v Barbara ZLOBEC LUKAN IN PRESEREN Synopsis Izvleček Investigatio, quae boe brevi scripto con- tinetur, incohatur investigando, quibus auctoribus antiquis recentioribusque usus sit Prešeren ille in poemate Krst pri Savici appellato; constat enim poetam Slove- num doctissimum nec non peritissimum Romanorum carminum existimatorem fuisse. Ex pluribus locis comparatis co- niectura capitur Lucanum quoque, poe- tam epici carminis quod Pharsalia inscri- bitur, adnumerandum esse iis auctoribus, ex quibus quasi e fontibus Prešeren hau- serit. Qui auctricis sententia non tantum ratione loquendi Lucani vestigia secutus est, sed, quod maioris momenti esse vi- detur, proposita quoque eius effinxit et expressit ( e.g. ambobus in carminibus de saevis facinoribus belli civilis agitur; ut Pompeius et Črtomir in pugna victus ad feminam amatam revertit, a qua paulo post fortuna avellitur). V članku avtorica postavlja hipotezo, da je med rimske pesniške zglede, ki so vpli- vali na Prešerna med pisanjem Krsta pri Savici, treba prišteti tudi epika M. A. Lu- kana. Prešeren naj bi od Lukana prevzel tako slogovne kot emotivne in imagina- tivne prvine; med temi, globljimi vplivi ve- lja omeniti zlasti motivno-tematske sesta- vine (motiv državljanske vojne, motiv po- raženca, ki se zateče k ljubljeni ženski, a ga usoda odtrga od nje). Z raziskovanjem Prešernovih literarnih vzorov se je ukvarjalo bodisi starej- še bodisi novejše prešernoslovje: literarni kritiki so se posvetili tako ugo- tavljanju posameznih snovnih in izraznih podobnosti kot preučevanju so- rodnosti v stilu in tonu ter iskanju vzorov za motive oziroma motivne sklo- pe na podlagi historično-komparativne metode1• 1 Za splošni pregled raziskav o Prešernovih literarnih vzorih, zlasti antičnih, prim.]. Kastelic, Antični snovni elementi v Prešernovem Sonetnem vencu, DiS 1943, str. 107-122; ID., Antični snovni elementi v Prešernovem času, Odlomki iz inauguralne disertacije, Ljub- ljana 1943, v Josephi Kastelic Opera selecta, Ljubljana 1988, str. 17-31; ID., Prešernova antika, Novi svet 1949, str. 208-219;]. KOS, Motivi Prešernovega Krsta pri Savici in evropska literatura, v Prešeren in njegova doba, Koper 1991, str. 143-160 (že objavljeno v Slavistični reviji 1980); B. Paternu, France Prešeren in njegovo pesniško delo, II, Ljublja- na 1977, str. 145 isl. Keria II - 1 • 2000, 67-72 68 Keria II - 1 • 2000 Med prešernoslovci prevladuje mnenje, daje poeziji slovenskega pe- snika najgloblji pečat, ne samo motivno, ampak tudi jezikovno in stilno, vtisnila prav rimska književnost, oziroma da je Prešeren svoje pesniške tek- ste gradil s pomočjo tem, motivov in form, ki segajo nazaj v antiko, zlasti rimsko2• To velja zlasti za osrednjo dobo njegovega ustvarjalnega opusa, ko mitološka imena in motivi iz antičnih književnosti nasploh niso le uče­ ni okrasek po klasicistični praksi, ampak se razrastejo v osrednje motive njegovega doživljanja sveta (Orfej, Prometej, Katon)~. Glede rimskih vzo- rov pa poudarjajo literarni kritiki skoraj brez izjeme vpliv latinskih avtorjev t.i. zlate dobe, medtem ko ostaja doprinos avtorjev t.i. srebrne dobe malo- dane neraziskan ali vsaj globoko v ozadju. Večjo pozornost bi med poavgu- stejskimi avtorji kot Prešernov antični literarni vzor zaslužil vsaj Mark Anej Lukan (39 po Kr. - 68 po Kr.), pesnik in deklamator Neronove dobe, avtor obsežne nedokončane epske pesnitve Pharsaliaali Bellum civileo državljan- ski