Per 1366/2008 IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIDIIIIIIIIIIIII 10038965,1 cobiss o glasilo Kulturnega društva Zavratec Zavratec KAZALO UVODNIK UVODNIK AKTUALNO 4 KS ZAVRATEC 4 OBČNI ZBOR GASILCEV 5 REGIJSKO GASILSKO TEKMOVANJE 5 SREČANJE MLADIH GASILCEV 6 PREDSTAVITEV ZA STARŠE 8 KD DOGAJA ... 9 ROMANJE DRUŽIN VJAVORCO 10 20. JUBILEJNI KMEČKI PRAZNIK NA MEDVEDJEM BRDU 11 SMUČI POČIVAJO, ŽOGA PA NE 11 ŠD ZAVRATEC PROMETNA VARNOST 12 ZAKON OMEJUJE, DA VARUJE EKOLOGIJA IN OKOLJE 14 NEPRIJETNA RESNICA KULTURA 17 KOLEDAR 2008 18 KULTURNI PRAZNIK 19 TORTA ZA MAMO IN DOBRI PALČKI 21 POD KURJO GREDO 22 SODELOVANJE ZAVRAŠKEGA PEVSKEGA ZBORA NA REVIJI PRIMORSKA POJE 2008 23 NAPOVED LIKOVNE KOLONIJE »MIKROTRAVNIK« 23 WOLS (1931-1951) ČEZ PLANKE 25 ŽIVLJENJE V ANGLIJI 26 RIM ŽIVLJENJSKA ZGODBA 28 UTRINKI IZ ŽIVLJENJA TETE FRNČE NAŠA DEDIŠČINA 29 DIETA IZ ZGODOVINE 30 ZAVRAC 30 O VODI NEKOČ 32 PRIMOŽ TRUBAR POEZIJE 33 PESMI EVGENA GANTARJA 34 ŠOLSKE STRANI PEČEMO 38 BISKVIT Z NARIBANO ČOKOLADO RAZVEDRILO IN PROSTI ČAS 38 KAKO VEŠ, DA ŽIVIŠ V LETU 20( 39 V SLIKI 39 ZAKAJ ... 40 MOŠKI IN ŽENSKE 41 ALI VESTE? bP 32.9C5 UVODNIK »...Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca. Spomladi do rožne cvetice, poleti do zrele pšenice, jeseni do polne police, pozimi do snežne kraljice, v knjigi do zadnje vrstice, v življenju do prave resnice, v sebi do rdečice čez eno in drugo lice. A če ne prideš ne prvič, ne drugič do krova in pravega kova poskusi: vnovič in zopet in znova.« Tone Pavček Počitnicam na pot. Pa smo jih dočakali, počitnice namreč in z njimi poletje, ki seje letos skrivalo za deževjem in ni hotelo poleteti. Le kaj nam bo prineslo, kaj odneslo? VZavratcu je kotvsako leto na urhovo nedeljo farni praznik, praznik, ki je samo njihov. Ob tem prazniku pa vedno izide nepogrešljivi Oglar, glasilo Kulturnega društva Zavratec. V svoji vsebini zajema zanimive in beleži raznovrstne teme, ki opisujejo ljudi in dogodke svojega domačega kraja nekoč in danes ter splošne zanimivosti, ki obeležujejo širši svetovni prostor. Dragoceno glasilo za tako majhen kraj, nekje za ‘vrati’. Tako lahko slednji bralec poišče v njegovi vsebini nekaj, kar mu je blizu, hkrati pa ima ravno preko glasila možnost spremljati utrip kraja in njegovih prebivalcev. Po naključju meje doletela dolžnost ali čast, kakor kdo vzame, da napišem nekaj vrstic kot uvod v zdajšnjo številko. Ne vem, kakšna bo njena vsebina, ni mi znana. Prepričan pa sem, da bo zanimiva in bo Oglar prijetno branje letošnjega poletja. Sezite po njim. Da pa ne bo ostalo samo pri Oglarju, spomnite se še letošnje 500. obletnice rojstva našega velikega moža Primoža Trubarja, avtorja prve slovenske tiskane besede ter vzemite katero od knjig v branje, da pripomorete k dvigu slovenske bralne kulture in svoje osebne rasti. Obenem pa prispevate k večji pripadnosti slovenskemu narodu, katerega je ravno veliki mož s svojimi besedami »LUBI SLOVENCI« zaznamoval in povezal v enotno ljudstvo vseh pokrajin raja pod Triglavom. Da postanemo in ostanemo Slovenci, poznani v širšem evropskem prostoru kot zdrav, klen narod z edinstvenim jezikom in kulturo. Da bi postali in ostali kljub neizprosni globalizaciji... Zato naj pisana beseda gre z vami v nahrbtniku bodisi k morju, goram ali k domači senožeti naproti. Počitnice so tu, pred vrati, odprimo jim duri in jih pospremimo, da nas bodo tudi one pospremile na pot dogodivščin in prijateljstva. Otroci so jih težko pričakovali, prepričan sem, da jih potrebujete in željno pričakujete tudi vi, odrasli. Hiter tempo današnje družbe, služb in vsakdana, v katerega smo vpeti do slednjega, človeka izčrpava. Tako se prav prileže, ko odrinemo od doma, pa čeprav samo za en dan, na morje, vgore in si vkrogu najbližjih ali sami naberemo moči in energije za premagovanje novih izzivov in ovir, ki se nam postavljajo na pot. Naj sevam topli poletni večeri izlijejo v zvezd n ato nebo, naj bodo sanje, kijih sanjamo za lepši jutri. Tudi tako bo lažje vzšlo novo jutro, ki nas bo skupaj s sončnimi žarki spremilo na pot, in rosa ne bo močilo naših popotnih čevljev, ampak svežina porajajočega se dne. Pa srečno! Rok Klemenčič VŽireh, na dan sv. Petra in Pavla 2008 OGLAR, letnik 9, št. 1, julij 2008 Glasilo izdaja Kulturno društvo Zavratec dvakrat letno Uredniški odbor: Tomaž Mivšek (predsednik Kulturnega društva Zavratec), Kristina Bogataj (odgovorna urednica), Dora Mali (jezikovna obdelava), Polona Gantar, Jožef Lazar, Z. 16, Andrej Mivšek, Robert Rijavec, Darja Kogovšek, Jasmina Kogovšek, Barbara Leskovec, Sašo Pintar, Jože Lazar, Z. 25 Naslovna in zadnja stran: Andrej Mivšek / Fotografija: Robert Rijavec Tisk in oblikovanje: ABC Merkur d.o.o. Idrija / Naklada: 300 izvodov KS ZAVRATEC KS Zavratec namerava v letu 2008 dokončati pridobivanje projektnih dokumentacij za vse projekte. Na sestanku z županom g. Bojanom Severjem 18. januarja 2008 ob rednem obisku krajevnih skupnosti smo pregledali dosedanje delo ter začrtali postopke v prihodnje. Marko Veharje predstavil probleme izdelave novega projekta »TRG«. Geodetska odmera je bila opravljena februarja. Novi projekt predvideva prestavitev kapelice in ceste. Arhitekt Koder seje odločil, da bo sodeloval tudi pri novi različici projekta. Zupan je pozval, naj pohitimo z izdelavo projektne dokumentacije. Pri projektu Igrišče bo sodeloval Božič Inženiring, ki že pripravlja idejno zasnovo projekta. Ogled terenaje že opravljen. Zbiranje projektne dokumentacije se bo začelo že letos. V letošnjem letu je Komunala Idrija že sanirala enega izmed obcestnih jaškov, potreba po pokritju pa ostaja še v nekaterih primerih. Lani naročeno prometno signalizacijo so postavili junija letos. Postavljenih je nekaj stop znakov: v križišču na Kvarčelu, v križišču pri Z. 11, kjerje tudi ogledalo, in na priključku Z. 25. pri Angelni hiši stoji znak domače živali na cesti. Krajevna tabla Zavratec pa je prestavljena na Kvarčel. Podjetje PUH iz Idrije je izdelalo projekt za ureditev škarpe italijanskega rezervoarja. Terminsko še ni določeno, kdaj se bodo začela dela. V projekt nameravamo uvrstiti tudi informacijsko točko Zavratca s počivališčem. Pri projektu Igrišče bo projektno dokumentacijo pripravil Božič Inženiring. Februarja je KS Zavratec skupaj z občinama Idrija in Logatec ter KS Trate uspelo rešiti vprašanje štirih zahtevkov za vračilo v telekomunikacijske objekte. Omenjeni štirje zahtevki iz Potoka se bodo uveljavljali prek KSTrate. VZavratcu se upravičenci že dobili povračilo vložka vvišini 1156 evrov. Izpostavljeno je tudi vprašanje večpasovnega omrežja. Idrija je zainteresirana, da problem rešujemo prek Rovt. Zavratec naj bi bil sicer na prioritetni listi, kar zadeva posodobitev omrežja. Vsem je dobro znan problem kabla v Lanevski grapi in interes kapitala, za katerega je ciljna skupina odjemalcev v KS premajhna. Konec aprila smo se vključili v projekt izdelave INFORMACIJSKIH TURISTIČNIH TABEL, ki ga pripravlja ICRA. V pobudo so bile pozvane vse krajevne skupnosti Idrijsko-Cerkljanskega. Prednost enotne postavitve je enaka grafična podoba tabel, kijih bo izdelalo podjetje iz Ljubljane. V ta namen je svet KS podal svoje predloge in o tem vprašal za mnenje tudi lastnike zemljišč, na katerih bodo nameščene table. Vloga je informativnega značaja, tako da so še možne dodatne dopolnitve. KS predlaga naslednje informacijske table z lokacijo postavitve: informacijske table: pri rezervoarju (zemljevid kraja, pešpoti, razgledišča, znamenitosti kraja...) na trgu (zgodovino cerkve, kraja, zavetnik ...) usmerjevalne pri Matjažu (smer Podklanec, Kovk) Pri Korlnu (smer Kovk, Bezjak, Rapalska meja, Možinova kašča) Na Most: (smer Medvedje Brdo) Pred gasilskem domom (trg, igrišče, cerkev, šola) Tomaž Mivšek OBČNI ZBOR GASILCEV Kot je že v navadi, vsako leto februarja ali marca potekajo občni zbori gasilskih društev. V Zavratcu je bil občni zbor v soboto, 1. marca. Poleg domačih gasilcev seje zbora udeležilo lepo število gasilcev iz sosednjih gasilskih društev. Med njimi so bili gasilci iz PGD Dole, Vrsnik, Brekovice, Rovte in Medvedje Brdo. Povabilu sta se odzvala tudi predsednik in poveljnik I d rij s ke gas i I s ke zveze. Poleg rednih točk dnevnega reda (poročilo dela v preteklem letu, predstavitev dela v prihajajočem letu, finančno poročilo ...) smo z glasovanjem izvolili oz. potrdili novo staro vodstvo. Tako PGD Zavratec še naprej vodi Marjan Tavčar, pomaga mu Primož Leskovec, poveljnik še naprej ostaja Andrej Mivšek. Tudi preostali člani ostajajo isti. Po uradnem delu pa je sledila podelitev priznanj na ravni občinske gasilske zveze Idrija ter prostovoljnega gasilskega društva Zavratec. Priznanja so prejeli dolgoletni člani PGD Zavratec za uspešno delo v društvu. Največje priznanje pašo prejeli naši mlajši in starejši pionirji, saj so si v lanskem letu pridobili dovolj znanja, da so lahko pisali teste in s tem osvojili bronasto in srebrno značko pionirja. Poleg priznanj smo podelili tudi nekaj zahval. S tem smo želeli člani PGD Zavratec izkazati majhno pozornost nekaterim gasilcem iz drugih društev, ki so nam v lanskem letu uspešno pomagali pri začetkih delaz mladimi gasilci. Bili so nam vveliko pomoč, saj je vsak začetek težak. Ob koncu smo našim gasilcem in gasilcem iz sosednjih gasilskih društev zaželeli veliko uspehov v gasilstvu in čim manj intervencij. Sledilaje še skromna pogostitev in družabni klepet. Z gasilskim pozdravom NA POMOČ na snidenje prihodnje leto. Mateja Lazar REGIJSKO GASILSKO TEKMOVANJE Nadebudni gasilci. (Mateja in Jože Lazar) Oktobra lani so se zavraški mlajši pionirji gasilci udeležili občinskega gasilskega tekmovanja na Črnem Vrhu. Ker so osvojili drugo mesto, so se letos udeležili regijskega gasilskega tekmovanja, kije potekalo 19. aprila v Vipavi. Tekmovali sov vaji z vedrovko in teku štafete. Že doma so otroci pridno vadili, hodili na vaje, saj jim je bilo tekmovanje v veliko vzpodbudo. Ponosni so, da zmorejo dosegati tako lepe rezultate. Tako kot na Črnem Vrhu nam je tudi v Vipavi ponagajal dež, zato je bilo tekmovanje, predvsem tek štafete, malce spremenjeno. Varnost tekmovalcev je pač najpomembnejša. Kljub temu so se naši pionirji odlično odrezali in osvojili peto mesto. Za to jim čestitamo. Želimo jim še naprej tako uspešna tekmovanja. Mateja Lazar SREČANJE MLADIH GASILCEV Vsako leto poteka srečanje gasilske mladine gasilske zveze Idrija. Namenjeno je mladim gasilcem, da se malce družijo, spoznajo med sabo in spoznajo sosednja društva. Letos smo srečanje pripravili vZavratcu 26. aprila. Udeležilo se gaje okrog 90 otrok in 15 mentorjev iz sedmih gasilskih društev Idrijske gasilske zveze. Ker je pred gasilskim domom malce manj prostora, smo za osrednji prireditveni prostor izbrali kar trg pred cerkvijo. Po nekaj začetnih napotkih smo se odpravili do šole in tam so po skupinah tekmovali v metanju na koš. Uvodni napotki. (Mateja in Jože Lazar) Nato smo se odpravili do Možinove kašče. Primož nam je predstavil kaščo, za kaj jim je v preteklosti služila, in nas tudi popeljal na ogled notranjosti. Precej zanimanjaje bilo predvsem za črno kuhinjo. Postregli so nam s toplim čajem in piškoti, nato smo se odpravili naprej na ogled Zavratca in tako prispeli vSpodnji Zavratec. Tam je bilo tekmovanje vzvijanju gasilske cevi. Otroci so pokazali svoje znanje v tej veščini. Verjemite, da jim gre zelo dobro od rok. Primož je predstavil Možinovo kaščo, zavraško kulturno znamenitost. (Mateja in Jože Lazar) m El -* Kdo bo hitrejši? (Mateja in Jože Lazar) Sledila je pot skozi gozd v »Vrh« in naprej do cerkve, tam pa nas je čakala nova preizkušnja. Otroci in nato še mentorji so se pomerili v skakanju z »ju m bo« vrečami. V vsako vrečo so zlezli štirje tekmovalci, nato pa so morali složno in ubrano skakati v njej vse do cilja. Tri, štiri, hop! (Mateja in Jože Lazar) Ker smo bili že pošteno lačni, smo se odpravili vgasilski dom na okusno kosilo. Po kratkem počitku smo se vrnili na prireditveni prostor. Tam so nam domači fantje pripravili zelo zanimivo igro. Naredili so parvelikih lesenih smučk in nanje navezali vrvi, tako da so na enem paru smučk tekmovali štirje tekmovalci. Tudi pri tej igri so morali biti tekmovalci med sabo zelo usklajeni, saj so morali vsi štirje hkrati dvigniti levo in nato še desno nogo. Zelo dobra igra, pa zanimiva tudi. Res so otroci tekmovali med sabo, a na koncu nismo razglasili zmagovalca. Biloje pač srečanje. Tako smo prišli do konca, upam, da uspešnega in zadovoljstva polnega srečanja za vse udeležence. Mateja Lazar Skupinsko smučanje na suhem po zavraško. (Mateja in Jože Lazar) PREDSTAVITEV ZA STARŠE Na željo nekaterih staršev otrok gasilcev smo v nedeljo, 8. junija, pripravili pred gasilskim domom v Zavratcu predstavitev nekaterih gasilskih vaj, kijih pionirji izvajajo na raznih gasilskih tekmovanjih. Ker pa v društvu deluje tudi ekipa članov A, so svojo vajo pokazali tudi ti. Naj ob tem povem, da smo čisto nenačrtovano pripravili ta dogodek ravno na dan gasilca. Torej, dva praznika obenem. Naša želja je bila, da se dogodka udeleži čim več staršev naših mladih gasilcev, in to se je tudi zgodilo. Da pa je bila predstavitev predstavljena dejansko tako, kot morajo otroci vaje izvajati na tekmovanju, smo povabili medse dva sodnika iz sosednjega prostovoljnega gasilskega društva Medvedje Brdo. Povabilu sta se odzvala Marko injože in za to se jima prav lepo zahvaljujemo. Nato seje začelo zares. Najprej so mlajši pionirji (4 ekipe) in starejši pionirji (2 ekipi) prikazali izdelavo tesarskega, tkalskega in jamborskega vozla. Sledila je vaja prenašanja žogic iz enega vedra v drugega. To vajo so izvajale samo ekipe mlajših pionirjev. Obe ekipi starejših pionirjev sta nato tekmovali v vaji spajanje trojaka. Desetina mlajših pionirjev je nato izvedla vajo tek štafete, ki so jo pred kratkim izvedli na tekmovanju v Vipavi. Starejši pionirji so nato pokazali, katero gasilsko orodje in oprema spadajo skupaj, iskali so namreč pare. Kot pika na i paje sledila vaj a z ved rovko, ki sojo izvajali mlajši pionirji. Čeprav nas ni namočil dež, so bili nekateri prav pošteno mokri. Taka je pač ta vaja. Za konec uspešne predstavitve vaj pa so člani A izvedli vajo tridelni napad, ki sojo lani uspešno predstavili na tekmovanju na Črnem Vrhu in nato še v Novi Gorici. Tako smo predstavili vsaj nekaj tistih vaj, kijih gasilci največkrat izvajajo na tekmovanjih. Upamo, da nam je uspelo. Vendar brez vaje in truda tega zagotovo ne bi bilo. Zato vsa pohvala otrokom. Sledilo je še družabno srečanje za vse obiskovalce in gasilce. NA POMOČ! Mateja Lazar Vozli vzamejo svoj čas, zato je vredno kakšno sekundo prihraniti na poti do vrvi. (Robert Rijavec) ■ 1 ■jgsPM Sodnika Marko Vehar in Jože Gladek sta postrojila nadebudne gasilce. (Robert Rijavec) Prenašanje žogic iz enega vedra v drugo. (Robert Rijavec) Pionirji pod budnim očesom sodnikov in gledalcev. (Robert Rijavec) Sodnika sta vajo spremljala raje iz varne razdalje. (Robert Rijavec) Starejši pionirji pri tridelnem napadu. (Robert Rijavec) KD DOGAJA... Ob vstopu v novo leto smo tudi letos v kulturnem društvu potegnili črto in ocenili naše delo do sedaj ter naredili načrte za naprej. V letu 2007 je dramska sekcija organizirala predstavo ob materinskem dnevu z naslovom Do tiste stezice, sodelovali so na literarnem večeru z igrico Angina in v programu znotraj koncerta na Urhovo nedeljo terorganizirali dramsko popoldne skupaj s KUD Cerkno. Letos so si zadali, da se udeležijo območne revije otroških dramskih skupin v Idriji, na žalost pa jim je uresničitev tega načrta preprečila organizacija revije, ki ni priskrbela dovolj prostorov, zato vse dramske skupine niso mogle nastopiti, med njimi tudi naša. V dramski sekciji so že organizirali dve predstavi v okviru materinskega dneva, vtem letu pasi želijo še več dobrih dramskih gostovanj. Glasbena sekcija oziroma mešani pevski zborZavratec seje v preteklem letu udeležil območne revije pevskih zborov v Idriji, prepeval je na reviji Primorska poje tersodeloval na »četrtkovem kulturnem večeru« konec avgusta v Idriji, na tekmovanju cerkvenih pevskih zborov v Podgori pri Gorici ter popestril literarni večer z Ivanom Sivcem. Organizirali so koncert na Urhovo nedeljo in koncert pevskih zborov v Zavratcu. V letu 2008 imajo v načrtu, da se udeležijo revije Primorska poje, kije potekala v začetku pomladi, celotna organizacija te prireditve se jim obeta naslednje leto, ob