DUHOVNI PASTIR. Izhaja vsak mesec. — Velja 4 gld. na leto. Letnik XIV. V Ljubljani, februvarija 1897. 2. zvezek. Praznik darovanja Gospodovega ali svečnica. I. Luči v cerkvi. (Liturgična pridiga.) Luč v razsvetljenje nevernikom in v čast Izraelu svojemu ljudstvu. Luk. 2, 32. Starodavna in pobožna j c navada, da gore po hišah božjih luči. Ta posvečena navada ni prišla toliko iz dejanjske potrebe, kakor bi bili luči tolikanj potrebovali, marveč iz notranjega bistva katoliških obredov, in je zato polna vzvišenih podob in pomenov. Misliti si moramo, da so imeli tudi pri zadnji večerji luč. In ako-ravno je res, da so zlasti prvi kristijani, ker so se morali pred krut:mi preganjalci skrivati pod zemljo, luči potrebovali tudi za svetlobo, vendar ima luč v cerkvenem bogoslužju v prvi vrsti po-dobenski pomen. To se razodeva na današnji praznik pri slovesnem blagoslovljenju sveč, odtod tudi ime današnjega praznika »Svečnica«. Vprašajmo se z ozirom na današnji praznik: Kakšen je pomen luči sploh in kakšen je pomen lučij v cerkvi? I. Vosek, katerega so pridne čebelice nanosile vkup na povelje Njega, ki je svet vstvaril ie nič, blagoslovi se za bogoslužno vabo s posebnimi in slovesnimi molitvami. V teh se prosi, naj bi te tako blagoslovljene sveče gorele v proslavo božjega imena kot znaki milosti in ljubezni Jezusa Kristusa, ki naj užgč naša srca. Dalje moli sv. cerkev: Gospod Jezus Kristus, prava luč, dodeli milostljivo, da, kakor sveče po vidnem ognju užgane, preieno nočne leme, so tako tudi naša srca po nevidnem ognju, namreč po svetlih žarkih sv. Duha razsvetljena, oproščena vseh pregreh, da tako po temnili in nevarnih potih tega življenja zaslužimo priti v neminljivo luč. Te molitve, obred blagoslovljenja in procesijo z gorečimi svečami je vpeljal papež Gelazij okoli 1. 494. Razvidno je iz teh molitev, da je luč znamenje razodenja božjega. Zato pomeni 1. Gospoda našega Jezusa Kristusa. Sv. Janez ima večno Besedo tako-le zaznamovano v svojem evangeliju: Bila je prava luč, katera razsvetli vsakega človeka, kateri pride na ta svet (1, 9.). Starček Simeon ga pozdravi in razglasi luč v razsvetljenje nevernikom in v čast Izraelu svojemu ljudstvu. Kristus sam pa trdi o sebi slovesno: Jaz sem luč sveta, kdor hodi za menoj, ne hodi po temi, ampak bo imel luč življenja (Jan. 8, 12.). On je kralj večne slave, odkoder izvira nova luč. Kjer pa je luč, tam je toplota, tam je gibanje, tam življenje, torej je 2. luč tudi znamenje milosti božje. Ker pa luč uničuje, povživa samo sebe, ko drugim sveti, zato je luč 3. znamenje dejanjske, velikodušne ljubezni. II. Kakšnega pomena pa so razne luči v cerkvi? Goreče sveče na svečnikih kažejo na goreče oznanovalce sv. evangelija, kateri so nebeško resnico nesli noter do pokrajin zemlje. Apostolom je rekel Gospod: Vi ste luč sveta. Luči ne prižigajo, da bi jo stavili pod mernik, ampak na svečnik, da sveti vsem, kateri so v hiši (Mat. 5, 15.). Goreče sveče na svečnikih so podoba vseh svetnikov in svetnic Božjih pred tronom Jagnjetovim v nebesih; so pa tudi podoba vseh pravičnih, kateri se svetijo kakor solnce pred obličjem Najvišjega po svoji veri in po svojih delih. Zato je sploh ukazal On sam vsem kristijanom: Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da vidijo vaša dobra dela, in časte vašega Očeta, kateri je v nebesih (Mat. 5, 16.). Pred oltarjem, kjer je shranjeno sv. rešnje Telo, gori povsodi večna luč v znamenje, da je Jezus vedno pričujoč med nami. Plamteča svetilnica ondi je podoba milosti božje, podoba luči sv. Duha v krščanski duši, katera naj bi nikdar ne ugasnila ter bila taka duša ob vsaki uri pripravljena sprejeti svojega nebeškega ženina. Mirno sve-teča luč pred velikim oltarjem pa je tudi podoba one večne svetlobe, katera bo tako bogoljubno dušo obdajala vekomaj v nebeškem miru. Zelo pomenljiva je luč z ozirom na posebne praznike in obrede v cerkvi. Veliki teden se prižge na trikotniku po 15 sveč, 14 rdečih ali rmenih in 1 bela. Zaznamovani so tako dvanajsteri apostoli s Kristusom, Učenikom in Odrešenikom. Te sveče se po- Iagoma pogašujejo, druga za drugo, v spomin, da so apostoli polagoma vsi zapustili Jezusa v njegovem trpljenju. Na zadnje se nese bela sveča goreča za oltar v znamenje, če tudi je Jezus umrl po človeški naturi, vzdignil se je vendar tretji dan iz groba poveličan, prava luč sveta. V velikem tednu pa je zlasti obred velike sobote za pomen luči silno znamenit. Prižgejo se najprej zaporedoma tri sveče na trivogelniku z novim ognjem. Znamenje je to trojedinega Boga, ki je v drugi božji osebi stopil na ta svet, odrešit človeški rod. Dijakon vsako teh treh sveč nažigajoč vselej višje zapoje: Luč Kristusova! Odgovor: Hvala Bogu! Vsakikrat se kolena upognejo do tal. Od nove luči se prižge velikonočna sveča in vse druge luči v znamenje, da je Kristus od Očeta luči od vekomaj rojen, luč od luči, in da je po njem bila milost sv. Duha razlita čez vse. Velikonočna sveča je prelepa podoba veličastno iz grobne teme vstalega Zveličarja. Zato ima petero vdolbin s peterimi kroglicami kadila, ker so petere rane Jezusove milostipoln vrelec vsega blagoslova v cerkvi božji. Na praznik posvečevanja cerkve bi se morale sveče pri dvanajstih križih v cerkvi po zidu prižgati v spomin, da so nesli dvanajsteri apostoli luč sv. evangelija med tiste, ki so sedeli v temi in smrtni senci (Luk. 1, 79.). Pri sv. krstu se sprejme otroka v cerkev Kristusovo z gorečo svečo, ker otrok prejme luč posvečujoče milosti božje. In zopet v njegovi smrtni uri se katoliškemu kristijanu poda goreča sveča v znamenje večne luči, ki naj bi mu svetila odslej v nebesih. Prelep je pomen luči sploh, kakor ste slišali danes, in zopet imajo razne posamezne luči v cerkvi svoj vzvišen pomen. Kristijani! ako pa hočemo, da nam bodo luči, prižgane sveče, ne le kazale navir vse milosti, na našega Odrešenika, ampak, da bomo Njega, ki ga one samo zaznamujejo, zares tudi vekomaj gledali v večni luči, moramo v življenju neprestano ozirati se na nebeško luč njegovih božjih naukov, gledati moramo, da bodo naša dela storjena v luči sv. vere. Zato pa nam bodi naj-spodbudniši zgled Marija, Jezusova presveta Mati, ona prečista Devica, ki jo ves čas svojega življenja hodila za to lučjo, delovala v svetlobi te luči, dokler se ni za vekomaj z dušo in telesom presolila k nebeški luči Jezusu Kristusu. Amen. Y. Bernik. 2. Marijina brezmadežnost.*) Ko so bili dopolnjeni dnevi Marijinega očiščevanja po Mojzesovi postavi, so prinesli Jezusa v Jeruzalem. Luk. 2, 22. Nedosegljivi vzgled vseh čednostij nam je božji Odrešenik. V svojem življenju nam je pokazal tudi temelj, na katerem jedino se more zidati poslopje krščanskih čednostij. To je temelj p o-nižnosti in ubogljivosti. Vsako priliko je vporabljal, da nam je kazal ta dva ogelna kamna lepega življenja. Prva in najlepše ga je v tem posnemala njegova mati. Danes obhajamo spomin jednega njenega velikega ponižanja in pokorščine. Kot navadne matere otrok, ki so v hudobiji spočeti (Ps. 50, 7.), je šla v tempelj k očiščevanju, ko so bili dopolnjeni dnevi njenega očiščevanja p o Mojzesovi postavi, kot pravi evangelist. Pač le po Mojze sovi postavi iz ponižnosti in pokorščine je šla Marija v tempelj, ker sama je bila na j čistejša, in ni potrebovala nobenega očiščevanja. 1. Marija je bila brez madeža spočeta. Češčcna, milosti polna! jo je nagovoril angelj (Luk. 1, 28.) in je s tem izpričal, da je njena duševna lepota večja od njegove. Polna je bila milosti že od prvega svojega začetka. Najvišji je posvetil svoje prebivališče (Ps. 45, 5.) Zato ji kliče sv. Duh: Fsa si lepa, moja prijateljica, in madeža ni na tebi (Vis. pes. 4, 7.). 