Pesmi
Marko Gorjanc
DAN    Sonce,
ki osvetljuje
okamenele ostanke noči,
je regratov cvet.
Na jasi,
katere hrbet je razburkala noga radovednega jelena, leži neprebrana pravljica.
PRAVLJICA    Deklica je potovala skoz teman gozd.
V  prsih ji je bilo srce, tako kot majhen grozd.
Hodila je deklica, zgubila se je v gozdu.
Prišla je v kamnit grad.
V   dvorani
kjer je streglo strašilo, je našla prazno mizo.
Danes se čudijo ljudje, da v temnem gozdu raste sadje, podobno majhnemu grozdu.
POPOTNIK    Bila je   noč, med hišami se je plazila senca zahajajočega človeka.
Tenak glas
je poležaval
med ruševinami spanca,
ko je utrujen
sedel na streho
svojega odmeva.
165
Pesmi
LADJA    Plove ladja
po vseh morjih, kjer ribe poznajo človeško meso.
Mornarji gledajo v zemljevide, ki so jih ukradli z neba.
Danes je prišel po stopnicah megle rabelj.
Zvezde radovedno
gledajo ladjo,
ki plove po dnu morja.
MRLIČ    S plazečim pogledom I    sem zaplaval nad telesom, ki je živel na dvoru steklenih ptic.
Bil sem nepazljiv: padel sem v njegova odprta usta. V trebuhu sem srečal vso njegovo družino in svojo ženo.
II    Pogovarjajo se daleč,
visoko nad njegovo glavo. Deset jih je: en bel,
drugih devet črnih, z očmi zemeljskih jam.
POGREB    Stopajo črni godci
za belim telesom njegove smrti. Blede so oči. V njih spe nepreživeti dnevi.
166
Marko Gorjanc
Tiho,
kot prvič
mu poje angelski glas.
Tokrat za večno,
prej,
le za kratek čas.
167
Pesmi