'c ŠTEVILKA SLOVENSKI ČEBELAR GLASILO ZVEZE ČEBELARSKIH DRUŠTEV Zfl SLOVENIJO 8. itevilka V Ljubljani 15. avgusta 1952 L1V. letnik Vsebina Leopold Debevec: 0 osah in mravljah ..........................152 Stane Mihelič: Sodobni AŽ-panj (Nadaljevanje).....................156 Lojze Podnanoški: Še o češnji . 161) Josip Pirnat: Zgodba o srako- perju............................ 161 Janez Gosposvetski: Kako smo lani zazimovali ...................1G3 Franc Farazin: Mesečna navodila ................................165 Leopold Stanek: Tkanina (Pesem) 166 Josip Kobal: Čebelarske opazovalnice v juniju.....................167 Osmrtnice: Milan Ličan, Anton Škulj . . . 168 Mali kruhek: Alojz Živko - sedemdesetletnik. Jakob Markošek — sedemdesetletnik. Kako ocenimo vrednost rojev? Čndnc dajatve . . 169 Naša organizacija: Zapisnik o prvem rednem občnem zboru čebelarskih društev za Slovenijo (Nadaljevanje in konec.) ...........................171 Dopisi: Čebelarska prireditev pri Sv. Gregorju. Čebelarska razstava v Radovljici. Občni zbor čebel, društva Nova Gorica. Čebelarska družina Pekre 174 Na ovitku: Oglasi, predlogi, cenik. List izhaja vsakega 15. v ntescu. Izdaja ga »Zveza čebelarskih društev v Ljubljani, Tyrševa cesta 21, tiska »Umetniški zavod za litografijo« v Ljubljani. Urejata ga in za uredništvo odgovarjata Stane Mihelič in Vlado Rojec. Tehnični urednik Josip Kobal. Letna naročnina za člane 300 din, za nečlane in inozemstvo 450 din, posamezna številka 35 din. Številka čekovnega računa pri Narodni banki v Ljubljani: 601-95331-8 ČEBELARJI PREVAŽEVALCI! pristojnim čebelarskim društvom, Preden nameravate prepeljati svo- ker prosijo za ajdova pasišča še dru- je čebele na pašo v Liko, se obrni to K' čebelarji. Upoštevajte 3. odstavek na Zvezo po informacije in navodila. člena osnutka uredbe. Brez dovoljenja tamkajšnjih obla- . sti jo izkoriščanje čebelje paše v Liki ČEBELARJI! nedopustno. Zveza. Po poročilih, ki jih ima Zveza, je ... _ ________»_____ začela na Gfrčarevcu (Logatec), na PREVAZEVALCE ČEBEL Javorniku in v okolici Postojne (na ki so prejeli dovolilnice za ajdovo Raubarkomandi) mediti hoja. Ker je pašo, pa stojišč ne bodo izkoristili, to najcenejši iprevoz na pašo, naj se pozivamo, da jih brez odloga vrnejo prcvaževalci zanj zanimajo. Naročnikom S to številko smo ustavil; pošiljanje lista vsem onim naročnikom, ki niso poravnali celoletne naročnine. Kdor hoče torej prejemati list še nadalje v redu, naj takoj kupi na pošti položnico, napiše nanjo številko našega čekovnega računa pri Narodni banki v Ljubljani (glej zgoraj!) in naj nam nakaže dolžni znesek. Reklamacije za posamezne številke, ki bi se zgubile na pošti ali bi jih naročnik; kljub poravnani naročnini iz kakega drugega vzroka ne prejeli, upoštevamo mesec dni po izidu. Ker imamo na zalogi le omejeno število izvodov zadnje številke, z reklamacijami pohitite! Vse p!rejšnje številke so razprodane. Leopold Debevec: O osah in mravljah (Naj se čuje še druga plat zvona!) Po splošni sodbi čebelarjev spadajo ose med sovražnike in velike škodljivce čebeljega rodu. Takšno mnenje o teh živalcah so imeli že stari Grki, kakor nam poroča njihov učenjak Aristotel (živel med leti 384—321 pred našim štetjem) in eden najstarejših piscev, ki v svoji Razpravi 6 živalih (irspl Ta £oia tuTopisu) prvi obširneje pripoveduje o čebelah in čebelarstvu svoje dobe. Enakih misli o osah, sršenih in mravljah so bili tudi vsi poznejši čebelarski pisatelji z našim Janšem vred in neizpremenjeno najdemo to nazira-lijo tudi v najnovejših čebelarskih priročnikih.1 Še danes so redki čebelarji, ki bi o tej stvari imeli drugačno mnenje. Osam se očita, da napadajo in uničujejo čebele izven panjev, da silijo v panje in kradejo tamkaj med ter razburjajo čebelje družine, da marsikatero družino celo popolnoma izropajo, da imajo na vesti prenekatere matice, in končno, da prenašajo tudi nalezljive čebelje bolezni iz panja v panj, iz čebelnjaka v čebelnjak. Iz teh razlogov v čebelarskih časopisih nikoli ni manjkalo navodil in po'bud za uničevanje in zatiranje os; zlasti njihove matice so imeli vedno zelo na piki, češ- da se spomladi najlaže in z enim udarcem zatre vsa bodoča številna osja družina, ki bi si jo matica ustvarila. Z ognjem, kropom, praškom DDT ali žveplom je treba uničevati osja gnezda, kjerkoli se jih zasledi, posameznice pa pobijati ali loviti v steklenice z oslajeno vodo. Nasvetovani ukrepi niso povsem neupravičeni; vsem čebelarjem je predobro znano, da so ose včasih silno predrzne in nadležne. Kakšno za prezimovanje njihovih matic ugodilo leto se zaredijo v izredni množini in takrat stikajo v poznem poletju in jeseni vsiljivo okoli panjev, spravljajo čebele v besnost, čebelarjevo potrpežljvost pa v težko preizkušnjo. Osja matica prebije zimo v zavetnem skrivališču. Spomladi si zgradi gnezdo (osir), ki je spočetka manjše, a ga pozneje, že ob pomoči svojega potomstva vse bolj širi in veča. Tudi za prehranjevanje zalege mora spočetka sama skrbeti; najprej zalaga žrke s krmilnim sokom, ki ga izloča iz posebnih žlez, pozneje pa z »mesom«. Mladi zalegi najbolj teknejo mehki deli žuželk, povečini iz vrst raznih škodljivcev, zlasti muh. Čim starejša in številnejša postaja zalega, tem več hrane je treba za negodni naraščaj in nenehnemu lovu za plenom ni konca. Ko se v gnezdu pojavijo prve mladiee, se takoj vključijo v delo in zamenjajo matico pri razširjanju gnezda in pri nabiranju hrane. Zato se lahko ta posihmal posveti samo svojemu vzvišenemu poslanstvu. Na lovu za hrano napadajo ose tudi posamezne, pred čebel- njakom počivajoče čebele, ali se mrcvarijo s čebelami, stražnicami na panjskih bradah. Z mesno hrano oskrbujejo ose le svojo zalego, odrasle živan pa se hranijo s soki raznih sadežev in z medečino, ki jo iščejo seveda tudi v panjih, kamor jih vabi prijetni vonj po medu. Nemški znanstvenik dr. Robert Jordan5 pravi, da pozivi k zatiranju os niso upravičeni, posebno ne pozivi k uničevanju njihovih matic spomladi. Tako početje je treba po njegovem mnenju obsojati, ker vodi k zdecimira-nju te v bistvu koristne žuželčje vrste — prave zdravstvene policije v naravi — in k porušitvi potrebnega ravnotežja v živalskem svetu. Dopušča pa, da sc jih lovi in pobija jeseni, ko so svojo nalogo že opravile in jih že tako čaka skorajšnji konec. Močnim čebeljim družinam ose ne morejo do živega; v panjih ne morejo napraviti omembe vredne škode, kor le redkim uspe, da ukanijo stra-• žarske kordone čebel pri žrelih. Priložnostno napadanje čdbel na bradah družin ne ogToža, pri čebelah, ki so jih ose premagale zunaj panja, pa gre po navadi