Šmarnice:

MARIJINA
BOŽJA POTA
VEVROPI

Milostna podoba Matere božje
v Čenstohovi na Poljskem (str. 142).

Šmarnice:

MARIJINA
BOŽJA POTA
V EVROPI

Spisal

Josip Lavtižar

V LJUBLJANI 1933

Založil pisatelj. Ra eče-PIanica na Gorenjskem

Natisnila Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani (Karel Čeč)

11

Impri matur.

Škofijski ordinariat v Ljubljani
dne 15. febr. 1933, štev. 528.

Jožef Vole, 1. r. Ignacij Nadrah, 1. r.

stolni kanonik, škofijski cenzor. generalni vikar.

96499

V sebina

, Stran

Mati usmiljenja.. 5

Uvod.. 6

1. Marija Pomagaj na Brezjah. 7

2. Mati božja na blejskem jezeru.11

3. Velesovo pri Kranju.  16

4. Šmarna gora.21

5. Zaplaz na Dolenjskem  26

6. Črna gora pri Ptuju.31

7. Mati milosti v Mariboru .36

8. Petrovče pri Celju.41

9. Nova Štifta pri Gornjem gradu.46

10. Marija Bistrica na Hrvaškem.52

11. Tersat nad Jadranskim morjem.56

12. Gospa Sveta pri Celovcu.61

13. Žalostna Mati božja v Lugavu na Koroškem . 66

14. Marijino Celje na Zgornjem Štajerskem 71

15. Roža skrivnostna v cerkvi sv. Štefana na Dunaju 75

46. Svete Vilarje ..80

17. Sveta gora pri Gorici.85

18. Marija Loreto v Italiji .90

19. Marija Snežna v Rimu .94

20. Monserrat na Španskem.99

21. Naša Gospa na stebru v Zaragozi .103

22. Fatima na Portugalskem.108

23. V Lurdu.114

24. Lij on na Francoskem.119

l*

Stran

25. Naša Gospa v Parizu.124

26. Stari Otting na Bavarskem.129

27. Stara Boleslava na Češkem .134

28. Čenstohova na Poljskem.139

29. Kazanska Marija v Petrogradu.144

30. Iberska Mati božja v Moskvi.149

31. Dve Marijini svetišči v Kijevu.155

Sklep.. 159

Mati usmiljenja.

Prečudno sanjal sem nocoj.

Na sodnem stolu pred menoj
Sodnik povzdignil glas je svoj:

»Pristopi sveti Mihael!
Pretehtaj vrednost dobrih del,
ki človek ta jih je spočel.«

Zajel jih Mihael je v pest:
»Gospod, saj jih je komaj šest!
Ta ti je bil premalo zvest.«

MARIJI splaval je tačas
smehljaj dobroten na obraz:
»Nadangeli, poživljam vas!

Ko zorni majnik je dehtel,
ta Šmarnice je meni pel,
pa bi v nebesa ne prišel?«

Tedaj se zopet raj zapre.

Kako lepo je bilo vse!

Vso čast MARIJA naj sprejme!

Kadar s sveta pa romar gre,
GOSPA v nebo naj ga otme,
kjer večni majnik se začne.

Silvin Sardenko.

Uvod.

Slovenci imamo že veliko lepih knjig, ki jim
pravimo Šmarnice, pisanih v čast majnikovi Kraljici.
Naj se jim pridruži tudi letošnja knjiga, ki nas bo
vodila po Marijinih božjih potih. Najprej bomo obiskali
nekaj domačih Marijinih cerkva, potem pa vzeli v
roko popotno palico in romali po raznih krajih Evro¬
pe. Šli bomo v Avstrijo, potem na Laško, Špansko,
Portugalsko, Francosko, Nemško, Češko in Poljsko.
Pogledali pa bomo tudi v Rusijo in videli, kako Rusi,
čeprav ločeni od katoliške Cerkve, častijo preblaženo
Devico Marijo. Gledali bomo veličastna svetišča, zi¬
dana v njeno slavo, srečavali romarje vsakovrstnih
narodov in ž njimi slavili Mater Gospodovo. Spoznali
bomo, kako se vedno in vedno spolnjujejo Marijine
preroške besede, ki jih je govorila pri obisku svoje
tete Elizabete: »Glej, odslej me bodo srečno imeno¬
vali vsi narodi zemlje.« Marijino češčenje je podobno
krasni cerkvi, ki so jo začeli zidati že prvi kristjani
in jo bodo zidali do konca sveta tisti, ki pridejo za
nami.

Pisatelj letošnjih Šmarnic vas bo vodil po daljnih
božjih potih, ki jih je — razen treh — vse sam obiskal.
Po zgledu drugih narodov se bodo vnela tudi vaša
srca k toliko večji ljubezni do Pomočnice kristjanov.
Saj je najdražje in največje, kar nosi slovensko ljud¬
stvo v svoji duši — Marijina podoba.

V skladu z dekreti Urbana VIII. in drugih papežev
izjavljam, da dajem vsemu, kar je pisano v tej knjigi,
le tako veljavo, kakršno ima vsako drugo vestno člo¬
veško poročilo.

Pisatelj.

Prvi dan.

Marija Pomagaj na Brezjah.

Ta mesec bodo zacveteli Marijini altarji. Pred
njimi borno videli gospodo in preprosto ljudstvo,
združeno v prisrčni molitvi. Vse je veselo, zvonovi
pritrkavajo, glasijo se Marijine pesmi, po šmarnicah
dehti v božji hiši. Naš narod je prestal že veliko pre-
skušenj. Nekaj v turških napadih, nekaj pa v hudih
domačih stiskah. Zato so zgradili pobožni prednamci
na gorah in ravninah cerkve v spolnjenje kake ob¬
ljube ali v zahvalo za prejete dobrote. Največ teh
cerkva je posvečenih preblaženi Devici. Taki sveti
kraji so studenci dušnega in telesnega blagoslova.
Znameniti so postali zaradi milosti, ki jih prejemajo
verniki na priprošnjo Matere božje. Radi jih obiskuj¬
mo, vsaj tiste, ki niso preveč oddaljeni. Saj je v člo¬
veškem srcu vkoreninjena želja po potovanju. Skoro
potrebno je, da pozabimo včasih vsakdanje skrbi ter
gremo v druge kraje. Kolikor dalje smo od doma,
kolikor bolj tuja nam je neznana okolica in kolikor
bolj se bližamo Marijinemu svetišču, toliko mehkeje
nam postaja srce. Morebiti pade celo kaka tiha solza
na samotno, trdo stezo.

* * *

Danes, prvega majnika, bomo šli v središče ver¬
skega življenja v naši domovini, k Mariji Poma¬
gaj na Brezjah.

Lepa je gorenjska stran Slovenije. Vedno bolj
dohajajo tujci občudovat veličastvo njenih gora. Poleg
naravnih krasot imamo pa tukaj tudi biser, ki je znan

8

daleč naokrog. Ta biser je slavno Marijino svetišče
na Brezjah, krona Marijinih božjih potov na Sloven¬
skem, magnet, ki vleče nase vernike naše domovine.

Pred več leti je stala na tem mestu majhna cerkev,
pripadajoča kot podružnica bližnji župniji Mošnje.
Imela je glavni altar svetega Vida in dve stranski
kapelici. Leva je bila posvečena svetemu Antonu pu-
ščavniku, desna pa Mariji Pomočnici. To desno ka¬
pelico je dal sezidati leta 1800 mošenjski župnik Urban
Ažbe. Sezidal jo je iz tega namena, ker je sveti oče
Pij VIL ob tistem času razglasil, naj se 24. dan maj-
nika obhaja spomin Marije Pomočnice v zahvalo za
rešitev iz mnogih nadlog, ki so takrat trle sv. Cerkev.

Župnik Urban Ažbe je oskrbel kapelici tudi Ma¬
rijino podobo, ki jo je naslikal Leopold Lajer v
Kranju. Lajer je imel pred prihodom Francozov v
naše kraje dober zaslužek s slikanjem. V francoski
vojski pa ni bilo naročil. Na slikarjeva vrata je začelo
trkati uboštvo, da je Lajerja resno skrbelo, kako bo
preživljal sebe in svojo družino. Ker je bil izvrsten
risar, je začel ponarejati francoski papirnati denar.
Gosposka je zvedela o tem in ga obsodila v ječo. Tukaj
je obljubil, da bo naslikal Marijo Pomočnico, če ga
reši ječe. Pravijo, da je imel pri slikanju verige na
rokah. Marija je plačala njegovo zaupanje s tem, da
je bil pomiloščen. Lajer pa je iz hvaležnosti prinesel
leta 1814. na Brezje sliko, ki je še dandanes v Mari¬
jinem altarju.

Dalj ko to podobo ogleduješ, bolj ti stopa pred oči
Marija kot usmiljena Mati. Slika kaže, da je mojster
izrazil na njej vse zaupanje na preblaženo Devico.
Hotel nam jo je predstaviti kot ljubeznivo Pomočnico,
ki ne more odreči nobene prošnje svojim otrokom.
Na podobi je razlita čudna miloba. Marija, držeča
Jezusa v naročju, ima nekoliko nagnjeno glavo v
znamenje, da je pripravljena vse storiti, česar bi jo
prosili. Gleda nas tako prijazno, da smo popolno
prevzeti ljubezni in zaupanja do nje. Na misel nam
prihaja pesem:

Lepa si Marija, ker za Bogom prva

ni je tebi par, si najlepša stvar.

9

Cerkveni učeniki pravijo, da ne morejo opisati
Marijine časti in lepote, temveč jo morajo le občudo¬
vati. Eden izmed njih piše: »Naj bi slavil Marijo ko¬
likor mogoče, sem še vedno podoben otroku, ki ne
zna govoriti. V njeno naročje je vsul Bog najobilnejše
zaklade svoje milosti. Kar je dal Mariji, ne bo dal
nikomur več. Nikoli več ne bo ustvaril človeka, ki
bi bil svetejši kakor Marija. Ona ni sveta kakor drugi
izvoljeni božji, temveč presega vse na svetosti.«

Leta 1863. se je zgodil na Brezjah prvi čudež.

Osemnajstletno deklico Marijo Tavčar, doma iz
sosednje župnije Begunje pri Lescah, je lomila božjast.
Reva je imela desno nogo v kolenu tako sključeno, da
se ni nič več vdala. Dolgo časa je ležala, potem pa
hodila po berglah. Razna zdravila ji niso nič po¬
magala. Tržiški zdravnik Tomaž Pirc, pri katerem
je iskala pomoči, ji je rekel: »Ljuba moja, to je mo¬
goče le pri Bogu.« Sklenila je, da bo šla k Mariji na
Brezje. Tam bi morebiti zadobila zdravje. Na Brezjah
je med sveto mašo prisrčno molila, da bi mogla zopet
hoditi. Naenkrat je začutila, da lahko giblje z ohro¬
melo nogo. Vsa vesela je vstala in v veliko začudenje
pričujočih odložila bergle. Zdrava in z genljivo za¬
hvalo je šla na svoj dom. To je bilo dne 22. septem¬
bra leta 1863.

Temu čudežu je sledilo že po desetih dneh drugo
čudovito ozdravljenje. Ko je slišala 22 letna Marija
Janc, doma iz Zgoš pri Begunjah, da je Marija Tavčar
na Brezjah ozdravela in tam pustila bergle, je gnalo
tudi njo v kapelico Marije Pomočnice na Brezje. Ma¬
rija Janc je trpela velike bolečine zaradi trganja po
kosteh. Dve leti je trdo ležala. Bolezen ji je desno
nogo tako zasukala, da je bila peta spredaj, prsti pa
zadaj. Noga ni nič več rastla; ostala je krajša in drob¬
nejša kakor leva. Kadar je klečala, se je mogla prav
malo opirati na koleno. Kljub temu je tako trdno
zaupala na Marijino pomoč, da je čevelj že kar s sabo
na Brezje nesla, da bi se tam obula. Poprej namreč
ni mogla nositi nobene trde obutve na desni nogi.
Šla je po berglah že prejšnji večer na Brezje, kjer je

10

imela teto, pri kateri je prenočila. Do treh zjutraj je
spala, potem pa vstala in šla prosit mežnarja, da ji
je odprl cerkev. S težavo je pokleknila pred altar in
prosila Marijo, naj tudi njene bergle vzame k sebi
med tiste, ki sta že viseli na steni. Potem je drsala
trikrat po kolenih okrog altarja. Kar v hipu je postala
noga mehka. Stopi na zdravo nogo in takoj se ji izteg¬
ne tudi bolna noga. Veselja in groze omamljena je
padla na tla in ni nič vedela, kako dolgo je ležala.
Proti dnevu so začeli ljudje prihajati v cerkev. Vstala
je in hodila kakor vsi drugi. Prestrašeni so ljudje
zavpili in glasno hvalili preblaženo Devico za toliko
milost.

Omenjena dva dogodka v kapelici na Brezjah nista
ostala edina. Sledila so še druga ozdravljenja. Glas
o njih je šel daleč po slovenskih deželah in iz vseh
krajev so začeli prihajati romarji na Brezje. Od leta
1876. dalje je bilo v poletnem času darovanih deset
do šestnajst maš na dan.

Toda mala cerkev ni več zadostovala velikemu
številu božjepotnikov. Zato se je leta 1889. mošenjski
župnik Franc Kumer v zaupanju na božjo pomoč in
radodarnost Marijinih častilcev pogumno poprijel zi¬
danja nove cerkve. Graditelje je vodila misel, da
mora biti novo svetišče veličastna hiša božja, ki naj
priča vsem, ki bodo za nami živeli, kako časti sloven¬
sko ljudstvo Mater božjo. Dne 9. oktobra 1889. je
ljubljanski knezoškof dr. Jakob Missia slovesno bla¬
goslovil temeljni kamen. Potem pa je zidava naraščala
ter bila dovršena v ti velikosti in lepoti, kakor jo
vidite zdaj. Le staro Marijino kapelico so pustili na
tistem kraju, kjer je bila poprej. Naredili so ji novo
sprednjo stran, notranjost pa je ostala nespremenjena.
Nad kapelico se vzdiguje kupola kakor varihinja pro¬
stora, ki si ga je Marija izbrala za svoje bivanje.

V začetku so božjo pot na Brezjah oskrbovali do¬
mači dušni pastirji. Njim so se pridružili tudi drugi
duhovniki iz sosednjih župnij. Toda ob velikem pri¬
tisku romarjev se je vedno bolj čutila potreba, da bi
dušno pastirstvo na Brezjah prevzeli redovniki. Treba
pa je bilo ustanovnega zaklada za zidanje in vzdrže-

11

vanje samostana. Ko so tudi to oskrbeli, je bil leta
1897. vložen temeljni kamen za novi frančiškanski
samostan poleg cerkve. Kmalu so došli častiti redov¬
niki in prevzeli oskrbovanje svetišča. Marija je dobila
zveste varihe, romarji pa vnete dušne voditelje.

»Pojdimo k Mariji Pomagaj na Brezje!« — ta klic
se je začel zdaj še bolj razlegati na vse strani. Poprej
neznana vas z malo cerkvijo je postala sloveča božja
pot. Množica zahvalnih podob, visečih na stenah sve¬
tišča, govori na glas, v koliko potrebah je že Marija
pomagala. Na nekaterih podobah bereš zgodbo čudež¬
nega ozdravljenja. Na drugih je samo ime darovalca
z letno številko ali kratka opomba: »V zahvalo za
prejeto milost.« Marija pa je podelila še veliko več
dobrot, o katerih ne poročajo ne podobe in ne napisi,
toda živo so zapisane v srcih njenih hvaležnih otrok.

Angelsko nedeljo 1. septembra 1907. je bilo zbra¬
nih na Brezjah vsaj 30.000 božjepotnikov. Knezoškof
dr. Anton Bonaventura Jeglič, obdan z več kakor sto
duhovniki, je v papeževem imenu z zlatima kronama
venčal Marijo z božjim Detetom v naročju, v znamenje
največje časti in zahvale. V dnevih od 1. do 4. sep¬
tembra 1932. pa so s posebnim sijajem obhajali pet¬
indvajsetletnico Marijinega kronanja. Slovesnost je
izvršil knezoškof dr. Gregorij Rožman v spremstvu
mnogoštevilne duhovščine ter ob navzočnosti tisoč in
tisoč Marijinih častilcev.

O sveta Devica, Pomočnica kristjanov! Izbrala si
v naši domovini kraj, na katerem deliš posebne mi¬
losti. Ne odtegni od nas svoje usmiljene roke. S trdnim
zaupanjem se priporočamo tvojemu varstvu. Naj te
naša srca proslavljajo in ljubijo na zemlji, da te bodo
proslavljala in ljubila tudi v nebesih. Amen.

’ Drugi dan.

Mati božja na blejskem jezeru.

Marijino ime je polno veselja. Hvala Tebi, o Go¬
spod, da si dal Materi svojega Sina tako lepo in po¬
menljivo ime! »Zdrava, morska zvezda!« — tako

12

pozdravlja cerkvena pesem Marijo. Morje ima silne
globočine in skrite skalnate grebene, na katerih se
je razbila že marsikatera ladja, ali pa so jo deroči
valovi potegnili s seboj in potopili. Tako je tudi s
človeškim življenjem. Koliko nesreč nam grozi, ko¬
liko nevarnosti nas obdaja! Toda Marija nam je
zvezda-vodnica. Sveti nam s svojim zgledom, varuje
nas s svojo priprošnjo. Glejmo nanjo, izročajmo se
njenemu varstvu. Lepo piše posebni Marijin častilec
sveti Bernard: »Če te valovi življenja mečejo sem in
tja, ne obrni očesa od bleščobe te zvezde. Če se vzdi¬
guje vihar skušnjav, ozri se na to zvezdo in pokliči
Marijo. Če te obdaja žalost, osrči se in misli na Ma¬
rijo. Če te straši smrt, spomni se Marije.«

* * *

Stopimo v čoln in peljimo se po
blejskem jezeru v Marijino bivališče
na otoku.  Že pred stoletji si je izvolila Marija ta
lepi prostor za svoj sedež. Res nekaj posebnega je
vsa okolica ob jezeru. Vzemi Bledu otok z Marijino
cerkvijo, pa bo več kot polovica krasote izginila iz
tega kraja.

Ohranila se je stara pripovedka, da nekdaj ni bilo
tukaj jezera. Tam, kjer je zdaj voda, so bili v pra¬
davnih časih pašniki. Sredi pašnikov je stala na grič¬
ku lesena kapela Matere božje. Ker ni imela ograje,
je dohajala živina s pašnikov na griček, hodila po¬
ljubno okrog kapele in onesnažila svetišče. Ljudem
pa ni bilo dosti mar, da bi bili odganjali živino od
svetega prostora. Zato so večkrat slišali glas: »Ogra¬
dite kapelo, ako ne — bo drugače ograjena.« Kljub
temu se niso zmenili za svarilo. Ko se nekega jutra
zbudijo, vidijo kapelo daleč naokrog ograjeno, pa ne
s plotom, temveč z jezerom.

Iz zgodovine vemo, da je podaril rimsko-nemški
cesar Henrik Sveti leta 1004. blejska in bohinjska
zemljišča briksenškim škofom s Tirolskega. Škofje
ali njih namestniki so večkrat prihajali s Tirolskega
na Bled nadzorovat velika posestva. Ne moremo si

13

misliti, da so kot cerkveni knezi samo množili svetno
premoženje, temveč da so skrbeli tudi za krščanski
pouk blejskih prebivalcev in za zgradbo potrebnih
cerkva. Kje pa bi bili našli lepši prostor za novo
cerkev kakor na blejskem otoku! Zato beremo v starih
pismih, da je prebival že leta 1238. na otoku duhovnik
z imenom Henrik, kot oskrbnik ondotne Marijine
cerkve.

Kako stara je torej ta božja pot! Pomisliti pa mo¬
ramo, da to še ni posebna starost, ker so zidali Mari¬
jine cerkve že v prvih krščanskih časih. V Rimu je 80
njenih cerkva. Najstarejšo med njimi, ki ji pravijo
sveta Marija v Kozmedinu, je dal zgraditi papež Dio¬
nizij že leta 265. V Carigradu je ukazala postaviti ce¬
sarica Pulherija Marijino cerkev leta 450. Tako so se
množila Marijina svetišča od stoletja do stoletja ter
naraščajo še dandanes v znamenje velike časti, s ka¬
tero proslavljajo verniki Mater božjo.

Da bi imela Marija na blejskem otoku še lepše
stanovanje, so ji postavili novo cerkev, ki jo je po¬
svetil 15. decembra 1465 prvi ljubljanski škof Žiga
grof Lamberg. Zdaj je imela jezerska Kraljica vedno
več obiskovalcev, ki so dohajali na otok toliko rajši
zato, ker so tam opravljali stalni duhovniki božjo
službo in oskrbovali dušne potrebe božjepotnikov.