kulturnem prazniku pa so tudi že soorganizirali koncert okteta Raskovec. Junijaje bil slovesno odprt čebelnjak, julija pa so imeli v načrtu izvesti koncert ob Urhovi nedelji. Program seje spremenil, tako da bo koncert izveden ob kakšni drugi priložnosti. Likovna sekcija je v letu 2007 postavila in odprla fotografsko razstavo, ne kateri so sodelovali Zavratčan Andrej Mivšek.Jože Carli z Vojskega, Polona Mlakar Baldasin iz Žirov in Andrej Perko iz Vipavskega Križa. VZavratcu je gostovala tudi razstava likovnih del “Preblisk” iz likovne kolonije, kije lani potekala na Vojskem. Letos bo likovna kolonija z naslovom »Mikrotravnik« zopet potekala vZavratcu (napovednik likovne kolonije strokovnega vodje si lahko preberete na straneh glasila Oglar), v sklopu pa sta predvideni tudi dve razstavi likovnih del iz kolonije. V tem času se bo imela po dveh letih kolonijskega kolobarjenja možnost s kuhanjem oglarske kope izkazati tudi oglarska sekcija. Literarna sekcija seje tudi lani potrudila sestaviti dve, junijsko in decembrsko, številko glasila Oglar. Prirejen je bil literarni večer s pisateljem Ivanom Sivcem ter Mileno Miklavčič, ki je predstavila svojo knjigo pravljic. Posebno razveseljujoče je bilo težko pričakovano rojstvo koledarja Zavratec 2008. V tekočem letu že držite pred sabo prvi izdelek literarne sekcije, prvo številko glasila Oglar, druga številka pa izide tradicionalno decembra. Predvidena sta tudi dva literarna večera ter praznične otroške ustvarjalne delavnice. V začetku leta je padel tudi dokončni dogovor o (predvsem stroškovni) delitvi skupnih prostorov krajevne skupnosti, gasilskega društva in kulturnega društva vgasilskem domu, kar razveseljuje vse udeležene. Članarine kot doslej tudi poslej ne bo, saj si želimo medse privabiti čim več »kulturnikov«, ki bi z nami skupaj gradili lepše in prijaznejše okolje za vse nas. Kristina Bogataj Prvo sv. obhajilo je 11. maja prejelo devet prvoobhajancev. Slavljenci so: Zala Zebec, Sara Mlinar, Klarisa Rejc, Monika Sovan, Karmen Bogataj, Spela Brenčič, Aljaž in Andraž Menegatti, Rok Brenčič. Prvoobhajanci z župnikom Bogdanom Bercetom. (Pavle Leskovec) Škofjurij Bizjakje24. maja podelil zakrament sv. birme enajstim birmancem. Slavljenci so: Eva Drmota, Lara Menegatti, Žan Menegatti, Niko Gantar, Matej Kogovšek, Boštjan Kogovšek, Luka Erznožnik, Rok Gantar, Janez Brenčič, Andrej Markič, Boštjan Rupnik. Birmanci skupaj z župnikom Bogdanom Bercetom in škofom Jurijem Bizjakom. (Pavle Leskovec) ROMANJE DRUŽIN V JAVORCO Letošnje leto je v Cerkvi posvečeno družinam. Ravno zaradi tega so v naši dekaniji odločili, da organizirajo romanje družin v Javorco. V ta namen so pripravili informativne letake in ko je eden izmed letakov prišel v roke nama z Natašo, je bila odločitev, da romamo, skoraj trenutna in soglasna. Torej smo se tisto sončno soboto, 26. aprila, vsi člani družine odpravili na romanje. Javorcaje planina, ki leži v osrčju Krnskega pogorja. Pot nas je izZavratca vodila v Idrijo in nato dlje proti Tolminu, v Tolminu proti Zatolminu in nato navzgor nad Tolminskimi koriti po ozki cesti dojavorce. Parkiramo avto, se po poti povzpnemo do cerkvice Svetega Duha. Cerkvica stoji prav blizu linije, kjer je v prvi sv. vojni potekala soška fronta. Cerkvicaje spomin padlim vojakom na soški fronti. Gradili so jo Avstrijci, Madžari, Čehi, Srbi, Bošnjaki, Slovenci, Slovaki. Imena padlih rojakov so vžgali v trde hrastove plošče s pomočjo razgretih kovinskih modelov črk in stiskalnice. Tako so v »knjigo mrtvih« zapisali 2565 imen padlih rojakov. Cerkvica sv. Daha vjavorci. (Damjan Leban) Cerkvico smo družine z otroki dodobra napolnile. Bežen pogled po cerkvi mi je razkril, daje pri maši kar precej znanih ljudi. Takoj se počutiš domače, čeprav smo bile iz župnije Zavratec (le) tri družine. Mašaje minilavpopolnem družinskem ozračju, to pa za nas starše z majhnimi otroki pomeni predvsem to, da pridige na slišiš prav dobro, zelo dobro pa slišiš otroke, ki se neprestano oglašajo ali zjokom ali z vprašanji, ali ježe konec, nekateri bi radi ven. V glavnem pestro in zanimivo. Vendar če je takih otrok veliko, nikogar posebej ne moti. No, kakorkoli že, pridigo je imel župnik iz Spodnje Idrije, Rafko Klemenčič, v obliki intervjuja. Intervjuje imelzzakonskim parom, mamajedomaz Madagaskarja, oče pa je naše gore list. Na Madagaskarje odšel kot laični misijonar, domov pa se je vrnil z ženo. Med mašo smo zakonci ponovili zakonske obljube: »Hvaljen bodi Gospod, ker sem po tvoji dobroti sprejel(a) svojo ženo (svojega moža). Hvaljen bodi, Gospod, ker si nama v srečnih in manj srečnih dneh najinega življenja dobrotno stal ob strani. Pomagaj nama, da ohraniva medsebojno ljubezen, da bova dobra in vesela pričevalca zaveze, ki svajo sklenila sTeboj.« Po maši smo se spustili po hribu navzdol do kraja, kjer smo parkirali avtomobile. Postregli so nam z golažem. Posedli smo po tleh, ker pač ni bilo miz in klopi. Pri tem je imel naš prvorojenec Jakob kar precej težav, nikakor mu ni šlo vglavo, da lahko sediš natleh inješ. Pri tem je bil zelo vztrajen, zahteval je namreč stol in mizo, šele po daljšem prepričevanju nama ga je uspelo prepričati, da je jedel na tleh. Po kosilu je sledil družabni del srečanja družin. Za otroke so poskrbeli skavti in jih za vse popoldne zaposlili, našega najmlajšega pa je prevzela prijateljica iz Spodnje Idrije. Ker smo imeli zakonci sedaj proste roke, so organizatorji zaposlili še nas. Organizirali so tekmovanje zakoncev in pri tem testirali, kako smo zakonci usklajeni pri odgovorih. Posedli so nas tako, da sta mož in žena drug drugemu kazala hrbet. Še dobro, daje tako kazanje hrbta le na kvizih, vvsakdanjem življenju se pač ne obnese. Razdelili so nam listke, vsakje dobil dva različna listka, na enem je pisalo on, na drugem ona. Nato so sledila malce resna in malo manj resna vprašanja, kot npr. kdo pri vas najbolj pozna tv spored, kdo zapravi največ denarja ... Če sta zakonca dvignila enaka listka (on, ona), sta dobile točke. Vse skupaj je potekalo vzabavnem duhu, posebno, ker možje nismo videli, kako je odgovorila žena, in nasprotno. Nato je sledilo še tekmovanju v slogu male sive celice, tokrat si zakonci nismo več kazali hrbta, ker je bilo potrebno intenzivno sodelovanje para. Kot se za vsako tekmovanje spodobi, so po koncu tudi razglasili rezultate. Brez strahu, župnija Zavratec in podružnica Medvedje Brdo (družina Brenčič) sta se kardobro izkazali, bili smo točno na sredini, ne zadnji ne prvi, torej peti in šesti. Tekmovanje zakonskih parov, (arhiv župnije Sp. Idrija) Vse skupaj so na koncu zaokrožili skavti z zabavno igrico. Pred tem so ne vem od kod pripeljali naše otroke. Vsi smo si bili edini, da smo preživeli zelo lep, bogat dan, na katerem je bilo poskrbljeno za vse. Za duhovno hrano, telesno in malo zabave. Ko smo vsi našli svoj naraščaj, smo se nekateri z avtomobili, najbolj pogumni pa peš odpravili v dolino v upanju, da morda postanejo takšna romanja tradicionalna. Sašo Pintar 20.JUBILEJNI KMEČKI PRAZNIK NA MEDVEDJEM BRDU V nedeljo, 3. avgusta, bomo imeli na Medvedjem Brdu 20. jubilejni kmečki praznik. Začetek te prireditve sega 20 let nazaj, ko je spomladi leta 1988 kmetica Anka z Vavknovega griča kupila pri štacnarju Vojku na Tratah seme za sajenje. Jeseni so kmetijski pridelki tako dobro obrodili, daje kmetica pohvalila štacnarja: »Štacnar, ti pa znaš prodajati dobro seme.« Stacnarpa odgovori kmetici: »Če je res, kar govoriš, pa prinesi kakšen pridelek, da naredimo razstavo kar v trgovini«. Kmalu zatem so začeli prinašati tudi drugi kmetje, tako da seje nabralo veliko pridelkov. Nato smo pripravili razstavo, nagradili rekordne pridelke ob skromni pogostitvi, kozarcu domačega vina in ob zvokih domačih godcev. Začetki sedaj že tradicionalnega Kmečkega praznika sežejo v leto 1988. (Vojko Panič) Tako nam je prvi uspeh dal voljo, da smo naslednje leto program razširili s prikazom kmečkih opravil po geslom »Čič ne da nič«, kije potekal pred trgovino naTratah. Tretje leto smo nadaljevali pri stari medvejski šoli, saj je bilo pred trgovino premalo prostora. Da bi zadeva uspela, smo morali dobro poprijeti za delo. Treba je bilo pokositi visoke koprive, pripraviti oder za nastopajoče ter plesišče. Ker je bila zraven prireditvenega prostora zasejana njiva s pšenico, smo se odločili, dajo uporabimo. Prireditev smo poimenovali »Praznik žetve«. Leta 1992 je naš praznik dobil novo ime, »Praznik košnje«. Organizirano je bilo tekmovanje v košnji, grabljenju sena in delanju kopic. Tekmovali so tudi, kdo bo prej pojedel kislo mleko z leseno žlico ter prej sežagal hlodovino na stari način. Leta 1993 je prireditev dobila sedanje ime, »KMEČKI PRAZNIK«. Takratni organizatorji, David Žakelj, Bojan Rupnik in Vojko Panič, smo vložili veliko dela v organizacijo in izvedbo praznika. Trudili smo se, da bi privabili čim večjo množico obiskovalcev. Tako smo poleg kmečkih opravil, košnje, grabljenja, pripravili nastop jahalne šole Kaja in Grom, nastop domačih harmonikarjev, kulturnikov in dveh ansamblov, Oaze iz Logatca in primorskega Ottavija Brajka. Poleg tradicionalnih kmečkih opravil so se imeli obiskovalci na prvem uradnem Kmečkem prazniku priložnost seznaniti tudi z jahalno šolo Kaja in Crom. (Vojko Panič) Na prazniku seje zbralo 1500 obiskovalcev in imeli smo zelo dober finančni izkupiček. Nato je nastalo vprašanje, kam z denarjem, ki smo ga zaslužili. Glede na takratno stanje pokopališča, ki je bilo zelo poškodovano, smo se odločili, da teh 11.000 takratnih nemških mark vložimo v obnovo pokopališča. Tako smo leta 1 993 obnovili pokopališče s pomočjo KSTrate. Kmečki praznik je nadaljeval svojo pot naprej. Leta 1994 je bil pred gasilnim domom zaradi izgradnje doma Medved. Od leta 1995 je bilo vse lažje, ker smo dobili dom Medved. To je bila velika pridobitev za naš kraj. Uporabljali smo lahko njihovo vodo, elektriko, plesišče in vse drugo, kar smo potrebovali. Brez njihove pomoči bi težko izvajali to prireditev. Vsako leto je program bolj pester in bogat in privabi tudi vedno večje število ljudi. Izvedba Kmečkega praznika ni enostavna, zahteva veliko dela, organizacijskih sposobnosti in smisla za delo z ljudmi. Vsako leto je treba več ljudi, da opravljajo razna dela. Začeli smo s petimi, prišli do 170 ljudi. S svojim dobrim in poštenim delom smo si pridobili zaupanje, da imamo dobre sponzorje in donatorje in to še dodatno potrjuje našo zavzetost pri tem. Posebej moram omeniti našega ZLATEGA Pogled proti domu Medved na Kmečkem prazniku leta 2004. (Vojko Panič) In pogled proti Šinkov’covemu griču: Kravji bal v polnem teku — glavno vprašanje je, na katerem metru bo Cika dokončno prebavila svoje kosilo. (Vojko Panič) sponzorja, to jeTGM ŽAKELJ D.O.O Rajko Žakelj. Vsem donatorjem in sponzorjem se prav lepo zahvaljujem. Kot sem že omenil, so bili denarni presežki, zbrani na praznikih, namenjeni predvsem v krajevne namene, naj omenim samo nekatere: ureditev pokopališča (1993) ureditev mrliške vežice (1993) ureditev športnega igrišča naVeharšah miklavževanje (od 1991) večletni prispevki za PGD Medvedje Brdo prispevki za nabavo rešilnega avta vZD Logatec prispevek za označitev kraja - trikratni prispevek za obnovo cerkve sv. Katarine na Medvedjem Brdu prispevki za delujoča društva v naši KS nabava razne opreme za potrebe Kmečkega praznika (mize, žari, senčniki, transparenti, označevalne table ...) Z gotovostjo lahko trdim, da brez Kmečkega praznika marsikaj ne bi bilo urejeno tako, kotje. Posebno sem vesel, daje pravzaprav Kmečki praznik prireditev, ki združuje naši dve vasi v isti krajevni skupnosti, ki je prostorsko zelo široka. Pri pripravah, izvedbi in drugih aktivnostih, ki se dogajajo, je pomembno, da se družimo, pogovarjamo in s tem tudi skrbimo za dobre medsebojne odnose. Prav lepo bi se zahvalil svojim najožjim sodelavcem, vodjem raznih oddelkov, vsem drugim, ki sodelujejo pri izvedbi praznika na vseh delovnih mestih. Posebno zahvalo si zaslužijo vsi sponzoiji, donatorji in darovalci raznih prispevkov. Hvala tudi tistim, ki nam vsako leto odstopijo svoje zemljišče, potrebno za izvedbo prireditve. Hvala obiskovalcem, da verjamete v nas in nas vsako leto obiskujete v vedno večjem številu. Na koncu naj vas povabim na letošnji praznik, ki je jubilejni, 20. po vrsti. Slavnostni govornik bo župan občine Logatec, g. Janez Nagode. Nastopali bodo pihalni orkester iz Logatca, društvo rejcev drobnice Notranjske, jezdeci iz Žejne doline. V popoldanskih in večernih urah vas bodo zabavali Modrijani in Turbo Angels. Na ogled bodo kmečka opravila in domače in male živali. Lepo vabljeni na Medvedje Brdo! Vojko Panič SMUČI POČIVAJO, ŽOGA PA NE Kljub zimskim mesecem smo se že decembra udeležili IDRIJSKEGA ZIMSKEGA POKALA, na njem pa nismo imeli sreče, saj seje poškodoval naš najboljši igralec in tako tudi rezultati niso bili dobri. Marca smo v Cerknem na turnirju v trojkah priigrali pokal za 2. mesto in dokazali, da smo še vedno dobra ekipa. 1. maja v Dolah na turnirju v trojkah spet nismo imeli sreče ali pa nas je kresovanje preveč zdelalo. Tudi 2. maja v Šebrejlah prav tako v trojkah še nismo imeli pravih moči za dober rezultat. Sredi maja pa smo v Zaplani dosegli 4. mesto v malem nogometu. V tem času poteka Rovtarska liga, v kateri tudi sodelujemo. SKUPAJ V ŠPORTNEM DUHU Od ekipe UNITED ŠD se zahvaljuje vsem, ki so pripomogli k temu, daje tudi letos kresovanje na Rupnkovem griču uspelo. Druženje ob takih dogodkih je lahko prav prijetno. Res hvala vsem, ki ste prišli, saj zaradi vas naš trud ni bil zaman. Tisti pa, ki letos niste utegnili priti, pridite drugo leto v podporo organizatorjem ali pa samo zato, da se boste imeli lepo. SKUPAJ V ŠPORTNEM DUHU ŠD ZAVRATEC Urban Kogovšek ZAKON OMEJUJE, DA VARUJE 30. aprila je pod sloganom »Zakon omejuje, da varuje« stopila v veljavo novela zakona o varnosti v cestnem prometu, ki predvsem občutno (tudi do 200 %) zvišuje kazni za najhujše kršitve cestnoprometnih predpisov. Z novelo želijo zakonodajalci odpraviti najpogostejše vzroke za najhujše prometne nesreče, to sta v prvi vrsti še vedno hitrost in alkoholiziranost. Ponazoritev: na slovenskih cestah je v minulem letu zaradi neprilagojene hitrosti umrlo 126 ljudi - to je kar 43 % vseh žrtev na cestah; 473 je bilo hudo, 3765 pa lažje telesno poškodovanih. Poleg nenadomestljive izgube človeških življenj je Slovenija zaradi teh nesreč utrpela tudi veliko družbeno škodo, ki jo strokovnjaki ocenjujejo na 1,6 milijarde evrov. S tem bi lahko zgradili 11.000 stanovanj za mlade družine. Pričakovanj, za koliko naj bi se smrtnost z uvedbo zakona znižala, še ni, vendar pa prometni minister opozarja, da seje ob prejšnji spremembi zakona in zaostritvi kazni zmanjšalo število mrtvih v enem letu za približno 30. Poostreni nadzor Na generalni policijski upravi opozarjajo na poostren nadzor nad izvajanjem zakona, s čimerželijo doseči uveljavitev zakona med vozniki. V sodelovanju z Darsom so v tem sklopu začeli projekt sekcijskega merjenja hitrosti, katerega glavni namen je zagotavljati predpisano raven hitrosti vozil na določenem odseku. Sistem naj bi povečal prometno varnost na nadzorovanem odseku, s fotografiranjem in računalniškim izračunom povprečne hitrosti pa so pridobljeni verodostojni dokazi o kršitvi, sankcije pa hitre. Prvi testni sistem bo nameščen prav na primorskem cestnem kraku med Brezovico in Vrhniko. Struktura sistema. (Darsove publikacije) Aprila so policisti že začeli izvajati preventivno akcijo z naslovom »Hitrost - počasneje je varneje«, za konec leta paje napovedana akcija nadzora nad alkoholiziranimi vozniki »Ko piješ, ne vozi, ko voziš, ne pij!«. Ugotavljajo namreč, dajevzadnjih letih vsako tretjo prometno nesrečo s smrtnim izidom povzročil alkoholiziran udeleženec v prometu. Policisti želijo s takimi akcijami vplivati na zavest ljudi, da lahko za lastno varnost in varnost drugih udeležencev v prometu največ storijo sami. Več pozornosti pa nameravajo v prihodnje nameniti tudi izobraževanju in vzgoji mladih voznikov ter zagotavljanju ustrezne in varne prometne infrastrukture. Upamo, da se bo dolgoročno zakon res izkazal z varovanjem naših življenj, ne le našega premoženja, in da se bodo njegovi vplivi kazali še kje drugje kot v rubriki kronika minule noči in tamkajšnji novi kategoriji »Zaradi vožnje pod vplivom alkohola je bilo pridržanih«. Kristina Bogataj Namig za dopustnike na Hrvaškem Za tiste, ki se vam soseda Hrvaška ni preveč zamerila, da bi tam nameravali preživeli svoj dopust, namig za previdnost na cestah: kot Slovenija je tudi Hrvaška znatno dvignila kazni za prekrške na cesti. Nova novela zakona za nekatere prekrške predvideva globo v višini treh povprečnih mesečnih plač in celo 60 dni zapora. Recimo, kazen za prehitro vožnjo v naseljih je do 15. 