za slabotne in bolne posameznice, ki bi v kratkem same poginile. Seveda se tudi ose ravnajo po znanem izreku »Sila kola lomi« in pospravijq marsikatero zdravo čebelo. Večinoma pa se ose in z njimi vred tudi mravlje omejijo le na odnašanje mrtvih čebel ali izmetane pohabljene čebelje zalege. Odstranjevanje takih čebel izpred čebelnjaka pa je koristno delo. Tako namreč sproti uničujejo in zatirajo kali čebeljih bolezni. Vse to bi sicer moral odstranjevati in sežigati čebelar sam, ker ne sme trpeti pred panji nesnage in smradu. Snaga in red v čebelnjaku in okoli njega tor zdrave in močne družine so najboljša obramba ne le pred osami ampak pred vsemi čebeljimi boleznimi, sovražniki in škodljivci. In edino od takih družin more čebelar tudi pričakovati nekaj dobička. Rezervnim družinicam je seveda treba zožili žrela. Resnejšo nevarnost bi ose predstavljale le v krajih, okuženih po čebelji gnilobi, ker bi na svojih priložnostnih roparskih poletih utegnile postati prenašalke gnilobe. V svojem »Umnem čebelarju« je tudi pokojni Lakmayer priporočal uničevanje os, toda po lastnem spoznanju je svoje mnenje pozneje temeljito spremenil.3 V podstrešju svojega čebelnjaka je ose in sršene celo »redil«. Tudi po njegovih opažanjih pobirajo ose prod čebelnjakom le mrtvice in bolne čebele, v panje pa pred jesenjo ne silijo, ker najdejo dovolj hrano drugod, predvsem na vrtni zelenjavi, kjer izsesavajo jajčeca in gosenice kapusovega belina in zalego drugega škodljivega mrčesa. Celo drobnih pajkov po kotih niso prezrle; pri tem je osam pomagal tudi sršen. Lakmayer je prišel do prepričanja, da so vse splošno koristne živali; če se jih že hoče uničevati, naj bi se to delalo ikvečjemu jeseni. Dvomim, da bi imel čebelar, ki je pred čebelnjakom pobil nekaj nad-ležnic, od tega kakšno korist, prej škodo, ker se je vse dopoldne ali celo ves dan po nepotrebnem jezil, število nadležnih gostov naslednje dni ne bo nič manjše, pa četudi rogovili s svojim muhalnikom ves teden okoli čebelnjaka. Tudi z uničenjem nekaj gnezd ne bo mnogo pomagano. Ukradene kapljice medu ne bodo zakrivile lakote čebeljih družin, za nadomestilo tistih nekaj čebel, ki so v boju podlegle, pa bo narava sama poskrbela. Razen tega vsi poznamo znani izrek: Jeseni pet čebel za krajcar, spomladi le ena! Vsak pameten čebelar, ki je obenem prijatelj narave, teh stvari ne bo jemal preveč tragično. Končno naj navedem še oceno, ki jo je o osah pred leti podal John de Burgh Leake iz Londona: Ta pravi: »Ose so čudovita stvorjenja, marljive, pogumne, koristne, razumne in lepe živalce, ki nimajo večjih zahtev, kakor da preskrbijo sebi in zalegi, ki je nimajo nič manj rade kot čebele svojo, potrebno hrano — kakorkoli, Brez os bi se neke vrtno kulture (paradižniki!) ne mogle ubraniti listnih uši. V mehanizmu narave so ose važen člen, ki zavira neomejeno razmnoževanje raznih zajedalccv. Dejstvo, da nagrizujejo sladke sadeže, ki si jih je človek pridržal za svojo uporabo, čebelarja končno niti preveč ne zanima. Škoda za nekaj ukradenih kapljic medu pa je neznatna in smešna v primerjavi s pogumom, ki je posameznici potreben, da vdere in se giblje med ogromno premočjo sovražnikov ter tam celo nabira plen. Marsikatera predrznica plača tako početje s svojo glavo, zlasti na povratku, ko se mora težko obložena pretihotapiti mimo čuječih in ojačenih straž ob žrelu.«4 — Tudi z mravljami čebelarji niso nikoli živeli v prijateljstvu. Nasprotno: že od nekdaj so prepričani, da je pametneje uničevati njihova mravljišča v bližini čebelnjakov, kot pa samo preganjati posameznice ali jim preprečevati dostop v čebelnjak. Neki nemški čebelar je drugačnega mnenja in zatrjuje,6 da ga nič na svetu ne pripravi do tega, da bi podrl in odstranil nekaj velikih mravljišč, ki so že mnogo let v bližini njegovega čebelnjaka. Za čebele da ga ni boljšega zdravnika od mravelj. Koder stikajo mravljo okoli čebelnjakov, ni okuženih ali bolnih čebel. Na tleh pred panji je vedno najti čebele; nekatere počivajo, ko so se utrujene vrnile s paše. druge zopet so se privlekle iz panjev, 'bolne popadale na tla in čakajo konca. Skoro je tu mravlja. Zdrava čebela zbere svoje moči in odleti, slaba pa prede bolni čebeli, ki tega ne zmore. Kmalu je po njej in ž njo vred tudi po bacilih in boleznih, ki jih nosi v sebi. Na enak način pospravijo in odvlečejo vse mrtvice, drobir in črve voščene vešče, ki jih družine zmečejo iz panjev. Ose in mravlje kar tekmujejo, kdo bo to delo prej ali bolje opravil. V panjih seveda mravelj ne moremo trpeti. Tu pomaga sledeče nezgrešljivo in ceneno sredstvo: Stisni 40—50 mravelj in pusti mrtve na mestu, koder se najraje zadržujejo, in 4r—5 mesecev boš imel pred njimi mir, večkrat tudi vse leto. Iz povedanega vidimo, da »črno« le ni vedno tako črno, kot bi se zdelo na prvi pogled, in da ima vsaka stvar tudi svojo doforo stran. Škodo, ki jo osa ali mravlja po eni strani napravi, odtehta na drugi strani njeno delo v korist skupnosti. Narava si je v dolgih tisočletjih izoblikovala svoj poseben red in si ustvarila svoje posebne zakone. Življenje je pač boj, neizprosen boj za obstanek! Človek, čeprav najpopolnejši član narave, v tem ne more kdove kaj spremeniti', niti izboljšati, posebno ker te stvari še vse premalo — pozna! 1 Izjema: Dr. Ivo Tomašec: Bolesti odraslih pčela (Zagreb 1947), ki os in sršenov ne omenja več mod čebeljimi sovražniki. 2 Wespen am Bienenstand (Imkerfreund 1935 str. 15)- 3 Lakmayer: Osa ((Vespa vulg-aris) SČ 1918, str 21. 4 Nochmals die Wespenplage (Imkerfreund 1939, str. 119). 5 Rheinische Bienenzeitung 1939, str. 211. Sodobni AŽ-panj Matična rešetka. Količina medu, ki jo pridela vsako leto čebelar, ni odvisna le od kakovosti paše in moči čebeljih družin, ampak tudi od pridnosti čebel in pravilnega čebelarjevega poseganja v njih delovanje. Zadnje pa je zopet povezano s stopnjo čebelarjevega znanja in z višino razvoja tehničnih čebelarskih pripomočkov. Najboljši čebelar je tisti, ki zna svoje zahteve vskladiti z življenjskimi potrebami čebel tako, da ima od njih največje koristi, no da bi jim pri tem škodoval. Že v sodobni zgradbi panja so jasno vidne čebelarjeve težnje in življenjske zahteve čebel. Panj je namreč razdeljen v dva dela: v plodišče in medišče. In kakor nima čebelar nič opraviti v plodišču, tako nima matica kaj iskati v medišču. Če bi medišija ne ločili od plodišča, bi v srednje dobrih letih plodovita matica zalegla več, kot je potrebno za moč panja v pašni dobi. Posledica tega bi bila, da bi čebele vso hrano, ki 'bi jo nanosile, tudi porabile, saj vemo, da je za prehrano zalege treba dosti medu. Ne samo da