2. Vse hudo poželenje je zatrla milost božja v Mariji. V podobi govori prerok: In glej, veličastvo Izraelovega Boga, t. j. Jezus, božji Sin, je šlo po potu od jutra, t. j. po blaženi Devici Mariji. In zemlja t. j. njeno truplo, se je svetila njegove svetlosti (Ec. 43, 2.). Nebeško čisto telo Jezusovo je imelo nebeško čisto mater. 3. Marija se ni nobenkrat pregrešila celo svoje življenje. To milost je prejela zavoljo časti, ki jo je dosegla od božjega Sina, ki je v nji prebival. Najvišja modrost ne more biti z grehom v nobeni zvezi. Kakšno družbo ima Kristus z Belialom? (II. Kor. 6, 15.). Modrost ne gre v hudovoljno dušo, tudi ne prebiva v telesu, ki je vdano grehom (Modr. 1, 4.). 4. Marija je ostala devica po spočetju božjega Sina. Glej, devica bo spočela, je prerokoval Izaija (7, 14 ). Jezus je prišel na *) S. Th. 3 q. 37, a. 3, 4; q. 27, 28. svet, da prerodi ljudi v Božje otroke ne is krvi, ne is volje mesa, ne is volje moža, ampak is Boga (Jan. 1, 13.). Tako se je tudi sam včlovečil. Sveti Buh je prišel v Marijo in moč Najvišjega jo je ohscnčila (Luk. 1, 35.). 5. Marija je kot devica rodila Odrešenika in je po rojstvu vedno ostala devica. Učlovečeni Bog je ljubil in spoštoval svojo mater; zato ji ni vzel s svojim rojstvom deviške časti; marveč jo je le še bolj ž njim skrivnostno povzdignil. Marija je obljubila Bogu vedno devištvo, kot je sama priznala angelju (Luk. 1, 34.), in to obljubo je zvesto spolnovala. Imela je najčistejšo deviško čast; Bog ji je pa dal še nepojmljivo materino veličastvo, — Sina, katerega moč presega nebo in zemljo. Najčistejša mati je šla iz ponižnosti in pokorščine k očiščevanju. Mi imamo dovolj očiščevati na sebi. Sv. cerkev nas vabi in vsako leto jedenkrat nam celo ukazuje, naj se očistimo v zakramentu sr. pokore. Mnogo jih je, ki ne ubogajo. Učimo se ponižnosti in ubogljivosti od božje Matere! Dr. J. Krek. Peta nedelja po sv. treh Kraljih. I. Resnice sv. vere. — XI. Zavrnitev nekaterih ugovorov zoper cerkev in papeža. Kadar so pa ljudje spali, je prišel sovražnik in je prisejal ljulike med pšenico. Mat. 13, 25. 1. Prelepo priliko smo slišali v današnjem evangeliju. Nebeško kraljestvo v priliki pomenja sv. katoliško cerkev; tisti, ki je vsejal na njivo dobro seme, je Jezus Kristus, ki je prišel na svet, sejat dobro seme božje besede; — pšenica so dobri kristijani, ljulika pa hudobni in grešni ljudje. Dan žetve je sodni dan; zvesti hlapci so sv. apostoli in učenci Jezusovi, ki so gledali z žalostnim srcem, da se vsi ne spreobrnejo, temveč ostanejo v grehih in tako kakor ljulika rastejo med pšenico v sv. katoliški cerkvi. V svoji srčni ljubezni in gorečnosti so rekli Jezusu: »Gospod! ali hočeš, da gremo in ljubko poberemo?« Gospod pa je rekel: »Nikar! temveč pustite oboje rasti do žetve!« Njiva Jezusa Kristusa, v katero je sejal seme svojega nebeškega nauka, sv. katoliška cerkev, še sedaj stoji in bo stala do konca sveta; v katoliški cerkvi živijo dobri in hudobni kristijani, raste pšenica in ljubka. Kakor je nebeški Učenik imel svoje sovražnike takrat, ko je bival še na zemlji, tako jih ima tudi dandanes. Takrat se je srd in vsa jeza sovražnikov obračala na Njega samega, sedaj je pa vse sovražno nasprotovanje, vse sumničenje in vse ugovarjanje podedovala sv. katoliška cerkev. 2. Slišali ste pa že brati v evangeliju, da je Kristus rekel: Kdor ni z menoj, je zoper mene; in Mor ne pobira z menoj, raztresa. S tem nas jasno uči, da je ni nobene srednje poti med resnico in zmoto, med Kristusom in svetom, treba je, da stopimo na jedno ali drugo stran. Tako smo ali za ali zoper Njega, prijatelji ali sovražniki Jezusovi. — Vsak pa, ki je sovražnik Jezusov, je tudi nasprotnik katoliške cerkve, tudi ona mora obračati Jezusove besede nase: Kdor ni z menoj, je zoper mene. In tako jih je mnogo, ki imajo zoper cerkev zmiraj kaj na jeziku, ki vedno ponavljajo stare, že davno ovržene ugovore, da bi le zasejali med katoliško ljudstvo sumničenje in dvome, ter tako pomanjševali ljubezen in vdanost zvestih otrok. Iz dosedanjih govorov, upam, ste si že nabrali zaklad, da bote prav vedeli razsoditi, kakega duha je človek, ki govori zoper cerkev. Danes vam podam še nekoliko odgovorov na napade, ki bi jih vtegnili tu ali tam slišati, da se boste zavedali, kako vam je misliti o njih. Vsi ugovori so obrnjeni ali: I. Zoper božanstvo katoliške cerkve, II. zoper svetost in nezmotljivost katoliške cerkve. I. I. 3. Sedanje stoletje je nekdo imenoval »papirnato dobo« in to po pravici, ker se sedaj, kot nikdar poprej toliko piše in tiska bukev in časnikov, da hočejo kar preplaviti svet. Žalibog da je večina tiskanih časnikov in knjig slabih. Sovražniki krščanske vere se tudi najbolj poslužujejo te poti in so zbegali in zmotili že veliko lahkomišljenih in lahkovernih katoličanov v njih verskem prepričanju, da mnogokrat tudi oni vlečejo z jednakimi ljudmi, o katerih govori Jezus: Kdor ni z menoj, je zoper mene. Vsi napadi zato tudi najbolj letijo na Kristusovo napravo — na katoliško cerkev in na njenega poglavarja rimskega papeža, ker dobro vedo, da ako bo pastir vdarjen, razkropile bi se tudi ovce. Pred vsem hočejo nasprotniki spodkopati temelj ali podlago ter utajiti božji začetek sv. cerkve. Kak polovičar hoče tudi pokazati včasi svojo učenost pred kakim priprostim, lahkovernim človekom ter, že prej po kom zapeljan, moško govoriči: a) »Saj papeštva ni Kristus postavil, ampak se je še le pozneje razvilo. Beseda »papež« celo ne stoji v sv. pismu, rimski škofje so bili poprej škofje kakor drugi, in niso imeli nič večje časti in oblasti. Šele francoski kralj Pipin je dal rimskim škofom deželo in ljudi in jim tako pripomogel k večji moči. Tega so se poslužili rimski škofje, raztegnili so svojo vlado čez vso cerkev, pridejali si ime »papež«, — in tako je nastalo papeštvo in rimsko katoliška cerkev.« — Kaj tedaj moramo misliti o takem ugovoru? Ali je papeštvo božja naprava, ali ne? Mislim, da ste vi, kar vas je tu pričujočih, že izrekli sodbo v svojem srcu. Toliko iz krščanskega nauka zna vsak, da je Kristus sam postavil papeštvo v prvaku apostolov, v sv. Petru. Beseda »papež« res ne stoji v sv. pismu ; a stoji pa beseda »Oče«, kar pomeni ravno tisto. In kaj je ležeče na imenu? Mi damo lahko nasledniku svetega Petra časten naslov, kakoršnega hočemo, to nič ne spremeni stvari same, njegove časti in oblasti. Da je rimski škof prejel od Pipina deželo, je res, iz tega pa ne smemo sklepati, da prej ni bilo papeža in da rimski škof ni bil poglavar vesoljne cerkve. To bi bilo ravno tako, kakor če bi jaz trdil, do kakega človeka, ki je pred nekaj leti postal šele bogat, popred celo na svetu ni bilo, zato, ker je bil prej reven in skoro pozabljen. Jednaka je z nasledniki sv. Petra. V prvih tristo letih so bili na zvunanje bolj nepoznani, ker so rimski cesarji strašno preganjali cerkev in so se oni morali z verniki skrivati po podzemeljskih jamah (katakombah!, tam opravljati službo božjo, posvečevati škofe in mašnike. Šele za Konstantina Vel. je krščanstvo zadobilo mir in si je smelo očitno cerkve zidati. In sedaj se je čast in oblast naslednikov sv. Petra mogla prosteje in brez zadržkov kazati tudi po zvunanje pred svetom. Kakor je poprej papež ubog in od posvetne vlade preganjan jednako Petru galilejskemu ribiču vladal ves krščanski svet iz podzemeljskih votlin, tako je bil sedaj še bolj očitno časten od vseh vernikov. Za to resnico imamo neštcvilno dokazov iz najstarejših časov. Že sveti Irenej, mučenec, ki je umrl leta 202, piše:1) Prvi naslednik sv. Petra v Rimu je' bil Linus, drugi Analclet, tretji Klement. Ko so se bili med njegovim vladanjem kristijani v Korintu razdvojili v veliko ') Adv. haer. 1. III. c. 3. razkolništvo, je rimska cerkev poslala ostro pismo na Korinčane. Zgodovinar Socomen1) potrjuje: Škofu rimskemu pripada zavoljo časti njegovega sedeža skrb za vesoljno cerkev. Malikovalski pisatelj onih časov, Amijan Marcelin, kateremu kot paganu gotovo ni bilo dosti mari za papeža, v svoji zgodovini rimskega škofa naravnost imenuje »poglavarja vesoljne krščanske vere.