Ljudje, živeči toliko sto let pred nami, so nam
zgled, kako naj se zatekamo tudi mi v vseh zadevah
k Mariji. Saj je ona tista zakladnica, v katero je Bog
položil vse, kar je lepega in dobrega. Njej je izročil
ključe do vseh milosti. Na njeno priprošnjo bomo
prejeli, česar potrebujemo v zemeljskem življenju in
česar si želimo v večnosti. Upoštevajmo vedno njeno
pomoč. V dvomih, da bomo razsvetljeni. V zmotah, da
pridemo na pravo pot. V skušnjavah, da jih prema¬
gamo. V slabostih, da dobimo podporo. V padcu, da
zopet vstanemo. V trpljenju, da prejmemo tolažbo.
Trdno se zanašajmo na Marijo in brez strahu, da bi
jej bili kdaj nadležni. Četudi je naša tolažba v tem,
da Bogu služimo, da imamo živo vero vanj, da žalu¬
jemo nad grehi in prenašamo voljno vse težave, bomo
prejeli vendar še večjo tolažbo v češčenju preblažene

14

Device Marije. Mi trpimo v tej solzni dolini, ali ona je
trpela še več. Mi čutimo težo vsakdanjih križev, Ma¬
rija pa je stala prav pod križem svojega Sina. Malo
polajšanja dobivamo v svojih težavah, Marija ga je
našla še manj. Kadar se spominjamo torej njene ne¬
premagljive potrpežljivosti, bomo tudi mi bolj vdani
v božjo voljo.

Cerkev na blejskem otoku pa ni imela vedno jas¬
nih in veselih dni. Dočakala je temne oblake, za
katerimi se je skrivalo solnce. Ta žalostni čas je na¬
stopil takrat, ko se je na Kranjskem širila Lutrova
vera. Na Bledu je bilo veliko odpadnikov, ki so učili,
da so božja pota nepotrebna. Marsikdo jim je verjel.
Nastala je mrzlota v srcih, pobožnost se je ohladila in
blejska Mati božja je samevala v zapuščenosti dolgih
petdeset let (1560—1609). Romarji so izostajali in
ž njimi darovi za cerkev. Nihče ni več nalival olja v
svetilke, nihče prižigal sveč na altarju, nihče zvonil
k božji službi. Težko je opisovati obupno stanje te¬
danje božje poti! Briksenški škofje, katerim je pri¬
padala cerkev, bi bili radi zboljšali te razmere, toda
kako daleč sta bila Bled in Briksen drug od drugega!
Prav tako bi bili ljubljanski škofje Peter Zapoški,
Konrad Glušič in Janez Tavčar pripravljeni poseči
vmes, pa se niso mogli mešati v duhovske pravice
Tirolcev.

Vsa stvar je dobila lepšo podobo, ko je bil imeno¬
van leta 1609. Jurij Bumel za jezerskega duhovnika.
Zapisniki poročajo o njem, da je kot goreč dušni pa¬
stir visoko povzdignil zanemarjeno božjo pot v svo¬
jem skoro 30 letnem delovanju. S podporo briksenških
škofov in z miloščino romarjev je popravil cerkev, da
je postala zopet vredno stanovanje nebeške Kraljice.
Množilo se je romanje na otok in se lepo razcvitalo.
Bumel je bil namreč tudi dober pridigar, ki je znal
govoriti iz srca srcem. Poleg tega so videli ljudje nje¬
govo zgledno življenje. Ni bilo nedelje v gorkejših me¬
secih, da bi ne bile prišle procesije od raznih strani
na božjo pot. Marija pa, četudi poprej tako pozabljena,
ni odtegnila milostne roke od prosilcev. Glas o mno¬
gih uslišanjih je šel iz kraja v kraj ter privabil vedno

15

večje število ljudi na otok. Nekateri so se prišli za¬
hvalit za prejete dobrote, drugi so prosili pomoči v
novih potrebah, vsi pa so imeli zaupanje na Marijo
v trdni veri, da jim bo pomagala.

0 izgubljenem sinu vemo, da je zapustil domačo
hišo, šel v tujo deželo in tam zapravil vse premoženje.
Ko je bil v najhujši sili, je rekel: »Šel bom nazaj k
svojemu očetu.« Tako je rekel, ker ni imel več matere.
Če bi bil imel še mater, bi bil gotovo dejal: »Šel bom
nazaj k svoji materi.« Saj vemo, da je mati bolj usmi¬
ljena kakor oče. Tako recimo tudi mi, kadar potrebu¬
jemo pomoči: Šli bomo k tisti, ki nam jo je določil
njen Sin za Mater. K tisti pojdemo, pa ne samo takrat,
ko smo v težavah, temveč vsak dan se bomo izročali
njenemu varstvu. »0 kako močni smo« — pravi sveti
Avguštin — »ako smo oboroženi z Marijino pri¬
prošnjo!«

Torej le z zaupanjem k Mariji! Njo je obogatil Bog
Oče z močjo in milostjo, Bog Sin z modrostjo, Bog sveti
Duh z ognjem svoje ljubezni. Zares bogato, prebogato
obdarovana. Zato je pa tudi zmožna, izvrševati ime¬
nitno službo Matere vseh ljudi in Matere Jezusove
Cerkve.

Jezerska božja pot se je polagoma tako povzdig¬
nila, da je postala cerkev premajhna. Ko je bil brik-
senški škof Viljem baron Welsberg leta 1628. na
Bledu, je določil, naj se zgradi večja hiša božja. Kmalu
je bilo sezidano sedanje svetišče kot vredno bivališče
blažene Device Marije.

V veliko nevarnost pa je prišla Mati božja ob času,
ko so zasedli Francozi našo deželo. Mogočni cesar
Napoleon je hotel podjarmiti Evropo. Dolgo časa mu
je šlo vse po sreči, leta 1813. pa je začela ugašati nje¬
gova zvezda. Ker ni imel dovolj denarja in vojakov,
je zahteval vedno več davkov. Toda ljudje so bili
vsled neprestanih dajatev popolno obubožani. Fran¬
coska vlada, ki ni mogla nikjer več dobiti, je upala,
da si bo prisvojila od cerkvč in posebno od božjih
potov denar ali dragocenosti. — Tudi cerkev Matere
božje na Jezeru je bila določena, da mora oddati svoje
premoženje. Prišel je davkar iz Radovljice in pripe-

16

ljal s seboj ljubljanskega zlatarja, da bi ocenil, koliko
je vredna zlatnina in srebrnina Marijine cerkve. Ta¬
kratni blejski župnik Franc Gabrič se jima je odločno
uprl ter slovesno izjavil, da bi bil to rop imovine, ki
so jo prinesli romarji v dar Materi božji. Tačas pa, ko
se je vršila obravnava v župnišču, so odpeljali Blejci
vse čolne na otok, da se nista mogla peljati davkar
in zlatar do cerkve. Šla sta v Radovljico in prišla v
spremstvu vojakov na Bled, da bi s silo dobili kako
ladjo. To je domačine še bolj razburilo. Po cerkvah
so udarjali ob zvonove kakor o požaru in od vseh
strani so hiteli ljudje skupaj. Najbolj so se izkazale
ženske. Čakale so na otoku oborožene z raznim do¬
mačim orodjem, da bi odgnale vsakega, ki bi bil pri¬
šel blizu. Vpile so: »Marija varuje nas, me bomo pa
varovale Marijo. Nikoli ne boste oropali njene cer¬
kve!« Davkar, zlatar in vojaki so uvideli, da nič ne
opravijo. Umaknili so se in odšli nazaj v Radovljico.
Francozi so morali pa še tisto leto zapustiti našo
deželo.

Tudi dandanes ima jezerska Kraljica veliko obi¬
skovalcev. Glavna shoda sta Veliki in Mali Šmaren.
Zvon se vedno oglaša njej v čast. Z zaupanjem pri¬
jema za vrv vsak romar, da bi bil uslišan. Iz lepo iz¬
rezljanega in bogato pozlačenega velikega altarja pa
gleda na svoje častilce Marija, sedeča na prestolu z
Jezuščkom v naročju.

Preblažena Devica! Povzdignjena si nad angele in
svetnike. Tvoj božji Sin ti je podelil veličastvo, ka¬
kršnega ni dosegel nihče drugi. Blagoslovi nas s svojo
roko. Ostani nam dobrotna Mati zdaj in posebno ob
smrtni uri. Amen.

Tretji dan.

Velesovo pri Kranju.

Dandanes ni menda več župnije na katoliškem
svetu, kjer bi ne obhajali Šmarnic v mesecu majniku.
Zdi se, kakor bi bil ta mesec praznik za krščansko
ljudstvo. Marijini častilci hočejo kolikor mogoče slo¬
vesno proslaviti svojo Gospo. Kjer je Marijina podoba,

17

jo blage roke okrase s cveticami, ki jih je ob tem času
že vse polno. V mestnih in podeželskih cerkvah se
zbirajo ljudje k skupni šmarniški pobožnosti. Zjutraj
zgodaj ali zvečer, ko mine delo, vabijo zvonovi ver¬
nike pred Marijin altar. Sredi dehtečega cvetja in
svetlih lučic vidimo milo podobo majniške Kraljice.
Duhovnik stopi pred altar ali gre na lečo, držeč v roki
knjigo, iz katere čita vsak dan kaj lepega iz Mariji¬
nega življenja. Oglasijo se orgle, odmevajo pesmi, kviš¬
ku puhte molitve, s katerimi potožujemo svoje težave
nebeški Materi in jo prosimo pomoči. Ob sklepu blago¬
slovi Jezus svoje ovčice. Razveseljeni hitijo verniki na
svoj dom. Šmarnice so postale priljubljena ljudska
pobožnost.

* * *

Če gremo po cesti, ki pelje iz Kranja v Kamnik,
pridemo v poldrugi uri do cerkve, stoječe na mali vi¬
šini. To je sveta Margareta na Trati. Blizu nje ugle¬
damo v dolini drugo, toda veliko večjo cerkev in poleg
nje obširno poslopje. Vprašamo domačina, kako se
imenuje ta zgradba. Odgovoril nam bo: »Pred klo-
štrom ali Vele sovo.«  Od leta 1238. do 1771.
je zadostovala stara cerkev. Leta 1771. pa so zgradili
sedanjo, ki zasluži, da jo nekoliko opišemo.

Kamenite stopnice peljejo proti cerkvi, nad katero
se vzdiguje zvonik. Trojni vhod drži v hišo božjo, ki
je znotraj 38 metrov dolga in 19 metrov široka. Po
pravici jo prištevamo najlepšim v ljubljanski škofiji.
V mogočnem velikem altarju je hranjena nad taber¬
nakljem Marijina milostna podoba, o kateri govori
ustno izročilo, da so jo našli na hrastovem deblu. Nad
podobo vidimo sliko Marijinega oznanjenja. Altarno
mizo obdaja čvetero umetno izrezljanih podob (relie¬
fov), predstavljajočih Marijino brezmadežno spočetje,
rojstvo, obiskovanje in vnebovzetje. V ladji, ki ima
neko podobo z ljubljansko uršulinsko cerkvijo, je šest
altarjev, in sicer: Na listni strani altar sv. Jožefa, sv.
Vincencija Fererija in sv. Štefana. Na evangeljski
strani pa altar sv. Janeza Krstnika, sv. Dominika in
sv. Katarine. Vse slike so umotvori mojstra Schmidta
iz Kremsa v Spodnji Avstriji. Te slike je hodil veliko-

Lavtižar: šmarnice.

2

18

krat gledat, občudovat in tudi učit se z njih slikar
Leopold Lajer iz Kranja, tisti Lajer, ki je naslikal mi¬
lostno podobo Marije Pomagaj na Brezjah.

Pod korom notranje cerkve so stopnice v prostor¬
ne podzemeljske rakve, v katerih počiva več pokojnih
samostanskih prebivalcev. V Velesovem je bil namreč
nekdaj velik ženski samostan, sloveč ne samo v deželi,
temveč tudi daleč čez kranjske meje. Odlične pleme¬
nite družine so pošiljale vanj svoje hčere, da živijo,
ločene od posvetnega šuma, v tej mirni dolinici. Kraj
je na treh straneh obdan s hribi, ima le proti južni
strani odprt pogled ter je kakor ustvarjen za samotno
bogoljubno življenje.

Nune so živele po pravilih sv. Dominika, častile
blaženo Devico Marijo in nosile belo obleko. Zato so
jim rekli »bele nune«. Prednico so si same volile.
Zaprtije (klavzure) niso imele posebno stroge. Ker
je bil samostan vlažen, so šle iz zdravstvenih ozirov
v spremstvu prednice za nekatere ure iz samostana,
toda ponoči niso smele ostati zunaj.

Ljudje so radi obiskovali velesovsko cerkev. Od
vseh strani so prihajali romarji. Posebno slovesno se
je vršila božja služba o Marijinih praznikih. Prepro¬
sti ljudje in gospoda višjih stanov — vsi brez razločka
so hodili v Velesovo, priporočat se Mariji.

Saj si ti, o nebeška Gospa, Mati revežev in bogati¬
nov. Ti ne delaš razločka med nami. V si smo potrebni
tvoje pomoči. Ti si mir, veselje in blagoslov sveta.
Sprejmi nas pod svoj plašč in varuj nas vsega hudega.
Po tvoji prošnji in po tvojem zasluženju naj pridemo
enkrat v tvojo družbo.

Dolina, v kateri stoji velesovski samostan, se ime¬
nuje v starih pismih »Vallis sanctae Mariae« — Mari¬
jina dolina. Dalje nam pove staro poročilo, pisano na
pergamenu (na živalski koži), da so imeli trije bratje
z imenom Verijand, Gerloh in Valter svoj grad nad
Velesovem in da so tam, kjer je bila najdena na hra¬
stu Marijina podoba, sezidali leta 1238. cerkev Matere
božje s samostanom. Oglejski očak Bertold je takoj po
dovršitvi cerkve in samostana sporočil po Kranjskem,
naj verniki radi obiskujejo milostno velesovsko Mater

19

božjo. Že od takrat so Kranjci in njih sosedje radi ho¬
dili v Velesovo na božjo pot. Marijo smo dolžni častiti
že zaradi tega, ker jo je Bog sam tako visoko počastil
ter v njej združil vse, kar je vredno največjega spošto¬
vanja. Brez madeža spočeta in prosta vsakega greha
nam je prečista Devica najpopolnejši vzor svetega
življenja. Pa to še ni edini vzrok, zaradi katerega jo
častijo izvoljeni v nebesih in mi na zemlji. V kakšni
visokosti se nam kaže, ker nosi v svojem naročju ti¬
stega, ki je Vladar vesoljstva! Le Bog sam je nad
Marijo neskončno vzvišen in zato za Bogom ni nobene
stvari, ki bi bila našega češčenja bolj vredna kakor
Mati božja. Zato ji je sveta Cerkev od prvih časov
krščanstva skazovala čast, ki je višja od časti drugih
svetnikov. Prav iz tega vzroka ne obhajamo njenega
spomina le en dan, temveč praznujemo posamezne
dogodke njenega življenja večkrat med letom. Sploh
se komaj opravlja kaka božja služba, da bi Marije ne
klicali na pomoč.

Na svojih apostolskih potih je dospel v Velesovo
sveti Hijacint, po rodu Poljak. Kot učenec svetega Do¬
minika v Rimu je stopil Hijacint v dominikanski red
ter neutrudno pridigoval po raznih krajih Evrope. Bil
je v Italiji, na Nemškem, Danskem, Švedskem in Ru¬
skem. V poletenskih mesecih je hodil peš in spal na
trdih tleh. Posebno je častil Mater božjo. Kot pregle¬
dovalca dominikanskih samostanov ga je pripeljala
pot tudi v Velesovo. Pohvalil je, kar je videl dobrega,
ter odpravil, kar se ni strinjalo z redovnimi predpisi.
Od tu je odpotoval v svojo domovino na Poljsko, kjer
je umrl leta 1257. Poljaki ga časte kot svojega narod¬
nega zavetnika.

Velesovski samostan je učakal v teku časov marsi¬
katero hudo preskušnjo. — V petnajstem stoletju so
Turki večkrat napadli slovenske dežele, ropali, morili
in požigali. Tudi samostan v Velesovem so porušili.
Veliko so morale prestati redovnice ob tem času s
svojo prednico Ano plemenito Gallenberg. Že poprej
so se kristjani zavarovali na razne načine; po teh na¬
padih pa so začeli cerkve obdajati s še močnejšim in
višjim zidovjem.

2 *

20

Žalostna doba za samostan je bila tudi v času, ko
so pristaši Martina Lutra oznanjali v naših krajih
krivoverstvo. Veliko so jih premotili, da so odpadli od
katoliške Cerkve. Luterani so se polastili samostan¬
skega premoženja v Velesovem in že kar neovirano
hodili po samostanskih prostorih. To je bilo seveda v
hudem nasprotju z redovnimi pravili. Nune so se po¬
skrile pri svojih sorodnikih in se vrnile šele po dalj¬
šem času v samostan.

Najhujša nesreča pa je zadela Velesovo, ko je bil
s cesarskim odlokom 3. julija 1782 odpravljen samo¬
stan. Bele nune so sicer še prebivale v njem, toda
novink niso smele več sprejemati. Sovražniki bogo-
ljubnega življenja so dosegli svoj namen, častita
družba Bogu posvečenih devic pa je bila obsojena k
počasni smrti. Zadnja prednica Marija Agneza Plauz
(Plaveč) je umrla leta 1797., zadnja izmed vseh redov¬
nic Avguština plemenita Bartoloti pa leta 1834.

Kljub temu ni propadla božja pot. Marija je sicer
nekaj let pogrešala obiskovalcev, kmalu pa so začeli
zopet dohajati. Velesovski župniki, ki so poprej stano¬
vali pri sveti Margareti na Trati, so se preselili v novo
župnišče pred cerkvijo, pozneje pa v izpraznjeni sa¬
mostan in prebivajo še zdaj v njem. Staro leseno žup¬
nišče pri sveti Margareti je kupil nekdo iz bližnje
vasi Police ter iz njega naredil hišo, kjer se pravi pri
»Duhovniku«.

Če pomislimo, dragi verniki, da častijo Marijo v
velesovski cerkvi in tudi v drugih cerkvah že toliko
stoletij in če upoštevamo dalje, da se je ohranilo Ma¬
rijino češčenje kljub vsemu preganjanju do današnjih
dni, moramo pripoznati, da so ti kraji pod posebnim
božjim varstvom. Zato pravi Silbert, znani cerkveni
pisatelj novejšega časa: »Če bi tudi vsi jeziki in spi¬
sani spomeniki molčali o tem, s kakšnimi čudeži je
poveličal Bog Marijo Devico, bi že sami kameni božjih
potov oznanjali po vsem krščanskem svetu, da je
Bogu všeč češčenje nebeške Kraljice in da Boga sa¬
mega časti, kdor časti Mater božjo.«

Iz hvaležnosti za uslišane prošnje so božjepotniki
donesli velesovski Mariji razna darila ter še posebej

21

okrasili njeno milostno podobo z zlatnino in srebrnino.
Teh dragocenosti se je hotel polastiti neki zločinec.
Skril se je zvečer v cerkvi in začel ponoči svoje delo.
Ker ni imela Marijina podoba močnega omrežja, je tat
brez posebnega truda oropal Marijo vsega nakitja. To
delo je bilo torej prav lahko, toda nemogoče je bilo
ukradeno blago odnesti iz cerkve. Velesovski župnik
Jurij Varl, ki je opisal čudežna uslišanja v ondotni
cerkvi, poroča o omenjenem dogodku sledeče:

»Ko je mislil tat z ropom uiti skozi okno, ga je
zgrabila nevidna moč za levo roko, da se kar ganiti
ni mogel ž njo. Groza ga prešine, da ne ve, kaj bi
počel. Zdaj poskusi z desno roko, v kateri je držal
ukradene dragocenosti. Ta je bila popolno voljna.
Obesil je vse nazaj, kar je snel z Marijine podobe in
obžaloval svojo pregreho. Mežnar, ki je prišel zjutraj
dan zvonit, ga je našel klečečega pred altarjem. Tat
se ni nič sramoval tega, kar je mislil učiniti. Sam je
pripovedoval, kaj se je zgodilo tisto noč in kako mu
je izkazala Marija pri njegovem zločinu svojo milost.«

O Mati usmiljenja! Ti sprejmeš vsakega, ki se za¬
teče k tebi. Tudi velike grešnike pripelješ k spozna¬
nju in jim daješ upanje, da jih Bog ne bo zavrgel.
Koliko si jih že privedla k poboljšan ju! Usmili se
tudi nas, ki zdihujemo k tebi. Vzemi dolžno pismo, v
katerem so zapisani naši grehi, in raztrgaj ga s tistimi
rokami, na katerih si nosila Njega, ki je umrl za odre¬
šenje sveta. Amen.

Četrti dan.

Šmarna gora.

Ko nam je naša mati s prvim koščekom kruha
pokazala nebeškega Očeta, nam je pripovedovala
tudi o Mariji. Tiho smo poslušali materine prisrčne
besede in gledali nebesa, polna svetlobe in veselja.
V rojstni hiši smo videli na steni podobo preblažene
Device, ob potih ali na polju pa znamenja, postav¬
ljena njej v čast. V znamenja smo nosili cvetlične
šopke in jih pokladali v Jezusovo in Marijino na-

22

ročje. Na gričih in gorah smo gledali bele cerkve in
vpraševali, kdo jih je sezidal tako visoko.

Vse to smo ohranili v spominu ne le v mladosti,
temveč tudi v poznejših letih. Mila Marijina slika se
nam je vtisnila v srce in ne bo nikoli izginila iz
njega. Z zaupanjem gledamo na Marijo, saj ji je Bog
toliko dal, da more nas vse obogatiti. Po njeni pri¬
prošnji smo vse prejeli, kar smo izgubili z grehom.
Ali ni velik naš dobiček?

