Prispevki  k  literarni  zgodovini
V kraticah dolgovezno
Vladimir Gajšek
Besedaveljstvo ljubljanskega, dandanes umaknjenega literarnega kritika in akademika Tarasa Kermaunerja, ki se je izoblikoval v slovenski komunistični družini nemškega porekla, je polno kratic, ki se jih je avtor domislil po določenih premislekih in poznanstvih. Ker velja Taras Kermauner (v nadaljevanju TK) za neustavljivega govorca in pisca, je lahko med slovenskim družboslovnim in humanističnim izobraženstvom, tudi z literarnim teoretikom Dušanom Pirjev-cem, s slavistom in filozofom Jankom Kosom in drugimi perspektivovci, deloval dovolj učinkovito, da se je zapisal v slovenska literarnoznanstvena pisanja. Slovenski gledališki muzej v Ljubljani je izdal knjigo TK-ja Vidiki, podnaslov-ljeno Geometrija redov 3 in nadnaslovljeno Rekonstrukcija in I ali reinterpreta-cija slovenske dramatike. Dramatika pa ni očrtana samo kot leposlovje, ampak zlasti kot slovenski življenjski slog. TK naniza v Modelnih skicah, modelnih slikah, komentarjih III izvajanja, kakor jih tokrat reciklira nekako iz blata in v povzdigo duha, pri čemer razlaga preobširno določno jasne in že spoznane zadeve. Obračun z levimi revolucionarji kriminalci, med katere da spada tudi sedanji zunanji minister, ki se je svojčas igral dramatika, obravnava TK kot kakšen gospodinjski pouk, v katerem poskušajo hudobni otroci zastrupiti hrano s preveč pecilnega praška: ta prašek naj bi bila revolucionarna ideologija tovarišic in tovarišev revolucijona aji celo nekega, morda slovenskega "partizan-stva" kot zaigranega gladiatorstva na politični sceni tretjerazrednih ali blatnih dobičkarjev. Vsa vodeviljsko krvava slovenska drama politične scene, ki jo je igral titoistični-kardeljevski in manično kidričevski lumpenproletariat, požirajoč deževnike od same enobejevske izlakotelosti, se pri TK-ju spremeni v zničenje biti, kar sega od intestinalij kakšnega Iva Svetine do kaotičnega "Dreka", kot TK imenuje revolucionarne govnače, in vse do zloma jugosistema. Nizanje naslovov dramskih del ali gledaliških uprizoritev ni literarnozgodo-vinsko, pozitivistično, in tudi ne teatrološko, saj TK preprosto ne pripada generaciji, ki bi hotela sintetizirati Josipa Vidmarja v tableto proti kulturnemu glavobolu ali v tabletko za sladkorno bolezen. Mnogi so zboleli za duhovnim diabetesom že zato, ker so brali Ziherla, Vidmarja in druge realsocialistične "teoretike", kaj šele socrealistične pisce in njihove satelitske kurtizane. Nedvomno se je utegnil TK
Sodobnost 2001 I 507
Prispevki   k   literarni  zgodovini
kdaj družiti tudi z umetniki, saj se spet razglaša za učenca znamenitega ljubljanskega himničnega trageda Ivana Mraka.
Leposlovje v slovenskem kulturnem prostoru živi zlasti od Prešerna in Prešernovega mentorja M. Čopa naprej tako, da se uveljavlja tudi mednarodno meščansko. Akdo je mentor kritikom? TKje sicer odličen sogovornik v literarnih stvareh, dasiprav ne dosega slovesa Marcela Reich Ranickega, kije aktualiziran ne le v Nemčiji, ampak tudi v sosednji Avstriji. TK namreč ne nastopa v "spornih" kritiških televizijskih ocenah v živo, ko bi se pogovarjali o novih knjigah Vladimir Gajšek, Vital Habus, Janko in Matevž Kos, Vinko Ošlak, Matjaž Kmecl, Jože in Vid Snoj, morda Boris Paternu in katera od tovariških oseb iz slavističnega društva, ki redno prebira slovensko literarno produkcijo ter prevedeno leposlovje. Zaenkrat so slovenske TV-literarnokritiške oddaje oddane drugim osebam, ki tudi iz žive besede uplesnijo svojo puhlobo in dokazujejo, kako je resnično v slovenski kritiški, kaj šele filozofski miselnosti prevladujoč en sam ničes in da je vse, kar se tukaj dogaja, le en sam ničes ali puhloba. Pravzaprav se tukaj ne dogaja nič in se dogaja le ničes, o katerem se ničesno razpiše v tokratnih glediščih uprizorjeno kritiško in kramljavo TK Odprta vseveznost razpada naj bi segala od namišljenega Krsta pri Savici v prešernov-skem epskem mitiziranju slovenstva, ki gaje nacionalizirala tudi postmodernost, vse do uprizoritve Prešerna v Cankarjevem domu ob koncu leta 2000.