« Mi tedaj vemo, kdo, od kod, od kedaj, in od koga ima v katoliški cerkvi naj višjo oblast. Prijatelji moji, ako bi torej slišali kedaj kakega blebetača, da je papeštvo nastalo šele pozneje: »Ne, ne, papeštvo«, mu recite, »ampak tvoja trditev je nova znajdba, znajdba nevere ali pa hudobije.« b) Mnogokrat se sliši: Kristus sam je rekel: Moje kraljestvo ni od tega sveta. Papeži pa so imeli lastne dežele, čez katere so bili tudi posvetni vladarji, dokler niso teh zgubili 1. 1870. 20. septembra, ko jim je talijanski kralj odvzel Rim. »Saj je tudi prav, kaj če papežu dežela ?« Pri tem je razločiti: Rimski škof, sv. Oče papež so poglavar vesoljne katoliške cerkve, naj bo v tej ali oni deželi, v tem ali onem delu sveta. To je njih duhovno kraljestvo, vse drugo posvetno vladanje po raznih deželah imajo druge posvetne oblasti. Papeži pa so ob jednem tudi posvetni vladarji. Kako je toumeti? Kako so to postali? Glejte, po posebni previdnosti božji so dobili papeži vladarstvo čez nekatere dežele. Že Konštantin Vel. v 4. stoletju je papežem daroval mnogo zemlje okoli Rima. L. 755. je francoski kralj Pipin poklonil sv. Petru več pokrajin. Njegov sin, cesar Karol Vel., 774 slovesno potrdi te darove na grobu sv. Petra ter vse tiste dežele izroči v vedno lastnino sv. Petru za prid in prospeh katoliške cerkve. Več kot jednajst sto let imajo tedaj papeži kot nasledniki sv. Petra neovrgljivo pravico do tistih cerkvi darovanih dežel ter so bili tudi njih posvetni vladari ali kralji. In taka posvetna oblast se spodobi za papeža že zavoljo njih visokega stanu ali službe, ker ni dostojno, da Oče vseh vernih bi bil podložnik kakega druzega pozemeljskega kralja. Še bolj potrebno je, da niso sv. Oče pod nobeno drugo vlado, da so na vse strani prosti v svoji duhovski službi ter oznanjujejo vladarjem in podložnim jednako resnico in pravico, in da imajo saj od svoje dežele potrebne pomočke za svojo apostoljsko službo. Da pa ni neogibno potrebna lastna dežela za papeža, to se vidi iz zgodovine; oni vsejedno ostanejo glavar katoliške cerkve. Zakaj ta je njih pravo kraljestvo, in to kraljestvo ni od tega sveta, akoravno je na zemlji. Papeži ne vla- ’) Lib. 111. c. 8. dajo čez katoliški svet kakor kralji in cesarji čez časno premoženje in blago, ampak le čez našo vest, in ne vladajo s topovi in bodali, ampak le z duhovnim orožjem vere, ljubezni in pokorščine. Ali pa smejo papeži odstopiti od svojih dežel ter jih prepustiti kakemu drugemu vladarju? Pamet in pravica zahteva, da ne, ker tiste dežele prav za prav niso njih lastnina, ampak lastnina sv. Petra, lastnina vse katoliške cerkve, papež so njen prvi varuh in branitelj in zato so morali roparje izobčiti vselej s cerkvenimi kaznimi, kar se je tudi v novejšem času zgodilo. Kako dolgo bo trpel sedanji rop papeževih dežel, to ve samo Bog v nebesih. Zgodovina pripoveduje, da je bil Rim že sedemnajstkrat od 1. 409 naprej papežem za več ali manj časa odvzet in da so ga vselej zopet nazaj dobili, kadar je Bogu dopadlo. Potem bi se smelo sklepati, da bo tudi sedanji rop nehal ob svojem času, ker pravica slednjič vselej zmaga. In papež se bodo smeli bolj prosto gibati kot sedaj — jetnik v Vatikanu. Dobri, zvesti katoličani se vedno zanašajo na božjo pomoč ; pa v tem stanu tudi dejanjsko pomagajo sv. Očetu pri njih vladanju s tem, da nadomesti njih ljubezen to, kar so jim odvzeli sovražniki. To kažejo z miloščinjo ali s Petrovim denarjem, ki ga darujejo za potrebe rimske stolice. In glejte, tudi to je nasprotnikom sv. cerkve trn v očeh. »K čemu toliko denarja papežu v Rim, rajši bi ga podelili domačim ubogim ?« Ako bi pa ti vprašal, koliko so oni že darovali za tiste dobre namene, bi kmalu umolknili. Kdo more komu prepovedati v kakšenkoli dober namen deliti miloščino ? Papež za svojo osebo pač malo potrebuje, ali za vladanje vesoljne cerkve, za razne ustanove, misijonarje itd. je treba denarjeV — in zato so od nekdaj že verniki vsega sveta podpirali višjega poglavarja. II. 4. »No, to mi je lepa svetost in nezmotljivost katoliške cerkve, ko se v nji nahaja ne le toliko slabih kristijanov, ampak tudi mnogo slabih njenih služabnikov med papeži, škofi in mašniki.« — Kaj nam jo pri tem misliti, kaj na to odgovoriti? a) Svetost katoliške cerkve obstoji v svetosti njenega začetnika, svetosti njenega nauka in v pomočkih, s katerimi ona res svetnike vzgojuje; nikakor pa ne obstoji svetost cerkve v svetosti vseh njenih udov, vseh njenih duhovnih služabnikov. Duhovni pastirji so in ostanejo tudi v svoji imenitni časti in službi slabotni ljudje. To velja od vseh, od poslednjega kaplana do sv. Očeta v Rimu. Tudi papež so človek in s tem, da zasedejo prestol svetega Petra, ostanejo le umrljiv človek in se ne spremene v angelja in ne zgube prostosti, dobro ali hudo storiti. In tisti, ki zavoljo slabostij in pregreškov posameznih cerkvenih služabnikov mečejo kamenje na vso cerkev, kažejo le ali svojo slaboumnost ali pa hudobnost. — Nikoli ne smemo pozabiti, da je Bog cerkvenim služabnikom vrh drugih lastnostij pridejal še posebno duhovno oblast. Kristus si jih je izvolil za svoje namestnike ter jih poslal med svet. Kdor jih uboga, ta ne uboga samo človeka, ampak Kristusa samega. Kdor jih pa ne uboga, ta ni samo ljudem nepokoren, ampak Sinu božjemu, ki jih pošilja. O teh veljajo besede, ki jih je govoril Gospod učencem: Kdor Vas posluša, mene posluša, in kdor Vas zaničuje, mene zaničuje. Zakaj za svoje slabosti in svoje prestopke bodo duhovni pastirji odgovor dajali in kolikor več je komu dano, toliko več se bo tirjalo od njega. (Luk. 12, 48.) In pomisliti je, ali ni bil tudi med apostoli Gospodovimi jeden Judež izdajavec in samomorivec? Je li pa zato vsa stvar, vse delo Zveličarjevo brez vrednosti? In ako bi bil kateri papež zavoljo svojega nravnega življenja graje vreden, ali to kali potem svetost cele cerkve? Resnična je beseda protestantovskega učenjaka Herderja*), da so pri nekaterih papežih pregreški le zato tako očividni, ker so ravno pogreški papežev. b) »No, — si bo potem kateri mislil — če se še pri papežih govori o pogreških — kako šepa to strinja z nezmotljivostjo katoliške cerkve in nezmotljivostjo rimskega papeža?