ŠtGV. 1. Mlariboru. 1. janvarja
rte-
Tečaj IY.
Prekleti. Iz Shakespeare-ove tragedije „Romeo in Julija". — Klarina. — Iz zapiskov slovenskega umetnika. — O nasej zemlji. — Iz življenja amerikanske gospoje. — Stanje šolstva v srbskej kneževini. — Našim čestitim pisateljem! — Listnica.
Iz Shakespeare-ove tragedije: „Romeo in Julija."
J. p. I
I>r"tig-i čin. Drugi prizor.
(Kapuletov ograd.)
Borneo.   Zarastkotu se smeji, ki ran nij čutil. — (Julija se prikaže zgoraj v oknu). Al' tiho! Koja luč se kaže v oknu? Iztok je to in JuPja njega solnco! O vstani, lepo solnce; 'ztiraj luno. Katero bleda vjeda vže zavist. Ker jo v lepoti daleč prehitiš. Ne služi dalje tej zavistnici! Ztiléno-bled je te Vestalke kroj, Trapicam samo pristoji.   Proč z njim! — Gospico mojo lej ! Ljubezen mojo! — Da ona zna, da je! — Lej! govori, pa nič ne dé. — Kaj mar? Oko jej govori, jaz dam odgovor. — Presmél sem; meni govor ne velja. — Izmed najlepših zvezdic dve na nebu, Drugam hiteči, njo očij prosite, Naj sijete, dokler se vrne*e. A bile tam oči, kjer zdaj so zvezde, Svetloba lic bi jih osramotila. Ko solnce leščrbo; lesket žarkovja Iz nje očij zasul bi se po nebu; Vzdramila ptico ptica bi v osupnji Ter zrla temno noč kot dneva svit. — O glej! kak lice v roki jej sloni! O! da sem rokavica roki tej. Dotikajoča lic se! Julija.. Ah !
Eómeo.   Govori !
Govori dalje, ange'.jcek, bliščeč Tak' blaženo to noč sim dol' na mé, Kak' sel kriiari dol' z nebes oboka Na strme, v vis obrnene oči Človeka, z glavo sklonjenega v zad. Da zre za njim, kak' po oblakih lenih Se spina skoz zrakovje bočno.
Julija.   O Romeo! zakaj pak Romeo? Zataji rod svoj, zvrzi to ime! Če nočeš ti, prisezi pa Ijubav mi, In jaz ne bom več Kapulétova.
Romeo.   (V stran.) AF slušam dalje, al' čem govoriti?
Julija.  Ime le tvoje moj je zóprnik;
Ti sam si sam ti, ne Montégovec. Kaj znači Mónteg? — Ne roko, nogo. No laket, ne obraz, ne drugi de! Osóbe tvoje.   Zóvi se drugače! Kaj mar ime? — Kar roža zove se. Enak da vonj, a zval jo kakor god. Tak' Romeo; da se ne zove tak', Vrednost ohrani ipak, kojo ima, I brez imena tega.   Sleci je. Ter za-nje, ki ti slabo pristoji, Vso méne imej !
R&meo.   Beseda naj velja!
O ljubi me, i dam se z nova krstit'; Odslej več Romeo se zvati nočem.
Julija.   Kdo si, ki tukaj v noči plašč zavit Poslušaš govor moj?
Romeo.   Z imenom enim
No morem ti naznanit', kdo sem jaz.
Ime, o sveta, meni samemu
Mrzi, zato, ker tebi ne zvoni.
Da v pismu je imam, raztrgam je.
Jidija.   Nij Sto beséd mi vsrébalo uho
Iz téh-le ust, uzé poznam jih glas.
Al' nisi Eómeo, Montégovec? Romeo.   Nijédno teh, če eno nij ti prav. Julija.   Kak' prideš sim? Povedi, in zakaj?
Visok je zid in težko vzpleže se.
Pomisli, kdo si ; ti bi izgubljen bil.
Bratrancev mojih da te najde ktéri. jRómeo.   Vzletel sem sim na krilih Ij ubavi.
Ljubezni sip ne spiasi ne zidovje.
Kar ona more, skuša nje pogiim.
Zato bratrancev ne bojim se tvojih. Julija.  Če te uglédajo, vzemó ti život. Romeo.   Oh ! bolj nevarne tvoje so oči mi,
Bratrancev nego meči.   Zri prijazno.
In njih besnóbe se mi bati nij. (Dalje prih.)
Klarina.
Izvirna novela. — Spisal J. Savinjski.
Kedar se sliši, da je stari general X., ki je uže pod princem Korlom za „zastavnicarja" služil, v osemdesetem ali devetdesetem letu svojih dnij oči za vselej zatisnol, izkliče marsikdo : Je-li mogoče? Kakor da davkarski ured in pa zavidni sosedje ne bi bili uže zdavna in težko njegovega ^konca" pričakovali. Kedar mladega kupca Vatlarja vržejo črez pi'iznico, vprašajo se stare device začudjene: Jeli mogoče? Kakor da je res čudno, če stari Vatlar, ki bi se s svojim prislužkom rad uže v pokoj podal, sinu bogato nevesto priskrbljuje, da se njemu samemu nij treba ločiti od ple-snivib šmarnic, ter v ta namen pridno obiskuje tovariša Cukrarja, da svojemu sinu izpohodi mlado Amalijo, in da se ženitev brž s prvim snegom izvrši. Tem bolj čudežno se ve da bi se godilo, kedar stari general kakor drugi bog Mars ne bi umrl, a mladi Vatlar lepo in bogato Amalijo ne bi hotel za ženo vzeti, ko bi mu jo Cukrar tudi ponujal. Ondaj bi zares smel vsaki vprašati : Je-li mogoče ?! A da se v življenju res mnogo tega zgodi, pri čem bi človek po vsej pravici smel izkliknoti: Je-li mogoče? to se na prvi videz zdi neverjetno, a izkušenec bode vsak pritrdil ter dejal: Nij ve-cega romana nad življenjem samim.
