Časopis „NAPREJ" izhaja dvakrat mesečno in sicer 4. in 18.
Uredništvo, administracija in ekspedicija: Idrija št. 75. Vse denarne pošiljatve na naslov:
Upravništvo .Naprej*. Vse dopise in spise na ure dništ vo.
Lastnik lista:
„Idrijska okrajna organizacija.* Naročnina za celo leto: v Idriji (brez donašanja na dom); K 1'92, (z donaša-njem na dom) : K 2'40, po pošti K 2'50; v Nemčijo 3 krone. Posamezne številke 8 vin.
Socializem.
(Nadaljevanje.)
Socializem in zasebna last.
Jasna in veličastna je misel socializma. Socialisti konštatirajo, da so po imetju današnji ljudje razdeljeni na dva razreda. Eden teh razredov, delavski razred, pa je prisiljen, da se za mezdo prodaja drugemu razredu. Proletarci nimajo nič — nimajo svojih tovaren, nimajo strojev, nimajo surovin, katere bi iz- in predelovali, nimajo niti polja niti travnikov, da bi jih obdelovali. Zato pa jih najema drugi razred, da mu proti plačilu robotajo. Drugi razred ima polje, tovarne, stroje za izdelovanje in pa dovolj denarja — ta razred kapitalistov in posestnikov ne dela, ali vendar se mu izborno godi. Ta razred vsprejema čisti dobiček, najemščino za polje, za stanovanja, obresti vrednostnih papirjev, dohodke iz akcij, iz obligacij ter podjetniški in trgovinski dobiček. Prav jasno je razvideti, da ne dobe tisti, ki delajo, za svoje delo toliko, kolikor bi morali dobiti, drugače bi gotovo ne hodili raztrgani in lačni — in tisti, ki nič ne delajo, pa bi ne živeli v izobilju. Pravice ni ! Z mezdnim delom postanejo uslužbenci odvisni od delodajalcev. In prav tako, kakor v mestu ni tovaren za delavce, ni na kmetih zemlje za kajžarje in male kmetiče. Tovarne so v rokah tovarnarjev, polje in gozdovi pa v rokah velikih posestnikov. Kmet obdeluje zemljo v potu svojega obraza, veleposestnik, graščak pa se zabava v mestu za žulje ubogega kmetiča, ki mora delati in še plačevati najemščino od zemlje. Rudar robota v rudniku — vsak
dan mu preti smrtna nevarnost — lastnik rudokopa pa si z dobičkom, ki mu ga rudar s težkim delopi napravi, sladi že tako sladke urice prijetnega svojega življenja. G'lj socializma'!^, da dobe kajžarji in mali kmetje zemljo veleposestnikov v svoje roke, na kateri bi potkm «skupno gospodarili. Tovarne morajo priti v rokb tovarniških delavcev. Iz zasebnega premoženja naj se napravi narodno, občinsko, deželno, skratka družbino premoženje — in to bode potem komunizem, ki priproste ljudi tako moti. Skupna last zemljej tovaren, rudnikov, skratka vseh predmetov, s katerimi se dela, izdeluje, predeluje, obdeluje, pridobiva, in skupno delo vseh, ki so zmožni za delo in izdelovanje — to je cilj socializma. Socializem noče deliti, ampak hoče vse premoženje in vso zemljo spraviti v celoto, ki bo last vseh v porabo vsem. Socializem pa hoče, da bi bilo na skupnem premoženju skupno delo in da bi prejel vsakdo resnično nagrado za svoj trud. Zato n. pr. zahtevajo ruski revolucionarji, da dobi ljudska družba vse cerkveno premoženje, da vsa zemlja pride v roke narodu — da se razlaste oni, ki sedaj delavca razlasčujejo, odvzemajoč mu pravo korist dela. Razlaščen j e razlaščevalcev Proletarjat ve, da je svobodno delo mogoče le tedaj, kadar nastane vse premoženje last cele ljudske družbe namesto današnje zasebne lastnine. Dokler bodo posamezniki, in posamezni razredi imeli v rokah izdelovalna sredstva (tovarne, zemljo, rudnike itd.), dotedaj bode tudi peščica kapitalistov vladala nad velikim številom delavcev, do tedaj bodo množice izkoriščevane po posameznikih. Skupna last je torej potrebna, da se individuum
(oseba) osvobodi Odtod je torej ta velika komunistična ali kolektivistična ideja, glavna točka socialisti čnega nazora.
Socialna demokracija se baš s tem odlikuje, ker hoče za večino revnih in ubogih delovati. S svojim programom, ki teži za uvedbo splošne sreče, za odstranitev lakote in bede, ki sta večna nasprotnika miru, je soc. demokracija stranka harmonije, redu in miru. Socialna demokracija pa ni stranka veleposestnikov, tovarnarjev in podobnih elementov.
Socialna demokracija vidi zelo jasno, kako se je zasebna last razvijala v zgodovini. Z odstranitvijo suženjstva je izginila privatna last nad ljudmi, nad sužnji. Suženj, robotnik in njih družine so pač bile zasebna last svojih fevdalnih gospodarjev. Tlačan se ni smel sam ob sebi preseliti iz kraja v kraj, ni se smel ženiti itd. — šele francoska revolucija je proglasila ljudske pravice in razglasila, da se rodi vsak človek kot svobodno bitje! Tlačanstvo nove dobe, tlačanstvo v sedanjih časih pa je mezdno delo. Preje je bil kmet tlačan svojemu gospodarju-graščaku, sedaj sta pa poljski in tovarniški delavec tlačana tovarnarju in veleposestniku. Kakor je suženjstvo in tlačanstvo prešlo, tako preide tudi mezdno delo. Na njegovo mesto pa mora priti svobodno delo, ki bo dalo delavcu čisti njegov zaslužek. Nova last bode narodnega, občinskega, korporativnega in kooperativnega značaja — kljub temu pa bode individualna. Noben individij, noben posameznik ne bode izkoriščevan od drugih. Izginila bode tiranija akcijskih družb in bogatih posameznikov, izginila bode despocija veleposestnikov — pravo vsakega posameznika bode zavarovano z razumnimi in natančnimi pogodbami. Kar danes eksistuje kot privatna last, to je last enega razreda, last buržoazije. Da se pa tako razredno lastništvo odstrani, za to delovati mora vsakdo, komur je na srcu napredek gospodarske in politične demokracije.
Socializem in last poljedelcev.