* * *

Slovenci so že od nekdaj ljubili Marijo. Saj naj¬
demo med Marijinimi cerkvami take, ki so bile
zidane v davnih stoletjih. Dragi verniki! Vprašam
vas: Odkod je naše ljudstvo zajemalo tako ljubezen
do Matere božje? Kdo mu je utrdil tako močno za¬
upanje na preblaženo Devico? Odgovor ni težak.
Slovenci so vedeli, da je dal Sin božji vsem ljudem,
torej tudi njim Marijo za Mater. Zato so se nje
oklenili in se zatekali k njej v vseh potrebah. Po¬
stavljali so ji cerkve in znamenja ob potih, ker so
si mislili: Povsod, kjer hodi naša noga, se hočemo
spominjati te dobre Matere. Povsod naj jo srečujemo,
povsod naj naše oko gleda devic Devico, ki je vzor
vsega, kar je lepo in dobro.

Kam bomo šli danes obiskat Marijo? Božja pota
zelo pospešujejo njeno češčenje. Verniki, ki vidijo
gorečnost romarjev, se toliko bolj vnemajo v ljubezni
do nebeške Kraljice. V velikem številu se zbirajo
na teh milosti polnih krajih. Prihajajo večkrat od
daleč, utrujeni, lačni, žejni, bolehni, obteženi z mno¬
gimi skrbmi. Iskreno molijo pred Marijino podobo,
molitev jim prihaja iz srca. Kdo bi ostal neobčuten
ob takih prizorih? Božjepotniki si mislijo: Na tem
kraju, kjer klečimo, jih je klečalo že tisoče in tisoče,
pravični in grešniki, preprosti ljudje in odličnjaki.
Marija je gledala na vse kot usmiljena Mati ter jim
delila iz obilnosti svoje dobrote. Koliko bolnikov je
dobilo zdravje, koliko žalostnih je bilo potolaženih,
koliko solz posušenih, ran zaceljenih, grešnikov
spravljenih z Bogom! Romar čuti, da je blizu srca

23

božje Matere, ki bo pogledala tudi na njega s svojim
milim očesom.

Pohitimo v duhu na Šmarno goro
pri Ljubljani.  Pravilno bi morali reči »svete
Marije gora«. Dviga se popolnoma osamela 667 me¬
trov nad morjem. Vrh, na katerem je cerkev, se
imenuje Šmarna gora. Drugemu vrhu pravijo Grma¬
da. Ob njunem vznožju teče Sava. Stojita kakor dva
velika otoka v sredi ljubljanskega, kamniškega in
sorškega polja. Šmarna gora je zaradi značilne lege
po pravici ponos kranjske dežele. Toliko bolj ča¬
stitljiva je zaradi starodavne božje poti. Zgodovinarji
trdijo, da je stalo na vrhu Šmarne gore že leta 1216.
Marijino svetišče, torej pred več kakor 700 leti. Že
takrat so dobivali odpustke tisti, ki so obiskovali
Mater božjo na Šmarni gori. Prvotno kapelo so na¬
domestili leta 1431. z novo cerkvijo, ki je imela po
sredi več stebrov in devet altarjev. Deseti altar pa
je stal ob vnanji cerkveni steni.

»Čemu toliko altarjev?« — bi morda kdo vprašal.

Božja pot je tako zelo slovela, da je prihajalo na
Šmarno goro vedno več romarjev in ž njimi tudi
večje število duhovnikov. Na ta način so se duhov¬
niki hitreje razvrstili pri posameznih altarjih, da jim
ni bilo treba predolgo čakati s sveto mašo. Altar
ob vnanji cerkveni steni pa je dobro služil ob naj¬
večjih shodih, ko ljudstvo ni dobilo prostora v cerkvi.
Ob takih prilikah je bila božja služba s pridigo pred
cerkvijo.

Pomisliti moramo, da so živeli ljudje takrat v ve¬
likih stiskah. Razsajale so kužne bolezni, zoper ka¬
tere niso poznali nobenega uspešnega sredstva. Ne¬
vihte s točo in strelo so uničevale kmetom polja in
lesena poslopja. Črv jim je razjedal travnike do gole
prsti. Roji kobilic so obirali poljske pridelke do
suhih stebel. Kaj pa turški napadi? Sovražnik je od
leta do leta plenil deželo, zažigal vasi in odganjal
ljudi s seboj v sužnost. Kje iskati pomoči? Nikjer
drugod kakor pri Bogu in pri Materi božji. Kadar
so se bližali Turki našim krajem, so goreli na Šmarni
gori in na Grmadi kresovi v znamenje, naj ljudje

24

odpeljejo ali zakopljejo svoje imetje ter se pripravijo
za odhod. Slovenske pokrajine so se branile, kolikor
je bilo mogoče, ter pošiljale brambovce zoper Turke.
Ko so se poslavljali od doma in odhajali v turški
boj, so peli naši fantje in možje:

Z Bogom kranjska ti dežela,
bodi srečna in vesela,
tebe zdaj zapustil bom,
kruh soldaški jedel bom.

S Šmarne gore, o Marija,
bodi moja tovaršija,
romar tvoj ne bom jaz več,
grem iz tega kraja preč.

Cerkev na Šmarni gori je bila obdana z visokim
zidom, da bi Turki ne mogli priti do nje. Tako
močno zavarovanih trdnjav, ki so jim rekli tabori,
je bilo več v naših krajih. Navadno so tabore gradili
okoli cerkva, stoječih na gričih ali gorah. Ker so
Turki večkrat napadli Ljubljano in bližnjo okolico,
je zelo verjetno, da tudi Šmarni gori niso prizanesli.
Pravljica govori, da so jahali Turki po hribu na¬
vzgor in da je rekel njih poveljnik: »Moja mula bo
zobala z Marijinega altarja, preden bo ura poldva-
najstih.« Ljudje, skriti za zidovjem, so klicali Marijo
na pomoč. Turki so v hipu, kakor bi bili ugledali
prikazen, zbežali nazaj in se vrnili v dolino. To se
je zgodilo neko saboto. V spomin na to nepričako¬
vano rešitev so sezidali verniki pri stezi, ki drži proti
vrhu Šmarne gore, kapelico z imenom »Sveta sa-
bota«. Ker so bili rešeni ob poldvanajstih dopoldne,
je prišlo v navado, da zvoni na Šmarni gori poldne
že ob poldvanajstih.

Tudi mi se zaupljivo obračajmo k Mariji v vseh
potrebah. Kakor Šmarna gora sama stoji, da nobena
druga gora ne zadržuje razgleda v daljavo, tako stoji
tudi Marija vzvišena in vidna na vse strani. Nihče
nam ne more zabraniti pogleda nanjo, vsem je od¬
prta njena mila roka. Prav je torej, da se oziramo
iz te solzne doline proti sedežu nebeške Kraljice.
Saj je njeno materino srce vedno pripravljeno, da
sprejme prošnje, zdihovanja in pritožbe trpečih. Ma-

25

rija, združena z Bogom in pri studencu večnega zve¬
ličanja, pozna naše nadloge. Neštete množice so našle
pri njej mir srca, tolažbo in pomoč. Tudi mi ne bomo
zastonj prosili, česar potrebujemo. Veliko žen je na
svetu, imenitnih in bogatih, ki jim pravimo gospe.
Toda ni je tako visoke kakor Marija. Ona je najvišja
Gospa, ker je Mati Gospoda nebes in zemlje. Če
sprejema Jezus že prošnje svetnikov, kako bi ne
sprejemal prošenj svoje Matere! Ona prosi svojega
Sina, karkoli hoče, in Sin ji da, karkoli želi. Zato le
hitimo k nji in nič se ne mudimo. Spletajmo ji po¬
sebno ta mesec vence pobožnih molitev in lepih
pesmi. Mi jo sicer častimo vsak dan, ob Šmarnicah
pa še posebno. In kadar se povrne prihodnje leto
zopet nov majnik, vračajmo se tudi mi pred Mari¬
jino podobo.

Šmarnogorska cerkev je postala sčasoma pretesna
za čete romarjev, ki so jo hodili obiskovat v vedno
večjem številu. Zato je bila zgrajena nova cerkev v
tej podobi, kakor je zdaj. Župnijski zapisnik v Vo¬
dicah, kamor spada Šmarna gora kot podružnica, po¬
roča o zidanju nove cerkve sledeče:

»Gospod Jožef Anton Juraj je bil župnik v Vo¬
dicah od leta 1711. do 1720. On je postavil cerkev
Matere božje na Šmarni gori. Iz Vodic je šel za
župnika v Naklo in tam umrl leta 1722.«

Cerkev je zidana v okroglasti podobi in ima dve
kupoli: eno nad svetiščem in eno nad ladjo. V ve¬
likem altarju je kip Matere božje z božjim Detetom
v naročju. Obdana sta z zlatimi žarki in opravljena
v dragoceni obleki. Okrog trona je pozlačen okvir,
na katerem so upodobljene petnajstere skrivnosti
rožnega venca. Obe kupoli je poslikal Matej Langus
iz Kamne gorice leta 1842. in 1846. Slike predstavljajo
zgodbe iz Marijinega življenja in so po sodbi stro¬
kovnjakov prav dobro izvršene. Umetnik Langus ni
veliko računal za svoje delo. Rekel je: »Ni mi toliko
za zaslužek, temveč da zadostim srčni potrebi in
kolikor mogoče lepo okrasim priljubljeno Marijino
cerkev.«

26

Na Šmarni gori so imeli dobro ubrane zvonove,
ki so jih morali žrtvovati svetovni vojni. Tako slavna
božja pot pa brez zvonov! Sestavili so v ta namen
odbor, ki se je po mnogih posvetih odločil, da izroči
ulivanje novih zvonov livarni v Šent Vidu nad Ljub¬
ljano. Dovršeni so bili leta 1928. Liv se je izborno
posrečil. Predvsem ugaja veliki zvon z mogočnim
glasom A in s težo 3496 kilogramov. Ko so spravili
manjše tri zvonove brez posebnega truda na goro,
je povzročal veliki zvon nemale težave, ker je več
tehtal kakor vsi drugi. Na pomoč so prišla gasilna
društva iz okolice in nad tristo mož. Privlekli so ga
z vrvmi in brez vprege srečno na vrh. Naj oznanuje
s svojimi tremi tovariši dolgo vrsto let slavo nebeške
Kraljice!

Pobožni Slovenci! Le radi se zatekajte v svojin
nadlogah na Šmarno goro, kamor vas vabi prijazni
kraj, veličastna cerkev in ubrano zvonjenje. Hvalite
Marijo, da si je izbrala svetišče, kjer deli posebne
milosti. Dokler bodo stale naše božje poti, tako dolgo
bomo prejemali od Matere Gospodove dušno in te¬
lesno pomoč.

Bog te je povišal, o blažena Devica, nad vse
svetnike, ki te slavijo kot svojo Kraljico, saj so po
tvoji priprošnji dosegli krono večnega življenja. Prosi
tudi za nas, da živimo po tvojem zgledu. Ti si Boga
nad vse ljubila, zato si vredna njegove ljubezni in
zaslužiš, da te tudi mi ljubimo. 0, izkaži se nam
milostljivo Mater. A men.

Peti dan.

Zaplaz na Dolenjskem.

Narodi, rešeni s Kristusovo smrtjo na križu, pojo
slavo Zveličarju in obenem tudi slavo blaženi Devici
Mariji.

»Glej, tvoja Mati!« — s temi besedami nas je iz¬
ročil umirajoči Odrešenik Marijinemu varstvu. Ma¬
rija, ki je delila s svojim Sinom trpljenje na svetu, je
zdaj deležna njegove slave v nebesih. Tam vlada med

27

izvoljenimi kot Kraljica, nam na zemlji pa je ljube¬
zniva Mati. Nova ljudstva so prišla in izginila, vsa pa
so čutila dobrote njenega usmiljenja. Marijine roke
so obsegale vse, ki so z zaupanjem pri njej iskali po¬
moči. Njene oči so gledale v sijajne palače in v borna
stanovanja revežev, na bolniške postelje in na ležišča
umirajočih. Pobožna pravljica pripoveduje:

Ko je šla Marija vsa vesela in srečna obiskat po
Gabrielovem oznanjenju svojo teto Elizabeto, so jo
angeli spremljevali na potu, in kamor je stopila nje¬
na noga, so povsod pognale krasne cvetke iz zemlje.

To je samo pripovedka. Ni pa pripovedka, da je
Marijino češčenje zgodba samih dobrot. Ljudje so ča¬
stili Marijo kot Mater božjo, Marija pa jim je povra-
čala njih zaupanje z neštetimi milostmi svojega ma¬
terinega srca.

* * *

Zelo sloveča Marijina božja pot na
Dolenjskem je Zaplaz.  Cerkev stoji na pri¬
jaznem griču sredi Dolenjske, od koder je na razne
strani obširen pogled.

Ako greš iz Male Loke navzgor proti Čatežu, imaš
prijetno senco skozi gozd. Vsa pot je naraven park,
ki ga delajo hrasti in gabri s pomešanim smrečjem.
Sprehod, da si ne moreš želeti lepšega. Ob koncu go¬
ščave čepi nekaj hiš, pod njimi so v strmem bregu
vinogradi. Kmalu se ti pokaže na višini Zaplaz. Ime
je dobil od peščenih plazov, pa tudi kraj, kjer stoji
župna cerkev, se imenuje Plaz. Sicer pa je gora za-
rastla in na več krajih tudi dobro obdelana.

Bilo je binkoštni torek. Med ubranim zvonjenjem
iz čateškega zvonika so prihajale procesije s križi in
zastavami. V dolgih vrstah je stopalo ljudstvo s svo¬
jimi duhovniki proti Zaplazu. Tu so bili zbrani ro¬
marji od Svetega Križa, z Dol, s Polšnika, iz Šent¬
jurja pod Klunom in drugih župnij. Iz vrst božje-
potnikov je odmevala molitev rož. venca. Lep prizor.

Sveti rožni venec je stara molitev, razširjena po¬
vsod, kjer prebivajo katoličani. Imenoval bi jo dušno
last katoliškega sveta. Narodi so sprejeli z veseljem to
darilo Matere božje. Rožni venec je ponos velikašev

28

in preprostega ljudstva. Molili so ga vsi in ga še mo¬
lijo bodisi papež, škof, cesar, kralj, vojak, učenjak,
kmet in siromak. Papež Pij V. ga je molil vsak dan,
francoski kralj Ludovik XI. ga je imel vedno pri sebi,
sveti Alfonz Liguori ga je nosil na vratu, redovniki
imajo privezanega ob pasu. Papeži so ga imenovali
zveličanje kristjanov, zaklad milosti, kras sv. Cerkve,
bič satanov. Ko je prosil neki škof papeža Pija IX.,
naj blagoslovi rožne vence, ki jih bo razdelil v svoji
škofiji, mu je rekel papež: »Povejte doma, da papež
ne blagoslavlja samo rožnih vencev, temveč da tudi
sam rožni venec moli in da vabi vse vernike, naj ga
molijo.« Katoliška Cerkev je vedno priporočala to
molitev in jo kar obsipala z odpustki. Tako je postal
rožni venec dnevna molitev Marijinih služabnikov.
On je knjiga prosjaka in bogatina; knjiga matere, ki
ziblje otroka; knjiga romarja na božji poti; knjiga
starega moža in stare ženice, ki se pripravljata na
smrt; knjiga bolnika, da ga ne straši zadnja ura. Tudi
mrliču ga dajo v roke, da ga vzame s seboj v grob.
Sovražniki sv. vere ne marajo za rožni venec, dobri
kristjani pa ga ljubijo nad vse.

Kjer drži ob koncu čateške vasi glavna pot na
Zaplaz, stoji na vsaki strani piramida s kipoma Ma¬
tere božje in sv. Jožefa. Cesta proti vrhu je dobro
izpeljana. Pri cerkvi je 544 metrov morske višine. To
seveda ni veliko s kraji na Gorenjskem, toda na Do¬
lenjskem, kjer je vsa lega dosti nižja, lahko upošte¬
vamo tako višino.

Božja pot na Zaplazu ni stara. Iz ohranjenih pisem
je razvidno, da je stala tukaj okrog leta 1800 kapelica
Matere božje. Ljudje so se radi priporočali Mariji na
tej višini. Gosposka pa ni marala za procesije, ki so
hodile tjagor. Ukazala je leta 1813., da se mora ka¬
pelica podreti, češ, da se godijo nerednosti pri pobi¬
ranju milih darov. Pravi vzrok pa je bil ta, ker vlada
ni rada gledala javnih dokazov ljudske pobožnosti.
Kmetje so se upirali zahtevi gosposke, končno pa so
morali vendar kapelico podreti. Toda vse zatiranje je
bilo brezuspešno. Kmalu je stala zopet nova kapela
na tistem mestu kakor prej. Nihče ni hotel povedati,

29

s kakšnim denarjem so jo sezidali, dasi je gosposka
mnogo o tem preiskovala. Zdaj ji ni ostalo drugega,
kakor da je vso stvar pustila v miru. Božja pot pa je
zaradi tega še bolj napredovala. Ljudje so kar vreli
na Zaplaz. Marijino milostno podobo, ki je bila ob
času preganjanja shranjena v čateški župni cerkvi,
so slovesno prenesli nazaj v kapelo. Leta 1848. so
kapelo toliko razširili, da je bil v njej altar in tesen
kor za pevce. Odslej se je na Zaplazu brala sveta
maša, kar je bilo do tedaj nemogoče.

Iz povedanega spoznamo, kaj je versko navduše¬
nje in koliko premore ljubezen do Marije. Ti ubogi
ljudje še Marije niso smeli častiti tam, kjer bi jo bili
radi. Gotovo so s solzami v očeh podirali njeno sve¬
tišče. Toda trdna vera na Marijino pomoč je bila večja
kakor strah pred tistimi, ki so jih preganjali.

»Naj nam kapelico tudi desetkrat podero,« — tako
so govorili — »pa bomo sezidali zopet novo.«

Zaupanje na Marijo je znamenje Bogu vdane duše.
Večkrat si morebiti malosrčen in veliko skrbi te muči.
Ko bi se v vseh težavah obračal do Marije, kak mir
bi našel pri njej! Daruj ji svoje srce, izroči se ji po¬
polnoma. Ako ona prosi zate, se v resnici nimaš bati
ničesar.

Poslušajmo dalje, kako je bilo na Zaplazu. Zgodilo
se je nekaj, kar je to božjo pot silno povzdignilo. Ču¬
doviti dogodek je opisal leta 1855. v »Zgodnji Danici«
naš zgodovinar dekan Peter Hicinger. Zgodba je na¬
slednja:

Mati je šla z bolnim detetom v naročju kot roma-
rica na Kum. Kum je 1219 metrov visoka gora nad
Savo ob kranjsko-štajerski meji. Na vrhu sta dve cer¬
kvi. Večja je posvečena sveti Neži, manjša pa svetemu
Joštu. Ob glavnih shodih pride toliko ljudi, da je vsa
gora polna. Mati je nesla kljub veliki gneči otroka v
cerkev z namenom, da bi mu sprosila zdravje. Toda
množica ljudstva se je porivala semintja ter zadušila
otroka. Kdo bi mogel izreči žalost matere, ki je držala
mrtvo dete v naročju! Prinesla ga je v cerkev, da bi
ozdravel, zdaj pa je mrtev. Reva se je vrnila z mrlič-
kom domov. Tu je premišljevala:

30

»Ako mi je otrok v cerkvi na Kumu umrl, mi ga
bo pa Marija na Z&plazu dala živega nazaj.«

Kar hitro je nesla mrtvega otroka na Zaplaz, ga
položila na altar pred Marijo ter jo prosila s trdnim
zaupanjem, naj zbudi otroka od smrti. Velikanska
materina prošnja! Dvakrat je drsala mati po kolenih
okrog altarja, toda brezuspešno. Ko pa je ponovila to
pot v tretjič, je otrok zajokal na altarju. Pretresljivi
dogodek je šel kakor blisk na vse strani. Marsikdo ni
hotel verjeti, toda priče so bile tako zanesljive, da
ji m  niso mogli oporekati. Ljudje so glasno oznanjali
Marijino slavo in ji prepevali zahvalne pesmi. Zaplaz
pa je od tistega časa največja božja pot na Dolenjskem.

Pokojni čateški župnik Jožef Gregorič je od leta
1863. do 1873. mnogo zidal na Zaplazu. Opiral se je
na staro prerokbo, da bo stala na tem griču krasna
cerkev in da bodo množice ljudstva iz vseh krajev ho¬
dile Marijo častit na Zaplaz. Vneti gospod je z mno¬
gimi stroški naredil veliko novega. Ljudje so govorili,
da zida nebeški Jeruzalem. Toda stavba se mu ni
posrečila, kakor je on pričakoval. Poleg tega mu je
tudi pošel denar, da je moral jenjati z delom.