Agonijo slovenskega naroda v pisavi in govorjeni besedi so predvidevali zlasti vsi tisti, ki so vzpostavljali revolucije kot nadomestilo za življenjski slog in za vsepisno občestvo po navadi polpismenih tendencioznežev. Če naj bi bil TK slovenski literarnokritiški Emiliano Zapata, napada predvsem vse tisto, kar je skozi slovensko meščanstvo bilo pregneteno z revolucionarno okrvavlje-nostjo in rigidno nespametjo pomeščanjenega ruralstva ali gorjačarstva. Zato in le zato se TK-ju zdi, da živi v državi med gorami, torej med hribolazci in slovanskima apostoloma, ki sta tudi zavetnika ljubljanske škofije - in naj bi sveta brata Ciril in Metod torej čuvala, ohranjala slovenstvo, ne le evropejstvo - kot tudi zavetnika Evrope. Prešernov Krst pri Savici, kot meni TK, je vsaj novi evropsko donkihotski vetrni mlin, ki pa se ne suče več v sovjetskem protivetru, ampak ga ženejo slovenski duhovi in sapice. Celo kozmocentrizem Zivadinova, ki seje poskusil tudi v vesoljski tehniki plovila in v breztežnostnem prostoru, naj bi spreminjal slovenstvo v newageevski obred, kakor da velja za Prešernov Krst pri Savici, ki da je Krst pod Triglavom ... A po tej logiki naj bi poslali v vesolje ne Zivadinova, temveč Šeligovo Čarovnico iz Zg. Davče -slednja je po pedigrejsko nemara le potomka vesoljske popotnice, svetovno znane sovjetske psičke Lajke. Ker pa ni bila omenjena vesoljska psička po poreklu velikosrbsko-jugoslovanska kuzlica, niti kot potomka orjunaštva, se kaže le kot podaljšek slovenskega naroda v humanističnem in samouničevalnem ali samomorilnem junaštvu - ta psica je pravzaprav po liku (pra)mati, ki iz lastne maternice pripravlja vstajenje slovenskemu narodu, je mati na pogorišču roških žrtev in hkrati v svetu brez sovraštva.