000 kun (približno 2000 €), prav takšna je globa za voznike, ki pregloboko pogledajo v kozarec, za to pa vsaj ne šteje več 0,5 promila, saj so Hrvati dvignili dovoljeno količino alkohola z 0 nazaj na 0,5 promila. Velja tudi pazljivost na avtocestah, saj bodo kmalu odobrene ure na cestninskih postajah, ki merijo čas vožnje po avtocesti (omenjeno sekcijsko merjenje hitrosti). Tako boste, če boste prehitro prišli na izhod, skupaj s cestnino lahko odšteli kune še v policijsko blagajno. In kakšne so spremembe? • GLOBE ZA PROMETNE PREKRŠKE prekršek globa v € kazenske točke PREKORAČITEV DOVOLJENE HITROSTI NA OBMOČJU UMIRJENEGA PROMETA ALI NA OBMOČJU ZA PEŠCE do 10 km/h 250 3 nad 10 km/h do 20 km/h 500 5 nad 20 km/h do 30 km/h 1000 9 prepoved vožnje od enega meseca do enega leta nad 30 km/h 1000 18 PREKORAČITEV HITROSTI V NASELJU do 10 km/h 80 / nad 10 km/h do 20 km/h 250 3 nad 20 km/h do 30 km/h 500 5 nad 30 km/h do 50 km/h 1000 9 <-» prepoved vožnje od enega meseca do enega leta nad 50 km/h 1000 18 PREKORAČITEV HITROSTI ZUNAJ NASELIJ do 20 km/h 60 / nad 20 km/h do 30 km/h 120 3 nad 30 km/h do 40 km/h 240 5 nad 40 km/h 380 9 <-> prepoved vožnje od enega meseca do enega leta PREKORAČITEV HITROSTI NA AVTOCESTI IN CESTI, REZERVIRANI ZA MOTORNA VOZILA do 20 km/h 50 / nad 20 km/h do 30 km/h 100 / nad 30 km/h do 40 km/h 150 3 nad 40 km/h do 50 km/h 200 5 nad 50 km/h 300 9 prepoved vožnje od enega meseca do enega leta MEJNE VREDNOSTI ALKOHOLA (v litru izdihanega zraka) do vključno 0,24 mg, če ima voznik vedenjske motnje 180 3 več kot 0, 24 do vključno 0, 38 mg 450 7 več kot 0,38 do vključno 0, 52 mg 570 9 prepoved vožnje od enega meseca do enega leta več kot 0, 52 do vključno 0, 71 mg 950 10 + možnost pridržanja več kotO, 71 mg 950 18 vožnja pod vplivom mamil 950 10 odklonitev preizkusa ali strokovnega pregleda 950 18 = odvzem vozniškega dovoljenja + možnost pridržanja telefoniranje med vožnjo 120 / neuporaba varnostnega pasu 120 / • Možnost zasega motornega vozila za najhujše prekrške za kršitelje, ki so bili v zadnjih dveh letih najmanj trikrat pravnomočno kaznovani za najhujše prekrške, ali kršitelje, ki bi kljub prepovedi nadaljevali vožnjo, • možnost pridržanja voznika do streznitve (6-12 ur) in začasni 24-urni odvzem vozniškega dovoljenja za voznike, ki pod vplivom nedovoljenih substanc storijo hujši prometni prekršek in odklonijo preverjanje alkoholiziranosti, oziroma imajo v krvi več kot 0, 52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, • obvezno nošenje varnostnih brezrokavnikov ob izstopu iz avtomobila na hitrih cestah in avtocestah, • enako vozniško dovoljenje za vso Evropsko unijo, ki naj bi zmanjšalo možnosti prevare in ponarejanja; nova pravila pa preurejajo tudi nekatere kategorije (kategorija H npr. bo postala podkategorija A1, zdajšnja A pa pod kategorija A2). Predvidoma od prvega septembra naprej. NEPRIJETNA RESNICA O tem, kaj se dogaja z Modro lepotico Podnebje na Zemlji je v milijonih letih doživelo že marsikaj, a življenje je vsakič našlo način, daje nekako preživelo. Vedno večjo težavo oziroma izziv materi naravi pa predstavljamo ravno mi, ljudje. Po oceni Mednarodnega odbora za klimatske spremembe (IPCC) smo ljudje s svojimi izpusti ogljikovega dioksida več kot 90 % krivci za segrevanje ozračja, ki že neizogibno preoblikuje Modri planet. Mednarodni odbor za klimatske spremembe (IPCC) in Al Gore Problematika postaja v zadnji h desetletjih vedno bolj pereča in to je okronala tudi Nobelova nagrada za mir, ki so jo konec leta 2007 v Oslu prejeli Mednarodna skupina združenih narodov o podnebnih spremembah (IPCC) in Al Gore za prizadevanja pri mobilizaciji sveta proti grozečim podnebnim spremembam. Medvladni forum za spremembo podnebja, ki ga bolje poznamo pod angleško oznako Intergovernmental Panel on Climate Change ali, krajše, IPCC, je bil ustanovljen leta 1988. Ustanovila sta ga Svetovna meteorološka organizacija in Okoljski program združenih narodov, članstvo paje odprto za vse člane Svetovne meteorološke organizacije in člane Združenih narodov. Združuje okrog 3000 podnebnih strokovnjakov, oceanografov, glaciologov, gospodarstvenikov in drugih strokovnjakov in velja za vodilno svetovno znanstveno avtoriteto za globalno segrevanje in posledice tega dogajanja. Od 2002 v njem kot podpredsednica delovne skupine, ki se ukvarja z ranljivostjo in prilagoditvijo na podnebne spremembe, evropsko regijo zastopa tudi slovenska pionirka pri raziskovanju podnebnih sprememb, ekologinja Lučka Kajfež Bogataj, kije s tem postala tudi prejemnica skupinske Nobelove nagrade za mir. V zadnjem času je pomembna soustvarjalka strategije prilagajanja kmetijstva in gozdarstva podnebnim spremembam, prve take strategije v Sloveniji. Mednarodna znanstvena organizacija skuša politikom svetovati glede vseh vprašanj, povezanih s podnebnimi spremembami. V svojih poročilih, kijih izdaja vsakih pet let, odgovarja na vprašanja, kako velike so že in kakšne bodo bodoče spremembe podnebja, kakšne bodo njihove posledice na različnih delih sveta in na različnih področjih človeškega življenja, kako lahko zmanjšamo velikost teh sprememb in kako lahko s prilagoditvami omilimo posledice. V poročilih o posledicah segrevanja ozračja, ki so ga izdali v 2007, so opozorili, da bodo posledice klimatskih sprememb čutile vse celine, najbolj bodo prizadete najrevnejše države, skoraj tretjini živalskih in rastlinskih vrst pa grozi izumrtje. Al Gore je najbolj znan po svojem političnem udejstvovanju v Ameriki. Bilje kongresnik, senatorin podpredsednikZDA. Po odhodu iz politike se je posvetil opozarjanju na posledice globalnega segrevanja ozračja. Za svoj dokumentarni film Neprijetna resnicaje leta 2006 prejel oskarja, napisal paje tudi knjigo z istim naslovom, v kateri opozarja, daje segrevanje ozračja dokazan pojav, ki ga povzroča človeštvo, in poziva vlade in vse prebivalce planeta, naj se takoj začnejo boriti proti podnebnim spremembam in segrevanju ozračja. V desetih letih namreč že lahko dosežemo točko, od koder ni več vrnitve, ko ne bomo mogli ničesar več storiti in bo naš planet dolgoročno nepopravljivo poškodovan. Za mnoge je Gore kot nekdanji podpredsednik največje svetovne onesnaževalke sicer sam precej sokriv za takšno stanje, kljub temu pa velja za zeleno vest ZDA. Vendar konfederacija ne misli spreminjati svoje podnebne politike, kaj šele ekonomskega sistema, znotraj katerega bi moralo priti do temeljnega preobrata vrednot, če bi se hoteli celovito lotiti problema. neprijetnaresnica SVARILO ITEMi nl Neprijetna resnica, (propagandno gradivo) Dosedanje in napovedane posledice za planet • Morska gladina naj bi se po napovedih IPCC do konca stoletja dvignila za 1 meter. Druge napovedi pa opozarjajo, da se lahko morska gladina dvigne celo za 6 metrov, če se bo taljenje ledu na Antarktiki in Grenlandiji nadaljevalo v sedanjem tempu. • Dviganje morske gladine in nastajanje novih puščav bosta povzročila množično selitev t. i. okoljskih beguncev. Po nekaterih ocenah naj bi dvig morske gladine vplival na premik okrog 200 milijonov ljudi. • Zaradi segrevanja oceanov bodo bolj pogoste tropske nevihte, vse pogosteje bodo nastajale celinske nevihte z ekstremno močjo. V našem podnebnem pasu lahko pričakujemo bolj pogosta izrazita • Ekstremna vremenska stanja: sušna obdobja, nevihte in poplave. • Globalno segrevanje povzroča množično taljenje ledenikov in snega po vsem svetu, od Himalaje, Alp, Andov do Arktike in Antarktike, in je zelo izrazit pojav od leta 1980 naprej. S tem je povezan problem preskrbe z vodo na goratih območjih. • Strokovnjaki zaradi segrevanja oceanov in drugih vplivov globalnega segrevanja napovedujejo tudi malo verjetno, a zelo vplivno destabilizacijo oceanskih tokov. Taljenje ledu na Grenlandiji naj bi med drugim ustavilo topli zalivski tok, ki zahodni in severni Evropi prinaša sedanje milo podnebje. Po najbolj črnem scenariju bi to Islandijo vkovalo v večni led, London pa prestavilo v hladno podnebje. • Zaradi učinkov segrevanja ozračja je ogroženih vse več živalskih vrst in ekosistemov. Nekatere vrste so zaradi uničenja okolja ostale brez naravnega življenjskega prostora. Na primer, severni medved zaradi taljenja ledu izgublja svoj naravni habitat. Vzadnjih letih so našli veliko število izstradanih, obnemoglih medvedov. Oceani postajajo vse bolj kisli zaradi povečanja vsebnosti CO,, to pa bo vplivalo med drugim tudi na koralne grebene. • Do sedaj smo z bakterijami in virusi, tudi tistimi, ki povzročajo bolezni pri človeku, živeli v sorazmerno dobrem ravnovesju, saj so bile do sedaj podnebne razmere dovolj stabilne in zime dovolj hladne, da so vzdrževale povzročitelje bolezni v zmernem številu. Podnebne spremembe pa so lahko vzrok, da se to ravnovesje poruši. Take razmere bodo lahko ugodne za žuželke (komarji, muhe, uši, bolhe ipd.) in druge prenašalce (glodavci, klopi, alge ipd.) bolezni, ki jih niti še ne poznamo, pa tudi za nov izbruh bolezni, ki smo jih že obvladovali. • Globalno segrevanje ozračja je do sedaj imelo tudi velike finančne posledice, ki se bodo v prihodnosti še povečale. Gromozanske škode zaradi tropskih viharjev so že povzročile bankrot večjih zavarovalnic v ZDA, v prihodnosti pa lahko usodno vplivajo na stabilnost finančnih trgov. Kaj storiti? Radikalno in hitro zmanjšati izpuste toplogrednih plinov! Al Gore, Jim Hansen (NASA) in nekateri drugi strokovnjaki menijo, da imamo na voljo še največ 10 let, da se z drastičnim zmanjšanjem izpustov toplogrednih plinov še izognemo katastrofi, kakršna seje pred 55 milijoni let že zgodila, ko je zaradi močnega segretja ozračja izumrlo na milijone vrst. James Lovelock (avtor teorije o Gaji, po kateri je Zemlja živ organizem, ki se samostojno uravnava) pa celo meni, da smo že presegli točko, ko podnebja ne moremo več ohraniti v ravnovesju. Svet ministrov EU na podlagi znanstvenih spoznanj meni, daje treba razmišljati o zmanjšanju emisij razvitih držav za do 30 % do leta 2020. Kot dolgoročni cilj EU parlament predlaga zmanjšanje emisij za do 80 % do 2050. Kjotski protokol je začel veljati 16. februarja 2005, v njegovem okviru pa seje 140 držav, ki predstavljajo 61 % svetovnih emisij, zavezalo, da bodo zmanjšale izpuste ogljikovega dioksida in petih drugih toplogrednih plinov do leta 2012 za najmanj 5,2 % glede na leto 1990. Po mnenju znanstvenikov pajeza preprečitev nevarnih podnebnih sprememb treba še bistveno bolj zmanjšati emisije. Kljub temu ZDA kot največji virtoplogrednih plinov protokola niso podpisale. Avstralija, pa tudi Kitajska, ignorirata Kjotski sporazum, Rusi pa celo trdijo, da bodo podnebne spremembe zanje dobrodošle in bodo kmetijstvu celo koristile ... Podnebje se spreminja hitreje kakor navade ljudi, zato je pomembno, da se zavedamo, da moramo začeti zmanjševati porabo fosilnih goriv in izpustov ogljikovega dioksida v ozračje sami ter tako pripomoči, da ohranimo svet prihajajočim rodovom: • Električna energija -Vzadnjih letih se v Sloveniji poraba elektrike veča za okrog 4% na leto. - Proizvodnja elektrike in toplote prispevata več kot tretjino (38,5 %) vseh izpustov C02 v Sloveniji. -Struktura proizvodnje elektrike v Sloveniji: 1/3 hidroenergija (obnovljivi vir), 1/3 premog (neobnovljivi vir), 1/3 jedrska energija (neobnovljivi vir). Kaj lahko storimo? Ravnajmo z energijo gospodarno in iščimo nove energetske vire! > Izberite varčne žarnice: standardne žarnica porabijo 90 % električne energije za segrevanje, nove »spiralne« žarnice pa so 75 % bolj učinkovite. Ob uporabi varčne sijalke 4 ure na dan v mesecu dni privarčujemo 10 kWh. Če kupimo sijalko zživljenjsko dobo 8 let, se nam bo ob povprečni uporabi strošek nakupa povrnil v pol leta. Triglavski ledenik leta 1971, leta 1990 in 2003. Samo v zadnjih dvajsetih letih se je zmanjšal na desetino nekdanje velikosti, (internet) > Ugašajmo luči, kadarjih ne potrebujemo. (Primer: med akcijo 1. februarja 2007, ko smo za 5 minut ugasnili luči, je Elektro Ljubljana zaznal 3-odstotno zmanjšanje porabe električne energije.) > Popolnoma izključite elektronske naprave, kadarjih ne uporabljate (tvsprejemnike, avdio, stereo naprave). Ne pustite jih v stanju pripravljenosti (stand by), ko še gori katera od lučk. Naprava v stanju pripravljenosti še vedno porablja 30% energije glede na stanje delovanja. > Če naprav dlje časa ne bomo uporabljali (počitnice), jih popolnoma izklopimo. Obvarovali jih bomo pred udarom strele, pa še prihranili bomo. > Odločimo se za oskrbo z “zeleno” ali “modro” energijo, ki jo ponujajo elektrodistribucijska podjetja. • Ogrevanje - Ogrevanje predstavlja z več kot 70 % največji delež porabe energije v gospodinjstvih. - Samo 22 % objektov v Sloveniji ustreza predpisom za minimalno toplotno zaščito. Kaj lahko storimo? Za dobro izolirane zgradbe je smiselna uporaba obnovljivih energijskih virov: > Sončni kolektoiji: s sončnim segrevanjem sanitarne vode lahko pokrijemo do 30 % svojih potreb po topli vodi. Pravilno dimenzionirane naprave s sončnimi kolektorji in med seboj usklajenimi sistemskimi komponentami lahko prihranijo 50-60 % letne potrebe po energiji za ogrevanje sanitarne vode v eno-in dvodružinskih hišah. Ob upoštevanju zviševanja cene goriva v zadnjem letu se investicija ob uporabi solarnega sistema za pripravo sanitarne tople vode povrne v 7-14 letih (življenjska doba je 20-25 let). > Geotermalna energija - toplotna črpalka: Zemlja prek toplotne črpalke ponudi 75 % potrebne energije za ogrevanje. Stroški ogrevanja se znižajo od 35 % do 60 %. Izpust C02 se zmanjša od 31 do 59 %. Poleti omogoča tudi hlajenje hiše. > Biomasa: Lešje obnovljivi vir energije. C02, ki se sprošča pri gorenju lesnih ostankov, je del naravnega kroženja ogljika v naravi. Do določene meje je raba lesne biomase v Sloveniji na mestu, saj gozdovi pokrivajo 58 % nacionalnega ozemlja, v energetske namene pa se uporabljajo lesni ostanki in les slabše kakovosti. • Osebni prevoz - Cestni promet v Sloveniji je leta 2004 predstavljal 25 % vseh emisij. -V desetih letih, od leta 1995 do 2005, seje število registriranih osebnih vozil povečalo za več kot četrtino. Kaj lahko storimo? Kadarkoli je mogoče, hodimo peš, se vozimo s kolesom (vsestransko koristno) ali uporabljajmojavni prevoz (glede na prevožene km ima avtomobil 4-krat večjo emisijo C02 kot avtobus, če je avtobus poln). > S seboj vzemite sopotnike (»carpooling«). Ko potrebujete ali ponujate prevoz po Sloveniji, poglejte nawww.prevoz.org . > Avto si delimo z več uporabniki, s tem pa tudi stroške za nakup avtomobila, registracijo, vzdrževanje (»carsharing«). Če si avto delita dva, se emisije C02 prepolovijo, če si ga delijo štirje, pa se zmanjšajo za tri četrtine. • Življenjski slog Proizvajajmo čim manj odpadkov! Odpadke zbirajmo ločeno in reciklirajmo! Z recikliranjem varujemo naravne vire in varčujemo z energijo. > Kupujmo lokalno pridelano (sezonsko) hrano in hrano, kije pridelana največ 150 km od kraja, kjerživimo. > Kupujmo manj! Kupujmo stvari, ki trajajo dlje! Tistega, česar ne potrebujemo več, poklonimo komu, ki stvar potrebuje. Ko se stvar pokvari, jo raje popravimo, kot da jo zavržemo. > Kupujmo izdelke izdelovalcev in trgovcev, ki si prizadevajo zmanjševati emisije toplogrednih plinov. > Jejmo manj mesa! Živalske farme so velike onesnaževalke s toplogrednimi plini (TGP): živinoreja je ena poglavitnih onesnaževalk z metanom in dušikovim oksidom. Za primerjavo: enaka površina kmetijske zemlje lahko prehranjuje enega mesojedca ali deset vegetarijancev. > Komunicirajmo od doma - če imamo možnost hitrih internetnih povezav, bomo lahko prihranili precej goriva in časa. Več: - Umanotera Slovenska fundacija za trajnostni razvoj: http://www.umanotera.org/ - Focus društvo za sonaravni razvoj: http://www.focus.si/ - Slovenski E-forum: http://www.ljudmila.org/sef - Greenpeace: http://www.greenpeace.org/international/ campaigns/climate-change - Friends ofthe Earth: www.foei.org.www.foeeurope.org Kristina Bogataj KOLEDAR 2008 Že v prejšnji številki Oglarja smo v manjšem okvirčku naznanili prihod prvega zavraškega koledarja. V tej številki objavljamo eno izmed strani dvomesečja. Zanimivi pa so bili tudi komentarji ob izidu koledarskega prvenca. Veliko je bilo pohval na račun fotografij. Zavraška krajina fascinira. Morda je bila še najbolj zanimiva pripomba na fotografijo mesecevjulij/avgust: »Saj ni čudno, daste vZavratcu sami umetniki.