bi ostal čebelar brez medu, nevarnost bi bila, da bi ga še čebelam primanjkovalo za zimo. Samo v takih krajih, kjer je glavna paša šele v pozni jeseni, ni potrebna ločitev medišča od plodišča, ker matica v jeseni že tako manj zalega. Pri nas pa, kjer imamo glavno pašo na travnikih nekako v juniju, je ločitev plodišča od medišča osnova vsega uspeha, medtem ko v zgodnji pomladi in jeseni tudi pri nas ni potrebna. Kakor iz gornjega laliko «poznamo, je tudi od pravilne rešitve tega vprašanja odvisen uspeh v čebelarstvu. Zato so se že od nekdaj čebelarski duhovi na vse kriplje trudili, kako bi ga rešili. Pri tem pa so se morali zavedati, da je treba ločiti plodišče od medišča tako: 1- da no more matica prehajati; 2. da čebele niso pri prehajanju preveč ovirane in 3. da se čebele kljub ločitvi čutijo povezane z matico in da delajo vw medišču z isto vnemo, kot bi delale v plodišču. Poskusi z ločilnimi deskami, visokimi panji z enim ali dvema medi-ščema, z odbiranjem samega čebeljega satja za medišča in z dajanjem prostora matici, da je lahko v plodišču zalegala trotovino, so rodili le redke in majhne uspehe. Večje trenutne uspehe pri pridelovanju medu dosežemo s pripiranjem matic v pašni dobi in z odstranjevanjem starih matic sploh. Poleg teh sredstev sta znana iz dobe brez iznajdbo matične mreže še tako imenovani Vogelov kanal in potegnjeni sat. Ni dvoma, da ima pripiranje matic v pašni dobi in s tem omejevanje z»»1' le v medišču, ampak tudi v plodišču za posledico veliko večji donos ’a tudi močno oslabitev čebeljo družine nekaj tednov nato, oziro-jkanje čebeljega naraščaja za naslednje paše in za zimo. Podobno njevanjem matic, ker mine dobršen čas, preden si čebele izpod-preden začne ta zalegati in preden se začno zopet valiti čebelo 'v). 'pseh in urednik Nördlinger Bienenzeitung Vogel sta poskušala ešiti na drug način. Ugotovila sta, da matica ne gre skozi dolg, sti če ga naredimo v dno panja, medtem ko čebele lazijo sko- zenj in v prostoru, ki ga veže le-ta kanal, tudi delajo, čeprav ne s tako pridnostjo kot sicer. L. 1866. je Vogel to iznajdbo tudi opisal v zgoraj omenjenem listu in se zato po njem imenuje Vogelov kanal. Vogelov kanal je približno 7 mm globok in v sredini po vrhu prekrit s 50 mm dolgim kosom pločevine. Vsi vemo, da ob dobri paši čebelo napravijo nad zalego v satju medene vence. Z medom napolnjene celice potegnejo tako, da so ulice med sati široko komaj toliko, da se preriva skoznje mukoma le posamezna čebela. Če kak potegnjen sat izpraznimo in ne skrajšamo potegnjenih celic, nain vanje matica ne bo nikoli več zalegala, ker ne more zaradi globine potisniti svojega zadka toliko globoko, da bi hiliko na dno celice položila jajčece. Iz teli opazovanj in ugotovitev se jo rodil potegnjeni sat. Čebelarji so namreč začeli premične sate obešati v panje v večjih razdaljah drug od drugega. Čebele «o. jih zanosile z medom in, ker niso trpelo širših ulic, jim ni preostajalo drugega, kakor potegovati celice. Prvo poročilo o tem načinu omejevanja zalege, ki mi je doslej znano, je iz leta 1878. v že omenjenem časopisu Nördlinger Bienenzeitung na str. 73—75. Napisal ga je neki Georg Thorman iz Braun-schweiga. Še danes številni čebelarji po vsem svetu — pri nas je najbolj znan napredni čebelar tov. Fr. Kirar iz Sv. Petra pri Mariboru — čebelarijo v mediščih s potegnjenimi sati. Iz lastnih 5 letnih izkušenj' vem, da imajo potegnjeni sati velike prednosti pred navadnimi, največja pa je, da v panju ni potrebna matična rešetka. Njih slabost je le v tem, da jih ne moremo uporabljati tudi v plodišču. Zato je v takih panjih obnova satja težja. Res je, da je rešil samorasli ukrajinski čebelar Peter Ivanovič Pro-kopovič že 1. 1814. vsaj tako temeljito kot 1. 1877. iznajdljivi nemški izseljenec v Braziliji Avgust Hannemann vprašanje omejevanja zalege v panju z leseno matično rešetko; da je bila njegova iznajdba poznana v Nemčiji in drugod vsaj že 1. 1841., vendar jo je moral LTannemann znova odkrivati. Proko-povič ni uspel, ker je bil predaleč pred sodobniki, uspel pa je Hannemann, ker je prišel z iznajdbo o pravem času. Takih primerov je v zgodovini nešteto in s Prokopovičem deli podobno usodo tudi naš A. Janša, seveda v zvezi z drugimi vprašanji (n. pr. partenogeneza). Svoje odkritje je Hannemaim prvič opisal 1. 1877 v Bienenzeitung, glasilu društva nemških čebelarjev, na straneh 154—160, 173—178 in 187—191 pod naslovom »Čebelje sito in njegova uporaba«. Hannemannov izum matične mreže iz žice in pločevine iz medi s širino odprtin »nekaj nad 4 mm« in dolžino 36 mm je ne le v Nemčiji, ampak tudi po vsej Evropi in Ameriki našel vnete posneinalce. še istega leta je razstavil svojo matičnico iti matične mreže tudi na čebelarski razstavi v Linzu (17.—20- septembra 1877); 1878. najdemo v Bienenzeitung že oglas čebelarske tvrdke W. Günther, ki ponuja na prodaj »matičnice in čebelja sita«, na čebelarski razstavi v Pragi 1879 pa sta razstavila Otto Schulz, tovarna čebelarskih potrebščin in A. Alberti, učitelj in poznejši konstruktor Albertijevega panja, matično mrežo in matičnice, narejene iz cinkove pločevine. Neki H. Gühler piše istega leta v zgoraj navedenem čebelarskem listu obširno o uporabi Hannemannove mreže in pravi med drugim: Hannemannova matični ca je prav tako epohalen izum kot iznajdba satnice ali točila. Pri nas se omenja prvič matična mreža v Čebelarju in Sadjerejcu leta 1885. kot »priporna mreža«; Černe ji pravi 1895. leta »sito«. Različni čebelarji priporočajo matično mrežo z različno širino podolžnih luknjic, t. j. od 4 mm — 4.4 mm. Verjetno bo prava širina nekako 4-2 mm. Ves čas, kar jo poznamo, se izdeluje matična mreža iz cinkove pločevine (0.5—0.6 mm), kovinskih ali lesenih paličic, pa tudi iz nalašč za to preparirane lepenke (Lederpape). V zadnjem času (1951) je iznašel upravnik mizarske delavnice Zveze čebelarskih društev za Slovenijo tov. Nace Grom nov način izdelave lesene matične rešetke, ki je vsaj prvo leto preizkušnje dobro prestala. Doslej jo bila najbolj cenjena matična mreža iz kovinskih paličic. Zveza •bo morala poskrbeti, da bo prišla tudi pri nas spet v prodajo. Tisti, ki polagajo matično mrežo kar na satnike, priporočajo, da naj jo polagamo v panje tako, da so usmerjeno podolgovate reže pravokotno na lego satov, in sicer zaradi tega, da imajo čebele več prehodov. Matična mreža, pribita na poseben okvir in oddaljena od zgornje letve satnikov 6—7 mm, pa naj bo položena tako, da bodo luknjice matične mreže vzporedne s satniki, saj imajo čebele prehod tudi skozi luknjice, ki so tik nad satniki- Tako ležečo matično mrežo je laže