Sodobnost 2001 I 508
Prispevki   k   literarni  zgodovini
Delovanje TK-ja v slovenskem literarnem življenju je bilo doslej vsestransko, saj se je literarni kritik vključeval v različne razprave, vendar običajno le z osebnim odnosom ali z odnosom osebnih močnejših zvez. TK dojema tudi križ telesno, torej kakor da prihaja povzdignjeno vino izpod ženske trtice in se prerojeva narod iz grupne prababice - vesoljske psice novoveštva. Zato uvaja TK tudi orientacijski sistem "Maternice", ki pa ni nič drugega kot boljševiški sistem titoistične države in Titove Jugoslavije, v kateri je slovenski narod živel pasje življenje Povojne slovenske - životarske ali eksistencialne - dramatike. Mati pomeni TK-ju le porojevalko - ne rodnice ali porodnice -, kije na Sistemu-poti bolj odrasla od svojih otrok, vendar v istem govnu, a tudi to govno je vsekakor že posušeni drek slovenske kulturne, duhovne, literarne puščave, je skratka okamenelo Blato, ki da ponuja rojenim slovenskim ljudem vendarle večno blaženost, srečo, nebesa, popolnost in kar še sodi v newageevske pritikline postmodernih blodnikov. Plodnost - varnost in jalovost - izpostavljenost sta v slovenskem leposlovju kakor izenačeni nasprotji, ki spreminjata modre device v pentagram levičarstva, skrivnostno zaroko pa v tajno zaroto partijskih tovari-šic in tovarišev. Freudovsko se TK zateče k atiškemu tragosu: "Ojdip in Jokasta sta krivca-zločinca, (samo)morivca." (str. 38)
Od kod moč križa? Polni križ se telesno žensko kaže TK-ju kot utelešenje pojma Mati in kot Materin blagoslov - ta pa je v živem obledju, je sredi materinega telesa, torej pravzaprav v grlu maternice, iz katere se sicer poroje-vajo slovenski pozabljeni ljudje. Če naj je mati kakor koli gospodarica sinovega ali otrokovega življenja, se trga maternica pod križem, po diagonalah se namreč maternica razreze na pol: na materinstvo in na otroka. TK dodobra ve, daje že Marx-Engelsov Komunistični manifest leta 1849 uničil družino in odpravil mater in materinstvo, kar je nadomestil s kolektivom - saj bi naj družino nadomestila komuna, matere pa bi bile vse, ki so pač pripadale vsem plodno godnim moškim in so si pridobile lastnost matere. Že pred drugo svetovno vojno naj bi se slovenski komunisti pripravljali, da bo vsak kot partizan zanikal svojo mater in jo nadomestil s stalinsko-titoistično pedigrejsko kuzlo ali vsaj z velesrbsko-jugoboljševiško^skupno državno psico, kakor meni TK. Ta službena ali udbomafijska psica naj bi zagotavljala šele slovenskemu narodu in junaškim sinovom slovenske narojenosti in naroda tudi vstajenje. Klasična literarna kritika in literarna zgodovina, ki menda nista upoštevali takšne aksiologije, sta bili zunajtekstualni in še nekako "humanistični", v resnici pa sta služili le plojenju kot splošni spolni potrošnji pod nadzorom Marxovega Kapitala. In tukaj se literatura konča ter se začenja - novinarstvo.
Gotovo je za TK-ja značilno, daje obravnaval Partljičevo socialistično uspešno in samoupravljalsko komedijanstvo ali Svetinovo ukvarjanje s pisanjem ljubezenskih dram, izhajajočih iz vzhodnjaško obarvane nirvanske poetike, ne pa tudi kaj bolj Jančarjeva dramska besedila - morebiti TK ni mogel v Jančarjevi dramatiki najti tistih raztrgancev, ki so v slovenskem pasjem življenju le prevzgojeni gojenci.
Sodobnost 2001 I 509
Prispevki   k  literarni  zgodovini
Ali je obravnavanje posameznih poglavitnih dramskih slovenskih avtorjev uspešno, ko se navezuje le na besedila, manj pa na uprizoritve, bi bilo mogoče dognati ob primerjavi pisanj TK-ja z ocenami Vasje Predana, Bruna Hartmana, Aleša Bergerja, Vladimira Gajška, Andreja Inkreta, Blaža Lukana, Dušana Moravca, Rape Suklje, Slavka Pezdirja idr. Tukaj morebiti pride do tiste "kretnice", ko se neimenovani iz rojstva dvigne v vstajenje in postane duhovni amortizer ob obisku hudičeve stare mamke. Zato zanima TK-ja pravzaprav pogovor v maternici, čeprav ne dalijevsko, ko seje življenjepisno nadrealistični španski slikar spraševal, kako se spomni, daje bilo v neki maternici, in ali seje lahko pogovarjal s svetom, še preden je zagledal luč sveta. Tukaj seje ozrl TK po uprizoritvah in dvogovorih Petra Božiča, ki je na Odru '57 že poskušal uveljavljati realsocialistični eksistencializem bede in zavrnjenosti. Ali pa predstavlja TK-ju maternico le še Rožančeva Topla greda, na kateri so zrasli kvečjemu politični kaznjenci in mrzli viharji domačije, ki ni dovoljevala v svojem obračunu s slovenskim razumništvom odprtega družbenega, kaj šele kulturnega ali civiliziranega civilnega po/govora, zato samo in kvečjemu skrajno nenevarno in nezavarovani pogovor v maternici. TK podoživlja v Vidikih bivšost ali udbomafijsko polpreteklost nastavljaškega kulturništva kot sveto sramoto, kot kri mutastih bratov, kakor so se izjalovili jugoslovansko. Nosečnica je le še potujoči križ, ki bo žalujoča mati z mrtvim sinom na koncu, namreč na koncu slovensko narodnega ali pasjega življenja. In še to nosečnico bodo predvidoma pretepali selški angeli ali tovariši miličniki, ki so se prerodih iz poenotenega slovenskega pokatoličevanja v kulturifikacijo tepeža in pobijanja. Krst pod Triglavom se je socialistično sprevrgel v Krst Jugovičev ..., da je slovenska država med gorami lahko uresničila tudi ideizirano karantansko tragedijo.
