Pedagogični pogovori. (Spisuje Jos. Ciperle.) (3. del.) 7. Oj, ti ljuba preprostost! Kako se trudimo vzeti otroku mladost, ter ga napraviti prej ko mogoče starega! Kako grobo zavračamo dostikrat otroka, ki v svoji ljubeznjivi radovednosti nas vpraša po tem ali onein! Ne rečem, da ne stavlja otrok marsikedaj prav abotnih vprašanj; ne rečeai, da ne tirja dostikrat niarsičesa, kar mu ne moremo dati. Ali čemii bi ga zato odganjali z grobostjo? — Otrok je radoveden. Ali je to kaj slabega? Ali ni vsakdo izmed nas tudi radoveden? Le poglejuio ljudi po kavarnah, kako hitro seže vsakdo po listih. Čeniii neki? Zato, da izve kaj novega. In ravno otrok naj bi ne bil radovedcn? Jaz praviin, on mora biti tak, in prav žalosten bi bil jaz nad takim otrokom, ki bi rue nikdar in ničesa ne vprašal. Fenelon pravi: »Radovednost je natorni nagon, ki tako rekoč pripravlja na poduk; ne pozabite je vporabiti. Otroška vprašanja naj se nam ne zde sitna, kajti ona so vhodi, ktere je odperla narava poduku. Nasprotno, pokažite svoje veseljo nad teui". Poreko pa stariši: Ako pustinio vpraševati otroke po vsem, ne bode nikdar konca ne kraja z njihovim vpraševanjem. — Nič ne de, zato ste pa stariši. In kaj je lože, nego se odkrižati otroka! Ako nas ravno preveč nadleguje, mu pa kar recimo: Za danes si izvedel že dovolj. — liesnično je, radovednost naj ima tudi svoje meje, otrok naj izve le toliko, kolikor mu je neobhodno potrebno vediti. Vseh stvari, za ktere vedo odrasli, bi ne bilo zdravo poznati otroku. Otrok nas tudi vpraševal ne bode iio njih, ako ni že kedaj slišal o njib. Zato je pa potreben dober izgled od naše strani. BGorje mu, kdor pohujša kterega malih; boljše bi bilo za-nj, da bi si obesil mlinski kamen na vrat, ter se potopil v globočino morjii". Te besede so vredne vsega premisleka, in stariši naj si jih prikličejo pri vsacem dejanji v spomin. Kdor ne pusti otroka vpraševati, ta zaduši vse duhovno življenje njegovo, ko komaj požene perve kali. Koga bode neki vpraševal otrok, kdo ga bo neki podučeval, če mu stariši odreko vso svojo pouioč? Otrok je navezan na stariše; ali zato pa tirja tudi marsikaj od njih. On je še nepopolna stvar, ali v ujegoveiu notranjein živi čut dopolnjevanja. On čuti sam, da je nepopolen, zato vprašuje. On se želi dopolnjevati, zato hoče od nas odgovora, — od nas, ktere mu je dal raogočni stvarnik v to. Ne smemo misliti, da se začenja pervi poduk še le v šoli; žalostno bi bilo, ako bi otrok tako dolgo ničesa ne vedel, ničesa ne poznal, dokler ne pride v šolo. Sest let njegovega življenja bi splavalo tako po nepotrebuem v dolgo večnost, — šest let, zlati čas, kojega celo ne doživi vsak. Kar pa otroku odgovorimo na njegova vprašaoja, to mora biti pa jasno in resnično. Ločiti pa moraino spet to, kar je odraslim jasno, in kar je otroku jasno. Varujnio se, govonti ž njim v zamotanih stavkih, v neznanih besedah i. t. d. Ako nas vpraša po kaki stvari, ktere mu ne morerao pokazati, priroerjajmo jo s kako znano. — In resnično rnora biti, to, kar govoriino ž njim. Lagati se, ni nikdar lepo, posebno proti otroku ne. On bode nam gotovo vse verjel, laž kakor resnico, saj teh obeh stvari še De ve loCiti. Ali goijč nam, ko bode previdel, kaj resničnega in kaj neresničnega su o uju povedali. Gorje naui pa tudi, ako smo ga z našo lažjo zapeljali do kacega kriviCnega