vojni med Cezarjem in Pompejem. Prešeren je Lukana gotovo poznal: da v njegovi zapuščini ni najti izvo- da Farzalije, ni bistveno, saj bi jo lahko poznal iz šolske antologije4 ali si jo izposodil v knjižnici ali pri Čopu", ki Lukanovo delo omenja v svoji koris- pondenci s prijateljem Saviom1;. Lukanje bil v dobi romantike sploh zelo priljubljen in bran avtor7. Vpliv Lukana na Prešernov opus sta registrirala že Calvi in Kos8• Calvi citira dva očitna namiga na Lukanovo poezijo. V epigram Narobe Katon, ki gaje leta 1945 naperil proti Stanku Vrazu, zago- vorniku ilirizma, je Prešeren vključil Lukanov heksameter Victrix causa diis placuit, sed victa Catoni (I 128). M. Porcija Katona Utičana, heroja Lukano- 2 Prim. B. Calvi, Fonti italiane e latine nel Prešeren rnaggiore, Torino 1958, str. 194; J. Kastelic (1949) cit., passirn; F. Kidrič, Prešeren 1800-1838, Življenje pesnika in pesrni, Ljubljana 1938, XXIX isl.;J. KOS, Prirnerjalna književnost, LjubUana 1987, str. 60 isl.; ID., Prešeren in slovenska rornantika, Ljubljana 1970, str. 29; A. Zigon, France Prešeren, poet in urnetnik, Celovec 1914, str. CLXXVII. " To tezo je razvil zlasti Kastelic v že omenjenih prispevkih (gl. op. 1). 4 F. Kidrič, cit., str. XXIX isl., omenja šolsko hrestomatijo, kije vsebovala odlomke iz del triindvajsetih latinskih in petintridesetih grških avtorjev, ter literarno teorijo, ki »je bila izrazito prikrojena za potrebe poznavanja antičnih literatur« in ki je med drugimi literarnimi vrstami obravnavala.tudi latinsko epiko. Čeprav učbenika avto- rici prispevka žal nista bila dosegljiva, smemo domnevati, da sta obravnavala tudi Lukanovo pesnitev. " Glede Prešernovega odnosa do knjig prim. npr.]. Kos (1970), cit., str. 33-34. " V dopisu prijatelju Saviu z dne 31.januarja 1828 Čop omenja tedaj popularni Cassi- jev prevod Lukanove pesnitve. Gl. A. Slodnjak-]. Kos, Pisrna Matija Čopa, !, Ljublja- na 1986, str. 100. 7 Prim. W. Fischli, Studien zurnFortleben der »Pharsalia« des M. Annaeus Lucanus, Luzern 1944, str. 91 isl. in L. Paoletti, La fortuna di Lucano dal Medioevo al Rornanticisrno, A&R 1962, str. 144-157. 8 B. Calvi, cit., str. 11 ter]. Kos (1970), cit., str. 29 in opomba 23 na str. 281. Barbara Zlobec, Lukan in Prešeren 69 vega epa, ki sije po porazu pri Tapsu vzel življenje, omenja pesnik tudi v Krstu pri Savici (Ah, da te jenja ta skeleti rana, /ne boš posnel Katona Utikana) . Ker je v Prešernovem delu antični junak vedno pozitivno označen,je ma- lodane nedvomno, da je njegov vir Lukan, ne pa Horacij 9, ki Katona le bežno omenja, ali pa celo Avguštin (Katona kot samomorilca in pogana Avguštin v De civitate Dei10 ni mogel postaviti za zgled). Svobodoljubnega Prešerna je očitno monumentalna figura borilca proti tiraniji, ki v Luka- novem delu zadobi skoraj nadčloveške poteze in postane simbol brezup- nega boja za svobodo, močno prevzela. Kastelic je celo mnenja, da je v Krstu pri Savici Katon Utičan projekcija Črtomirovega odpora proti Valj- hunu in torej posredno Prešernovega odpora proti reakcionarnim razme- ram na Slovenskem 11 • Literarni kritiki so registrirali le najvidnejše vplive Lukana na Prešer- na. Natančnejša analiza antičnega epa razkrije še veliko, čeprav na prvi pogled manj evidentnih podobnosti, tako zunanjh, formalnih, kot idejnih in vsebinskih, zlasti v Uvodu v Krst pri Savici, kije izrazito epski. Seznam, ki so ga preučevalci Prešernove pesnitve ustvarili pri