« Povezave med umetnostjo in lepoto okolja v tem članku raje ne bom raziskoval. Vsekakor sodi po novem krajevna skupnost Zavratec med pionirske skupnosti občine Idrija, ki se lahko pohvalijo s svojim koledarjem. Tako z avtorskega vidika kot tudi motivike. Pa smo zmagali še v eni stvari. Ja, tudi koledarja smo se lotili tiskati, sem pojasnjeval okoliškim predstavnikom društev, ki se čudijo, od kod nam čas, šoldi in ideje. Da smo zagnani, še pravijo. Glede na to, da smo koledar uresničili šele v tretjem poizkusu, bi zagnanost meril v »še normalnih vrednostih«, da ne bo pretiravanja. Če se društvo loti dela, ga tudi opravi. S koledarjem, smo se predstavili tudi županu, ICRI, založbi Bogataj in nekaterim ljubiteljem Zavratca. Veliko ste za promocijo Zavratca poskrbeli vi, dragi bralci Oglarja, saj je bilo zanimanje za koledar veliko. Koledarje pristal na marsikateri steni v domovih vaših prijateljev. Kljub temu da smo zbrali fotografij za šest mesecev in je kovinska spirala malce mazala po uvodni platnici, je projekt Koledar 2008 uspel. Podob Spodnjega Zavratca žal ni bilo med meseci. Če se bomo v prihodnje, ob dobrem finančnem stanju, lotili izdati še kak koledar, bomo na Spodnji Zavratec še toliko bolj pozorni. Tomaž Mivšek avgust KULTURNI PRAZNIK Letos praznujemo 500. obletnico rojstva Primoža Trubarja, zato smo proslavo ob kulturnem prazniku v nedeljo, 10. februarja, posvetili prav temu slovenskemu kulturnemu velikanu, kije tako pomemben za razvoj slovenskega naroda, daje dobil častno mesto tudi na našem nacionalnem evrskem kovancu. Z izbranimi odlomki smo podrobneje razkriliTrubarjevo ljubezen do slovenskega človeka, slovenske besede ter ga predstavili kot verskega reformatorja. Program sta povezovala Tomaž Mivšek in Darja Kogovšek. (Marko Vehar) Robert Rijavec, Lara Menegatti in Metka Lazar so predstavili odlomek iz knjige Katekizem ali ta kerščanski navuk. Delo vsebuje različne obrazce, ki so se uporabljali pri poučevanju v veri. O tem, kako je PrimožTrubarljubil Slovence, sta nas prepričala odlomka, ki sta ju prebrali Barbara Leskovec in Renata Kogovšek. Primož Trubar je v nekem svojem pismu zapisal: »Bog ve, da sem že v tistem času, ko sem še pri vas (na Slovenskem) pridigal v slovenskem jeziku iz latinskih in nemških knjig, pogosto vzdihnil k Bogu, naj se zaradi posvečenja svojega imena ozre tudi na naše ubogo, preprosto, dobrosrčno slovensko ljudstvo, naj mu prizanese ter ga obdari z veliko milostjo in darom, da bi se tudi njegovjezik pisal in bral kakor jeziki drugih ljudstev ter bi se sveto pismo in druge dobre krščanske knjige prevedle in natisnile v slovenskem in hrvaškem jeziku - saj že sv. Pavel prišteva tudi raznovrstne jezike med darove sv. Duha.« Primož Trubar je v svojih delih prestopil meje klasičnega oznanjevanja. Skrbel je tudi za zgledno življenje vsakdanjega človeka. Tako je med drugim dajal napotke starim ženam in opominjal svoje bralce, naj se ne izogibajo hišnega dela. O tem sta nam spregovorila Darko Bogataj in Andreja Kogovšek. Program so popestrili otroški zborOŠ Zavratec pod vodstvom profesorice Majejustin in OKTET RASKOVEC z Vrhnike. Otroci z OŠ Zavratec so nam zapeli dve pesmi: Uganka in Srečali smo mravljo. Pevski podmladek (Marko Vehar) Prav je, da podrobneje predstavimo OKTET RASKOVEC, ki nam je zapel deset pesmi. V prvem sklopu s Prešernovimi poezijami Zdravljica, Soldaška, Kam?, Zapuščena. V drugem delu pa Pesem o rožici, Buskelce, Luba vigred se rodi, Katrca, Čebelarska, Moj očka ima konj‘ča dva. Gostujoči oktet Raskovec. (Marko Vehar) Franci Končan, tajnik KD RASKOVEC, je ob predstavitvi zbora napisal sledeče. Umetniški vodja okteta je prvi tenorist Mitja Drašler. Prvih devet letjeoktetvodilžalže pokojni Tonejurjevčič, legenda vrhniškega zborovskega petja, ki je pevce zbral in naučil osnov petja. Njegovo delo je nadgradil Primož Malavašič, akademski cerkveni glasbenik in profesor glasbe, kije zborvodil štiri leta. Za njim je oktet prevzel pevec Mitja Drašler, v sezoni 2006/07 paje kot strokovna sodelavka priskočila na pomoč profesorica solo petja Helena Mauričjelovšek, kije pevce naučila vokalne tehnike. Pevci okteta Raskovec pojejo že šestnajsto leto, in sicer narodne, umetne in nabožne pesmi slovenskih in tujih skladateljev, od renesanse do sodobnih del. Poseben poudarek je seveda na slovenski narodni pesmi. Predlani pa so se lotili tudi vokalne zabavne glasbe. Večinoma koncertirajo po Sloveniji, imeli pa so tudi že dve zelo uspešni turneji po Nemčiji in na Nizozemskem in poželi val navdušenja, saj tam podobnih oblik petja ne poznajo. Z zanimanjem so jim prisluhnili tudi v Gonarsu v Italiji in v Mozartovi rojstni hiši v Salzburgu. Vsako leto priredijo več celovečernih koncertov, božičnih koncertov, koncerte ob slovenskem kulturnem prazniku, večere podoknic, sodelujejo na dobrodelnih koncertih ..., prepevajo pa tudi na raznih proslavah, srečanjih, otvoritvah, v radijskih oddajah, na mašah in drugih cerkvenih slovesnostih. Uspešno predstavljajo naše petje na občinskih, območnih in medobmočnih revijah ter na srečanjih oktetov. Od leta 2003 redno sodelujejo na srečanjih izbranih oktetov v Novem mestu. Ob peti obletnici so najlepše pesmi posneli tudi na prvo zgoščenko in kaseto. Poslušalci so obe zelo lepo sprejeli. Lansko sezono so praznovali petnajsto obletnico delovanja. Izdali so svojo drugo zgoščenko. Poleg tega so na Vrhniki pripravili veličasten koncert skupaj s prijatelji - Ljubljanskim in Logaškim oktetom. Letos junija se oktet spet odpravlja na turnejo po Nemčiji in Nizozemskem, da ponesejo našo lepo slovensko pesem tudi med druge narode. Tomaž Mivšek TORTA ZA MAMO IN DOBRI PALČKI MATERINSKI DAN 2008 Lahko smo ponosni, da imamo v Zavratcu med otroki same dobre igralce, in prav je, da te talente razvijamo. Nalogo, da pri dramski skupini prevzamem najmlajše, sem z veseljem sprejela. Hkrati pa mi je bil to tudi izziv. Bomo zmogli, nam bo uspelo... Skupaj s Tomažem sva se odločila za igrico Torta za mamo in Dobri palčki. Potem sem igrici malo priredila, dodala vloge, kerse mi zdi zelo pomembno, da lahko sodelujejo vsi otroci, ki imajo željo nastopati. Z vajami smo začeli v začetku februarja. Na prvih vajah smo spoznali vsebino igric, si razdelili vloge, se malo pomenili, kako bo videti prireditev. Kratka igrica Dobri palčki, kije napisana v obliki pesmi, govori o otrocih, ki želijo pomagati svoji mami, saj vidijo, da ima silno veliko dela, zato se spremenijo v palčke, ki vse naredijo namesto nje. Ko se mama vrne domov in vidi, da je vse pospravljeno, je presenečena in misli, da so pospravili palčki, a otroci ji veseli povejo, da palčkov že dolgo ni več in da soji presenečenje pripravili njeni ljubi otroci. Dobri palčki. (Marko Vehar) Tudi v igrici Torta za mamo hočejo Tomaž, Miha, Matej in Breda pripraviti presenečenje za mamo. Breda gre v cvetličarno po vrtnice in tako fantje ostanejo sami doma. Na obisk pridejo štiri sosedove sestrice in pogovor med njimi prav hitro steče. Preden se poslovijo, pa prosijo za jajčka, da bodo spekle torto za mamo. Fantje pa ne bi bili fantje, če se ne bi hitro domislili odličnega načrta. Tudi oni bodo mamo presenetili s torto! Ker niso bili najbolj vešči kuharskega dela, oziroma niso imeli izkušenj, jim ni uspelo narediti torte, naredili pa so tak nered, da so se še oni držali za glave. Ugotovili so, da rumenjaka in beljaka sploh ni tako preprosto ločiti, saj se prav hitro zgodi, da se ti jajček v roki zmečka ali se polije voda in potem, ko tečeš po cunjo, padeš. Ker si prestrašen, se z rokami, ki si jih imel v moki, primeš za glavo in si ves bel... Še dobro, da vstopi Breda in naredi red. Torta za mamo. (Marko Vehar) In ko smo tako šli čez vsebino, seje otrokom zdelo, da to pa ni dobro, daje naslov igrice Torta za mamo, pa na koncu sploh ni torte. Prav iz otroških ustje prišla odlična zamisel, da bi lahko letos naše starše presenetili na prav poseben način. Če fantom v igrici ni uspelo narediti torte, jo bomo pa mi! Zmenili smo se, daje to samo naša skrivnost in da bo presenečenje res pravo, ne sme za to nihče izvedeti. Vsi smo se veselili naslednjih vaj, paše naslednjih ... in na koncu prireditve... Vsak igralec je dopolnil ali spremenil svojo vlogo tako, kot je čutil, daje bil najbolj on in seje v vlogi dobro počutil. Tako smo obe igrici razširili in ju naredili zelo zanimivi, predvsem pa naši. Z besedilom sploh ni bilo težav, brez težav in odlično so se ga naučili tudi otroci, ki še ne znajo brati! Zdi se mi, da se iz tega tudi mi, »veliki«, lahko veliko naučimo, saj nam včasih manjka taka zagnanost in motivacija. Zadnje vaje pašo bile nekaj posebnega. Zbrali smo se v soboto dopoldne in naredili to, kar smo komaj čakali, torto! Otroci so rekli, da so to kuharske vaje in da spremembe morajo biti. Veselja in slaščičarjevje bilo toliko, da bi lahko naredili deset tort in ne le dveh. Naredili smo eno torto za mamice in eno za atije. Prišlaje nedelja, 16. 3. 2008, in dan, da pokažemo našim staršem in vsem drugim, kaj smo se naučili in kaj naredili. Vsi naši naj mlajši igralci. (Marko Vehar) Tik pred začetkom prireditve smo vsi čutili vželodčkih črvičke, ki so bili znak treme, ki jo ima vsak igralec. Pred nami so nastopili »ta veliki« igralci in nazadnje smo bili na vrsti še mi. Za trenutek smo za špranjo odgrnili zaveso, da se prepričamo, če so nas naši starši prišli gledat. Še sreča! Sedijo na stolih in nas nestrpno pričakujejo. Zavesa se odgrne in na oder prikoraka osem najmlajših igralcev. »Oh, preljubih dobrih palčkov...« Potem sledi še igricaTortaza mamo. Obiskovalci se smejijo ... In nazadnje dobimo še plačilo, ki gaje vsak igralec zelo vesel: bučen aplavz! Vemo, naš trud ni bil zaman. Ko smo na oder prinesli še torti in povedali, da je to naše presenečenje za vse, ki so nas prišli gledat, je bila dvorana polna veselja in presenečenja. Pa naj še kdo reče, da se otrokom ne da zaupati in da vse povejo naprej, kerso pač otroci! Tu je dokaz, da to NE drži. Gospa Angela Mivšek nam je pomagala razrezati torti na majhne kose, tako dajo je lahko vsak poskusil in ugotovil, ali nam je peka uspela. Moram priznati, da mi je bilo naslednji teden kar dolgčas in sem prav pogrešala naše vaje in moje igralce. Upam, da se naslednje leto spetzberemo v takem številu. Darja Kogovšek POD KURJO GREDO V letošnjem letuje otroška dramska sekcija uprizorila nadvse zanimivo igro avtorja Roka Vilčnikaz naslovom Čombo, sončni kralj. Kot že prejšnja leta smo se odločili za igro s pravljičnim pridihom, ki je postavljena v imaginarni kurji svet. In v tem svetuje pomembno samo eno: prekrasni petelin, ki budi sonce. Zaradi nadvse pomembnega petelinjega delaje petelin Čombo glavni v kurniku. Vse drugo so neumne, zagamane kokodajsarke, po domače kokoši, tolste kure, ki imajo v kurjem svetu samo eno nalogo, valiti jajca. To pa ni lahka naloga. Vsaka kokošje imela poleg skrbnega valjenja samosvoj hobi. Športnica Smiljana je od jutra do večera trenirala letenje ptic. Vsak njen polet seje klavrno končal z buškami ob udarcih ob tovarišice ali gredo. Brihtna Johana, pamet vseh kur, ni izbirala besed, ko je bilo treba podučiti druge kokoši o tem ali onem. Hkrati paje bilajohana tudi pesnica. S svojo tenkočutno liriko je poizkušala osvojiti Čomba samo zase, aji ljubezni ni vračal. Nerodna Betka je poleg svojega spotikanja obvladovala pletenje kurjih nogavic. Prelepa Gabi paje osvojila Čombovo srce, a glej ga zlomka, ko prelomi kurje pravilo številka ena, tudi ona pade v petelinjo nemilost. Pisano jajce je namreč prebarvala z apnom in tako pretihotapila v kurnik konkurenco, nova dva petelinčka. Cirila, stara kokoš, večino dneva prespi ob gredi. Tu in tam pogleduje po preostalem kurjem direndaju in se ne meni dosti zanj. Le kadar se prikaže Combo, pade skupaj z drugimi kurami na tla, da ga pozdravi s kremplji in glasnim vriščem. Kurji trušč seveda Combo brez truda pomiri in temeljito izpraša njihovo vest, ali so mu še zveste. »Kdo je najmogočnejši?« vpraša. »Ti, veličastni Čombo,« se mora zaslišati v odgovor. Ko zaradi zgodnjejutranjih spletk okrog pisanega jajca Čombo resno zboli, zavlada v kurniku pravi preplah. Če ni sonca, tudi slastnih črvičkov ni na razpolago. In to je priložnost, da stopita v akcijo petelinčka, izvaljena iz pisanega jajca, da zavladata kurniku. A Johana se ne da. Kurja pametji prišepne kruto resnico, da jih je Čombo vlekel za nos, saj sonce vzhaja, kljub temu da Čombo ne kliče več sonca. Zato ob misli, da bi se podrejala novima petelinčkoma, ki komaj kaj pisneta, ponori. K sreči se Čombuglas povrne in znova vzpostavi redvkurniku. Petelinčka sta povišana v princa, soncu paje ukazano, naj vzhaja kar samo od sebe. Čomba, sončni kralj. (Marko Vehar) Hkrati je predstava štela tudi za območno revijo otroških gledaliških skupin. Ocenjevalka nam je dala dobro oceno. Igralci so se dobro znašli v vlogi nespretnih kokoši. Glavni rekvizit - kurjagred -je dobro služil svojemu namenu. Kljub nekaterim nenačrtovanim dogodkom v predstavi so mladi igralci igro suvereno nadaljevali. Kotjeza premiere značilno, je tudi tokrat igralce na trenutke lomil smeh, a domače publike to ni zmotilo. Sam ocenjujem igro kot korak naprej. Prvič smo imeli konkretno uporabne rekvizite. Kljub bolezni in težji interpretaciji nam je uspelo igro spraviti na oder. Igro bi lahko izboljšali z bolj resnimi vajami. Sicer paje važno, da se mladi srečujejo in na vajah utrjujejo prijateljstva, to je poleg igre tudi osnovni namen našega druženja. Ob materinskem dnevu so se predstavili tudi mlajši člani naše skupine pod vodstvom Darje Kogovšek. Vseh nastopajočih gledališčnikovje bilo 24 in to je vredno aplavza. Hvala staršem, ki spodbujate svoje otroke pri gledališkem ustvarjanju in kulturnem utripu kraja. Številen obisk predstave nam daje dodaten motivza delo v prihodnje. Tomaž Mivšek SODELOVANJE ZAVRAŠKEGA PEVSKEGA ZBORA NA REVIJI PRIMORSKA POJE 2008 V SVETEM PETRU Letošnja revija pevskih zborovje bila posvečena 500. obletnici rojstva PrimožaTrubarja. Potekala je od februarja do maja po različnih krajih Primorske, od Trente do sv. Petra nad Sečovljami, delno pa tudi onkraj naših meja vŠteverjanu,Trstu, Briščikih, Bazovici, Sovodnju in Gorici. Prvič pa tudi vZagrebu. Zbori so prepevali po 31 krajih Primorske, tako da prireditev upravičeno nosi svoje ime. Naš zbor je imel nastop v kulturnem domu v Sv. Petru 2. marca. Na njem so sodelovali še pevski zbori iz Doline pri Trstu, iz Repentabora, Podbrda in Šempasa. Sv. Peter je stara istrska vasica s klasično arhitekturo tako hiš kakortudi cerkve iz prejšnjih stoletij. Kulturni dom je novejši, z lepim igriščem in razgledom na okolico. Gradijo nove hiše z velikimi portali in kamnitimi dvorišči. Da vidimo, kje smo. (Rihard Bogataj) Kakšno uro pred začetkom smo prispeli zbor in nekaj navijačev pred Kulturni dom, kjer so se že zbirali drugi pevski zbori. Nobenih obiskovalcev ni bilo videti prihajati, vse je bilo mirno, le tu pa tam so ropotali traktorji z drvmi, kakor da se zima komaj začenja. Zenske so urejale gredice in vrtove, skratka nič kaj praznična nedelja ni bila na zunaj. Medtem ko si je zbor ogledoval dvorano, zborovodkinja Polona pa preverjala akustiko, sva z Jožetom L. po nasvetu neke vrtnarice odšla na kavo kak kilometer naprej. Ker ni bilo videti nobenega lokala, sva vprašala še enkrat, in gospa nama je povedala, da bo treba za kavo še kak kilometer dlje, vino pa bi se dobilo tudi prej. Pospešeno sva pohitela nazaj že kakšno minuto prepozno in dvorana je bila že začuda zasedena, ljudje pa so še vedno prihajali. V dvorani je bilo zelo živahno in tako smo pričakali začetek s pozdravnim nagovorom predsednika, nato pa so zapeli zbori. Zbori so imeli na programu različne pesmi, zamejci predvsem o vinu in morju pa tudi kakšna narodnozabavnaje bila vmes. Sicer ne vem, kdaj je dobil naš zbor razpored, za sv. Petra pa je gotovo najbolj vžgala ljudska iz Istre Zigo-zigo-zago s hudomušnim besedilom, živahna in lepo zapeta pesem. Po dvorani so se malo spogledali in se nasmihali, nato paje sledil lep aplavz. Tudi druge pesmi so bile lepo sprejete, kakorSmrt in pijanci, Kak