dejaDJa. V to kategorijo spadajo one laži, da štoiklja prinese dete starišem ali da priplava po vodi; zraven tega niu pa še pripovedujemo, da ga je vstvaril Bog. Kako se da strinjati to? Če je vstvaril otroka Bog, ga ne bo izročil prej štorklji, da ga ponese starišem, in tudi ga ne bo vergel v vodo, da priplava k starišem. To bode razumel vsak odrasli; ali otrok verjanie to oboje, in ravno na škodo njegovi lahkovernosti mu pripovedujemo take abotnosti. Ali ni lehko, da zmerzne tak otrok v vodi, ali da mu štorklja zavije vrat, kakor kaki žabi; in Bog, o kterem pripovedujemo otroku, da je neskončno raoder, neskončno usmiljen, naj bi iziočil otroka taki živali, ali ga poslal v tako nevarnost. - Kaj mu pa hočemo reCi, ako nas vpraša, od kod je prišel; ali naj mu povemo kar po pravici? — Jaz sploh ne verjamem, da bi otrok kedaj sam od sebe vprašal po tem. In Oe so ga napeljali drugi na to vprašanje, odgovorimo mu: Bog ti je dal in ti daje življenje. — Tako ne botno niti z vero, niti z resnico v protislovje prišli. Clovek rnora biti mož beseda. Njegova lastna beseda, njegova lastna obljuba naj bode pred vsem njaniu sveta. Kar obljubi, naj spolni. Še-le ko bode znal ceniti svojo besedo, botle vedel spoštovati besede druzih. Zato pa naj obljubi vedno le toliko, kolikor mu je uiogoie spolnjevati. To so znane stvarf. Kdo jih ne v^! — Ali obeniinio to razmišljevanje nn| odgojo. Ntv obljubujrao otroku nikdar več, nego smo mu dati v stani. Pri tein nas boile on spoznal najpervo, ako govorimo resnico. Ako mu n. pr. rečemo, da trevljar drla suknje, in krojač škornje, nain bode tudi verje!, ako se ravno ne bo slučajno prepričnl o nasprotnem; ali naša laž mu bode takoj odkrita, ako nc bode dobil tega, kar smo mu obljubili. Ako n. pr. obljubimo deklici novo obleko, pa ji je nočeino knpiti ali ne moremo, se ne sraemo čuditi, ako nain tudi ona obljubi, da bode pridna, in vendar ni. V tem slučaji ne zasluži dekle kazni. Ako ji pa damo vsega kar poželi, in vendar ni pridna, takrat je pa naša dolžnost, odvzeti ji »o, kar sino ji že dali. Obljuba dela dolgove. Z;itn pa ne obIjubimo olmku nikdar kaj tacega, kar niu ne smemo ali ne moremo dati ali storiti. V ta predal spadajo n. pr. take obljube: Jaz ti odtergam glavo, ali ti zrujem ušesa, Ce ne boš storil tega ali onega". In 5e otrok res ne stori tega, ali mu bomo odtergali glavo ali izrovali ušesa? Ali mu zamoremo storiti kaj tacega, ali mu smemo? Naj slede tu še neketere psovke, s kterimi zmerjajo judje otroke kakor tudi odrasle: nSteine sollen dir wachsen im Bauch, Ribisel auf der Nase, Rasiermesser sollst du schwitzen, der grosse Zorn soll dein Leibeleben schneiden, du sollst krepieren wie ein Hund, Stricknadeln sollst du dir schneuzen, Pflastersteine sollen dir wachsen aus den Ohren" i. t. d. — Ali se more to vse spolniti? Ne, čemu tedaj kaj tacega obljubovati? — Bodimo mož beseda, ali glejmo tudi, da bomo zamogli biti. Jako obžalovati se mora tudi voščenje o godovih in ob novem letu. Pri vošilih si prav za prav ne mislimo ničesa, dostikrat pa tudi ravno nasprotno. Koliko jih je, ki govore z ustmi: Jaz vam vošini veselo novo leto, da bi ga še mnogokrat doživeli! ali v serci si misli: Da bi te le kmalu zlodi vzel! — Pomislimo pa še zraven, v kako zamotanih frazah, v kako nVisocih" izrazih se čestita dan danes! A tudi