! Za .prvim tropom pride drugi. Ta pa ne gre naprej. Pred cerkvijo se začne zbirati. Njih divji pogledi se obračajo na župnišče in na okna Dr. Ghonovega stanovanja. Meni začne postajati nekam vroče. Trije civilno oblečeni gospodje, nekaj žensk in štirje žandarji, se izločijo iz množice in namerijo korake proti župni-šču. Dosti sem videl in vedel. Zdaj so tu. Vrata župnišča zahrešče. Že ta oblasten vstop mi je povedal, da nisem več jaz gospodar v hiši. Prisluškujem. Nekaj govore z deklo. Takoj na to začujem težke korake proti svoji sobi. Potrka. "Naprej," pravim. Trije civilisti in štirje žandarji z nasajenimi bajoneti vstopijo. Trenutno vstrepečem, a se takoj zopet pomirim. "Gospod župnik Trunk?" — me vpraša eden civilnih gospodov. — "Na razpolago, gospodje," — odvrnem. Ne da bi se mi kdo predstavil ali pokazal kake poverilnice, — kdo bi se radi enega vbogega župnika za take stvari brigal — mi pravi: " I-mara nalog, pri vas izvesti hišno preiskavo. Vi ostanete pod varstvom gospodov orožnikov tukaj, se ne smete nikamor ganiti, ničesar se dotakniti, dokler se ne vrnem. Ste razumeli?" Prikimam, ker vsako prerekanje bi bilo zastonj, oz. bi moj položaj še poslabšalo. Civilni gospodje odidejo, žandarji ostanejo pri meni za "angele varuhe." Povabim jih naj se vsedejo, priložim v peč, ker je bilo hladno in študiram dalje. Sicer pa jutri, kakor kaže ne bo pridige, si mislim, če me tudi puste, ker iz glave po kateri se pode "gav-ge," pokajo streli, "bengljajo" vrvi, bi itak ne prišlo kaj posebno pametnega. Nekako ob desetih je bilo, ko so začeli stikati po moji hiši za obte-žilnim materialom. Jaz sem mislil, da bo to trajalo kvečjemu kake pol ure, pa odidejo z dolgimi nosovi, kakor vedno, potem bom pokosil pa odidem v Vaze, otroke poučevat. Preteče pol ure, preteče ena, bliža se poldne, a gospodov odnikoder. Prosim "angele varuhe," če smem pozvoniti za kosilo, kar so mi milostno dovolili. Dekla pride vprašat, kaj želim. "Kosilo mi prinesi," — ji naročim. "Takoj," mi pravi. Pred-no pojem, sem si mislil, bodo tu in v svežem zraku proti Vazam se bodo moji živci zopet odpočili. Račun brez krčmarja. Kar ni jih hotelo biti. Poprosim, če smem nekam peš. Težko so mi dovolili, a vendar. A tudi tja sem moral v spremstvu em'-ga c. kr. angela varuha. Menda so .se bali, da bi jim znal tam skozi uiti. Pri vsem mučnem in razburljivem položaju, bi se bil najraje na glas zakrohotal in zapel: Kaj nam pa morejo? ... Saj vest mi je bila mirna. Če so le moji "angeli varuhi" enako mirno imeli kot jaz, o čemer dvomim, ker "ta veliki lumpi" so se takrat skrivali po raznih c. kr. uniformah. Le negotovost, na kaj bodo svojo preiskavo navezali, ko ne bodo našli nobene stvarne podlage zanjo, ta me je mučila. V zvoniku udari ura eno. Zdaj prihajajo. Na čelu oni, ki je prej žandarjem dajal povelja, za njim vo-jak-pisač. Pri pisalni mizi si uredi ta. "Gospod župnik, vsedite se," mi veli. Nato se začne "fergeranje." Najprej personalia, osebnosti: ime, stan, starost, kratko ves birokratski "šimel." Potem mi zabiči in zapiči: /Opozarjam vas, gospod župnik, d:i v lastnem interesu le samo golo :n čisto resnico poveste, brez zavijanja, brez olepšavanja . . . ker vse vemo." "Ceniu me potem še izpra-ševati, če že vse veste," si mislim. Naenkrat privleče na dan več na stroj pisanih pol, na katerih so bili zapisani in natančno popisani vsi moji "grehi" proti "materi" Avstriji. Slede vprašanja: "Kaj kopljete pod cerkvenim zvonikom?" — "Jaz nič, to je zadeva Dr. Ghona, ki ima za to dovoljenje višje cerkvene oblasti in po njej tudi od mene, ker če višja cerkvena oblast kako reč dovoli, jaz ne morem ugovarjati." Pičilo ga je. "Višja cerkvena oblast? Kdo je to? Škof?" — "Da, škof." Zapiše ime in ne vem kaj še vse. — "Vi ste panslavist," pravi dalje in pri tem porogljivo pomežikne z očmi, ter pristavi: "Saj se poznamo kaj ne?" — To ni bilo vprašanje, ampak je bila kategorična trditev, ki ni izražala najmanjšega dvoma. Ta imper-tinentnost se mi je pa že malo preveč "veržmagala." Zaničljivo se mu nasmehnem, češ, ti pa veš kaj je pan-slavizem. To ga je očividno zbodlo. Panslavizem, to je bila navadno zadnja bilka, za katero so se prijeli, če so jim vsi drugi dokazi za ve-leizdajništvo odpovedali. Še vboge-nm Mihi Grafenaueriu so obesili to marko. Revež jo je en čas kar gledal, potem pa vprašal, kaj je to panslavizem. Odgovora pa ni dobil. Nato je sam pristavil: "Slovenec sem, avstrijski Slovenec, če je to veleizdai-stvo, obesite me, ustrelite me!" . . . Dobi odgovor: "Le malo potrpite, tudi to še pride!" — Ubogi Miha je to grožnjo za res Vzel in se z vso skrbjo pripravil na — "gavge". Pa že je nov greh na vrsti. "Jeli večkrat občujete z Dr. Ghonom?" se glasi nadaljno vprašanje, pri katerem me motri z očesom izvežbane-ga policijskega lisjaka. Jaz mu z e-nako ostrim pogledom odvrnem: "V jeseni sem bil enkrat pri njem, ko ie šlo za to, da bi začel pod zvonikom kopati." — "Ne večkrat?" — "Ne!" Mož postane nekako mehak. "Meni se je sploh čudno zdelo, da bi vi. kot znan panslavist, z vteleše-nim nemškim nacijonalcem Dr. Ghonom kaj prida občevali" — "Meni se tudi čudno zdi, da more kdo kaj takega misliti." "Niste li bili tudi v Ameriki?" — "Sem." Glede tega vprašanja je pisar samo to zabeležil — "Dne 27. jan je bil neki gospod pri vas. Kaj je dekli?" — "Sem župnik, mu malo rezko odgovorim, kot tak imam matični urad, vsakemu je prosta pot k meni, če kaj potrebuje." — "'Tedaj nočete glede tega ničesar izpovedati?" — "Nimam kaj!" — "Dobro, boste že zvedeli, nam je vse znano." — "Zakaj me pa potem sprašujete, če vse veste?" mu nagačen odgovorim. "Poznate gospo Nagelschmied ?'" me zopet vpraša in ostro zapiči svoje oko vame. — "Nagelschmied?. . . poznam pač begunskega šolarja tega imena, tam nekje iz goriške kanalske doline, kaka gospa istega >-mena mi je docela nepoznana." — Zaničljivo se nasmehne in v nekakem zmagoslavnem tonu pristavi: "Roste že vse zvedeli". — A to je bila le prazna grožnja, s katero bi mi bil rad kako priznanje izsilil. Nikoli nisem ničesar zvedel, kake stike bi bil imel s to nepoznano gospo Nagelschmied. Sploh je to spraševanje vedno bolj smešno postajalo, tako, da nazadnje sam nisem vedel, ali se vrši kaka resna preiskava, ali je vse skupaj le s pomočjo uradnega šimelna vprizorjena komedija. Mož vstane in veli pisarju naj zapisnik zaključi. Potem so obrne proti meni in me vpraša, če imam še kaj pripomniti. "Ničesar," mu lakonično odgovorim. — "Zdaj pa podpišite!" — Ne da bi kaj prebral, kaj je pisar napisal, s krepko roko podpišem, v svesti si, da bo vse to v najkrajšem času v ogenj vrženo, sicer se bodo poznejši raziskovalci vojnih arhivov preveč smejali in se norčevali, češ, da je bila Avstrija takrat, ko se je s takimi otročarijami pečala, že od marazma, ostarelosti, otročja. To je sicer res, a za enkrat se ie še kazala, da ima železno roko, če ji je že srce zastajalo. Komaj sem odložil pero, mi pravi preiskovalni komisar: "Gospod župnik, Vi boste šli v imenu postave z nami!" — Kakor bi strela udarila vame, mi je zaprlo sapo. Ko pridem k sebi, krik-nem: "Aretirati me hočete? Zakaj neki?" Videl in čutil je, da mi je to privrelo iz globine in da sem skrajno razburjen. En čas sva oba molčala. Težke misli, kakor še nikoli v življenju, so se mi podile po glavi. Edina sreča je bila. da nisem imel revolverja v roki, ker ne vem, kaj bi bil v tistem nezavednem stanju storil, ko so občutki prevladali pamet. Potem pa še tista sarkastično-škodoželjna pripomba: "Tako je, gospod župnik, če se duhovnik meša v politiko. Mi smo v kadetnici i-meli duhovnika, vsega spoštovanja vrednega moža, ki pa o politiki ni hotel ničesar slišati. Vi pa sami sei>i pripišite posledice Vašega politiko-vanja." To me je spravilo iz ravnotežja. Odločno ga zavrnem : "Vi, g. policist, ali kar že ste ....'' — možakar je začutil udarec, ker se mi prej ni predstavil in zajecljal: "Policijski inšpektor," ime je seveda požrl, da šc danes ne vem kdo je bil, ampak se mi le zdi, da je bil po imenu mi dobro znani Spitzer — "jaz sem a-kademično izobražen človek in prost državljan, ki si glede politike ne pustim nobenih naukov dajati!" Potem se obrnem proč od njega, ker taka kreatura ne zasluži, da bi jo pošten človek gledal. Možak je videl, da si tudi v senci bajonetov ne pustim vsega reči, zato je postili nekam boij ponižen. Spravil je zapisnik in mi /. neko prisiljeno prijaznostjo