ŠAVRINKA KOT OSEBA IN SIMBOL Nataša Rogelja, Špela Ledinek IZVLEČEK V obdobju od konca 19. stoletja do druge svetovne vojne se je na območju višjega dela koprskega zaledja razvila dejavnost preprodajanja z jajci. S tem so se ukvarjale predvsem ženske, ki so jim pravili Šavrinke. Po jajca so hodile v osrednjo Istro in jih prodajale v Trstu. Danes jajčaric ni več, kljub temu pa Šavrinka v nekem simbolnem smislu živi še naprej. Besedilo izhaja iz Šavrinke kot medija v prostorskem in časovnem smislu. Predstavljene so nekatere vloge in vsebine Šavrinke, ki je bila preko različnih faz pripeljana od realne zgodovinske osebe do simbola, mesta, ki ga danes zavzema tako v Istri kot zunaj nje. ABSTRACT In the period from the late 19"' century until the Second World War the hilly area of Koper's hinterland saw the development of a special trade in eggs, carried out predominantly by women called Šavrinke (sing. Šavrinka; after the area's name Šavrinija.) They purchased eggs in central Istria to sell them in Trieste. Nowadays there are no more egg- women, but the Šavrinka lives on in a certain symbolic way. The article is based on the Šavrinka as a medium in the sense of place and time. Presented are some roles and contents of the Šavrinka who through different phases was transformed from a real historical person into a symbol, that is into the place she occupies in present-day Istria and beyond. Poleg pregleda literature, tako strokovne kot beletristike, so bili podatki za to besedilo zbrani na terenu (v obdobju od 1994-1997) preko vodenih razgovorov z jajčaricami, njihovimi otroki in strankami v osrednji Istri. Manj informacij je vezanih na prodajo jajc v Trstu, ker nisva uspeli najti neposrednih kupcev. Poleg tega sva našli in prehodili eno od trgovskih poti jajčaric in poskušali na tak način podoživeti njihov vsakdan. Citati iz intervjujev so v besedilu napisani v kurzivi, v oklepaju je ime kraja, kjer sva informacijo dobili. POVEZANOST TRSTA IN ISTRE Vsakdanji delavnik v Istri je bil neločljivo povezan z njeno j)olitično zgodoviao, upravnimi enotami, spreminjajočimi se mejami in predpisi. Se posebej 131 Nataša Rogelja, Špela Ledinek pomembna pri preživljanju ljudi severnega dela Istre je bila vezanost na Trst, pa tudi druga obalna mesta. Korenine povezanosti Istre in Trsta segajo globoko v zgodovino, v 14. sto- letje, ko se Trst po večkratnem obleganju Benečanov preda Habsburžanom in tako postane avstrijsko pristanišče. Ker so Benečani še vedno strogo nadzorovali vso pomorsko trgovino, so začeli Avstrijci usmerjati trgovino v zaledje. Svobodno pristanišče je postal Trst šele leta 1719, v 19. stoletju pa se je mesto razvilo v najpomembnejše gospodarsko središče severne Istre (Darovec,1992:61). Železni- ška proga Dunaj-Trst in z njo naraščajoči gospodarski i azvoj je vplival na to, da je v drugi polovici 19. stoletja zaživela trgovina med Trstom in njegovim zaledjem: Istro, Furlanijo, Rezijo, Krasom,... Najbolj izrazito se kaže ta navezanost prav v krajih v neposredni bližini mesta. "Okoli leta 1815 Trst že vidneje priteguje Milje in Koper z zaledjem, pa vendar je pomankanje prometnih poti še nekaj časa izoliralo Istro od Trsta. Okoli leta 1850 pa se je pričel živahnejši promet med obalnimi mesti, njihovim zaledjem, ter Trstom" (Titl,1965:73). Bližina Trsta je vzpodbujala pridelavo in trgovanje s sadjem, vrtninami, vinom, senom, drvmi, ribami, kakor tudi razvoj neagrarnih dejavnosti, kot je bila peka kruha, pranje perila, pospravljanje mestnim gospem, prekupčevanje z jajci, žganjem,... Trst je bil gospodarsko, politično-upravno in kulturno