Bilo je jeseni leta 1862. Na nekem kolodvora južne železnice pričakoval je mlad, bled gospodič vlaka- Vreme je bilo prijazno, in tako je gospodič z drugimi potniki gor in dol hodil po drevoredu, ki je za kolodvorskim poslopjem zasajen. Vlak prisope, postoji, in iz vozov stopi precej velika množica potnikov, namenjenih večidel na drugo železnično črto, ki se na onem kolodvoru steka z južno železnico. Mladi mož se malo meni za prišlece ; kedaj pa kedaj kakor nehote pogleda preko kolodvorske zagraje, potem pak nadaljuje svoje stopanje ter se šče globlje potopi v svojo zamišlje-nost. Na enkrat pribrupita dva gospodiča iz kolodvora na predvorje- Čaka ju uže voz s čilima konjema naprežen. Gospodiča skočita v kočijo, a med tem zagleda eden njiju našega bledega sprehajalca. Vesel se obrne iz kočije nazaj ter našega čakalca ogovori: „Zdravo! Mirko! Veseli me, da Te vidim. Čestitam Ti od srca". — Mladi naš mož, Mirko, vzdramljen, kakor da je sanjal, pogleda kvišku, in
jedva spoznaViši ogovornika odgovori: ,,Zdravo i Ti, Drago-tin, odkoda in kamo?" — Na čestitko nij nič odgovoril, kakor da je nij slišal. Mogoče pa je tudi, da jo je zatopljen v misli v resnici preslišal. A Dragotin zopet: „Vozim se k prijatelju, temu-le gospodu, na dom. Imam Ti čast predstaviti ga kot posestnika graščine B*, ter mislim pri njem ostati, dokler me ne požene, pristavi šaljivo in nasmejavši se. Graš-čak in Mirko se pozdravita, a Dragotin zopet nadaljuje: „A za čestitko ne dobom nič zahvale? Menim, da ta je več nego same hvale vredna! Prav od srca Ti čestitam; drži se hrabro; bati se nij ničesar!" Mirko, ne hote verjeti, da kdo drugi na svetu ve za njegovo tajnost, nego on sam, obrne govor na kupčijo, ktero ima prevzeti. Dobil je namreč poziv v neko mesto od udove svojega ravno umrlega ijrijatelja, in obrnovši čestitko na ta slučaj pravi: „K skrbi in delu je več potrpljivosti kakor sreče čestitati. Sej človeka ne čaka nego sitnoba; a prijatelju v hvaležnost rad i to prevzamem." — „Ti pošteno ravnaš" reče na to Dragotin, „saraó da moja čestitka meri na gospodično KI.* Ti me razumeš. Jaz ponavljam, da Ti čestitam : stvar bode, kakor sem povsod slišal ne enkrat, gotova". — Lahna rudečica polije zdaj Mirka, a predno zopet odgovori, poda mu Dragotin desnico, tudi tuji graščak, ki je med pogovorom Mirka opazoval, stisne mu roko; kočijaš pošikne konje, in voz oddrdra med pozdrav-Ijenjem onih treh oseb, ter v kratkem izgine Mirku izj)red očij. Temu pa je bilo pri srcu kakor človeku, kojemu je ka-kova dragocena stvar v izgubo prišla. Da se njegova tajnost tako očito razpravlja, dimoio ga je početkom neugodno; zdelo se mu je, ko da je z njo tudi vsa sreča in vsa njena blaženost izginola ter kdo tuji se je polastil.
Mirko, s kterim smo se površno seznanili, bil je mlade-neč kakovih dva in dvajset let, postave srednje, a krepke, obraza bolj zatemnelega, okrogloličnega, iz kterega je razodevala se nekakova melanholičnost združena s kolerično drznostjo. Čela je bil visokega, a izpod njega je bliščalo dvoje črnih očij, polnih strastnega izraza. Vsa noša in hoja bila mu je nekako umerjena ; roke, noge, sploh ves život imel je mladi mož v svojej ostrej oblasti. To vse mu je dajalo prikaz neke možatosti, ki njegovim letom nij bila šče prikladna.
Mirko je bil nekega kramarja sin. Za mlada uže moral je oči v vaškej kramariji na roko hoditi; kajti „stari Kramar" je bil mož silno delaven, strog v vsem gospodarjenju in malo prizanesljiv, drugače pa uljuden, pošten in sploh stare dobre korenine. Da bi tudi mladi Mirko, na kojega vzrejo in odgojo sta oba „Kramarjeva" skrbno pazila, postal kramar, ali pa, če bode „palec dopustil", tudi „kupec", to se je pri starem Kramarju samo po sebi razumevalo. Se veda mati, bolj idealna, nežnejšim čutom udana ženska, želela je na tihem vse kaj drugega; nje srčno veselje je bilo, da bi Mirko postal enkrat delitelj svetih taj-nostij naše vere. Ali pred očetom nij tega nikdar naravnost povedala, ampak po ovinkih in stranski. Nje odgoja pa je naravnost tija merila ; kajti učila je sinka zaničevati te umazane zemske stvari, ki delajo srce trdo, dušo sebično, človeka nečutnega za to, kar edino daje človeku pravo veljavo : blagost srca, poštenost duše in pobožnost mislij. Vsled te odgoje se Mirku tudi nij dal utajiti nekakov misticizem, neka zamišljenost, kojo je iz materinih nazorov in šče bolj materinih knjig v se posrkal.
Vendar okolnosti, močnejše nego vse namere materine, presukale so Mirka v kupca, toda ne navadnega kupca, ampak takega, ki je glede znanja kakor tudi čuvstvovanja visoko stal nad svojimi tovariši. Kajti je Mirko bil blag, rahločuten, da-si drugače premišljen in providen mladeneč.
Mirko je torej bil na potu, svojega umrlega prijatelja kupčijo v mestu T* prevzeti. Kakor na kratek oddihljaj in ob enem zavoljo poslovljenja bil je nekoliko dnij pri svojem strijcu, kije nedaleč od onega kolodvora stanoval, na pohodih. Pričakuje pisem, kakor tudi zaradi razhoje obiskaval je vsaki dan bližnji kolodvor, kjer se je s prijateljem Dra-gotinom bil sešel.
Besede, koje mu je ta nekdanji njegov tovariš na uho prinesel, Mirku niso dale več pokoja. „Ali je tedaj vendar le istinito, da mi je Klarina naklonjena? Ali je to samo govorica starih šivalk klepetulj, izmišljajočih si iz same dolgočasnosti takovih „ljubeznih zgod", da imajo kaj govoričiti? In čestitka? More li tako gotova čestitka samo le mogoča biti, ako v stvari samej nij trohice resnice ? In Klarina, se-li je morda res izrazila sama, kar se sicer z njenim nravom nikakor ne soglaša? — Prihodni dan mora ti vse to razkriti; tebi je usojen v srečo ali v zlo!" — Tako je Mirko s kolodvora proti domu svojega strijca grede sam pri sebi modroval. Uže se je bližal vasi in strijčevemu posestvu, kar šče enkrat obstane, da vse svoje modrovanje kakor v eden klopčič zvije, ter polutiho sam sebi, kakor tolaže se in srče, dene: „Ona sama mora se ti nedvojbeno izjaviti, predno oti-deš v daljni T*, koji ti ima biti ali prognanstvo ali pa kratka postaja k sreči!"