Jasna, čeprav s kraticami prepredena govorica Vidikov kaže avtorjev razvoj v kritiki masovnega slovenskega človeka, kije sicer oznanjal, da gledališče verjetno "pripada" ljudstvu, ljudstvo pa kompartiji. Poistenje med socialističnim in satanskim pentagramom je postalo v Titovi Jugoslaviji nuja: slovo svetih bratov Cirila in Metoda od slovenstva se je po mnenju TK-ja moralo pripetiti kot poistenje blagovestnih z Vzhoda - z blodečo nosečnico ali slovensko materjo, kije navajena pasjega življenja. Toda iz svete vojne ne potegne TK kot idejni porodničar plodu duha, temveč samo še tendence. Po vstajenju izpod materinega križa inpogovorov v maternici se porodi slovenski človek v svet turškega križa, kakor da Črtomir ne bi šel v Prešernovem Krstu pri Savici v Oglej, ampak v beograjski komunistični pašaluk. Zato se šele turški križ spremeni v meč, ki pa je jugoslovansko dvorezen: pride namreč do predvojne drame Križa in Sovjetske zvezde, slednja pa je le druga rezilna stran Turškega križa. V tendencioznosti tendenc je po TK-ju mogoč potemtakem samo jugoslovanski križ-meč. Vsaka slovenska mati je bila gotovo žrtev na pogorišču vrednot kot žrtev pasjega življenja.
Široki Vidiki TK-ja govorijo o polstoletnem razvoju slovenskih pisanj, s posebnim ozirom na socialistično kulturno zavest in na kulturno politiko, v kateri se je kot literarni kritik in urednik Perspektiv večkrat počutil zbeganega. So še
Sodobnost 2001 I 510
Prispevki   k   literarni  zgodovini
mogoča v literarnokritičnem in teatraliziranem spominjanju TK-ja kakšna privlačevanja, ki bi iz odpravljene matere ali komunajzarske skupne vlačuge izvlekla vsaj drobno korist? Modelna skica po TK-ju namreč predvideva maternico, ki porojeva revolucionarno kot Medeja nove rablje, a tudi z možem praznih rok nove žrtve. Privlačevanje vidi TK že v tem, ko noče otrok ubiti lastne matere, se pa lahko otroci iste matere pobijajo med sabo. Vidiki TK-ja kažejo, da je poskusil avtor sprevideti nekatere mitične postave slovenstva v ženskih likih, ki da so vidni v simbolizirani (Cankarjevi, Vošnjakovi, Šeligovi) Lepi Vidi in poslovenjeni španski kraljici in Šeherezadi, sicer pa v Čarovnici iz Zg. Dovče ...
Enovitost, za katero se žene TK, pomeni pravzaprav kaoidno atraktrornost različnih literarnih in gledaliških, tudi filozofskih in idejnih razvejičenosti. TK je napisal še 196 opomb k razpravi Modelne skice, modelne slike, komentarji III, da bi slednje končno v Vidikih III sklenil novembra 1999 ter bi se tako po svoje tudi scela s pisanji in kramljanji verificiral. Gradivo za Bibliografijo TK-ja je sestavil in uredil po Klabusovi spodbudi in plačilu Martin Grum, ki je upošteval kronološko od leta 1946 do leta 1998 samostojne objave v slovenskem jeziku (A), samostojne objave v tujih jezikih kot prevode (B), prispevke v knjigah, zbornikih in periodiki v slovenskem jeziku (C) ter izvirne prispevke TK-ja v knjigah, zbornikih in periodiki v tujem jeziku (C), navsezadnje še z oznako Drugo tudi priredbe, pomembnejše prevode, uredniške povzetke -vsega 1219 enot. Komentar h Gradivu za svojo bibliografijo je TK napisal kot strnjen življenjepis z izbranimi poudarki.