središče severozahodnega dela Istre (Tome Marinac,1994:9). Jajčarstvo je bilo v tej centrogenezi le specifična krajevna in časovna enačica (pre)živetja.Večinoma so si vsi iz istrskega zaledja iskali možnosti zaslužka v mestih. Oprijeli so se vsake priložnosti, kajti doma je bilo malo možnosti za zaposlitev. Samski mladi ljudje so lahko odhajali v mesta in se tam stalno zaposlili, ljudje z družinami pa so se morali znajti drugače. Načinov je bilo nešteto. Moški so se poleg dela na polju oprijeU najrazličnejših poklicev; priložnostna dela, kot so bila batuda ali tolčenje kamna, prevozništvo in (pre)prodaja lesa, oglja, sena, prodaja vina in drugih pridelkov; zaposlovali so se na kmetijah v tržaški in koprski okolici ali pa so hodui samo na žornade (enodnevno delo na njivi, v vinogradu).Mož;e so hodili v Trst, Koper. Ker v Trstu so bli Slovenci. So šli kopat vrt. So šli v Trst kakšno dnevnico naredit (Dol pri Hrastovljah). Drugi so zidarili po Istri, nekateri pa so našli tudi bolj ali manj stalne zaposlitve v Kopru ali Trstu kot železničarji, delavci v ladjedelnici, železarni, cestarji. Prav tako so ženske hodile zdoma. V Trst so nosile prodajat kmetijske pridelke, vino, gobe, jajca, mleko. Ene pa so hodile z mlekom tudi iz Kubeda. Mleko lepo na osličke, so imele vrče. Po štiri, šest vrčev na oslička inu so tudi zvečer so pobrale mleko po vasi inu ob polnoči je blo treba it. Inu tabot ni blo hladilnikov. Vem da so hodile doli v potok s temi vrči in dajale mleko v potok v vrčih, da jim nebi šlo skupaj. In so brižne pršle v Trst, je bla skuta (Kubed). Krušarice so pekle kruh in ga zatem prodajale, perice so prale tržaškim gospem, druge so hodile pospravljat aU pa so se stalno zaposlile kot dekle na kmetijah v okolici mesta oziroma kot služkinje v Trstu (Ravnik,1996:123-152). Politično-zgodovinsko obdobje, v katerem so jajčarice opravljale svojo Šavranka kot oseba in simbol Jajčarica Karlina iz Kubeda pripoveduje: "7n mati je obolela in je mogu it oče vprašat. K jz srn hla še šolska... sm hodila v šesti razred. Ne bom pozabla unga dneva, mati je rekla da nej grem za osličkom. Osel me bo že peljal. Ma ne bo hodu z mano po hišah!" (foto: Špela Ledinek) ¦ Egg-woman Karlina from Kubed told us: "When mother became ill, father had to take to the road and ask for eggs. I was in school then... in the sixth grade. I'll never forget the day mother told me to take the donkey and do the job. That the donkey would show me the way. But it wasn't the donkey who'd ask for eggs or was he? (foto: Špela Ledinek) ¦ Karlina, marchande d'oeufs de Kubed, raconte: «Ef ma mere est tombée malade et mon pere devait aller demander. Car moi, fetais écoliere... en classe de 6eme\ le n'oublierai jamais ce jour la, ma mere m'a dit de suivre l'ânon. Que l'ânon me guiderait. Mais, il ne pouvait pas m'accompagner dans les maisons!" (Photo prise par Špela Ledinek) 1 la sixieme - elle avait a peu pres 12 ans. dejavnost, obsega čas od konca 19. stoletja do zaključka druge svetovne vojne.' Prav takrat so se meje spreminjale posebno hitro. Po padcu Benetk in kratkem obdobju Napoleona so oblast do prve svetovne vojne prevzeli Avstrijci. To je bilo relativno trdno in gospodarsko stabilno obdobje. Jajčarica in ljudska pisateljica Marija Franca je v Šavrinskih zgodbah to obdobje opisala tako: "Čeprav je bilo to skromno življenje so ljudje bili srečni in zadovoljni. Govorili so, da se pod cesarjem Francem Jožefom dobro živi, zato smo zanj tudi molili in mu navdušeno peli: Bog ohrani, Bog obvarji nam cesarja, Avstrijo, da nam modro gospodari s svete vere pomočjo! Branimo mu krono