razisko- vanju vzorov, ki naj bi vplivali na izoblikovanje motivike Krsta, sega od Homerja do Prešernovih sodobnikov inje že tako dolg, da se ti možni viri sicer bolj izključujejo kot potrjujejo 12, vendar morda ne bo odveč, da se temu seznamu doda še eno ime, ime antičnega pesnika Lukana. Pri tem pa se seveda ne moremo odreči metodološki predpostavki, da možnih vzo- rov motivnega ali izraznega drobca pogosto ni mogoče identificirati z go- tovostjo niti s pomočjo natančnejše analize 1 ~. (> Horacija kot Prešernov literarni vzor omenja B. Calvi, loc. cit. rn Možnost Avguštinovega vpliva na Prešerna omenja A. Slodnjak, Slovensko slovstvo, Ljubljana 1968, str. 125. 11 Prim.]. Kastelic (1943), cit., str. 218. 12 Na Prešerna naj bi pri pisanju Krsta pri Savici vplivali Homer, Vergilij, Tasso, Voltai- re, Chateaubriand, Manzoni, Njegoš, Kollar, Mickiewicz, Byron, Werner, Chamisso, Foquet, Bernardin de Saint Pierre, da omenim samo imena, ki se večkrat ponavljajo v spisih literarnih kritikov, ki so se posvetili tej problematiki; prim. B. Calvi, cit.., passirn; H. R. Cooper, Tasso and Prešeren 's Krst pri Savici, Papers in Slovene Studies 1976, str. 13-23;]. Debevec, Virginija -Atala -Bogomila, DiS 1903, str. 545-552;]. Kos (1987), cit., str. 60 isl.; ID. (1991), cit., passirn; M. Murko, Misli k Prešernovernu življe- njepisu, LZ 1901, str. 122-187, B. Paternu, cit., str. 145 isl.; F. Petrč, Literarno ozadje Prešernovega »Krsta pri Savici«, Sodobnost 1940, str. 298-308; R. Štefan, Prešeren in Mickiewicz, Slavistična revija 1963, str. 181-198;]. Tominšek, Temeljna vprašanja o Prešernovern »Krstu pri Savici«, LZ 1905, str. 551-566. 13 Kako težko je določiti izvor motiva, ki izhaja iz antike in je prešel v repertoar moder- ne evropske književnosti, je razvidno iz naslednjega primera: vzor za obširno meta- foro o hudourniku v 22. in 23. tercini Uvoda je Pinter iskal v Ovidijevih Fastih, omenjal pa je še Homerja, Vergilija in Lukrecija (L. Pinter, Književne drobtinice, Zbor- nik znanstvenih in poučnih spisov Matice Slovenske, 1902, str. 150), Calvi v Tassu (cit., str. 172-173), Kastelic v petem spevu Iliade Q. Kastelic (1943), cit., str. 119, op. 70 Keria II - 1 • 2000 Že glede izraznih reminiscenc velja osvetliti nekaj zanimivih podrob- nosti med Lukanovo in Prešernovo pesnitvijo. Deveto tercino Uvoda za- ključuje vznesen vzklik kako strašna slepota je človeka, kar je skoraj dobese- den prevod vzklika iz osmega verza14 Lukanovega proemija: quis furor, o cives. Furorpomeni zaslepljenost ali norost; upoštevati gre tudi dejstvo, da je proemij gotovo tisti del pesnitve, ki bralcu dalj časa ostane v spominu. Motiv lakote, ki premaga še tako utrjene trdnjave, iz desete tercine (ko niso meč, sekira in lopata /jih mogle, lakota nepremagljiva /preti odpreti grada trdne vrata) 15, srečamo pri Lukanu v četrti knjigi, pri opisu obleganja in heroj- ske smrti cezarjanca Vulteja na Krku (IV 409-410: si sola recedat / expugnat quae tuta James); tudi znani Vultejev nagovor tovarišem iz iste epizode (IV 4 76-520) bi bil lahko vplival na Črto mirov govor pred bitko v Uvodu (terci- ne 11-17) 11i. Prešernov opis boja se osredotoča na množičen poboj, ne pa na pri- mer na dvoboje med posamezniki oziroma protagonisti: če se je tu pesnik zgledoval po antični predlogi,je bil še najverjetneje njegov vzor Lukan, ki je prvi epik, pri katerem stopi pri opisovanju bitk v ospredje masa voja- kov17. Tipologija