Socialna demokracija ima v programu pretvoritev premoženja veleposestnikov v so-
cialno premoženje. Tisti, ki so bili včeraj še poljedelski delavci pri plemenitaškem ali pa navadnem veleposestniku, bodo jutri združeni v organizacijah gospodarili na poljih v svojo korist, kersotapolja postala splošna last. S tem pridejo takoj v srečnejše stališče nego so bili dosedaj. Delo, ki je bilo do danes le mezdno, bo jutri delo v njihovo lastno korist, in s tem bode to delo tudi veselo in prijetno. Delali ne bodo za druge, ampak zase! Vso pozornost pa zasluži to-le: ne bodo izkoriščali drugih, ne bodo lastniki v do-bičkaželjnem zmislu. Pa tudi ne bodo le mezdni delavci. Vodstvo podjetja bo v njih rokah. Živeli bodo v komunistični družbi. Vse pravice posameznikov bodo zajamčene z najnatančnejšimi pogodbami, in stali bodo pod varstvom celote, kajti vsakemu posamezniku bode moralo biti veliko na tem ležeče, da se nikomur ne bode kratila svoboda, ali sploh kakšna pravica že z ozirom na svojo lastno osebo. Vsak bode delavec in gospod.
Prvi argument, radi katerega se je socialna demokracija odločila za socialno lastništvo, je revščina poljedelskih delavskih množic in njihova zakasnelost z ozirom na industrieini proletarijat in vse ostale razrede ljudske družbe. Etika in človekoljubje sta prav zelo podpirala to radikalno-evolucijsko zahtevo po socialnem lastništvu. Pravo človeško dostojanstvo more le ondod popolnoma uvaževano biti, kjer so si ljudje enaki in ne žive iz milosti ali pa iz mezdnega dela pri drugih. Vendar bi se vsakdo zelo motil, če bi mislil, da je le kakšna idealna pravičnost privedla socializem do tega, da je to zahtevo proklamirah Pravi vzroki, radi katerih je socializem za socialno lastništvo in radi katerih odklanja zasebno last, so vsi tehniško-gospodarskega značaja. Požrešnost plemstva je osiromašila dolge vrste malih kmetov, tako da nimajo dovolj zemlje, ki bi jim dala sredstev za življenje. Mali kmetje so lastniki malih njivic in travnikov. Industrija je pa vstvarila najrazličnejše vrste gospodarskih strojev, parne pljuge, mlatilnice, stroje za košnjo in žetev, ki so dobro in uspešno porabljivi le na velikanskih njivah in razsežnih travnikih. Mali kmetič ne more uporabljati teh strojev —
mogoče bi jih mnogi mali kmetje bodisi posamezno bodisi skupno mogli kupiti — ali rabiti bi jih ne mogli radi male obsežnosti svojega polja. Industrijske iznajdbe pa gredo vedno in vedno naprej ter zahtevajo glasno in jasno zase ono mesto, ki jim gre. Kaže se torej brezpogojna potreba velikega skupnega gospodarstva in socialne lastnine baš radi racionelnega gospodarjenja. Veleposestniške latifundije so najboljši dokaz dobičkonosnega gospodarjenja v velikem obsegu. Seveda današnje plemsko ali veleposestniško lastništvo je kapitalistično lastništvo. V njem vlada prepir med razredom mezdnih proletarcev ter razredom kapitalistov; iz tega gospodarstva ima užitek le posameznik s svojo družino, ne pa na njem delajoči in robo-tajoči delavci. Zato pa veleposestniško gospodarstvo na velikih posestvih ni naš ideal, ampak baš dokaz največjega izkoriščevanja in utlačevanja delavskega ljudstva. Kar je na veleposestniških velikih posestvih odgovarjajočega duhu časa — to je namreč harmonija med obsežnostjo zemlje in uporabo gospodarskihstrojev. Na veleposestn:> kih njivah se obnesejo stroji z vso svojo vrednoto.
Malemu kmetu ne pomagajo nobeni meščanskiprogrami,ki stoje na stališču ohranitve dosedanjega veleposestniškega lastništva. Pomanjkanje zemlje je, kar mali kmet najbolj občuti, in vsaka stranka, ki je zadovoljna s sedanjim veleposestniškim lastništvom zemlje, je principielna sovražnica malega kmeta. V velikih dobah se nikdar niso dolgo premišljali : ali bi segli po privatnem premoženju veleposestnikov bodisi plemskih bodisi cerkvenih! Velika francoska revolucija je vzela konfiskacijo premoženja plemstva in cerkve, in današnja ruska revolucija tudi zahteva, naj se carska zemlja, ki tvori zelo veliki del ruske zemlje, da v porabo splošnosti.
Prevrat v mišljenju malih kmetov in kajžarjev po raznih deželah nas tudi poučuje, da je socialistična teorija prava 1 Mali kmet in kajžar sta že danes nevedé prišla med kolektiviste. Oba že vidita, da se koncentrira imetek v rokah nekoliko posameznikov in da jim bode v veliko korist, kadar bodo ti razlaščeni od tega imetka. Današnji sistem |
prvotne lastnine v poljedelstvu ima v malih kme tih, kajžarjih in v kmečkih poslih največje sovražnike. Edino tega je treba, da bi ta proletarijat vedel, po kateri poti ima hoditi. Zanj pa je pot organizacije — pot v vrste zavednega delavstva.
Proletarjat sam ve, da sta organizacija osvobojenega dela in uvedba skupne lastnine le takrat mogoči, kadar se večina izjavi zato. Dokler se bodo le posamezne osebe, dokler se bodo le posamezni razredi oziroma dokler se bode manjšina ljudstva izjavljala za novo obliko lastnine — dotlej bode še vedno mogoče izkoriščevanje in nadvlada posameznikov nad množicami. Skupno lastništvo je zahteva etike, človekoljubja, razvoja strojev — skupno lastništvo je pa tudi želja poljedelskih delavcev, kajžarjev in malih kmetov — in se bode zato tudi moralo uresničiti v interesu najširših ljudskih množic. Buržoazijske stranke, ki kličejo: zasebna last se more ohraniti — kažejo le : revščino duha, trdovratnost srca, nevednost in nepoznanje zgodovinskega razvoja.
Dalje prih.
Ne tepite otrok!
Napisala T. Schle3ingerjeva.