« Sosebno krog leta 1870, ko se je 15. julija slovesno določila verska resnica o papeževi nezmotljivosti, pisalo se je veliko zoper to resnico in sosebno med omikanimi je bilo dosti ugovorov in nasprotovanja. Navadno se je pa pokazalo, da še menj umcjo ta nauk, kakor priprosti kmet. Kaj pa je p a p e-ževa nezmotljivost? Ta verska resnica uči: da so rimski papež, kadar govore s prestola, t. j. v spolno vanju svoje službe kot pastir in učenik vseh kristijanov določijo po svoji naj višji oblasti versko ali nravno (dejanjsko) resnico, katero mora sprejeti vsa cerkev, da so o b d a r j e ni po božji pomoči, ki jim je bila obljubljena v svetem Petru, z nezmotljivostjo. Oziraje se na to določbo sv. cerkve, precej spoznamo, kako prazni so ugovori nasprotnikov, ki postavim pravijo: kako bodo papež nezmotljivi, ko so človek kakor drugi, podvrženi slabosti in grehu; *) Gesch. der Philosophie. saj niso vsegavedni, ne navdihnjeni, kakor apostoli? Taki pokažejo s svojimi besedami, da ne umejo cerkvene nezmotljivosti. Po svoji lastni človeški moči niso ne papež, ne vsi škofje skupaj nezmotljivi, ampak le s pomočjo sv. Duha, ki jim je obljubljen in potreben v prid vesoljne cerkve. Ni jim potreba vsegavednosti, ker se nezmotljivost razteza le na razodete reči, nikakor pa no na posvetna opravila, naredbe, vednosti, posvetne postave in vladanje. Zato je kaj neumna trditev, da bi papež, kadar bi hoteli, lahko kaj oglasili za versko resnico. Kako bi mogli papež samovoljno razglaševati kaj za versko resnico, ker so morajo v verskih določbah natanko držati razodenja božjega, ki se hrani v sv. pismu in v cerkvenem izročilu, ter od tega ne smejo nič odvzeti in nič pridejati. In pamet nam pravi, da, ko bi namestnik Kristusov, najvišji učenik, mogel krivo učiti, bi se potemtakem cerkev zmotila, prava vera se zgubila in bi jo bil Duh resnice zapustil, katerega ji je Zveličar obljubil na vekomaj. V popolni meri veljajo zastran vere tudi o papežu besede Kristusove v evangeliju : Kdor ni z meno), je zoper mene. 5. Toda ne bi prišli do konca, ako bi hoteli ovreči vse ugo v o re zoper n ezmo t lj i vo st i n s v e t o st, ali božanstvo katoliške cerkve. In ker mi je nemogoče v jedni pridigi odgovoriti na različne napade zoper sv. vero, vas za prihodnje rajši pošljem donekogadrugega, ki je v rešitvi ugovorov in napadov in dvomov zoper sv. vero in katoliško cerkev posebno izurjen učenjak. Pa vam tudi ni treba tako daleč iti, da bi našli tega učenika, on je tako postrežljiv, da vsakega prej ali pozneje obišče v domači hiši. Pa nikari se ne ustrašite moža; zdi sc kaj resnoben in temen, skoraj grozno kaže zobe in vdrte oči in rožlja s suhimi kostmi. Menda že poznate tega učenika? To je smrt! Da, prijatelji, kadar smrt potrka na vrata in stoji pred posteljo, takrat zgube vsi napadi zoper vero svojo moč, potem umolknejo vsi ugovori, vsa slepila zginejo — in vest, vera in resnica pridejo do svoje pravice. V zdravih, veselih dnevih lahkomišlj enega slad-nega življenja se že marsikateri katoličan ni zmenil za svojo vero, ali je celo od nje odpadel; toda v zadnji, resni uri pred obličjem bledo smrti še nikdar katoličan ni zatajil svoje vere ali spremenil iz strahu pred sodbo božjo; ko to trdim, se sklicujem na skušnjo in zgodovino vseh časov; da bi kak katoličan odstopil na smrtni postelji, še ni bilo slišati ne brati! Nasproti koliko odpad- nikov in drugovercev (protestantov) je trepetalo ob koncu življenja zavoljo negotovosti, ali se znajdejo v pravi, zveličanski veri, ali ne. Koliko jih še nazadnje išče tolažbe v naročju katoliške cerkve, in se tega ne kesajo ob ločitvi. Dvom in grizenje vesti jih več ne nadleguje — katoliško srce je mirno. — Sme se reči, kakor zgodovina spričuje, da odpadnike že splačuje smrt sama. Omenim samo nekaterih začetnikov protestantovske krivovere. Spalatin, Just, Jonas in Osiander, najbližnji prijatelji Lutrovi, so umrli v strašni obupnosti. Lutra je pfidšega od pojedine, kjer jo zelo pil in vganjal pregrešne šale, mrtvoud zadel. Cvingli je, navdu-šovaje, da se vsi katoličani kot psi pomore, v bitvi žalostno končal. Henrik VIII., ta mesenež, je zdihnil z besedami: Jaz sem vero, jaz sem nebesa zgubil! Kraljica Elizabeta je kričala na smrtni postelji: Jaz že čutim peklenski ogenj! Kalvin je med preklinjevanjem izdihnil dušo. Da, predzadnja ura tudi polovernim odpre oči, da ne dvomijo nad resničnostjo katoliške cerkve. Zato, ljubi moji, ako vas napadejo ali slišite dvome in ugovore zoper katoliško cerkev govorite si: Srce moje, le potrpi, pride smrt, vse mi bo razjasnila, takrat boš gotovo želel katoliško umreti. Melanhton je umiral, pride njegova stara dobra mati in se joka ter vpraša: kaj če sedaj storiti, ali luteranka postati ali katoličanka ostati. Melanhton čudno odgovori: »Ljuba mati, ostani v stari katoliški cerkvi, živeti jo ložje lutrovsko, a umreti je boljše katoliško.« Prijatelji, odgovor ta je resničen: Umreti je boljše katoliško. In kdo ne želi srečno umreti? Tonam daj Bog. Amen. A. Žlogar. 2. Potrpežljivost.*) Potrpite drug z drugim. Kol. 3, 13. Kadar se človeku pripeti kaj hudega, se mu najpreje vsiljuje žalost. Iz žalosti se rodi jeza, iz jeze sovraštvo, iz sovraštva krivične misli in dela proti nasprotniku. Bog hoče, da bi bili v vsem popolni in zato nam ponuja pripomočke proti tem štirim strastem. Premagati jih je kristijanu lahko. Žalost — premaga potrpežljivost, jezo — krotkost, sovraštvo — ljubezen, krivičnost — pravičnost. Prva v ti vrsti je potrpežljivost, nje se je treba torej najpreje poprijeti, da ne pr idejo jeza, *) S. th. III. It. q. 136. a. 1-4. sovraštvo in krivičnost na dan. Sv. Pavel nas opominja: Potrpite drug z drugim. Današnji govor se peča s potrpežljivostjo. 1. Potrpežljivost je tista čednost, katera nam daje moč, da zavoljo Boga premagujemo žalost, ki nas zadeva vsled neugodnostij vsakdanjega življenja, človeško življenje je obsejano s trnjem in osatom. Kamor stopimo, zadenemo obenj, se zbodemo in žalost nam sili v srce. In koliko hudega prihaja iz žalosti! Posvetna žalost prinaša smrt, pravi sv. Pavel (II. Kor. 7, 10.) In modri Sirah govori : Žalost jih je veliko umorila; in ona nič ne pomaga. (Sir. 30, 25.) Vzgledov nam podaja vsakdanja skušnja na stotine. 2. Ker je žalost tako škodljiva, se ji mora človek upreti. Toda ni mu mogoče, če ne misli na dosego boljše reči, kot jo je ravno izgubil. Žalosten je zavoljo neke neugodnosti. Premagal bo žalost, če se spomni na večno veselje, ki ga čaka onstran groba; na neskončnega Boga, ki se mu sam obeta v plačilo. Pri teh mislih se mu ne bo zdelo vredno žalostiti se zavoljo izgube posvetnih stvarij. Nepotrpežljiv človek kaže, da ima posvetno reč. kojo je izgubil, rajši nego Boga, da je na svet preveč navezan, čim bolj ljubiš Boga, tem ložje potrpiš. Potrpežljivost, kakoršna je potrebna kristijanu, je nemogoča, kjer ni prave goreče ljubezni do Boga. Prava ljubezen je pa nujno združena s posvečujočo milostjo božjo. Zato moraš, če se hočeš navaditi potrpežljivosti, rabiti tista sredstva, s katerimi se posvečujoča milost božja pridobiva, oziroma množi; pred vsem prejemaj v ta namen sv. zakramente. Recimo torej z Davidom: Moja duša, podvrzi sc Bogu, ker od njega pride moja potrpežljivost. (Ps. 61, 6.) 3. Daši pa je potrpežljivost zvezana z božjo ljubeznijo, vendar no moremo govoriti o nji pri zveličanih v nebesih. Tam ne bo treba ničesar več potrpeti in tam nas čaka le večno plačilo za potrpežljivost, katero smo kazali v svojem življenju. Sv. Avguštin pravi (XIV. De civit. Dei, c. 9. § 5.): Potrpežljivost je potrebna samo tam, kjer se mora kaj hudega trpeti; v nebesih bo pa tisto večno, kamor se s potrpežljivostjo pride. 4. Potrpežljivost ima za nas najlepše nasledke. Potrpežljivost dopolni delo, pravi sv. Jakob (Jak. 1, 4.), in Jezus nam kliče: V svoji potrpežljivosti boste ohranili (ali po latinskem posedovali) svoje duše (Luk. 21, 19.). Posedovati se pravi v miru gospodariti nad kako stvarjo. Ker potrpežljivost s korenino izdere vse, kar more dušo vznemirjati, zato res potrpežljivi človek v miru gospodari sam seboj, ali v miru poseduje svojo dušo. Sklenimo danes, vse težave potrpežljivo prenašati. Tudi v nadlogah in bridkostih hočemo Boga hvaliti, kakor potrpežljivi Job, in z nebeškim Učenikom bomo govorili: Oče, ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi! Dr. J. Krek. Prva predpepelnična nedelja. I. Resnice sv. vere. — XII. Zavrnitev besedij: „Vse jedno je, kaj kdo veruje, samo da živi pošteno*'. Ne delam ti krivice. • Mat. 20, 13. 