so me mati navadili, predvsem pa že omenjena in Magdalenca. Mešani pevski zbor Zavratec se predstavi. (Rihard Bogataj) Na koncu seje videlo, da so obiskovalci zadovoljni z uspelo prireditvijo, mi pa tudi kakšne pol ure pozneje ob joti in narezku na kmečkem turizmu Mahnič nad mejnim prehodom in hišo JoškaJ. Lokal je sprejel vse zbore in po večerji in kakem kozarčku so se spetzaslišale pesmi, iz vsakega kota svoja, doklerse nekemu dirigentu le ni uspelo dogovoriti za eno skupno za konec. Vsak zborovodja dobi zgoščenko s posnetkom nastopa na reviji. (Rihard Bogataj) Nazaj grede smo poslušali posneto zgoščenko in zborovodkinja je bila zadovoljna, saj so se slišali tudi tenorčki. Gledano tako ali drugače, je revija lepo uspela. Rihard Bogataj Napoved likovne kolonije »MIKROTRAVNIK« Letošnja, že peta likovna kolonija v organizaciji KD Zavratec nosi naslov Mikrotravnik in bo potekala od 18. do 20. julija v Zavratcu. Kotže vsakič doslej se prireditev odvija na prostem, v naravi, v neposredni bližini vasi in tako smo organizatorji tudi tokrat določili motiv krajine kot izhodišče za ustvarjalno delo. Vendar se organizatorji tokrat nismo usmerili v običajne motive posnemanja ali abstrahiranja narave znotraj bogate tradicije likovne umetnosti, temveč se bomo z udeleženci podali na področje znanosti, natančneje mikrobiologije. Ustvarjalni procesi se bodo namreč opirali na prostemu očesu neviden ali vsaj slabo viden fragment narave. Tu smo povabili k sodelovanju mikrobiologinjo Marjeto Žonta, da nam s pomočjo mikroskopov in povečevalnih stekel pomaga priklicati, približati v vidno polje poljubne dele rastlin (prerezi stebel, strukture lističev, cvetni prah ...) terživalce in bakterije (ameba, paramecij ...). Dejstvo je, da so bakterije v štiri milijarde let (!) trajajoči evoluciji dosegle izjemne sposobnosti WOLS (1931-1951) Eden izmed pomembnih evropskih umetnikov, katerega motive (ki se navezujejo na rastlinski mikrosvet) bomo spoznali na začetku letošnje kolonije, je Alfred Otto Wolfgang Schulze. Nemški slikarje leta 1933, po študiju na Bauhausu, odšel v Pariz, da bi se osvobodil pritiska strogo buržoazne družine in nevarnosti nacizma. Po naključju sije nadel psevdonim WOLS (kot njegovo pravo ime, poenostavljeno zapisano na telegramu), da bi laže uspel kot avantgardni fotografv Parizu. Njegovo uspešno obdobje na tem področju seje končalo nazačetku vojne, leta 1939. Bilje interniran in je preživel precej vojnega časa v zaporih ter celo izkusil koncentracijsko taborišče. V tem tragičnem času (ko seje kot mnogi trudil emigrirati vZDA) seje začel poglobljeno izražati v risbi, jedkanici in akvarelu, kasneje pa tudi voljnem slikarstvu. Po vojni se je vrnil v Pariz in živel napol obubožano in samodestruktivno življenje. Dejal je, da kljub revščini in strahu, da ne bi nekega dne oslepel, ljubi življenje. VVoIs seje posvetil slikarstvu v negotovem času pred izbruhom druge vojne. V preprosti tehniki je na papirju ustvaril veliko risb in akvarelov, ki v nadrealističnem duhu, pod vplivom Kleeja in Miroja, pogosto prikazujejo dele pokrajin z nežno arhitekturo izmišljenih mest. Kot je dejal, se vse, kar sanja, dogajavvelikem in zelo lepem, neznanem mestu. V tem času in kasneje (to nas še in neverjetno pestrost ter prilagojenost na okolje (nekatere živijo v toplih vrelcih pri temperaturi 73° C). Čeprav so po našem dojemanju to sila nevarna bitja, ki jih je treba uničiti, na človeškem telesu in v njem živi okrog 240 milijard bakterij (človeško telo pa sestavlja približno 200 milijard celic, prav presenetljivo manjše število). Znanstveniki celo dokazujejo in pojasnjujejo različne oblike komunikacije med samimi bakterijami in njihove vedenjske vzorce (ko prepoznajo nasprotnike, se združijo v obrambne skupine ali celo napravijo samomor, da postanejo hrana za bodoče preživele ...) Skratka, živimo v svetu bakterij. Ti nevsakdanji prizori iz narave, če nam jih bo uspelo približati očesu, nam bodo služili za izhodišče in rdečo nit v ustvarjalnem procesu, kojih bomo prevedli v likovno govorico in na novo materializirali, upodobili na platnu (lahko kot povečane organske forme ali kot ponavljajoče se strukture kakega vzorca). Pri tem izboru motiva in pogledu v komaj vidno pojavnost narave seveda ne bomo prvi. posebej zanima) je ustvarjal tudi risbe mikroskopskih organskih oblik, ki s svojo strukturo spominjajo na delce rastlin in živali. V povojnem času je s slikanjem ohranil svoj edini pravi stik, dialog z zunanjim svetom. Začel je slikati v olju na platna večjega formata. V ta je z del na papirju prenesel pridobljene značilnosti in izkušnje, intenzivno pa seje posvetil sami obdelavi barvne snovi in spremenil postopke slikanja. Prej nežna, zgoščena risba spontanih krivulj, spiral in vzporednic se sedaj, ko obrne čopič na konico, zagrize in vreže v telo barve. Iz energičnih prask in vbodov čopiča ponekod mehko polzijo curki barve. Iz razrite površine slike pa še naprej vstajajo dobri in zli fantomi iz nekih sanj, v katerih včasih zasledimo avtorjeve prstne odtise. Njegov svet tako postane negotovo in tesnobno slikovno polje, na katerem se zunanja pojavnost, svet objektov, skozi snov spremeni v eksistencialno izkušnjo slikarja. Daje pozabil na prevzetnost in zablode človeštva, seje raje posvetil naravi. V slikarstvo je zzanimanjem za prod, rastline, ribe in kamenjev vodi z zanj značilnim rokopisom vnesel procese nenehnega spreminjanja in rasti v pristanišče lastne slike. Vrtinci, vejevja, prekrivanja, valovanje, zamiki. Preziral je estetiko, ki ugaja očem, in vnaprej določene koncepte gradnje slike. Njegov slikovni prostorje raje kaotičen, popacan in razoran, spraskan in polit - seveda z veliko mero selektivnega nadzora. Njegov (fizični) odnos do platna in snovi, ne nazadnje tudi do narave, se kaže v energiji zamahov njegovih rame in potez zapestja. Njegove podobe je Sartre razumel kot strah pred bivanjem na svetu. Tragično je umrl, po tem, ko je nehal uživati alkohol, zaradi zastrupitve s hrano. Njegovo značilno slikarstvo znotraj abstraktnega ekspresionizma so kritiki pozneje označili kot »kozmični impresionizem«. Alfred Otto Wolfgang Schulze -Wols. (internet) Praživa!, bičkar in paličaste bakterije, (internet) Potek likovne kolonije Prireditev se začne 18. julija, v petek popoldan, zzbiranjem in spoznavanjem udeležencevterorganizatorja na kraju prireditve. Sledi uvodno predavanje s predstavitvijo letošnje kolonije, nato pogovor med udeleženci na zastavljeno temo. Sobota se začne z demonstracijo dela z mikroskopom in povečevalnimi stekli. Marjeta Zonta nam bo udeležencem prikazala posamezne vzorce pod mikroskopom ter ponazorila delo z njim. Nato sledi iskanje ustreznega gradiva oz. motiva in zasnova likovnega dela. Ustvarjanje traja ves dan, zvečer pa je predviden nastop etno glasbene skupine in medsebojno druženje. V nedeljo, 20. julija, sledi nadaljevanje zastavljenega dela. V popoldanskih urah se prireditev sklene z javnim odprtjem likovnih del, razstavljenih na kraju poteka kolonije. Nastala dela se jeseni postavi na ogled še v Idriji, nato se jih vrne avtorjem. Ob slabem vremenu se prireditev prestavi. Lepo vabljeni ustvarjalci in obiskovalci! Andrej MivSek viri in literatura: Katalog. (1989). Wols: Bilder, Aquarelle, Zeichnungen, Photographien; Druckgraphik. Zurich: Kunsthaus, Diisseldorf: Kunstsammlung Nordrhein — Westfalen - Revija, (maj 2007, letnikXVII). Gea. Mikrosvet; Skrivnostno življenje bakterij (str.: 14-21) ŽIVLJENJE V ANGLIJI Družina Kotar na domačem vrtu. (iz arhiva Kotarjeve družine) Kotarjevi so šestčlanska družina, poleg Alenke injurija so tu še trije fantiči, Filip, Leon in Peter, stari od dve do pet let, in štirimesečna Amalija. Slabetova Alenka je bila naša sovaščanka vse do pred nekaj leti, ko seje poročila in se nato z možem in otroki preselila v Anglijo. Za odhod so se odločili zaradi Jurijevega izpopolnjevanja v tujini. Na izbiro je imel več držav in ker so bile najboljše možnosti za vso družino v Angliji, so se odpravili prav tja, kjer se bodo poleg drugega lahko tudi izpopolnjevali v angleščini. Nazačetku so odšli le za dve leti, sedaj pa so bivanje podaljšali še za leto in pol. Ju rij je dobil službo na Univerzi v Cambridgeu. Taje med najbolj priznanimi univerzami na svetu, z osemstoletno tradicijo, in ima zelo dobro pokrito naravoslovje, tudi fiziko, s katero sejurij službeno ukvarja. V Angliji živijo v hiši z vrtom, kjer Alenka preživlja čas s svojimi tremi fanti in punčko. Jurij ima fleksibilno službo, je raziskovalec na inštitutu Cavendish. Jutra pri njih so v znamenju urejanja otrok in odhodajurija v službo. Dela od devetih do osemnajstih, nato pride domov na večerjo. Alenka se medtem posveča otrokom, igrajo se na vrtu, vozi jih v parke v bližini njihovega doma, na otroška igrala, pa tudi v organizirane igralnice, likovne terglasbene delavnice. Možnosti, kam vključiti otroke, je tam zelo veliko, saj je tudi za predšolske zelo dobro poskrbljeno z zelo raznolikimi dejavnostmi. Vrtci so precej dragi, zato ni redko, da eden od staršev ostane doma in skrbi za otroke. Najstarejši sin, petletni Filip, hodi že v osnovno šolo, kjer traja pouk od devetih zjutraj do treh popoldan, triletni Leon pa se bo jeseni vključil v predšolski program, ki traja dve uri in pol na dan. Izbi ra šol v Angliji je velika - od javnih do raznih zasebnih (npr. katoliške). Zelo skrbijo tudi za varnost otrok; ti nikoli ne hodijo v šolo sami, temveč vedno v spremstvu. Zanimalo me je, kako se njuni otroci znajdejo v dvojezičnem svetu, med slovensko govorečo družino in angleško govorečo okolico, pa Alenka pravi, da Filip zelo dobro razume angleško, je pa zaenkrat še bolj redkobeseden, mlajša dva pa izgovarjata enostavnejše besede. Življenje v Angliji je na splošno dražje, je pa tam tudi standard višji. Možnosti za zaposlitev in izobraževanje je karveliko. Angleži zelo cenijo sposobnosti in znanje posameznika, ne le stopnjo izobrazbe oziroma naziv, ki ga je dosegel s šolanjem. V Cambridgeu so zelo odprti za tujce. To se kaže v narodnostni pestrosti na univerzah, saj so tu ljudjezvsega sveta. Poudarjajo stik z naravo, veliko je parkov, vrtov, tudi hiše imajo vrtove. Na vrtovih za hišami družine preživijo veliko časa, med drugim tudi prirejajo piknike. Parki so zelo lepo urejeni, trate vedno pokošene, otroška igrala vzdrževana, lastniki psov pa skrbijo za snago. Reka Cam, na kateri se dogaja marsikaj - čolnarjenje, plavanje, športno veslanje, stanovanjske ladjice; kot turisti pa se s čolni, ki jih poganjajo “na roke”, lahko popeljete na ogled starega mestnega jedra, (iz arhiva Kotarjeve družine) Alenkaopiše Angleže, s katerimi je vstiku, kot odprte in prijazne, s sosedi imajo dobre odnose, na voljo so jim, če bi potrebovali pomoč. V mestu delujejo tudi skupine za tujce, dajih usmerjajo, organizirajo družabna srečanja (coffee mornings), da bi se prišleki čim prej počutili domače. Všeč ji je, daje povsod lepo poskrbljeno za otroke, na primer v zdravstvenih domovih so vedno pri roki knjige in razne igrače, s katerimi se otroci zamotijo. Na splošno imajo dobro razvito zdravstvo, to velja tudi za porodnišnico, v kateri je rodila Petra in Amalijo. Porod obravnavajo kot družinski dogodek, pri katerem je lahko zbrana vsa družina. Že na dan poroda seje mogoče skupaj z novim članom družine odpravili domov. Hrana v Angliji ni tako raznolika kot pri nas, značilne so klobasice, pite pa angleški zajtrki: šunka in jajca (ham&eggs) in fižol. Zaradi vsesplošnega pomanjkanja časa seje zelo razširila pripravljena hrana, ki jo samo pogreješ. Sedaj pa že uvajajo programe Five a day (petkrat na dan), ki spodbujajo uživanje sadja in zelenjave zaradi splošno nezdrave prehrane. Včasih, ko pripravljajo našo domačo hrano, se jim zgodi, da v trgovini ne najdejo sestavin, na primer pšeničnega ali koruznega zdroba. Del Kraljevega Kolidža (Kings Col lege), kjer so snemali tudi film Harryja Potterja. (iz arhiva Kotarjeve družine) Povedala mi je še nekaj zanimivosti, da so npr. hiše večinoma grajene kot dvojčki, po tleh imajo tapison, napeljava, kabli za tv potekajo karzunaj po hišah in ne po ometu kot pri nas. Tudi pipe v kopalnicah so za nas zelo nenavadne, in sicer iz ene teče mrzla, iz druge pa vroča voda. Včasih so se namreč umivali tako, da so si vodo natočili v umivalnik in se potem iz njega umivali s toplo vodo. V hišah imajo tudi drugačne vtičnice, zato za vse aparate, prinesene iz Slovenije, potrebujejo adapter. Vprašala sem jo tudi, kako je z dežjem v Angliji, saj je znano, da je tam veliko padavin. Presenečena sem bila nad odgovorom, daje dežja dejansko zelo malo in da večinoma le prši in tako ljudje dežnikov sploh ne nosijo s seboj. Količina padavin vCambridgeu je primerljiva s količino v polpuščavskem podnebju. Temperature v zimskem času so okrog 10 stopinj in ni nič čudnega, če vidiš Angleža sredi zime v kratkih rokavih, saj se zelo malo oblačijo. Cambridge, mesto, kjer živijo, je znano po kolesarjih, ljudje se vozijo v službe, veliko je tudi parkirišč za kolesa, na katerih pustijo kolo med delom. Seveda v Angliji ne gre brez vožnje po levi, značilnih dvonadstropnih avtobusov(doubledeckers) in rdečih telefonskih govorilnic, ki jih je veliko tudi v Londonu, glavnem mestu Anglije, petinštirideset minut oddaljenem od Cambridgea. Z Alenko sem se pogovarjala, ko je bila na dvomesečnem oddihu v Sloveniji. Starejša otroka sta navdušena nad življenjem na deželi, tu imata namreč več možnosti za stik z domačimi živalmi, navdušujeta se nad traktorji, stroji, ki jih vidita doma pri Slabetu, saj te priložnosti v Angliji nimata. Kljub temu se veselita, da gredo nazaj v Cambridge, saj komaj čakata poleta z letalom, starejši Filip pa tudi šole, kamor hodi. Tudi ko so v Angliji, so ves čas stiku s Slovenijo, obiskujejo jih sorodniki, stike ohranjajo prek telefona in interneta, tako spremljajo dogajanje doma. Komunikacija pri vsej tehnologiji res ni problem, pogrešajo pa domači jezik, slovensko kulturo, vendar ne pretirano, saj življenje v Angliji jemljejo kot priložnost. Zaenkrat ne mislijo ostati v Angliji in načrtujejo vrnitev domov. Tudi Alenkini sovaščani menimo, daje škoda, da bi tako uspešni izobraženci ostali v tujini, saj prav take potrebujemo, zato navijamo, da se vrnejo domov ter s svojimi izkušnjami in z znanjem, pridobljenim v tujini, obogatijo našo skupnost. Karmen Kogovšek RIM V sklopu katehetsko pastoralne šole v Idriji sva se udeležila romanja v Rim. Z avtobusom smo se pognali na predvečer praznika, ko so že goreli kresovi. Poleg najinih sošolcevsmo v Novi Gorici »pobrali« še tamkajšnje slušatelje. Na avtobusu je bilo sproščeno ozračje. Ker smo različno premagovali dolgo vožnjo proti večnemu mestu, ni manjkalo smeha. Poleg napihnjenih vzglavnikov, persena in domačih zdravil so bile prisotne še vonjave po sveži salami. Krohot iz zadnjega dela avtobusa je proti vse poznejšim jutranjim uram počasi ugašal, a pravzares ni spal nihče. Dvoje postankov smo s pridom izkoristili za razteg oteklih okončin. Pred sedmo uro zjutraj smože imeli vkapeli ekumenskega centra, kjer smo stanovali, sv. mašo. Po neprespani noči tudi zajtrk ni zbudil pretiranega apetita, edinole vrsta za kavo je bila precej dolga. I Doubledecker. (internet) Švicarska garda med opravljanjem uradne dolžnosti. (Jurij in Janja Vončina) Prvi dan nas je pričakal Vatikan z dolgimi vrstami pred vhodom v baziliko, pa rentgenski pregled žepov in torb. A do Vatikana je bila še zapletena pot. V center Rimaje najenostavneje priti z metrojem. Pod budnim očesom Luka smo se gnetli v vagonih in po stopnicah, včasih smo komu stopili na prste. Ogled Vatikanaje poleg bazilike in trga obsegal še obiskgrobajaneza Pavla II. Sprehod na kupolo so si privoščili le nekateri. Pa ne zaradi vstopnine, temveč zaradi triurne čakalne vrste. Večina udeležencev se nas je odpravila na lov na kavo za štiri evre. Za Vatikanske muzeje pa je zmanjkalo časa. Istega dne smo si pogledali še gnečo na Španskih stopnicah, pa pri Fontano di Trevi in še nekaj turističnih znamenitostih. Utrujeni in opečeni od majskega sonca smo se proti večeru privlekli do nastanitvenih zmogljivosti našega centra. Po obilni večerji s pašto, sadjem in zrezki sta nas čakala tuš in postelja. Naslednji dan je bil na vrsti Slovenicum. To je hiša, ki je namenjena slovenskim duhovnikom, ki študirajo v Rimu. Medse sprejmejo tudi slovenske romarje v času ogledovanja Rima. Kalistove