dejal: "Nekaj stvari lahko vzamete s seboj. Eden teh civilnih gospodov vas bo spremljal, saj Vam je prav, gospod župnik, kajne?" — Toliko čuta je še imel, da me ni izročil žandar-ju, ki bi me z nasajenim bajonetom Neki gospod v zadnjem trenutku pred odhodom vlaka prisopiha v železniški voz in gleda, kje bo še kak prostor zanj. Vse je bilo zasedeno, le eno mesto je zavzemala potna torbica. Vpraša zraven sedečega gospoda, če je prostor zaseden. Ta mu odgovori da. Njegov prijatelj, da se gnal. Hitro se oblečeni, agent vstopi, pa sva šla. Iz kuhinje se oglasi jok zveste dekle in dveh sirot, ki sem jih po znanem Kayserjevem polomu iz sirotišnice vzel za svoje. Takrat sem hvalil Boga, da mi je o-četa prej k sebi poklical. Kajti če bi bi! videl, kako mu sina peljejo v ječo, bi mu bilo od žalosti srce počilo. "Kam greva?" — vprašam spremljevalca. Bil je, če se ne motim, ka-varnar Hohenwarter, tudi eden tistih, ki je bil v svojem "stoprocent-nem" patriotizmu prepričan, da je sladko za domovino umreti, še slajše pa zanjo živeti, zato je kot hotelir cesarskim gospodom pridno ma-vedno suha grla, da so ga v zaledju pustili. "Zum Tigerwirt, k ti-kerbirtu," mi odvrne. Potem sva celo pot molčala. V srcu pa mi je vrelo in kipelo, kakor v vulkanskem kraterju. Tigerwirt, ali hotel pri tigru, v Farbergasse, barvarski ulici, je bil hotel tretje vrste, last nekega Italijana, de Roja, in kot tak po vladi sekvestiran. Sem so, kot v nekak Kaznovana laž. je za par trenutkov odstranil, M kmalu zopet pride. "Nič ne de, malo posedim, ker sem spehan in se 11-maknem, ko se vrne." Vlak zažvižga. — "Gospod, vaš prijatelj bo zamudil." — Nobenega odgovora. — Vlak se začne pomikati. — "Zamudil je," pravi sočutno novodošli, "torbico ima pa tu." Hitro jo zagra- provizorični zapor, spravljali vse, kar je bilo policiji količkaj "verdoh-tno:" postopače, tatove, pijance, vlačuge in ... slovenske "izdaji-ce." Nekako ob dveh popoldne .tistega dne, ki je bil prav tako čme-ren, kakor jaz, dospemo tja. Menda so že vedeli, da imajo zdaj zdaj privesti še enega "žegnanega grešnika."Takoj gremo v drugo nadstropje. Žandar s puško, ki me je pri vhodu sprejel, odpre prve duri. "Ze zasedeno," zamrmra in me pelje k drugim vratom. "Vse zasedeno!" Slednjič dobimo še eno luknjo prazno. "Tu notri," mi veli. A predno me zatvori, kakor pravijo Srbi, mi da še navodila, kako se imam kot jetnik obnašati: "Oken ne smete odpirati," mi zabiči, "je strogo prepovedano. Enako s stražo govoriti. .Če boste česa potrebovali, potrkajte, stražnik bo prišel pogledat in poklical poveljnika." Nato zaloputne vrata. Bil sem sam v mali sobici, sam s svojimi mislimi in še teh pri prvem razburjenju ni bilo dosti. Vrata ječe so se odprla in zaprla. bi in vrže skozi odprto okno službujočemu uradniku, z naročilom, naj jo izroči onemu gospodu, ki zamudil vlak. Predno se je lažnjivi potnik, ki je hotel, da ima njegova torbica svoj sedež, zavedel, je bila ta že zunaj. Kako sta se pogledala, zgodovina ne pove. \ Pri Lurški Materi. Rev. John Miklavčič. Na zahodni strani mesta Cleve-landa je nekako predmestje West Park, ki zavzema zelo mnogo ozemlja. Najlepši del tega ozemlja je pač ob cesti Riverside. Tu stanujejo sami bogatini v prelepih modernih vilah, obdanih s krasnimi nasadi in vrtovi. Cvetličarji gojijo na prostem in v rastlinjakih najredkejše, najznamenitejše cvetlice in lepotično rastlinstvo. Ta .kos zemlje je pravcata podoba raja. Tu te objema duh cvetic, sveži rastlinski zrak ti prenovi pluča, in ako pogledaš na desno plat ob cesti, globoko doli v graben, za-gledaš počasi se vijočo malo rečico, v kateri lahko naloviš malih in velikih rakov, ki te sicer ščipljejo, ako jih nerodno prijemaš, a ti te male bolečine stotero povrnejo, kadar pridejo rdeči, kuhani na mizo. Ob o-beh straneh vode je breg poraščen z lepim grmičevjem. Ob cesti je breg bolj ozek, a tako strm, da ako nisi vajen, se ti v glavi vrti, ko gledaš čez to strmino v globočino. Na drugi strani vode se pa za grmovjem ob strugi razprostirajo na dolgo in široko krasni gozdi. Sedaj že razumeš, zakaj se je bogatin semkaj naselil. Ponajveč zato, da je daleč od mestnega prahu in dima in da. vživa sveži zrak, ki je očiščen in zmešan z vzduhom, ki prihaja iz gozdov. Ako se pripelješ z električno železnico Madison—Lakewood do tje, kjer preneha, hodiš dobre pol ure peš neprestano mej zgoraj opisanimi vilami in vrtovi. Ob cesti na obeh straneh ti kaj prijetno dene gosposki drevored. Tu in tam zapaziš, da je tudi miljonar praktičen, zasadil je po vrtovih jablane, hru- ške in drugo sadno drevje. A jabolka, hruške niso take, kot jih dobiš v vsaki sadili trgovini, ampak kakor je njihov gospod debel in rdeč, tako je tudi sadje v vrtu. Letos so se nam šolarjem, ko smo parkrat premerili to pot, tako ljubko smejala debela zrela jabolka in pozdravljale so nas bogate hruške, da se nam je kar skominalo in začeli smo se šaliti češ, ta le vila in ta vrt je moj, one vile in vrtovi so pa tvoji. Kar navdušeni smo bili za komunizem. Tako kramljaje smo prišli do posebno lepe, gradiču podobne vile in njen velik, dobro obdelan sadni vrt. Otroci so zaklicali: to ie pa gospodova hiša, na ta vrt pa gremo! Res so me vprašali, če smejo, jaz sem jim dovolil, ker je zelo veliko jabolk ležalo po tleh. Menda tudi gospodar one hiše ni posebno hude narave, ker ni bilo nikjer v obližju nobenega velikega psa in nas pri pobiranju nihče ni motil, dočim so nas drugod vsakovrstni psi podili, rujavi, črni, pisani, belkasti, eden večji kakor drugi, vsi krasne rasti in pasme, zopet dokaz, da se bogatin s svojim zlatom in srebrom, z debelimi hruškami in jabolki dobro zavaruje in vse naravno bogastvo visoko ceni, ter najraje sam uživa, drugim dovoli le pogled na svoje vrtne in sadne bogatije in kvečjemu še skomine in požiranje slin. Malo revežu tudi to zaleže, prav veliko pa gotovo ne, sicer bi taki še za "vača-nje" tega postavil kako črno prikazen, ki bi človeku preganjala skomine in požiranje slin. Naposled smo prišli k cilju, ki smo si ga postavili. Ugledali smo že od daleč, da se tam za drevjem dviga velika, mogočna in zelo dolga hiša in vrh hiše se blesti križ. Dospeli smo do samostana sester, tako- i zvanih revnih klaris, duhovnih hče- T ra sv. Klare. Sv. Klara je živela za časa svetega Frančiška. Kakor je Frančišek bil ubožen, potem ko se je vpričo, asiškega škofa odpovedal doti, je tudi Klara vse premoženje razdelila med ubožce in se popolnoma posvetila Jezusu. Pri cerkvi sv. Damjana je izbrala borno hišico in je tu živela z drugimi svetimi devicami. Načelovala je 42 let temu samo-stančku in tej Jezusu posvečeni družini. Njeno sv. telo čaka vstajenja v njej na čast sezidani cerkvi. Maja, leta 1909. je bilo, ko sem bil v tej cerkvi, ravno so minule jutranje šmarnice. Zaprosil sem rektorja cerkve, da bi smel maševati na oltarju nad grobom sv. Klare. Gospod mi je odbil prošnjo, pač pa je ukazal strežniku, da naj prižge sveče na oltarju sv. Neže, sestre sv. Klare. Po maši sem ogledal cerkev in grob svetnice. Telo, z redovniško obleko vred, je popolnoma ohranjeno, grob čuvajo redovnice, klarise in dajo vsakemu za spomin v svilo in bel papir zavitega prahu, menda nekaj zemlje od onega prostora, kjer leži sv. Klara. Bil sem tudi v prvotnem samostanu, kjer nam je eden pokazal še j dobro ohranjeni refektorij ali obed" I nico z mizo, kjer je Klara z drugimi sestrami obedovala. (Dalje prihodnjič.) TVOJ NEDELJSKI TOVARIŠ Piše Rev. J. C. Smoley. TRETJA ADVENTNA NEDELJA. Kdo si ti? --Jan. i, 19. I udje so poslali duhovne in levite k Janezu, da bi ga vprašali: "Kdo si ti?" In Janez je odkritosrčno odgovoril : "Jaz sem glas vpijočega v puščavi: Izravnajte pot Gospodovo, kakor je rekel prorok Izaija!" Sv. Janez je dobro poznal svoj poklic, ni se bal povedati, kaj je njegova naloga. Ko bi nas kdo vprašal: "Kdo si ti?", ali pa če bi se sami sebe vprašali, kaj bi pač odgovorili? Rekli bi morda, kar je res: Sem človek, povedali bi morda svoj stan, svoj poklic: Sem delavec, obrtnik, uradnik, učitelj itd, Ali na eno stvar pozabljajo ljudje pri tem odgovoru, namreč da bi z zavestjo odgovorili: Sem kristjan, sem katoličan. Pozabljajo to tem bolj, ker svet napenja vso silo, da bi jim to zavest iz src iztrgal. Brezverci sramote njihovo vero, posmehujejo se jim, krščansko zavest hočejo potlačiti, sploh krščanski duh iztrebiti. Premišljujmo danes o tej tako važni resnici: Sem kristjan; sem