ubogi otroci se morajo učiti tacih izrazov, tndi oni morajo v tacih zamotanih frazab izraževati svoja vošila, za ktera nimajo niti naj najmanjšega občutka. Oj, besede in nič druzega kot besede! Pedagogika nas uči, da se imajo otrod le to učiti na patnet, kar razumejo. Kdo mi je pa porok, da razumejo tako zamotana vošila ? Zato pa vidi vsakdo lehko, kake neumnosti spravijo pri čestitanji otroci na dan. En izgled. Sam sem bil priča, kako je neki osem let stari deček vošil materi veseli god. Rekel je: Mati, jaz ti vošim veliko srečo, da bi dolgo let živela, in kmalu srečno umerla. — Kako se da to strinjati? Najpervo ji je dejal, da bi dolgo let živela, a precej je dostavil, da bi tudi kmalu srečno umerla. Ta izgled kaže jasno, koliko je dati na taka vošila. Fant je vtaknil le besedo kmalu v vošilo, in s tem skazil vse. On bi iinel reči: Bda bi enkrat srečno umerla", ali namestu nenkrat" mu je všel ta osodepolni nkinalu" v vošilo. — To kaže dovolj, koliko veljave imajo ta na pamet naučena vošila, ki so le v glavi, ne pa v sercu. Ali vošila so globoko vkoreninena v naše socijalno življenje. Gorje nižim uradnikom, ako bi ne šli Min corpore" čestitat svojeinu šefu za god ali novo leto! Ali vsi vemo, kaj si mislijo pri tem, namreč to, da bi ga le kmalu zlodi vzel, da bi ta ali oni stopil na njegovo stopinjo, in da bi se druzih vsak povzdignil više. Ni čuda tedaj, da se čestita sedaj ob raznih slučajih prav po rokodclsko, saj tudi prinašajo vošila toliko Ijudera lep denaren dobiček. Originalno je to, kar mi je vošil na Dunaji hišni čuvaj (hausmajster): BIch wiinsch' Ihna a gliicklich's neu's Johr,— Ist' s viclleicht nicht wobr", in zraven tega je tako pomenljivo posegel v svoj žep, kakor bi me hotel opomniti, naj tudi jaz tako storim in kaj lepega privlečem na svitlo. Tako je z vsem čestitanjem. Tadi navadni pozdravi n. pr. dobro jutro, dober dan, dober večer i. t. d. niinajo več tistega pomena, nego so ga imeli nekdaj. Ti pozdravi so prišli v rabo s tem, da je eden druzemu želel zjutraj, da bi dan dobro začel, in zvečer, da bi ga srečno dokončal. Z vošilom »lehko noč" je pa želel, da bi sladko spal, da bi ga ne težile nikake skerbi in nadloge. Ali vsa ta vošila so se vkoreninila tako, da jih sedaj kar mehanično izgovarjamo, kakor smo se jih naučili, akoravno so globokega pomena. Kaj zamoremo boljšega vošiti komu, kot ljubo zdravje, ki je podlaga zdravega duševnega življenja, ki je vir zdravih misli in občutkov. Pred vsem bi bilo pa želeti, da bi ne čestitali toliko, ampak več storili dobrega. Od lepih besed ni nikdo sit in ne bode, ampak le k večemu takrat, kedar se bodo spremenile te besede v denar, ki je po vsi resnici sveta vladar. Proč s takimi nespametuimi vošili, ki ne gredo iz serca, ampak so le »napiljeni" iz bukev, proč z vsem lehkomiselnim blebetanjem! Čas je, da gledamo tudi na take malenkosti, ki nam niso nikakor v čast, na korist pa le onim, ki jih kultivirajo. — Morda sem celo preveč govoril o tem predraetu; ali ker je z odgojo v dotiki, sena ga moral omeniti, kajti — da ob kratkem ponovim — on je nedopustljiv, ker je nerazumljiv otrokom, in ker s čestitanjem ne izrazi otrok svojih občutkov, ampak občutke tega ali onega pisatelja, ki je spisal to vošilo. Še enkrat zakličetn s Fenelonom: ^Ohranite otrokom okus na preprostih rečeh!" (Dalje prih.)