1. Hišni gospodar v današnjem sv. evangeliju si je v raznih urah najel delavcev. Na večer jim je tudi plačal plačilo, za katero se je pogodil z njimi. Ko so pa oni, ki so bili prvi, prejeli v denarju, kakor drugi, so godrnjali, rekoč: Leti poslednji so le jedno uro delali, in si jih nam jednake storil, ki smo težo dneva in vročino prenašali. In niso nehali godrnjati, dokler je rekel jednemu izmed njih: Prijatelj, ne delam ti krivice; ali se nisi za denar z menoj pogodil ? Vzemi, kar je tvojega, in pojdi! Glejte neizmerne dobrote božje! Ali senc pravi to od Boga odgovor tirjati ? Saj hišni gospodar v današnjem sv. evangeliju ni nihče drugi kot nebeški Oče. Kdo bi se upal Bogu zoperstavljati ? In vendar takih ljudij je tudi še dandanes mnogo. V dosedanjih pridigah smo na novo poživili vero v mnoge verske resnice. Trdno in živo verujemo, da je Jezus Kristus pravi Bog, da je ustanovil sv. katoliško cerkev in da mi moramo za resnico imeti vse, kar nam sv. katoliška cerkev zapoveduje verovati. Mnogi takoimeno-vani olikanci pa pravijo: »Vse jedno je, kaj kdo veruje, samo da živi pošteno«. — čemu je prišel potem Sin božji na svet? Čemu ustanovil katoliško cerkev in ji dal dar nezmotljivosti? — Da, čudno ni, da Bog ljudi zaradi njih nejevere večkrat kaznuje. Da, on pri tem lahko govori z evangelijskim hišnikom: Ne delam ti krivice. Kazen človek sam zasluži. Kot konec svojim govorom o nekaterih poglavitnih resnicah sv. vero vam hočem razložiti, da so besede: »Vse jedno je, kaj kdo veruje, samo da živi pošteno« 1. popolnoma n o k r š č a n s k c, brezbožne, in 2. popolnoma napačne, nespametne. I. 2. Tisti, ki trdijo: Vse jedno je, kaj veruje človek, ako le živi pošteno, — hočejo večjidel s tem reči: Kdor pošteno živi, naj sicer veruje, kar hoče, lahko pride v nebesa in se lahko zveliča. Ako hočemo zvedeti, jeli to res, koga naj pred vsem vprašamo ? Kdo nam bo najboljše pojasnil ? Mislim: Tisti, ki nas kedaj lahko vzame v nebesa ali pa odloči od njih, Kristus bo najboljše vedel, kaj je potrebno, da pridemo v nebesa. a) No, kaj pravi Zveličar? čujte samo nekatere določne izreke Jezusove: Kdor ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime jedinorojenega Sina božjega. (Jan. 3, 18.) Ako se ropar ali morivec zasači pri hudodelstvu, se lahko reče : Ta je že sojen, pri tem ni treba dolge preiskave in obravnave — gotovo je, da bo obsojen. Tako pravi Zveličar: Kdor ne veruje, je že sojen t. j. pri tem ni nič druzega treba, je že pogubljen. Zakaj? Zato, ker ne veruje. I — Na drugem mestu govori Kristus kar naravnost: Pojdite in oznanujtc evangelij vsej stvari; kdor veruje in je krščen, bo izveličan, kdor pa ne veruje, bo pa pogubljen. (Mark. 16, 16.) In sedaj se vprašajmo, predragi: Kdo ima prav, kdo bolje ve: Sin božji, večna resnica govoreč: Kdor ne veruje, bo pogubljen, — ali tisti ljudje, ki pravijo: Vse jedno je, kaj kdo veruje. b) Vprašajmo nadalje sv. apostole, katere je Kristus poslal svet spreobračat in ljudi vodit v nebesa: Kaj oni pravijo k tej trditvi? Sv. Peter pravi: V nobenem drugem ni zveličanja in nobeno drugo ime ni dano ljudem pod nebom, v katerem bi se mogli zveličati, kakor ime Jezus. (Dej. ap. 4, 12.) Kdor torej v Jezusa ne veruje, se ne more zveličati. Sv. Janez (I. 5, 10) piše : Kdor ne veruje Sinu, ga stori lažnika. Sv. Pavel (Hebr. 11, 6.) pravi: Brez vere ni mogoče Bogu dopasti. Tedaj sv. Pavel ne pravi: Brez vere se more tudi v nebesa priti, če se le pošteno živi, ne pravi: brez vere je težjo lepo živeti in v nebesa priti, ne, on pravi: brez Vere ni mogoče Bogu dopasti. Da, on še celo piše: če bi angelj z nebes prišel ter vam drugi evangelij oznanoval, kakor jaz . . naj bo proklet (Gal. 1, 8.) in sv. Janez pravi: Kdor koli odstopi in ne ostane v Kristusovem nauku, nima Boga, .. za očeta, prijatelja, deleža pri njem. (2 Janez 9.) Kaj ne, to se glasi vse drugače, kakor pa, kar trdijo novo-šegni učeniki: »na veri pač ni dosti ležeče«. Kdo ima prav, kdo bolje ve: Ti sv. apostoli, ki so od Kristusa slišali resnico, od svetega Duha bili razsvetljeni — ali pa tisti »olikanci«, ki sami malo ali nič no verujejo, ki niti no vedo, kaj da je v katekizmu? c) Vprašajmo na dalje! Od apostolskih časov so bili pobožni možje, ki so nasledovali apostole. Njim so apostoli izročili nauk, da bi ga ti zopet drugim oznanovali nepokvarjenega. In od teh sv. mož so mnogi zapisali tiste nauke v bukve, ki jih hranimo še sedaj. Te sv. može imenujemo cerkvene očete ali cerkvene učenike. Kaj pravijo ti k oni trditvi? čujmo le nekaj stavkov: Nobeden še ni — pravi sv. Krizostom — dosegel brez vere zveličanja. Vera je, — pravi sv. Ambrož — ki pelje k zveličanju. Ozdravljenje dušnih ran in odpuščanje grehov je le v veri na Jezusa — pravi sv. Avguštin — in zopet: Vera je začetek vse pravičnosti, tedaj ne more biti (v pravem pomenu) nihče pravičen, ki nima vere. Zatorej verujmo, bratje moji — pravi nadalje — to je prva zapoved, to je začetek verstva in življenja. Tako jednoglasno trdijo sv. očetje. Zopet vprašam: Kdo ve boljše, kdo ima prav, komu bomo verjeli: Tem svetim od Boga razsvetljenim možem, katerih modrost # občuduje svet, ali pa tistim blebetačem, ki o veri nič ne umejo? 6) Mi vemo, da je Zveličar izročil svoj nauk katoliški cerkvi, naj bi učila vse ljudi, kakor je on zapovedal; in vemo da je obljubil pri njej ostati do konca sveta, (Mat. 28, 20.), in da se zato moramo obrniti na katoliško cerkev, kadar hočemo izvedeti, kaj da je nauk Kristusov. Mi vemo, da se katoliška cerkev ne more zmotiti v svojem nauku, ker ji je Gospod obljubil svetega Duha in je ona po besedah apostola Pavla (1. Tim. 3, 15.) ravno steber in temelj resnice. Mi vemo, da vsak, kdor ne veruje cerkvi ali vedoma zavrže in taji od nje zapovedano resnico, neha biti katoliški kristijan, da je odpadel od vere, se odločil od cerkve. No, in kaj uči nezmotljiva cerkev o tisti trditvi, da je vse jedno, kar kdo veruje, če le pravično živi ? V veroizpovedanju sv. Atanazija, katero cerkev veleva duhovnom moliti, se bere: Kdor se hoče zveličati, mora se najpoprej držati katoliške vere, kdor je ne ohrani cele in nepokvarjene, bo gotovo pogubljen vekomaj. In sicer je cerkev mnogokrat slovesno določila, da razun katoliške vere ni zveličanja. Kdor to taji, kdor trdi, da je vse jedno, kar se veruje, akoravno ve, da cerkev drugače uči: ta ni katoliški kristijan, ta je odpadel od vere. Zdaj vemo, kaj je s stavkom : Vse jedno je, kar kdo veruje. Ta stavek nasprotuje nauku Jezusovemu, apostolov, sv. očetov, katoliške cerkve: je tedaj krivoversk, nekrščansk, brezbožen; kajti kdor hoče ostati katoliški kristijan, ne more trditi kaj tacega. Pa če bi tudi cerkev tega naravnost ne učila, lahko že z lastno pametjo spoznamo, da so one besede napačne. II. 3. A. Kaj bi vi k temu rekli, če bi kdo trdil: Vse jedno je, če imam jezik, da le govorim; če imam noge, da le hodim; če imam pljuča, da le diham ? Vi bi mislili: To je neumno govorjenje ; kajti brez jezika se ne more govoriti, brez nog ne hoditi, brez pljuč ne dihati. Ravno taka, glejte, je z besedami: Vse jedno je, kar kdo veruje, samo da pošteno živi; brez vere se pravično ne more živeti. Zakaj? a) Zato, ker brez vere še celo ne vemo, kako naj pravično živimo. Kdo živi pošteno ? Kdor ne krade, ne ropa, ne mori. Pa to še ni zadosti; marsikateri ne pride vse svoje življenje pred sodbo ali v zapor in vendar je prav hudoben človek. Kdo živi popolnoma pravično? Ljudje, ki pravijo: vse jedno je, kar kdo veruje, bi rekli: Tisti živi