katoličan; pokazati vam hočem, kolika čast in sreča je to. 000000000 Sem kristjan, sem katoličan. Kaka čast za nas! Pomislimo, kaj smo postali, ko smo prejeli sv. krst, Kristusovo vero, ko smo postali udje katoliške cerkve. Naj odgovore na to apostoli. Ljubljenec Gospodov, sv. Janez piše: "Kolikor pa jih ga je sprejelo, jim je dal oblast, da postanejo otroci božji (1,12). In v svojem 1. listu pravi jasno: "Najtnilejši, ,sedaj smo sinovi božji" (3, 2). In sv. Peter pravi: "Vi ste izvoljen zarod" (L 2, 9). Glejte, prijatelji moji, kaka čast je v tem zapopadena! Ko smo prejeli Kristusov krst in postali udje njegove cerkve, postali smo otroci božji, izvoljen zarod, izvoljenci Jezusa Kristusa. More biti li na svetu še kaka večja čast? Radi tega pravi sv. Krizostom: "Imamo ime, ki je večje ko vsa druga imena; imenujemo se kristjani, imenujemo se otroke in prijatelje božje ... O, da bi na to čast nikoli ne pozabili!" Pomislimo dalje! Kaj pa je naš poklic\ kot katoliških kristjanov? Kristus Gospod je označil to v krasni priliki: "Neki človek je pripravil veliko večerjo in jih povabil mnogo. Ta človek je Bog sam, povabljenci smo mi; kaka pa je večerja? Je večerja Gospodova tu na svetu in večerja Gospodova v večnosti. Večerja Gospodova na svetu: da bi spoznali njegovo resnicol in se tolažili z njegovimi nauki! Kaka čast za nas! Kristus sam je rekel: "Mnogo prerokov in kraljev je hotelo videti, kar vi vidite, pa niso videli; in slišati, kar vi slišite, pa niso slišali" (Luk. 10, 24). Poklicani smo na tem svetu k večerji pri angelski mizi: "Moje meso je res jed, in moja kri je res pijača" (Jan 6, 56), pravi Gospod. Kaka čast za nas, da se smemo udeležiti take večerje! Poklicani smo k večerji v večnosti, v nebesih. "Oče, hočem, da bodo tisti, katere si mi dal, tudi z menoj tam, kjer sem jaz, da vidijo moje veličastvo' (Jan. 17, 24). Pa pridejo brezverci in pravijo: Kaj vi, vi ste mračnjaki, nazadnja-ki! Mi smo naprednjaki, mi smo nekaj, ki ne verujemo ne v Boga ne v večnost! Je li res, da je brezverstvo bolj častno kot vera? Blodnja! Brezver- ci sami sebe ponižujejo do živali. I žival čuti, ljubi, sovraži, kakor človek, a k čemur se žival nikoli ne dvigne, to je vera v večne resnice. Z brezverstvoin poniža človek samega sebe. Kaj je torej častneje biti brezverec ali veren kristjan? Znani francoski bogokletne/, in brezverec, D'Alembert, je pri neki po jedini bahato izjavil, da ne veruje v Boga in vprašal, če je še kdo tak ko on? Nikdo se ni oglasil. D'Alembert pa, kakor je že pri brezvercih navada, se je ponosno ozrl okoli sebe in rekel: "Nisem mislil, da sem jaz edini v celi družbi tako napreden, da ne verujem v Boga." Uboga deklica, ki je stregla pri obedu, pa mu je odgovorila: "Ni res, je še e- den, ki v Boga ne veruje"--in pri tem je pokazala na psa v kotu, in dodjala: "Ta se vsaj s tem ne ba-ha!" Na kaj pa se naslanja nevera brezvercev? Od kod vedo, da ni Boga? Od kod vedo, da ni večnosti, da ni nebes, da ni pekla? Podlaga naše vere pa je Jezus Kristus sam. On je dokazal s svojimi čudeži, da je več ko človek, da je to, kar je trdil sam o sebi: da je Sin božji. Kristusovi modrosti se ne da primerjati nobena druga modrost. Od njegovih naukov se dosedaj niti črka ni spremenila. Njegova svetost je bila nad vse sveta, največji njegovi sovražniki mu ne morejo očitati niti najmanjšega madeža. V njegovih tistih je bila resnica, in sicer resnica, ki ne more ne goljufati ne goljufana biti. In za tem Kristusom gremo mi kristjani, mi smo njegovi učenci. In je li častnejše biti učenec tega Kristusa, učenec te resnice, ali pa verjeti domišljijam in lažnjivim naukom brezvercev? Sodite sami! 2. — Sem kristjan, katoličan: kaka sreča za me! Človek navadno ne zna ceniti sreče, dokler jo ima. Imamo vid; ste li kedaj pomislili, kaka sreča za vajs? Slepec še le zna ceniti dar pogleda. Imate sluh, zdravje sploh, pa niti ne- veste, kako ste srečni! Imate dobro mater, a ne veste, kaka sreča za vas; sirote bi vam vedele to povedati ! Si kristjan, katoličan; si li kedaj pomislil, prijatelj moj, kaka sreča je to za te? Morda niti ne poznaš te sreče! Pomislimo o tem vsaj na kratko! V čem pa obstoji sreča katoličana? V zavesti, da je katoMčan, v zavesti, da je varen, časno in večno. Sem kristjan, vem, da imam pravo vero; vem, da sem v pravi Kristusovi cerkvi; vem, da sem na poti, ki pelje v večno življenje. Ni li to sreča za nas? Koliko ljudi je hrepenelo po resnici; nam je bila položena že v zibel. Sem kristjan; udeležim se lahko vsega, kar je Kristus svoji cerkvi na zemlji zapustil. Udeležujem se lahko sv. zakramentov, udeležujem se lahko najsvetejše daritve sv. maše. "Gospod, nisem vreden, da greš pod mojo streho," je klical kafarna-umski stotnik. Mi smo tako srečni, da pride Kristus k nam. "Nikoli ne bom pozabil," pravi Norvežan Janez Stub, ki se je iz protestantizma povrnil k katoličanstvu, "nikoli ne bom pozabil srečnih občutkov, ko sem se prvikrat spovedal in po odvezi prejel prvikrat sv. Rešnje Telo. Moj Bog je v meni in jaz v njem, v svojem Gospodu! Bil je to dan nebeške radosti in veselja!" Sem kristjan; sem katoličan! Kaka tolažba za me v življenju in v smrti. Ne bom govoril, kako tolažbo nam daje vera v življenju, v trpljenju,, preganjanju, boleznjf. Ozrimo se le na smrt. Kako tolažbo nam daje vera v smrtni uri! Veren kristjan ve, da gre, ko umira, k svojemu Bogu, katerega je v svojem življenju ljubil in mu služil; veren kristjan ve, da se v večnosti snide zopet s temi, ki so se že pred njim iz tega sveta ločili. Te tolažbe never- ci, brezverci nimajo, zato je pa za nje smrt nekaj strašnega. Vidite sedaj, prijatelji, kaka sreča za kristjana, katoličana, da je ud katoliške cerkve! Zato se pa tako raduje vsak konvertit, ko je sprejet v katoliško cerkev, ko najde zavetje v njenem naročju! Holandski odvetnik van der Iloeven, ki je ). 1867. postal katoličan, pravi: "Rim-sko-katoliška cerkev, sveta mati! Bog te ohrani in vodi! Bog te tolaži v tvojem trpljenju, v tvojem preganjanju! Daj ti zmago nad tvojimi sovražniki, naj sveti tvoja luč po veseljnem svetu, naj se v tebi združijo vsi pravi kristjani!" Prijatelji moji, mislite pogosto na vprašanje v današnjem evangeliju: "Kdo si ti?" In odgovor na to naj bo vedno:-"Sem kristjan, sem katoličan; kaka čast in sreča za me!" Bog vas naj pa ohrani v tej časti in sreči za vedno! Amen. -o- ČETRTA ADVENTNA NEDELJA. In je prišel v vso pokrajino jordansko. — Luk. 3, 3. Na Odrešenika je čakalo človeštvo štiri tisoče let. In ves ta čas je pripravljal Bog človeštvo na njegov prihod. Pošiljal je preroke, da so napovedali okolščine in znamenja, po katerih bi lahko spoznali: Ta je, ki ima priti. Napovedali so, kje, kedaj, iz koga se bo rodil; napovedali so, kako bodo prišli modri in mu prinesli svoje darove; napovedali so, kako bo življenje Odrešeni-kovo, kako bo delal čudeže itd. Po prerokih pa je Bog tudi poučeval ljudstvo, kako naj pripravi pot Ol-rešeniku, kaj naj stori, da ga bo vredno sprejelo. In tik pred njegovim prihodom je Bog poslal še velikega preroka, ki naj bi posebej pripravil ljudstvo nanj. To je sv. Janez, o katerem nam pripoveduje cerkev v evangeljih zadnje in predzadnje nedelje. Pa tudi danes smo slišali o njem : "In je prišel v vso pokrajino jordansko." Kaj pa je učil Janez Krstnik? Kako pa je pripravljal ljudstvo na Odrešenikov prihod? To so zanimiva vprašanja, pa tudi važna, kajti tudi mi se moramo pripraviti na prihod Gospodov. Ad-ventna doba se bliža koncu, kmalu bodo tu božični prazniki, spomin Gospodovega rojstva, ko bo Odreše-nik zopet prišel k nam s svojimi milostmi. Rodil se bo takorekoč znova v naših srcih; hotel bo imeti naše srce kot Betlehem, v katerem bo prebival. Kaj je torej učil Janez Krstnik, kaka bodi priprava na Gospodov prihod? To bodi predmet današnjega premišljevanja. 