čistiti. Matična mreža iz cinkove pločevine z opiljenimi robovi, pribita na spodnjo stran lesenega okvira, loči v AŽ-panju plodišče od medišča in za-branjuje matici prehajanje iz enega dela v drugega. Ce imamo matično mrežo iz kovinskih palic, je ne pribijemo pod okvir, ampak vdelamo v okvir sam, ki je prirejen tako, da ne more pasti iz njega in da jo lahko poljubno odstranimo. Okvir matične inreže je sestavljen iz dveh podolžnih letev (23), dolgih po 450 mm, širokih po 65 mm in debelih 8 mm ter iz dveh enako debelih prečnih letev (24), dolgih 360 mm, širokih pa 72 mm. Ker jo odprtina okvira dokaj široka in dolga in bi se zato nanj pribita matična mreža upogibala, je okvir prečno predeljen s 35 mm široko letvico (21), ki je 250 min dolga, torej 20 mm več, kot pa je širina odprtino okviril. To pa zato, da se na vsakem koncu opira na stranski letvi okvira, v kateri je vrezana. V okviru sta tako dve odprtini, veliki po 230 mm X 130 mm. Pri zazimljanju, dokler ne odpremo medišča, ali kadar hočemo imeti po dve družini v panju, matično mrežo pokrivamo z dvema po 8 mm debelima in tako velikima pokrovoma (26), da zapirata odprtini v okviru. Okvir matične mreže je zbit z žebljički- Posamezne letve segajo druga čez drugo navzkriž; seveda pa so na tistih mestih za polovico tanjše, tako da je debelina okvira povsod enaka. Avguštin Bukovec, dolgoletni urednik Slovehskega čebelarja in priznan čebelarski praktik, je bil tisti, ki jo imel prvi matično mrežo v okviru predeljeno in je tudi železne palice pritrjeval v medišču na okvir matične mreže. Medtem ko je matična mreža vse odtlej (1918) ostala prečno predeljena, so pritrjevanje palic v medišču na okvir matične mreže pozneje opustili, ker so bile v napotje pri zazimljanju panjev. Po drugi vojni smo to zopet uvedli, ne vem po čigavem predlogu, a se mi zdi, da jo velik del čebelarjev proti temu in bo zato le potrebno znova vdelavati premične palice v medišču v obod panja. Kdor bi hotel .imeti v prednji panjski končnici vdelano begahiico. ta bi moral med palicami v medišču in med okvirom matično mreže pustiti vsaj 2 mm prostora, da hi vmes lahko porinil, kadar bi hotel medišče popolnoma ločiti od plodišča, primeren kos pločevine. Za te primere .je najbolje, če že na okvir matično rešetke pribijemo na vsako stran po eno, približno 2 mm debelo in 15 mm široko letvico. Te letvice bodo matično rešetko stalno držalo v primerni razdalji od palic, obenem pa bodo služile kot vodilo pri potiskanju pločevinastega ločila v panj. Če bomo pri prestavljanju dali v medišče tudi sate s trotjo zalego, ne bodo mogli izvaljeni troti iz medišča v plodišče in tudi ne iz panja. Ker bi zaradi jetništva v medišču poginili in bi jih morale čebele po kosili znositi iz panja (pustilo bi le glave, ki so pretrde in predebele, da bi jih moglo spraviti •skozi reže matične rešetke), je prav, da nekaj dni po prestavljanju odpremo žrelo (bcgalnico) v medišču oziroma okence zadaj v panju, da morejo troti odleteti. Ce preračunamo razdaljo od zgornjega roba sata v plodišču do spod- njega roba sata v medišču, vidimo, da meri: le« zgornje letvice satnika v plodišču..........................15 mm prostor med satnikom in matično mrežo............................7 mm debelina okvira matične mreže.............................8 mm debelina železnih palic v medišču...........................7 mm debelina spodnje letvice satnika v medišču ..................10 mm skupaj................47 mm Vsekakor je to precejšnja razdalja, ki bi jo bilo treba zmanjšati. Brez škode bi lahko zmanjšali le prostor med satniki in matično mrežo za lmm in stanjšali palice za 1 mm, saj pomaga nositi palicam v medišču težo tudi okvir matično mreže. Pri tem pa bi pridobili, kakor vidimo, komaj le 2 mm. Nič čudnega, če čebele ne zasedejo rado same medišča, zlasti še, če imajo sati med zalego v plodišču široke vence pokritega medu. Zato je potrebno, če ne prestavljamo zalego v medišče, prestaviti vsaj sate z medenimi venci, oziroma odkriti med na satih, da ga čebele prenesejo in da spomladi matica zaleže sate v plodišču do zgornjega roba. V takem panju se bodo čebele kaj rade pomaknile v medišče. Ob dobri paši napravijo čebele, zlasti če ni pravilnih razdalj med sati in matično mrežo, podzidke in nadzidke. Kadarkoli jih odstranjujemo, moramo paziti, da ne pokvarimo matične mreže, skozi katero bi potem uhajala matica v medišče. Včasih se tudi skozi reže nepoškodovane matično mreže prerine v medišče kaka prav majhna, slabotna matica. Okvir matične mreže leži v panju na šestih nosilcih. Po trije so zabiti v vsako stranico oboda v ustrezajoči višini v istih razdaljah od prednje notranje stene kot palice. Tako tudi nosilci pomagajo nositi neposredno težo, ki jo palice prenašajo na okvir matične mreže. Nosilci matične mreže so napravljeni iz 7 mm debelega in kakih 20 mm širokega ploščatega železa. Za vsak nosilec potrebujemo 50 mm dolg kos železa. Pred vojno smo izdelovali panje s pločevinastimi nosilci, ki so bili dolgi kakor okvir matične mreže in pribiti na stranice oboda. Taki nosilci so nepraktični, ker čebele nanje trdneje prilepijo okvir matične mreže in ga zato teže vzamemo iz panja. Matično mrežo potrebujemo v čebelarstvu še drugod. Iz nje izdelujemo n. pr. poseibne matičnice, v katere čebele lahko pridejo, medtem ko zaprta matica ne more iz nje v panj, kjer bi zalegala (omejevanje zalego), dalje trotovnike (priprave za lovljenje trotov), sita za ločitev trotov od čebel, avtomatične lovilnike za roje itd. (Dalje prihodnjič.) Lojze Podnanoški: Šv V • • e o cesnji Članek tov. Kosija, ki je bil objavljen na 142. strani letošnjega »Slov. čebelarja«, me je vzpodbudil, da sem sklenil tudi jaz spregovoriti nekaj besed o češnji. V moji rani mladosti, tam pred 55. leti, je bilo v naših podnanoškili krajih na tisoče in tisoče češnjevih dreves. Med njimi so bila nekatera drevesa pravi velikani, ki so kljubovali stoletnim viharjem. Na vrtu mojega očeta je rastlo divjo češnjevo drevo, ki je merilo na spodnjem koncu 110 cm v premeru. Posekali smo ga leta 1911. To kaže, da dočaka češnja razmeroma visoko starost. V omenjenih časih, t- j. konec 19- in v začetku 20. stoletja, pa je bilo v podnanoškili krajih ne samo mnogo češenj, temveč tudi vse polno čebel. V poslednjih 50. letih je čebelarstvo pri nas nazadovalo najmanj za 80 odstotkov in mislim, da ne pretiravam, ako trdim, da je tega krivo predvsem propadanje ajde in češenj. Naši dedje in pradedje so sejali domačo ajdo in skrbno gojili sadno drevje, med katerim so bile na častnem mestu divje češnje. Vse žive meje so jih bile polne, pa tudi