72
Konjereja.
Ako danes na tem mestu govorimo o konjereji, ne mislimo dajati kacih svetov o tem, kako naj se konji krmijo, čistijo i. t. d., temveč le ob kratkem hočemo spregovoriti o tem, kateri kmetovalci in kako naj se bavijo s konjerejo, da jim bode donašala kaj dobička. Konjereja zahteva velike pozornosti in skrbi. Njen uspeh je precej bolj negotov nego je uspeh govedoreje. Marsikak gospodar je že bas zaradi konjereje zabredel v dolgove, posebno če se je ž njo bavil v večji meri, kakor je to bilo primerno njegovim drugim gospodarskim razmeram.
Kmetijstvo.
73
Mnogi gospodarji rajše kupijo pripravne konje za delo, nego bi jih doma izrejali in imajo navadno tudi prav, posebno če njih posestvo iz klimatičnih in drugih ozirov ni ugodno za rejo žrebet. Konje redimo le zaradi njegove moči za delo. Ako se nam mlad konj v tem oziru dobro ne obnese, je ves trud izgubljen. Drugače je pri govedih, ako vidimo, da ta ali oni vol* ne bode za delo, damo ga mesarju, in še vedno precej zanj dobimo, ali drugače je to pri konji, za meso se slabo proda, zaradi tega se more v njegovi mladosti vedno na to gledati, da bode dober za delo.
Za govedorejo ni treba niti polovico toliko skrbnosti, skušnje in izvedenosti nego pa za konjerejo. Dober ko-njerejec mora biti že od narave zato nadarjen, drugače se mu konjereja ne izplača. Prebivalstvo nekaterih krajev ima posebno nadarjenost za konjerejo in njim se tudi ta del kmetijstva izplačuje. Tako so dobri konjerejci  v  ne-
v
katerih krajih na Štajerskem.
Razločiti je pri konjereji rejo delavnih ali gospodarskih konj in pa rejo žlahtnih gospodskih konj. Prvi so le za delo, vojaščino i. t. d. Poslednji so pa le za vprezanje v gospodske kočije in za gospodsko ježo. Meja mej obemi se seveda ne da trdno določiti.
Za vzrejo prvih konj so posebno manjše in srednje kmetije. Na tacih kmetijah lahko rabijo kobile za pleme in delo ob enem. Kobile samo za pleme imeti se navadno ne izplača. Na manjši ali srednji kmetiji s kobilo, kadar je breja ali kadar doji, dela sam gospodar, daje jej potreben počitek in tako kobila od dela ne trpi. Za žrebe skrbi tudi sam gospodar in zaradi tega na tacih kmetijah dosti žrebet ne pogine. Večji posestnik pa mora kobile za delo prepuščati hlapcem in to pa ni dobro, kadar so breje ali doje. Zaradi tega pa na tacih kmetijah se ne izplačuje konjereja. Da bi se pa kobile, kadar so breje ali doje ne rabile za delo, je pa predrago, in zaradi tega večje kmetije bolje store, ako kupujejo mlade konje.
Dobro je pa za večjega posestnika, če kupi žrebet, ko so kacega pol leta stara. Kmetu je težko imeti več žrebet in jih že rad proda, ko so nekaj mesecev stara. Večji posestnik pa ima lahko po več tacih žrebet. Skrbeti zanje ni več težavno, in to ne prizadene večje sitnosti, nego krmljenje večjih konj. Veleposestniku je izreja tacih žrebet ložja, ker ima obširne pašnike in prostore, da se žrebeta lahko preletajo. Ko so mladi konji pa 3 ali 4 leta stari, jih pa lahko zopet dobro proda, ako jih za domače delo ne potrebuje. Pri tako vrejeni konjereji imata od nje dobiček kmet in večji posestnik.
Težavneje je pa z vzrejo plemenitih konj za gospodske kočije in ježo. Izreja tacih konj je še mnogo težavneja in njen vspeh zavisen še bolj od slučajnostij. Z izrejo tacih konj morejo se pečati le prav veliki posestniki, ki imajo dosti drugih dohodkov, ki toliko ne čutijo, ako bi jim konjereja spodletela. Včasih z izrejo tacih konj dosežejo nenavadne dobičke, velikokrat pa imajo tudi precej občutne izgube.