vedno zoper vse sovražnike! Habzburški bo tron vedno sreča trdna Avstrije." (Franca,1990:24-25). S prvo svetovno vojno je življenje postalo težje. Možje so odšli na fronto, doma so ostale žene z otroki in starimi. Morale so preživljati celo družino. "Pred petinsedemdesetimi leti se je 1 Najine iiiformatorke so delovale sicer pretežno v obdobju med prvo in drugo svetovno vojno, toda s pomočjo njihovih pripovedi in literature sva skušali delno rekonstruirati tudi obdobje od konca 19.stoletja do prve svetovne vojne. Torej čas, ko so v Istro hodile njihove mame, tete, babice. Nataša Rogelja, Špela Ledinek začela prva svetovna vojna. To nam je zagrenilo življenje, konec je bilo srečnega otroštva. Od naše hiše je šlo na vojsko hkrati sedem mož, med njimi štirje poročeni, in pustili so vsak svojo kopico šestih otrok. Tudi moj oče nas je pusti šest, najstarejšemu med nami je bilo komaj sedem let. Ostali smo sami: matere, mladoletniki, otroci in starčki." (Franca,1990:25-26) Po prvi svetovni vojni je sledilo obdobje kraljevine Italije in zatem fašizma. "Ko je nastala Italija, malo zatem, so izdali celo vrsto novih zakonov. Obdavčili so vse, na veliko, kar čez noč in vse počez." (Franca,1995:63) Zaradi novih davkov so se ljudje še bolj oprijeli najrazličnejših sekundarnih gospodarskih dejavnosti, da so s tem zaslužili denar. Prav zaradi tega, ker so bili ljudje primorani plačati davke, je v omenjenem obdobju prekupčevanje z jajci še bolj zaživelo. Nova oblast je želela zaslužit tudi na račim jajčaric. Uvedli so posebna dovoljenja za prodajo jajc, patente ali Učence. ]a so nardili (patent), ma pole so razdrli. Je blo treba plačat petsto lir Ma petsto lir je bla ena kvartina dol pri Kopri. Ste kupila hišo in ste kupila zemljo za petsto lir. In pole, ki so vidli, da ti ljudje bošci ne morejo, seje plačalo nekaj manj, ma se je moglo plačat. Patenti so rekli. Zmeraj dol, ki se je šlo v Istro, pr Karojbi, so bli karabinjeri. So me ustavli in me so vprašali: Patenti? Sm pokazala. Ste mogla bit previdna povsod kamr ste šla. Meni se zdi, da je stal (potem) patent enih sto lir Je blo tudi dosti, ma je blo za celo leto. Mati je imela, smo imele obe enga, razumeste? (Kubed) Italijanska oblast je trajala do leta 1943, po kapitulaciji pa so jo prevzeli Nemci. Po drugi svetovni vojni pa je bilo ozemlje razdeljeno na cono A in cono B. Cona A, pod katero je spadal Trst, je bila pod zavezniškimi četami, cona B pa pod Jugoslavijo. Leta 1947 je bilo ustanovljeno Svobodno tržaško ozemlje (STO). Leta 1954 so cono B dokončno priključili Jugoslaviji, cono A pa Italiji. Dol je bla cona A, tie je bla pa cona B. M blo sploh moč čez mejo hodit. Devet let nismo šli v Koper. In ko smo šli, smo kupli en žakel kruha. En žakel kruha sem nesla domov na glavi. Inu par butelk vina (Gračišče). Meja med Trstom in Istro po drugi svetovni vojni je imičila stoletne gospodarske vezi med zaledjem in obalo ter odrezala Istro od obalnih mest^ (Ravnik,1996:160). S tem pa je bila onemogočena tudi preprodaja večjih količin jajc, tako je jajčarstvo po drugi svetovni vojni zamiralo. Tudi gospodarska politika Jugoslavije je bila nenaklonjena individualnemu prekupčevanju. Sem pobirala jajca na Zrenji in pride miličnik k meni in jest nisem imela s sabo osebno. Pole po taprvi vojni je blo to al po drugi.