po vrtovih in poljih jih ni manjkalo. Zato ni nič čudnega, da so se kranjiči spomladi lepo razvijali in hitro dosegli višek moči. Kot taki so lahko izkoristili glavno pašo, jeseni pa so bili dobro založeni z ajdovim medom. Pred 30. leti, ko sem čebelaril še s kranjiči, sem ob cvetenju češnje vsem družinam spodrezal zadaj satje ter tako dobil od vsake po 3 do 5 kg modu. Družine so vrzel, ki je nastala zaradi spod-rezavanja, v nekaj dneh zastavijo in še pred koncem maja izrojile. V tistih časih sta se tako rekoč cedila pod Nanosom med in mleko. In danes? Seme naše ajde je izumrlo, tujerodna ajda pa slabo uspeva pod Nanosom. Italijanska okupacija, ki je trajala četrt stoletja, je dobesedno iztrebila češnjevo drevje. Saj so italijanski trgovci kupovali celo 10 let staro češnjevo drevje, če je le bilo 2 metra dolgo in je imelo 10 cm premera na drobnejšem koncu (v vrhu). Ker ni nihče skrbel za naraščaj, so postale češnje pod Nanosom prava redkost. In kaj sedaj? »Po toči ni treba zvoniti,« bo marsikdo vzkliknil. Ni res tako! Ako le hočemo, je že v desetih letih češnjevega drevja pri nas zopet na jjretek. Podnanoški čebelarji se zavežimo, da bo vsak izmed nas posadil v 3. do 4. letih najmanj 100 češnjevih dreves. K temu koristnemu delu pa moramo pritegniti tudi svoje znance, posebno državna posestva, zadruge in cestne uprave. Seveda je treba drevesa znati saditi in tudi pred saditvijo z njimi pravilno ravnati. Pred štirimi leti so ob cesti med Postojno in Senožečami posadili nekaj odraslih češnjevih dreves, od katerih se ni uiti eno prijelo. Nič čudnega, saj so drevesa ležala pred saditvijo kar nekaj tednov izkopana na prostem in se sušila. Korenino izkopanih dreves je treba do njih uporabe pokriti z zemljo. Ako pa drevesa razpošiljamo in prevažamo, je treba korenine pokriti z mahom in jih oviti z mokro vrečevino. Ko dospejo na mesto, jih moramo takoj posaditi ali njih korenine vsaj zakopati v vlažno zemljo. Glede semena se popolnoma strinjam s tov. Kosijem, ki pravi, da naj bo izključno od divjih češenj. Koščice pa lahko prisilimo h kaljenju prepro- šteje, kot priporoča Kosi. Ko jih izluščiš, jih pustiš nekaj tednov na suhem senčnem prostoru, da se posuše, potem jih shraniš v vrečici ali lesenem zabojčku do konca septembra- Takrat napraviš v vrtiču, kjer je dobra in rahla zemlja, gredico, ki jo dobro pognojiš s preležanim gnojem. Ko si gredico obdelal tako, kot bi jo nameraval uporabiti za najfinejšo setev, napravi po dolgem ob napeti vrvici 8 do 10 cm globoke jarke, ki naj bodo oddaljeni drug od drugega po 80 cm. Nato prinesi domov brinjevih ali smrekovih vej, zrez-ljaj mladike s škarjami, z dobljenimi bodicami pa do vrha napolni vse jarke! V jarke položi z roko po nekaj centimetrov narazen češnjeve koščice tako, da se kratko in malo vtopc med bodice. Ko poseješ vrstico do konca, jo previdno zasuj s prstjo, potem pa jo na lahko potlači z roko, da se čim lepše vleže na bodice. Ko smo vse vrstice tako zasejali, je naše delo končano. Pri tem načinu odpade vsako izpiranje, namakanje ali stratificiranje semena. Vse to opravi narava, ki je večji mojster od nas, čez zimo sama. Spomladi nam vzklije najmanj 95 odstotkov koščic. Ako ne bi po jarkih nasuli 1>ri-njevih ali smrekovih bodic, bi nam miši preko zime uničile vse seme. Ako je zemlja dobra in dovolj gnojna, sadike hitro rastejo. Prvo leto zrastejo navadno 50 do 80 cm visoko, dobro negovane pa tudi do 120 cm. Pregoste sadike spomladi odščipnemo, jeseni pa jih izkopljemo ter posadimo na drugo gredo po 30 do 40 cm vsaksebi in v vrste, ki so oddaljene druga od druge po 80 cm. Tam jih lahko poleti okuliramo, ako ne, jih obrezujemo in negujemo do četrte pomladi, ko jih posadimo na stalna mesta ob cestah, železnicah, živih mejah itd. Drevesa, ki jih nameravamo saditi v gozdu, morajo 'biti visokodebelna. Vzgojiti jih je treba do 3 metro visoko. Tudi cepljenje češenj je preprosto. Cepiči pa morajo biti že pozimi odrezani in do uporabe zakopani na senčnem kraju. Naj pripomnim še to, da jo češnja hitro rastoče drevo. Poznam pri nas ]0 do 60 let stara drevesa, ki so že 6 do 8 in celo več metrov visoka. Velikega pomena je tudi to, da cveto češnje že po treh letih in potem vseskozi do pozne starosti. Torej na delo, tovariši! Sadimo in negujmo češnje, da spravimo naše čebelarstvo spet na nekdanjo višino. Če bomo pridni, imamo lahko v desetih letih pod Nanosom nekaj tisočev več češnjevih dreves in nekaj tisočev več panjev čebel, kot jih jo danes. Josip Pirnat: Zgodba o srakoperju Poleg ostalih sovražnikov čebel uniči vsako leto mnogo naših ljubljenk tudi rjavi srakoper ali ptičji volk, kot ga narod ponekod imenuje. Pri nas žive štiri sorodne zvrsti srakoperjev, a vsi so zelo krvoločni in hudi uničevalci čebel in manjših ptic pevk. Kot nenasitni roparji navadno posedajo na kaki veji, od koder se spretno zaganjajo v čebele in jih love ter požirajo. Njihova zločinska nrav pa se kaže zlasti v tem, da žuželko in mlade ptice, kolikor jih ne morejo požreti sproti, nabadajo na trnje, da se tako preskrbe s hrano tudi za hujše čase. Srakoper se vrne k nam šele v maju, avgusta pa so zopet odpravi v tuje kraje. Ponekod so se srakoperji zelo razmnožili in postali velika nadloga za čebelarja in čebele. Tako mi je nedavno pravil Lojze z Močil, da tam škodljivci vsako leto zelo oslabe čebelje družine, a jih ne morejo uničiti in zatreti niti s strelnim orožjem. No, meni je bila do letos ta nadloga neznana in vsa leta čebeljarjenja ' nisem prišel v neposredni stik s teni škodljivcem. Sredi maja pa sta «e naenkrat pojavila samec in samica rjavega srakoperja v neposredni bližini čebelnjaka. Ko sem prvič zagledal tatinski ptici, sem takoj uganil, kaj pomeni nadležni obisk. S svojim hripavim in zoprnim »kreh-kreh« sta me spravljala v slabo voljo, kadar sem bil pri čebelnjaku, in v jezi sem metal za njima kamenje, da bi ju pregnal z vrta. Toda vsa moja bojevitost in napadi s kamenjem niso rodili nikakega uspeha! Tedaj so mi jo šele posvetilo v glavi! Ptička najbrž gnezdita kje v bližini, pa so ne moreta ločiti od zakonske posteljice in zaroda. A kje naj iščem to nesrečno gnezdo? Potrpežljivo sem pregledal vse grmovje v bližini čebelnjaka, razgrnil vse veje in vejice... toda ves trud je bil zaman! Zato sem sklenil opazovati obe ptici, kam bosta odleteli, ko ju bom pregnal z visokega drevesa. Res, sledil sem jima v velikem krogu od grma do grma in zoževal obroč opazovanj prav v bližino čebelnjaka. Skrit za starim dre- vesom sem končno le opazil, kako je samica začela nemirno skakljati po bodečih mladikah črne maline, nato pa je hipoma