pošteno, kateri živi po svojem možatem prepričanju, t. j. po svoji glavi, kakor ima on za prav. Ali je pa to tudi res? Glejte, mnogi ljudje na Korsiki mislijo, da je prav, ako se umori razžalnik — in to tudi store — ali je to pravično? Divjaki v Ameriki imajo za največjo čednost in čast, ako pomore prav dosti sovražnikov — je-li to pravično? Mnogi »omi-kanci« imajo navado pri medsebojnih sovraštvih srečkati in, katerega zadene, tisti se usmrti. Turkom se zdi prav, ako ima jeden mož več, da, veliko žen — ali je to pravično? Vprašam vas torej: Ali je to pravično življenje? Drug za drugim bi vstali ter mi odvrnili: Ne, nikdar ni to pošteno življenje, ako se kdo le obnaša po svoji glavi. Le tisti živi pošteno, kdor se tako vede, kakor Bog hoče in zapoveduje. Ako tedaj hočem pošteno živeti, moram spolnovati božjo voljo in zapovedi. Kdo mi pa pove, kaj je njegova volja? To mi pove le sv. vera, kar nam pričujejo ravno sedanji malikovalci, ki so tako daleč za nami v omiki. Kdor tedaj ne veruje, ta ne pozna božje volje in zapovedij, zato jih tudi ne more spolnovati in zato tudi ni popolnoma pravičen. b) Če bi pa tudi poznal božje zapovedi, ne spolnoval bi jih vendar ne. Zakaj ? Ako bi se vprašali: Ali smo spolnovali zmiraj zapovedi božje ? Kaj pravi k temu naša vest ? Ta nas sili odgovoriti: Oh ne, nismo zmiraj spolnovali zapoved božjih, mi smo grešili! A zakaj? Bili smo zapeljani; skušnjava je prevelika, poželenje premočno, volja preslaba. Pa mnogokrat smo spolnovali tudi božje zapovedi, prestali skušnjavo, zmagali hudo nagnjenje. Kaj 7 nam je pripomoglo k temu? Razven milosti božje misel: Bog je prepovedal, ne pridem v nebesa, moral bi v pekel, sramovati bi se moral ob sodbi pred vsemi ljudmi in angelji. če bi nas taka misel ne bila zadrževala, grešili bi bili gotovo. In glejte, pri n e-vernežu so tiste skušnjave, tista nagnenja, njegova volja je tudi slaba, morda še slabša kot naša, in on zraven tudi ne veruje na večno življenje, sodbo, pekel, nebesa; ali bo vse skušnjave premagal ? Ne, brez božje pomoči to ni mogoče. če bi pa tudi brez vere spolnoval vse druge zapovedi in v tem pošteno živel, jedne zapovedi bi vendar ne spolnoval — in bi torej ne bil popolnoma pravičen. Zakaj Bog je tudi zapovedal, da moramo verovati, da moramo poslušati cerkev — in brezverec ne drži te zapovedi. c) Ako bi spolnoval celo vse zapovedi, vendar bi mu n i č ne koristilo. Zakaj? Nebesa so neskončno lepa in veličastna, da jih ne moremo zaslužiti s svojimi deli. To bi bilo ravno tako, kakor bi kdo hotel kupiti z jednim vinarjem celo mesto. Zato nam je moral Jezus sam pomoči s svojo milostjo, moral nam iz zaklada svojih zaslug kupiti nebesa ; le on je to v stanu. Kdor pa ne veruje v Kristusa, ta nima deleža pri njem in njegovih zakladih, ta si ne more, če bi živel še tako pravično, nebes zaslužiti. Tak je po besedah sv. Avguština podoben človeku, ki se zelo trudi h kakemu cilju dospeti, pa ni na pravem potu. Naj še tako teče, dokler ne krene na pravo stezo, ne bo dosegel cilja. Tako smo videli, da je trditev: vse jedno je, kaj kdo veruje, da le pošteno živi, popolnoma napačna. Ako jo pa še pretehtamo, 4. 7i. bomo videli, da je tudi nespametna. Če je vso jedno, kar kdo veruje, — potem je tudi vso jedno, če še verujemo v jednega Boga ali no; če molimo kamen, les, živali, kot pagani; ali pa sami sebe, kot novošegni učenjaki; ali imamo Kristusa za Sina božjega, ali ne; ali verujemo, daje duša neumrjoča, ali pa da je s smrtjo vse končano . . . Kateri pameten človek bo verjel take neslanosti? In v taka nasprotja se zapletejo ljudje, ki so štejejo zelo omikane. če je vse jedno, kar kdo veruje, potem se moro dosledno reči: Bog mora biti zadovoljen, ali ga molimo, ali ne; ali njemu služimo, ali pa malikom. Ne, on nam no pove, kako ga naj častimo, ampak mi sami si naredimo vero, in Bog mora biti s tem zadovoljen, kar mu m i damo. Kdor trdi, da je vse jedno, kar se veruje, mora tudi reči: če se je tudi Bog razodel po svojem Sinu, vendar je vse jedno, ali to verujemo in sprejmemo ? ali ne dolžimo tako Boga laži, kateremu ni več verjeti? Ali pa ni to neumnost, da, bogokletstvo? če je vse jedno, kar verujemo: Zakaj pa je Bog poslal svojega Sina, zakaj je ta kot revno Dete jokal v jaslih, trideset let se mučil, tri leta učil s potom v obrazu in slednjič med strašnim trpljenjem izdihnil svojo dušo? Zakaj bi se bili apostoli razkropili po vsem svetu med divja ljudstva ? Zakaj so šli m i s i-j on ar ji v Azijo, Afriko, Ameriko in se izpostavljali tolikim nevarnostim ? In če je vse jedno, kar so veruje, potem bi bili sveti mučeniki kaj abotni ljudje, da so za vero prelivali kri. Saj bi si bili lahko mislili: na veri ni nič ležeče, tudi kot malikovalec lahko pošteno živim ter se izveličam. Glejte, k takim neslanostnim pridejo tisti, ki trdijo, da je vse jedno, kaj kdo veruje, če le pošteno živi. Pa se še imenujejo »omikane«.____________________________________ 5. Zdaj vemo, kaj je na besedah: vse jedno je, kaj kdo veruje, da le živi pošteno, če bi bil jeden ali drugi iz lahkomišlje-nosti kdaj pritrdil temu, bo vedel, kaj si ima misliti in odgovoriti tistemu, ki bi kaj takega trdil. Zahvalimo se prav srčno Bogu, da smo rojeni in vzgojeni v katoliški cerkvi. Pred vsem pa si prizadevajmo živeti po svoji veri. Kajti sama vera, ako bi jo zatajevali z grešnim življenjem, bi nam nič ne koristila, temveč še le pomnožila pogubljenje. Po pravici bi nas ob sodbi pagani tožili rekoč: Gospod, če bi nam bil ti dal pravo vero in zveličavne pomočke, služili bi ti bili boljše. Pa če nas zavržeš zavoljo naših grehov, moraš kristijano, ki so poznali tvoje zapovedi, imeli zakramente — pa vender grešili, — moraš te desetkrat bolj zavreči. Skrbimo, da nas no zadene to očitanje, ampak da prejmemo krono, obljubljeno tem, ki verujejo v Kristusa in spolnujejo njegove zapovedi. Amen. ____________ A. Žlogar. 2. Ali more človek kaj zaslužiti pri Bogu?*) Pokliči delavce in daj jim plačilo. Mat. 20, 8. Naše življenje, kot se opisuje v današnjega evangelija priliki, je dninarsko in ne tlačansko. Dninar in tlačan delata in se trudita, toda koncem dneva dobi prvi plačilo, drugi pa ne. Težav in *) S. Th. 1. 2. q. 114. c. 1. 2. 3. 7* bolečin, skrbij in truda, dušnih in telesnih sitnostij nam prinaša vsak dan v obilici. Te težave pa niso zastonj, marveč v neskončni dobrotljivosti nam jih Bog poplačuje, če jih obračamo njemu v čast. V dnino nas vabi tudi greh, toda slabo plačuje svoje delavce. Božja dnina je najboljša, ker ji je za plačilo odmenjeno večno življenje. In če primerjamo večno plačilo s trudom na svetu, se nam mora zdeti mnogo preveliko. Ne moremo umevati, kako plačuje Bog tako neznatna dela s tolikim plačilom. Človek nima za svoja dela nobene pravice tirjati plačila od Boga. In vendar smemo govoriti o svojem zasl u ž e n j u. O teh dveh resnicah razpravlja današnja pridiga. 1. človek nima za svoja dela nobene pravice tirjati plačila od Boga. Plačilo se imenuje to, kar se komu da za njegovo delo ali za njegov trud. človek je nasproti drugemu človeku lastnik svojih telesnih in dušnih močij in mu jih zato lahko za primerno ceno prepusti za manj ali dalj časa. Nasproti Bogu se pa človek ne more imenovati lastnik; on ne more Bogu ničesar prodati ali posoditi, ker vse, kar ima, je od Boga. Ničesar nima svoje lastnine, razven greha. Zato tudi nima nobene pravice, za svoja dobra dela tirjati od Boga kakega plačila. Telo in duša je božji dar in po pravici pravi apostol: Kdo mu je prej haj dal, da bi se mu povrnilo ? Zakaj iz njega in po njem in v njem je vse. (Rim. 11, 35. 