N.  C.:
Pred Miklavžem.
(V šolski sobi.)
Jozek:                                         vse je svetlo in lučka pri lučki.
Tonček in Pavlek, Antlrejček in Jvan,    Gneča  pa  taka,  da koniaj  se ganeš.
¦   piidiie, da vam novico povem!             Očka naenkrat na rahlo pošepne:
Tonček:                                      >Ali ga vidiš? — Ali ga vidiš? —
Kaj pa spet takega, hitro, Ie hitro,      To ie Miklavž, samo preoblečen,
čakanje ni mi po volji nikdar.             da ga otroci takoj ne spoznajo.c
Pavlek:                                             lvan:
Ne ie, počakaj,  da  torbico snamem,    Pa je zares bil? - Res bil Miklavž? — danes je težka, da križ me boii.                 Jožek:
Ivan:                                           Očka je videl, pa sam sem ga videl:
Tukaj sem, toda Andrejčka počakaj,    ravno je nekaj  na atojnici kupil . . . brž, ti počasnež, ?e zadoji si spet!              A n d r e j:
Andrej (prihlača  počasi):            Gotovo bonbonov pa fig, čokolade. Raj bo le novega, mar gori voda,               Pavlek:
dajte mi vendar, neučakanci, mirl        Vidiš ga, se mu že sline cede.
Jožek:                                                Ivan:
No, pa ste skupaj. Sedajle pa čnjte:    Koliko starček ima zdaj opravkov.
Videl sem .. .                                       čudnc, da koga kedaj ne pozabi.
Vsi:                                                    Tonček (žalosten):
Koga ? —                                             Mama je rekJa, naj nič ga ne prosim,
Jožek:                                         leios bo moral nositi le njej:
¦    Ugenite sami! . ..                                 moke, krompirja, obutve in drv.
™,      5   ¦                                           Veste,   pri  nas  je kaj žalostno zdaj,
v  .    .°?   e.j".            i                ..       zmerom nas zebe in večkrat smo iačni,
Kaj 8,   Ie v!del   mar slugovo mačko    oče         deU ne more dobiti. ah pa sultano, da jo podi ?                          F
.    .   ,                                              Pavlek:
v   • '   Z          -  •             * ti   i   •    i    Jaz pa sem zadnjič Miklavžu napisal,
Kaj se. vse vec in v8e vec. Ug.bajte!    Ja bf rad tonja> vozi&k in stroi>
Pavlek:                                       smučke, drsalke in topel kožušček,
Daj do, povej in nikar nas ne muči!    pa sem čez dva dni dobil ta odgovor:
Andrej-                                      »Letos ne smeš vsega poželeti,
Morda  veliko  medeno potico,               toliko revežev nima obleke,
kroče, klobase in Bog ve še kai ?        zan?e »""beti mora najprej
tvoj sveti Miklavz.c
Ta  pa   lemisli,   kje   bi   kaj   snedel.    .      Jožek;
Kdo bi ugibal, Jožek, povej I                Jf? ,bom 8otovo lm.el v8eSa dostl-
.                                               obleke, peciva, potic m lgrac,
¦ oz      '                                         nič mi ne bodi več žalosten, Tonček,
Miklavza sem v.del.                             ^^ pa malo deliIai kajne
Vsi:                                                    Ivan-                           «
MiklaTŽa? Kje? — Kdaj in kako? —    Res sem že večkrat na tole pomislil,
Jožek:                                         kaj le bogatim nosi Miklavž,
Sinoči sva z očkom skoz Zvezdozavila,    ti pač sami imajo zadosti,                     |
ogledovala Miklavžev semenj:              revežem naj bi vse to daroval.            J
b ^_1_^_^_-                                  _l
J o ž e k:                                        Glejte, mi vsi pa nič drugega v mislih
To pa tako je: vsem, kar je pridnih,    nimamo kakor igrače in jed! vsakemu dela veselje Miklavžl                   Ivan
Mislii. da Peterček ni ga vesel?          G,ejte   ^ pa tako,e bom mo|il
Andrej:                                     to še nocoj, preden v posteljo gretn:
Peterček? — Kteri? —                        Svetec nebeški, otroški prijatelj,
Jožek-                                        spomni se zopet me kakor doslej,
1 Peterček z Bleda. prestolonaslednik.    daJ mj bonbončkov, in fig in rožičev,
dai mi obleke m knjig ln igrač. Andrejček: Mar tudi njemu nosi Miklavž?                   Vsi:
,                                          Sveti Miklavž, oj sveti Miklavž! Jozek: Kajpada, če ga le prosi za kaj.                  Ivan:
rp      v   t.                                     Vendar, če letos si rajske zaloge
once    .                                     revneiši, bednejši deci odbral,
Kaj ga pac proai?                               tega pa_ prosim> mi vgaj ne odkioni_
Andrejček:                               mamici, očku daj svoj blagoslov! Gotovo slaščic in najlepšib igrač.               ^   .
Jožek:                                        Sveti Miklavž, oj sveti Miklavž! Beži no, beži, ne sodi po sebi.                    ,
Tega in onega ima dovolj,                   „      . yaa\. ,    .     , .         .    .,
Peterček prosi vse druge 8tvari:          l™™ M tl8te ie.\ k* P,° Jezlk»
prosi za mamico in za očeta,                ^     ^ "?-T "¦•J'      J-     ? nad.y8e:
zdravja in sre«e da Bog jima da.         daJ- da li^^ J.m zarek zas.je,
jezo pozabijo, v bratstvu zive !
PaTlek:                                            y   .
Potlei pa tudi na nas ne pozabi,         o    .. ,".'-i i    -     •       •.¦ «ii i    -i
-sajnamnekočbodobrotenvladar-    Svetl M.klavz, oj sveti M.klavz! prosi za ljudstvo, za lepe te kraje,             lvan:
naj blagoslov jim nebeški rosi,            Nad Jugoslavijo sonee naj sije,
prosi miru in prijateljske sloge,           vlada naj srecno domaČi ji kralj!
naj kraljevina nam v sreči cveti.         Kralja, kraljico in deco njegovo
Andreiček-                               ^og na^ 0^ran* v 8reči vsekdar ! Če pa iakole naš Peterček prosi,                Vsi:
potlej bo vreden, da vlada ko kralj.    Sveti Miklavž, oj sveti Miklavžl