zginila mojim očem. Počakal sem še nekaj minut, če se ptica morda ne vrne, ker si nisem mogel misliti, da hi gnezdila le nekaj korakov od čebelnjaka in celo med nizkimi robidnicami. Previdno, po prstih sem se bližal bodečemu grmičku, a že me je plašna ptica opazila, prhutnila in zbežala na bližnje drevo. Ko sem oprezno razgrnil bodeče vejico robidnic, sem našel v suhi travi pri tleh gnezdece, v njem pa 6 umazanobelih in rjavopikčastili jajčec. Kar načuditi se nisem mogel, da si je ta ptica zgradila gnezdo na tako neprimernem kraju in skoraj na golih tleh, kjer bi ji lahko mladiče požrla mačka ali kokoši, ki pogosto brskajo v bližini. No, pa ptica je najbrž nagonsko čutila, da kaka žival ne bo silila med bodeče trnje in v težko dostopno goščavo, kjer bi se »bodla in ranila kožo do krvi. Čudno zares! V večji oddaljenosti od čebelnjaka je grmovja v izobilju. Tam bi si bila lahko zakonca zgradila boljše gnezdo in udobnejši dom. Toda zvita ptica si je osnovala zarod raje v bližini čebelnjaka pač zato, da bo vedno imela v neposredni bližini gnezda hrane na pretek. O ti grda ptica, kako si krvoločna! Pozimi mi je po panjih morila čebele rovka, nato pozni mrazovi, sedaj si pa še ti začela nadaljevati grdo, kanibalsko delo. A ne boš! Sklenil sem počakati še nekaj dni, da se iz jajčec poležejo mladiči in bi tako tatinskim staršem onemogočil še kje drugje odgojiti nov zarod. Samica je vneto sedela na jajčecih, samec pa je potrpežljivo posedal po bližnjem drevju in z raznimi glasovi sporočal ženici, kaj se dogaja v njeni bližini. Ko pa so se čez nekaj dni izlegli drobni mladički, sem odnesel malo gnezdece domov in pet slepih živalic uničil brez vsakih muk. Stara dva sta se nato še nekaj dni spreletavala po drevju, žalostno čivkala in iskala svoje nesrečne otročiče, potem pa sta obupala in za vedno zapustila kraj nesreče in bolečin... Janez Gosjjosvctski: Kako smo lani zazimovali Marsikateri čebelar je s strahom opazoval cvetenje ajde, kljub temu da je 'bilo vreme kolikor toliko ugodno in so bile njive gosto pokrite s snežno belim cvetjem. Površen opazovalec bi sodil, da imajo čebele kar dobro pašo na ajdi, saj so jo vsako dopoldne dokaj marljivo obletavale. Bistro oko čebelarja pa je takoj opazilo, da ajda slabo medi, kajti čebele se niso zadrževale na posameznih rastlinah dalje časa, temveč nestrpno švigale od cveta do cveta, zaman iskajoč v njihovih čašicah medečine. Česar so se čebelarji najbolj bali, to se je zgodilo. Ajda je povsem odpovedala. Kaj sedaj? Čebele so nabrale komaj četrtino potrebne zimske zaloge. Iver so bila tudi medišča prazna pri večini čebelarjev, je postalo vprašanje, kako zazimiti čebele, da ne bodo poginile od lakote, tem bolj pereče- Da je bila situacija resna, sem sklepal že po tem, ker so me colo nekateri starejši in izkušeni čebelarji prosili, naj jim pridem zazimit čobele. Žal, da nisem mogel vsem ugoditi. Pri zazhnovanju tujih čebel pa sem naletel na dve vrsti čebelarjev: na prave čebelarje, katerih čebele so dobro prezimile, in na čebelarje egoiste, katerim so čebele, ako že ne vse, pa vsaj delno poginile. Naj tu navedeni dva konkretna primera! Čebelar «Janez je imel 12 AŽ-panjev. Ko sva jih sredi septembra stehtala; «va ugotovila, da ima vsak panj povprečno le 4 kg zimske zaloge, torej komaj tretjino potrebne količine. Ker Janez ni imel denarja za nakuj) sladkorja, sva se odločila, da bova pet družin razdrla in jih pridružila ostalim sedmim. Med (20 kg), ki sva ga dobila od razdrtih družin, sva pokrmila tem sedmim družinam. Vendar to še ni bilo zadosti. Zato sva pretopila satje razdrtih družin v vosek in ga prodala. Bilo ga jo 11.50 kg. Zanj je dobil Janez v Čebelami 11,500 din. Za izkupiček je kupil 46 kg sladkorja v kristalu. (Kilogram sladkorja je bil takrat v prosti prodaji po 250 dinarjev.) Tega sladkorja sva pokrmila 36 kilogramov. Preostalih 10 kg sva pustila za morebitno spomladansko krmljenje. Ta čebelar spada v prvo vrsto čebelarjev. Drugi primer: Sosed Gašper je imel 9 AŽ-panjev. Ko sem mu rekel, naj kupi potrebni sladkor, mi jo ves nejevoljen odgovoril, da v poletju čebelam ni odvzemal medu in da zato tudi ne 'bo kupoval sladkorja. Pripomnil je še, da se no splača imeti s čebelami takšne sitnosti in da bodo že kako prezimile. Kesr ga moja beseda ni prepričala, sem pač umolknil, zavedajoč se, da bova že spomladi ugotovila, kdo je imel prav. Bilo je v začetku marca 1952. Spet sem se oglasil pri Gašperju. Tokrat sem pobiral naročnino za »Slovenskega čebelarja« in društveno članarino. Zunaj jo bilo še dovolj snega. Ko vstopim, vidim v veži na pol dograjen nov AŽ-panj dvojnik. »No, Gašper dela nov panj. To je znak, da ima še čebele,« tako preudarjam sam pri sobi. Toda ko stopim v kuhinjo, vidim tamkaj panje, v katerih gomaze žive čebele. Gašper in žena mi hitita pripovedovati, da so pomrli že štirje panji, ostale pa da rešujeta z ogrevanjem in krmljenjem. Oba hkrati mi zatrjujeta, kako bosta poslej bolje pazila na čebele ter jih tudi jeseni dobro nakrmila. Kaj sem hotel? Ako bi tovariša, ki je zašel, čeprav po lastni krivdi, v nesrečo, napadel z očitki, bi ne bilo lepo. Zato sem ga pač bodril, da naj ne obupa. Ko si je Gašper v času cvetenja češenj ogledal Janezove čebele, je bil naravnost zaprepaščen. Janez je imel v teni času že vseli sedem panjev nastavljenih, v mediščih pa je bilo šest do sedem kilogramov novega medu. Panji so bili zelo živalni, ker so izborno prezimili. Gašperju pa je od devetih družin ostalo le troje pri življenju in še te so bile tako slabotne, da so imele komaj na dveli do treh satih zalego v velikosti človeške dlani. Tudi izdatno zimsko krmljenje ni moglo preprečiti nesreče. Ta dva primera zgovorno pričata, da je bilo kljub pomanjkanju hrane dovolj možnosti za dobro prezimljenje čebel. Treba je bilo le malo več truda, in kdor se tega truda ni ustrašil, je bil bogato poplačan. To naj bo za zgled vsem tistim, ki so tarnali, da ne morejo kupiti sladkorja za čebele, ter hkrati pridno klevetali društvo, ker jim ni preskrbelo cenenega sladkorja. Takih in podobnih primerov je bilo v naši okolici veliko. Žal, da je bilo več posnemalcev Gašperja kakor pa Janeza, saj je samo v našem okolišu pomrlo 130 čebeljih družin, kar znese 40 odstotkov celotnega stanja- Tu pa niso vštete družine, ki so bilo tako slabe, da so končale v maju in nekatere colo v juniju. Če računam, da je vreden vsak poginuli panj 3000 din, dobim vsoto 390.000 dinarjev, ki predstavlja lep del narodnega premoženja. Če pa pomislim, da teh 130 panjev ni sodelovalo pri spomladanski oprašitvi cvetov, se izguba na narodnem premoženju še