Leta 1906. pa so začeli podirati staro zidovje, od
katerega je ostalo samo nekaj sten pri velikem altarju.
Poprejšnja cerkev je bila preprosta, znotraj samo štiri
metre visoka in za večje število romarjev pretesna.
Župljani so z veseljem vozili kamenje, darovali les in
prispevke v denarju. Ko je bilo gradivo pripravljeno,
so pogumno začeli z delom, ki je šlo tako hitro izpod
rok, da so sezidali cerkev prvo leto že do vrha, drugo
leto pa jo pokrili. Posvetil jo je knezoškof dr. Anton
Bonaventura Jeglič 14. oktobra 1917. Vendar je bila
popolno dovršena z dvema zvonikoma šele v letih
1925. in 1926. Vmes je prišla namreč svetovna vojna.
Prav tako je tudi padec denarja zelo oviral hitrejši
napredek.

Nova cerkev je dovolj prostorna za večje število
romarjev ter je dostojno svetišče za nebeško Kraljico.
Vidi se daleč na okoli, posebno lepo tudi iz železni¬
škega vlaka, ko se pripelješ iz predora pod Sveto Ano
in se voziš proti Trebnjemu.

31

Po opravljeni cerkveni slovesnosti smo ogledo¬
vali daljno okolico, razprostrto pred nami. Že zaradi
obširnega razgleda je vredno, da obiščemo Zaplaz.
Ljudje so pripovedovali, kako se imenuje ta gora, ona
cerkev ali vas. Lep kos zelene Dolenjske ima oko
pred seboj, večinoma valovit svet z nizkimi griči in
z nekaterimi višjimi vrhovi.

Ob severovzhodu sta blesteli na mogočni višini
dve cerkvi.

»To je Kum« — je omenil nekdo izmed družbe.
»Tja gor je nesla mati bolnega otroka, ki se je med
množico ljudstva zadušil. S Kuma pa je prinesla
mrliča k Mariji na Zaplaz, kjer je oživel.«

Nekdo drugi je pripovedoval o štajerskem romarju,
ki je bil v mladih letih skoraj popolnoma slep. Šel
je k Mariji na Zaplaz, kjer je dobil zopet pogled. V
zahvalo za to milost je bil že 50 krat na Zaplazu.

Znanih pa je še več drugih uslišanj na ti božji poti.

Marijo častimo,
pred njo pokleknimo
in njej se zročimo,
zapojmo na glas:

Mogočna Kraljica
si nam Pomočnica,
o prosi za nas!

Šesti dan.

Črna gora pri Ptuju.

Kakor izgine pri solnčnem vzhodu svetloba lune
in zvezd, tako izgine pred Marijo svetloba angelov in
svetnikov. Vsak izmed nas bi bil srečen, če bi mogel
nekoliko občutiti Marijino nebeško slavo. Ker pa to
ni mogoče, moramo vsaj občudovati njeno blaženost
v nebesih. Saj je čisto umevno, da se Marija, ki je
nosila z Jezusom trnjevo krono na zemlji, raduje tudi
njegovega veličanstva. Saj je spodobno in pravično,
da je tista, kateri je bil pokoren sam Sin božji, de¬
ležna tudi njegovega vladanja v nebeškem kraljestvu.
Ako je rekel Zveličar svojim učencem: »V hiši mojega
Očeta je veliko prebivališč, grem pred vami, da vam

82

prostor pripravim« — kakšen prostor, kakšno pove¬
ličanje je pripravil šele svoji Materi! Zdi se, da govori
Kristus preblaženi Devici: »Ti si Kraljica vsem angel¬
skim korom in vsej družbi svetnikov. Ker si bila
polna milosti, pa si se imenovala deklo Gospodovo,
si zdaj nad vse povzdignjena. Kraljuj zmagovalni Cer¬
kvi v nebesih. Varuj vojskujočo se Cerkev na zemlji.
Tolaži trpečo Cerkev v vicah. Vse milosti naj teko po
tvojih rokah. Tebi naj se klanjajo izvoljeni božji.«

* * *

Pustimo zdaj za nekaj časa našo ljubo Gospo v ne¬
beški blaženosti in obiščimo jo v njenem stanovanju
na zemlji. Popotujmo tja do prostranega Ptujskega
polja na Spodnjem Štajerskem. Tam zagledamo na
srednje visokem, s sadnim drevjem obrastlem in s
hišami obdanem hribčku veliko cerkev, ki ji pravijo
»Sveta Marija na Črni gori«.  Izvedenci so
mnenja, da je ta cerkev izmed najlepših cerkva Slo¬
venije in Jugoslavije sploh. Naše občudovanje naj
torej velja mogočnemu Marijinemu svetišču, stoječemu
pred nami.

Cerkev je bila zgrajena okrog leta 1400. v vitkem
gotskem slogu. Dolga je 35, široka 15 in visoka 14
metrov. V notranjščini so tri ladje. Osem stebrov pod¬
pira rebrovje cerkvenega oboka, deset altarjev pa
dovršuje lepoto Marijinega domovanja na Črni gori.

Kako so morali biti vneti štajerski Slovenci za
Marijino čast, da so ji postavili tako svetišče, in kako
veliko duhovnikov je hodilo z župljani na Ptujsko
goro, kjer je v cerkvi deset altarjev! Radi jo obisku¬
jejo tudi Prekmurci in Medjimurci. O Marijinih praz¬
nikih so mnogoštevilni shodi. V velikem altarju vi¬
dimo kamenito podobo Matere božje, ki drži v levi
roki nebeško Dete, v desni pa plašč, ki ga razprosti¬
rajo trije angeli. Pod plaščem je zbranih mnogo ljudi
raznih stanov. Pri tem pogledu prihaja vsakemu na
misel molitev po lavretanskih litanijah: »Pod tvoje
varstvo pribežimo, o sveta božja Porodnica!«

Ljubi Marijini častilci! Vse naše življenje je ne¬
varna pot. Kdo nas bo podpiral? Tista, na katero se

33

najbolj zanašamo, ko pravimo: »Pod tvoje varstvo
pribežimo.« Od vseh strani prežijo sovražniki, da bi
nas pogubili. Kdo nam bo pomagal? Tista, ki se ji
tolikokrat priporočamo z besedami: »Pod tvoje var¬
stvo pribežimo.« Skušnjave nam silijo v dušo. Kako
naj jih premagamo? S pomočjo blažene Device, do
katere se z zaupanjem obračamo s klicem: »Pod tvoje
varstvo pribežimo.«

V nekem kraju na Švicarskem je peljala zelo ne¬
varna ozka steza čez visoko goro. Ob zgornji strani
so visele na stezo strme pečine, ob spodnji strani pa
so zijali globoki prepadi. Daleč na okrog ni bilo no¬
benega človeškega stanovanja. Vsak klic na pomoč
se je izgubil med navpičnimi stenami. Veliko popot¬
nikov, lovcev in pastirjev se je že ponesrečilo v tej
divji soteski. Ljudje so vse poskušali, da bi pot za¬
varovali, pa ni pomagalo dosti. Nesreč ni bilo ne konca
ne kraja. Pot so imenovali »zakleto stezo«. Slednjič
so sklenili, da postavijo v skalovju kapelico Matere
božje. Nekaj pogumnih mož se je odločilo za to ne¬
varno delo. Brez vsake nezgode so izklesali iz ka¬
menja toliko prostora, da so postavili v votlino Ma¬
rijino podobo. Od tistega časa je pot varna.

Kdo pa je zidal veličastni hram božji na Črni gori?
Ljudstvo pripoveduje takole:

Bogat grof na Vurbergu je imel edino hčerko, ki
je bila slepa. Oče in mati sta prosila Marijo, da bi
deklica spregledala. Ko nekega dne vsi skupaj mo¬
lijo, zagleda hčerka svetlobo. Oči se ji odpro, da za¬
vpije: »Pojdimo na grič, kjer vidim svetlobo!« Gredo
in pridejo na Črno goro. Hčerka pravi: »Tukaj sem
zagledala svetlobo.«

Grof začne iz hvaležnosti do Marije zidati cerkev
na griču. Toda ni je mogel dozidati, ker ni imel dovolj
denarja. Podpirali so ga trije drugi graščaki, pa tudi
ti so si izpraznili žepe. Naposled je dovršila cerkev
neka gospa, bogatejša od onih štirih. Veliko je pri¬
speval tudi cesar.

Tako pripoveduje narod o začetku cerkve. Zgodo¬
vinski podatki pa poročajo, da sta zgradila cerkev
okrog leta 1400. graščaka Bernard in njegov sin Fri-

Lavtižar: Šmarnice.

3

34

derik iz bližnjega mesta Ptuja. Odtod ime Ptujska
gora. Podpirali pa so ju pri stavbi tudi Celjski grofi.

V poznejših letih so Turki hudo divjali po Spod¬
njem Štajerskem. Cerkev na Ptujski gori je služila
kristjanom kot zavetišče ali tabor. Turški poveljnik,
ki mu je bilo ime Aga, se je zarotil, da mora dobiti
na vsak način cerkev v oblast. Narodna pesem poroča,
da je rekel:

Še preden ura zjutraj sedem bije,
najej moj konj z altarja se Marije.

Turki so že pridrli do lipe pod goro, toda konji so
jim popadali mrtvi na tla, cerkev pa je očrnela. So¬
vražnik je prestrašen zbežal nazaj. Od tistega časa se
imenuje Ptujska gora Črna gora, kar še dandanes
matere pripovedujejo

otrokom radovedno slušajočim,
da cerkve obeliti ni mogoče,
ker apno stene se prijeti noče.

Razen Turkov so tudi privrženci Lutrove vere zelo
škodovali božji poti na Črni gori. Pregnali so katoli¬
škega duhovnika in postavili na njegovo mesto lutrov¬
skega pastorja. Božja pot, poprej zelo obiskana, je bila
nekaj let zapuščena. Po odhodu krivovercev pa se je
začela zopet veselo razvijati. Od vseh strani so doha¬
jali romarji, kakor bi hoteli nadomestiti, kar so poprej
zamudili. Prav tako ima črnogorska Marija tudi dan¬
danes veliko častilcev. Mnogokrat pride po deset pro¬
cesij, vsaka s svojim dušnim pastirjem. Razne milosti,
ki jih prejemajo božjepotniki, vzpodbujajo ljudi, da
iščejo s toliko večjim zaupanjem pomoči pri Materi
božji na Črni gori.

Katoliška Cerkev je vedno odobravala potovanja
na svete kraje, kjer se nam utrdi vera in poživi po¬
božnost. Bog je sicer duh in ga lahko molimo povsod.
Vemo pa tudi, da človek ni samo duša, temveč da
vpliva nanj vnanji svet in se zato na gotovih krajih
lažje približa Bogu in bolj prisrčno moli.

Za taka romanja je dala Marija sama prvi zgled.
0 njej čitamo, da je večkrat obiskala Oljsko goro in
Kalvarijo ter počastila stopinje svojega trpečega Sina.

35

Posnemali so jo v tem apostoli in prvi kristjani. Tako
so nastala polagoma razna božja pota, na katerih je
Bog večkrat čudežno uslišal prošnje romarjev. Po¬
sebno pa so kristjani radi obiskovali Marijina svetišča.

Korist romanja bi najbolj pojasnila sledeča pri¬
mera:

Marsikdo čuti, da njegovo zdravje ni več tako
krepko, kakor je bilo poprej. Vprašuje zdravnike, na
kakšen način bi zopet ozdravel. Zdravniki mu sve¬
tujejo, naj spremeni domači zrak. Naj gre, kakršna
je že bolezen: ali k morju ali v planinski kraj ali v
toplice. Ko spremeni podnebje, bo boljši. Bolnik gre
od doma, ostane nekaj časa v primernem kraju in se
vrne pokrepčan domov.

Glejte podobo romarja! Tudi on gre iskat zdravja
bodisi telesnega ali dušnega. Obišče kraj milosti in
odloži breme, ki ga je težilo. Verski čut se mu poživi,
srce se ogreje v pobožnosti. Gleda milo Marijino po¬
dobo, moli, poje, duh se odpočije v svetišču. Prenov¬
ljen zapušča sveti kraj, miren in zadovoljen se vrača
v domačo hišo.

Kristus je nekdaj rekel: »Ko bom povzdignjen,
bom vse vlekel k sebi.« Prav tako govori Mati božja.
Povzdignjena je nad angele in svetnike. Poveličana
je v nebesih, poveličana pa tudi na zemlji v svetiščih,
kamor vabi z mogočno priprošnjo svoje otroke k sebi.

Genljiv zgled ljubezni do Marije nam je škof An¬
ton Martin Slomšek, o katerem upamo, da bo prištet
svetnikom. Ko je bil star šestnajst let, je že izgubil
dobro mater. »Anton, na tem svetu nimaš več ma¬
tere!« — tako mu je pisal njegov podpornik duhov¬
nik Jakob Prašnikar. Slomška je zadelo to bridko
poročilo do dna duše, toda takoj se je ozrl po Materi
Mariji. Povsod jo je nosil v mislih s seboj. Ko je
stopil v bogoslovje, je marljivo preiskoval, kaj so
stari cerkveni očetje pisali o Materi božji. Kot du¬
hovnik in kot škof je velikokrat pridigoval o Mariji
tako lepo in po domače, da ljudje niso mogli pre¬
hvaliti njegovih govorov. Nekaj dni pred svojo
smrtjo je še obiskal glasovito Marijino cerkev na
Črni gori. Kdaj je še klečal romar z večjo ljubeznijo

3 *

36

pred Marijino podobo kakor škof in božji služabnik
Slomšek v tem svetišču? Tukaj je položil naš slo¬
venski apostol žrtev svojega življenja na Marijin
altar. Ni še preteklo po tem obisku teden dni, ko je
z boguvdanim pogledom na žalostno Mater božjo in
z zadnjim vzdihom »prosi za nas« zatisnil oči k več¬
nemu počitku (24. septembra 1862).

Presveta Devica! Brani in razširjaj sveto Cerkev,
utrdi vero v naših dneh, varuj našo domovino, prosi
za nas vse. Čeprav smo Evini otroci, smo vendar
tudi tvoji otroci. Tvoji smo in tvoji vedno ostanemo.
Amen.

Sedmi dan.

Mati milosti v Mariboru.

Dobro vam je znana, ljubi Marijini častilci, prelepa
molitev, ki se začenja z besedami: »Pozdravljena,
Kraljica, Mati usmiljenja, življenje in upanje naše,
pozdravljena!« Molimo jo po lavretanskih litanijah in
vsak dan po sveti maši. Preteklo je že 900 let, ko je
bogoljubni menih Herman, benediktinec v Švici, zložil
to ljubeznivo Marijino pozdravljenje.

Kdo je bil ta menih Herman? Revček, da ga je
vsak miloval. Že od rojstva je bil ves sključen. Rekli
so mu z latinsko besedo »Contractus«. Večinoma je
sedel. Hoditi ni mogel. Morali so ga podpirati ali celo
nositi. Kar pa mu je Bog odvzel na telesnih močeh, to
mu je nadomestil na bistri glavi. Njegovi starši so
skrbeli, da se je Hermanov talent razvil v raznih ved¬
nostih. Poslali so svojega pohabljenega sina v bene¬
diktinski samostan Reichenau v Švici. Tukaj se je
tolikanj odlikoval v učenosti in pobožnosti, da so ga
menihi kljub njegovi telesni hibi sprejeli v svojo
družbo. Marljiv je bil v molitvi in v spisovanju lepih
knjig. Marija je vdihnila pobožnemu Hermanu sladko
veselje v vsem njegovem trpljenju in mu sprosila pre¬
čudno spoznanje božjih reči. V zahvalo za to milost in
v tolažbo vseh trpinov je zložil molitev »Salve Regina«
ali »Pozdravljena, Kraljica«. On je bil prvi, ki je po-

37

šiljal v goreči ljubezni te besede pred sedež Matere
usmiljenja. Za njim pa jih ponavljajo milijoni in mi¬
lijoni s trdnim zaupanjem, da jim bo Mati milosti
sprosila, kar jo prosijo. Mariji so znani naši najskriv-
nejši zdihljaji, ona posluša najmanjše pa tudi največje
prošnje. Njeno srce čuti z nami veselje in žalost. Zem¬
lja, na kateri živimo, je dežela pregnanstva, Marija pa
nam je dana od Boga, da briše svojim otrokom solze
in jih napolnjuje s sladko tolažbo. 0 nad vse srečni,
ako častimo Marijo in se obračamo do nje v vseh po¬
trebah! Blizu Marije biti se pravi: biti blizu Boga in
njegovega blagoslova. Povzdignimo zato svoje oči k
nebeški Kraljici, sklenimo svoje roke, odkrijmo jej
svoje srce in zaupno jo prosimo, dokler nas ne usliši
in nam ne pomaga. Kdo bi jo bil kdaj klical, pa bi ga
ne bila uslišala? Kdo jo je kdaj prosil, pa bi ne bil
prejel pomoči? Še več. Kdo je bil pogubljen, ki je
pribežal k Mariji?

* * *

V Mariboru je krasna cerkev z ime¬
nom »Mati milosti«.  Gotovo boste radi zvedeli
kaj več o tem Marijinem svetišču.

Leta 1746. je šla pobožna grofinja Ivana Felicita
Khiinburg na božjo pot k svetemu Frančišku Ksaverju
v Savinjski dolini. Nazaj grede je ostala nekaj časa
v Konjicah. Tam je našla v zakristiji nadžupnijske
cerkve kip Matere božje z Jezuščkom v desnici in z
žezlom v levi roki. Podoba je bila izrezljana iz lipo¬
vega lesa in že precej stara, najbrž delo kakega me¬
niha iz bližnjega kartuzijanskega samostana Zajčkega.
V Konjicah je podoba nekaj let samevala, potem pa
prišla v veliko čast. Grofinji je zapuščena podoba zelo
ugajala. Kupila jo je ter vzela s seboj v Gradec. Tam
jo je dala lično prenoviti. Sledeče leto jo je prinesla
v Maribor ter jo izročila redovnikom minoritom. Mi¬
noriti so z veseljem sprejeli ljubeznivo Marijino po¬
dobo. Dne 25. januarja 1747 so jo v svoji, že poprej
Materi božji posvečeni cerkvi, izpostavili v javno če-
ščenje. Gotovo ni bilo samo naključje, da je prišla
dolgo pozabljena podoba zopet na altar. Kakor je sveta

38

Devica že pred mnogimi leti skazala veliko dobrot
svojim častilcem, tako je bila njena želja, da bo tudi
usmiljena Mati vsem, ki jo bodo prosili pomoči.

0 rimskem cesarju Titu pripovedujejo zgodovinarji,
da je vsakega uslišal, kdor ga je česa prosil. Semintja
je še več dal, kakor je prosilec pričakoval. Ko so mu
dvorjani očitali, da je predober, je odgovoril: »Vladar
ne sme nikogar odpraviti nezadovoljnega, kdor pride
s prošnjo k njemu.«

Tako bi lahko rekla tudi Marija. Bo mar nebeška
Kraljica manj dobrotljiva? Kako bi bilo mogoče, da bi
ne pomagala potrebnim, saj je vendar Mati milosti?

Stari modrijan Seneka je rekel, da je kraljem in
kraljicam največja čast, ako ubogim radi pomagajo.
To je čisto resnično. Znano nam je o vladarjih, kako
so bili dobri državljanom. Znano nam je posebno o
kraljicah, da jih je Cerkev prav zaradi njih dobrotlji¬
vosti in pobožnosti prištela svetnicam. (Elizabeta Tu-
rinška, Elizabeta Portugalska, Margareta Škotska.)
Ako so bile zemeljske kraljice tako dobre siromakom,
v koliko večji meri velja to o Kraljici nebes in zemlje!
Saj je bila Marija kakor po drugih lepih lastnostih
tako tudi po svojem usmiljenem srcu najbolj podobna
Jezusu, ki je iz ljubezni do nas umrl na svetem križu.
Zato piše sveti Alfonz Liguori:

»Ge  bi se tudi po vsem svetu oznanjala Marijina
slava, bi bilo vendar le slabo vračilo za ljubezen, ki
jo ima Marija do človeškega rodu. Kakor posreduje
njen Sin za nas pri nebeškem Očetu, tako prinaša
Marija naše molitve k prestolu svojega Sina. Njeno
usmiljenje je tako veliko, da se lahko zanaša na Ma¬
rijino pomoč vsak, če bi bil še tako zapuščen. Ne
ravnal bi prav, kdor bi prišel s strahom k tej dobri
Materi, zakaj pri Mariji ni nič hudega, nič strašnega,
marveč sama milost in ljubezen. Preberi vse sveto
pismo, in če najdeš le količkaj neprijaznega nad Ma¬
rijo, se ji bližaj s strahom. Toda nikjer ne boš našel
neprijaznosti, temveč samo dobroto. Zato se z vese¬
ljem zateci k tej ljubi Pomočnici.«

Mariborčani so novo Marijino podobo kmalu vzlju¬
bili ter ji dali ime »Mati milosti« ali »Mati usmilje-

39

nja«. Pa je niso visoko čislali in zaupno častili samo
domačini, tudi romarji so začeli od blizu in daleč pri¬
hajati v Maribor. V velikem številu jo obiskujejo
bodisi posamezni ali v družbah ali tudi v procesijah
Kranjci, Korošci, Avstrijci in Hrvatje. Celo s Češkega
je došlo že več božjepotnikov. Posebno slovesno so
obhajali 25. januarja obletnico njenega javnega češče-
nja. Marija pa je tudi pokazala, da je res Mati milosti.
Stara knjižica našteva samo iz nekaterih let 800 ču¬
dežnih uslišanj in 30 spreobrnjenj krivovercev. Koliko
grešnikov pa je ob njeni milostni podobi zapustilo
pot pogube, je znano le Bogu vsevednemu.