Moč, katero daje občutiti posestnik ne-maniču, mož ženi in starčku, krepkejši šibkejšemu, bolniku, odrasli otroku se je vsled napredka naobrazbe omejila. Naše stremljenje je pa, da bi se število slabotnih kar najbolj zmanjšalo, in sicer tako, da se onih, ki so po naravi slabotni, ne zatira, marveč se jih ščiti. Slabotniki pa še niso zadosti varovani pred neumnostjo, hladnostjo in sirovostjo krepkejših ljudi. Najhujše se godi pri tem otrokom. Narava jim je sicer dala ljubkost, da bi jih varovala. Res je tudi, da ima skoro vsakdo rajši otroke, nego pohabljence in starčke, čeprav je ž njimi v enakem sorodstvu, a prav ravnati z otroci je dosti težje in načela, po katerih bi se bilo ravnati, niso ue lahka in še ne priznana.
Telesna kazen se sicer danes ne izvršuje več niti na najhujših zločincih, a vendar je
še splošno mnenje, da je palica ali bre-zovka pri otrocih neizogiben vzgoje valen pomoček.
Ta zmota je posebno kvarna. Dosti staršev je, ki menijo, da zadošča docela, ako otroka dobro rede in ga lepo oblačijo. Za vzgojo pa imajo taki ljudje le kazen. Mnogo staršev ima takoj izgovor, če se jim le namigne, da slabo vzgajajo otroka, češ, «pa ga vendar tako pretepam» ali pa «kolikokrat je tepen, pa ne pomaga vse nič».
Starši mislijo redkokdaj o tem, ali bi morebiti ne bilo bolje, če bi ne pretepali otrok. Sploh je pa malo staršev, ki bi tepli iz pravega prepričanja. Večina staršev pretepa otroke vsled svoje slabe volje, ker so nepotrpežljivi vsled napora in skrbi; dostikrat tudi zaraditega, ker ne razumejo otrok: ne zanimajo se za njihovo duševno življenje in ga vsled tega tudi ne poznajo. Gesto so starši sirovi do otrok, ker čutijo, da so sami zatirani in trpinčeni, kar jim vzbuja nagon, da zatirajo in trpinčijo druge. Seve temu nagonu se vdajajo le prav slabi ljudje, ki jih je pa malo, in še manj bi se mu jih vdajalo, če bi se domislili, kako je ostuden. Predsodek (domišljija), da se z pretepanjem vzgaja otroke, zamori staršem vest glede sirovega početja, ter provzroča, da se mu vdajajo češče in češče.
Nekateri starši so še toliko pravični, da ne pravijo, kadar pretepajo otroke, da hočejo s tem učiniti otrokom kaj dobrega, ampak, da jih otroci tako jeze. Taki starši naj se domislijo, da jih tudi odrasli, predniki in njih sovrstniki jeze dostikrat, pa jim ne pride na um, da bi jih udarili le enkrat. Odraslih namreč na tepemo, ker nam sicer vrnejo udarec, ali pa morejo sicer nastati kake zle posledice; sirovosti do otrok, ki se ne morejo braniti, pa ne kaznuje nihče.
Večina staršev bi rada veljala pri otrocih kot vzorni ljudje in res je večina tudi mnenja, da to vsekakor otroci mislijo o njih, najsi ravnajo z njimi kakorkoli. V resnici pa opaža večina otrok prav dobro in misli docela prav o tem. Niti ne sanja se jim, da bi zaupali očetu in ga imeli za pravičnega, ki jih zaradi malenkosti ali sumnje same pretepa, ne da bi imel pravzaprav vzrok ali jih vprašal po
rijem. Oče jim je sovražnik, ki se ga morajo čuvati kakor slabotni morejo: z zvijačo, slepenjem, hlimbo, lažjo, pravtako kakor ravnajo slabotni med odraslimi proti nasilnikom in so k temu docela opravičeni.
Starši žele, da bi jih otroci ljubili, pa izmed njih prav malokdo ve, kako lahko se izgubi otroška ljubezen in zaupanje. Krivica in strogost vzbujata kadarkoli že nevoljo in nezaupnost tudi pri otroku. Sicer je tudi res, da otrok to kmalu pozabi. Kmalu izgine neprijaznost, če roditelj pokaže le nekoliko dobrote in šale, toda le navidezno; kajti nekoliko ljubezni in nekoliko zaupanja se vselej izgubi ob takem primeru.
Mnogo napak, in sicer velikih, posebno laž in neposlušnost, izvira večinoma odtod, ker nimajo otroci zaupanja do staršev. Lahko pa seve tudi ni vzgojiti otrok, ki bi bili toliko zaupni, da bi ne imeli nobenih tajnosti pred vzgojitelji, da bi iskali ob vseh nepri-likah pri njih sočutja, ako jim kdo dela krivico, ali da bi vzgojitelju razkrili kak dvom o njegovi pravičnosti in previdnosti. To je pa potrebno. Otrok, kateremu se večkrat pojasnijo ljubeznjivo in razumljivo vzroki, zakaj mora storiti to ali ono neprijetnost, ali se mu ne izpolni kaka želja, bo rad slušal sicer tudi opravičeni zahtevi v takih stvareh, ki jih je ne more razumeti, ako mu jih zapove vzgojitelj, vsled svoje zaupnosti do njega, in sicer prav zato, da mu dokaže svojo zaupnost.
Ne gre za to, da se kaznujejo storjene napake, ampak za to, da otrok ne dela napak; čuvati ga je treba pred napakami. Će se je pa napaka že dogodila, potem bo zadoščala strogost lica ali resna beseda tem prej, čim bolj je vajen otrok ljubezni in prijaznosti. Mnogo težje je pa ravnati z otroki, s katerimi ravna vzgojitelj že spočetka vihravo, nestrpno, neprijazno ali celo strogo in so vsled tega postali nezaupljivi in otopeli. S strogostjo se tudi teh otrok ne poboljša.
Docela napačno menijo nekateri starši, češ, da pospešujejo otrokovo pridnost v šoli, če ga pretepajo zaradi kake učiteljeve graje ali zaradi slabega reda v izpričevalu. Starši,
ki imajo čas in potrpljenje z otrokom, da se pogovarjajo ž njim o tem, kaj se je učil v šoli in ga pri domačih nalogah le nekoliko opazujejo, vedo bolje kakor pa učitelj ob teh slabih šolskih razmerah, ali se njih otrok uči pridno ali ne, ali čuti svojo dolžnost, ali ima kaj ponosa ali ne. Opazijo lahko mnogo prej starši nego učitelji pri šestdesetih ali sedemdesetih otrocih, ali se otrok uči lahko ali težko in ali je zdrav in zadosti krepak, da more zmoči vse to, kar se zahteva od njega.