poveča. Da bi se v prihodnosti prekomerne izgube Vsaj delno omejile, bi bilo zelo umestno, da bi posamezna čebelarska društva skušala pomagati čebelarjem z raznimi predavanji ali celo z osebnim sodelovanjem veščih čebelarjev. Na občnem zboru našega društva se že desetletja postavlja vprašanje, kaj 'bomo delali v tekočem letu. Odgovor je vedno isti: priredili bomo poučno čebelarsko predavanje v maju- Nisem proti temu, ali mnenja sem, da bi moral društveni odbor prirediti zlasti v kritičnih letinah predavanje takoj po končani ajdovi paši. Takrat naj bi dal predavatelj tudi potrebna navodila za pravilno zazimovanje čebel. Morda bi si ob tej priliki ogledali celo nekaj čebelnjakov ter tako ugotovili terenske potrebe. Na občnem zboru, ki je bil 6. januarja 1941 na Lokali, je predaval tovariš A. Bukovec iz Ljubljane. Med drugim je ostro grajal one zanikrneže, ki niso dovolj nakrmili svojih čebel. Rekel je, da tisti, ki pusti čebele od gladu propasti, ne spada v čebelarske vrste. Na poslušalce je napravilo predavanje tako globok vtis, da so prizadeti takoj po končanem občnem zboru prišli k društvenemu blagajniku in ga vprašali, če ima še kaj krmilnega sladkorja na zalogi. Slučajno ga jo imel. Tako je marsikdo rešil svoje čebele gotove smrti. Kmetski čebelarji so jeseni tako zaposleni, da na. čebele popolnoma pozabijo in jih je treba opomniti na nujnost jesenskih opravil v čebelnjaku. Saj mnogokrat niti ne vedo, kako malo medu so nanesle čebele in da jih je treba dokrmiti- Zato bi jim bilo treba pomagati, kajti mnenja sem, da so prav ti mali kmetski čebelarji važen činitelj pri pospeševanju kmetijstva. Prav gotovo je v vsakem društvu kak vešč čebelar, ki bi bil proti odškodnini pripravljen pomagati drugim čebelarjem v kritičnih letinah. Čebelarji, preudarite ta moj nasvet! Morda se bo pa le dalo kaj napraviti, da zmanjšamo število poginulih čebeljih družin. Posedanje število spomladanskih mrličev ni častno za nas in nas ne uvršča med napredne čebelarje. r Franc Farazin: Mesečna navodila Čas ajdove paše jo nastopil in čebelarji, ki nimajo ajde doma, selijo svoje muhe v kraje, kjer jo ajdo dovolj. Ta zelo važna paša je zadnja v naših krajih. Ako vlada suša v panjih in ne dobijo čebele niti ajdovega medu, jih moramo krmiti s sladkorjem ali svetlim medom. Hojev med je temne barvo in ni primeren za prezimovanje čebel. Zato ga mora čebelar, če so ga čebele kaj nabrale, pred zimo oziroma že pred ajdovo pašo odvzeti, sicer bo spomladi obnje. Po njem dobe živalce grižo, zaradi katere lahko tudi poginejo. Obolenje spoznamo po tem, da čebele z napetimi zadki lazijo ob kolikor toliko ugodnem vremenu iz panja, padajo na tla, ponesnažijo brade in prednje končnice, pa tudi satje in notranjost panja. Ajda začne cveteti okrog 10. avgusta. Paša traja tri do štiri tedne. Kdor je čebele za to pašo pravilno pripravil, bodo nanosile dovolj za sebe in tudi za čebelarja. Družine morajo biti živalne, kajti od slabičev ni pričakovati donosa. Prav je storil tisti, ki je združil slabiče že v juliju ali vsaj neposredno pred začetkom ajdove paše- Na pasišču naj pusti panje čimbolj pri miru. Sjjloh moramo biti ob ajdovi paši, pred pašo, pa tudi še nekaj časa po njej zelo previdni. Panjev no smemo odpirati drugače, kakor prav zgodaj zjutraj ali pozno zvočer, ko žival ne leta, a še to storimo le v nujnih primerih, n. pr. ko dodamo matico ali povečamo medišče s kakim praznim satom. Satnic o tem času navadno ne dodajamo družinam, ker čebele obseg zalege iz dneva v dan krčijo in skrbijo predvsem za živež, ki jim bo bolj potreben za zimo kakor pa povečano število celic. Le ob izredno dobri paši bi bilo to Umestno. Ko paša preneha, moramo žrela zožiti, da se čebele laže branijo vsiljivih roparic. Ajdov med ima namreč zelo močan duh in kaj kmalu privabi sosednje čebele na gostijo, na rop, Roparice preganjamo na razne načine. Nekateri zažigajo cunje pred panji ali namažejo naletne deske (ne brade) s karbo-linejem, da s smradom uničijo duh po medu. Drugi zastirajo panje s smrekovimi vejami ali mrežami, da roparice ne najdejo tako hitro vhoda vanje. Tudi steklene ploščice postavljajo pred žrela. Toda navadno vsi ti ukrepi ne koristijo mnogo. Zato raje pazi, da z odpiranjem panjev ali s kako drugo neprevidnostjo ne povzročiš ropanja. Prav gotovo jo laže rop preprečiti, kakor pa pozneje preganjati napadalke izpred panjev. Razumljivo je, da tudi točiti ne smemo med ajdovo pašo. V času ajdovo paše družino rade prelegajo, posebno če imajo stare matice. Ker pa je tedaj že/'malo trotov v panjih, moramo paziti, da zaradi izgube matice preležena družina ne oslabi ali celo propade. Meni je v letu 1951 prelegla neka družina v ajdovi paši, a je ostala matica nesprašena. Spomladi sem našel v panju grbasto zalego. Seveda sem matico takoj zamenjal z drugo, ki sem jo imel v rezervi, toda panj je kljub temu zaostal in je šele sedaj prišel do moči- Zato priporočam vsakomur, da že jeseni ugotovi, ali so je preležena matica v redu sprašila. Če se ni, naj jo takoj zamenja! Družino, ki namerava prcleči, spožnamo po trotih, ki se navadno zadržujejo na stranskih satih. Taka družina namreč trotov ne pregnja, kor se zaveda, da ji bodo še potrebni. Če pogledamo v panj, najdemo na satih manjše število matičnikov — dva do tri, včasih enega samega. Ker ajdov med zelo ugodno vpliva na razvoj družili, je pametno po točenju shraniti nekaj medenih satov za spomladansko poslastico. To je najboljše spekulativno pitanje in dela ob ugodnem vremenu, če je dovolj obnožine, prave čudeže. Ker prezimujem čebele v mediščih, potisnem take medene sate spomladi kar v plodišča v sredino med prazne, odkrijem pa jih samo na eni strani. Čez nekaj dni prenesejo čebele ves med v medisče k zalegi. Tako pride dodani med v obtok in matica začne z veliko vnemo zalegati. Ako čebele ne naberejo dovolj ajdovca ali kakega drugega primernega medu za prezimovanje, jim moramo po končani paši dodati manjkajočo količino zimske zaloge toliko zgodaj, da bodo imele vsaj še štirinajst dni lepega vremena. Prav tako poskrbimo že sedaj, da bodo imele čebele jeseni dovolj cvetnega praška na vrtnih in drugih cvetlicah. Zato sadimo in negujemo le take cvetlice, ki dajejo obnožino. Najbolj znane so razno astra, srebrna kadulja, sončnice, navadne dalije, vrtnice spenjalke itd. Primerne prostore zatije lahko najdemo na vsakem vrtu. Z malo dobre volje in truda pripravimo tako našim lahkokrilkam mnogo veselja. Jeseni razmnožujmo tudi zlato rozgo, da nam bo v prihodnjih letih rastla v večji množini in na večji površini. Zlata rozga medi, ako raste na primernih tleh, zelo dobro in lahko deloma nadomesti ajdovo pašo. Cvete v avgustu nekoliko prej kot ajda. Konec avgusta in v začetku septembra cvetejo še naslednje medovite rastline: jesensko resje, japonska sofora, srobot, bršljan in jesenski pod-lesek. Japonska sofora je drevo, ki ga čebele naravnost divje obletavajo, jesensko resje predstavlja tam, kjer raste na večji površini, eno izmed najboljših paš, le med ni primeren za prezimovanje. Zato ga je treba iztočiti in nadomestiti s sladkorjem. Leopold Stanek: cJ CMLUCL Čebela lučko mojo obletava^ in bije obnjo čmerna in žužnjava: »Preklicano si, človek, zvita glava! Ukral si sonce in ga v sobo skril!