{po drugi!) In sem morala it z njim u Portole. Sem rekla: "Pustite me, jaz imam doma otroke!" Ni blo kaj, sm mogla z njim u Portole. Je bilo za spat onde eno noč. In pole zjutraj so vprašali, če sem, povedala prov naslov. Pole so me pustili, so rekli, da grem lahko iskat jajca, samo da mi morajo napravit potrdilo na našem odboru. "Ma kadar ste mi jih uzeli, jih lahko pojeste," sem rekla. Jaz jih nisem ukrala, jaz sem jih pošteno platila. Takrat sem hodila 2 Zaradi novo nastale situacije so se trgovske poti obrnile proti jugu. "Po drugi svetovni vojni, ko so bile vse meje zaprte, nismo mogli nikamor. Trgovine so bile prazne, morali smo se obrniti na jug. Po vse, kar smo potrebovali, smo morali na Reko ali v Pulo." (Franca,1995:71) Savranka kot oseba in simbol zastonj, se ni smelo pobirat takrat jajca. Je bila kriza (Koper). Kljub temu nove meje niso usçele popolnoma imičiti povezanosti tržaškega in istrskega življenja. Marsi- katera Šavrinka, ki se je po vojni ukvarjala z jajčarstvom, se je v očeh zakona spremenila v tihotapko: Dvakrat so nas čakali v Pobegih, blizu Bertokov. Sem mela šestdeset jajc in sem jih skrila tu okoli (okoli pasu). V borši sem jih imela samo pet. Da kam gremo, so vprašali. Smo rekli, da si gremo iskat soli, takrat ni blo soli. Da kaj nesemo,... Jaz sem rekla, da imam pet jajc. "Ben, ajde ti, če imaš samo pet jajc!" In una, kje bla z mano, je rekla da ima deset. So rekli, da tega ne sme, da jih more dat pet. Na srečo je bil eden, ki jo je poznal in je reku: "Pustimo jo" (Koper). Jajčarstvo je tako počasi zamiralo, krepil pa se je kontraband (tihotapstvo).'...Zde; ta jajca je blo zmeraj manj zaslužka in potlej smo udarle, pa smo žganje prenašale,... in pole vse kokr vm pravim, v bisagah v Trst. Se je nekaj več zasluži, samo če so vas ujeli, ste pršla ob vse (Kubed). Istra in Trst sta tako ostala in (ostajata) mejam navkljub povezana še naprej. JAJČARICE Preprodaja jajc je bila ena izmed ženskih sekundarnih gospodarskih dejavnosti v notranjosti Slovenske Istre. S tem so se ukvarjale predvsem ženske"* iz JV zaledja današnjega Slovenskega primorja, ki so na začetku 20. stoletja hodile v osrednjo Istro kupovat jajca in jih potem z oslom ali v plenierjih (jerbasih) peš tovorüe do Trsta ter tam prodajale. Obstajalo je več različic jajčarstva. Nekatere ženske so priložnostno nosile jajca v Trst, za druge pa je ta dejavnost pomenila poglaviten vir zaslužka v določenem obdobju. Slednje so bile predvsem iz istrskega zaledja, iz krajev med Pregarsko planoto in Kraškim robom.' Obstajale pa so tudi različice jajčarstva znotraj teh krajev, saj je večina žensk redno hodila po jajca le pred poroko, samo nekatere pa so si s tem služue kruh tudi kasneje.^ Te so hodile v Istro navadno z oslom. Tako so lahko v Trst prenesle večje količine jajc, v plenier je šlo samo 300 3 Kontraband je obstajal tudi že prej, vzporedno z jajčarstvom, saj je marsikatera žena poleg jajc preprodajah tudi nedovoljeno robo. Ja, kontraband je bil trapa (žganje), kafe. Kasneje, v času spreminjajočih se predpisov in mej, pa se je tihotapstvo še okrepilo. i S tem ni izključeno, da moški niso hodih po jajca ali vsaj ob izrednih razmerah pomagali ženam. Res ça je, da le v redkih primerih. Da, da, anka muskarci su bili Šavrini. Samo ne znam, kako se zvao. Je bio jedan mali Savrin, je hodao isto za jaja. A on je dosta rakjie kupovao. Ja mislim, da on je imao gde da proda. I kako niso inmli slobodno, on je stavio lepo zdolaflaše u košaricu, pa je stavio seno, pa je stavio jaja i tako složeno,... a on je reko, da ima samo jaja. (Kaldir) 5 Najine informatorke, jajčarice v ožjem smislu, torej tiste, katerim je jajčarstvo v določenem obdobju pomenilo poglaviten vir zaslužka, so iz Kubeda, Gračišča in Dola pri Hrastovljah. Zvedeli pa sva, da so hodile še iz Hrastovelj, Trušk, Trseka, Boršta in Nove vasi. Mojca Ravnik omenja še Lopar, Pomjan in Marezige (Ravnik,1996:104), Borut Brumen pa Sveti Peter (Brumen,1996:148). V pričujočem tekstu se naslanjava predvsem na informacije dobljene v Kubedu in Gračišču, ki ga imava, glede na gospodarsko pomembnost, ki jo je tu zavzemalo jajčarstvo, za center te dejavnosti. 