Vidno potolažen in ukrepljen v duši stopi pod strijčevo streho, ter spravivši svojo potno robo in poslovivši se od dragih strijčevih drugi dan zdrči v strijčevej kočiji v mesto M*, kjer so domovali ondaj njegovi roditelji, preselivši se iz vasi P* v mesto za svojim ljubim sinom Mirkom, ki je bil do zdaj knjigovodja v enej najpoštovanejših kupčij onega mesta. —
Kdor je poznal mesto M* ondaj in zdaj, temu je znan veliki razloček, ki je po okolnostih in spremembi mej tema časoma nastal. Nij šče temu petnajst let, da je druž-binsko življenje bilo v M* vse srčneje in srečneje nego sedaj. Obitelji bile so si večidel v rodu ali vsaj v svaštvu; krčem-sko in kavarnsko življenje bilo je manj razvito, a tem bolj domače rodbinsko ; modrovanje ljudij nij se, kakor sedaj, sukalo okoli edinega „zlatega", ali bolje rekoč, „papirnatega teleta." Med boljšimi prebivalci nahajal si pogostoma gostoljubnost, uljudnost, hrepenenje po izobraženju, vežbanje v umetnostih n. pr. v godbi, zaupljivost, zmernost v žitku in noši, veselost in neskrbno uživanje življenja. Vse mesto bilo je tako rekoč ena sama velika rodbina in vsaki prebivalec, tuj ali domač, bogat ali ubog, ako je le bil uljuden in izobražen, smel se je smatrati kot član te rodbine. Zdaj pa je materializem prešinol ves život ; zdaj tudi tu človek le toliko „velja, kolikor plača;" gostoljubnost je dobiti za težki denar, a srčnost, neskrbnost, radost je izginola iz vseh krogov in rodbin. Na mesto hišnega življenja stopilo je javno, krčemsko in kavarnsko, a veselic, razve pri vixku piva, celo nij več. Ves ukus je postal nekako oduren; čut ljudstva je zdivjal, in lepo je samo to, kar nese dobiček ali pa čast, prave zabave ne najdeš več.
Ta prememba tolmači se najbolj iz tega-le preobračaja.
V onej palupreteklej dobi, o kojej smo ravno govorili, značaj mesta M* nij bil kupčijsk, ampak zemljedelsk. Mest-jani, posebno starejši, bili so ob enem „purgarji" in kmetovalci. Nekteri so celo za plugom in brano hodili ; dandanes opravlja jih to delo uže jako malo. Največa skrb in največe veselje pa so imeli do vinskih goric. Okoli teh sukal se je ves hišni pogovor in vse delo. Kdor nij imel vinograda, nij se smatral za ravnopravnega. Pri vinogradih bilo je tudi vselej polno veselic; kajti ves letni, šče bolj pak jesenski čas bivala je ženska in otročja gospoda večidel „na gajih", kakor se slovenski okoličan M*-a izrazuje. —
(Dalje prih.)
Iz zapiskov slovenskega umetnika.
Izvirno spisal Vatroslav.
Ars longa, vita brevis, artifex leviš,
I.
Med sinovi proste narave.
Po dolgoletnem ukvarjanju s pedantnimi pravili risar-stva in strogimi zakoni umetnosti želel sem si zopet iz otožne samote slikarske delalnice nazaj v materino naročje mile narave. Naveličal sem se bil puhlih umeteljskih tvoril in mrtvih motivov ter hrepenel po živih, čutečih predmetih. Mrzle, taste boje so se mi pristudile in nestrpljivi duh ter-pentinovca in raznih slikarskih firnežev mi je vse živce pre-dražil; čutil sem na duhu in telesu potrebnost razvedrenja in kretanja po svežem zraku. Nevoljen vržem čopiče in paleto od sebe, postavim slikarsko stojalo z jedva začeto sliko vred tija v kot, zagrabim klobuk ter hitim iz mračnega zidovja ven v beli svet.
Urno krenem po ozkih ulicah doli proti mostu in korakam čvrsto na vrh'desnega podravskega obrežja. Od on-dod se še enkrat ozrem nazaj in — pred menoj, v tihem jutrnem miru leži raznolična gruča hiš — mariborskega mesta. In tam na izhodu, izza prijaznih gričev slovenskih goric vstaja lep spomladni dan, katerega zlatorujni zor se po celi priredi razliva ; bistri valovi „deroče Drave" pa les-kečejo v svetlem, blešču jutranjega solnca in prijeten dih pomladne vonjave veje krog in krog.
Zamaknen v ta mični prizor obstojim nekoliko trenutkov in občudujem blagodejni utis te krasne okolice. Spo-minam se srečnih dnij, koje sem prežil tu na cvetečem obrežju bistre Drave; skoro mi je žal oddaljiti se od priljubljenega torišča nedolžnih mladostnih igrač: hočem se povrniti nazaj v mesto, — kar zazvoni z visokega zvonika brona milo-glasni don in me predrami iz sladkih sanj. Naglo mi pride na misel vse trpljenje in vsa nadloga, kar sem je v tem mračnem zidovju prestal in polasti se me neka neizrekljiva groza pred sivim kamenjem teh plesnjivih zidin, med katerimi sem tako rekoč na duhu in telesu ohromel. Urno se obrnem, vzkliknovši z Levstikom :
„Za mano ostani, o mesto 1
Z veselo te dušo pustim; Čez travnik, čez polje in cesto
Od griča do griča hitim",
ter jo zavijem dalje iz mesta po bregu Drave.
1*
Globoko pod meuoj «ami po tiliej doliui bistro valovje deroče Drave, na koje cvetočem obrežju stoji Maribor. Ko se tija doli proti izliodu ozrem in po zelenih holmcih bele cerkvice v sinji zrak moleče gledam, jjolasti se me neizrečeno hrepenenje po krasnej domačiji ; željno stegnem roke proti ijubljeuej pokrajini ter vzkliknem navdušen :
„Bodi zdrava, domovina!
Mili moj slovenski kraj ; Ti prekrasna, ti edina.
Meni si zemeljski raj!"
Ko tako brez namena in ne vedoč, kam bi se obrnol, tija po obrežju Drave blodim, ugledam gručo plavičarjev, ki se ravno na odplav pripravljajo.
„Prijatelji, kam ste namenjeni?" je ogovorim.
„Kamor nas valovi Drave nesó", mi odgovore krepki veslarji.
„Je-li bi me hoteli vzeti soboj?" je vprašam.
„Ce znate kaj plavati, ste nam dobro-došli; sicer Vam ne moremo dati poroštva za Vaše življenje!" reče mi star Pohorec.
„Kar se tega tiče, bodite brez skrbij: nijsem tako vodoplašen", odgovorim mu smijoč se, kar se priprostim a dobrosrčnim plavičarjem jako dopade in prijazno mi podajo roke. —
Vesel skočim z zelenega obrežja na plavico in črez nekaj trenutkov odrinemo. Naša „ladija" je velika, iz dolgih dreves zvezana in z veliko gromado raznih desek naložena p 1 a v i c a, katero šest krepkih možakov z dolgimi vesli vodi. Razve veslarjev nahajajo se še trije drugi možje na „brodu." Na sredi plavice sedi širokoplečast, dobrorejen hrust, kateremu se vidi, da je „kormanuš" in poveljnik pla-vičin. Poleg njega stoji visok, tenkostasen mož, ki je — kakor sem iz ujujnega razgovora posnel — zet in družnik plavičinega posestnika; in na sprednjem koncu plavice sedi mlad človek, z veliko harmoniko v rokah, ki se milo ozira zdaj po levem, zdaj po desnem obrežju Drave. Jaz se vse-dem zadaj na skrajni levi ogelj plavice in gledam mičen ples valovčkov, krog plavice marljivo pljuskajočih. — Lahno plavamo po bliščečem vodovju jaderno tekoče Drave, mimo raznoličaih hiš mariborskega mesta, med cvetočim obrežjem. Hladna sapa nas obveja in sinje nebo se z viso-čine ozira v čistem zrcalu bistre reke. — Se enkrat ozrem se nazaj na mestna poslopja iu se čutim srečnega, da sem prost in rešen ostudnega mestnega smradu in da se nahajam zopet v blagem naročju matere narave.