Veselo se je razvijala božja pot do vladanja cesarja
Jožefa II. Ta pa je prepovedal vse shode in pregnal
leta 1784. očete minorite iz samostana, ki je obstajal
že petsto let v Mariboru. Toda minoriti niso pustili
priljubljene Matere milosti v zapuščeni cerkvi. Vzeli
so jo s seboj v kapucinski samostan, ki je bil tudi
zatrt in kjer jim je bilo po izgonu iz minoritskega
samostana dovoljeno stanovanje. Bivša kapucinska
cerkvica je postala leta 1785. župnijska cerkev »slo¬
venske fare« v Mariboru. Oskrbovali so jo še nekaj
let minoriti, za njimi svetni duhovniki, pozneje re¬
dovniki redemptoristi in potem zopet svetni duhov¬
niki, dokler niso prišli leta 1864. očetje frančiškani
za dušne pastirje. V vseh presledkih pa je ostala mi¬
lostna podoba v velikem altarju.

Kristjani! Čeprav so morali Marijini častilci v dobi
vednih spreminjav z Marijo vred marsikaj pretrpeti,
se vendar ni zmanjšalo njih zaupanje nanjo, ona pa
tudi ni prenehala sipati dobrot na tiste, ki so se ji
priporočali. Menda so še bolj goreče klicali k dobri
Materi: »K tebi vpijemo izgnani Evini otroci; k tebi
zdihujemo žalostni in objokani v tej solzni dolini.«

V tem pomenu nagovarja sveti Peter Damijan bla¬
ženo Devico z besedami: »Ali bi bilo mogoče, da bi
nas pozabila zdaj, ko si povzdignjena k časti nebeške
Kraljice? Ne, ne, daleč od nas bodi ta misel! Nikdar
ne bo pozabilo naše revščine tako usmiljeno srce,
kakršno je tvoje.«

40

O da bi obrnila Marija svoje milostljive oči tudi na
nas! Najlepša podoba usmiljenja je namreč v očesu,
iz katerega govori duša bolj kakor iz vsakega drugega
telesnega čuta. Skoraj nobena beseda ne pove tega,
kar razodeva pogled. Zato pravimo večkrat, da se
človeku že na očeh bere, kar ima v srcu.

S kakšnim veseljem je počivalo Marijino oko nad
Detetom Jezusom! Nasproti pa: s kakšno žalostjo je
iskalo izgubljenega, dokler ga ni našlo v templju! S
koliko bridkostjo ga je gledalo na križu, potem pa
zopet, s kakšno radostjo vstalega od smrti! Prav s
takim očesom gleda Marija na potrebe človeških
otrok. Z usmiljenim očesom, da bi nam vzbudila za¬
upanje v njeno pomoč! Z milim, da bi nas potolažila
v nadlogah! Z veselim, da bi nam pokazala plačilo
v nebesih!

Kakor posije po hudem vremenu zopet solnce izza
oblakov, tako je prišlo tudi za Mater milosti v Mari¬
boru po prestanih mračnih dnevih novo veselje. Častiti
očetje frančiškani so ji od leta 1893. do 1900. z milo-
dari dobrega ljudstva postavili krasno novo cerkev z
dvema zvonikoma in s tremi ladjami, dolgo 55 in
široko 24 metrov. To cerkev, ki je zares cerkev Ma¬
tere milosti, ker je bila zanjo zidana, je papež Pij X.
odlikoval z redkim naslovom male bazilike in jo pri¬
družil baziliki Marije Snežne v Rimu. V ti lepi mari¬
borski cerkvi se časti zdaj Mati milosti kot zavetnica
ali patrona. Ne obiskujejo je samo prebivalci prijaz¬
nega Maribora, temveč prihajajo k njej tudi romarji
z Dravskega polja in zelenega Pohorja, iz Slovenskih
goric in Prekmurja ter iz drugih daljših krajev. Naj¬
večji naval božjepotnikov je Veliki Šmarin, Mali Šma-
rin in o Porcijunkuli. Pa tudi slovesnost 25. januarja
se je v letu 1887. obnovila po zaslugi takratnega gvar-
dijana in župnika patra Kalista Herica, velikega ča¬
stilca Marijinega. Od tedaj se vsako leto nad vse
slovesno obhaja dan 25. januarja, ki je tudi blagdan
ali proščenje bazilike.

0 Marija, naša usmiljena Pomočnica! Obrni v nas
svoje milostljive oči in glej naše potrebe. V nevarno¬
sti je mladina, sprosi ji stanovitnost v dobrem. V ne-

41

varnosti so grešniki, daj jim milost spreobrnjenja. V
nevarnosti smo zaradi mnogih skušnjav, pomagaj nam,
da jih premagamo. Tolaži bolnike, stoj na strani umi¬
rajočim. Poživi nas v veri, upanju in ljubezni. Podeli
nam dar pobožne molitve in vnemo za dobra dela. Naj
čutijo tvoje varstvo vsi, ki te kličejo na pomoč. Amen.

Osmi dan.

Petrovče pri Celju.

V posebni časti imamo tiste kraje, po katerih je
hodil naš Gospod in jih posvetil s svojimi stopinjami.
Betlehem, Jeruzalem in Nazaret — komu niso ljuba
ta imena! Prav tako nam je draga domovina blažene
Device Marije. Na širni zemlji pa je še veliko drugih
krajev, ki si jih je Mati božja izbrala za svoje bi¬
vanje. Po pravici jim pravimo Marijina svetišča ali
božja pota. Rekli bi jim zakladnice dušnega in te¬
lesnega blagoslova, imenovali bi jih studence milosti
božje. Čeprav se v teh krajih morebiti ne godijo
očitni čudeži, so vendar verniki, zaupajoči na Mari¬
jino pomoč, poprej uslišani kakor drugod. Ko je
hodil Jezus po svetu, je zelo rad poplačal vero in za¬
upanje. »Zaupaj, tvoja vera ti je pomagala!« — tako
je rekel marsikomu in ga ozdravil. Enako deli tudi
dandanes Marijinim častilcem vsakovrstne dobrote.

Kakor daleč sega nazaj zgodovina katoliške Cer¬
kve, povsod najdemo dokaze, da so se verniki za¬
našali na pomoč blažene Device. Ljubezen, ki so jo
skazovali apostoli Materi svojega Učenika, tisto lju¬
bezen so ji ohranili kristjani vsa stoletja do danes.
Kjerkoli je zavladala krščanska vera, povsod se je
širilo Marijino češčenje, povsod so se začela vzdigo¬
vati Marijina svetišča.

Bodi nam torej češčena, o blažena Mati, ki si čast
in bramba svete Cerkve. Prosi za nas, da prejmemo
plačilo, prihranjeno vsem, ki se tebi priporočajo. 0
tvojem usmiljenju priča zgodovina svete Cerkve, o
tvojem varstvu priča življenje svetnikov. Ti si posre¬
dovalka med Bogom in med nami. Blagor nam, da

42

smo tvoji otroci. 0 Marija, rožna Devica, potegni nas
za sabo, varuj nas, brani nas kakor svojo last in
svojo posest.

❖ ❖ ^

Ako zapustimo starodavno Celje, mesto polno
zgodovinskih spominov, pridemo kmalu v župnijo
Žalec, ki ima nad tri tisoč prebivalcev. Župniji pri¬
pada kot podružnica daleč naokrog znana Mari¬
jina cerkev Petrovče.  V Petrovčah si je iz¬
brala Marija milostni prestol, na katerega gleda
množica vseh, ki so v dušnih ali telesnih potrebah.
Že v trinajstem stoletju je stala tukaj cerkev, zidana
v gotskem slogu. Ker ni zadostovala obiskovalcem, so
sezidali na njenem mestu leta 1655. sedanjo krasno
hišo božjo v romanskem slogu. Dolga je 33, široka
10, visoka 14 metrov. Stavba, v kateri je sedem altar-
jev, ima veličastno pročelje iz rezanega kamena. Iz
obsežnih prostorov sklepamo, v kako velikem šte¬
vilu obiskujejo romarji Mater božjo v Petrovčah.
Zgradba te cerkve je združena z znamenitim zgodo¬
vinskim spominom. Priobčujemo ga na podlagi sta¬
rih listin in ljudskega pripovedovanja.

V sedemnajstem stoletju je živel blizu Petrovč
graščak baron Frančišek Miglio. Bil je pobožen mož
in usmiljenega srca. Ljudje ga niso samo spoštovali,
temveč tudi ljubili. Ljubezen si je pridobil s svojo
radodarnostjo in s podpiranjem siromakov. Poleg
tega je kot Marijin častilec velikokrat prišel v pe-
trovško cerkev ter ji donašal vsakovrstne darove.
Takrat pa so Turki pritiskali v naše dežele, ropali,
požigali in odganjali kristjane v sužnost. Ker še ni
bilo redne vojske, ki bi šla nad sovražnika, so gra¬
ščaki sami nabirali brambovce zoper turške napade.
Tudi baron Frančišek Miglio se je ohrabril ter peljal
nabrano četo v turški boj.

Preden pa je zapustil dom, je šel še enkrat v Pe¬
trovče. Izročil je sebe in svoje tovariše Mariji ter jo
prosil srečne zmage. Pa ne samo to.

»Če se vrnem po porazu Turkov zdrav domov,« —
tako je obljubil Mariji — »hočem živeti v deviškem
stanu in tebi, ljuba Mati, zvest ostati do smrti.«

43

V znamenje te obljube je šel prav do Marijine
podobe in nataknil svoj prstan na kazalec Marijine
desne roke.

S spominom na Pomočnico kristjanov je odšel
Frančišek nad sovražnike svete vere. Marija mu je
stala pred očmi kakor vedna spremljevalka. Ako bi
solnca ne imeli, kakšna bi bila zemlja? Če bi Marije
ne imeli, kaj bi nam ostalo drugega kakor tavanje
v temi! Njo, ki jo časti vsa Cerkev, si je izbral tudi
Frančišek kot varihinjo v vseh nevarnostih. Dajala
mu je pogum in ga podpirala v hudem boju. Vedel
je, kako velika je Marijina čast, vedel pa tudi, kako
mogočna je njena prošnja pri Bogu. Spoznaval je
vedno bolj, da Marija ni daleč od njega, kakor mati
ni daleč od otroka, ki vpije na pomoč.

Boj je trajal dolgo časa in vse je kazalo, da malo¬
številna krščanska vojska ne bo zmagala hudih tur¬
ških napadov. Končno pa se je obrnila bojna sreča
na krščansko stran. Turki so začeli omagovati in be¬
žati nazaj. Kristjani so jim vzeli ves plen in rešili
veliko sužnjev.

Tudi Frančišek Miglio se je pogumno bojeval in
ostal nepoškodovan. Njegovega tovariša pa je turški
meč smrtno ranil. Umirajoči je prosil Frančiška, naj
skrbi za njegovo hčerko, ki bo brez staršev, ker ji
je mati že poprej umrla. Dobri Frančišek je obljubil
prijatelju, da mu bo rad storil to ljubav. Obljuba pa
mu je napravila veliko težav. Izvedel je namreč, da
so prijateljevo hčerko odpeljali sovražniki v turško
sužnost. Poizvedoval je na vse strani, kje bi jo dobil
in na kakšen način bi jo rešil. Rad bi se bil vrnil na
svoj grad, toda vest mu je rekla, naj ne hodi brez
ugrabljene deklice domov. Vzel je s seboj nekaj
hlapcev in zasledoval ž njimi Turke, ki so bežali na
Hrvaško. Veliko hudega je prestal na tej poti, vendar
se mu ni primerila nobena posebna nesreča. Zavest,
da bo storil dobro delo usmiljenja, če iztrga Turkom
nedolžno žrtev, ga je podpirala v iskanju. Po preteku
več dni je dobil zanesljive podatke. Zvedel je, da so
Turki med potjo prodali deklico nekemu plemeni¬
tašu in dognal je tudi grad, v katerem prebiva do-

44

tični plemenitaš. Ta pa k sreči ni bil trd človek. Ko
so mu povedali, kako je bila deklica odpeljana iz do¬
mačega kraja, jo je izročil Frančišku za tisto vsoto,
ki jo je on plačal Turkom. Kakšno veselje za opro¬
ščeno hčerko in kakšno zadoščenje Frančišku, da ga
ni varalo upanje na rešitev!

Občudovati moramo zvestobo, ki jo je izkazal
Frančišek svojemu prijatelju in bojnemu tovarišu.
To že ni bila več navadna zvestoba, temveč junaštvo,
izvirajoče iz požrtvovalne ljubezni do bližnjega.
Kako veliko vrednost mora imeti taka ljubezen pri
Bogu! Dobra dela so ključi, ki nam odpirajo nebesa.
Že z lepo besedo storimo marsikaj dobrega, brez
primere več pa z dobrimi deli. Veliko src bi bilo raz¬
veseljenih in veliko solz posušenih, če bi vladala med
nami dejanska krščanska ljubezen. Prava ljubezen
se ne kaže samo z lepimi besedami, marveč z dobrimi
deli. Pogosto se nam ponuja priložnost, da komu po¬
magamo. Tisti Gospod, ki je rekel: »Kar ste storili
dobrega bližnjemu, ste storili meni,« — nam bo vse
obilno povrnil. Kolikor več dobrih del, toliko večje
plačilo. Naj nam svetijo krasni zgledi svetnikov, ki
so vse žrtvovali iz ljubezni do bližnjega. Kdor obilno
seje, bo tudi obilno žel. Blagor usmiljenim, ker bodo
usmiljenje dosegli.

Po vrnitvi v domovino je peljala Frančiška prva
pot v Petrovče. Prisrčno se je zahvalil Mariji za var¬
stvo in jo prosil nadaljnje pomoči. Skrbelo pa ga je,
komu bi izročil oteto deklico, ki ni imela ne očeta in
ne matere. Pričakoval je, da mu že pride kakšna
dobra misel.

Dalj časa je imel samo sočutje z zapuščeno siroto,
pozneje pa se je naselilo v njegovo srce čuvstvo lju¬
bezni. Zatiral je sicer slabo nagnjenje, toda vest mu
je očitala, da je s posvetno ljubeznijo razžalil Devico
Marijo, kateri je obljubil pred odhodom na vojsko
zvestobo do smrti. Spomnil se je prstana, ki ga je
daroval Mariji v Petrovčah z zagotovilom, da bo ostal
vedno v deviškem stanu. Hudo mu je bilo, da je zdaj
njegovo srce razdeljeno in predstavljal si je, da se
ne spodobi, ako bi nosila nebeška Kraljica še v bo-

45

doče darovani prstan v znamenje njegove obljube, ki
jo je prelomil. Šel je v Petrovče, pokleknil pred mi¬
lostni altar in molil:

»Odpusti mi, sveta Devica, da sem postal nezvest
besedam, ki sem jih govoril pred odhodom v vojsko.
Ti si me varovala in me pripeljala zdravega domov.
Nisem vreden tvoje milosti in tudi nisem vreden, da
bi moj prstan krasil tvojo deviško roko.«

Potem je vstal in se približal Mariji, da bi ji snel
prstan z roke. Toda ni bilo mogoče. Ko je segel po
prstanu, je Marija zakrivila kazalec, na katerem je
bil prstan. Ali ga bo vzel s silo, če je prst zakrivljen?
Nikakor ne. Tega bi ne bil upal storiti. Groza je
spreletela Frančiška. V trenutku ni vedel, kaj bi na¬
redil. Tisti hip se tudi zavedel ni, kaj bi pomenil ta
pretresljivi dogodek. Kmalu pa mu je prišlo razsvet¬
ljenje. Pokleknil je pred Marijino podobo in zdihoval:

»Izkazala si mi zopet novo milost, o blažena De¬
vica! Ponižno se ti zahvalim, da nisi zavrgla prstana,
ki sem ti ga podaril. Razdreti hočem vezi, ki so me
priklepale na svet in me odvračale od tebe. Zvest ti
hočem ostati, kakor sem ti obljubil.«

Hudo mu je bilo, ko se je vračal domov. Ne zaradi
sebe — saj je bil popolnoma odločen, kaj bo storil —
temveč zaradi deklice, ki jo je rešil turške sužnosti
in ki je dorastla v lepo mladenko. Pa tudi tukaj je
našel izhod. Bližnji graščak je omenil o neki priliki,
da bi deklico rad vzel v zakon. Frančišku je bila po¬
nudba zelo po volji. Ni trajalo dolgo, da je postala
rešena mladenka žena bližnjega graščaka, Frančišek
pa se je popolnoma posvetil Marijini službi.

Že je sklenil, kaj bo naredil s svojim premože¬
njem. Nikogar ni bilo, da bi mu bil zapustil denar in
posestvo, zato je določil svoje imetje Materi božji v
Petrovčah. Na prostoru stare cerkvice ji je postavil
leta 1655. sedanjo krasno svetišče z lepo izdelanim
velikim altarjem. Nad tabernakljem stoji Marijina po¬
doba s prstanom in z zakrivljenim kazalcem desne
roke. V levici drži božje Dete, v desnici kraljevsko
žezlo. Glava je nagnjena proti Jezusu, na obrazu raz¬
lita čudovita miloba.

46

Pred glavnim altarjem je v tlaku plošča, pod ka¬
tero počiva baron Frančišek Miglio, njegova duša pa
se veseli pri tisti, kateri je žrtvoval sebe in svoje
imetje.

Z zaupanjem te imenujemo Mater, o Marija! Ti si
naša tolažba in naše upanje. Ljubila si Boga nad vse,
zato si bila vredna njegove ljubezni in zaslužiš, da
te ljubimo tudi mi. Tvoje ime nas napolnjuje z upa¬
njem, da nas ne boš zapustila. Materina ljubezen ne
pozna meje, tako tudi tvoja ljubezen do nas ne bo
jenjala, dokler nas ne pripelješ tja, kjer te častijo
angeli in svetniki kot svojo Kraljico. Amen.

Deveti dan.

Nova Štifta pri Gornjem gradu.

V davnih časih je vladal egiptovsko deželo v Afriki
kralj, z imenom Simami. Nad vse je ljubil svojo mater.
Ko je umrla, je zelo žaloval za njo. Na njen grob je
dal postaviti spomenik iz dragocenega marmorja. Spo¬
menik je predstavljal ženo s trojno krono na glavi.
Prva krona je pomenila, da je bil materin oče kralj.
Druga krona je pomenila, da je bil materin mož kralj.
Tretja pa, da je tudi njen sin kralj.

Lep zgled imamo nad ljubeznijo, ki jo je izkazoval
kralj Simand svoji materi.

S trojno krono, toda z mnogo veličastnejšo, je
okrasil tudi Bog Marijo. Prvo krono ji je položil na
glavo v znamenje njene velike časti, ker je bila iz¬
brana izmed vseh drugih njenega spola za Mater Sina
božjega. Drugo krono ji je položil na glavo zaradi
njene mogočne priprošnje in tretjo v spomin tiste
slave, ki jo je dosegla kot Kraljica angelov in svetni¬
kov v nebesih.

Tudi mi pokladamo Mariji krone na glavo s tem,
da jo častimo vsak dan z molitvijo, da prepevamo njej
v slavo lepe pesmi in da smo polni zahvale za njene
dobrote. Vsak dober otrok ljubi nad vse svojo mater
in ji dela veselje, kjerkoli more. Katera mati pa nam
je tako dobra kakor Marija? Zato bodimo njeni vdani

47

otroci, spolnjujmo zapovedi njenega Sina in živimo
po Marijinem zgledu. Vsak zvest služabnik služi ve¬
selo svoji gospodi, potrudimo se tudi mi, da bomo
zvesto služili svoji nebeški Gospodovalki.

0 Marija! Tvoje sveto ime siplje svetlobo v temo
našega srca. Kakor je tebi prečastno to ime, tako je
nam v tolažbo in v največjo srečo. Ti rosiš blagre
vesoljnemu svetu, ti nas napolnjuješ s sladkim upa¬
njem. Kdor tebe pozna in tebe kliče, ne more obupati.
V znamenje iskrene zahvale za vse dobrote, ki smo
jih prejeli od tebe, pokladamo na tvojo glavo krono
otroške vdanosti. Ponižno te prosimo, da jo blagovoliš
sprejeti in da ostaneš tudi v prihodnje naša ljuba
Mati.

* * *

Štajerski Slovenci so že od nekdaj vneti Marijini
častilci. Radi hodijo po božjih potih, pa tudi doma
imajo marsikatero lepo Marijino svetišče. Med njimi
se odlikuje župnijska in romarska cerkev Nova
Štifta pri Gornjem gradu.  Njena zgodovina
je tesno zvezana z zgodovino ljubljanske škofije, ker
imajo ljubljanski cerkveni knezi obširna posestva v
ondotnem kraju.

Lepa cesta nas pelje iz Celja skozi Savinjsko do¬
lino. Potem se obrnemo na levo proti Gornjemu gradu
ter pridemo od tu v dobri uri v Novo Štifto, ki sameva
pod goro Črnilec ob štajersko-kranjski meji. Za Go¬
renjce pa je najbližja pot v Kamnik in iz Kamnika
po gorski cesti v Novo Štifto.