katakombe so nam nazorno spregovorile o antični tehniki pokopavanja v mehak vulkanski tuf. Hladne temine z grobnicami so prišle še kako prav v vročini. Vseeno je bil tri četrt ure dolg ogled dovolj za vse. Najbolj izstopajo majhne vdolbinice grobov otrok, ki jih je res veliko, ter mozaiki. Zanimivo je tudi to, da so bile katakombe javen prostor, kamor so pokopavali umrle sorodnike. Kristjani namreč trupel niso sežigali kot preostali Rimljani, ker človek ne umrje, temveč samo spi do končnega vstajenja. Dolgi kilometri labirintov rovov v treh, štirih etažah so za zbiratelje kosti danes nezanimivi. Konec antike so zaradi ropanja germanskih ljudstev posmrtne ostanke pokojnih položili v skupno grobnico, tako da so katakombe danes prazne. Mit, da so se kristjani skrivali pred preganjanjem v katakombah, ne drži, ker so bile lokacije katakomb javno znane in dostopne. Po hladnem podzemlju se nam je zahotelo še malo počofotati v Tirenskem morju. Zvečer smo se zbrali na hotelski terasi in prepevali slovenske narodne. Jurij Vončina pa je poskrbel za ritem bas iz plastičnega kanistra. Mrzle vode Ti renskega morja. (Jurij in Janja Vončina) Tretji dan smo tavali po antičnem Rimu. Forum Romanum, Kolosej, Panteon so se ponosno, a umazani od smoga dvigali kvišku. Lepi sta bili tudi cerkvi sv. Cirila in Metoda in Santa Maria Magiore. Pozno popoldan smo se srečali še z Markom Rupnikom in si ogledali center Aleti. Cerkev sv. Pavla v Rimu. (Jurij in Janja Vončina) Antični kolosej. (Jurij in Janja Vončina) V nedeljo smo odrinili proti domu in se ustavili v Assisiju. Lepo umbrijsko mesto vzelenju nas je vse navdušilo. Tudi rimskih gneč in japonskih turistov ni bilo na spregled, tako da smo se po nekaj dneh lahko prešerno sprehajali po ulicah. Spominkov tudi ni manjkalo. Časa za osebno molitev in sv. mašo je bilo tako kot vse pretekle dni dovolj. Težko čakajoč slovenski hladni dež smo sedeli na avtobusu proti Sloveniji in ga dočakali že v Padski nižini. Na romanju smo imeli obilo zabave ob večerih in čez dan. Vsak slušatelj je poskrbel za dobro ozračje, tako da nam je včasih celo zmanjkovalo časa in energije za ogled znamenitosti. Bili smo občestvo v malem in to nam bo dajalo poguma na naslednjih študijskih podvigih. Tomaž Mivšek in Jože Lazar ŽIVLJENJSKA ZGODBA UTRINKI IZ ŽIVLJENJA 90-LETNE TETE FRNČE Frančiška Gantar se je rodila na Mravljišah leta 1918 mami Johani in očetu Antonu. Njun prvi otrok je bila Mici, ki seje rodila leta 1906. Sledili so lvana(1908),Jožk(1910), kije umrl že pri dveh letih, Francelj (1912), Tone (1914),Jože (1916). Sedma po vrsti je bila Frnče. Leta 1920 seje rodila Marjanca, dve leti za njo Johan in tri leta kasneje še najmlajša,Julka. Izmed vseh desetih otrok v družini pa je naklonjena najdaljša življenjska pot Frnče. Spomini na mladost so prežeti z lepimi mislimi na starše, prijateljstva z brati in sestrami in skupaj preživetimi urami med delom, ki ga na kmetiji ni nikoli zmanjkalo. Spomni se preživetih dnevov, ko sta z bratom Jožetom kot otroka pasla živino v Črni. Vmes sta obirala maline in včasih tudi iskalaživino, kije medtem odšla po svoje. Pridna in delovna matije otroke vedno priganjala k delu, oče paje popuščal in ji dejal, ‘sej bo jutrše ena džorna’. Otroci so si krajšali redke trenutke brez dela s prebiranjem povesti. Se posebej rada sta kaj prebrala Frnče in Jože. Frnče se spomni, daje bila dostikrat okarana, ko je pozno zvečer še prebirala. Marjanca, ki seje izučilazašiviljo, paje rajezašila kakšno obleko sebi ali drugim v družini. Skupne večere, ki so bili takrat brez televizije, so preživljali ob večerni molitvi in pogovoru. Mama Johana je ob predenju lana rada tudi kakšno zapela, preostali pa so se ji pridružili. Jože, Tone, Francelj in Johan pa so ob raznih priložnostih radi zapeli v kvartetu. Frnče in drugi bratje in sestre so vZavratcu obiskovali italijansko šolo. Učiteljicaje bila dobra ženska, doma izTorina. Rada seje ustavila na Mravljišah in tudi, koje odšla iz našega kraja, ji je še napisala pismo. Če so otroci morali pomagati doma, seje za pol kilograma putra vse dalo domeniti. Čepravje bila učiteljica dobra in prijazna, pa so seveda bile kazni za manj pridne učence. Za njih je bila rezervirana oslovska klop in pa grob pesek, na katerem so morali kaznovani klečati. Mladino so družila nedeljska srečanja ob nauku in ob redkih priložnostih so skupaj zavili tudi do Hmca v Dole, kjer je bila gostilna. Zaljubljenost so takrat mladi bolj skrivali in si naskrivaj izkazovali naklonjenosti. Zvečer, ko so šli vasovat k izvoljeni deklici, so naslonili lestev ob njeno okno in ji potrkali. Seveda pa niso ostali vedno neopaženi. Dvema nesrečnikoma seje na Medvedjem Brdu pripetilo tudi to, da soju zalotili financarji, ki so si ogledovali dekleta pri isti hiši. Za kazen sta morala imeti lestev privezano na glavo in se tako sprehoditi vse do Godoviča. No, ljudi, ki so se jima smejali, verjetno ni manjkalo. V tistih časih so bili tudi zelo pogosti spori med zavraškimi in medvejskimi fanti in so se pogosto merili v močeh. Nedelje in prazniki so bili dnevi, koje vsa družina ne glede na vreme šla k maši. Pozimi, koje bilo polno snega, so s konjem, ki je vlekel čok, naredili gaz in šli za njim dozavraške cerkve. Kasneje so naredili plug, ki gaje vlekel konj. Pred božičnimi prazniki pa je mati vsako jutro zbudila vse, da so šli ob 6h kzornicam. Časa pod Italijo se spomni Frnče kot dobrega časa. Kmetje so lahko prodali svoje pridelke in živino. Kasneje pa se je vse spremenilo. Med vojno so ostale ženske in starejši moški sami na kmetijah in so morale opravljati težka dela. Ta časje bil za kmete zelo težak. Partizani sojih zmerjali s kulaki in jim pokradli vse, kar se je dalo odnesti. Njihove zaloge hrane, žita in krompirja so pobrali in številčne družine so ostale brez vsega. Na ukaz partizana sta morali s sestro Julko zapreči konje in odpeljati v spremstvu krompirin žito na Pešk, kjersojih čakali drugi. Dekleti sta bili vso pot vveliki nevarnosti. V Godoviču so bili v tem času Nemci. Nazaj sta se vračali sami in se na srečo vrnili živi. Ob drugi priložnosti pa sta morali spremljati domobrance v Kuliše in bili spet izpostavljeni nevarnosti. Med vojsko so domobranci za približno pol leta zasedli spodnji del hiše, domači pa so se morali umakniti v gornji del. Število konfliktov med domobranci in partizani seje spet povečalo in družinaje bilaspetvvečji nevarnosti. Tudi po vojni je bilo enako. Hrano so se bali skriti, ker bi jih partizani postrelili. Povojno življenje je bilo težko zaradi obvezne oddaje pridelka in živine oblastem. Svobodno življenje seje izkazalo za težko. Nekoliko lažeje bilo bajtarjem, ki so dobivali karte za hrano. Vveliko pomoč sojim bili dobri sosedi, katerim so lahko zaupali in pri njih skrili žito ali kaj drugega, karbi jim vzeli. Najstarejši brat, Franci, kije bil poročen vZavratcu z Birtovo Frančiško in imel na poti četrtega otroka, je med vojno šel z domobranci in bil na Koroškem, od koder se ni vrnil domov. Jože in Tone sta bila med vojno v italijanski vojski v Italiji in prišla s prekomorci nazaj vjugoslavijo.jože je kasneje prevzel Mravljiškovo domačijo in se poročil z Manico iz Pečnika. Brat Johan je na poti iz Italije padel nekje v Črni gori. Mici se je poročila v Preske in Ivana (Ihne) najelični Vrh. Tone in Marjanca stase poročila na postojnski konec. Najmlajša pri družini,Julka, pa seje omožila k Brnk vZavratec. Tudi za duhovnike ta čas ni bil rožnat. Gospoda Miklavčiča, ki je služboval vZavratcu, so imeli ves čas na piki, da bi ga zaprli. Med tem časom je zbolel in umrl. Frnče seje poročila leta 1947 s sedem let starejšim Rupnikovim Joklnom (Jakob Gantar). Med vojno je bil šest let v Italiji. Potem paje bil interniran v Nemčijo. Kersta se poznalaže prej in prav tako družini, sta se kmalu po vojni vzela. Ohcet je bila na Mravljišah, potem pa seje preselila k Rupnk, kjerje živel Jokl še z dvema sestrama. Ti staji bili v veliko pomoč in oporo. V zakonu se jima je doma rodilo pet otrok. Prvorojenec je bil bolan, nekaj časa sta bila tudi v bolnici, a žal se otroku ni dalo pomagati in je pri dveh letih umrl. Frnčeje bila takrat noseča v drugo in pred njo je bilo veliko skrbi in neprespanih noči.Jokl je bil dober človek, vendarje kmalu po poroki začel bolehati in ni mogel opravljati težkih del, teh paje na kmetiji na pretek. Teta Frače, (iz arhiva Rupnikove družine) NAŠA DEDIŠČINA Prestani časvvojski in v Nemčiji mu je pustil posledice. Pomagal ji je z delom v delavnici, kjerje kot mizar samouk izdelal marsikaj. V pomoč pri delu na kmetiji so bili ljudje iz vasi, ki so vzameno za kos njive, na katerem so sadili zase, pomagali pri delu. Velika nesreča za domačijo je bila, ko je pogorel kozolec. Veliko kasneje gaje viharše enkrat uničil. Oče Anton je umrl leta 1961, mamajohanapa osem let kasneje. Oba sta dočakala kar lepo starost. Jokl paje umrl že leta 1975 in zapustil Frnče samo s štirimi otroki. Ti so počasi krenili vsak po svoji poti. Hči Franja seje poročila v Rovte. Rado je prevzel skrb za domačijo in mamo. Mlajša hči Danica pa seje poročila v Postojno. Veliko prezgodaj jeza posledicami bolezni zapustila ta svet. Izguba še enega otroka je pustila rano na njenem srcu, ki se ne more zaceliti. Najmlajši sin, Evgen, je rad pel in plesal. In ko so ga nekoč hecali, da bi šel za duhovnika, je odvrnil: ‘Kar Rado naj gre, k ne zna plesat.’ No, vseeno je prav on že zgodaj začutil željo, da bi postal duhovnik. Šolal seje v Vipavi in kasneje na Teološki fakulteti v Ljubljani. Danes pa službuje v Baški grapi in opravlja duhovniško službo vtreh župnijah: Podmelc, Rutin Kneža. Je ljubitelj poezije, izdal je svojo pesniško zbirko in tudi v našem časopisu Oglar smo že objavili njegove pesmi. Frnče danes še vedno rada kaj prebere in pogleda na televiziji. Njen vsakdanje prepojen z otroškim smehom in jokom, ki ga v Rupkovi hiši nikoli ni manjkalo. Skrb za vnuke in pravnuke jo ohranja mladostnih misli. Teta Frnče ob osemdesetletnici obdana s svojimi vnuki, (iz arhiva Rupnikove družine) S svojimi devetdesetimi leti je lahko za vzgled nam vsem, ki tarnamo za vsako malenkost. Pravi, daje treba hudo spotoma pozabiti in se zavedati, daje marsikomu na tem svetu huje kot nam. Vsega imamo na pretek in skoraj vedno se sekiramo brez potrebe. Vživljenju je čas, ko človek razmišlja o smereh v življenju, kam bi se obrnil. Če se človek odloči za pošteno življenje, bo ostal tudi pri tem, kar nas uči Cerkev. Kakšne so naše odločitve in vrednote, pa pokažemo s svojim življenjem. Kar so nam starši dobrega vcepili v mladosti - na to pot se bomo vrnili! Jasmina Kogovšek DIETA Usoda mi je poslala bolezen, da sem morala k zdravniku, in nato sem še dvakrat po nekaj dni pristala v bolnici. Tam pa spoznaš in doživiš marsikaj. Tako se v spominu vračam v svoja otroška leta, kakšna je razlika v dieti danes in takrat. Saj takrat diete sploh, lahko rečem, ni bilo, saj ni bilo izbire v hrani. Bilaje sama domača navadna hrana. Zelje, repa, fižol, ješprenj, žganci, pa seveda krompir. Redko je priromalo na mizo kaj boljšega. Svežega mesa ni bilo, ravno takrat, ko so zaklali prašiča, je bilo kakšen teden kaj svežega mesa, preostalo meso so dali sušiti, saj takrat ni bilo zamrzovalnih skrinj, da bi meso lahko vložili in shranili za dalj časa. No, včasih, a zelo redko, je morala tudi kakšna ovca doma vzakol, daje bilo malo priboljška. Družine so bile velike in ena ovca je kmalu končala najprej v loncu in nato v praznih želodcih. Drugače smo pa vse leto jedli suho meso. Pa še tisto meso je čez leto postalo malo »žaltavo«, če ni bilo dobro posušeno in nato shranjeno. Kakšnaje bilažupa iz tega mesa, suhažupa imenovana. Mleko smo tudi malokrat jedli sladko, saj gaje mama dala »kisat«, da gaje potem posnela in iz smetane napravila »puter« in nato nosila ta puterin jajca v Ljubljano prodajat ali pa jih kar pri znanih gospodinjah zamenjala za moko, tako daje lahko kdaj spekla malo kruha. Mleko smo jedli kislo, posebno večerjaje bila vsakdan enaka, kislo mleko pa krompir v oblicah. Jajca so bila zelo redko na mizi; če je oče šel po kakšnih nujnih opravkih, takratjih je bilo veliko manj kakor danes, pa še peš so večinoma hodili, mu je mama ocvrla dva ali tri jajca, da ni šel na pot lačen, in mi otroci smo ga željno opazovali, da bomo dobili kakšen košček. Tako nismo imeli izbire pri hrani, tudi če smo zboleli, dieta gor ali dol. Če je otrok dobil ošpice ali kakšno drugo bolezen, je včasih priromala skozi vrata kakšna pomaranča ali bonbon, to je bil ves priboljšek. Saj pravim, meso je bili svinjsko suho, mleko od krav, nobene predelave, in jajca domačih kokoši, pasmo preživeli in bili bolj odporni in trdni. Danes, koje vsega, je pa čisto drugače. Ko prideš k zdravniku, ti tam napojejo cele litanije, česa ne smeš. Najprej ti prepovejo suho svinjsko meso, mleko ne sme biti mastno, danes se smetana vrže v pomije, jajca povzročajo holesterol. Vsi mogoči slabi vzroki pridejo na dan. Enkrat izbruhne ptičja gripa, pa vse kure pobijejo, drugič krave znorijo, pa prašičja kuga nam preti, razni izdelki po trgovinah ne odgovarjajo predpisom, pajih morajo izločiti iz prodaje. Vsi se nekam pačimo in nergamo, pa to ni dobro, pa to nima nobenega okusa. Bolezni je pa vseeno vedno več, bolnice so vedno polne. Čeprav pravijo, da znanost napreduje, a ljudstvo vedno in skoraj nevede drvi v težke zdravstvene težave, da se dostikrat ne vidi iz njih. Smrt bo vse to enkratzaustavila in mi bomo z njo vred potonili. Olga Vehar ZAVRAC Župnija šteje 687 duš. V šolskem okolišu je rečica Sora, ki pride od jugovzhoda ter zavije proti severu in se izliva v Savo. Tudi potokov ne manjka, ti so: Potok, Jakopnik, Božičnik, Črna, Klokoč, Sovražna grapa, Čemšič, Dobec, Rudnik. Stoječih voda ni, sicer pa so tla votla, s stoječimi podzemeljskimi vodami, kar spričujejo ribe, ki ob deževjih pridejo na svetlo in so bolj temne barve. Njiv, travnikov in gozdov je okrog dve tretjini, ena tretjina je pašnikov in neobdelanega prostora. Ljudstvo se marljivo peča in živi večji del s poljedelstvom, postransko z živinorejo. Gozdov je malo in imajo od njih le posamezni korist, toda z njimi varčno ravnajo. Gora ni, le hribovje, ki so: Kovk, Konjski vrh, Hrečovec, Jesni vrh, Rozkovec, Kucelj, Grintovec, Drevišnjik, Mačji grič, Kogelj, Novca,Jeličje, Kisovec, Tabor, Sivka,Jagodni grič, Krog, Kržiše in Medvedov grič. Dolini se nahajata dve: Potok in Sora. Poti so zelo slabe in grde, razen ceste, ki pelje iz Rovt proti Idriji; pa je dobro upanje, da se bo v kratkem obrnilo na bolje. Kruha ni treba nobenemu stradati, ker se žita obilno pridela, prodana živina pa donaša lepe vsotice, da imajo ljudje za davke. Izobraženo pa ljudstvo ni posebno. Le nekateri, ki so drugje šolo obiskovali in znajo brati, pisati in računati. To se bo s časoma zboljšalo, odkar se je tu šola napravila. Za napredek so ljudje zelo vneti v vsakem oziru. Za vsakdanjo šolo je bilo 1889. leta godnih 22 dečkov in 30 deklic. Od tegaje šolo obiskovalo 20 dečkov in 27 deklic. Vasi vtej župniji je sedem: Črna, Dole, Ižgorje, Podklanec, Potok, Ravne in Zavrac. Sel je tudi nekaj: Mravljiše, Brdo, Malavice, Zapotok, Sopotje, Rovt in Zakovk. »Cerkevje le vZavracu. Gradov ni. Znamenite so Matjaževe kamre. To so podzemeljske votline, katere je v starodavnih časih voda izdolbi la. Te votline so bile za časov rogoviljenja Turkov po teh krajih zavetje ljudem, ki so notri spravljali in skrivali blago v varnost. Imele so železna vrata, katere je dala napraviti Loška grajščina, kije imela te pokrajine v fevd. Ko so časi postajali varni in mirni, so se ta vrata kot nepotrebna odpravila. V teh votlinah so se skrivali beguni vojaški sosebno leta 1833« (str. 96, 2004). Ta kraj je spadal nekdaj pod loško graščino, danes pod politični logaški okraj pod okrajno sodnijo Idrijsko. Župnikjakob Ferjančič še omenja jezero, ki seje raztezalo po poljanski dolini vse do Hlevnega vrha. Slišal je pripovedovati, da ko so neki hrib prekopali, je voda odtekla. Koliko je v tem govorjenju resnice, ne ve, mikavno pa je to vprašanje za geologe. Tukajšnja župnijska cerkev sv. Urha je bila sprva kapela, le sčasoma je nastala cerkev. Nad vhodom ima zvonik letnico 1647, pod zvonovi pa 1747, kar kaže, da se je zvonik (30 m visok) dodelal kasneje. Strop v cerkvi je bil raven, začetek 19. stoletja se je obokal. Do leta 1788 je bila cerkev podružnica žirovske župnije, prej še loške. Istega letaje postala samostojna župnijska cerkev. Farovžseje postavil leta 1789. Šola seje začela meseca novembra leta 1866. Literatura: Logaško Okrajno Glavarstvo. Uredil Vojteh Ribnikar. Avtor poglavja Zavrac - župnikJakob Ferjančič. Zemljepisni in zgodovinski opis. Izdalo »Društvo učiteljev in šolskih prijateljev okraja Logaškega.