0000000000000 Sv. Janez Krstnik je hodil po jordanski pokrajini in učil. Da boste razumeli, kako važno in pomenljivo je bilo njegovo pridigovanje, morate vedeti, da je učil na ukaz Gospodov. Še predno je bil rojen, prerokoval je o njem angelj Zahariju: "Tvoja žena Elizabeta ti bo rodila sina in njegovo ime imenuj Janez. Velik bo pred Gospodom ... in napolnjen s svetim Duhom že v materinem telesu. Veliko Izraelovih otrok bo spreobrnil k Gospodu, — --da pripravi Gospodu popolno ljudstvo" (Luk. 1, 13). In ko je sv. Janez dorastel in spoznal svoj poklic, je šel v puščavo, da bi se s postom in molitvijo pripravil na svoj poklic. Pričel je učiti na Gospodov ukaz: "Prišla je beseda Gospodova na Janeza, Zaharijevega sina v puščavi," pravi evangelij. In na to besedo je Janez učil. Janezov nastop je bil tako važen in pomenljiv, da podaja evangelist vse okoliščine njegovega javnega nastopa. "Ko je bil Poncij Pilat oskrbnik v Judeji, Herod pa četrtnik v Galileji, Filip, njegov brat, pa četrtnik v Itureji in Trahonitski deželi in Lizanija četrt-' nik v Abileni, pod velikima duhovnoma Anom in Kajfom, je prišla beseda Gospodova na Janeza v puščavi." "In je prišel v vso pokrajino jordansko in je učil." Kaj pa je učil? Tolažimo se, njegov nauk so nam ohranili sv. evangelisti. Obseg Janezovih pridig je bil, kakor nam sv. evangelist Matevž na kratko pove: "Delajte pokoro, zakaj nebeško kraljestvo se je približalo" (Mat. 3, 2). Delajte pokoro! To je po Janezovih besedah priprava na Gospodov prihod. In da bi nikdo ne bil v dvomih, da je treba vsakemu delati pokoro, je rekel Janez: "Storite vreden sad pokore! Ne skušajte govoriti: Abrahama imamo očeta. Kajti povem vam, Bogu je mogoče iz teh kamnov obuditi otrok Abrahamu. Sekira je namreč že nastavljena drevesom pri korenini. Vsako drevo torej, ki ne stori dobrega sadu, se bo izsekalo in v ogenj vrglo" (Luk. 3, 8-9). Delajte pokoro! To je pridigal Janez, in ta pridiga velja tudi nam. S pokoro se nam treba pripraviti na prihod Gospodov. Naj nikdo ne pravi : Meni ni treba pokore! Kdo si upa trditi, da je vreden s srcem, ka-koršno je sedaj, sprejeti Gospoda pod svojo streho? Ne zanašajte se na nič; Janez Krstnik je rekel: "Ne skušajte govoriti: Abrahama imamo očeta!" Delajte pokoro! Sedaj pa nastane važno vprašanje: Kako pa delati pokoro? Kaj pa je razumel Janez s temi besedami: Delajte pokoro? Prijatelji, potolažite se; Janez Krstnik nam je natanko, jasno povedal, v čem naj pokora obstoji. Najprvo nam pove evangelist, da je "Janez oznanjeval krst pokore v odpuščanje grehov." Glas vpijočega v puščavi: "Pripravljajte pot Gospodovo, ravnajte njegove steze! Vsaka dolina naj se izpolni, in vsaka gora in grič naj se zniža; kar je krivega, bodi ravno, in kar je bistrega, bodi gladka pot." Kaj pa pomen jajo te besede? Janez je govoril po takratni navadi. Ako je kralj kam prišel, pripravili so mu pot, doline zvišali, gore in griče znižali. Tako je treba storiti tudi v naši duši ; kratko: iz duše treba iztrebiti ves greh. Vsako dolino: to so naše nizkotne misli in želje; vsak grič: to je naš napuh in domišljija; vse, kar je krivo: to je vse krivice; in kar je ostrega; to je sploh vsak greh. Taka bodi priprava na Odrešenikov prihod. Toda Janez je povedal še več. Množice so ga vprašale: "Kaj naj torej storimo?" In Janez je odgovoril: "Kdor ima dve suknji, naj da eno tistemu, ki je nima; in kdor ima jedi, naj stori ravno tako" (Luk. 3, 11). Kaj pomenjajo te besede? Po-menjajo kratko: Delajte dobra dela! Dobra dela ljubezni in usmiljenja. Ljudje so bili pa še vedno v dvomih in so vprašali Janeza: "Kaj naj storimo?" Niso vedeli namreč, kaj jim je storiti v njihovem poklicu. Prišli so cestninarji: "Kaj naj storimo?" In Janez jim je rekel: "Nič več ne tirjajte, kakor kar vam je določeno." Vprašali so vojaki: "Kaj naj storimo?" I11 jim je rekel-: "Nikomur ne storite sile, nikogar krivično ne dolžite in bodite zadovoljni s svojo plačo." Kratko: Janez je priporočal: Ni treba, da bi opustili svoj stan, svoj poklic, ampak vsak naj vestno in natanko spolnjuje svoje stanovske dolžnosti, pa bo storil pokoro. Prijatelji moji, taka je bila Janezova pridiga! Tudi vam velja pridiga Janez Krstnika, poslušajte njegove besede in se ravnajte po njih. Zastonj nam sv. cerkev ne predstavlja Janeza tri nedelje. Pripravljajte pot Gospodu! Delajte pokoro — storite vreden sad pokore! Iztrebite iz vaših src vsak greh, delajte dobra dela, izpolnjujte vestno dolžnosti svojega stanu. Če boste svoje življenje uredili po Janezovih naukih, prišel bo Zveli-čar z radostjo k vam, spolnile se bodo nad vami besede današnjega e-vangelija: 'In vse človeštvo bo videlo zveličanje božje". Amen. IIIIMIIIIIIIII1 Rajši roko kot sv. obhajilo. Katoliški Indijanec Chirpa, tam na zahodu, si je nevarno ranil roko. Šel je k zdravniku. Ta mu obljubi, da mu jo bo sicer ozdravil, samo če bo nekaj časa pri njem ostal. "Tega ne morem," pravi odločno Indijanec "jutri je prvi petek, skupno sv. obhajilo v našem misijonu, jaz moram biti zraven." — "Prijatelj," pravi zdravnik, "to je vse lepo, a pozneje zna biti prepozno, ker lahko vsak čas prisad pritisne in ste lahko ob roko." — "Nič ne de, če sem tudi ob roko, sv. obhajila ne opustim." Vse prigovarjanje zdravnika je bilo zastonj. Obvezal mu je roko in Indijanec je šel, da se drugi dan vdeleži skupnega sv. obhaji- la. Potem je zopet prišel k zdravniku, a bilo je prepozno. Cele roke sicer ni zgubil, pač pa mu je moral zdravnik več prstov odrezati. Toda Indijancu ni bilo prav nič žal, da ga ni poslušal. Dejal je, da sv. obhajila ne bi bil predrago plačal, če bi bila šla tudi cela roka. To se pravi ceniti sv. obhajilo. Konrad Bolanden: w St Šentjernejska noč. ^ jy Zgodovinski roman. ^ If Prosto preložil: ' ® Rev. J. C. Smoley. "Krivoverci pa nismo mi, marveč katoličani," je rekel Beza. "Katoličani trdijo pa ravno nasprotno, gospod magister!" "Po krivici! Katoliška cerkev nima znakov prave cerkve." "Ravno to trdijo katoličani o pro- testantovski cerkvi,--razun te- g"a pa govori in priča za resničnost katoliške cerkve njen petnajststolet-ni obstoj pred pričetkom protestan-tizma. Tekom teh petnajst sto let so mogli imeti le katoličani edino pravo cerkev." Beza je hotel ugovarjati in pričeti pravcato bogoslovsko disputaci-jo. Naenkrat pa so se z vso silo odprla vrata, in prazno besedičenje in prerekanje je moralo izostati. Naglih korakov je stopil Coligny v prednjo sobo. Bil je razburjen, kakoršnega Riviere še ni videl nikoli. Kakor bi nekoga iskal, je gledal po sobi, z desnico držeč bodalo za pasom. Nekoliko korakov za njim je prišel Autremont. "Hugo," zaklical je markezu, ne da bi se brigal za Bezove poklone, "koliko plemenitašev pa je sedaj tu?" "Petnajst gostov," odgovoril je Riviere. "Vsi drugi so že danes zjutraj zapustili grad." "Kraljica se bliža z Balafrom in neobičajno velikim spremstvom, s sovražnim namenom, — brez dvoma," rekel je Coligny. "Nagli sel je prinesel to vest,--in mi se nikakor ne moremo braniti! Smo popolnoma brez moči!" Beza je obledel in stopil za par korakov nazaj. Oči mladega markeza so zaplam- tele, z desnico pa je zagrabil za mečev držaj. "Hinavsk napad Italijanke!" vzkliknil je Coligny britko. "Enkrat že je najela zavratne morilce proti meni, — — sedaj jih pelje pa sama sem!" "Za božjo voljo, milostni knez, bežimo, predno bo prepozno," prosil je knez, ves bled samega strahu. "Bežati,--pred žensko,-- bežati iz mojega gradu? Ne," odvrnil je admiral ponosno. "Bijte plat zvona! Pokličite kmete pod orožje! Tujka bo videla, da je Coligny-jevo življenje sredi njegovih zvestih verskih tovarišev dobro zavarovano." "Stoj!" ukazal je grof Artur, ko se je hotel poročnik oddaljiti. "Gašper, rotim te, nikar se ne prenagli. Strah bi te izdal in te osmešil. Ponosna hči Medicejcev ne bo storila ničesar, česar bi jo moralo biti sram. Hugo, niti koraka več! Plat zvona biti,--ha, ha, ha, to bi se z nas norčevali! Gašper, bodi vendar pameten !" "Bijte plat zvona!" ponovil je admiral. "Hugo, ostati tu! Gašper, sram te bodi! "rekel je Autremont in potegnil markeza nazaj. "Pusti zvon, — — nikakih neumnosti! Kraljica ne prihaja s sovražnimi nameni, — — ne, ravno narobe! Sedaj se spominjam, --sedaj razumem Balafra- ve temne besede, ki jih je izustil pred par dnevi v mojem gradu, — — spraviti se hočejo." Admiral je pritrdil. Razburjenost ga je minula, zaničljiv smeh je bil videti okoli njegovih usten. "Imaš prav! Dobra kraljica je ne-izčrpljiva v svojih poskusih, da bi se sklenil gnil mir." "Tako sem prepričan o prijateljskih namenih kraljice, da stavim svoje življenje za tvojo varnost," dejal je grof. "Hvala, ti, Artur! Obvaroval si me pred korakom, ki bi me bil ja-ko osmešil. Hm,--biti plat zvona proti ženski, ki prihaja kot golobica miru! Vendar bi bil lahko o-pravičil ta korak vsled zahrbtnosti sovražnikov, — — moja nezaupnost je opravičena. Oblecimo torej obleko miru, — — kazimo prav gostoljuben obraz pri sprejemu kraljeve zvijačnosti!" "Gospod admiral, dovolite