Božja pot je nastala leta 1558. Takrat je vladal
ljubljansko škofijo Peter Zapoški (Petrus de Seebach),
ki je najrajši stanoval v Gornjem gradu. Ljudje so ga
hodili prosit, da bi sezidali na tistem kraju, kjer je
zdaj Nova Štifta, cerkev v čast Materi božji. Pripove¬
dovali so mu, da vidijo večkrat svetlobo, ki se vzdi¬
guje iz ondotnih tal, in da jim je ta svetloba opomin,
naj zgradijo tukaj cerkev ali pa vsaj Marijino kapelo.

Škof Peter ni bil lahkoveren v tem oziru. Dvomil
je, da bi bila resnica, kar so ljudje govorili ter ni
hotel dovoliti zidanja. Zato ga je menda napadla huda

48

bolezen v nogah, ki so mu tako otekle, da je le s
težavo hodil.

Ker je prav takrat v naših krajih širil luteransko
vero odpadnik Primož Trubar, je dejal škof:

»Trubar, ki nam tako rad očita praznoverstvo, bo
imel potem še več povoda za svojo trditev.«

Ker pa kljub temu niso odjenjale prošnje, naj
pride vladika Peter sam pogledat kraj, na katerem
se prikazuje svetloba, je končno ugodil ljudski želji.
S težavo je zasedel konja ter jahal v dvornem sprem¬
stvu na določeno mesto. Ob njegovem prihodu je bilo
ondi zbranega veliko ljudstva, ki je težko pričakovalo
škofove odločbe.

Škofu se je čudno zdelo, zakaj je postal konj, na
katerem je sedel, tako nemiren. Zaganjal se je sem
in tja, stresal z glavo, se vzpenjal in z nogami kopal
zemljo. Saj so mu izbrali vendar najkrotkejšega konja
v hlevu, odkod zdaj ta razburjenost?

»Kje se prikazuje svetloba iz tal?« je vprašal škof
okoli stoječe.

»Prav tukaj, kjer tolče konj z nogami,« so mu od¬
govorili vsi soglasno.

Vladika se ni mogel več ustavljati ljudski volji.
Rekel je slovesno:

»Naredil bom, kakor zahtevate. Zidali bomo na
tem prostoru cerkev v čast Materi božji. Podpirati vas
hočem pri delu. Blažena Devica nam bo pa tudi po¬
magala v sedanjih hudih časih, ko vzdiguje krivover¬
stvo svojo oholo glavo zoper katoličane.«

Tedaj je stopil raz konja. Hoteli so ga podpirati,
pa ni bilo treba, ker so mu postale noge v hipu lahke.
Vsi so se čudili, da je bil tako gibčen, ko je poprej
le s težavo hodil. Prinesli so mu vodo, da jo je blago¬
slovil in ž njo pokropil določeni kraj za zgradbo
cerkve.

Z velikim veseljem so se domačini poprijeli dela.
Ker so jim pomagali tudi daljni okoličani, je šlo zi¬
danje hitro naprej. V štirih letih je bila cerkev do¬
vršena in posvečena preblaženi Devici.

Veliko gorečnost so imeli prednamci, ki so storili
toliko v čast Materi božji. Stoletje je drvilo za sto-

49

letjem, kraljestvo se je podiralo za kraljestvom, ne-
omajana pa je ostala ljubezen krščanskega sveta do
Marije. Naši predniki so bili prepričani, da je Marija
zaklad, ki bogati vse ljudi. Zato so jej postavljali tako
krasna svetišča. Iz kamenja, lesa in barv nam doni
vedno in vedno: »Zdrava Marija, milosti polna!« Kdo
bi mogel prešteti vse njene cerkve? Kdo vse bratov¬
ščine, procesije in vsakovrstne slavnosti njej v čast?
Kdo vse molitve in slavospeve, ki kipijo neprestano
iz milijonov src proti nebu ter se združujejo pred pre¬
stolom nebeške Kraljice? Marijo so častili od prvih
krščanskih časov, jo častijo zdaj in jo bodo častili ver¬
niki vseh stanov. Tukaj ni nobene izjeme, ker je
skazala Marija kristjanom že toliko milosti, da jih ne
moremo dovolj ceniti. Sveti Bonaventura pravi:

»Dva sinova sta Marijina: eden je Bog, eden pa
človek. Prvemu je Marija telesna Mati, drugemu pa
duhovna Mati. Ona ljubi tiste, ki njo ljubijo. Za malo,
kar ji boš dal, ti bo veliko dala.«

Sveti Anton Padovanski jo je večkrat pozdravljal
z besedami: 0 gloriosa Domina — o slavna Gospa!
Enako jo slavi Cerkev s častnimi naslovi, ko ji pravi:
Salve Regina — pozdravljena Kraljica! Ave Regina
coelorum —- Zdrava nebes Kraljica! Ave Domina an-
gelorum — Zdrava angelov Gospa!

Kako velik pomen imajo ti naslovi! Kraljestvo Ma¬
rijino je tisto kakor kraljestvo Kristusovo. Od svetlih
biserov v morju do žarečih zvezd na nebu, od otroka
v zibeli do angela pri božjem prestolu, od mej naše
zemlje tja do rajskih vrat — vse to je Marijina dežela.
Zares! Kraljica tako velikega kraljestva zasluži veli¬
častno ime: »Kraljica vesoljnega sveta.« Take slave
kakor Marija, dekla Gospodova, še ni užival nihče in
je nikdar užival ne bo. Vsa zemeljska velikost bo
obledela in se zdrobila v prah, Marijina slava pa bo
sijala na veke.

Kristjani! Povzdignimo roke proti tej prečudni
ženi, obdani s solncem in s krono dvanajsterih zvezd
na glavi. Marija, ki je tako lepa in bogata, nas ne bo
zapustila.

Lavtižar: šmarnice.

4

50

Božja pot v Novi Štifti je hitro zaslovela daleč
okoli. V pismu, ki ga je poslal škof Peter papežu
Piju IV. v Rim, poroča med drugim, da pride ob Ma¬
rijinih praznikih, posebno ob Velikem Šmarnu, od
deset do trideset tisoč romarjev, pa ne samo s Štajer¬
skega, Kranjskega in Koroškega, temveč tudi s Hr¬
vaškega in celo iz daljne Dalmacije. Takega števila
božjepotnikov si ne moremo razlagati drugače kakor
na ta način, da so se godila izredna uslišanja.

Beseda Nova Štifta pomeni novo ustanovo. Zanjo
so veliko storili ljubljanski škofje. Slovesno so ob¬
hajali tukaj večkrat božjo službo v spremstvu mno-
gobrojne duhovščine. Posebno rad je prišel tja škof
Tomaž Hren. Kadar je le mogel, je obiskal cerkev in
skrbel, da je bilo vedno dovolj duhovnikov za dušno
postrežbo romarjev.

Prva cerkev je bila lepa zgradba. Njene notranje
in vnanje stene so bile okrašene s slikami. Nad ve¬
likim altarjem se je vzpenjal zidan obok, ladja pa
je imela umetno izrezljan lesen strop. Toda prišla
je huda nesreča.

Dne 23. majnika leta 1850. je upepelil silen požar
cerkev in župnišče. Rešili so samo milostno Marijino
podobo, nekaj kipov svetnikov in v naglici pobrali
piščali iz orgel. Vse drugo je postalo žrtev plamena.
Ker takrat še ni bilo požarnih bramb in takih priprav
za gašenje, kakršne imamo dandanes, je ogenj po¬
ljubno gospodaril. Kljub temu so hoteli rešiti še
zvonove. Več pogumnih mož je hitelo v zvonik, pa so
se morali takoj vrniti zaradi hude vročine. Le neki
mladenič, ki je priplezal prvi do zvonov, ni mogel
več nazaj. Rad bi bil potegnil vrvi k sebi, da bi se
ž njimi spustil iz zvonika na tla, toda vrvi so bile pod
zvonikom zvezane med seboj, da jih ni mogel pri¬
vleči do zvonov. Revež je letal od ene line do druge
in klical ljudi, naj ga rešijo, pa nihče ni mogel do
njega. V skrajni sili se je obesil z rokami čez lino
in stopil z nogami na močne kazalce ure, ki je bila
pod njim. Potem je priplezal še niže, se poprijel ka¬
zalcev z rokami in visel z nogami navzdol, da bi ne

51

bil padec iz zvonika previsok. Vse pa se je godilo
tako hitro, da je bila izključena vsaka pomoč. Fanta
je dušil dim in plamen je bil že blizu njega. Strašni
so bili ti trenotki! Župnik Gašper Dornik mu je kli¬
cal od spodaj: »Moli popolno kesanje in dal ti bom
odvezo.« Župnik je glasno molil odvezo ter naredil
križ nad ubogim fantom, ki se je še vedno držal ka¬
zalcev. Ljudje pa so vpili od vseh strani: »Francelj,
priporoči se Mariji, priporoči se Mariji!«

Kmalu na to so mladeniča zapustile moči. Že ga je
objemal ogenj in roke niso bile več zmožne, da bi
se bile držale za kazalce. Padel je ter obležal na
tleh. V strahu in grozi so hiteli ljudje k njemu. Mi¬
slili so, da bodo pobrali mrtvega s tal, pa se mu ni
zgodilo nič hudega. Le prste na rokah je imel precej
opečene. Ali ni bilo to čudovito Marijino varstvo?

Župnik Gašper Dornik pa je skrbel za novo cer¬
kev, lepšo in večjo, kakor je bila prva. Zidal jo je
sloveči mojster Matevž Medved, doma iz cerkljanske
fare na Gorenjskem, tisti Matevž Medved, ki je po¬
stavil veličastno kupolo na škofijsko stolnico v Ljub¬
ljani.

In tako je prišel za Novo Štifto veseli dan 13. av¬
gusta leta 1854., ko je škof Anton Martin Slomšek
posvetil novo hišo božjo. Govoril je — kakor je Slom¬
šek znal — tako prisrčno, da je ljudstvo jokalo. Kazal
je na veliki altar, kjer ima prestol Mati božja, ki
vabi k sebi z razprostrtimi rokami vse svoje otroke.

Sveta Devica, obrni svoje milostljive oči v nas, ki
te resnično ljubimo. Pozdravljamo te kot Srednico
med Bogom in med nami. Slavljen bodi Bog Oče, ki
te je izvolil za Mater svojemu Sinu. Slavljen bodi tvoj
Sin, Odrešenik sveta. Slavljen sveti Duh, ki te je
obdal z vso svetostjo. Blagoslovljena sveta Ana. Bla¬
goslovljen bodi tvoj skrbni varih, sv. Jožef. Blago¬
slovljen nadangel Gabriel, ki ti je prinesel veselo
oznanilo. Blagoslovljeni vsi, ki tebe častijo. Sladki
spomin nate naj nas spremlja v življenju in v smrti
tja do srečne večnosti. Amen.

4 *

52

Deseti dan.

Marija Bistrica na Hrvaškem.

Sveti Bernard, poseben Marijin častilec, je za¬
pisal besede: »Ni stvari, ki bi me tako veselila kakor
slaviti Mater božjo. Pa tudi ni stvari, o kateri bi se
bolj bal govoriti kakor o Mariji.« Lepo je govoril ta
cerkveni oče o veliki časti blažene Device. Ker pa je
vedel, da ne bo mogel dostojno izraziti njenega veli¬
čanstva, se je bal govoriti o Mariji. Kaj pa bi rekli
mi, ki proslavljamo njeno poveličanje v nebesih?
Spoznati bi morali svojo popolno nesposobnost. Za
tako opisovanje bi morali imeti zmožnosti, kakršne
je imel sveti Janez Zlatousti. Vendar pa pokladamo
tudi mi pred prestol Device Marije svojo slabo pro¬
slavo z zaupanjem, da je ne bo zavrgla.

Da bo Marija obdarovana z vsemi milostmi, ji je
povedal že angel Gabriel, ki jo je imenoval »milosti
polno« in »blagoslovljeno med ženami«. Svetle zve¬
zde na nebeškem obzorju niso tako lepe kakor je
brezmadežna Devica. Zato jo pa tudi tako visoko
časti sveta Cerkev, da se je spominja vsak dan pri
sveti maši, da opravlja toliko molitev v njeno* slavo,
da je postavila toliko praznikov v njeno počeščenje.
Cerkev ve, da Bog ni ne človeka in ne angela tako
odlikoval, kakor je Marijo. Cerkev ve, da je bila
Marija brez izvirnega greha in da ni naredila greha
vse svoje življenje. Cerkev ve, da je Marija med svet¬
niki to, kar je solnce med zvezdami ali visoka cedra
med nizkim drevjem. Zato pa hoče, da ji skazujemo
za Bogom največjo čast. Ako se razlega njena hvala
po nebeških prostorih, naj jo hvalimo tudi mi na
zemlji. Pred njo naj položijo vladarji svoje krone
ter jo pripoznajo kot Kraljico vesoljnega sveta.

K tebi, o prečista Devica, prihajamo s ponižnim
srcem. Po tvoji priprošnji upamo sprejeti tolažbo,
kakor so jo prejeli vsi žalostni kristjani. Shj si mo¬
gočna in ljubezniva Mati, pripravljena uslišati zdi-
hovanje svojih otrok. Saj veš, v kakšnih nevarnostih
smo in kakšni sovražniki nas napadajo. O pomagaj

53

nam in usmili se nas, ki stavimo nate vse svoje za¬
upanje. Potem ne bomo nehali hvaliti tvoje dobrote.

❖ * *

V hrvaškem Zagorju, ne daleč od slovenske meje,
imajo Hrvatje zelo obiskovano božjo pot z imenom
Marija Bistrica.  Če se pelješ iz Zagreba proti
Varaždinu, izstopiš na postaji Zlatar-Bistrica. Od tu
je še poldrugo uro pešhoje do cerkve, stoječe na ne¬
koliko zvišanem svetu. Okrog nje je trg s čednimi
hišami. Da je med njimi veliko gostiln in trgovin, ni
treba omenjati. Posebno značilne so prodajalne s
platnenimi strehami. Če bi radi vedeli, koliko jih je,
jih kmalu naštejemo do petdeset. Po tem številu
lahko sodimo, koliko romarjev dohaja v ta kraj, da
vse pokupijo, kar je razstavljeno na ogled.

Naša prva pot gre seveda v cerkev, nad katero
kraljuje veličasten zvonik. Sijaj mu daje streha, se¬
stavljena iz rdečkastih, zelenih in rumenih ploščic,
ki se leskečejo v solnčni svetlobi. Visok obokan vhod
nas pripelje do Marijinega svetišča. Romar misli, da
bo vstopil že v cerkev, toda je šele pred njo. Ako je
utrujen ali razgret, lahko sede v senco akacij, ki so
zasajene ob zidovju.

V cerkveno notranjščino pelje troje vrat. Pred
seboj imamo prostorno zgradbo, ki se nam zdi še
večja zato, ker nima klopi. Ako bi bile klopi, bi ne
šlo v cerkev toliko ljudi. Naš prvi pogled se obrne v
milostno Marijino podobo, ki stoluje v velikem ka-
menitem altarju. Kip je lesen in od starosti začrnel.
Okoli glave blažene Device je venec s sedmerimi
zvezdami. Marija drži v naročju Dete Jezusa; oba
imata krono na glavi. Nad njima je Bog Oče, ki blago¬
slavlja vse Jezusove in Marijine častilce.

Klanjajmo se preslavni Devici tudi mi, da se nam
izkaže milostno Mater.

Klanjajmo se jej, da izrazimo svoje spoštovanje in
svoje zaupanje do nje.

Priporočimo se Materi našega Odrešenika in jo
prosimo, da nas sprejme v število svojih služabnikov.

Položimo na njen altar, karkoli nas teži, in za-

54

hvalimo se za vse dobrote, ki smo jih prejeli dozdaj
iz njene dobrotne roke.

Molimo za vse, ki so nas prosili, da bi se jih spom¬
nili pred Marijinim altarjem. Ne pozabimo tudi svojih
rajnkih in vseh duš v vicah.

Bistriška Mati božja je doživela v preteklih sto¬
letjih tudi žalostne čase. Znano je, kako hudo so go¬
spodarili Turki na Hrvaškem in v vseh sosednjih
deželah. Leta 1545. so navalili v hrvatsko Zagorje.
V bran se jim je postavil junak Nikolaj Zrinjski, ki je
bil takrat hrvaški ban. Ime Zrinjskega je slovelo po
vsem krščanskem svetu. Turki so vedno napadali
hrvaške pokrajine. Nikogar se že niso bali, toda
Zrinjski jim je delal velike preglavice. Da bi bila
Marija na Bistrici zavarovana pred sovražniki, jo je
ondotni župnik nekam zakopal. Kmalu potem je umrl.
Ker ni nikomur povedal, kam je podobo zakopal, je
nastala po njegovi smrti velika zmešnjava. Povsod
so vpraševali po podobi, toda izginil je vsak sled po
njej. Štirideset let ni nihče vedel zanjo. Župnik
Lukač je dal prekopati še enkrat ves prostor v cerkvi
in v bližini cerkve, toda podobe ni bilo nikjer. Končno
so jo vendar našli. Pripovedujejo, da je molil župnik
nekega večera v cerkvi ter opazil na tleh pod ko¬
rom nenavadno svetlobo. Ukazal je na tistem kraju
globokeje kopati in delavci so dobili v zemlji pogre¬
šano podobo Matere božje.

Po tem dogodku je dohajalo vedno več ljudi na
Bistrico. Toda Turki še niso mirovali. Zopet so pri-
hruli v bližino cerkve. Da bi ne prišla v nevarnost
Marijina podoba, jo je župnik Peter Brezarič zazidal
v cerkveno steno. Po odhodu Turkov je ni vzel takoj
iz zidu, misleč, da bodo prišli Turki kmalu nazaj na
Bistrico. Tedaj — tako pripoveduje legenda — so
slišali verniki v cerkvi klic: »Oslepela bom!« Vsi so
bili uverjeni, da je bila Marijina želja, naj jo vzamejo
iz zidu in postavijo v altar, kjer je bila poprej. Od
tega časa je božja pot tako uspevala, da je dosegla
višek slave. Dandanes ni na Hrvaškem razen Ter-
sata nobenega Marijinega svetišča bolj obiskovanega
kakor svetišče Marije Bistriške. V posebni časti jo

55

imajo Zagrebčani. Vozijo se po železnici ali hodijo
peš čez zagrebško goro. Čeprav je iz Zagreba do
Bistrice dobrih osem ur pešhoje, se vendar ne bojijo
te daljave.

Kakor obračajo cvetice svoje glave proti solncu,
tako gledamo tudi mi na Marijo. Solnce razsvetljuje
zemljo, ogreva vse stvari in zori poljske pridelke.
Prav tako razsvetljuje Marija s sijajem svojih čed¬
nosti naša srca, jih meči in nagiba k dobremu. Vleče
nas k sebi z žarki svojega zglednega življenja, da se
začne daniti v naši duši, da izgine iz nje mrak greha
ter zasije solnce milosti božje.

0 dobrotljiva Gospa! Naj so naše misli obrnjene
vedno na tebe. Uči nas spoznati, kar je edino po¬
trebno in po tem tudi hrepeneti. Ozri se na rane
naših src in vlij vanje vsaj eno kapljico svoje to¬
lažbe, ki spremeni žalost v veselje.

Huda nesreča je zadela bistriško božjo pot leta
1880. V noči po Velikem Šmarnu je cerkev pogorela
do tal. Na čudežen način je ostal nedotaknjen samo
veliki altar z Marijino podobo. Zidati so morali novo
cerkev prav od temelja. Stroški so bili veliki, toda
Bog je obudil toliko dobrotnikov, da je stalo že v
dveh letih novo krasno svetišče. Glavni ladji so pri¬
zidali na evangeljski strani še eno ladjo s tremi
altarji, da imajo romarji več prostora. Cerkev je zi¬
dana v romanskem slogu. Lepoto hiše božje povzdi¬
gujejo velika okna s krasnimi slikami na steklu.

Pa tudi vnanja cerkvena okolica je dobila novo
lice. Pred glavnim vhodom stojita dve kapeli s ku¬
polami. V eni je altar svetega Jožefa, v eni altar
svete Katarine.

Da bi imeli spovedniki boljše prostore za svoje
težavno delo, je zgradilo cerkveno predstojništvo ob
vnanji strani cerkve obokan hodnik ter postavilo
vanj 16 spovednic. Nekoliko proč od spovednic pa
je dolga vrsta klečalnikov za romarje, ki pristopajo
k svetemu obhajilu.

Na stenah hodnika je naslikanih v živih barvah
22 čudežev, ki so se zgodili na priprošnjo preblažene
Device. Božjepotniki, omikani in preprosti, hodijo od

56

slike do slike ter občudujejo prizore, ki jih imajo
pred seboj. Pri ogledovanju se jim vzbuja še večje
zaupanje na Pomočnico kristjanov.

Ker prejemamo od Marije vse milosti, kaj hočemo
storiti boljšega, kakor da se jej zaupljivo priporo¬
čamo. Saj se razliva usmiljenje božje iz njenih rok
na vesoljni svet. Bog je združil v Mariji vse, karkoli
jo more vredno delati našega češčenja. Pri njej je
studenec nebeških darov, pri njej je vse bogastvo.
Koliko je kristjanov, ki jo prisrčno častijo! O, dragi
verniki, naj bi tudi v vaših dušah tako odmevale
strune otroškega zaupanja do Marije, kakor so od¬
mevale v dušah tistih, ki so zdaj v njeni družbi v
nebesih! O da bi mogel v vaša srca presaditi vsaj
polovico tiste ljubezni, ki so jo imeli izvoljeni božji
do Marije!