In ko izpod ponosnih obokov železničnega mosta tija doli proti Melju splavamo, prime spredaj sedeči mladeneč za harmoniko in — sladkodoneči glasovi razlijejo se iz skromnega inštrumenta, ter svoje ljubeznive melodije pridružujejo šumečemu pljuskanju valov. Zamaknen poslušam miloglasni don sladke harmonije; rajska milina te glasbe me prešine z neizrekljivo slastjo; mlado sicé mi igra radosti v prsih in strmeči duh povzdiguje se na lahnih perotih živahne domišljije v jasne višave neznanih svetov: mine me bridkost svetovnega gorja in pozabljena je zemska nadloga. —
Tako plavamo doli po bistrem valovju deroče Drave mimo sv. Petra, ob znožji prijaznih, z vinsko trto ovenčanih gričev, ki se tu na levem obrežju dvigajo ; mimo s v. Martina, nad katerim mogočni Kačnjak v sinje nebo
štrli in se kot ,-tarodavui stražnik po blagoslovljenej sloven-skej zemlji ozira. Od obeh stranij pa nas pozdravljajo lične, na zelenej trati med košatim sadnim dre^'jem stoječe hišice.
Naši plavičarji imajo na brodu ueio zalogo raznega živeža: prokajene krače, klobase, tečen domači kruh in dobro vino ter priredjujejo celo gostovanje, h kateremu tudi mene povabijo. Ker ima Drava na tem mestu prostorno strugo in jeno valovje mirneje teče, razve tega pa tukaj nij nevarnih pečin, — prepusté veslarji tek plavice valovom in posedemo v krogu ter si, prijazno med seboj kramljaje, veselo napivamo, da čaše. prijetno žvenkljajo.
Plavičarji so borni pohorski drvarji, robatega vedenja, a trdnega značaja in krepke postave, sploh prav pošteni, odkritosrčni in dobrodušni ljudje. Njili borna raševnata obleka odlikuje jih pred vsemi tukajšnjimi deželani. Tudi po svojem narečju se od ostalih Slovencev razločujejo : Pohorci izgovarjajo namreč o sploh kot a ter pravijo : „daro", mestu: dobro. —
Tako v prijaznem krogu na piavici sedimo in lahuo po bliščečej vodenej planoti plavamo. Samo oni mladeneč s harmoniko sedi tih in nem med nami ; a ravno zaradi tega bi rad slišal skrivnosti njegovega življenja ter sploh kaj zvedel o njem. Neki skrivni mik me je vlekel k njemu. A vendar se mu nijsem upal bližati, nego obrnil sem se do poveljnikovega zeta ter ga vprašal, kdo je ta mladi človek. Ta mi pove, da je z njim v rodu in da je imel ljubico, ki ga je neizrečeno ljubila, pa da so ga roditelji silili drugo vzeti, kar je njo tako zažalila, da je pred pol letom umrla. In od tega časa blodi mladič okrog in je vedno otožen ter ga nič na svetu ne veseli ter nikjer ne najde miru. Edino tolažilo mu je še — harmonika, katero vedno seboj nosi.
Globoko v srce mi je seguila ta kiatka a žalostna povest njegove osode in giujen opazujem ubogega mladenča, ki zamišljen na robu plavice sedeč na svojej harmoniki fan-tazuje žaloglasno melodijo: ,,Tam za goro zvezda sveti . . ." V srce se mi smili krasen mladeneč, kojega je trmoglavost starišev nesrečnega in za življenje nesposobnega storila; a naglo zadoné iz harmonike krepki akordi Jenkove davorije: „Naprej zastava Slave!", kar naše plavičarje z živim ognjem domoljubja prešine, da navdušeni zapojejo : „Na boj junaška kri !"
Iz te situacije nas predrami krasen prizor : pred nami, od večerne zore obsijan, blišči— starodavni ptujski grad in polagoma vstaja iz večernega mraka sivo zidovje rim-Ijanskega mesta, Ptuja.
Tu so morali naši plavičarji krepko veslati, da se strmega pečevje, ki na tem mestu izpod vode štrli, izognejo. Med tem, ko so enej nevarnosti ušli, dohitela jih je druga: vsled prekrepkega veslanja splavala je plavica preveč na stran in je trčila v mostui jarem in bi se bila skoro razbila, ali je samo obtičala. Po dolgotrajnem naporu se je plavičarjem vendar posrečilo, plavico oprostiti in jo v zavetje spraviti ; jaz pa sem šel po mestu in ogledoval zatemnele ostanke nekdanjega rimljanskega veličastva. A nij me zanimalo denes to starodavno kamenje, kakor druge krati in povrnem se nazaj v gostilno. —
Drugo jutro na vse zgodaj zapustimo Ptuj in plavamo dalje proti izhodu. Bilo je krasno pomladansko jutro in vsi smo nekako ginjeni in okrepčani.   Plavičarji prepevajo ve-
sele pesmi in kramljajo med seboj; jaz pa občudujem mično podravsko obrežje ter se radostno oziram po krasnej okolici. Pred nami se razgrinja lep razgled na izhodno stran, a na zapadu dviga se v sinji pajčolan zavito mogočno Pohorje; od juga pa nas pozdravlja strma donačka gora, Macelj in Ivan cica; tu na desnem obrežju Drave stoje haloški griči in tam na severnej strani leži rodovito polje, za katerim se krasne slovenske gorice razprostirajo.
Urno plavamo med zelenimi, z visokim topolovjem in košatim vrbovjem obraščenimi otoci, ki tukaj Dravo v več panos: delé. Tu na desnem podravskem obrežju dviga se na strmi pečini ponosni grad Borei; zadaj na prijaznem hribu cerkva sv. Ane, poddružnica sv. Barbare v Halozah, in dalje proti iztoku stoji na zelenem griču za-vrčka cerkev in druga lična poslopja z dvori.
Ob pol desetih dopoldne priplujemo do Ormuža. Neka skrivna moč me vleče tukaj na suho. Poslovim se od vrlih plavičarjev, ki veselo tija proti Varaždinu veslajo. Radostno korakam potem navkreber proti Ormužu, odko-dar se mi razgrne krasen razgled po lepej dravskej ravni tija do Varaždina, za kterim se mogočno  gorovje vzdiguje.