mi eno besedo glede vaše varnosti!" dejal je Beza. "Nepričakovan prihod kraljice s tako številnim spremstvom pomenja za nas le najhujše. Že prisotnost vašega smrtnega sovražnika, Henrika Lotarinškega, pojasnjuje vse. Pomislite tri leta nazaj, na zborovanje v Moulins. Prisegli ste, da so vaše roke čiste na zahrbtnem u-moru očeta Henrika Lotarinškega. Vsak Giz, celo kardinal, vam je dal poljub miru. Edini vojvoda Lota-rinški ni prišel k spravi. Morilcu svojega očeta je prisegel maščevanje. Sedaj prihaja, da to prisego izpolni. Zato bežite, — — bežite pred bodalom bližajočega se maščevalca !" "Vi govorite, kakor človek, ki se boji," rekel je Autremont jezno. "Ne poslušajte ga! Gašper; ne brigaj se za besede predikanta, ki zna morda ra-zlagati sv. Pismo, ki pa nima nikakega pojma o korakih in namenih francoske ' kraljice. Kaj ? Naša kraljica, plemenita Katarjina Medici, naj bi vodila roparsko tol- po proti samotnemu možu, ki se ne more braniti? Smešno,--neumno, --blazno! Še enkrat: Mojo besedo in moje življenje za tvojo varnost!" Ko je premagal vtise, katere je napravilo prvo poročilo, da prihaja kraljica, bil je Coligny tako prepričan o Autremontovih besedah, da Bezovo svarilo ni moglo omajati njegovega sklepa. "Pomirite se, gospod magister!" rekel je Coligny. "Mi stojimo pod božjim varstvom,--ne glede na poroštvo mojega vplivnega prijatelja. "Hugo," obrnil se je proti mar-kezu, "Ti boš pričakoval in sprejel kraljico s plemenitaši, ki so tu, pri glavnih vratih in jo potem peljal v veliko dvorano, kjer bom sprejel Njeno Veličanstvo." Po teh besedah je odšel z Autre-montom iz sobe. KATARINA MEDICI. Zgodovina skoro splošno in z malimi izjemami obsoja Katarino Medici, vdovo francoskega kralja Henrika II. Opisujejo jo kot poosebljeno laško zvijačnost in zahrbtnost, polno sebične politike in hladokrvne grozovitosti. Brez dvoma pa je taka sodba preenostranska in pretirana. Če hočemo kakega človeka pravično soditi, treba jemati vpoštev njegovo sočasno dobo, njegovo stališče v družabnem življenju, sploh razmere, ki so vplivale na njegovo delovanje. Italijanska princezinja Katarina, iz rodu krasoljubnih in gizdavih Medicejcev, se je še jako mlada poročila z vladarjem, ki je ni ljubil, ker ga je njegova priležnica, Diana Poitiers-ska imela v svojih sramotnih pesteh. Katarina je prenašala to sramoto z izvanredno krepostjo duha, vzdržala se vsakih spletk, živela in skrbela edino le za svoje otroke. Polzkih poti svojega soproga se je izogibala. Niti njeni najhujši sovražniki ji ne morejo očitati nenravnosti. V tem oziru ni niti najmanjšega madeža na njeni ženski časti. Po zgodnji smrti svojega soproga stopila je iz tihih, za njo toliko ponižujočih razmer, v krasoti svojih mladih let, ljubljena in oboževana od svojih sinov, kateri so ji bili v vsaki stvari udano pokorni. Ko je prevzela vlado države, katero je bilo dokaj težko vladati, pokazala je izvanredne duševne darove, pokazala je pa tudi, da hoče neomejeno gospodovati. Znala je. kakor nikdo drugi, vsakega človeka očarati; za blaginjo države pa, v kateri je bila tujka, v kateri so jo vsi smatrali za tujko, se je pa ravno tako malo brigala kakor za oh- ranitev katoliške vere, katere sama ni spoznavala iz prepričanja. Edini cilj- njenega stremljenja je bil, da si ohrani moč in oblast. In na ta način se ji je posrečilo, da je rešila Francijo, ki je bila večkrat v nevarnosti, da se razbije. S Hugenoti je sklenila pogosto zveze proti premočnim, s kraljevo hišo sorodnim Gizom. Versko mlačna ni bila nikakor sovražna prote-stantovski veri. Odredila je pogosto, da so predikantje v njeni navzočnosti, celo pri obedih učili Kal-vinove zmote. Mladega Karola IX. vzgajal je izobčeni škof z Valence v protestantovskem duhu. Na vsak način pa omadežuje nje- no dušo velik političen zločin, h kateremu pa je bila pravzaprav prisiljena. V takem obsegu zločina, kakor se je izvršil, nikakor ni nameravala. Obširneje nam slika in opisuje njen značaj in njeno stremljenje njen sodobnik, poslanec beneške republike, katerega smo že večkrat o-menili. Bil je z njo v ozkih stikih. L. 1569., morda ravno ob istem trenutku, ko se je Katarina mudila v gradu Chatillon, je poročal v Benetke sledeče: "Ta kraljica ljubi krasoto in giz-davost, kakor njeni predniki. Njena želja je, da zapusti v stavbah; knjižnicah in zbirkah starin spomine svojega delovanja. Toda v. tem oziru je morala spremeniti svoje načrte in se pečati z drugimi zadevami. — Ona je mila, milostljiva kneginja, ljubeznjiva proti vsakemu. Njeno načelo je, da zadovolji vsakega, ako že ne more z dejanjem, stori to vsaj z besedo. Njeno gorečnost pri državnih opravilih mora vsakdo občudovati. Ničesar se ne zgodi in ničesar se ne obravnava, naj si je stvar še tako malenkostna, da ne bi bila ona navzoča. Ne je in ne pije in ne spi, da ne bi bil kdo zraven, ki bi ji vedno govoril na ušesa. Videti je sedaj tu, sedaj tam med vojaštvom, dela, kar bi morali delati možki, svojega življenja niti malo ne varuje. Kljub temu je v celi državi skoro nikdo ne ljubi, če izvzamem nekoliko izjem. Hugenoti trdijo, da jih je mamila in slepila z lepimi obljubami in praznimi besedami, mej tem, ko se je vezala na drugi strani s katoliškim kraljem in kovala načrte, kako bi jih ugonobila. Katoličani ji zopet očitajo, da bi Hugenoti ne mogli nikoli takih stvari počenjati, kakor jih počenjajo, ko bi ne bila ona Huge-notov tako podpirala in jim šla na roko. Razun tega je pa v sedanjih časih v Franciji vsak prenapet, vsak zahteva drzno, kar mu pride na misel. Če tega ne doseže, pa dolži kraljico, da je ona tega kriva. Mislijo, da bi ne dala ničesar, dasi bi vse raz-dala, kar ima, ker je tujka. Glasnik Društev Najsv. Imena. H. B. KATOLIŠKI RADIKALIZEM. Kaj je radikalizein sploh? Poglejmo odkod beseda! Očividno iz latinskega radix, kar pomeni v našem jeziku korenina. Kar je pri kači glava, to je pri zelišču, drevesu korenina. Stolci kači vse telo, dokler ji nisi stri glave, ne jemlji je v roko, te bo predrago splačala. Pusti ji telo, a zdrobi ji glavo, pa jo lahko brez nevarnosti deneš v nedrije. Žanjaj koprive, kosi plevel, sekaj trnje, vse ti bo na novo pognalo, morebiti še bolj bohotno. Ce nočeš, da bi ti, moraš vse s korenino iztrebiti. Šele ko boš to naredil, boš življenje v korenini, pri izviru zadušil. Enako, če hočeš, da se bo kaj prijelo, ne smeš stebla ali veje brez korenin v zemljo vtakniti, ako upaš gledati cvet in sad. Treba ti je s koreninicami saditi, potem pa še zalivati, negovati, da bodo zrastle korenine. Kdor tako dela, ta dela korenito, radikalno. Radikalizem sploh tedaj pomeni nekaj korenitega in temeljitega. Radi-kalizmu nasprotna pojma sta plit-vost in površnost. Kaj je verski radikalizem? Prav tako nekaj korenitega in temeljitega, za ali proti veri. Protiverski radikalizem stremi za tem, vero v kali zadušiti, ali jo, če je pognala in se o-krepila, s korenino izruvati iz ljudskih src. Verski oz. zaverski radikalizem si pa prizadeva od Boga vsajeno vero zalivati, gojiti, negovati, ter ji tako pomagati do tako močnih in razraščenih korenin, da je noben vihar ne bo mogel izruvati. Zaverski radikalec ne bo protiverskcga gledal, kako njemu ali drugim spodkopava vero. Če ga vidi, da prihaja z motiko na svojo krtovsko delo, ga bo s krampom počakal, da kore- nito prepreči delo peklenskega krta. Kaj je katoliški radikalizem iz povedanega ni težko razbrati. Boj od moža do moža, boj na nož, kakor se je reklo mej vojsko, za uveljavljenje katoliških načel v zasebnem in javnem življenju. Ce kje, je radikalizem tukaj na mestu. Katoličani in samo katoličani smo v posesti čiste evangel j ske resnice, zato lahko samozavestno nastopamo, dobro vedoč, da more biti krščanskim narodom samo čista resnica Mojzes rešitelj iz trde sužnosti, v katero so je zvedli moderni faraoni in v kateri zdihuje, da se Bogu samemu smili. Da bi pretresljivi vzdihi božjega ljudstva nove zaveze že skoraj prodrli oblake in nagnili Boga, da bi nam poslal par takih Mojzesov, ki bi je popeljali skozi rdeče morje v obljubljeno deželo, po kateri se cedi mleko in med, tiste njegove laživoditelje, ki je vodijo v deželo, po kateri teko solze in kri, pa naj bi zagrnil na dno penečih se valov. A samo zdihova-nje nam jih ne bo obudilo. V radikalnem boju za našo sveto stvar, si jih moramo sami vzgojiti, Bog jim bo pa vtisnil pečat svojega poslanstva. Naravnost krvavo smo jih potrebni. Nobenega