36.) Bog tudi nima nobene koristi od naših dobrih del. čast, ki mu jo dajemo ž njimi, koristi nam in ne njemu. Ako pravično delaš, kaj mu daruješ in kaj prejme iz tvoje roke? (Job. 35, 7.) Pravičnost v pravem pomenu besede je mogoča samo med jednakimi. Žival nima nobene pravice do človeka, človek pa nikakor ni jednak Bogu. Zato tudi ne more trditi, da ima kake pravice do Boga. V tem smislu pravi Jezus: Kadar storite vse, kar vam je zapovedano, recite: Nepridni hlapci smo, storili smo, kar smo bili dolžni storiti. (Luk. 17, 10.) 2. človeška dela sama po sebi so sicer brez vrednosti pred Bogom, toda neskončna dobrotljivost božja povzdiguje človeška dela, da so v resnici zaslužljiva. Vsak bo prejel lastno plačilo po svojem delu, pravi sv. Pavel. (I. Kor. 3, 8.) Torej čaka človeka plačilo za dobra dela. In sicer je to plačilo — večno življenje. Odkod pa imajo človeška dela toliko svojo veljavo ? Sv. apostol Pavel nam odgovarja: Milost božja je večno življenje. (Rim. 6, 23.) P o s v e- čujoča milost božja je namreč tista nadnatorna moč, ki povzdiguje človeška dela. Ljudje namreč po posvečujoči milosti božji niso več nepridni, malovredni hlapci, marveč posinovljeni otroci Božji, če pa otroci, tudi dediči. (Rim. 8. 17.) Posvečujoča milost božja daje torej človeku pravico do nebes, pravico do večnega življenja. Bog ne plačuje v človeku toliko [njegovih del, kolikor moč svetega Duha, ki ga po svoji milosti nagiblje in vodi, ozira se na živo vodo od Kristusove zaslužene milosti, ki je v njem studenec vode, izvirajoče v večno življenje. (Jan. 4, 14.) Posvečujoča milost božja ima pa zato tako moč, ker po nji veže nadnatorna vez ljubezni človeka z Bogom. O ljubezni pa pravi Zveličar: Kdor mene ljubi, ga bo ljubil moj Oče in jaz ga bom ljubil in sc mu bom sam razodel. (Jan. 14, 21.). Skrbimo za to, da ne izgubimo posvečujoče milosti božje in ž njo pravice do plačila po prestani dnini svojega življenja. Dr. J. Krek. Druga predpepelnična nedelja. I. Zakaj nam beseda božja tako malo koristi? Seme je božja beseda. Luk. 4, 10. Najlepšo hvalo božji besedi daje sveti Duh sam. V knjigi modrosti pravi: S svojo besedo si vse reči naredil (9, 1.) Po ne-ustvarjeni večni Besedi nas je Bog ustvaril; vše si po nji naredil, pravi sv. Janez v začetku svojega evangelija; in po ustvarjeni besedi, po oznanovanju sv. evangelija nas je preustvaril. Beseda božja oživi grešnika, ki mu je greh umoril dušo, in človeka, ki mu je v mlačnosti duša komaj še na pol živa, beseda božja ozdravi in okrepi. Jezus Kristus v evangeliju imenuje bogove tiste, katerim je bila beseda božja govorjena. (Jan. 10, 35.) Sv. Tomaž pravi k tem besedam: Tiste, ki so bili preje komaj ljudje, spremenila je živa beseda božja, da so sedaj podobni Bogu; po milosti božji so deležni božje natore. — Beseda božja je delovala na človeški rod ob vsakem času, na vseh krajih; beseda božja je preverila ljudi, da so verovali najbolj nedoumne skrivnosti; da so upali stvari, samim človeškim močem nedosežne, da so v dejanju vršili najbolj težke reči. Ugovarjate pa mi morda: če je tolika moč besede božje, zakaj pa mi ne vidimo nobenega njenih čudežev? Toliko pridigarjev in toliko pridig — kje je pa sad? Pridige so bile v davnih časih magnet, ki je vlekel na-se tudi srca od železa; sedaj menda je ta magnet izgubil svojo moč, ker nobenega več ne gane. — Žal, res je, kar pravite; in jaz mislim danes laziskavati, zakaj je ta stvar tako. Sv. pismo pravi, da je beseda božja podobna semenu, ki je je vsejal sejalec. Da to seme ne rodi sadu, gotovo ni kriv sejalec, namreč Bog, ki nobene stvari tako ne želi, kakor bogate žetve. Torej mora biti ali seme pokvarjeno, ali pa je slaba zemlja, to je, srca poslušalcev so sprijena. Ne tajim, da včasih pridigarji morda čez svojo voljo čisto seme besede božje pokvarimo, ker mu puščamo smeti in ljubko, t. j. praznih človeških besedij. — No, bodi si to kakor hoče; Bog sam nam pravi: glavni vzrok vendar, da beseda božja ne more pokazati svoje moči, tega smo največ krivi mi sami. V našem srcu je glavna, in pogosto tudi jedina zavira, da beseda božja ne požene in ne rodi sadu. O tej stvari bodem danes govoril. Pravim torej: za božjo besedo imajo slabo pripravljeno srce: 1. tisti, ki nočejo poslušati besede božje; 2. tisti, ki poslušajo besedo božjo,a seno’čejo po n j | ravnati; 3. tisti, ki imajo dobre sklepe, pa jih ne i z v r š e. ---------------- I. Prvi, ki se upirajo moči božje besede, so tisti, ki je nočejo poslušati. — Kdor hoče mirno spati, zagrne okno, da mu luč ne nagaja. Taki so nekateri grešniki. Mirno hočejo spati v svojem grehu, in zato se ogibajo vsakega solnčnega žarka, ki bi jih utegnil vzbuditi; če je pridiga zjutraj pri prvi maši, pridejo k zadnji maši; če je pridiga ob desetih, pa pridejo zjutraj; če je obakrat, pa tako pridejo, da raji malo maše zamude, kakor bi slišali nekoliko pridige. Izgovarjajo se, da imajo doma opraviti in zato ne utegnejo hoditi k pridigi. Pravi vzrok pa je ta: ne slišijo radi govoriti o smrti, o sodbi, o peklu, ker to bi jih motilo v njih grešnem življenju. Ali ni to očitno znamenje, da ti n:so ovce iz Kristusovega hleva, ki nočejo poslušati njegovega glasu? Zato nočejo poslušati duhovnika, ker nočejo poslušati Boga. Nočejo poslušati tebe, govori Bog k preroku, zato, ker nočejo mene poslušati. In če morda kdaj pridejo v cerkev, ko je ravno pridiga, ni jih sram, da se obrnejo in gredo iz cerkve; menda jih žene sam hudobni duh iz cerkve. Sv. Ciril vpraša: Ali veste, zakaj je Judež pri zadnji večerji precej šel is dvorane, ko je Kristus začel govoriti? Vlekel ga je ven hudobni duh zato, da bi se ne spreobrnil in prosil odpuščanja za svoj greh. Taki ljudje nikoli ne popuste grdih navad, nikoli ne poravnajo storjene škode, nikoli ne nehajo preklinjati, nikoli se ne odvadijo nečistemu grehu. Skratka: nikoli se ne s pok or e. Upam pa, da mej vami ni nobenega tako nesrečnega, ki se bi ne hotel spreobrniti; zakaj to je najhujše, kar si moremo misliti. Pač pa je morda kdo, ki se brani priti k pridigi iz prevzetnosti; sam pri sebi govori: »Kaj je meni treba pridige.« O ko bi vedel, kako se moti, in sicer na svojo škodo! Recimo, da mož res nekaj ve, a zato še nikakor ne more reči: meni ni treba hoditi poslušat pridig in krščanskega nauka. — Ali veste, kak razloček je mej deževnico in studenčnico? Voda izpod neba je mehka, dela polja rodovitna in da žitu dobro rast; voda iz zemlje polagoma zamori rastline. — Tako se loči vednost, posvetno znanje, katero si sami s svojimi močmi pridobite, in pa vednost, ki jo Bog vlije v vašo dušo. Vsaka posvetna vednost je prazna, nerodovitna, ne gane vam srca. Vednost, ki prihaja od zgoraj, pa ima v sebi moč, ki vas priganja na čednost in svetost. Ali ni torej nespameten, kdor misli, da ne potrebuje božje besede? Vsem jo je treba poslušati, nevednim in najbolj učenim. In ko bi bil mej vami kdo tako moder kakor Salomon, ne upal bi se mu reči: tebi ni treba poslušati božje besede. Kdo je bil o božjih stvareh bolje poučen kakor kralj David? In vendar se grešni kralj ni spokoril, dokler ni slišal iz ust preroka Natana ostre božje besede. Kadar torej duhovnik v božjem imenu govori, morajo ga vsi poslušati, tudi tisti, ki mislijo, da vse vedo. Sicer pa lahko vprašamo, kje so tisti učeni modrijani, ki vse vedo? Tisti, ki najbolje ved6, kaj telesu dobro de, kaj mu pridi in kaj mu škoduje, najmanje poznajo potrebe svoje duše. Morda so dobri uradniki, slavni učenjaki, premeteni trgovci, spretni umetniki, izučeni rokodelci; ali v dušnih rečeh so strašno nevedni. In ti si domišljajo, da jim