6 Pr vsaki hiši je kšna hodila, toda običajno so redno hodile po jajca le pred poroko. Malo se jih je ukvarjalo z jajčarstvom celo življenje, (do sedaj) sva spoznali le tri take informatorke. Nataša Rogelja, Špela Ledinek jajc, v bisagah (platnene vreče, ki so jih ovesile na oslička) pa so prenesle tudi do 1300 jajc. Temu primerno je bil zaslužek večji in je zadoščal za preživetje. Obstaja več vzrokov, zakaj se je ta dejavnost razvila prav na območju višjega, JV dela koprskega zaledja, med Pregarsko planoto in Kraškim robom. Ker je zemlja dajala tu le revne tržne presežke, so se ljudje morali znajti drugače. Pogoji za pridelavo vrtnin so bili zaradi hladnejše klime slabi. Iz tega dela Istre so v Trst tovorih seno, drva in oglje ali pa so pekli kruh za potrebe Buzeta in Motovuna. Z uvedbo elektrike in povečanjem mestnih pekarn pa sta ti dve dejavnosti začeli upadati. Ljudje so si zato morali iskati zaslužek drugje: jajčarstvo je tako na tem območju prevzelo vlogo poglavitne ženske sekundarne gospodarske dejavnosti. Za preprodajo jajc pa je bilo ključno tudi to, da je bilo omenjeno območje relativno blizu tako osrednjemu delu Istre, kot Trstu, poleg tega pa je preko Kubeda in Gračišča vodila frekventna tovorna pot (Titl,1965:77). Ti kraji so bili namreč oddaljeni od pomorskih in železniških prometnih zvez, in tukajšnji prebivalci so bili zato primorani v prevozništvo ali tovorjenje. PLENJER NA GLAVO IN POT POD NOGE "Ko smo končale šolo, šest razredov, nam je ostala samo ena možnost: plenjer na glavo in pot pod noge. Šle smo v vsakem vremenu." (Franca,1990:3) Dekleta so bila zaradi stiske primorana prinesti kakšno liro k hiši, poleg tega pa je bil to edini način, da so zaslužile tudi kaj zase. V ta poklic so jih uvedle mame, none (babice), tete, kunjade (svakinje). Spoznale so jih s svojimi strankami, pokazale so jim pot, jih naučile pošteno plačat in trdo gliliat ter jim dobesedno predale jajčarsko obrt. Večina deklet je hodila redno v Istro do poroke, oziroma so bile primorane nadaljevati ta poklic zaradi razHčnih izrednih razmer; vdovelosti ali izrednega pomanjkanja v času vojne. Pot v osrednjo Istro je iz Gračišča in Kubeda vodila v dve glavni smeri; na buzetski in motovunski konec. Do Buzeta so hodile pod Lukini, mimo Sočerge, nad valo (dolino) reke Bračane, pod Crnico, čez Strped, za Buzetom pa so se razkropile vsaka po svojih vaseh. Na motovunski konec so šle preko Pregarske planote, skozi Brezovico in Sveto Lucijo do Oprtalja, se zatem spustile na Livade, kjer so prečkale reko Mirno in se ločile. Na razpotjih so si pustile dogovorjene sinjade (znake), po katerih so vedele, v katero smer je šla katera in kdaj se je vrnila. Eno drvo smo dali nekam, da smo šli u uno smer. Tako h kraji smo dali na eni kamen (Gračišče). Do vasi v osrednji Istri so potrebovale približno šest, sedem ur hoda, nakar so tu dva do tri dni (odvisno od letnega časa in smeri) pobirale jajca. Žene, ki so imele oslička, so šle najprej do svoje gospodinje, do hiše, kjer so pustile osla in zvečer tudi prespale. Naprej so šle s plenierji ali fagoti (culami). Vsaka je imela svoje vasi in hiše, kamor je redno zahajala in kjer so jo zmeraj čakala jajca. Smo meli vsaki svoje ljudi. So bli sigurni, da pridemo. Tudi uro, kdaj. Smo zmeraj pršli ob Savranka kot oseba in simbol 137 Jajčarica Marija iz Gračišča Icaže, l