dvoma ni, da živimo v dobi najradikajnejšega versnega ra-dikalizma, le žalibog, da ne zaver-skega, temveč protiverskega. Poglejte v Evropo! Ali je še krščanska, kakoršno se je nekdaj s ponosom zva la? Če človek bere njeno časopisje, in časopisje je danes glasnik verskega stanja, mora žalosten vzdihniti: Evropa se pogreza v paganizem! Ne rečem, ima še precej verskega kapitala, ima še toliko vernih in pravič- nih, da bi ji v slučaju božjega ultimata ne bilo treba tako barantati z razsrjenim Bogom, kakor je moral Abraham za Sodomo, ki je nazadnje le ni mogel rešiti. A ta kapital je naložen v ljudstvu, ne v njegovih voditeljih. Ti, ne vsi, pač pa večina tistih, ki imajo moč v rokah, so v taboru protiverskega radikalizma. Kdo pa ima danes vajeti narodov v rokah ? Ali ne framasonerija z vsemi svojimi podrepniki. Kot taki, ki imajo moč lahko sekiro nastavijo na korenine. Kot protiverski radikalci, kakoršni so, to svojo moč tudi pridno izrabljajo. Da razumejo svoj satanski posel, se vidi iz tega, ker so se pred vsem spravili na verske šole, češ, razkristjanimo šolo in v brez-verski šoli vzgojen rod nam bo kot zrelo jabolko padel v naročje. Radikalizem je mogoče le z rarli-kalizmom paralizirati, mu odbiti smrtonosno ost. Žalibog, da katoličani tega ne znamo. Napačno pojmovanj duh naše sv. vere nas je naredil za tapce. Same ljubezni in ponižnosti se cedimo, sovražnik se nam pa smeje. Podobni smo tistim poljskim vojakom "junakom," o katerih so naši fantje mej Vojsko pripovedovali, da so v strelnih jarkih rožni venec molili, mesto, da bi sovražnika napadli, oziroma se mu postavili v bran. Gotovo, da je to nekaj lepega, koristnega, a ima tudi svoj čas. Je čas molitve, a je tudi čas boja. V zmagoslavni cerkvi bomo samo molili, dokler smo pa udje bojujoče cerkve, se moramo tudi boriti. Nikoli bi svobodomiselstvo tako drzno ne dvigalo svoje glave, nikoli bi ne moglo govoriti in se bahati s takimi vspehi, kakor se, ko bi se bili katoličani zavedali, da so udje bojujoče cerkve. A se ne, vsaj v celoti ne. Morali bi se in lahko bi se. Skoraj dvatisočletni bojni način oblasti teme, bi jih moral že zdavnaj izmodriti. Saj hudič in njegov bojni način je bil vedno enak. Dokler mu bolje kaže, roge in kremplje skriva, on in njegovi apostoli. Kakor hitro se čutijo za silo močne, jih vedno očitneje kažejo: Vsaj takrat, ko katoličani to opazijo, bi se jim morale oči odpreti. Toda ne! Zatiskajo jih in spe dalje, dokler ljulika ne začne preraščati in dušiti plemenite setve. Šele takrat se navadno zganejo in zdramijo. Tak je naš katoliški ra-dikalizem. Poglejmo v našo bivšo domovino! Za časa starega liberalizma, v o-semdesetih letih minulega stoletja, se je po njej razpasla neka verska medlost in brezznačajnost, ki je pač staremu liberalizmu lastna, katere natančni posnetek imate v ameriškem sakserjanizmu. Prvobo-ritelj slovenskega katoliškega preporoda škof Mahnič, je vedel kam to pelje. Previdel je, da je to prva izdaja poznejšega protiverskega ra-dikalizma. Vzel je v roke nož in začel ta katoliško-liberalni in liberalno-katoliški nestvor tako radikalno secirati, da se je celo nekaterim takratnim duhovnikom, ki so bili nehote preveč otroci časa, zdelo preradikal-no. Šele pozneje so sprevideli, da jih je samo Mahničev radikalizem obvaroval protiverske sužnosti, ter ga enodušno začeli pozdravljati in častiti kot katoliškega prvoboritelja in zmagovalca. Ali so se pa Slovenci iz tega kaj naučili? Nič. Ob razsulu stare naše širše domovine, Avstrije, smo jih zopet videli v objemu z liberalci, takrat že mnogo radikalnej-šemi, kakor so bili stari. Res, da jim niso prodali svojih verskih načel, a so jim bili za "ravbarske štenge," da so se politično že mrtvi, znova dvignili dov moči, ki jo zdaj prav pridno izrabljajo proti njim. Ko bi se bil takrat našel mož in na podlagi še svežih skušenj, ki so jih imeli z njimi, za-klical: Rajši z vragom kot z liberalcem. bi jim danes ne bilo treba moliti prepozne očitne spovedi in se trkati po prsih, oziroma po glavi in zdihovati: Nostra maxima clupa, naša največja krivda! Ozrimo se po naši novi domovini. Nikakega dvoma ni, da je po Ameriki protiverski radikalizem na pohodu. Dolgo se je sovražnik na tihem in na pol na tihem pripravljal in organiziral za napad. Katoličani, ki jim ta mobilizacija ni bila docela neznana, so se pa v svojem optimizmu tolažili: Kaj nam pa morejo? — Nič! Sovražnik je udaril in zmagal. Če se v Oregonu kompetentno razsodišče ne bo izreklo, da je prisilna publična šola protiustavna, bodo katoliški otroci od 8.—16. leta morali pohajati v publične šole. Recimo, da bo dotični "amendment" kot protiustaven zavržen, kar je pa zelo dvomljivo, katoliški poraz se kljub temu ne da utajiti. I11 da smo ga doživeli je vsaj delni vzrok ta, ker se šele v zadnjem trenutku zganemo, ko vidimo, da nam voda v grlo teče, prej se pa z nekim drznim optimizmom tolažimo: Saj ne bodo nič naredili, kakor prej niso! Ako ameriški protiverski radikalizem v eni državi zmaga, bo pijan zmage pri priči naskočil drugo in tretjo — do zadnje. In ako katoličanov prvi poraz ne bo izmodril, temveč se bodo tolažili, češ v Oregonu, kjer so katoličani redkeje naseljeni in protiverski fanatizem doma, je kaj takega mogoče, po drugih državah se ni bati, potem brez preroškega duha lahko z gotovostjo napovem, da bo protiverski radikalizem prej ali slej na celi črti zmagal. Pred kratkim sem bral razmišljanja nekega Nemca o našem šolskem vprašanju. On je mnenja, da bodo katoliške šole prej ali slej, morda kmalu, po vsili Združenih državah zatrte. Mi da njih odpravo lahko zavremo, zaustaviti nam jo ne bo mogoče. Pravi, da zato, ker od reformacije sem vse moderne države streme za tem, da dobe vso vzgojo mladine popolnoma v svoje roke. Državi, ki-ima vso moč v rokah, se pa trajno ni mogoče upirati. Da se bo to prej ali slej zgodilo, sem tudi jaz prepričan. Le ta dokaz se mi ne zdi posebno močan. Glede absolutistične ali kake druge države, v kateri ljudstvo nima nič, ali vsaj malo govoriti, velja. Ne velja pa glede države, v kateri ima ljudstvo glavno besedo, kakor jo ima v Ameriki. Če ljudstvo noče, nihče mu ne more iztrgati vzgoje mladine iz rok. Da pa si te naravne pravice — odločati glede vzgoje svojih otrok — ne bo pustilo iztrgati iz rok, se mu mora v najži-vejših barvah dokazati, za kaj vse pri tem navalu protiverskega radi-kalizma na verske šole gre. Ako se bo tega zavedlo, se bo brez razlike veroizpovedanja za te pravice tudi kot en mož postavilo. Kaj sledi iz tega? Da ljudstvo potrebuje popolne načelne jasnosti glede tega. kakor tudi glede drugih vprašanj versko-katoliškega svetovnega naziranja. Na podlagi te se bo potem dala izvesti tudi njega splošna organizacija in mobilizacija za njih obrambo in uveljavljenje. Če pa hočemo ljudstvu to dopovedati in je zoper protiverski radikalizem pravočasno organizirati in mobilizirati, nam je brezpogojno potrebno izrazito katoliško časopisje. Izrazito pravim, to je radikalno katoliško časopisje, ki bo ustvarilo radikalno katoliško javno mnenje mej nami. Tega nam manjka. Ne samo nam Slovencem, ampak katoličanom v Ameriki sploh. Imamo sicer celo vrsto raznih škofijskih listov, a jaz ne vem za nobenega, ki bi bil kos tej nalogi. Odločno premalo načelnega je v njih. S poročili o raznih pobož-nostih, ki so se tu in tam vršile in druga podobna drobnarija, ki so je ti listi polni, je katoliški stvari bore malo pomagano. P>oljši en radikalno katoliški dnevnik, ki bo vodi' načelni boj, kakor toliko takih tednikov, kolikor je škofij. Gotovo, da je tudi nam Slovencem en tak list živo potreben. Če ga v doglednem času ne dobimo, od koderkoli, nas bo radikalno protiverski naval, ki je na pohodu, našel nepripravljene. Jaz se čudim tistim, ki s > del j časa v Ameriki, kot jaz, da tega ne uvidijo. Če pa uvidijo, pa se kljub temu ogrevajo za razne nepristranske liste, katerim je biz-nes glavna reč, za vero imajo kvečjemu kak prevžitkarski kot in še v tistem so navadno prazna pleva, potem ne morem drugega reči, kakor, da za svojo mater, bojujočo cerkev, nimajo srca, da so katoliški "slekerji." S tem bodo pa samo sebi škodovali. Cerkve kot take ne bodo uničila niti peklenska vrata, še manj kaki naduti svobodomisleci. Pač pa jih bodo taki zaspanci radikalno po glavi dobili, kakor jih zaslužijo. Po vsem tem je jasno, da katoli ška Amerika sploh m slovenska posebej, pot ebuje radikalnih verskih