(Dalje, prili.)
O našej zemlji. *)
Dr. Križan.
Zemlja je naša največa dobrotnica, ker ona naplačuje trud marljivega polodeljca, podaje vsem živalim te ali one podobe potrebne jim hrane, redi zelišča, ter čuva v svojem krilu rodu človeškemu največe zaklade. Zemlja je naša ljuba mati. Kajti nas ona vzeme tudi takrat, ko se nas vse izogiblje, kedar smo namreč umrli, v svoje ljubo naročje poda-vajoč nam lehki sen. Take in enake misli vzbuja opazovanje naše prelepe zemlje.
Ljubi čitatelj ! Morebiti še o podobi in veličini, o potih in o gibanju naše zemlje in o njenem ozračju nisi še ali dosti slišal ali slišano tudi dobro premišljeval. V dopolnjeuje tvojega poduka o tem podajem ti dobrovoljno te-le vrstice.
Zemlja, na kterej prebivamo, je največa in edina pre-mičnica (planet), katero mesec sprevaja. Da bi iz kake daljave zemljo opazovati mogli, izgledala bi okrogla in svetla kakor mesec.
Podobo zemlje spoznati so želeli že najstarejši narodi. Stari grčki modrijan Anaksimander trdil je namreč, da ima naša zemlja podobo valja (valjca) in T h ale s je menil, da je ona velikej plošči slična. Znanost pa nas dandanes uči, da je naša zemlja okrogla, in ta okroglost spoznala se je iz sledečih prikaznij :
1. na morju vidimo najpoprej vrh približavajoče se ladije, in čem bolj se ladija približuje, tem bolj se ona na obzorje**) podiguje, in tem vekši del je tudi viden;
2. da bi naša zemlja ravna plošča bila, opazili bi vsi nje prebivalci nebeška telesa na enkrat na obzorju; ali ker je okrogla, zato v iztočnih deželah ona poprej izhajajo ; ravno zato je na iztoku mnogo preje dan:
3. pomrknenje meseca, katero, kakor nas zvezdoslovje uči, senca naše zemlje vzrokuje, je okroglo, kar ne bi bilo, da naša zemlja ne bi okrogla bila ;
4. potujemo li od juga proti severu, zapazimo, da nam znane zvezde na jugu zapadajo, a nove na severu vzhajajo, in da se tedaj višina zvezd menja ;
5. potnik, kateri zmirom proti zapadu potuje, pride od izhoda na svoje poprejšnje mesto, kar predpolaga, da je enakomerno potoval ;
6. pri merjenju višav opazilo se je, da črte iz prilično med seboj oddaljenih višav na zemljo potegnene niso soravne, ampak sotične ;
7. vsa nebeška telesa, katera do zdaj poznamo in daljnogledi opazovati moremo, imajo okrogle podobe; torej je verjetno, da tudi naša zemlja mora okrogla biti. —
Potegnimo si kroz sredino te okrogle podobe naše zemlje od juga do severa črto, onda imamo os zemlje, ker se ona okoli te črte vrti. Oba konca te osi zoveta se skrajnika — in to južni in severni skrajnik. Mislimo si dalje ravno v sredini od juga in severa to okroglo našo zemljo od iztoka k zapadu črto opasano, onda dobimo ekvator ili polutnik naše zemlje.
Moč, katero naša zemlja druga telesa na-se vleče, zo-vemo težnost. Ta privlačna moč, kakor se je nihalom sekundnim (to je tako dolgim nihalom ure, katero za čas ene sekunde samo en nihaj svršuje) dokazalo, nije na vseh mestih zemeljske površine enaka, ampak je na ekvatoru najmanjša in proti skrajuikom vse vekša. Iz veličine te težnosti na različitih mestih zemlje more se tedaj tudi njena podoba spoznati in opazovanje veličine te težnosti uči nas, da ima naša zemlja okroglo podobo.
No naša zemlja nije popolnoma okrogla, ampak na skrajnikih, kakor je to Newton najpopreje trdil, sploščena. Da bi namreč zemlja popolnoma okrogla bila, morale bi vse črte kroz njeno sredino idoče (to so premeri) enake biti, ali temu nije tako. Premer skrajnike spajajoči je menjši od premera spajajočega dve točki ekvatorja. Sploščenost zemlje znaša, kakor se je merjenjem pokazalo, poBessel-u Vig., in po Clarke V28o- Površje zemeljsko pa znaša po Bessel-u 9,261.238 štirjaških milj, in njeni objem (obseg) 2.650,184.445 kubičkih milj.
Mislil bi si morebiti kdo, da zemlja ne more okrogle podobe biti, ker višave gor tega ne dopuščajo. No višava najviše gore znaša jedva 27.000 čevljev, a to je glede na velikansko površje zemeljsko tako malo, da je brez vsakega dojema (upliva) na nje podobo.
Uže radi shodnosti (skladnosti) je okrogla podoba nebeških teles najboljša ; kajti kakova nepravilnost bi to bila na zemlji glede na njeno gibanje, razsvetljenje in gretje i. t. d., da bi ona imela podobo, recimo kocke! No shodnost nije niti naravna moč niti zakon, utegne mi prigovoriti poznavalec narave! In tudi prav ima, ker tudi pri stvarjenju okrogle podobe naše zemlje delovale so naravine moči. Vsem tvarinam pripadajoča privlačna moč dala je namreč zemlji okroglo podobo.
*) Da-si ta spis mnogo uže znanega sodržuje. ipak prinaša to v tako jasnej in temeljitej besedi, da si takovih spisov prav mnogo želimo. Ured.
**) Ona vodoravna ravnina, katera vidljivi del nebeške kroglje od nevidljivega loči in njo človek pregladati more, zove se obzor (obzorje). Pis.
Podoba naše zemlje priča nam, da je prvobitno nje stanje (bivstvo) ognjeno-tekoče bilo. Sploščenost naše zemlje uči nas namreč, da je sredobežna sila (t. j. ona moč, katera se vrtenjem proizvaja, in si prizadeva dele vrtečega predmeta od osi oddaljiti) edino takrat mogla dele naše zemlje od njene osi oddaljiti, kedar je njihovo stanje tekoče bilo. Ognjeno-tekoče nekdanje stanje naše zemlje pa spoznavamo tudi iz tega, ker nje notranji del še je dandanes ognjeno-tekoč, med tem ko jo od zvunaj obdaje samo skorja, ki seje str-dila. Da še dandanes v notranjosti zemlje vreje in gori, učijo nas razni prikazki, kakor n. pr. potresi, ognjene gore in neprestano iz zemlje izvirajoča topla voda. Poskusi našlo se je dalje, da proti sredini zemlje toplina raste za vsakih 100 čevljev za eno stopinjo. Če tako tudi v globokejših delih zemlje, do katerih do zdaj priti nij bilo mogoče, raste njena toplina, mora 8 do 10 milj globoko že taka vročina biti, da se vsa nam znana telesa tope.