Kot kaže, TK ni vključil v Slovarček kratic Kristusa, na primer štetja let pr. Kr. ali po Kr., torej niti splošnih kratic in ne posebej označno kratic za navajano slovstvo, kjer bi zaznamoval tudi splošne kratice, kratice pri samostojnih publikacijah za kraj izdaje oziroma za nekatere založbe, pa tudi ne kratic pri naslovih periodičnega tiska, knjižnih zbirk itd., podobno kot ne navaja kratic pri objavljenih kongresnih ali simpozijskih referatih, na literarnih srečanjih, nastopih in raznoterih sestankih, manjka pa tudi opozorilo, kako so kdaj sicer kratice uporabljene, saj se TK ne ravna tako, da bi navajal kratice po terminih navedene najbolj utrjene oblike celctfv drugih jezikih, ko ne gre za dobesedne prevode. V slovarjenju kratic tudi vseh zapisanih kratic TK ne oštevilči s št. str., da bi lahko bralec dognal, na kateri strani se pojavljajo ne le določeni termini, temveč tudi osebna imena; celo pri navajanju imen v kraticah omenja TK na primer Slavoja Žižka posebej, ne pa partijsko, medtem ko skupinsko navede v kratici teologe Juhanta, Ocvirka, Grila, mariborskega pomožnega škofa Stresa, Stuhca, Krašovca "in sorodne" ..., ne omenja pa v kratici Krištofa Zupeta ali Vitala Klabusa idr., s katerimi je bil ali je nedvomno povezan; od imen omenja v kraticah: Cankarjevo dramatiko, Črtomirja, Frana S. Finžgarja, Gabriela in Mihaela, Nika Grafenauerja, Heideggerja, Hribarja, Urbančiča, Hribarjevo, Draga Jančarja, Jovanovičevo Antigono, Jožeta Javorška, Jezusa, Jeločnikovo Vstajenje kralja Matjaža, Kajuh-Stihovo Mater, Klopčičevo Mater, Edvarda Kocbeka, Kosa, Pavčka, Zlobca, Kozaka, Rusa, Kermaunerja, Matička
Sodobnost 2001 I 511
Prispevki  k   literarni  zgodovini
se ženi, Majcnovo dramatiko, Meškovo Mater, Marijo Mater Božjo (Pomagaj), Mrakovo dramatiko, Ocvirkovo Mater na pogorišču, Petra Peršina Kovačiča, Prešernovega Crtomirja, Dušana Pirjevca, Franceta Prešerna, Torkarja, Kavčiča, Jožeta Pučnika, Smoletovo Antigono, Simčičev Krst pri Savici, Antona Martina Slomška, Smoletovega Crtomirja, Torkarjevo dramatiko, Šeligovo dramatiko, Rudija Šeliga, Krekov Turški križ, Levstikovega in Jurčičevega Tugo-merja, T. in J. Virka, Kosa mlajšega, Bogataja, Bratoža, Zajčevo dramatiko, Krst pod Triglavom Zivadinova. Tako je Dušana Pirjevca Ahaca spremenil TK v kratico, kakor da se piše Pire ..., medtem ko je krščanski socialist Peter Kovačič Peršin zanj le še Pepko kot enotno nasprotje Zmaga Jelinčiča ...