boriteljev, živih in tiskanih, katerih naloga bo najprej temeljito pomesti s katoliškim slepomištvom, ki je mej nami uganja sakserjanizem s svojim bazarskim glasilom, v katerem so na razpolago svete podobice in preservativi! Aut, aut! Ali, ali! — To mora biti naša parola, to naše geslo! Ali pusti liste, ki ti odkrito ali prikrito blatijo vero, ali se pa nikar ne štej za katoličana, ma-gari če vsak dan vse svetnike v cerkvi obližeš. Nobena žival ni bolj na-gnusna kot "pol tiča pol miša." Prav pravi pisateljica lunilija Ringseis: "Srce zahteva Bog celo, od vsega drugega le desetino." Kdor misli, da Bog ni vreden celega srca, naj da še drugo polovico vragu, sicer jo bo itak sam vzel. Možje in mladeniči društvo Najsvetejšega Imena, vsaj vi, ki vas i-ma bojujoča cerkev Amerike za svo- jo legio fulminatrix, za svoje gro-movnike, ne skrivajte znaka Najsvetejšega Imena, kakor kak detektiv svojo zvezdo. Diči naj vam prsa. vrezano naj vam bo v dušo. In hoc signo vinces. V tem znamenju boš zmagal. S tem nadpisom odičeno znamenje Najsvetejšega Imena se je prikazalo vojski velikega Kon-štantina, ko je šla v boj za krst (križ) častni in slobodu zlatu. Po njem oduševljena je strla gnili pa-ganizem in na njegovih razvalinah zasadila križ, izvoljeno drevo. Z i-stim znamenjem na prsih in v srcu tudi vi vsi in vsak posamezni obračunajte z modernim, prav tako do kosti gnilim paganizmom, ki hoče to ime izbrisati celo iz katakomb. Živel katoliški radikalizem! Z Bogom Janez, na Boga, name in dom nikar ne pozabi! MkaBaasaa Iz katoliškega in nekatoliškega sveta. 'A* AMERIŠKE NOVICE. Z združenimi močmi moramo mi katoličani nastopiti v obrambo naših verskih interesov, je dejal admiral Benson v neki adresi na Kolumbove viteze v Minne-apolisu. V resnici, skrajni čas je, da zberemo svoje sile v skupno armado, kakor jih zbira in organizira sovražnik. Raztrgani na posamezne, še tako bojevite oddelke, kakor smo, moremo voditi te kake takozvane guerilne vojske, ki sovražnika sicer vznemirjajo, mu prizadevajo male poraze, a o kaki splošni odločilni zmagi niti sanjati ne moremo. S takimi zmagami je splošni katoliški stvari bore malo pomagano, mnogokrat celo škodljivo, ker njih krajevne junake, ki imajo samo svojo "kontro" pred očmi, zazibljejo v neko pijano zmagoslavje, da imajo za skupnost premalo smisla. Mi ne smemo nikoli pozabiti, da smo katoliški, kar pomeni univerzalen, splošen . . . Roji in zmage naših bratov in sester v Kristusu po celem svetu, so tudi naši boji, njih zmage naše zmage. Zasledovati jih moramo, pomagati jim moramo in veseliti se z njimi, če so vspeli, žalovati z njimi, če so podlegli. Pred vsem pa to velja o teh. ki so nam najbližji, to so naši tukajšni bratje in sestro. Z njimi moramo ramo ob rami v boj, ker njih zmaga bo naša zmaga, njih poraz tudi naš poraz. Zato res: Z združenimi močmi v boj. pravo svobodo, katere pristnostna znamka je samo križ. Zakaj? Zakaj? mi katoličani kar ne moremo priti do velikega katoliškega dnevnika, ki bi bil model za vse druge liste in bi izhajal ali v New Yorku ali v Chicagi? Tako. sprašuje "Buffalo Echo." Res, zakaj? Odgovor 11a to vprašanje je dal nadškof Corrigan, ki je že enkrat hotel z njim poskusiti. Zato, ker katoličani še nismo tako daleč, da bi imeli zadosti 1 iodilnih mož, ki bi se tega dela lotili in je izvedli. Ali ni to ubožnostno spričevalo za nas? Osemnajst milijonov, ali koliko nas je tukaj, pa bi ne mogli izdajati enega idealnega, izrazito katoliškega dnevnika, ampak se vkvarjamo le z raznimi katoliškimi in na nol katoliškimi lističi, ki za naše splošne interese nimajo ne smisla, ne pomena. Ce ni to žalosten confiteor, ni nič. Toliko se bahamo s svojo katoliško edinostjo, ko bi jo bilo pa tako krvavo treba pokazati, je nikjer ni. Britka resnica je, kar je dejal isti cerkveni knez: "En tak veliki katoliški dnevnik, bi bil za nas večjega pomena, kot en ducat milijonskih katedral. Ta zakaj prav tako velja tudi nam Slovencem. Mesto da bi skupaj stopili in začeli izdajati eden izrazito, odločno, na celi črti katoliški list, ki nam je prav tako krvavo potreben, se -«bija-mo s kopo raznih lističev, katerih nekateri le na ta način morejo životariti, da ima dolar prvo mesto, Bog pa kak pre-vžitkarski kot. V dno peta nas je lahko sram. Apostoljska beseda. Odločni baltimor-ski nadškof Most Rev. Curlev ie e"o zadnjih nedelj izprogovoril sledeče apo-stoljsko prostodušne besede: "Amerika postaja mormonska. A jaz imam večje spoštovanje do mormonca ki poroči štiri žene in jih obdrži, ter redi, kot pa do moža. ki sicer eno za drugo poroči, a tudi eno za drugo odpusti. Nobena protc-stantovska cerkev danes nima poguma, da bi spričo modernih blodenj vzdrževala nauk Gospoda Jezusa Kristusa: "Kar je Bog združil, naj človek ne loči" . . . Glede Ku Klukx Klaimv je pa pra tako odločno dejal: "Ameriško ljudstvo je do smešnosti potrpežljivo, da trpi mej seboj tako organizacijo, kot je ta." Ženska vojska. Narodna ženska organizacija unije, ki je. vsaj po svojih. 11a blaznost meječih težnjah, nekak ženski oddelek Ku Klux Klanov, jo sklonila, z vsemi močmi delati na to. da se ženskam ustavno zaiamči popolna enakopravnost z moškimi, na celi črti 110 <7.-vzemši niti naivišje drža- no ali cerkvene službe. Se razume, da so na sv. Pavla strašno hude. ker je zanisal. naj ženska v cerkvi molči in da se ne sme ločiti od svojega moža. Praviio, da je ta postava kruta in tiranska. Se že vidi. kje jih črevelj žuli. V prosti 1'ubez-ni bi se rade izživele. Da katoliško in sploh krščansko ženstvo s takimi pri-smuknjenkami ne more iti v boj za svoje pravice, se razume. Zato je katoliško misleče ženstvo, organizirano pri C. N, W. C. odločno nastopilo proti njih težnjam, ker so v očitnem nasprotju z evan-geljskim naukom o ženskih pravicah. — Ti vboga ameriška ustava. Samo bandi-tov še manjka, ki bi tudi zahtevali svoj "amendment" h konstituciji, da jim mora vsak, ne da bi mu bilo treba z revolverjem groziti, roke dvigniti in si pustiti izprazniti žepe. Greben jim raste. Ker so masoni v Oregonu zmagali, so jih loteva vedno večji apetit, kakor vseh. ki kot zmago-vavci izidejo iz kakega boja. Že se ba-hajo, da jim ta zmaga nudi poroštvo, za enake zmage v drugih državah unije. No, toliko lahko rečemo: V Oregonu je težko šlo, drugod, kjer je več katoličanov, bo šlo pa še težje. Izključeno pa ni, da 110 bi šlo, ker smo katoličani preveliko tapco in dobrički. Vidi roparja, da za dre- ,esom stoji in se pripravlja, za strel, pa še misli: Najbrž kje kakega zajca vidi. Ne smem dolžiti oregonskih katoličanov nedelavnosti v tem boju. Zad-11 ie čase so vSe storili, da rešijo, kar se. da rešiti. Okrog 50,000 dolarjev jih ie stala ta vojska. A če bi bili oni proi. ko se je sovražnik natihoma prinravliat 11a naskok in bil že parkrat odbit, s tako vnemo in silo delali, kot so zadnje čase, vse drugače bi bil ta boi zanje izpad 1 To naj bo nam drugim svarilen zgled, da ne bo'iio preveliki optimisti, ampak, da pravočasno mobiliziramo svnio "o samo redno, ampak tudi črno voisk">. 'o organiziramo in do zob oborožimo »aVo da bo vsak trenutek orioravljena o^nn'--širati na fronto in udariti, da so bo celi Amerika zganila. ——o- NOVICE IZ DRUGIH KRAJEV Jubilej Brazilije. Poročali smo že. da ie Brazilija pred kratkim slovesno -venijo. Zdaj pa že Poljaki tožijo, da so se pojavili mej njimi apostoli narodne cerkve in sicer jih je poslala amerška narodna cerkev, ki mej tukajšnipi Poljaki že dalje časa obstoja. Nasprotno pa skušajo evropske narodne cerkve tuli mej ameriškimi rojaki pridobiti tal. Škof češke narodne cerkve Gorazd II., je že prišel "misijonarit" mej tukajšne Čeho-Slovake in baje pridobil eno župnijo zanjo. Ni dvoma, da bo jugoslo-tuiska narodna cerkev prej ali slej isto poskusila. Čudne gobe rastejo po vojni. Število katoličanov. Najnovejša statistika pravi, da je danes po vesoljnem svetu 265,000,000 katoličanov. Od teh jih živi 29,753.000 po raznih misijonskih deželah. V misijonih deluje 5837 misijonarjev domačinov in 7933 misijonarjev tujcev, 5270 redovnih bratov, 21320 redo-\-nih sester, 24,524 katehistov in 17,450 drugih misijonskih učiteljev, torej skupaj 82,334 misijonskih delavcev. Ti delujejo na 42,968 misijonskih postajah z 28,470 cerkvami in kapelami. Duhovniki se šolajo v 147 semeniščih, katehisti v 189 ka-tehističnih šolah. Vzdržujejo 409 bolnišnic 1263 sirotišč 1183 zavetišč, 214 drugih zavodov za različne