Ali bomo zaostajali za njimi? Nikakor ne. Tudi
mi hočemo proslavljati Mater božjo. Kar je v našem
srcu blagih čuvstev, vsa naj so njej podarjena!

Rožo Marijo vse časti,
čast ji dajajmo tudi mi.

Bodi češčena vekomaj
in nam izprosi sveiti raj!

Enajsti dan.

Tersat nad Jadranskim morjem.

»Svoje oči vzdigujem na gore, od koder mi pride
pomoč.« Te besede kralja Davida so nam v mislih,
kadar obiščemo to ali ono Marijino cerkev, stoječo
na vrhu gore. Danes je pred nami višina, raz katero
nas pozdravlja cerkev Matere božje na Tersatu. Tja
gor bomo poromali, da se poklonimo Devici Mariji,
ki kraljuje na kraških pečinah ob Jadranskem morju.

Kristjani! Pri vsakem delu je glavna stvar, da delo
dobro opravimo. Prav tako pri romanju. Na božjo pot
te nihče ne sili, temveč se sam prostovoljno odločiš.
Dobro je, ako greš. Glej samo na to, da ti bo romanje
koristilo. Molimo lahko v domači cerkvi, res pa je
tudi, da nas romanje na božjo pot bolj vnema k po-

57

božnosti. Zaupanje na pomoč nas vabi v Marijino
svetišče in to zaupanje kliče milost božjo iz nebes.
Tedaj se naše zaupanje in milost božja srečata pri
Mariji. Ako se nam morebiti ni spolnilo, kakor smo
želeli, gremo vendar potolaženi domov, posebno če
smo opravili spoved in sveto obhajilo. Kdor je pri¬
nesel od doma okove hudih navad, naj jih odloži tukaj
in ne nosi več nazaj. Kogar skrbi teža tujega blaga,
naj popravi krivico. Kdor nosi breme sovraštva, naj
ga vrže od sebe in zavali v brezdno pozabljenja. Če
ste tako opravili božjo pot, ste jo dobro opravili.

* * ❖

Sušak pri Reki je jugoslovansko morsko prista¬
nišče. Ko gremo od Sušaka navzgor, pridemo po mno¬
goštevilnih stopnicah — vseh skupaj je 411 — do
cerkve na Tersatu.  Besedo »Tersat« razlagajo
iz latinskega »ter sanctum«. To pomeni trikrat svet
kraj. Pravijo, da je prvič zato svet, ker je stala tukaj
pred več stoletji tista hišica, v kateri je prebivala
sveta Družina. Med ljudstvom se je namreč ohranila
govorica, da so angeli prinesli hišico iz Nazareta na
Tersat, pozneje pa jo nesli s Tersata v Loreto na
Laškem. Drugič je Tersat svet kraj, ker častijo v cer¬
kvi glasovito Marijino podobo, ki jo je papež Urban V.
poslal leta 1367. na Tersat kot nadomestilo za hišico
iz Nazareta. Tretjič je zato svet, ker so romarji tukaj
že veliko milosti prejeli na priprošnjo Matere božje.

Blizu cerkve je imela grofovska rodovina Fran-
gepani močno utrjen grad. Rodovina je bila zelo bo¬
gata, pa tudi radodarna. Podpirala je reveže ter jih
posebno ob času lakote oskrbovala s kruhom in dru¬
gim živežem. Zato so dobili grofje ime Frangepani,
kar bi se reklo v našem jeziku »kruholomci«.

Za Marijino svetišče na Tersatu je posebno veliko
storil grof Martin Frangepani. Sezidal je leta 1431.
novo cerkev in poleg nje samostan za očete frančiška¬
ne, ki so prevzeli dušno skrb za božjepotnike. Da bi
imeli potrebne dohodke, jim je volil tudi njive, trav¬
nike in vinograde.

58

Frančiškani so po zgledu svojega ustanovnika sve¬
tega Frančiška Asiškega povsod vneto delovali za
razširjanje božjega kraljestva na zemlji. Iz ponižnosti
so se imenovali »manjši bratje«. Njih red je hitro na¬
raščal in imel kmalu po smrti svetega Frančiška
(f 1226) že nad 200 tisoč udov. Kdo bi mogel dopo¬
vedati, koliko dobrega je ta redovna družba storila v
čast božjo in v blagor človeškega rodu! V krščanskih
deželah so neštevilno izgubljencev pripeljali na pravo
pot ter vodili milijone duš proti nebesom. Pa tudi med
nevernike so nesli Kristusov nauk in ni skoro dežele,
katere bi ne bili napojili s svojim potom in s svojo
krvjo. Nas pa zanima posebno to, kar so storili fran¬
čiškani v čast Materi božji.

Kdo ne pozna velikega čudodelnika svetega Anto¬
na iz Padove? Z zgovorno besedo je slavil Marijine
čednosti. Kako krasno je pisal sveti Bonaventura o
Mariji! Sloveči frančiškan Jakopone je zložil nedo¬
segljivo pesem »Stabat Mater dolorosa« (Žalostna
je Mati stala). Posebno veliko pa je bilo v frančiškan¬
skem redu menihov, ki so poveličevali Marijino brez¬
madežno spočetje. Med temi se blešči učenjak Duns
Scotus (umrl leta 1308). On je tako jasno dokazoval
nauk o Marijinem brezmadežnem spočetju, da je pri¬
dobil na svojo stran vse bogoslovce svojega reda in
— kar je bilo posebnega pomena — tudi tedanje vse¬
učilišče v Parizu. S svojimi spisi je največ pripomogel,
da je bil nauk o Marijinem čistem spočetju razglašen
kot verska resnica. Prav zato je Marija posebna za¬
vetnica frančiškanskega reda, ki se je ohranil od časa
svoje ustanovitve že 700 let ter deluje s svežo vnemo
še dandanes v proslavo blažene Device Marije.

Povedali smo že, da je papež Urban V. leta 1367.
daroval svetišču na Tersatu Marijino podobo, ki jo
častijo še zdaj v ti božjepotni cerkvi. Slika predstavlja
Mater božjo, držečo z obema rokama Jezusa v naročju.
Ob štirih voglih podobe vidimo štiri manjše slike,
predstavljajoče Marijino oznanjenje, Kristusa na kri¬
žu, svetega Pavla in svetega Jerneja. V Rimu imajo
zapisnik tistih slik Matere božje, ki jih je naslikal

59

sveti Luka. Med njimi je zabeležena tudi ta podoba
na Tersatu.

Daleč na okoli je bilo znano, kako velike milosti
dobivajo verniki po Marijini priprošnji na Tersatu.
0 tem je zvedel tudi Janez Barbadik, škof v Veroni..
Kot poseben Marijin častilec je prijel za romarsko
palico in potoval na Tersat. Frančiškani so ga slovesno
sprejeli. Veseli so bili, da je prišel ta imenitni gospod
s tako daljnega kraja počastit svetišče, izročeno njih
varstvu.

»Prepričal sem se,« — je rekel škof frančiškanom
— »da se vaša cerkev po pravici prišteva slavnim
božjim potom. Skrbel bom, da dobi še večji sijaj, kakor
ga je imela do zdaj.«

Menihi so premišljevali, kaj misli škof povedati
s temi besedami.

»Tukajšnje Marijino svetišče zasluži posebno od¬
liko« — je nadaljeval škof Janez Barbadik iz Verone.
»Podoba Jezusa in podoba Matere božje na Tersatu
sta vredni, da dobi vsaka eno tistih zlatih kron, ki so
v Rimu namenjene takim podobam.«

Med frančiškani je nastalo ob tem poročilu veliko
iznenadenje.

»Šel bom sam k svetemu očetu v Rim« — je dejal
škof — »in jim razložil, kaj sem na Tersatu videl in
slišal. Trdno upam, da moja prošnja ne bo brezuspeš¬
na.«

S to obljubo se je vrnil škof leta 1715. v Verono,
iz Verone pa je kmalu odpotoval v Rim in se poklonil
takrat vladajočemu papežu Klemenu XI. Ko je bila
natanko preiskana vsa zadeva in potrjena resničnost
podatkov, je dobil škof dve zlati kroni s pooblastilom,
da on sam venča Jezusovo in Marijino glavo na Ter¬
satu. Z veseljem bi bil rad izvršil to častno nalogo,
pa ni mogel, ker mu je bila prav takrat podeljena
škofija Brescia v Zgornji Italiji. Namesto njega je
izvršil kronanje naslovni škof in prošt v Novem mestu
Frančišek Marotti.

Slovesnost je bila določena za praznik Marijinega
rojstva 8. septembra 1715. Na vse strani so poslali
povabila. Pisatelji poročajo, da je prišlo na Tersat več

60

kakor 30 tisoč romarjev. Pred cerkvijo so bile tri leče,
raz katere so slovenski, hrvaški in italijanski duhov¬
niki vsakemu narodu posebej razlagali pomen slav¬
nosti. Ko je bilo ljudstvo pripravljeno, je sledilo kro¬
nanje Jezusove in Marijine podobe. Da je vsa velika
množica videla slovesni trenotek, je bilo kronanje
pred cerkvijo. Drugi dan so nesli podobo v mesto
Reko ob morju, da so vsi meščani počastili sveto De¬
vico, ki jih je obvarovala že marsikake nesreče. V
pristanišču so bili zbrani pomorščaki in ribiči, da so
se zahvalili Mariji za rešitev na viharnem morju. To¬
povi iz trdnjave in z ladij so pozdravljali z močnim
gromenjem Jezusa in njegovo Mater, ki sta se jima
bleščali zlati kroni na glavi. Solnce je razgrinjalo
zadnje žarke po nebu, ko se je vrnila procesija z Reke
na vrh Tersata. Tedaj pa je zableščalo v večernem
mraku tisoč lučic in kresov po bližnjih gričih v po-
češčenje kronane podobe, ki so jo postavili na prestol
velikega altarja.

Čeprav je preteklo že veliko let od tistega časa,
imajo vendar prebivalci Tersata in Reke še vedno v
spominu to izredno slovesnost. Pripovedovanje o njej
je šlo od roda do roda ter se ohranilo do današnjih
dni.

V tersatski cerkvi je bogat zaklad milosti božje in
Marija je delivka tega zaklada. Na tisoče potrebnih je
prejelo na tem trikrat svetem kraju, česar so prosili.
Zato obiskuje še vedno veliko romarjev tersatsko sve¬
tišče s trdno vero, da je Marijina moč tudi dandanes
prav taka, kakršna je bila nekdaj. Nihče nam ne more
sprositi toliko dobrot kakor Marija. En sam vzdih
njenega materinega srca premore pri Bogu več, kakor
združene prošnje svetnikov. Največja želja svetnikov
je gotovo ta, da bi prišli tudi mi v njih družbo, toda
pripoznati moramo, da imamo prav za prav le eno
glavno Pomočnico v nebesih. In ta je Marija. Vedno
in vedno so resnične besede svetega pisma: »Kdor
mene najde, najde življenje in bo prejel zveličanje
od Gospoda.«

Sklenimo spomin na tersatsko božjo pot z molitvijo
svetega Frančiška Asiškega:

61

O preblažena Devica Marija! Tvojim zvestim ro¬
kam, tvojemu posebnemu varstvu in tvojemu usmilje¬
nemu srcu priporočam svoje telo in svojo dušo. V
tvoje sveto srce položim vse svoje upanje, življenje
in konec svojega življenja, da bom po tvojih priproš¬
njah in zaslugah mislil, govoril in delal samo to, kar
je tvoja volja in volja tvojega božjega Sina. Amen.

Dvanajsti dan.

Gospa Sveta pri Celovcu.

V nekaterih vzhodnih deželah je bila navada, da
so morala večja mesta skrbeti za okrašenje kraljice.
Ne zato, ker si ni mogla sama kupiti dragocene opra¬
ve, temveč da so državljani pokazali spoštovanje do
vladarice kot deželne matere. Eno mesto ji je podarilo
obleko, drugo mesto ji je poklonilo kraljevski plašč,
tretje krono na glavo, četrto mesto zlate verižice
okrog vratu, peto mesto bisere in zapestnice.

Prav tako so kristjani že od nekdaj skazovali Ma¬
riji čast. Vedeli so, da ni samo Mati Odrešenikova,
temveč tudi njih Mati. Četudi je Bog vsemogočen,
vendar ni mogel Marije višje povzdigniti, kakor jo je
s tem, da jo je izbral za Mater svojemu Sinu. Ko ob¬
čudujemo to odliko, moramo pripoznati, da je naše
češčenje veliko premajhno v primeri z Marijinim ve¬
likim dostojanstvom. Angel Gabriel se je poln spo¬
štovanja priklonil pred njo in Jezus Kristus sam ji
je bil pokoren. Če je bil on pripravljen svoji Materi
storiti vse, česar ga je prosila, ko je bila še na zemlji,
ji tudi zdaj ne more odreči, ko je pri njem v nebesih.

Najmodrejši kralj Salomon, obdan z velikaši svo¬
jega kraljestva, je videl, da je prišla njegova mati v
prestolno dvorano. Stopil je s prestola, šel ji naproti,
in ji odločil sedež poleg sebe z besedami: »Le govori,
o mati, vse bom storil po tvoji želji.«

Ali bo mar Jezus manj dobrotljiv, če prosi Marija
za tiste, ki so se izročili njenemu varstvu?

* * *

62

Dve uri severno od Celovca stoji na mali višini
Marijina cerkev z dvema zvonikoma. Nemci ji pravijo
Maria Saal, Slovenci pa Gospa Sveta.  Veličastna
je ta cerkev, 46 metrov dolga in 18 metrov široka.
Prištevajo jo najstarejšim, največjim in najlepšim na
Koroškem. V notranjščini jo podpirajo orjaški stebri
in jo delijo v tri ladje.

Ko ogleduješ še stranske kapele, kipe, slike, stare
spomenike in bereš zahvale za uslišane prošnje, ti
stopi pred oči zgodovina tega slavnega kraja. Zdi se
ti, kakor bi govorile mrtve stene in ti pripovedovale
o dogodkih, ki so se vršili v Gospi Sveti.

Kjer stoji zdaj Marijino svetišče, tam je stalo ob
času Rimljanov pagansko mesto Virunum. Divji Huni
so drli ob ljudskem preseljevanju v petem stoletju
skozi Koroško in razdejali to mesto. Hunskemu po¬
veljniku so rekli Atila (šiba božja). Ko so odšli po-
končevalci naprej proti Italiji, je na razvalinah Viru-
numa zasadil škof Rupert iz Solnograda sveti križ. Za
njim je prišel škof Modest. Maliki so se umaknili pra¬
vemu Bogu, iz grobelj je zrastla Gospa Sveta in iz te
zibelke krščanstva so razširjali misijonarji sveto vero
po vsi Koroški, ki se je takrat imenovala Karantanija.
Škof, sveti Modest, je umrl v Gospi Sveti leta 760.
Koroški vojvoda Ketumar (Hotimir) ga je dal z veliko
slovesnostjo pokopati. Njegovo truplo počiva na levi
strani cerkve v kameniti rakvi, na katero so pozneje
postavili gotski altar. Napis v latinskem, slovenskem
in nemškem jeziku nam pove, da počiva tukaj koro-
tanski apostol. V Gospi Sveti je bil blizu do leta 900
sedež slovenske škofije. Sedanja cerkev je bila zidana
okrog leta 1420.

Slovenskega romarja prevzame v tej cerkvi neko
posebno čuvstvo ob misli: Na tem kraju čaka vsta¬
jenja truplo velikega škofa Modesta, blagovestnika
korotanske dežele. Tukaj počiva tisto srce, ki je tako
ljubilo Marijo in Slovence.

Prosi, o apostol Korotana,

naj gori Slovencem luč prižgana!

63  .

Nas bo najbolj zanimala Marijina milostna podoba
v velikem altarju. Izklesana je čudovito lepo iz belega
marmorja. Vprašujemo, kako more kipar trdemu,
mrzlemu kamnu vdahniti življenje?

Pripovedka poroča o podobi sledečo zgodbo:

Dva imenitna romarja sta potovala s Češkega na
Laško in peljala s seboj to podobo, ki jo jima je dal
sveti Vojteh (Adalbert), škof v Pragi. To je bilo
okrog leta 990. Popotnika sta prišla do Beljaka na
Koroškem. Tukaj jima je bilo v sanjah naročeno, naj
ne vozita Marijine podobe na Laško, temveč naj jo
peljeta v cerkev, ki se imenuje Gospa Sveta. Toda
nista se zmenila za ta opomin ter peljala podobo na¬
prej. Konja pa se nista dala premakniti z mesta. Ro¬
marja sta začela premišljevati ponočni opomin in
vpraševati, kje je Gospa Sveta. Pokazali so jima pot.
Zdaj sta konja rada peljala podobo na določeno mesto.

Vsak občuduje krasoto omenjene podobe. Marija
sedi na pozlačenem prestolu. Glavo ima nagnjeno na
desno stran, obraza je ljubeznivega, oči jo delajo še
milejšo, na ustnicah opazimo prijazen nasmeh, maj¬
hen podbradek dovršuje njeno lepoto. V desnici drži
Jezusa, ki poklada levico svoji Materi v levo roko.
Marijino in Jezusovo glavo krasita beli marmornati
kroni. Kdor hoče videti nadnaravno lep Marijin obraz,
naj ga gre gledat v Gospo Sveto. Obče pravijo, da je
to živa podoba Matere božje. V zapisnikih beremo,
da je marsikdo, ogledujoč to podobo, odložil težo svo¬
jih grehov in se spokoril.

Če do zdaj nisem dosegel vsega, česar sem te pro¬
sil, o blažena Devica, se je zgodilo, ker nisem vztrajno
molil. Pomnoži moje zaupanje v tebe! Bodi mi pri¬
bežališče v nadlogah, tolažba v trpljenju, moč v skuš¬
njavah. Vem, da bom uslišan, ker je mogočnost ne¬
beške Kraljice prav tako velika, kakor usmiljenje
Matere božje.

Gospa Sveta pa je morala pretrpeti tudi marsikaj
hudega. Leto 1480. je bilo strahovito za vso koroško
deželo. Pridivjali so Turki, ropali, morili in veliko
ljudi, med njimi mnogo duhovnikov, odpeljali v suž-

64

nost. Pridrli so do Gospe Svete tudi Ogri, da bi se
bili polastili zakladov Matere božje. Verniki so vreli
v cerkev in se skrili sovražnikom. Pšice in kamenite
krogle so letele v svetišče. Gosposvetski korar Jakob
Radhaupt je preplašenim vernikom, zbranim v cerkvi
in za zidovjem zunaj cerkve, dajal pogum, naj se srč¬
no branijo z zaupanjem na Marijino pomoč. Potem je
šel v zvonik ter iz zvonikovih lin kazal z znamenji,
na kateri strani silijo sovražniki čez zidovje. In ne le
moški, tudi ženske so metale kamenje, lile vročo vodo
in tekoče apno na napadovalce. Ogri so nekaj časa
plezali čez zid, toda ko so videli velike izgube, so
opustili napad in odšli iz Gospe Svete.

Marijo imenujemo v litanijah »stolp Davidov«. V
Davidovem stolpu je bilo hranjeno orožje, ki so ga
rabili vojaki, kadar so šli nad sovražnika. To nas
spominja, da je tudi Marija orožje zoper vse dušne in
telesne sovražnike. Prav tako je imela Kristusova
Cerkev od svojega začetka pa do danes vedne nasprot¬
nike. Preganjali so jo tristo let, toda mučenci so ji de¬
lali čast in umrli za sveto vero. S čigavo pomočjo je
Cerkev vedno zmagovala? Gotovo s pomočjo Matere
božje. Kakor pa je pomagala Cerkvi, tako pomaga Ma¬
rija vsem, ki jo prosijo. Gotovo je, da nam nihče drugi
ne more dobiti pri Bogu toliko milosti kakor Marija.
Spomnimo se dveh posebnih prednosti Matere božje.
Prvič, kako mogočna je pri svojem Sinu, in drugič,
kako rada nam pomaga. Da si pa pridobimo njeno na¬
klonjenost, moramo posnemati njeno lepo življenje.
Marijin častilec sovraži greh, ker je bila Marija brez
greha. Potrpežljivo živi v stanu, kamor ga je Bog po¬
stavil, saj je tudi Marija v Bogu skrita živela. Skrbimo
za nedolžnost srca, ker je bila tudi Marija sama čistost
in nedolžnost. Učimo se od nje vseh čednosti.

Omeniti moramo še tisto veliko procesijo, ki je
prišla leta 1683. iz Celovca v Gospo Sveto. V nji ni
bila samo neizmerna množica navadnega ljudstva,
temveč vsa odlična gospoda. Izvedeli so namreč groz¬
no novico, da oblegajo Turki mesto Dunaj. Kaj bi bilo
z našimi deželami, če bi jih bili dobili v oblast Turki?
Škofje so odredili javne molitve za odvrnitev te ne-

65

varnosti. In tako so se zbrali tudi Korošci pri slavni
Gospi Sveti ter z glasno molitvijo prosili Boga, naj jih
na priprošnjo blažene Device reši turškega jarma.
Kdo bi mogel opisati veselje ljudstva, ko so morali
Turki opustiti obleganje Dunaja in se vrniti, od koder
so prišli! S to zmago nad Turki ni bilo rešeno samo
dunajsko mesto, temveč so bile rešene vse zapadne
krščanske dežele.