Prešernovega opisovanja vojaškega spopada torej zmanj- šuje možnost, da bi slovenski pesnik našel neposredne spodbude zanj na primer pri Vergiliju 18 , vendar pa je treba upoštevati tudi dejstvo, da že sama sintetičnost podajanja v Uvodu onemogoča podrobnejše zaustavljanje pri dvobojih posameznikov. Grozljiva scena nakopičenih mrličev tako v začetnem kot v zadnjem delu Uvoda je slična Lukanovemu opisu bojnega polja po bitki pri Farzalu, najznamenitejše epizode pesnitve, prim. VII 788-791: cernit propulsa cruore / jlumina et excelsos cumulis aequantia colles / corpora, sidentis in tabem spectat 39), Gantar pa je dokazal, da je po vsej verjetnosti Prešernov vir enajsti spev Iliade (K Gantar, Še ena hornerska prispodoba pri Prešernu, JiS 1956-57, str. 223-224); prim. tudi]. Kos (1980), cit„ str. 147-148. Temaje v antični književnosti topična, srečamo jo na primer tudi pri Vergiliju (georg. I 482 isl. in Aen. II 496 isl.) in pri Lukanu (VI 272 isl.). 14 Glede problema interpunkcije osmega verza Farzalije prim. A. Ernout, Lucan B. C., I, 8-12, RPh 1963, str. 186-188. 15 B. Calvi, cit„ str. 172-173, se za isti motiv sklicuje na Tassov Osvobojeni Jeruzalem (V 91-92 in VI 3). rnvpliv antične kajiževnosti na nagovore v Prešernu na splošno poudarjata B. Calvi, cit„ str. 176-177 in]. Kastelic (1988), cit„ str. 26. 17 Prim. P. Esposito, Il racconto della strage. Le battaglie della Pharsalia, Napoli 1987, str. 9-39 (poglavje z naslovom Le battaglie in Virgilio e Lucano). 18 Kritiki poudarjajo zlasti podobnosti med Krstom in tretjim spevom Eneide, kjer je Vergilij opesnil grško obleganje in vdorvTrojo,junakove govore in čudežno rešitev Eneja iz boja, ki so mu jo bogovi poklonili, ker ga je čakalo (kot tudi Črtomira) posebno poslanstvo. Prim. B. Calvi, cit., str. 169 in 219 ter]. Kos (1987), cit„ str. 62- 63 in ID. (1991), str. 151-152. Barbara Zlobec, .Lulwn in Prešeren 71 acervos. Krutost Cezarja, ki si po bitki z neprikritim veseljem paše oči na kupih mrličev (VII 786 isl.), se zrcali tudi v krvoločnosti Valjhuna, ki prav tako po boju preiskuje bojno polje. Prešeren je verjetno odklanjal stilno nabreklost in patetičnost, ki sta za pesnika-retorja Lukana tipična in ki se kažeta tudi v teh verzih. Lukanov stilni vpliv pa je vendar možno zaslediti v hiperbolah, ki so v Uvodu pogo- ste: kri „. /prelita napolnila bi jezero, krvava reka ipdrn. V Krstu je presenetljiva podobnost med verzoma petnajste stance bila je lepa, Bogomila!, tvoja /podoba, ki speljala ga je z boja in Lukanovima verzo- ma iz sedme knjige (VII 675-6) sed tu quoque coniux / causa fugae vultusque tui. V obeh primerih gre na pesnikov nagovor ženski (Korneliji oz. Bogo- mili), ki je s svojo lepoto povzročila beg protagonista z bojnega polja in smrti v (nečastno) življenje. Zanimivo je, da je oba blaga, na svojo družico navezana heroja, ki se premagana vdata v poraz, doletela ista usoda: kriti- ka ju je sprejela zelo hladno20 , osvetljevala njuno paradoksalnost in ju po- gosto označevala celo za slabiča. Glede dolžine pesnitve (pa seveda tudi verznih in kitičnih oblik) se je Prešeren zgledoval po pravilih romantičnega epa21 , zunanja zgradba Krsta in torej oblikovanje pripovedne tehnike pa kljub temu kažeta veliko po- dobnosti s Farzalijo. Lukan nam v svojem delu najprej prikaže zgodovin- sko situacijo in grozljivosti državljanske vojne (knjige 1 - VI), sledi opis odločilne bitke (VII). Pompej, ki se je bil z veliko