karitativne svr-he in 62 tiskaren. — Lep kapital izražajo te številke, a poglavar teme je posesti še večjega. Predno se ga bo razlastilo, bo treba še veliko potu in mučeni ške krvi. Ze več let sem bila bolna. Ves čas sem Marijo z zaupanjem prosila ljubega zdravja. prisrčna Bogu in njej, ki je prosila za me, moje prošnje niso bile zastonj. Zopet se čutim nekam močno in srečno. Marija bodi še nadalje moja pomočnica v stiskah in milostna var-hinja cele moje družine. Priloženi $1.00 je za list. Neimenovana. Chisholm, Minn. Prelepa hvala Mariji za ljubo zdravje, ki se mi je na njeno priprošnjo izdatno zboljšalo. Za razširjanje Marijinega lista darujem $1.00. Mrs. Jerica Boje. Elba, Minn. Tudi jaz sem se v svoji bolezni z zaupanjem obrnila na Marijo, naj mi ona pomaga in bila sem uslišana. Iz hvaležnosti priložim mali dar $1.00, za razširjanje njene slave po Ave Mariji. Mrs. Mary Bombač, Eveleth, Minn. Javno zahvalo sem dolžna Mariji, ker me je uslišala, ko sem se k njej zatekla. Zahvale In darovi. Darujem za procvit njenega lista $1.00. Mrs. Alojzija Stare. Valley, Wash. Prav prisrčno se zahvaljujem Mariji prečisti Devici, ker je uslišala moje prošnje in darujem za njen list $1.00. Neimenovana, Tower, Minil. Prisrčna hvala preblaženi Devici Mariji za uslišano prošnjo. Priloženih ^oc. pošljem v dar listu. R. P. Pueblo, Colo. Darujem za eno sv. mašo v čast presv. Srcu Jezusovemu in Marijinemu, za uslišano prošnjo in pomoč v moji bolezni. R. S. Pueblo, Colo. Dolžnost me veže, da se Mariji prečisti Devici iz srca zahvalim, ker me je v bolezni mojega otroka že dvakrat uslišala. V zahvalo darujem za eno sv. mašo njej na čast. Mrs. Marija Chernich, New Duluth, Minil. Mrs. Agnes Pierce, Cleveland, Ohio, $1.00; Miss Medic Ottawa, 111. $1.00; Mrs. Rose Vidmar, Cleveland, O. $1.00; Mrs. Alojzija Simončič, Danville, N. Y. $2.00; Mrs. Ivana Jamnik, Imperial, Pa. 35c.; Rev. Jos. Sodja, $1.00; Mrs. G. Vi-rant, Lorain, Ohio, $5.00; Mrs. Zore, Lorain, Ohio, 50c.; Maggie Morgal, Tioga-Wis. $1.50; Neimenovana $1.00; Jennie ' Zupančič, Madison, Ohio $1.00; Mary Frantel, Pueblo, Colo $2.00; Mary Karlin, South W. $1.00; Neimenovan. Cleveland, O. $1.00; Kathie Kolar, 50c.: Anton Tomšič, Canonsburg, Pa. $100: Mrs. M. Jakopič 50c.; Mrs. M. Kužnik Mrs. Stariha, Dollar Bay, Mich, ."■c.; Mary Korenchan, Gormania, W. Va. $1.00; Mrs. Frances Loušin, Soudan. Minn. $2.00; Frančiška Novak. So. Chicago, 111. $2.00; Miss Medeo, Ottawa 111. $1.00; Frank Hegler, Pueblo, Colo. 50c : Mrs. Slabodnik EK-. Minn. 50c ; Marv Wenišnik, Jolie't, 111. $1.00: Mary C. F-John St. Joseph, Minn. $1.00; Angela Mlakar, Redore. Minn. $r.oo: Josephine Končan, Cleveland, Ohio $1.30. NAJLEPŠI BOŽIČNI DAR ZA OTROKE so lepe jaslice. Nobena krščanska mati naj ne pozabi svojih otrok z njimi razveseliti. Res, da to ni kak dar za otrokove zobce, zato pa tem boljše in lepše za njegovo nedolžno srce. Mi imamo v zalogi lepe jaslice v velikosti 12X10 cena $1.00. Istotako imamo v zalogi krasne božične razglednice po 5 in 10 centov. "AVE MARIA" 1849 W. 22nd Str. -CHICAGO, ILL. NEKAJ MISLI 0 NASI DRAMATIKI, Že parkrat smo nekaj govorili o teiri, kaj beri. Danes pa par besed o tem, kaj igraj. Jaz bi rekel, da se na naših ame-riško-slovenskih odrih letno več iger vprizori, kakor na odrih naše stare domovine, dasi v tem oziru tudi tam niso nazadnjaki. Saj so tu mej nami naselbine, ki so že vse vprizorile, kar se je le dalo odkod dobiti in zraven še marsikatero igro ponavljale. Konsum je, bi rekel, večji kot produkcija, vsaj kolikor smo je mogli biti mi deležni. To pa ni dosti boljši, kakor če je produkcija večja kot konsum. Kaj to pomeni, delavci najbolj vedo. Ako je po kakem blagu veliko popraševanja, je to za producenta velika skušnjama, da "lifra" manj vredno blago, za producenta pa prav tako velika, da vsak "sund," ki ni vreden centa, požre. Meni se zdi, da se je v tem oziri) na obeh straneh že precej grešilo. Na eni strani rasejo dramatiki, kakor gobe po dežju. Na drugi srani pa razna društva te gobe nabirajo brez razločka, ali so jurčki ali so mušnice, samo da so. Vse-kako bo treba v to produkcijo in repro-'dukcijo malo bolj s kritičnim očesom pogledati. Pred vsem nekaj načelnih misli. Dramatika spada mej takozvane lepe umetnosti. Gojiti, plemeniti čut za lepoto, je njen neposredni namen. Kar hoče slikar, kipar doseči z nemimi mrtvimi podobami, to hoče dramatik z živimi, govorečimi. Vsi ti so v isti službi, po pa-gansko povedano v službi boginje lepo- ' te. Kaj pa je lepo? Težko vprašanje, ki je more rešiti le pravo temeljito modro-slovje. In to pra^l da je samo na sebi lepo vse, kar je dobro. Dobro in lepo imata isti predmet, samo da je dobro z drugega stališča, kakor lepo. Če je tedaj lepo samo na sebi vse kar je dobro, dobro je pa vse kar je, ker vse kar je, je od Boga, ki je sam rekel pri stvar-jenju. da je dobro, moramo reči, da je sam na sebi tudi hudič lep, če ga nam kdo takega predstavi kakor je. Božja j stvar je in kot tak je dober, je lep. Slab je kot vpornik proti Bogu in lovec na duše, za Boga vstvarjene. Lepo samo na sebi je vsako dejanje, dobro in slabo, v kolikor je dejanje, ker kot dejanje je, vse kar je, je pa od Boga, tedaj dobrb in dosledno lepo. S tega stališča je dobro in lepo tudi dejanje bandita, ki svoj posel prav drzno in prefrigano izvrši. ' Dobro in lepo j? tudi njegovo od slikarja ali igravfca predstavljano banditsko dejanje, če je je dobro in lepo pogodil. Slabo je to dejanje od strani bandita zato, ker je v nasprotju z nravnimi zakoni. Slabo in grdo je od strani igravca, če je je slabo pogodil. Tak6 močno, vzvišeno idejo vdihniti sicer kočljivi podobi, kipu, zahteva celega umetnika in še takemu se redko posreči. Ako tej nalogi ni kos, s svojimi u-motvori, ki so sami na sebi lahko umotvori, ne sme na dan, ker tudi lepota je človekova dekla, ki ga ne sme zapeljevati na blatne ceste, ampak ga mora dvigati k lepoti vseh lepot, k ne< stvar-jeni lepoti. Ta načela veljajo za vse lepe umetnosti, tedaj tudi za dramatiko- Tudi dramatik, bodisi kot pisavec, bodisi kot igravec, nam lahko kaj samo na sebi lepega predstavlja. Recimo, n. pr., da pisavec in igravec dobro pogodita kako ljubljansko barabo, ki imajo nekaj posebnega. čisto ljubljanskega. Ako se je obema dobro posrečila, ie sama na sebi nekaj lepega. Prvič je ljubljanska baraba tudi človek in kot tak božja stvar, dobra in lepa, četudi ne kot baraba. Drugič pa, če jo je pisavec fino karakte-riziral, igravec izvrstno posnemal, je njegovo posnemanje tudi nekaj dobrega in To bi bilo dobro in slabo, oziroma lepo in grdo samo na sebi. Toda dobro in lepo samo na sebi je nekaj čisto drugega, kakor dobro in lepo z ozirom na' dotičnega, ki to dobro in lepo gleda. Je lahko kaj samo na sebi dobro in lepo, ki je pa z ozirom na dotičnega, ki gleda, ali rccimo vživa. slabo in grdo, ker mu ne vzbuja občutja lepote, ga ne dviga, plemeni, ampak nasprotno. Golo človeško telo je samo na sebi nekaj lepega. saj je izšlo iz vstvarjajoče roke božje. Moremo li reči. da je enako lepo od strani opazovavca. Mu li njegov pogled vzbuja samo lepa vzvišena čustva, ga li dviga, plemeni? Ali ni večinoma ra'tio nasprotno? V tem in toliko drugih slučajih je tedaj tisto, kar. je sa-11o na sebi lepo s strani opazovavca grdo. V takih slučajih mora umetnik to nele-po občutje, ki je vzbuja nieeovo delo, ali s kako vzvišeno idejo, ki jo ie vdahnil svojemu umotvoru, zabrisati, ali ie pa leno v svoiem ateljeju obdržati če noče biti apostelj grdote, mesto lepote. KOLEDAR AVE MARIA za leto 1923. je komaj izšel, a kakor se kaže nam bo krpalu tudi pošel. Tako hitro nam njegove skladovnice še nobeno leto niso ginile, kakor letos. Dan na dan prihajajo pisma od zastopnikov in zastopnic: Koledarje, ki ste mi jih poslali sem že vse prodal, prodala, pošljite mi jih še toliko in toliko. Se razume, da nas to le veseli in nam daje novega poguma za nadaljne delo. Le tega se bojimo, da o božiču ne bomo nobenega več imeli, da bi mogli postreči zakasnelim naročnikom. Zato jih opozarjamo, naj ga nemudoma naroče, ako ga hočejo še dobiti. Uredništvo in Upravništvo "Ave Maria." \ dosledno lepega. A kakor pri vpodablja-joci umetnosti ni samo predmetna in izra-zivna, ampak tudi vživavna lepota, ki je odvisna od gledavcev, 'merodajna, tako tudi tukaj ne. Akci pisavcc — da se vrnemo k zgorajšni primeri — t;sto, kar je na barabi barabskega in dosledno gr-