V izpričevalih vsega tega ni. Redi v iz-pričevalu nam samo povedo, ali je otrok odgovarjal učitelju na vprašanja prav ali ne in ali je pismene naloge izdelal dobro ali ne. Ako je izpričevalo dobro, vemo, da je vse v redu; če je pa izpričevalo slabo, pa še nikakor ne vemo, kaj manjka otroku. Mogoče se uči težko,. mogoče ni priden, opešajo mu tudi lahko živci, telesna moč, kar se dogaja tako često pri slabokrvnih otrocih. Nekateri otroci ne morejo misliti dolgo o eni stvari, nekateri se pa do zmede razburijo, kadar jih učitelj poklič0, in ne morejo zbrati svojih misli, sploh: mnogo otrok potrebuje prav tako zdravnika kakor prijaznega, razumnega in ne preobloženega učitelja; in vendar obojega ne dobé. Gorje tem revnim stvarcam, če imajo še roditelje, ki menijo, da je pretepanje in sploh stroga kazen edini pravi vzgojevalni pomoček. Iz teh vrst so one revne žrtve, ki ne upajo domov, če imajo slabo izpričevalo, in se potikajo z doma, da popolnoma onemorejo, preden jih kdo prižene domu. Vselej pa ni tako; čestokrat pogine tako bitje, ki bi moglo ob dobri vzgoji postati staršem sicer v veselje ali oporo.
Učitelj, ki ima mnogo učencev, največkrat sam ne more povedati, zakaj ne napredujejo nekateri njegovi učenci. Zato bi bilo treba mnogo opazovanja in mnogo časa, ki ga pa ni. Z redi, ki jih daje, le označi, koliko so dosegli učenci učnega smotra dotičnega šolskega razreda. Kdo bi veroval, da so starši, ki trpinčijo otroke vsled takih označil! Starši bi vendar ne smeli biti strogi sodniki, potem naj še povedo, kdo sme obsojati, če ni prej zsališal tožnika, toženca in priče?
Vsak zdrav otrok hrepeni poizvedeti kaj novega, svoje znanje obogateti in primerno pečati s čim svojega duha in svoje roke. Kjer ni tega hrepenenja ali se otrok celo ne mara učiti, tam smo lahko uverjeni, da ali otrok ni zdrav ali pa se mu ne podaja prav učna tvarina. V tem primeru pa nikakor ni kriv vedno učitelj tega. Temu so krive večinoma povse različne okolščine: prenapolnjene šole, preobložen učitelj, slabo šolsko zdravstvo, pomanjkanje zraka, svetlobe in toplote. Gesto je temu vzrok glad, preslaba obleka ali dostikrat tudi žalost ali vzburljivi dogodki doma, ki jih otroci ne pozabijo niti v šoli. Pogo-stoma mučijo otroke iste skrbi kakor njih svojce, često zastajajo v šoli, ker nimajo doma ne prostora in ne časa, da bi ponovili učno snov; pogostoma pa morajo tudi opravljati domače ali obrtno delo, ki jih ovira pri uku.
Vsak blagohoten učitelj ve, da so otroci krivi le redkoma, da ne napredujejo povoljno, ve tudi, da niti pokvarjeni otroci med njimi, ki jim mora dati slab red v naravnosti (obnašanju), niso sami krivi, nego krivi so odrasli ljudje in pa socialne razmere, po katerih so bili pokvarjeni.
Ako je pa učitelj še tako prepričan, če še tako uvideva, kako nepripravno posredovanje so ti «redi» v izpričevalu med domom in šolo: rede mora dajati učencem, ker je predpisano tako ; vsak vesten učitelj pa mora uajodločneje ugovarjati temu, da bi se smatrali redi, ki jih mora dajati učencem, kot merilo, po katerem naj bi starši pretepavali otroke.
Vem, da očetom in materam navadno ni toliko časa za vzgojo otrok, kolikor ga zahteva sedanja uredba v prid naraščaju. Cim bolj smo pa tega prepričani, da starši navadno ne morejo dosti storiti za otroke, kar bi bilo prav potrebno, čim bolj vemo, koliko trpe otroci ob danih razmerah, tem bolj je naša dolžnost, da jim ne nabremenimo novega trpljenja, ki ga imajo že tako zadosti v svoji mladosti, in sicer trpljenja, ki ga lahko odvrnemo. Telesnega trpinčenja ubranimo otroke prav lahko.
In še nekaj: Oglejmo si lice človeka, ki pretepava otroka in razsodimo, ali je videti
na licu zavedno, dolžnost izpolnujočo ljubezen ali pa ni morda le zla volja, nepremišljena jezavost ali celo surovost?
Veliki ruski pesnik Dostojevski je v «Bratih Karasov» opisal trpljenje otrok, ki ga jim provzročajo «izobraženi» starši, prav srčno in tužno; pokazuje nam očeta, ki kot vzoren vzgojitelj prime za šibo, ker se pa otrok skuša instinktivno izviti in se brani, postaja oče vedno bolj razburjen, dokler pretepava ubogo, vijoče in trgajoče se otroče kar brezmiselno. To se najbrže dogaja večkrat. Tepenje se prične navadno še s premislekom, a ta sirov čin vpliva samobsebi na izvrševalca tako, da docela pozabi pravo mero. Niti ne one mere ne poznajo več, ki jo smatra za pravo, kajti prave mere sploh ni, ta je le v tem, da se otrok sploh ne pretepa.
Češ, da starši nimajo časa, da bi vzgoje-vali svoje otroke skrbno, še nikakor ne opravičuje takega postopka. Nedostatki v nadzorstvu in navajanju otrok se ne da popraviti s pretepanjem, da niti vnanji uspeh, da bi opustili slabe razvade se navadno ne dajo odpraviti. Nikakor ni torej primerno, da delavci kratki čas, ki ga prebijejo pri svojih otrocih, porabijo kot strogi sodniki. Ali ni dosti bolje, da se razgovarjajo zaupno z otroci, jim resno vzbujajo vest, vse gre včasih s prav lahkim in dobrovoljnim potom, pametnim svetom, z vzbujanjem ponosa in odločnosti, posebno pa z dobrim vzgledom ; s takim ravnanjem se da tudi ob kratkih večerih in praznikih doseči prav mnogo.