To omenjeno prvobitno stanje naše zemlje potrjuje nam spoznanje solnca. Solnce namreč še je dandanes ognjeno-tekoče telo; ker pa je ono 320.000krat vece od naše zemlje, nije moglo tak hitro razhladiti in strditi se, kakor njegova malhena premičnica, naša zemlja.
Ognjeno-tekoče stanje zemlje spoznalo se je slednjič tudi iz preizkovanja zemlje same.
Ko še je rod ljudski (človečki) na tako nizkej stopinji izobraženja stal, da še nije umel pismom preteklosti biležiti, storila je to za-nj narava (vse kar čutili čutimo ali spoznavamo, zovemo vnanjim svetom ali naravo). Narava namreč je ona velika knjiga, v katerej nam je prvobitno stanje naše zemlje zabileženo in ohranjeno. Mnogo in premnogo tisoč let moralo je preteči, predno je človek umel iz te knjige citati. Skladbe pečin in zemlje so namreč oni zlati listi, na katerih nam je narava svoj razvitek zabiležila, in um človečki še je stoprav v novejših časih to pismo odpečatiti razumel. Ne-utrudljivi preiskovalci spoznali so namreč iz raznih skladb naše zemlje, da so pri nje stvarjenju naravne moči ognja in vode se udeleževale in sicer one dobe, ko je ogenj pred vodo svojo moč razvijal.
Da naša zemlja v svojem prvobitnem stanju ne bi tekoča bila, gotovo je, da bi takrat v nje notranjosti tvarina svojevoljno porazdeljena bila, in to bi vzrokovalo , da bi ona več središč imela. Ker pa ima privlačna moč zemlje v nje središču svoj sedež, zato bi nam po takem bilo težavno njeno veličino in podobo spoznati.
To omenjeno stanje naše zemlje vendar nije bilo prvobitno, ampak je postalo iz plinov, in ti plini, kakor nas F ay e uči, postali so iz tvarine v svetskem prostoru razte-pene. Vse premičnice in tudi naša zemlja so oddelki nekdanjega solnčnega obla. Francozki učenjak Laplace pre-drznol se je to najpreje trditi. Res je, da nijedno človečke oko te dogodbe videlo nije, ali nevtrudljivi preiskovalci našli 80 v novejših časih, da je solnce še dandanes ognjeno-tekoče, da se tvarine naše zemlje tudi v solncu nahajajo in da so vsa nebeška telesa glede svoje tvarine si v rodu. In pri premičnici Saturnu vidimo še dandanes, kakor nas zvezdo-slovci uče, odločivše se obode ohranjene.
Laplace (glej Schoedlerja „knjigo prirode") tako-le razlaga nastanje naše zemlje: „Vsa tvarina, iz ktere zdaj obstoji solnce z vsemi svojimi planeti, bila je nekdaj raztop-
ljena ko plin in razprostirala se je še dalje od našega naj-dalnjega planeta. Ta soparica bila je redkeja od prozornih megel.
Pretvorjenje začelo se je s tem, da se je sredina te neizmerne kroglje zgostila, da se je storilo jedro, koje se je po sodelavajočih močeh začelo vrteti in z njim vsa soparica. Njena krogljasta podoba morala se je zdaj vsled sredobežnosti na dveh krajeh stisnoti, nekako tako kakor leča. Dalje gosteče se notranje jedro vzrokovalo je čem dalje tem hitreje vrtenje, tako da je na zadnje sredobežnost preobladala ob kraju te plinove leče ter zunanji del odločila v podobi oboda. Ta pas dalje se vrteč po prejšnjem poti zgostil se je čem dalje bolj, povil se v samostojno krogljo, in postal je prvi planet. Jedro pa se je čem dalje bolj gostilo in vsled tega prihajala je hitrost vrtenja čem dalje veča; tako so se obrobki zaporedoma trgali in iz njih so postajali drugi planeti, katerih zdaj 140 poznamo."   (Dalje prih.)
Iz Življenja amerikanske gospoje.
J. Pajk.
Našim gospojam se očita, da brezskrbno žive. Jaz s svoje strari bi jim rad to želel, kajti sem šče toliko galant-nosti si v zakonu vedel ohraniti, da ženam vsega najboljšega na svetu želim, posebno pa brezskrbnosti in prostosti od nadležnih sitnob vsakdanjega življenja. Koliko bolje nego našim godi se pač na primer orientalskim ali pa celo amerikanskim gospojam! Se ve da orientalke morajo zelo krhke stvari biti, ker jih možje tako skrbno pred solncem (in menda tudi luno) v „kavezih" čuvajo. Tudi z gospodarstvom si orientalkam nij treba beliti glave; sej pridni mož z jerbasom pod laktom zelenje in drugo kuho na trgu namestu žene za svoje ognjišče nakupuje. Da! tudi Lahinjam nij se pritoževati na njih može. V Bologni n. pr., v Ferrari itd. tudi mož opravlja in pres-krbljuje kuhinjo z vsem potrebnim. Ali kaj je vse to v primeri k amerikanskej ledi (gospoji) ! Ta nij kot orientalska ptica v kavezu držana niti v hišo zaprta kakor Lahinja ; nego ona je prosta, svobodna, sama svoja kakor ptič, ki prosto leta in se vseda, kamor ga veseli.
Dan se beli; solnce uže stoji za moža visoko; navadnim umrteljnikom je čas vstajati. Moja amerikanska ledi pa šče ne čuti nagnenja k vstaji; ona se pod mušno mrežo, kakoršna je v južnej Ameriki navadna, na drugo stran obrne; kajti je tako srečna, da nema sitnih moskitos v tovaršiji, ktere bi jo drugače pač neusmiljeno iz postelje izpodile.
Zato pak se vzdigne nje mož iz ležišča. Ta si obleče suknjo, nadene klobuk, pa hajdi ! z ročnim jerbasom na tržišče, po želji in povelju žene nakupovat za obed in večerjo, ali kakor se po amerikanski rado pravi „nakupovat za ženo".
Črez eno uro časa vrne se mož nazaj, a njegova zvesta soproga ne, da bi mu morda s kavo postregla, ampak čuva šče dalje svojo zvestobo v mehkej blazini. Torej mu ne ostaje drugo, nego da on zaneti ogenj, da pristavi vode za kavo in da priredi zajutrek. Večkratno opravljanje tega posla dalo mu je uže nekako izurjenost v tem ; kava in smetana se mu po sreči skuhata, in njegova ledi čuti se uže dovolj naspa-
no in krepko, da more ponujeno taso kave pod svojo mrežo sprejeti in ponziti.
To jej pa da šče toliko moči, da se upa brez nevarnosti iz postelje stopiti. Ona torej vstane. Ali voda jo grize, ker je mrzla. Zato jej ne diši vselej umiti si z njo vrat, prsi in obraz, čeravno je voda zastana in je bila ne menda iz kakovega studenca zajeta, ampak iz sterne ali kakove luže. Ali veli obraz mora drugo lice dobiti. To stori tudi fajta (šminka) ali lažljiva boja, rumenkasta in belkasta, s kojo se previdno napraši („powder"). Lasi jej razčeše in vredi dekla, ako jo imata; če ne, pa zopet blagi mož.