« Logatec, 1889. Ponatis izdalo literarno društvo Zeleni oblaki, 2004, str. 95-97 Tomaž Mivšek O VODI NEKOČ SEM INTERVJUVALA PRABABICO, STARO 80 LET KAKO STE ZGRADILI REZERVOAR? Rezervoar smo naredili leta 1920, a ker je začel puščati, smo vodo začasno hodili iskat v Potok ali v Pikalce. Potok. (Metka Lazar) KAKO STE NOSILI VODO? Vodo smo nosili z “brento” (lesena posoda), kije imela naramnice in na vrhu odprtinozzamaškom. Če pa nismo imeli “brente”, smo si dali na glavo svitek in nanj lesen škaf, ki smo ga držali z roko. Svitek za na glavo za prenašanje težjih bremen. (Metka Lazar) KAKO STE PRALI PERILO? Ko smo vodo prinesli domov, smo jo zavreli in vanjo stresli pepel. Ko seje pepel usedel, smo lahko začeli prati perilo. Pepel nam je služil kot milo, pozneje pa smo pravo milo izdelovali sami. Potrebovali smo živalski loj, kolofonijo, ki smo jo kupili v trgovini. Milo smo kuhali pol dneva, mešati gaje bilo treba samo v eno smer. “Žajfa” je bila sivo-zelene barve in v obliki kvadrata. Za pranje smo lovili tudi kapnico, saj je boljša za perilo, kerje mehka, paše manj praška se porabi, ker ima manj rudnin. Perivnik. (Metka Lazar) JE KDAJ KAJ ZAGORELO? KAJ STE STORILI TAKRAT? V bližini nas na srečo ni veliko gorelo, je pa drugod. Zaradi vojne in nekaterim so Nemci požigali hiše. Ker za gašenje ni bilo dovolj vode in ni bilo s čim pogasiti, smo iz hiše pobrali le najnujnejše stvari in pustili, daje pogorelo do konca. ALI STE SE VELIKO UMIVALI? Po obrazu smo se umili vsak dan, v “škafih” pa smo se le ob nedeljah pred mašo. Vodo smo pogreli na štedilniku. Daje nismo karzlili stran, smo jo uporabili še za zalivanje rož. STE ZELO VARČEVALI ZA KUHANJE? KAKO STE PRIŠLI DO VODE POZIMI? Ne, za kuhanje nismo ravno zelo šparali. Porabili smo je toliko, kot smo jo potrebovali. Ko pa je bila zima in nismo mogli do vode, smo topili sneg. Bilje seveda bolj snažen, kot ga imamo danes. Topili smo ga v kotlih, v katerih smo kuhali za pujse, ali pa na štedilniku. KAKO STE NAPAJALI GOVEDO? Govedo smo gnali napajat k studencu, kjer smo imeli lesena korita iz hloda, kije bil izdolben, da seje voda lahko nabirala. KAKO PA STE UPORABLJALI STRANIŠČE? Včasih ni bilo stranišč na splakovanje, temveč so bila stranišča na prosti pad oz. “na štrbunk”. Stranišča so bila zunaj zgradbe, ponavadi lesena. Stranišče “na štrbunk". (Metka Lazar) ALI SE ZAVEDATE...? ... DA SMO BREZ PITNE VODE LAHKO ŽE ČEZ NEKAJ LET? ZATO POSKRBIMO ZA NAŠO PRIHODNOSTIN VARČUJMO Z VODO!!! Metka Lazar PRIMOŽ TRUBAR Primož Trubar seje rodil v Rašici pri Velikih Laščah tesarju in mlinarju Mihi, podložniku turjaških grofov, in materijeri. Prvi Trubar na Rašici se v urbarju zasledi leta 1482. Priimek kaže, da je bil njegov praded kak »trobar«, morda graščinski trobec, »klicar«, ki se je preživljal s trobo. Ime Trubar, Truberus, je utegnilo nastati v latinskih šolah. Rojstni kraj Rašicaje bil vTrubar-jevem času najpomembnejše gospodarsko in prometno središče velikolaške dežele. Zaradi gostega prometa so imeli v Rašici mitnico. Oče Primoža Trubarja je bil cehmojster - cerkveni starešina, ključar, ki nadzoruje cerkveno premoženje, pa tudi mitničar, kije beležil dohodke turjaške mitnice, kar pomeni, daje moral znati pisati. Leta 1520 je oče Miha prosil Turjačane za dovoljenje, da se sme sin Primož šolati za duhovski stan. Dvanajst let mu je bilo, ko je šel z doma. Šolal seje eno leto na Reki, nato dve leti v Salzburgu; tam se je moral preživljati s cerkvenim petjem. Nato je odšel vTrst k škofu Bonomu; pri njem je bil za osebnega služabnika, poleg tega je pel kot član pevskega zbora v stolnici. Ko je bil Trubar star devetnajst let, mu je škof Bonomo že dodelil župnijo Loko pri Zidanem mostu. Trubarjo je kmalu izročil vikarju, sam pa odšel v bogoslovno službo na Dunaj. Leta 1530 gaje škof Bonomo posvetil za duhovnika in ga določil za vikarja v Laškem, kjer je pridigal v duhu Erazma Rotterdamskega in seznanjal ljudi z nauki, kijih uče evangeliji. Pred jezo faranov, ki so mu grozili, saj sojih njegove pridige v novem duhu vznemirjale, seje umaknil v Ljubljano in sprejel mesto stolnega pridigarja. V svojih pridigah je Trubar uporabljal svetopisemsko razlago švicarskih reformistov. Zaradi njegovih nazorov gaje deželni glavar leta 1540 pregnal in Trubar se je spet zatekel vTrst pod okrilje škofa Bonoma. Bonomo gaje vnemal za gesla in razmišljanja švicarskega reformatorja Kalvina in dosegel pri ljubljanskem škofu Kacijanarju, daje Trubarja imenoval za kanonika. V Ljubljano seje vrnil leta 1 542. Pod novim škofom je Trubar dobil službo drugega pridigarja v Rothenburgu in se oženil z Barbaro, hčerjo Matije Sitarja iz Kranja. To je bil čas, ko je Trubar začel snovati in uresničevati zamisli za razvoj slovenske književnosti. Prestopil je k augsburški veroizpovedi. Začelje uresničevati zamisel pridobivanja Slovencev za novo vero s slovensko tiskano besedo. Da bi ustregel praktičnim potrebam, je sestavil najprej katekizem in abecednik. Za osnovo knjižnega jezika je vzel govor svojega rojstnega kraja Raščice (Rašice), torej osrednje slovensko narečje, za katerega je menil, da ga razumejo vsi Slovenci. Trubarje dal obe knjižici v tisk tiskarju Morhatru vTubingenu. Knjižici sta bili natisnjeni z gotskimi črkami in sta izšli v tisoč izvodih. Abecedarium z Brenzovim malim katekizmom je izšel pred koncem letal 550. Želel je, da bi se rojaki iz njega naučili brati. Trubarje tako postal začetnik slovenske književnosti. Katekizem v prozi in pesmih s Flacijevo pridigo o veri je izdal leta 1551. Katekizem vsebuje nekatera pojasnilna poglavja iz protestantskih naukov, šest pesmi, dve molitvi in pridigo o veri. S to knjižico je hotel Trubar učiti rojake protestantske vere in hkrati ustreči protestantskemu bogoslužju na Slovenskem. Trubar seje pod oba dela podpisal kot »rodoljub ilirski«, tiskar pa si je dal izmišljeno ime Jernej Škrjanec na Sedmograškem, da bi se izognil morebitnemu preganjanju. PrimožTrubarje prvi uporabil izraz »Slovenci« (namesto Kranjci, Štajerci, Korošci...). Trubarje Slovence tako rekoč »preštel« in jih skupno poimenoval s štajersko besedo za tiste prebivalce naših dežel, ki niso govorili nemško. Kerje reformacija priporočala rabo domačega jezika, je Trubar v svojih obrednonabožnih besedilih dodal toliko domoljubnih primesi in vzklikov, da ni dvoma, da seje zavedal narodnega pomena jezika. Tako je v enem pismu zapisal: »Bog ve, da sem že v tistem času, ko sem še pri vas (na Slovenskem) pridigal v slovenskem jeziku iz latinskih in nemških knjig, pogosto vzdihnil k Bogu, naj se zaradi posvečenja svojega imena ozre tudi na naše ubogo, preprosto, dobrosrčno slovensko ljudstvo, naj mu prizanese ter ga obdari z veliko milostjo in darom, da bi se tudi njegov jezik pisal in bral kakor jeziki drugih ljudstev ter bi se sveto pismo in druge dobre krščanske knjige prevedle in natisnile v slovenskem in hrvaškem jeziku - saj že sv. Pavel prišteva tudi raznovrstne jezike med darove sv. Duha.« Kmalu po izidu prve knjigejeTrubardobil župnijo v Kemptenu ob tirolski meji in tam je s pomočjo Petra Pavla Vergerija, nekdanjega koprskega škofa, leta 1 555 izdal v novi izdaji prvi slovenski knjigi Catechismus in Abecedarium, po Vergerijevem nasvetu v latinici, ter Ta Evangeli Svetiga Matevža. Leta 1557 je izdal tisoč strani obsegajočo knjigo Ta pervi deil tiga Noviga testamenta. Knjiga vsebuje prevode evangelijev in dejanj apostolov in je opremljena z dolgim predgovorom o naukih Lutrove vere, s koledarjem in Postilo, toje razlago nedeljskih in prazničnih evangelijev. Trubarje imel v tem času veliko dela, dobil je župnijo v Urachu in prevzel vodstvo biblijskega zavoda. Med drugim je izdal Register, poročilo o svojih dotedanjih delih, da bi ovrgel očitke, da je zvvinglijanec. To poročilo velja za prvo bibliografsko delo pri Slovencih. Nato je sledilo povabilo Trubarju s strani deželnih stanov, da bi sprejel v Ljubljani mesto protestantskega dekana.Junija 1561 seje odpravil v Ljubljano in veličastno so ga sprejeli. Uredil je slovensko protestantsko cerkev. Sestavil in izdal je tudi Cerkveno ordningo (1564), to je cerkveni red za slovensko cerkev. S tem redom je posegel v pravice deželnega kneza in ta je dal knjigo zapleniti, Trubarja pa izgnati. PrimožTrubarje v svojih delih dajal napotke starim ženam ter jasno pozval bralce, naj se ne izogibajo hišnega dela. Povrnitvi v Nemčijo je Trubar bival nekaj mesecev v Lauffenu, nato seje za stalno naselil v Derendingenu in bil tam župnik do smrti. Trubarje tu izdal leta 1566 Ta celi psalter Davidov, nov Abecedarij in nemško slovenski Ta celi katehismusin druga dela. Leta 1577 je končal svoje življenjsko delo s prevodom Noviga testamenta puslednji dejl. Zadnje njegovo delo je prevod Lutrove Hišne postile, ki jo je šele devet let po njegovi smrti izdal njegov mlajši sin Felicijan. PrimožTrubarje napisal 24 knjig, od tega 22 v slovenščini in dve v nemščini. Umrl je v starosti oseminsedemdeset let v Derendingenu in tam je tudi pokopan. Viroz, več o Primožu Trubarju: http://sl. wi kipečiija. org/wiki/Primoz_Trubar Darja Kogovšek Primož Trubar, (internet) POEZIJE Tudi v tokratni številki Oglarja predstavljamo bo govor tvojega nekaj novejših pesmi Evgena Gantarja. odhajanja in molčanja. Za teboj ostajajo MOČVIRNATA RAVNINA, le smeti na vejevju, okoreli koraki jelenov v ogradi, vjesenski burji, kakor molitveni mlinčki. ki brije VETER SE POGOVARJA ob železni cesti. z okleščenimi vejami Poskrijejo se v sivino starega oleandra drevesnih zatišij. o brezpotjih. Senca smešno hodi za njimi, Poskrili so se martinčki. ne slišijo klica Legli so med senene krmilnice, srebrno kamenje le njen odmev lovijo. v zavetje. V sredini mokrote Na pustih bregovih sedejo sklonjenih glav je odgovor kot jetniki jeseni in zime v črtastih oblekah. o neskončnosti nebes, Tujec spregovori da srce vztrepeta nerazločno besedo, ki zaplapola preko nedoseženega miru. in trga razbolele prsi. NEBO J E NOCOJ brezbrižno V KRČEVITEM STRAHU do zmrzle zemlje. drevje razteza Samota lebdi korenine in kriki obledo, v peščeno zemljo. ko koraki ne najdejo Vihar osipa njihovo listje trde stopinje. za novo rast. Krutaje ta ljubezen Mraz grabi zrak pobesnelih vetrov, nevidne smrti znak. ki izdajalsko Koščeno govorijo udarci smrti, božajo obisti in srce. vvrtincu smrti, v vrtincu smrti, Kako zapisati misel, ostarelih očakov, ki z zaprti mi očmi in brez sluha komu izdahniti klic? čakajo pomladne strasti. NA MODRO NEBO prošnja obesi svojo roko. Tl KALNA REKA, Prerojenosti hoče. kakor rezgetajoč konj Vihravim pastem preskakuješ vse ovire po nevihti. se veter ne prepusti. Oko spremlja, Med krošnje zapuščene kar nosiš s seboj. gnezdo naredi. V glavi se vrti Vzleteli bodo sinovi in usta se skremžijo v kamro domačo. od blatnosti, Ne jok, ne stok! ki jo prinašaš in puščaš. Zaspal bo vzibeli Tuljenje ni pesem! Umolknili bodo domačega hrasta. tvoji kriki hripavi in zavedno z okleščenih bregov Evgen Gantar S prvošolci smo prebrali pravljico o rožnatem slončku, kije bil zelo žalosten, ker seje njegov najboljši prijatelj preselil v drug kraj. Modra sova mu je povedala, da lahko naredi tri stvari, da bo premagal žalost. Prvič: »Jokaj, ko si žalosten, ne glede na to, kaj bodo rekli drugi.« Drugi: »Z nekom, ki ga imaš rad, se pogovori o svojih težavah.« Tretjič: »Prijatelju poišči poseben prostor v srcu, tako se ga boš spominjal in bo vedno pri tebi.« Tudi prvošolci so razmišljali o premagovanju žalosti in takole povedali: Kadar sem žalosten, se grem igrat kjakat’, če pa ni nobenega doma, sem še bolj žalosten. Včasih me potolažijo mamica, očka in stric. Robi Kogovšek Kadar sem žalostna, grem k mamici in ji povem, da mi nekdo nagaja, mamica pa se pogovori s tistim, ki mi nagaja. Potolaži me tudi očka. Maša Menegatti Kadar sem žalostna, se stisnem k medvedku. Pomirim se tudi tako, da pospravljam. Larisa Bogataj Kadar sem žalosten, grem povedat mamici, da meje nekdo udaril. Včasih grem poležat in postanem spet dobre volje. Mitja Kogovšek DEKLICA, KI IMA VSE Pravljica Nekoč je živela deklica, ki je imela vse. Ni imela samo hiške, imelaje tudi njivo, svoj potoček in svojo rožo. Prišel je črn, črn oblak. Deklica je skočila v hišico in gledala skozi okno. A ni začelo deževati, le oblačno je bilo. Sla je po konja na pašo. Zajček seje skril v luknjico. Začelo je deževati in nastalaje velika luža. Zrasla so jabolka in prišel je zajček. Najprejje vzel korenček, nato pa šejabolka. Deklicaje šla pojabolka in videla, dajih je nekdožejedel. Hitrojihje pobirala. Pobralaje vsa jabolka injih odnesla domov. Larisa Bogataj, Mitja Kogovšek, 1. r IZGUBLJENI ZMAJ Moja pravljica Odprla so se vrata in v kuhinjo je vstopil Ožbej. »Mama, ali lahko grem spuščatzmaja, prosim?« je poprosil. Mama mu je dovolila in Ožbej je šel na bližnji hrib spuščat svojega zmaja. Kar naenkrat pa seje zmaj strgal z vrvice. Veter ga je zanašal zdaj v levo, zdaj v desno in tako dalje. Nato pa gaje veter dvigal vse viševnebo. Srečal je meteorita, kije padal naZemljo, in ga hotel vprašati, če lahko gre z njim, a kaj, ko je meteorit prehitro padal. Vetergaje še kar nosil in nosil. In veste, kje gaje pustil? Na Luni! Kojezmaj ravno mislil, daje izgubljence prišel vesoljec. Vesoljec gaje odnesel domov. Ožbej je bil zelo vesel. Karmen Bogataj, 3. r. KRALJIČNA NAJDE PISMO Pravljica Nekočje živela kraljična, kije imela konja. Njen grad je bil na visokem griču. Na gradu je visela zastava. Ob straneh so bile ječe, notri je bil hudobnež. Kraljična je šla ven in našla pismo, v katerem je pisalo: »Čez 5 ur pridejo grdobneži. Pa lep pozdrav.« Potem je našlazaklad, v katerem je bil denar. Prišlaje domov in rekla: »Straža! Most!« Ko je prišla h kraljuje rekel, naj jo stražarji odpeljejo v ječo, ker seje potepala. Kraljična si je izmislila in rekla: »Straža, odklenite, ker je nekdo ušel!« Odklenili so in kraljična je ušla izječe. Ko je kralj to videl, je rekel: »Hitro, zmotili ste se!« Kraljična pa seje skrila. Našli sojo, ona pajim je rekla: »Če me boste še enkrat zaklenili, bom kar umrla.