Dete ni namreč le telesno šibko nego tudi duševno; ne zna si pomagati, a zapaža pa vse. Pravzaprav ga nikakor ni težko vzgajati. Kdo se ne spominja več, s kakim ponosom je kot otrok želel obrisati šolsko tablo, pobirati zvezke součencev v šoli? Poznala sem majhno deklico, ki je smatrala za hudo kazen,
ako ni smela prinesti očetu, ki je prišel zvečer domov, domačih črevljev; štiriletnemu dečku je mati sezula hlačice, ako se ni dostojno vedel in mu je zopet oblekla krilce.
Manj strogosti in več šale z otroci; to bi bilo za starše sploh priporočljivo.
Ako se pa mora vsakega človeka smatrati nespametnega in prestrogega, ki šibkim otrokom provzroča muke, potem mora delavec, posebno socialno-demokratični delavec biti zadnji, ki bi ravnal z otroki tako neumestno. Strah in bojazen, ki ju provzroča navadno pretepanje, spravi otroka prav lahko ob odločen značaj in ga potare. Delavec naj pa skuša vzgojiti iz otroka krepkega in odločnega, neupogljivega, ponosnega človeka. Poljubljati roke in se uklanjati, skrivati misli, podrejati voljo, se hliniti in klečeplaziti naj uče svoje otroke oni ljudje, ki jih vzgajajo za urade in dostojanstva v meščanski družbi. Socialnodemokratični starši bi morali pa posebno pozorni biti na to, da ravnajo pri vzgoji tako, da si otroci pridobe ponosa, srčnosti, samozavesti in duševne čilosti, vse pa od njih odvračati, kar bi napravljalo otroke boječe, tesnosrčne in neodkrite.
In še nekaj: Hočemo si pridobiti gospodarstvo nad svetom, da bi ga ravnali po modrejših, pravičnejših in milejših zakonih kakor so sedanji, in vendar bi niti ne znali ravnati z otroki brez sirovih nasilstev? Pritožujemo se vedno po shodih in po našem časopisju nad sirovostjo in brezsrčnostjo današnjih oblastnikov proti šibkim in onim, ki so brez obrambe. Kako moremo kaj takega zahtevati, dokler ravnamo prestrogo z otroki proletarijata sami, z onimi bitji, ki so še šibkejša in še bolj brez obrambe, nego današnji delavci sužnji?
Premišljajte o tem!
Rudarski pregled.
Reforma jamske inšpekcije se le zavlačuje. Kako pa bi bila potrebna dobra jamska inspekcija, katero bi izvrševali zaupniki
delavstva, kaže statistika iz 1. 1905. V statističnem letniku (Statistisehes Jahrbuch) beremo, da se je 1. 1905. — 200 rudarjev
smrtno, 1513 pa težko poškodovalo, torej se jih je 92 poškodovalo več kot L 1904. Razven tega sta se smrtno ponesrečili dve delavki, 34 delavk pa prav težko. Pri iskanju rude se je ponesrečilo tudi 7 delavcev, 2 smrtno in 5 prav težko. Ponesrečil se je tudi en uradnik. Vseh skupaj se je ponesrečilo na smrt 204, prav nevarno pa 1555 rudarjev. In kljub temu se ni še ničesar ukrenilo glede dobre in zanesljive inspekcije v jamah. Kapitalizem ubija rudarje — drug za drugim umira rudar na bojnem polju dela — vlada pak izdaja komunikeje in ne ukrene nič... Ljudstvo pa zahtevaj dejanja!
Ali je treba dobre jamske inšpekcije? Na Nyranskem se je 13. junija v Avstrija-šahtu ponesrečilo troje rudarjev. V Randvigu so se na Marija-Antonijevi šahti tudi trije ponesrečili, in sicer smrtno. Zasulo jih je — mrtve so odkopali. Vsi trije (Kolar, Mucken-schnabel in Maš — dva Čeha in en Nemec !) so družinski očetje — vdove in otroci pla-kajo za njimi ter kriče po maščevanju! — Na Moravsko Ostravskem je 19. junija zasulo osem rudarjev — šest je bilo se živih odkopanih, dva pa mrtva. Itd. itd. Ni skoro dneva, da se ne bi čitalo v časopisih poročilo: tu ali tam je zasulo enega, dva, tri rudarje... Ljudje prebero, skomignejo z rameni: eh, saj je tako preveč ljudi! Invi ru d ar j i ? Ali Vas ne pretrese srd, ko vidite : kako kapitalizem ubija vas in vaše tovariše? V strokovno organizacijo in v razredni boj proti kapitalizmu in meščanski družbi.
Rudarji na Saksonskem (v Nemčiji) so započeli boj za zboljšanje svojega mizernega položaja. Delajo po imenu deset ur, v resnici pa po 11—12 ur na dan. Plačani so slabo. V Zvikavi je izbruhnil že štrajk. Opozarja se rudarje, da nihče ne prevzemaj dela na Saksonskem. — Rudarji v Transvaalu (v Afriki) so tudi začeli štrajkati. Vzrok štrajka pa je dejstvo, da hočejo kapitalisti tamošnje «bele» delavce z »barvanimi« nadomestiti. «Beli» rudarji so izučeni ter zahtevajo primerno plačo. Nedavno je bilo razmerje: en «bel» rudar in 7 «barvanih» (kitajcev in zamorcev). To razmerje pa se je slabšalo od dne do dne ter
je bilo 1 : 13, ko se je začel štrajk. Zahteva strajkujočih «belih» rudarjev, katerih je 7000, je: da se preneha uvažati Kitajce v Trans-vaal. — V Požunu na Ogrskem je minule dm štajkalo 2500 rudarjev. Rudarji so zahtevali zboljšanje plače. 20 junija jim je družba, ki je lastnik rudnikov, zboljšala mezdo, in štrajk je tudi takoj končal. — V Lotringiji na Nemškem rudarji se vedno strajkajo. Nadejati je se uspeha. — V Angliji so se rudarji južnega Valesa bojevali s svojimi gospodarji zahtevajoč, naj se jim zboljša plača za enajstin-pol procenta. Gospodarji so jim sprva oblju-bovaii 7 V2 0 o poboljška, končno pa so dovolili vse zahteve — in s tem so 150 000 rudarjem znatno zboljšali življenski obstoj. V Moravski Ostravi stavkajo rudarji pri več rudnikih — bati se je da se stavka ne razširi. Podjetniki ne kažejo še nobene posebne naklonjenosti za ugodno rešitev stavljenih jim zahtev. — Povsod se giblje rudar in hoče boljšo eksistenco. Svojo zaščito pa ima v trdni in močni organizaciji. Res je le edina pomočnica rudarjev kakor tudi sploh vseh delavcev — dobra organizacija. Kjer si hočejo delavci zboljšati svoje stanje, organizirajo se v čvrsto falango: ki se ji pravi mednarodna strokovna organizacija. Za rudarje v Avstriji je to: Unija rudarjev avstrijskih.