težavo poslovil od žene, doživi poraz, ase reši, njegov povratek k družini pa je v znamenju zle uso- de (knjige VIII-X) 22• Prešeren je dogajanje skrčil na minimum, vendar stič­ nih točk ne manjka, zlasti kar se tiče prvega dela: pesnik najprej uokviri zgodovinsko situacijo; pesnitev doseže višek v opisu bitke, po kateri se po- raženi protagonist zateče k ljubljeni ženski, a zopet doživi poraz, kije obe- nem osebni in politični. Glavni in neizpodbitni dokaz, da je bil Lukan Prešernu za vzor, pa ostaja vsebina, pojmovana kot motivno-tematska celota. Drugi antični, pa tudi več ali manj istodobni epi, ki bi lahko vplivali na Prešerna, obravnava- jo brez izjeme boje med dvema narodoma: Homerjeva Iliada in Vergilijeva Eneida opesnjujeta vojno med Trojanci in Grki, Byronov Tke Siege oj Co- rn Za Lukanov stil, za katerega so taka »krvava« pretiravanja značilna, prim. npr. E. Fraenkel, Lucan als Mittler des antiken Pathos, v Kleine Beitrage zur klassischen Philologie, Roma 1964, str. 233 isl. 20 Za Pompeja prim. M. Annaei Lucani »Pharsalia«, edited with English Notes by C. E. Haskins with anlntroduction by W. E. Heitland, London 1887, str. LVI-LIX in E. Malco- vati, M. Anneo Lucano, Milano 1940, str. 65; pozitivnejšo oceno o tem liku je dala moderna kritika, prim. W. R. Johnson, Mornentary Monsters. Lucan and His Heroes, Itaca and London 1987, 67 isl. Za Črtomira prim. B. Paternu, cit., str. 83 isl. 21 Prim. B. Paternu, cit., str. 105 isl. 22 Upoštevati moramo tudi dejstvo, da Lukan svojega dela ni dokončal. 72 Keria II - 1 • 2000 rinth opisuje boj med muslimanskimi napadalci in krščanskimi obleganci, Mickiewiczov Konrad Wallenrod obravnava vojno med poganskimi Litovci in krščanskimi križarji, Wernov Das Kreuz an der Ostseeje postavljen v čas poganskih Prusov, krščanskih Poljakov in nemških križarjev. Glavna tema Krsta pri Savici je bratomorna vojna: res čudno bi bilo, da bi Prešeren ne upošteval najbolj znanega antičnega epa na to tematiko, Lukanove Farza- lije23. Poleg tega pa mu je bila v sklopu latinske epike v obdobju duševne krize, ki jo je doživljal ob pisanju Krsta pri Savici, Farzalija verjetno bližja od Eneide, epa z mogočno teleološko miselnostjo. Barbara ZLOBEC: LUCAN IN PREŠEREN Summary The problem of the sources for the Krst pri Savici is one of the most discus- sed subjects by Prešeren's scholars. The present article develops the hypo- thesis that Prešeren has been influenced by the Roman epic poet Lucan. In his work Prešeren quotes Lucan twice (in the epigram Narobe Katon and in the Krst); there are also proved Lucan's influences on the Krst, both formal and ideological, concerning the contents. It must be borne in mind that the poems which are usually regarded as Prešeren's sources (Byron's Siege oj Corinth, Mickiewitz's Konrad Wallenrod, Werne's Das Kreuz an der Ostsee) deal with wars between two nations, on the contrary Lucan's cen- tral subject (and Prešeren's too) is civil war. Itwould seem quite strange, if Prešeren, who was found of ancient literature, hadn't considered the most renowned Roman epic poem describing and blaming the horrors of civil wars. Naslov: mag. Barbara Zlobec Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta Aškerčeva 2, SI-1000 Ljubljana 23 Lukanje vplival tudi na druge avtorje, ki so v tisti dobi v svojih delih opisovali brato- morne vojne, prim. npr. Manzonijev zbor iz drugega akta tragedije Il Conte di Car- magnola.