789
Ivan Canev
NEMIRNA    Nemiren zbor odletajočih jat
JATA    zveni nad tabo in daljne arije volkov gredo za njimi. Podlesek, ciganski cvet, brsti že, trpko višnjev. Kako pošastna zima gre čez svet!
In dolge mesece bo zemlja živela z zvoki, skritimi v zametih, z očmi, ščemečimi od vetra. Umira prašna pot do njiv požetih, utihnili so vrelci neizpiti in tke odejo sneg nad njimi — jo moč bo kdaj stopiti? ...
790
Sprehod skozi sodobno bolgarsko liriko
Pa vendar... vendar...
Čez noč bo planil krik z neba —
vrnile spet se bodo jate
in drevje celega sveta
pokrilo praznično bo cvetje.
ŠEPETANJE    — Kaj neki zbiraš po teh igrivih gričih, mesečnik?
V NOČI    — Glej, prelomljen murenček, a jutri moram imeti celega!
—  Tam se pot konča. Postoj, naprej še ni stopila noga.
—  V travo je padla zvezda, naj mi bo začetek.