Kakšna organizacija je za idrijskega rudarja? Nobena druga kot Unija rudarjev v Avstriji, kjer je združenih nad 35.000 rudarjev, ki ima v vseh revirjih Avstrije svoje tajnike za zaupne može. Naš idrijski revir spada pod tajništvo, katero ima sedež v Trbovljah. Podružnice Unije rudarjev v Avstriji v slovenskih oz. hrvaških deželah so: Idrija, Spodnja Idrija, Zagorje, Trbovlje, Hrastnik, Skale-Velenje, Kočevje, Britof-Vrem, La-binj (Albona) in Siverič v Dalmaciji. Tedenski doneski so po 3 0 vinarjev. Unija rudarjev v Avstriji izdaja tri strokovne rudarske časopise (Glùck auf! — nemški — Na zdar ! — češki — Gornik — poljski —) ; za slovenske člane pa je Rdeči Prapor. Vendar je upanje, da tudi slovenski člani dobojo v kratkem svoj rudarski list. Torej: zavedni rudarji v Unijo!
[z idrijskega okraja.
«Slovenčev» poročevalec v «idrijskih novicah» grize iz onemogle jeze na vse plati! Seveda zopet laže, ker to je pač njegova navada! V notici „«Naprej» piše“ zopet prav po katoliško taji resnico. Piavi, da je sodrug Anton Kristan vpričo volilne komisije menjal nekamu volilcu glasovnico! Hot — državni pravdnik, kje pa si — zgrabi Kristana za vrat ! Državni pravdnik pa še noče ... In «Slovenčev» poročevalec joče . . . Pa, povejmo, kako je vendar takrat bilo? Na dan volitve proti četrti nri je prišel na volišče volilec, ki je bil takorekoč med ustanovitelji socialne demokracije v Idriji. Zadnja štiri leta se je pa umaknil popolnoma s pozorišča — vendar politično ni doslej nikoli pokazal drugačnega prepričanja kot rdeče socialno - demokratično. Klerikalci ga sicer že ves čas, odkar ni več v prvih vrstah socialne demokracije, obskakujejo ter vplivajo na moža, ki postaja seveda vsako leto starejši, z najrazličnejšimi sredstvi. Podpisali so mu tudi glasovnico z imenom Gostinčarjevim. (Ce klerikalci hočejo, naznanimo mi državnemu pravdništvu celo osebo, kije temu volilcu proti njegovi volji podpisala glasovnico !) Mož ni hotel prepira v hiši — šel je na volišče ter tam (kličem vas, gospod tehant Arko, dr. Mencingerja ter vso komisijo in zaupnike za pričo!) rekel komisarju: «Moja glasovnica je nerabna, prosim za novo, da napišem ime kandidata!» In c. kr. komisar dr. Mencinger mu je dal novo glasovnico. Sodrug A Kristan pa je pristopil k volilcu ter mu ponudil izpolnjeno glasovnico, kojo je volilec pogledal, prebral ter jo iz-rekši «ta je dobra in prava» — oddal predsedniku volilne komisije. Staro ter «nerabno» pa je izročil so-drugu Antonu Kristanu, ki hrani «nerabno» v spomin ! — Tako je bilo in nič drugače. Gospod tehant Arko je to videl ter mora to pritrditi — drugače se ga bo obremenilo še s tem grehom. Sicer ga že poznamo, da rad večkrat malo drugače zavije, po jezuitsko . . . . Spominjamo se dobro, kako se je vozil v Logatec, oziroma na Dunaj. Sodrugu Antonu Krist nuje še danes odgovora dolžan.
«Ogromna večina naše stranke.» Tako piše idrijski novičar v «Slovencu» z dne 22. junija 1907, pripovedujoč, da bo gorje, če klerikalci napovedo bojkot liberalcem in socialnim demokratom. Smešen je ta človek! 331 volilcev proti 858! In «331» je ogromna večina! Eno pa je resnica! če bi se res izvršil gospodarski bojkot v Idriji, bi se klerikalcem slabo godilo. Samo gospodarski bojkot bi se moral organizirali. Golli in Treven bi to prokleto občutila. In če liberalci izstopijo iz katoliških proda-jalen — bo tudi nekaj!
«Roditeljski ve’er» ne da «Slovencu» miru. Prav mu ni, da je sodrug Anton Kristan govoril proti nazoru poročevalca A. Šabeca, «iuj se otr>ka v predšolski dobi namaže z brezovko». «Slovenec» je seveda po svoji jezuitični navadi zasukal. Predavatelj A. Žabec je trdil, da se mora dete upogniti brezpogojno roditelju , češ : avtoriteta mora biti — sodrug Anton
Kristan pa je dvomil, če je vzgoja otrok v pokorne sluge avtoritet dobra i. t. d. Skratka: na roditeljskem večeru 17. junija je bila zanimiva debata, katero je seveda izrabila klerikalna beštija, da grize in kolje. Mi ne zamerimo, saj so «Slovenčevi» poročevalci zdavnaj izgubili pravico, da bi sploh koga mogli razžaliti. — V ostalem pa vse stariše opozarjamo na članek T. Schlesingerjeve, katerega priobučujemo pod naslovom: «Ne tepite otrok» v današnji številki.