ni treba hoditi k piidigam. — Prerok Izaija jim kliče: Gorje vam, ki se sami sebi modri zdite. (5, 21.) Vi ne pomislite, da sovražite same sebe, da same sebe kaznujete huje, kakor cerkev kaznuje najbolj uporne podložnike. Tistim, katere cerkev izobči iz krščanske družbe, prepoveduje cerkvena postava kakor nevernikom, da ne smejo biti pri sv. maši; nobenemu izobčencu pa ne prepoveduje hoditi k pridigam. Vi torej, ki ne hodite k pridigam, s svojo dušo huje ravnate, kakor cerkev z najbolj trdovratnimi grešniki. — Jaz prav nič ne dvomim, da je mej vami marsikdo, kateremu je bolj treba hoditi k pridigam ali krščanskemu nauku, kakor pa k sv. maši; in zato morda huje greši, da opusti pridigo, kakor pa, ko bi opustil mašo. Kaj naj pa rečem o tistih, ki zato ne pridejo, ker morda ni prostora v klopeh, da bi sedeli? V starih časih so kristijani iz spoštovanja do božje besede pridigo stoje poslušali. Sv. Avguštin pripoveduje, da je videl mej poslušalci bolj slabotne in bolnike; smilili so se mu, in zato jim je rekel s prižnice, naj se vsedejo; pa niso hoteli. Evzebij iz Cezareje piše v svojih knjigah: ko je pridigoval, prosil je cesarja Konštantina Vel., naj se vsede na svoj prestol; cesar pa mu je odgovoril: »Sv. božjih rečij ne smem drugače poslušati, kakor stoje; tako so delali prvi kristijani, in jaz jih posnemam, odkar sem postal kristijan.« — No, dandanes kristijani sede tudi pri maši; in tisti, ki so dosti močni, da od jutra do večera stoje pri svojem delu, pri pridigi ne morejo pol ure stati. II. Toda pustimo te, ki nočejo poslušati božje besede; zakaj če so taki, jih tako ni tukaj. Govorimo rajši o tistih, ki besedo božjo poslušajo, a ne gre jim do srca, ne vsprejmejo je v svoje srce. Nekateri bi vedno radi slišali samo nove stvari. Pritožujejo se: naš gospod nam pripovedujejo vedno stare stvari. Te svari prerok Jeremija (6, 16.) rekoč: Povprašujte po nekdanjih, starih stezah; iščite vedno le stara pota, če nočete zaiti; poslušajte radi, če vam duhovnik pogosto ponavlja iste stvari, da se bolj vtisnejo v vaše srce. Pridige niso pripovedke, katere beremo ali poslušamo, da nam čas hitreje mine. Še slabši pa so tisti poslušalci, ki kar ne morejo strpeti, če morda pridigar včasih malo bolj ostro govori. Govorite, kar nam je všeč, pripovedujte nam le prijetne reči, rekli so Izraelci svojim prerokom. (Iz. 30, 10.) In mnogi kristijani v našem slabem času jih posnemajo. Pravijo: saj bi radi prišli, a nikar tako ne vpite na prižnici, nikar ne pretite. Pripovedujte nam prijetne reči. Recite, da pridemo gotovo vsi v nebesa, da je Bog dober, da je dosti malo trkati na prsi, pa so grehi odpuščeni; nikar nas vedno ne strašite, nikar vedno ne spominjajte na smrt in sodbo in pekel: nehajte govoriti zoper ples, zoper grde razvade. Pridigarji, storite to, pa bodemo vsi radi vas poslušali. — Tako si mislijo, ali tudi očitno govore mnogi kristijani. Njim ne odgovarjam jaz, odgovarja jim prerok Izaija (30, 9. 14.): To je ljudstvo, Id (Boga) draži Jc jesi; lažnjivi otroci so, ki nočejo poslušati božje postave, kateri pravijo prerokom-, nikar ne govorite tega, kar je res. — Ali hočete, naj vam pridigarji govore povšeči in izdajajo vaše duše; ali hočete, naj rane vaših duš ne žgo in ne režejo, ampak puste, da gnjijo? Ne, tega ne; nikdar ne. Govoriti vam hočemo resnico do konca ; glasno vam hočemo povedati, kaj vam treba. Kdor tega ne more poslu šati, trpel bo sam škodo. — Oni, ki se jeze na duhovnike, češ, da so prestrogi, da vedno le groze in ljudi strašijo, so mej vsemi najbolj potrebni ostrih pridig, če vas pridigar ne graja, ga ne umete, in če vam glasno in z ognjem ne govori, se vas nobena beseda ne prime. Z mrzlim železom ne morete vžgati znamenja v les. V mehek vosek zlahka vtisnete vsako podobo, ne pa v trd les. Dokler srce grešnikovo ni še zakrknjeno, dokler je volja še dobra, da se tudi z lepa pri njem kaj opraviti; a trdovratnež se upira resnici, ne uda se, če beseda ni ognjevita in krepka; biti mora kakor kladivo in ogenj; kakor kladivo, da se pokori prevzetni razumu, in kakor ogenj, da razvname otrplo srce. Moje besede so kakor ogenj, pravi Gospcd, in kakor kladivo, ki razbije skalo. (Jer. 23, 29.) Verjemite mi, taki ljudje se ne spreobrnejo, če jim ostro ne poveš z vso resnobo in ostrostjo nevarnosti, da se pogube, če na ves glas ne grajaš njih življenja, in jim pokažeš, da bode vsak dan težje poboljšati se. Sveti Ilijeronim pravi: Vsak grešnik je podoben velikanu Goljatu; ne podereš ga drugače, kakor z Davidovo pračo, t. j. z grožnjami svetega pisma, le s kamenom večnih resnic sv. vere jih je moči k tlom pobiti. Kaj pa naj rečem, če se nekateri ne menijo za opominjanje pridigarjevo, ampak se vrhu tega še iz njegovih besedij norčujejo? Mislim, da ga ni bolj nesrečnega grešnika, kakor je tisti, ki smeši božjo besedo; dejal bi skoro, da je manj nevarno božjo besedo preklinjati, kakor pa smešiti jo. — Da pri njih beseda božja ne rodi nobenega sadu, to je umevno samo ob sebi; a še bolj žalostno je, da taki ljudje tudi v drugih srcih zamore vsako dobro kal, ki je pognala iz božje besede, če je pridiga ganila osebo, s katero morda živi v grehu, tedaj ji začne prigovarjati, naj no posluša duhovnika; toliko časa govori in zasmehuje pridigarja, da se mu oseba zopet uda. Neizkušeno dekle, ki se je zapletlo v grešne vezi, morda spozna svojo zmoto in sklene, da bode odslej drugače živela. A komaj to opazi zapeljivec, začne jo pregovarjati, naj nikar duhovnikom vsega ne verjame; saj to ni tak greh, kakor duhovniki govore; pusti duhovnike, naj prete in groze, kolikor se jim ljubi. Pokoro bodemo delali na stara leta. Nazadnje bodemo vsi pogubljeni, ali pa vsi izveličani. — Tako govori zapeljivec, in ne odjenja, dokler uboge duše zopet ne zvabi v greh. No, mislim, da mej vami ni tako sprijenih ljudij, ki bi kakor hlapci pomagali hudiču duše pogubljati. Pač pa se utegne zgoditi, da se naveličate poslušati božjo besedo. K pridigi pač pridete, ker ste tako navajeni. A ker nimate nobenega veselja, malo ali nič ne pazite; ali pa se vam zdi čas strašno dolg. Kdor ne posluša, ni nič boljši kakor tisti, ki ne pride v cerkev. Nekateri prineso s seboj v cerkev ušesa, srce pa puste doma. Njih misli, njih srce se mudi pri opravilih; mislijo na svojo obleko, gledajo krog sebe, in se na skrivnem vesele, če se drugi po njih ozirajo. Zato ne vedo, o čem govori duhovnik. O takih pravi sv. pismo v knjigi pregovorov (18, 2.): Neumnež ne posluša pametne besede, razven če mu lcaj takega poveš, kar mu tiči v srcu. O, ko bi pridigar govoril o stvareh, ki so jim pri srcu, kako bi ga poslušali; celo pridigo bi znali iz glave povedati. Treba bi bilo v svet, resen pogovor vplesti smešne stvari, in videli bi, kako bi pazili, da jim ne uide nobena besedica. Ali veste, zakaj nekateri tako neradi poslušajo božjo besedo? Zakaj se jim pri pridigi čas zdi tako dolg ? Odgovor k temu vprašanju vam daje Jezus Kristus sam: Zato ne poslušate besede božje, ker niste iz Boga. Kdor je iz Boga, besedo božjo posluša. (Jan. 8, 47.>) Ali ste slišali ? Tako govori Jezus Kristus sam. Ker nimate v sebi božjega duha, zato ne poslušate radi božjih rečij. Ker vas mika samo svet, vas je skrb le posvetnih stvarij, zato se precej naveličate poslušati božjo besedo. Treba je priti k pridigi z živo željo, da se kaj koristnega naučite: vsprejmite besede duhovnikove ne kakor besede grešnega človeka, ampak kakor besede vsemogočnega Boga. Radi te stvari je apostol Pavel pohvalil vernike; dejal je, da njegova pridigovanja ljudi preobračajo, ker poslušajo njegovo besedo, kakor b