Estetski pogledi TK-ja so vtkani v ideologiziranje tako zelo, da so besedila moralna, zato v kraticah. Sploh se zdi, kakor vse kaže, da je TK vpeljal v slovensko pisanje svojevrstni novorek, ki seje že prijel dodobra v socialističnem samoupravljanju in v jugoboljševizmu, namreč ob neštevilnih tozdih, sozdih, ob tozdiranju ..., kar vse kaže, da TK očitno ni povabil k sodelovanju terminoloških svetovalcev z gradivom ali nasveti. H kraticam, ki so pravzaprav lema-tizirana gesla, tudi TK ni pripisal kakšne posebne kratke razlage, torej ne upošteva niti vrste razlag in ne polne pomenske oziroma funkcijske razlage, niti razlage tujk, kaj šele posredne in stranske razlage kratic posebej, kaj šele da bi pojasnil vrstni red pomenov ali da bi označil v Vidikih III ilustrativno gradivo, naposled še kvalifikatorje ter geslovnik.
V časih, ko je TK veljal kot esejist, literarni kritik in prevajalec za marksistično asistentnega esteta, je bilo njegovo zapisovanje ustrezno duhu časa, vendar perspektivno le tvegano. Kajti po formalnostih seje posvetil TK dejansko svobodnemu poklicu književnega poznavalca, celo več, z dramskim slovenskim in teatrsko teatralnim ljubljanskim življenjem se je seznanil tudi že leta 1970, ko je postal direktor tukajšnje Drame SNG.
Jedro filozofsko opredeljene kritike TK-ja sega v neko Rusovo hišo na Bledu, kjer da so se pojavljali tako rekoč praksisovci, kot na primer Muhamed Filipovic, Kangrga, Pejovič, Supek itn. Že v šestdesetih letih se je TK, kot piše, ločil od ziherljanske "teorije odraza" oziroma od titoistične ždanovščine, ki da jo je zagovarjal na ljubljanskem filofaksu "biolog" Božidar Debenjak; partijnost seje uveljavljala v tedanjih revijah, časopisju in radijsko, z verjetno izjemo v mariborski Katedri in ljubljanski Tribuni ter nadalje v mladinskih Problemih - kot vse kaže, se je vpletal v kulturo celo neki partijec Stane Kavčič, ki je bil znan kot preganjač slovenske inteligence. V tem smislu je TK kritičen in polemičen v odnosu do socialističnega humanizma oziroma totalitarizma.
Antagonizem generacije TK-ja se kaže v splošno sprejetih zmotah znotraj totalitarne države, ki so jih morah objavljati tudi intelektualci in celo nekateri slavilni umetniki kot resnice. V tem smislu seje TK uprl slehernemu "dogmatizmu", saj ni razlagal literarnih del po vnaprej zaukazani doktrini, tako da se je v svoji umno členitveni drži srečeval z mnogimi likvidacijami revij in javne besede. Preseganje revolucije na malomeščanski ravni se je dogajalo TK-ju kot svojevrstna civilna
Sodobnost 2001 I 512
spodbuda, da bi se tudi v slovenski kritični misli lahko uveljavile človekove pravice in bi se udejanjale temeljne svoboščine. Samoprehajanje od revolucije v civilno družbo se dogaja potemtakem vedno drugim, čeprav se je že s prvimi objavami dogodilo tudi TK-ju osebno.
Generacija TK-ja je pustila za sabo dokaj vehementne polemike in skupinske kulturne, literarne, gledališke projekte. Konec leta 1999 TK zapiše, kako da bodo častne sestre molile za škofe in vladarje: "Spet bodo tako malikovali, ko bo - če bo - vladar Janša ali Jože Bernik; ko-če ne bo več prokleti Kučan." (Str. 267.) Še maja 2000 pa predvideva TK v Vidikih Bajukovo vlado in kultministra Rudija Šeliga, ne ve pa, da bo zamenjala Šeliga neka druga oseba iz neljubljan-ske province in da se bo ustoličil znova postsocializem. Recenzijska esejistika, s katero se ukvarja TK tudi v tokratnih Vidikih III, je povezovalna, saj združuje področje kulture in slovenstva, umetnost in ideologije, teater in film, dramatiko in literaturo. Kolikor je tovrstno pisanje na ravni kramljanja, je dovolj razvezano, da je v upoštevkih tudi akademsko, v kraticah pa sistematizirano.
Prispevki   k   literarni   zgodovini
Sodobnost 2001 1513