Iz Spodnje Idrije nam pišejo: 18. junija je peljal naš slavni gosprd nadučitelj Bajc šolsko mladino kopat v vodo Konomljico. V vodi se je dečkom zdelo veselo, jeli so kričati, ukati, vpiti — no, kot delajo otroci. . . Neki deček pa je zakričal celo: «Živio Kopač». In ta klic je našega učitelja bolj zbodel kot bi ga gad pičil. Skočil je k dečku ter mu jih priložil par okoli ušes. Gorje bi bilo fantu, ako ne bi bil urnih nog ušel svete jeze tresočemu se šomaštru Bajcu. In «živio Kopač» je tako zbodel ubogega Bajca, da je poklical potem očeta dečkovega k sebi v pisarno. Prišla pa jele žena, nad katero se je po katoliško zadrl: «da ni nje klical, ampak moža! Ko mu žena razjasni, da se njegovega vpitja ne boji. ampak naj ji raje pove, kaj, hoče njenemu fantu — zadrl se je zopet katoliški Bajc : «Na slavno c. kr. glavarstvo bom zatožil vašega fanta, pa na c. kr. ru d n iško direkcijo v Idriji — da ne bo nikoli dobil dela pri rudniku — ker si upa vpiti «živio Kopač» i. t. d. In ubogi Bajc je bil ves penast — ja, kaj bo, kaj bo — če že otrcci vpijejo «živio Koprč». — Sploh je naš g. Bajc zadnje čase strašno srdit. Socialnih demokratov kar videti ne more. No, se bo že navadil na rdečo našo barvo, saj se še purmani navadijo kaj tacega. Sodrug uredniki Potipljite tega moža ter priobčite, kar sem zgoraj navedel. Gas je že, da javnost malo več zve o tem znamenitem stebru katoliške misli v Spodnji Idriji. — Opomba uredništva: Mi pa opozarjamo c. kr. .okrajni šolski svet na pedagoga Bajca. C. kr. okrajni glavar naj ga pouči, da se ne sme otrok ubijati. In «živio Kopač» tudi ne sme biti nobeni povod za kaznovanje šolskih otrok. — Oče otroka naj pa naznani Bajca na pristojnem mestu o svojem času, če bi fant res dela ne dobil. O Bajcu pa se naj nam sporoče vse njegove ošabne neumnosti, da ga bomo navadili malo manire. Tak učitelj ne spada med moderno ljudstvo Pa — glej klerikalca, imaš ga tu !
Prednaznanilo.
28 julija t. 1. bo pet let, kar se je ustanovilo v Idriji kolesarsko društvo „Sloga“. Za pa bo kolesarsko društvo ,Sloga“ na ta dan priredilo pri Matevžu Morovcn veliko ljudsko veselico, na katero se že sedaj vabi vsakogar, kdor se bo hotel v prijateljskem krogu zabavati.
Odbor.
Kolesarsko društvo „Sloga“
vati na
izvenredniobčni zbor
ki bo
dne 7. julija t. 1. ob 10. uri dopoldne
v mali sobi rudarskega društva (gostilna Kogej. I, nadstropje) Dnevni red:
1.	Poročilo odbora.
2.	Volitev odbora.
3.	Raznoterosti.	Odbor.
Poslano*).
Že vsa štiri leta, kar službujem v Idriji, se zaganja vame «Slovenčev» idrijski novičar — katehet Osvvald
—	z vso strastjo klerikalnega fanatika. Do danes nisem storil ničesar v svojo obrambo. Mislil sem, da se imenovani katoliški duhovnik končno vendar izbesni in me pusti v miru, kakor puščam jaz njega. Toda motil sem se! Pravijo, da imamo pse, ki grizejo in lajajo toliko časa, dokler jih ne ukrotiš s pasjim bičem. Zategadelj bi bilo koristno, da se človek oboroži s tem pripravnim orožjem !
Ne govoril bi niti danes, da se ni Oswald zagnal v 142. štev. «Slovenca» v moje službeno delovanje, očitajoč mi v «idrijskih novicah», da zanemarjam svojo službeno dolžnost. To je bridko očitanje, in moral bi biti falot, ako bi ga brez ugovora vtaknil v žep. Glede izvrševanja svojih službenih dolžnostij se namreč ne zavedam nobene krivde in nobenega prestopka , ker storim za šolo vse, kar je v danih razmerah v najboljših mojih močeh. Na pričevanje kličem tiste oblasti, ki so nad menoj, in pa tiste starše in gospodarje, katerih učenci so ta štiri leta hodili k meni v šolo. Ti so edino kompetentni soditi o mojem delovanju v šoli. Oswaldu ne pristoja v tem pogledu nobena sodba. Ta naj rajši pazi nase!
Prisiljen sem, da zavrnem Oswaldovo očitanje z vso odločnostjo, ker ne morem trpeti, da bi kdorkoli
—	in bodisi tudi katoliški duhoynik — brez mojega protesta oskrunjal mojo stanovsko čast. Kdor dela to z golim natolcevanjem in brez veljavnih dokazov, j e lažnik in denuncijant prve vrste! In če je ta lažnik in denuncijant obenem katoliški duhovnik, sta ta lažnjivost in denuncianstvo toliko ostudnejši.
Oswald piše : «Človek bi mislil, da Gangl za šolo silno gori in vendar je v zadnjem času kar dvakrat imel dopust, da se je lahko posvetil politiki.» — Res je: v zadnjem času sem imel dvakrat dopust. Prvič
*) Za vsebino tega je odgovorno uredništvo le toliko, kolikor zahteva zakon.
dne 6. junija (ves [dan) in 7. juniji (dopoldne). Toda posvetil se nisem nobeni politiki, ampak obiskat sem šel svojo bolno hčerko, ki se je zdravila v Ljubljani in zbolela na angini. Toliko pravice imam kot oče do svojega otroka. Ali naj bi šel morda prej vprašat klerikalnega obrekovalca, ali smem k bolni hčerki ali ne? Že iz tega je razvidno, kako daleč sega klerikalna infamnost. Pride tak-le nesramen fanatik in izrablja bolezen nedolžnega otroka ter dolžnost očetovo do njega v svoje umazano rokov-njaštvo! Dobro bom shranil to-le «Poslano», da ga pokažem svojemu otroku, kadar doraste in bo znal citati, ter ga poučim, kakšni so bili tisti čas učitelji Kristovega nauka ljubezni! In gorje mojemu otroku, če bi prišel v šolo k takemu učitelju! Srd do 'njega naj prehaja od roda do roda !