Zdaj se lahno opravi. Ako ima nogavica kakov pomanj-kljaj, v podobi luknje, treba jo samo niže potegnoti, da se otlina v črevljič skrije. Crevljiči, da jih nij treba svetliti, napravljeni so iz cajga ali pa laka. Zdaj je tedaj opravljena. S temnim čelom pogleda zdaj, kje je najpotrebnejšega dela. Ako je pri volji, pogleda celo v kuhinjo k dekli ter napove, kaj bi za obed rada jedla- Ker z rastočim dnem tudi moski-tos silneji in sitneji postajajo, vedno nosi pahalico (Facher),-da si nežno telo ubrani.
S tem delom pak se ledi silno utrudi; zato se spusti v zibalski stol („rockling-chaire"), da si trudne ude izpočije, se ziblje v stolu in si s pahalico zdaj na desnej, zdaj na levej strani obraza sapico dela. Zdaj pa zdaj vzame tudi po kojo lepo vezano knjigo ali pa novine v roko.
Ura je tri. Vse jedi, kar se jih ima za obed ponziti, postavijo se na enkrat na mizo, in kdor je povabljen, segaj, kamor znaš in moreš po amerikanskej poslovici: „He]p vour selP (pomozi si sam) !
Po obedu se ledi pelje iz doma, ali v lastnej kočiji ali pa v najetej, kterih je po amerikanskih mestih na množ in izbiro. Hoditi na sprehod je pretruditeljno.
Kedar pride zopet nazaj, treba se preobleči, ali vselej fino in lepo. To stori ona prav po besedi : „iz ene obleke v drugo stopiti", kajti obleka jej tam na tleh obleži, kjer se je slačila. Ako ima hišinjo pri roki, ondaj to spuščenje na tla nema kaj pomeniti ; drugače se ve da je, kedar take hišinje nij. Ondaj slečena obleka tudi po več dnij na tleh praznuje. Se ve da niso vse ledi enake; da pa je pri večini taka, to je dognana istina.
Iz tega se vendar očito kaže, da se amerikanskej ledi bolje godi, nego našej. Ali zavoljo tega smemo mi možje brez strahu biti, da bi ta amerikanska šega morda tudi naših dam spačiti utegnola. Mi preblago mislimo o naših ledih in vemo, da pri njih slabi amerikanski vzgledi nič ne opravijo. Tudi se z nekakim samoljubnim ponosom zanašamo na to, da je našim gospojam na mnenju njenih mož več ležeče nego transatlantiškim na mnenju svojih. Tako pak smo šče jako oddaljeni od odsvetovanja ženitvij; temveč menimo, da smemo mi srednje-evropejci s svojimi ženami šče precej zadovoljni biti, in celo tedaj, ko bi nam res šče usojeno bilo jerbašček ali košarico na njih mestu pod laktom nositi.
Stanje šolstva v srbskej kneževini.
J. Pajk.
Srbska kneževina ima razve vojinskih šol samo eno više učilišče, licej v Belgradu.  Ta se nikakor ne more meriti s kakovo univerzo, nego je učilišče sredi med našo gimnazijo in tehniko ali univerzo stoječe. Belgradski licej šteje tri odrede ali fakultete: juridički, filozofički in tehnički. L. 1873 brojil je ta licej 196 slušateljev in 16 profesorjev. — Duhovničko belgradsko semenišče je od njega oddeljeno ter samosvoje učilišče. Ono ima dva razdelka: enega za domačine, drugega za inostranne slušatelje. Vseh slušateljev je istega leta štelo 286. — Gimnazij s šesterimi razredi šteje Srbija dvoje: v Belgradu in Kragujevcu; nizih gimnazij pak pet, in to  dvoje v Belgradu, troje pa po drugih mestih (v Negotinn, Požarevcu in Šabcu).  V vseh teb gimnazijah predavalo je 31 učiteljev a slušalo 594 učencev. — Viša realka je edina v Belgradu z 8 učitelji in 98 učenci (1. 1873); nizih realk pa je v Srbji 10 z 41 učitelji in 459 učenci. Belgradska realka šteje 4 razrede, vse niže realke pak po 2 razreda, samo da ima to število razredov povsod na 4 narasti. V realkah je zevsema bilo istega leta 557 učencev. — V Belgradu je tudi viša dekliška šola (uže od 1- 1863); obiskuje jo 288 učenk, kterevse imajo namen, učiteljice postati. — Jako imeniten zavod za Srbijo je učiteljsko obrazovališče v Kragujevcu  (od I. 1871). Ovo je neka vrsta odgojiščnega zavoda ali semenišča; kajti dobivajo pripravniki tam na državne stroške stan in hrano proti zavezi 61etnega državnega službovanja. — S e 1 s k i h šol bilo je koncem leta 1873:507; 458 za fante, 49 za deklice. Razve teh občeobrazovalnih učilišč ima Srbija p o Ij edelj s ko in gozdarsko učilišče v Požarevcu. — Privatnih šol je v Srbiji razmeroma malo : 13, v Belgradu. — Da tako malena državica  kakor  srbska,  zmaga toliko  troška na  šolstvo, — 868 483-6 frankov na leto — izmislila si je posebni načrt, po kojem nabira potrebna sredstva. Ustanovila si je namreč Srbija posebni šolski zaklad (fond), v kteri mora vsaki Srbljin na leto po   1-6 franka vplačevati. Ta dauak (davek) nabira in nalaga se kot glavnica (kapital), od koje obrestov se šolstvo vzdržuje. Početkom 1. 1874 znašala je ta glavnica 2,955.157-2 frankov.  Uprava tega zaklada spada v področje ministerstva prosvete in bogočastja.
Iz teh črtic vidi se, da Srbija na svoje duševno obra-zovanje mnogo potroša. Ovržen je s tem ugovor, ka Slavjan sam sebi prepuščen ne bi skrbel za šolstvo in obrazovanje duha. Ravno nasprotno je istina: primeroma baš slovanski narodi, — ako so količko svobodni (conditio sine qua non) — za ljudstveno obrazovanje raji in več izdajejo, nego zapadni narodi Evrope, Nemce ne izvzemši. Gledi v tem oziru tudi na hrvatsko in rusko šolstvo!