« Niso je več zaklenili, zaklad pa so si razdelili. En cekin je padel ven in hudobnežem so se zlagali, da so ves ostali denar že porabili. Robi Kogovšek, Maša Menegatti, 1. r. PALČKI IN TRIJE ZMAJI Moja pravljica Nekoč so živeli palčki, ki so zelo sovražili zmaje in zmaji so tudi sovražili palčke. Nekega dne so šli palčki na grad po zaklad. Vedeli so, da so tam trije zmaji, a so imeli velika orožja. Šli so naprej, da bi našli zaklad, potem pa so zagledali zmaje. Hitro so začeli teči v sobo. Zaklenili so se, da ne bi prišli zmaji noter. Deset let so čakali, da bodo zmaji zaspali, potem pa so le zaspali. Palčki so zlezli iz sobe. Šli so v drugo sobo po zaklad. Vzeli so veliko zlatnikov in so šli. Tam so se zmaji začeli zbujati in palčki so spet tekli v sobo. Naslednjega dne, ko so zmaji zaspali, so šli lepo domov. Palčki so bili zelo veseli, ker so dobili zaklad, zmaji pa so bili zelo žalostni, ker so izgubili zaklad. Andraž Menegatti, 3. r. PRAVLJIČNI KRUH Včarobnem mestu ježivel pekjanez Hleb. Bilje najboljši pek te dežele. Imel je veliko pekarno. V njej je močno dišalo, ker so tam delala pravljična bitja. Ker ljudem ni več dišaljanezov kruh, jejanez napisal nov receptza kruh. Ta pa se glasi: V sladkor dodamo smolo, ki naj bo vroča. Vse skupaj dobro premešamo, dodamo še bonbone in čokolado, za bolj čaroben okus pa še hišni prah in zajčjo dlako. Zamesimo testo in ga pečemo 50 minut v pečici. Dobertek. Od takrat so vsi jedli njegov kruh. Aljaž Mengatti, 3. r. PESMI ZA MAMO ČE BI POSTALA SAMA SVOJA MAMICA Če bi postala sama svoja mamica, bi poskrbela, da ne bi bila nikoli lačna in da bi bila vedno urejena. Seveda bi pustila, da bi gledala televizijo do polnoči. Karmen Bogataj, 3. r. ČE BI POSTAL SAM SVOJ OČKA Če bi bil sam svoj očka, bi si kupil vse, kar si želim. Denar bi dobil, ko bi šel v delavnico. Sam s sabo bi bil prijazen. Rad bi delal, kar imam rad, hodil bi na morje, šel na sladoled, hodil s prijatelji in šel vsak dan v delavnico. Bil bi prijazen očka. Andraž Menegatti, 3. r. Mamajezlata, nikoli ni zagata. Mamaje kot lajna, ki poje, kerje vztrajna. Karmen Bogataj, 3. r. Mamaje roža, mamaje zlatega srca. Rada ima sinove, hčerke in svojega moža. Aljaž Menegatti, 3. r. Mamaje bogata, kar devet otrok ima pa še ata. Mama ima zlato srce, saj me ima rada nadvse. ČE BI POSTAL SAM SVOJ OČKA Če bi postal sam svoj očka, bi bil prijazen očka. Sam bi si izbral svojo službo, zato ne bi hodil v šolo, imel bi veliko časa za različne igre. Kuhal bi si same dobre jedi in ponosen bi bil na svojega sina. Aljaž Menegatti, 3. r. LJUBEZENSKE ... LJUBEZEN in bila bova skupaj cel dan. Aljaž Menegatti, 3. r. Ljubezen je tisto, česar nikoli ne zmanjka. Ljubezen je tudi sreča za človeka. Ceje ljubezen velika, nastane poroka Andraž Menegatti, 3. r. VELIKA PRAVLJICA Velika pravljica ni majhna. Ta pravljica je za velikane in velike zmaje. Majhni palčki in majcene pošasti s v njej kar izgubijo. Žalostni velikani iščejo palčke vsepovsod. Radi bi se z njimi igrali. A kerse palčki velikanov bojijo, se nikoli ne ulovijo. Karin Menegatti, 4. r. POGOVOR MED DVEMA KAMENČKOMA V MUZEJU PEPE: Živijo! Ime mi je Pepe in živim vZavratcu. Kakoje ime pa tebi in od kod si? LOJZEK: Dober dan. Ime mi je Lojzek in sem izTihega oceana. PEPE: Ej, a bi živel pri meni? Zelo bi se zabavala. LOJZEK: Seveda, samo kje bi pa spal in kje bi dobil oblačila? PEPE: Saj ti jih bom posodil. LOJZEK: O, hvala. Kaj bova pa zdaj delala? PEPE: Ti izberi. LOJZEK: No, prav. Pojdiva se »piksno«. PEPE: Naveličal sem se. Bi šla na ogled muzeja? LOJZEK: Prav. PEPE: Greva gledat okostje mamuta? LOJZEK: O, kako strašljivo bo! PEPE: Daj, ne bodi taka reva! LOJZEK: Aaaaa! Ne morem gledati! Pojdiva domov! PEPE: No, prav. LOJZEK: Domov grem, nazaj vTihi ocean. Ne razumeva se. Adijo! PEPE: O, škoda. Pa tako sva se zabavala. Daj, ostani, saj ne bova šla več na ogled muzeja. LOJZEK: Ne, ne bom ostal. Čao! PEPE: No, prav. Čao! Karin Menegatti, 4. r. DEKLICA Z VŽIGALICAMI PRIPOVEDUJE Stara sem komaj devet let in spet grem v mrzli dan prodajat vžigalice. Ampak danes zelo zebe. Mimo hodijo ljudje, a nihče ne kupi vžigalic. Mene pa tako zebe in drugi tečejo v tople hiše, da se pogrejejo. Zato sem se odločila, da si prižgem vžigalico, da me bo grela. Ampak veterje bil tako močan, dajoje upihnil. Odločila sem se, da prižgem še eno in tudi ta je ugasnila. Kar naenkrat sem nad seboj zagledala jelko, okrašeno z lučkami. Zagledala sem tudi svetlečo zvezdo in se spomnila, ko mi je babica rekla, da kadar vidiš zelo svetlečo zvezdo, takrat nekdo umre. Kar naenkrat sem zagledala babico. Vzela meje v naročje in poletela sem z njo v nebo. Karin Menegatti, 4. r. MOJ DEDEK Moj dedekje bil najboljši na celem svetu. Oh, ko je bil tukaj z nami, smo počeli, karsmo hoteli. Joj, kako sem žalosten, kerte ni več! Dedek, upam, da si srečen sedaj, ko si v nebesih. Eh, z vsakim se zgodi enako. Dedek, odpusti mi, kersem te kdaj užalil. Enkrat bomo vsi skupaj v nebesih. Ko bomo vsi skupaj, bomo srečni. Tadej Kogovšek, 4. r. PREPIR MED VRABČEVKO IN SOVO NAŠ JEŽEK Nekoč sta se srečala vrabčevka Lojzka in sova Lenika ter se začeli zmerjati. LOJZKA: Jaz sem lepša od tebe, hahaha! LENIKA: Pa kaj potem! Za mano hodijo sami sovirji in čuki. LOJZKA: Nehaj, drugače se bova stepli. LENIKA: Pa se dajva. LOJZKA: No, prav. Ampakjaz sem še zmeraj lepša. EN VEČERJE BIL ATI V HLEVU IN JE NAŠELJEŽKA. POKLICAL JE MENE IN MIHA. KERSEM SE BALA, DA ME BOZBODELZ BODICAMI, MIJE DAL ROKAVICE. DAL Ml GAJE V ROKE. NIČ SE MENI BAL. BILJE ZELO LEP. POTEM SMO MU DALI PITI MLEKO. VELIKO GAJE POPIL. BILJE ZELO LAČEN. POTEM SMO GA SPUSTILI IN J E ODŠELVTRAVO. PRIHAJAL JE TUDI NASLEDNJE DNI, SAJ STA GA VIDELA ŠE ATI IN METKA. Začeli sta se praskati, skakati druga po drugi in čez eno uro so se prebudili vsi prebivalci. Začeli so se jeziti, kdo se krega tako pozno. Potem je prišel medved Medo in je bil hud, ker ni mogel spati. MEDO: Nehajta se prepirati! Lojzka in Lenika sta se nehali prepirati. MEDO: Zdaj nista prav nič lepi, ker nimata nič perja. Spogledali sta se in začeli jokati. In tako so vse živali lahko zaspale. Tadej Kogovšek, 4. r. KAKO JE ZMAJČEK ZALOGAJČEK POSTAL ZMAJ ZALOGAJ Zmajček Zalogajček je še vedno pil mleko sedmih krav. Nekega dneje sesal vime ene izmed krav in jo močno ugriznil. Kravaje stekla skozi odprta vrata ven in odšla v hribe. Zmajček je bil zelo žalosten in je tekel za njo. Na poti je srečal medveda in medved gaje vpraša, kam gre. Zmajček mu je odgovoril, da teče za kravo, ki da mu je ušla ravno pred petimi minutami. Vrnil seje domov in videl, da so vse krave zunaj. Čez mesec dni je bil velik že sto šestdeset centimetrov. Naslednji dan je imel že zelo ostre zobe. Dopoldne je videl, daje ena od krav v njegovi hiši, in je mislil, da bo lahko dobil mleko, pajoje ugriznil. Kravaje poginila, zmajček pa je imel za kosilo kar njeno meso. Potem je šel vgozd in videl prijatelja medveda. Šel je do njega, ga ugriznil in ga pojedel. Skoraj vse živali ježe polovil in pojedel, razen ene. Le jelen je bil tako spreten, da ga Zmaj ni mogel ujeti. In tako je dobil ime Zalogaj. Z ježki je treba delati v rokavicah. (Mateja Lazar) Tadej Kogovšek, 4. r. Mojca Lazar BISKVIT Z NARIBANO Kako veš, da živiš v letu ČOKOLADO 2008? Sestavine za biskvit: -4 beljaki -15 dag sladkorja -15 dag masla -10 dag moke -10 dag mletih orehov Iz sestavin vmešamo testo in ga spečemo v pomaščenem pekaču. Predenje do konca pečeno, ga vzamemo iz pečice in prelijemo z nadevom 1: - 4 rumenjaki -15 dag sladkorja v prahu * Ravnokarsi želel vtipkati svoje geslo v mikrovalovko. * Za svojo tričlansko družino imaš 15 telefonskih številk. * Svojega otroka pokličeš na mobitel, da mora priti na kosilo. Čez nekaj trenutkov dobiš e-mail iz njegove sobe, kergazanima, kaj je za kosilo. * Že nekaj mesecev se pogovarjaš po internetu z nekom iz Avstralije, svojega soseda pa nisi videl že vse leto. To penasto stepemo, namažemo po biskvitu in damo nazaj v pečico, da se nadev posuši. Ko je pečeno, počakamo, da se ohladi. Nadev 2: -3 žlice mleka - 3 žlice sladkorja - 10 dag mletih orehov -1 vaniljin sladkor - 6 dag masla Te sestavine zmešamo in jih namažemo po ohlajenem biskvitu. * Babica te prosi, čeji lahko pošlješ sliko svojega novorojenca vJPEG formatu, dasi jo bo lahko dala naohranjevalnikzaslona. * Zapelješ z avtom v garažo in z mobitela pokličeš domov, da vidiš, če je kdo doma. * Vsak oglas po tv ima spodaj www naslov. * Kupiš računalnik, aje po 6 mesecih zastarel in ga prodaš po polovični ceni. * Če greš od doma brez mobitela, ki ga še do pred nekaj leti sploh nisi imel, se počutiš, kot bi bil bos. * Uporabiti denar namesto kreditne kartice vzame preveč časa. * Počistiti jedilnico pomeni odstraniti fast food vrečke z zadnjega sedeža avtomobila. * Razlog, da nisi v stiku s svojo družino, je ta, da nimajo svojih e-mail naslovov. Počakamo, da se biskvit v pekaču ohladi. (Mateja Lazar) * Dostavo naslednji dan imaš za zelo počasno. Na koncu po vrhu potresi naribano čokolado. Servirano pecivo. (Mateja Lazar) * Jedilnica se preseli v sobo z računalnikom. * Več šal prebereš po e-mailu, kot pa jih slišiš osebno od prijateljev. * Odklopiš se iz interneta in imaš občutek, kakor da bi te pustila ljubljena oseba. * Ko se zbudiš, greš na internet, še preden si narediš kavo. * Zbudiš se ob 2 zjutraj, greš na WC in po poti nazaj preveriš elektronsko pošto. Dober tek! Mateja Lazar V SLIKI You overslepti (c) WWW.0HMV600DNESS.COM The Balance of Nature httpV/u/u/u/.UnlikelyStories.com (c) 2000 Michael P Stype ZAKAJ... nam sonce posvetli lase, a potemni kožo? - si ženske ne morejo namazati trepalnic z maškaro in pri tem imeti ustzaprtih? nikoli ne zasledimo naslova v časopisu: »Vedeževalec zadel na lotu«? - je »okrajšava« dolga beseda? moraš klikniti gumb »START«, če želiš ugasniti računalnik? - je limonada narejena iz umetnih arom, v pomivalnih sredstvih pa so prave limone? - ni Noe ubil tistih dveh komarjev? sterilizirajo injekcijske igle, namenjene smrtonosnim injekcijam vzaporih? ne naredijo vsega letala iz enakega materiala, kot je črna skrinjica? - se ovca ne skrči, ko dežuje? MOŠKI IN ŽENSKE • Moški ima v kopalnici šest predmetov: ščetko, zobno pasto, kremo za britje, britvico, kos mila in brisačo, ki jo je ukradel v hotelu. Povprečno število predmetov v ženski kopalnici je 437. Moški bo vsaj 340 teh predmetov videl prvič v življenju in jih ne bo znal identificirati. • Ko se ženska odpravi v službo, obuje čevlje za hojo. Lepe čevlje davvrečko. Ko pride vslužbo, se preobuje in si natakne službene salonarje. Pet minut pozneje si sezuje čevlje za službo, ker ima noge skrite pod mizo. Moški nosi par čevljev ves dan. • Ženska se bo lepo oblekla za kuhanje, zalivanje rož, odnašanje smeti, branje knjige... Moški se bo lepo oblekel za poroko in pogreb. • Ženske odrastejo hitreje kot moški. Osemnajstletnica lahko funkcionira kot odrasla oseba. Večina osemnajstletnih moških še vedno igra video igrice in iz stolpnic meče balone z vodo na mimoidoče. Prav zato se srednješolske romance redko obnesejo. • Ženske ljubijo igrače. Pri dvanajstih letih jih ne zanimajo več. Moški nikoli ne izgubijozanimanjazanje, samo igrače postanejo dražje. Nekateri primeri moških igrač: mini televizor, telefon v avtu, video igrice in sploh vse, kar piska, utripa in potrebuje vsaj 6 baterij, da deluje. • Moški bo za fotografski aparat in opremo porabil 1500 €. Zgradil si bo temnico in šel na fotografski tečaj. Ženska si bo kupila napravo za enkratno uporabo in z njo najbrž naredila boljše slike kot moški. • Moški ne krasijo svojih pisnih izdelkov. Raje kracajo. Ženske uporabljajo odišavljen papir in nad i naredijo namesto pike majhen srček. Rade tudi delajo zanke na p-jih in g-j i h. Hudičevo težko je prebrati žensko pismo. Še ko vam sporoča, da je med vama konec, na koncu doda majhen smejoč se obrazek. • Ko se zveza konča, bo ženska jokala kot slap in svojo bolečino delila s prijateljicami. Napisala bo pesem z naslovom Vsi moški so idioti. Potem se bo spravila k sebi in živela naprej. Moški ima malo več težav. Šest mesecev po koncu zveze bo v nedeljo zjutraj ob treh ponoči pijan poklical nekdanje dekle in v slušalko rekel nekaj takega kot: “Hotel sem ti samo povedati, dasi mi uničila življenje. Nikoli ti ne bom oprostil in mislim, da si navadna cipa. Hkrati pa še vedno mislim, daje možnostza naju ...”Ta klic je znan kot “ljubim-te-in-sovražim”, klic, ki gaje 99% moških opravilo vsaj enkrat vživljenju. Obstajajo posebne skupine, ki pomagajo moškim pri tej težavi. Ponavadi so neuspešne. • Ko gredo ženske ven s prijateljicami, govorijo vso noč. Ko gredo moški ven s prijatelji, spregovorijo dvajset besed. Večina teh besedje: “Bo še kdo pivo?” • Moški uporabljajo stranišča izključno za biološke potrebe. Za ženske je stranišče v restavraciji zabavišče. Moški na stranišču nikoli ne spregovori besede. Ženske srečajo v stranišču neznanko in pol ure pozneje objeti in hihitajoči se prideta skupaj ven. • Za moškegaje telefon sredstvo komuniciranja. Uporablja ga za jedrnato sporočanje. Ženska bo ves dan preživela s prijateljico. Ko se bo vrnila domov, bo takoj po telefonu poklicala isto prijateljico -pogovarjali se bosta kake 3 ure. • Če se ženska izgubi z avtom, bo ustavila, vprašala za pot in nadaljevala vožnjo. Za moškegaje to znamenje slabosti. Vozil se bo v krogu 3 ure in na koncu rekel, da mu je okolica znana. • Ženska ve vse o svojih otrocih: kdaj imajo pouk, kdaj imajo zobozdravnika, kdaj jih je treba peljati k uram klavirja, v koga so zaljubljeni in kdo so njihovi prijatelji. Moški se bežno zaveda, da v hiši živijo nekakšni majhni ljudje. • Ko ženska odpotuje, prosi moškega, naj zaliva rože. Moški zalije rože. Ženska se vrne v stanovanje, polno mrtvih rož. Nihče ne ve, zakaj se to zgodi. z različnih koncev skupaj zbrala Kristina Bogataj Zaskrbljenost Zdravnik sreča enega izmed svojih pacientov, alkoholika. Spet je natreskan. »Dragi moj prijatelj, tako ne bo šlo. Ti ne boš nikoli ozdravil, če boš še naprej pil kot goba!« Pacient ga mirno pogleda in mu odgovori: »Gospod zdravnik, kako pa boste vi živeli, če vam vsi pacienti ozdravijo?« Zdravnikovi nasveti Tone je bil pri zdravniku zaradi hudega kašlja. Ko seje vrnil domov, gaje žena vprašala: »Kaj ti je rekel zdravnik?« »Da ne smem kaditi.« »Toje pa res moder zdravnik. Tudi jaz sem ti to svetovala. Je rekel še kaj?« »Da ne smem piti.« »Toje pa res nenavaden zdravnik. Saj ti tudi jaz to pravim. Pa kaj ti je še rekel?« »Da ne smem delati.« »Kaj, ta zdravnik pa ni normalen. Ubogi mi, če boš poslušal tega zdravnika!« je zdaj vsa ogorčena žena. Dražje Petrajezačelo boleti koleno. Sel je kzdravniku na pregled. »Vi imate vodo vkolenu!« mu pravi zdravnik. »Vodo, jaz vodo,« sejezačudil Peter. »Saj nisem nikoli pil vode. Jaz vam pravim, daje kvečjemu vino.« »Bova videla, napravil bom punkcijo.« Ko mu je zabodel punkcijsko iglo v koleno, ni Peter niti zajavkal. Radovedno je opazoval, kaj bo priteklo, in pritekla je voda s sokrvico. Ko je Peterzagledal rdečo tekočino, je vzkliknil:«Ali vam nisem rekel, daje vino. To je dražje od vode!« Zob Vojko je šel šteto kzobozdravniku. Ko se vrneta, ga mama vpraša: »Ali te še boli zob?« »Ne vem,« odgovori Vojko. »Kako ne veš?« pravi mama. »Ga nimam več. Zobozdravnik si gaje obdržal,« pravi Vojko. Petelinja »Striček, zakaj petelin poje?« vpraša Mihec. »Pravijo, da petelin zapoje, kadar se kdozlaže,« odgovori stric. »Zakaj pa petelin poje ob treh ponoči, ko še vsi spijo?« kar naprej sprašuje Mihec. »Veš, dragi fantič, ob tisti uri tiskajo časopise!« odgovori stric. Jurček opazuje petelina, ko veselo kikirika na dvorišču, in hiti vprašat mamo: »Mama, zakaj petelin vedno zamiži, kadar zapoje?« »Zato, ker zna na pamet in mu ni treba brati not,« odgovori mama. zbrala Olga Vehar • Zavratec je gostil na celodnevnem obisku RTV SLO hišo. Zmontirani prispevek bo na prvem programu v dnevnih poročilih. • Na predstavitvi gasilskega znanja so pionirji zabavali predvsem svoje starše, ker je bilo drugih obiskovalcev bore malo. • Najboljši strelec na brizgalki, Aljaž, je zadel pollitrsko plastenko v prvem poizkusu. • Med štafetami so se gasilski pionirji izkazali ne le vznanju, temveč tudi v razlivanju vode. • Ena najbolj požrtvovalnih gasilskih pionirk, Hana, je v prikazu gasilskih štafet blestela v skoku na gredo in pristankih na zadnji plati. Poškodb k sreči ni bilo. Bravo! • Mateja je po predstavitvi štafet skorajda ostala brez glasu, a seje hitro znašla in postregla tekmovalcem s čevapčiči. • Lazarjeve čebelice se veselijo novega čebeljega panja. Na vprašanje, koliko se veselijo poslikav na panskih končnicah, so zabrenčale. Verjetno je za njihovo jezo kriv dež. • Trava prav gotovo nima nič proti neprestanemu prijetnemu namakanju. Krompir dobro raste v vrstah, pa tudi plesen na njem. • Če bili tudi drugod tako zagnani za košnjo, sploh ne bi imeli možnosti alergije na cvetni prah?! • VZavratcu so postavili več prometnih signalizacij. Točne lokacije so težko določljive - sumimo, da imajo znaki noge. • Zavratec se je povečal! Tablo za Zavratec so prestavili izpred gasilskega doma na Kvarčel. Zaenkrat stoji pri miru. • Naključni vozniki in mimoidoči so sporočili, da se srne, jeleni, krave in druga parkljasta divjad v letošnjem letu pospešeno sprehajajo po zavraških cestah. • Povečana prisotnost živali je zaznana tudi vZavraški cerkvi. Urbanova Bella seje odločila, da bo z domačimi spremljala mašo, vendar le ti nad tem niso bili najbolj navdušeni. • Tomažje končno poprijel za volan. Dodatna pazljivost na cestah ne bo odveč. • Češmelovjože ima nov sivo moder traktor. • Pr’ Matjaž so te dni nakupovali v Rimu. Čestitke! • Lažje prijetna asfaltirana pot iz potoka proti Zavratcu, obdana z gozdom, rastlinjem in gozdnimi sadeži, sedaj pa je dobil novo funkcijo tudi kot priljubljena točka za nočno testiranje glasnosti avdio akustike. • Zavratec ima vse več prostočasnih dejavnosti, kot so kolesarjenje in pohodništvo. Navdušenci vabijo v svoje vrste nove člane. OBČINA IDRIJA JAVNI SKLAD ZA KULTURNE DEJAVNOSTI REPUBLIKE SLOVENIJE IZPOSTAVA IDRIJA Avtobusni prevozi s turističnim avtobusom do 35 oseb in servis kmetijskih strojev (motorne žage, kosilnice in traktorje). OBLAK FRANCI s.p. Hlevni vrh 11 e, 1373 ROVTE Telefon in faks: 01 750 12 20, GSM: 041 64 27 28 ZALOŽBA BOGATAJ ABC MERKUR d.o.o. Idrija telefon: 05 377 37 47,05 372 22 80 Lepo praznovanje Urhove nedelje! Fotografija: Robert Rijavec