Drugič sem imel dopust (za pol dneva) dne 13. junija. Član sem okrajnega učiteljskega društva za logaški okraj in kot tak imam dolžnost in pravico, da se udeležujem njegovih zborovanj. Vrhutega so me prosili tovariši z idrijske rudniške šole, naj grem z njimi na Rakek, kjer je sklepalo učiteljstvo logaškega okraja o resoluciji za regulacijo učiteljskih plač. To željo sem povedal svojemu g. ravnatelju, in ta mi je brez ugovora dovolil, da se lahko udeležim tega zborovanja. Na Rakeku smo govorili o imenovanem predmetu, in zbrano učiteljstvo me je izbralo za svojega delegata, ki naj se udeleži zborovanja vseavstrtjskega učiteljstva na Dunaju. Pri tej priliki sem govoril tudi jaz. Kako in kaj, pozve lahko Oswald pri svojem somišljeniku J. Novaku, ki seje tudi udeležil tega sestanka. To je bila vsa moja politika! Napaka je bila tudi sedaj, da nismo prej dobili dovoljenja od Oswalda, je - li se smem tudi jaz udeležiti manifestacije za pravice uči. teljstva. Toda za to pravico smo manifestirali že prej, preden me je prijazna usoda vrgla v neokusno bližino tega individua, in bomo manifestirali še potem, ko pride tudi za take ljudi dan plačila. Te pravice, ki jo imam kot avstrijski državljan in kot član učiteljskega stanu, mi ne vzame tisoč še tako umazanih denuncijaciji
Dalje govori «Slovenec» : Ko je zadnjič pisal svojo povest za družbo sv. Mohorja, ga več dni ni bilo v šolo in tovariši so ga morali nadomestovati, učenci so pa ugiaali, kaj je gospodu učitelju, da ga ni v šolske prostore.
Mimogrede omenjam, da leži nagrada, ki sem jo dobil za to še neobjavljeno povest, «Slovencu» globoko v želodcu, kar je že večkrat povedal. A sedaj je prišel še Oswald in široko pljunil na moje literarno delovanje. Oswald in literatura! Oswald in kreatura — tako bi bilo bolje!
A da ne dobi zaradi tega moja dopusta, ki sem ga imel lansko leto v drugi polovici meseca aprila, Oswald sivih las, in da ne bo nihče več ugibal, čemu sem imel ta dopust, navajam tu zdravniško izpričevalo, ki je bilo povod, da mi je dalo mestno županstvo na predlog ravnateljstva dopust:
Zdravniško izpričevalo, s katerim podpi-sanec potrjuje, da je gospod Engelbert Gangl, učitelj
pripravljalnega razreda mestne realke v Idriji, že dalje časa bolan na svojem živčevju. — Živčni enostranski glavobol na desni strani čela provzročuje že več mesecev jako nemirno spanje. — Začasno občuti v obeh rokah parastezijo, obstoječo v gomezici in mrav-ljinčavosti. — Pri malo hitrejši hoji zlasti navzgor se javi pri gospodu učitelju živčno (nervozno) utripanje srca in utrujenost udov. — Opisana živčna bol se je pojavila v prvi vrsti vsled prenapora v šoli, in podpisanec predlaga, da se gospodu Ganglu dovoli dopust za nekaj tednov.
Dr. Papež m. p.
c. kr. rudniški zdravnik.
Kdor ima v glavi pamet in v duši poštenje, bo brez ovinkov priznal, da se v takem položaju ne dado spisovati povesti, ki jim prisojajo prvo nagrado. To je resnica ! Ce nima Oswald v glavi pameti in v duši poštenja, naj povpraša kakšnega izvedenca, ki je njegove politične barve. Ta ga moida prepriča o tem. Resnica pa je tudi, da je samo po!teno in naporno delo zrahljalo moje živce. Zakaj dostikrat, ko Oswald tarokira ali po klerikalnih časopisih opravlja poštene ljudi, jaz delam in tako izpolnjujem nalogo svojega življenja!
Izjavljam, da ne navajam vsega tega zaradi Os-vvalda. Njegovo prečastito mnenje je zame irelevantno. Vse to navajam zategadelj, da ostaneta ugled šole in moja čast neoskrunjena pred javnostjo in pred onimi starši, ki izročajo svoje otroke meni v pouk..
Dostavljam tej izjavi samo še zatrdilo, da ni zaradi očitanih dopustov trpel pouk v mojem razredu niti najmanje. Cesar nisem mogel sam, so opravili drugi, ki imajo o vzgoji, o pouku in kolegijalnosti drugačne pojme, nego jih ima Oswald. Sedaj pa vprašam Oswalda : Kdo gaje pa nadomeščal tisti čas ko je brez dopusta zanemarjal pouk? In da ga je zanemarjal, to mu dokažem tudi pred sodiščem s pričami, ki bodo prisegle - če bo treba! Naj me torej toži! Tako je, mislim, za danes dovolj!
Iz vsega povedanega je razvidno, da je najprimernejše, če končam z njegovimi besedami: «Menimo, da bi bilo umestno, najprvo pometati pred svojim prngom, preden se iščejo smeti drugod!»
V IDRIJI, dne 26. junija 1907.
IJngel bert ( lanjrl.
Kašelj !
Kdor trpi na kašlju, rabi naj povsod preizkušero olajševajoče in zelo okusne
Kaiserjeve prsne karamele.
5120 notarsko overovljenih spričeval kaže uspehe pri kašlju, hripavosti, kataru in znžlemanosti.
Paketi po 20 m 40 vin. — Pravi so le z znamko «Tri jelke». — Zaloga pri	24—7
Danielu Pircu, lekarnarju v Idriji.
Miiostiva gospa,
all veste, zakaj morate pri nakupovanju sladne kave izrečno po- | udarjati ime >Kathreiner< ?
Ker se Vam sicer utegne primeriti, da dobite manj vreden po-snemekbrez vseh vrlin, s katerimi se odlikuje Kathreinerjeva kava.
Zakaj le
Kathreinerj'evaKneippova slad n a kava
Ima spričo posebnega načina svojega proizvajanja vonj In okus zrnate kave.
Zapomnite si torej natanko, milostiva gospa, da dobivate pristno Kathreinerjevo kavo zgolj v zaprtih izvirnih zavojih z napisom : »KathreinerjevaKneippova slad-na kava« in s sliko župnika Kneippa kot varstveno znamko.
*
F. n.
Dovoljujem si slavnemu občinstvu naznanjati, da sem
is otvoril pri sv. Trojici s v Demšarjevi hiši
Oprt na večletne izkušnje in popolno strokovno izobrazbo,zagotavljam točno postrežbo in solidno delo po zmernih cenah. Prizadeval si bom vedno ustreči svojim cenj. naročnikom v vsakem oziru, zato se nadejam, da me bo slav. občinstvo počastilo z obilnimi naročili, za kar se priporočam
z odličnim spoštovanjem
Ivan Jenko
kleparski mojster v Idriji 58.