Z druge strani pak se pri opazovanju srbskega šolstva tudi vidi, da ono v prvej vrsti služi samo nižim in srednjim skladbam družtva, da Srbi svojo pozornost obračajo najbolj na položenje dobrega temelja občne j izobraženosti naroda, da skrbijo tedaj najprvéje za izobraženje množine ljudstva. Pogreša se pak pri vsem srbskem šolstvu pravo središče, tako rekoč vrhovno duševno vodstvo, ktero bi luč prosvete iz sebe pošiljalo na vse kraje, t. j. popolne univerze. Viso izobraženost morajo si do zdaj srbski ukaželjni
mladiči iskati na tujih vseučiliščih po vsem svetu. Zahajajo v Pariz, Berlin, Ziirich, Pesto, Beč, Petrograd itd. To je — ako se redoma godi — narodnej prosveti na škodo; kajti takovi elementi naroda, premda svetovno izobraženi, niso sposobni kot skladni činitelji ene države sodelovati. Nazori onih dežel, v kojih se srbski mladiči izučujejo (kot juristi, medicinarji, filozofi, tehniki, oficirji), so si v vsakem oziru prenavzkrižni- A ta razcepljenost in neskladnost bode dotlé trajala, dokler Srbi ne dobodo ali vlastnega vseučilišča na domačej zemlji ali — kar se nam v sedanjih okolnostih zdi najpripravnejše — sorodnega in sosednega. Takovo pak je po vsej prilici „hrvatsko sveučilište" v Zagrebu. Da-si ne sredi jugoslovanskih narodov stoje ipak ima imenovano vseučilišče takovih prednostij, kakovih niti belgradsko, zdaj, ne bi moglo imeti. Zagrebačko učilišče leži bliže izobraženega
zapada, nego Belgrad; ono svoje učebne moči lehko dobiva iz cele Avstrije po najnaravnejšem potu; ono tako rekoč spaja ciz- in translajtanske Slovene; ono uže zdaj, ko šče nij dopolnjeno — manjka šče stolic za nekoje predmete na fllozofičkem in juridičkem fakultetu, in celi medicinski odred-belgradski licej daleč nadkriljuje. Poleg tega hrani Zagreb več učenega iu učbenskega materiala — akademijo znanostij in umetnostij, muzej, razne zbirke — nego Belgrad. Za tega del bi Srbom priporočali, naj bi oni — otresši se vseh predsodkov — zagrebačko vseučilišče dotlé smatrali kot svoje učeno središče, dokler si sami večega ne postavijo. Kajti je po mojem mnenju vsakako skrajni čas, da Srbi svoje učene moči koncentrujejo, bodi si na vlastnih domačih ali na najbližih sosednjih tleh. Ondaj bode vse njih šolstvo dobilo nekakovo notranje jedro in izhodišče, kojega do zdaj šče néma.
Našim čestitim pisateljem!
Naš list sije naložil dvojno zadačo: obdelovanje belletrističnega slovstva in gojitev znanostij in umetnostij.
V prvi razdelek spadajo poezije, novele,povesti, sploh spisi zabavnega, lepoznanskega obsega ; v drugi pa članki pripadajoči raznim vrstam človeških znanostij: p o vest ni cki (historični), zemljepisni, prirodoslovski, modroslovski, jezikoslovski itd.   Sim spadajo tudi spisi oumetnostih.
Smer druge vrste naših spisov bode: upoznavanje našega občinstva z rezultati tega ali onega znanstva; torej ne priobčevanje težavnih, zamotanih in dolgotrajnih učenih preiskav in poskusov. In baš v tem se bode sedanja naša „Zora" razlikovala od nekdanjega ,,Vestnika". Mi želimo tedaj takih znanstvenih spisov, ki dajejo sucus et sanguis uže dognanih, harem za dognane smatranih in dogotovljenih znanstvenih pridobitvij. Isto velja o umetnostih.
Posebno pozornost naj gg. pisatelji obračajo na terminologijo, sploh na jezikoslovsko stran svojih spifeov. Mi smo nakanili, baš zanemarjeno naše jezikoslovsko polje z novo pozornostjo obdelovati, prepričani, da sta beseda in rek dve neobhodno potrebni in dragoceni posodi človeškega mišljenja; ako ta posoda nij čista in pripravna, misel in znanstvo škodo trpi. Da se nam je v tem oziru na terminologije sorodnih nam narodov ozirati, osobito najbližnejših, tega nam nij treba na dolgo dokazovati ; kajti je baš v tem edinost nujna.
Gospode, ki se nabiranjem narodnega slovstvenega blaga pečajo, opozorjujemo na narodne običaj e, rodbinske in javne (pravne), če se jih je šče kje kaj ohranilo. Isto tako na tehnične izraze za razna opravila. ¦—
V tretji razdelek bodemo vvrstjevali spise r a z n e g a, a bolj kratkega sodržanja: anekdote, književne vesti, naznanila besed itd. Prav ljubo bi nam bilo, priobčevati dopisov o raznih družtvenih, učenih in umetnostnih zadevah; tudi dopisi iz tujih dežel bili bi nam dragi.
Na koncu lista bodemo tudi in s erate prinašali, odnašajoče se na književnost in umetnost: prodaje ali nakupe knjig, časopisov, slik itd.
Da pa vso to nalogo izvršiti moremo, potrebujemo obilo tako gmotne kakor duševne podpore. Naj Slovenci smatrajo „Zoro" kot svoje glasilo za gore omenjene svrhe, in naj jo kot tako tudi podpirajo. V „združenju močij " biva jakost kakor drugod tako tudi tukaj. Vsakoršni spisi, dolgi kakor kratki, samo da tirjatvam zdrave kritike zadostujejo, bodo nam enako dobro dohajali.
Zato vabimo vse naše literarne moči hez vseh razločkov in vseh predsodkov na obilo udeleževanje našega duševnega dela.   Kakor se mi z zaupanjem obračamo do naših književnikov, isto zaupanje naj stavijo i oni v nas.
Kar bode „Zora" dobrega za našo narodnost in naš duševni napredek storila, to se ne bode njej, nego vsemu našemu narodu v čast in prid štelo.
Torej Bog i sreča junačka v novem letu !
V Mariboru 1. janvarja 1875. Uredništvo „Zore".
Listnica. G. Osipu: Prejeli s zahva]o; prosimo konca. — G. Par—t: Lepa hvala; prejeli. — Gr. Jar— v S.: Lepa hvala za prejeto. — G. X N.: Prične se v 2. štev. — G. Prostos— v Z.: Hvala za konec. — Gg. realoe v Ljub.: Prosimo za množno udeležite v, kakor vlani; isto tako so priporočamo vsem gg. dijakom srednjih šol, naj nam zvesti ostanejo, kakor so bili do zdaj vrli. — Vse pošiljatve za „Zoro" adresujejo sé: Janko Pajk, lastnik „Zore" v Mariboru (IHarburg). — Nedospeli listi naj se vsaj v 14. dneh reklamujejo; pozneje ne velja več.
1. Štev. „Zore" poslala se je tudi nekojim gg., bivšim nekdaj naročnikom, na ogled. Kdor lista ne bi hotel, naj ga brž izvoli nazaj poslati.
^ Lastništvo „Sore" prav uljudno in nujno prosi za zaostalo kakor za novo naročnino.
Izdajatelj in odgovorni urednik: Martin Jelovšek.
Tisek Narodne tiskarne v Mariboru.