« Tirenči čebela v pesmi valoviti, kakor na statvah čolnck veže niti, več misli moje noče izpustiti in je kot vezenine zlati šiv. Pijana cvetnih si omam, čebela, zato si v mraku z letom zakasnela; če šala ti je nekam zagrenela, povem, da jaz tega ti nisem kriv! In kaj sedaj? Mar tu počakaš dneva1? Greva na vas, kjer fantovska odmeva? Morda ponudi nama ustni deva, če ji pokloniva sroa izliv... Pustiva vnemar trate in dekleta, poletna noč jim v sanjah vence spleta, le spečih deklic je prisega sveta, jaz raje k polnim čašam bom zavil- Ti srkaš ga od zore tja do mraka, a naša stara je navada taka, da vse narobe gre: nas mrak pričaka, nemirno v njem si bom srce hladil. Pelina zmes ljubezni je pijača, med rožami slasti je skrita kača. medice kaplja se drago poplača: kot sonce jaz — tvoj Žalec jo je skril. Brenči čebela v pesmi sunkoviti, brni kot čolnek, z votkom spenja niti, več misli moje noče izpustiti — tkanino stke mi iz najtanjših tkiv. Čebelarske opazovalnice v juniju Skoraj soglasno je mnenje poročevalcev, da jo 'bil letošnji junij za čebelarje naravnost porazen. Zaradi slabega vremena v prvi polovici mesca in zaradi nastalo suše v drugi polovici so bile pašne razmere nepovoljno. Smreko je oprala ploha. Kostanj v večini krajev zaradi prenizke temperature ni medil. Čebele so nabirale le obnožino. Travniška paša je bila slaba. Najvišji donos 935 —20 odstotkov čistega dobička, ustvarjenega pri donosnem poslu. Za vsak tak posel mora gospodarska sekcija skleniti pismeno pogodbo, predhodno pa proučiti kalkulacijo donosnega posla. 2. Poleg dohodkov, ki jih prejemajo uslužbenci in delavci ZCDS, se določi odstotek ustvarjenega dobička od vsakega posla, ki je ustvarjen izven rednega planskega programa gospodarskih enot ZCDS, za posebno stimulacijsko nagrado onemu, po čigar zaslugi jo bil dobiček ustvarjen. Ta odstotek določi gospodarska sekcija na lastno pobudo ali na predlog člana upravnega odbora ZCDS. Odstotek stimulacijske udeležbe uslužbencev in delavcev v rednem delovnem odnosu se giblje od 5 do 20 odstotkov za posle v čebelarski dejavnosti, v kolikor je posel izven delovnega programa. Odstotke določa gospodarska sekcija glede na predlagano kalkulacijo za tak posel. Upravniku se prizna poleg gornjega še stimulacijska udeležba v viši- ni 2 odstotkov čistega dobička od vseh poslov izven rednega planskega programa čebelarsko gospodarske dejavnosti. Upravniku pripada udeležba le v primeru, če sc redni program čebelarske gospodarske dejavnosti pravilno in vzorno razvija- 3. Upravnik mora voditi interno evidenco vseh pogodb, izvirajočih iz te odločbe. Prav tako mora imeti natančen interni pregled finančnih sredstev, ustvarjenih glede na to odločbo. Vsa ta sredstva je knjigovod-stveno odvajati na konto ZCDS, ki z njimi prosto razpolaga. Dejstvo je, da potrebuje Zveza pri realiziranju svojih nalog ogromno denarnih sredstev. Da bi ta sredstva ustvarili samo člani s prodajo čebelarskih pridelkov ali z nakupom čebelarskih potrebščin, se zdi skoraj nemogoče. Zato moramo iskati sredstva tudi v tistih gospodarskih dejavnostih Zveze, ki ne udarjajo neposredno na žep čebelarjev. Mnogo ljudi ima lepe gospodarske zamisli, so več pa je takih, ki bi zna- li organizirati neko gospodarsko dejavnost, a nimajo za to niti formalnih dovoljenj oblasti, niti potrebnega denarja za pričetek. Ali bi ne kazalo take ljudi angažirati v gospodarstvu Zveze, ji namestiti za stalno, honorarno ali pa proti nagradil Mislim, da ni tu nikakih zadržkov, če jo stvar dobra in poštena, zlasti še iz področja čebelarstva. Kdor pa bi hotel svojo zamisel uresničiti s pomočjo Zveze, bi moral razložiti gospodarski sekciji svoj načrt ter predložiti potrebno kalkulacijo, iz katere bi bilo razvidno, koliko bi posel donašal. Ce je predlog v skladu s predpisi in res rentabilen, naj bi gospodarska sekcija precenila, koliko bi znašal čisti dobiček Zveze. Na osnovi te ocene bi določila odstotek stimulacijske nagrade. Po zaključenem poslu, ki ga je predlagatelj organiziral in izvršil v okviru Zveze oziroma pod njenim vodstvom in nadzorom, bi se napravil obračun. Tovariši čebelarji naj zavzamejo k predlogu, ki ga objavljam, svoje stališče. N. P. iltllk a HI Cenik čebelarskih potrebščin i •sw B din din HŽ-panj na 9 satov 2300- Kozica 200 — flŽ-panj z ventilacijo na 10 s. 2500.— Vzrejni satnik 20.- Eksportnl panj na 7 satov 900.— Stojkovičev sipalnik 11?0.— Stlrisatar 350,- Lesen sipalnik 120 — Kranjič 400.- Strgulja 100 — Palice za gredo za sate kg 160,- Nož za izpodrezavanje 100.— 1 komad 26.60 Pitalnik 110.— Francoski tečaji za vrata 80.- Omelce 85,— Skrnjaki (rajberji) štev. 8 kom. 6 — Matičnica Zander 12.— n n » 4 . 4,- , Wohlgemuth 30- Sarnlrji za brado par 2 . 34.— Hramček za plemenllnike 170,- Vijaki-lesni 24/15 1 c 70. - Plemenilnik-brez šfp 100,— 35/30 120 — Stojalo za odkrivanje satja 700,— 39/20 » 80 — Vilice 330 - 35/35 m 100 — Vilice 500,— • 35/25 m 120 — Točilo 9000.- Mreža žična črna 1 m 500.- Koš za točilo 2300.— Matična rešetka 1 m 700.— Gonilo 1700.— Kvačice 1 kq 450.— Mreža za koš 230 — Zabijač za kvačice 100.- Sito enojno 350.- Satniki-nezbiti 1 k. 12 — Lončki 1/4 kg 14.— Prečne zapore 17,- . 1/2 , 17,- Siamnice-velike 80,— . 1 . 24. - . male 70,- Tehtnica za opaz. panj 11.500.— Kapa-brez blaga 190 — Stojalo za zbijanje satnikov 150 — Kadilnik na meh 620 — Znak-čebelica 30,— Deščica za utiranje 35.- Knjiga .Naša košnica“ 40,— Kolesce navadno 70.- Razstojišča na 9 satov 22.— , široko 60.— , 10 . 24.- 1 vretence žice črne 38- Zapahi za žrela Vi 20,- . svetle 40.— - . * % 22,— Luknjač 620.— „ . okenca 7,— Satnice 1 kg (brez voska) 1100,— Nosilci za mat. rešetko 14,— 1 , samo delo 60.- Na prodaj so tudi nekateri letniki Slovenskega čebelarja. Gornje cene so neobvezne, ker se večkrat spreminjajo. Nečlani plačajo 10 % pribitka pri lesenih izdelkih, izdelanih v naši mizarski delavnici, pri drugih Izdelkih, izdelanih od tujih obrtnikov, pa 5 % pribitka na gornje cene.