Kdor obišče Gospo Sveto, bi tudi rad slišal zvon,
ki je največji na Koroškem. Toda marsikomu se ne
spolni ta želja, ker zvonijo ž njim le ob največjih
praznikih. Tehta 6700 kilogramov. Njegov mogočni
glas Fis sega v daljne kraje. Kmetje ne vidijo radi,
da bi se velikokrat oglašal. Držijo se stare bajke, da
bi oglušilo žito, to je, da bi ne imelo zrnja, če bi pre¬
večkrat zvonili ž njim. V severnem zvoniku kraljuje
brez tovariša, zahtevajoč ves prostor za svojo mogoč¬
nost. Štirje krepki možje imajo dosti opraviti, da ga
vzbudijo. Kadar začnejo vleči debele vrvi, vstaja veli¬
kan iz spanja, odpira žrelo, kakor bi hotel zazdehati,
zagiblje z bronastim jezikom in zapoje z mogočnim
glasom. V svoji zunanji steni ima latinski napis, gla¬
seč se v slovenskem jeziku: »Sveta Marija, pomagaj
nesrečnim, podpiraj slabe, krepčaj žalostne, prosi za
ljudstvo.« Kdor ta zvon ogleduje v linah, bi rad vsaj
enkrat s kembljem udaril nanj, da bi slišal njegov
glas, toda ne sme, ker bi bilo to znamenje za ogenj.

Zvon je vlil leta 1687. Matija Landsmann, zvonar
v Celovcu. Napravili so ga v spomin zmage, ki jo je
priborila krščanska vojska leta 1683. nad Turki pri
Dunaju. Cesar Leopold I. je poslal za zvon 1680 kg
brona iz zaplenjenih turških topov. Veliko je podaril
v ta namen tudi grof Ursini-Rosenberg. Dne 5. febru¬
arja 1688 je bil prav gladek saninec. Zvon so spravili
na močne sani in vpregli vanje dvajset konj. Več kot
sto ljudi pa je privezalo k sanem vrvi, da so pomagali
konjem peljati zvon iz Celovca h Gospe Sveti. V naj¬
večjem slavju so ga spremljali na potu in srečno
vzdignili na določeni prostor! Nad dvesto let se že
glasi čez hrib in plan, oznanjujoč slavo Marijino.

Lavtižar : šmarnice

5

66

Brezštevilne milosti so prejeli verniki pri Gospe
Sveti. Mnogo teh milosti je zapisanih. Velika večina,
ki ni zapisana, pa je znana samo tistim, ki so bili de¬
ležni Marijine priprošnje. V zahvalo za uslišane mo¬
litve je prejela cerkev v Gospe Sveti od imenitnih do¬
brotnikov, graščakov in drugih višjih stanov mnoge
dragocenosti iz zlata in srebra. Pa tudi preprosto
ljudstvo ni zaostalo. Polagalo je in še polaga svoje
skromne darove na Marijin altar.

0 preblažena Devica! Ti si bolj ljubila Boga kakor
svetniki, zato si povzdignjena nad svetnike. Ne zavrzi
naših molitev. Tebi darujemo vse, kar imamo. Sprejmi
naše prošnje in zahvale, čeprav so revne in nezadost¬
ne. Nikogar ni, ki bi imel več moči pri tvojem Sinu.
Zato prosi za nas posebno takrat, ko bomo najbolj
potrebovali tvoje pomoči. Čeprav si naša Kraljica, si
pa tudi naša milostna in ljubezni polna Mati. Amen.

Trinajsti dan.

Žalostna Mati božja v Lugavu na koroško-
tirolski meji.

Že od davnih dni so Slovenci ljubili Marijo. Saj
najdemo med Marijinimi cerkvami veliko takih, ki
jih prištevamo zelo starim. Kdo pa je ljudem pripo¬
ročal, naj se oklenejo Marije? Kdo jim je utrdil tako
zaupanje na njeno pomoč? Naši pradedi, stari Slovani,
še niso poznali pravega Boga, torej tudi ne dobrot¬
ljive nebeške Matere. Toda Bog se je kmalu milostno
ozrl nanje in jih poklical v naročje svete Cerkve. Pri-
sijala jim je luč prave vere, ž njo pa tudi mila podoba
Device Marije. Tedanje slovenske dežele so bile po
večini v oblasti oglejske Cerkve. Iz velikega mesta
Ogleja ob Jadranskem morju sta peljali dve rimski
cesti skozi naše kraje. Po teh dveh cestah so prišli
oglejski misijonarji med Slovence, prinesli vero v
Kristusa in češčenje njegove Matere ter dajali prav
radi novozidanim cerkvam Marijo za patrono. Od se¬
verne strani pa so dohajali med Slovence božji po¬
slanci iz Solnograda in Velegrada, jim oznanjevali

67

evangelij in z evangelijem širili slavo nebeške Kra¬
ljice. Tako so se polagoma po slovenskih pokrajinah
umikali maliki trojedinemu Bogu. Kjer so nekdaj
častili stari Slovani boginjo Živo, tam so se dvigala ,
iz tal svetišča preblažene Device Marije.

Znano vam je, ljubi verniki, da je Bog sam že v
raju pokazal na Marijo, ki bo kači glavo strla. Ta kača
je hudobni duh, naš stari nasprotnik, ki bi rad videl,
da bi bili tudi mi tako nesrečni, kakor je on. Ta kača
je družba njegovih zaveznikov, ki širijo nevero ter nas
zapeljujejo v greh.

Svetniki so se pogumno zoperstavili vsakemu za¬
peljevanju. Zato so prejeli krono večne blaženosti.
Najsvetejša pa je bila Marija, vsa čista in brez vsakega
madeža od prvega začetka pa do svoje smrti.

Tudi ona je imela priložnost za greh. Kako bi vi
prenašali težavno pot v Betlehem, trdosrčnost ljudi,
beg v daljno egiptovsko deželo, zgubo Jezusovo v Je¬
ruzalemu in sovraštvo Judov! Koliko vzrokov za ne-
zaupnost v božje naredbe in celo za obup! Toda Ma¬
rija je ostala kljub vsem bridkostim zvesta svoji be¬
sedi, dani nadangelu Gabrielu: »Glej, dekla sem
Gospodova!« Meč žalosti je velikokrat presunil njeno
srce, izkazala pa se je močno ženo, popolno vdano v
voljo Najvišjega.

❖ ❖ *

Do zdaj smo gledali Marijo v časti in veselju. Da¬
nes jo bomo pa videli kot žalostno Mater z mrtvim
Sinom v naročju. Božja pot, ki jo bomo obiskali, ni
na slovenski zemlji, temveč na daljni koroško-tirolski
meji. Ako gremo v dolino reke Zilje na zapadnem
Koroškem ter nadaljujemo pot do bližine Tirolov,
pridemo v planinsko vas z imenom Mari jaLugav
(Luggau). V starih časih je tukaj prebival slovenski
rod, v teku stoletij pa so naše ljudi izpodrinili nemški
naseljenci. Ostale so samo korenine slovenskih be¬
sedi in med njimi tudi naselbina Maria Lugav, ki so
ji rekli poprej Marija v Logu.

Na kraju, kjer je sedanja cerkev, je stala nekdaj
lesena kapelica žalostne Matere božje. Nihče je ni
posebno upošteval. Mimoidoči so pozdravljali Marijo

5 *

68

taka, kakor jo pozdravljamo v vsakem drugem zna¬
menju ob potu. Leta 1513. so pa ljudje postali pozorni
na čudoviti dogodek. Pobožno sporočilo pravi, da so
ugledali neki večer na požeti pšenični njivi pri leseni
kapelici svečo, ki je kljub vetru gorela kar naprej.
Smatrali so to za migljaj, naj sezidajo tukaj cerkev.
Kmalu se je vzdignila iz tal lepa stavba v čast Mariji
sedem žalosti, pa tudi v ponos vsem dobrotnikom, ki
so pomagali pri zidanju svetišča. Vsa zgornja ziljska
dolina je hitela skupaj, ko je bila cerkev leta 1536.
slovesno posvečena. Dohajalo je vedno več romarjev
v to samotno planinsko vas, ležečo 1170 metrov nad
morjem.

Oskrbovanje cerkve in božjepotnikov so prevzeli
redovniki žalostne Matere božje, ki jim pravijo »ser-
viti« ali po naše služabniki. Ta cerkveni red je bil
ustanovljen v 14. stoletju. Bog je vzbudil v Florenci
na Laškem sedem razsvetljenih mož, ki so vsi enega
srca in enega duha kazali na žalostno Mater božjo kot
vzor potrpežljivosti in kot najboljšo Tolažnico v brid¬
kostih. Sami in po svojih redovnih članih so razvneli
v milijonih src gorečo ljubezen do blažene Device
Marije. Živeli so siromašno, navezani le na miloščino
dobrih ljudi. Prebivali so v samoti, molili, premišlje¬
vali in bili zadovoljni s slabo hrano. Obiskal jih je
papežev poslanec, ki se je čudil njih strogosti. Našel
jih je oblečene v revne halje in bose. Ležali so na
golih tleh, malo govorili in pripravljali kamenje za
zidanje nove cerkve. Vse to je imelo čudovite uspehe.
Premnogi so po zgledu teh mož zapustili svet ter
vstopili v red servitov, da bi spokorno živeli in po¬
speševali Marijino češčenje. Drugi pa, ki niso vstopili
v ta red, so se vpisali v bratovščino Matere božje in
nosili črn škapulir.

Kakor nekdaj apostoli, tako so šli tudi ti sedmeri
ustanovniki vsak v drugo deželo. Pridobivali so si
gorečih učencev in ustanavljali nove samostane. Red
servitov se je hitro širil, narastel na veliko tisoč re¬
dovnikov ter prišel tudi v naše kraje.

Sploh skušajo vsi redovniki in vse redovnice prav
posebno živeti po Jezusovih naukih. Z živim zgledom,

69

z molitvijo, s samozatajevanjem in z deli krščanske
Ijnbezni širijo božje kraljestvo na zemlji. Koliko do¬
brega so že storili v dušnem pastirstvu! Kakšne lepe
uspehe imajo pri pouku in vzgoji mladine! Vse misi¬
jonsko delo v daljnih krajih sveta sloni večinoma na
ramah redovništva. In — ali si moremo misliti bol¬
nišnice brez usmiljenih sester, ki se popolno žrtvujejo
ljubezni do trpečih ter stavijo tudi lastno življenje v
nevarnost, če je treba.

Vrnimo se v Marijo Lugav.

Od daleč zagledamo visoko zidovje, nad katerim se
vzdiguje zvonik. To je Marijino svetišče. S svetiščem
je zvezano prostorno poslopje, podobno veliki gra¬
ščini. To je samostan očetov servitov, ki so oblečeni
v črne halje s škapulirjem. Nosijo brade enako kapu¬
cinom, prepasani pa so s črnim jermenom.

Pri vstopu v cerkev se nam odpre krasna hiša
božja, 30 metrov dolga in 10 metrov široka. Imenoval
bi jo skrit biser v gorski samoti. Stene in strop se
lesketajo v zlatu. Obok je svetlo-višnjev in ozaljšan
s slikami, predstavljajočimi čudeže, ki so se zgodili
na Marijino priprošnjo. Med slikami so beli in zlati
okraski, o katerih pravijo strokovnjaki, da so mojstr¬
sko delo. Altarji so štirje, vsi bogato pozlačeni. Naš
pogled velja seveda najbolj, velikemu Marijinemu
altarju.

Tukaj te torej vidim, sveta Devica, toda ne v ne¬
beški slavi, temveč v bridkosti. Nisi obdana z angeli
in ne s svetlimi zvezdami, niso ti dali zlatega žezla v
roko kot Kraljici, temveč mrtvega Sina so ti položili
v naročje kot žalostni Materi. Tuga je razlita po tvo¬
jem licu, oko imaš uprto v bledo obličje Odrešenikovo.
O starček Simeon, kako natanko si videl v prihodnost,
ko si napovedal Mariji, da bo njeno dušo presunil meč
žalosti! Nad njo je prišla bridkost za bridkostjo, bole¬
čina za bolečino. Meč za mečem je sekal rane v njeno
srce.

Toda prav zato te, o blažena Devica, s toliko večjo
pravico imenujemo Tolažnico žalostnih, ker si sku¬
šala sama v največji meri grenko trpljenje. Izročamo
ti vse potrebe. Odkriti in razložiti ti želimo, kar nas

70

teži. Uslišala si že veliko svojih otrok, usliši tudi nas,
ki nimamo drugega kakor trdno zaupanje v tvojo
pomoč.

Veliki altar je izrezljan iz črnega lesa in ovenčan
z zlatim nakitjem. Milostna podoba, dvajset centime¬
trov visoka sohica, je postavljena nad tabernakljem.
Marijina spodnja obleka je rdeča, zgornja pa višnjeva
in s srebrom pretkana. Mati božja drži v rokah mr¬
tvega Sina. Oba imata krono na glavi. Vidimo pa samo
zgornjo polovico Kristusovega trupla; spodnja polo¬
vica je pokrita z Marijinim plaščem.

Na zapadni strani cerkve stoji zvonik, zgrajen iz
štirivoglatega obrezanega kamena. Njegova oblika
spominja pri prvem pogledu na zvonik Marije Po¬
magaj na Brezjah.

Cerkvi je prizidan samostan. Po prostornih hodni¬
kih visi polno slik in drugih spomenikov kot dokazov,
koliko milosti so že prejeli ljudje na tem kraju. Vsa¬
kemu ogledovalcu se ustavi oko pri dveh kolesih, pri¬
klenjenih z verigo na stropu. Samostanski brat, ki nas
spremlja, pripoveduje, da je bil leta 1663. obsojen
neki hudodelnik k smrti s kolesi. Silovito smrt so
izvrševali takrat na ta način, da sta potegnila konja
težko obložen voz čez zločinca in ga strla s kolesi.
Iz Lugava so poklicali meniha, da bi pripravil tistega
hudodelnika za smrt. Lepo ga je spravil z Bogom in
mu obesil okrog vratu škapulir z opominom, naj se
izroči Mariji, ki je pribežališče grešnikov. S trdnim
zaupanjem naj se zanese nanjo, stala mu bo na strani
ob smrtni uri. Res mu je skazala usmiljenje. Kolesi,
ki sta šli čez njega, mu nista storili nič hudega. Priče
so spoznale ta dogodek za očiten čudež. Sodniki so
pomilostili obsojenca, ta pa je pripeljal obe kolesi v
Lugav kot veden spomin na čudovito rešitev.

Dokler bomo Marijo častili, se ne bomo spominjali
samo njene slave v nebesih, temveč tudi njene žalosti
na zemlji. Kje pa lažje dobimo tolažbo kakor pri ma¬
terinem srcu Device Marije, prebodene s sedmerim
mečem bolečin? »Moj sin,« — tako je rekel stari To-
bija svojemu sinu — »ne pozabi, koliko je morala

71

tvoja mati trpeti zaradi tebe.« Ne pozabimo tudi mi,
ki smo Marijini otroci, njene žalosti. Zato je vpeljala
sveta Cerkev poseben praznik v spomin sedem žalosti
Matere božje. Obhajamo ga cvetni petek v postu. Pre¬
mišljevanje Marijinih žalosti nam jemlje ljubezen do
sveta, napolnjuje srce s kesanjem nad grehi in nam
daje moč, da prenašamo težave življenja z vdanostjo
v voljo božjo.

Naj, o Mati, tu s teboj žalujem,
svoje grehe objokujem,
da pri tebi večno se radujem.

Štirinajsti dan.

Marijino Celje na Zgornjem Štajerskem.

Čeprav je bila Marija vzeta v nebesa, vendar še
vedno deluje med nami s svojim lepim zgledom in z
mogočno priprošnjo pri Bogu. 0 ko bi mi imeli vedno
pred očmi ogledalo njenih čednosti! Tedaj bi videli,
da Marija, četudi se je preselila v večnost, še zdaj
živi med nami.

Saj se še dobrega človeka spominjajo vsi, ki so
ga osebno poznali ali slišali o njem govoriti. Mar ne
živi tudi duhovni pastir še dolgo po smrti pri svojih
župljanih? Z veseljem je poučeval otroke v krščan¬
skih resnicah, odvračal mladino od hudega in jo na¬
peljeval k dobremu, sploh vsem kazal pot proti ne¬
besom in tudi sam živel, kakor je učil druge. Skoro
ni mogoče pozabiti tako vnetega duhovnika. Ali ne
živi — vprašam vas — njegov spomin leta in leta v
srcu župljanov, čeprav počiva njegovo telo že davno
v krilu matere zemlje? In -— ali ne donašajo nauki
dušnega pastirja še po njegovi smrti lepih sadov
krščanskega življenja? Tudi bogatin more storiti
po smrti veliko dobrega, če je zapustil na primer
ustanovo za siromake ali sploh volil svoje premoženje
v dobre namene. Po smrti je on oče vsega dobrega,
kar izvira iz njegove zapuščine. Prav tako boste tudi
vi, ljubi starši, še potem, ko boste umrli, dobrotniki
svojim otrokom. Trud, ki ste ga imeli ž njimi in jih

72

vzgojili v strahu božjem, jim bo donašal korist, ko
boste vi že v grobu. Zakaj vsako dobro delo je po¬
dobno njivi, ki ne neha roditi obilnega sadu.

Vse to velja o Mariji. Ako storimo že mi, grešni
ljudje, veliko dobrega po smrti, kaj naj rečemo o Ma¬
riji, ko imamo pred očmi njeno najčistejše življenje in
vidimo njene najlepše zglede. Odšla je od nas s tele¬
som, toda živi in deluje še vedno med nami. Saj jo
potrebujemo, ker je naša zemeljska domovina polna
bridkosti. Kako dobro za nas, če se poprimemo mehke
roke Pomočnice kristjanov. Povabimo jo v svoje dru¬
žine. Imejmo v hišah poleg križa Kristusovega tudi
podobo Matere božje, da nas bo vedno spremljal njen
spomin in da nam bo Marija pribežališče v vseh po¬
trebah. Močna vez naj bo med nami in med nebeško
Gospo, vez zvestobe in ljubezni. Naše veselje naj je
v tem, da bomo delali veselje tudi dobri nebeški Ma¬
teri. Naj nam ne bo prazna beseda, da smo Marijini
otroci, temveč da jo res prisrčno ljubimo.

* * *

Poglejmo danes na Zgornje Štajersko, kjer je
daleč naokrog znana božja pot Marijino Celje.
To svetišče je visoko v hribih, 862 metrov nad mor¬
jem. Od severne strani pridemo tja po železnici, od
južne strani pa hodiš ure in ure med strmimi peči¬
nami, dokler te ne pripelje pot na prostorno planjavo.
Tukaj je velik trg, poleg njega pa veličastna Marijina
cerkev s tremi zvoniki in s kupolo. V ozadju vidiš pla¬
nine in skalnate gore.

Ta božja hiša je največja na Štajerskem, 63 metrov
dolga in 21 metrov široka. V notranjščini so tri po¬
dolgovate ladje in mogočna postranska ladja. Na obeh
straneh cerkve se vrstijo kapele. Veliki altar je iz čr¬
nega marmorja. Srebrni tabernakelj, dva metra širok,
je delan v podobi krogle, ki predstavlja svet. Daroval
ga je avstrijski cesar Karel VI.

Romarja najbolj zanima Marijina kapela, stoječa
v sredi cerkve. Kapela je zgrajena iz obrezanega ka¬
menja, znotraj modro slikana in po stropu okrašena

73

z zlatimi zvezdami. Na srebrnem altarju vidimo 47
centimetrov visoko Marijino podobo, starodaven kip
iz lipovega lesa. Mati božja sedi na prestolu z Jezu¬
som v naročju. Cesarica Marija Terezija, ki je prišla
večkrat v Marijino Celje, je napravila srebrno ograjo
pred altarjem v zahvalo za prejete dobrote. Na stenah
visi veliko podob v znamenje uslišanih molitev. Še
več dragocenosti: zlate in srebrne posode, krone, sveč¬
niki, verižice in prstani so hranjene v posebni dvo¬
rani, ki ji pravijo zakladnica. Vse naštete stvari so
velike vrednosti, darovane večinoma od cesarskih in
kraljevskih hiš. Pa tudi preprosti romarji so prinesli
po svojih skromnih močeh marsikak dar v Marijino
Celje kot dokaz svoje hvaležnosti.

Veselimo se, ljubi verniki, tudi mi tiste časti, ka¬
tero izkazujejo Mariji po božjih potih njeni častilci.
Saj smo vsi Marijini otroci. Kar stori eden dobrega
svoji materi, naj napolnjuje z radostjo vse druge. Do¬
bra mati ljubi otroke, skrbi zanje, varuje jih nesreče,
vse bi jim dala in pozabila sama nase. Tako dobra
mati je Marija, ki nam more pomagati tudi takrat, ko
nam nihče več pomagati ne more.

Gotovo bi že radi slišali, kako se je začela božja
pot v Marijinem Celju. Kjer stoji danes cerkev, ki
nima daleč naokoli sebi enake, so se razprostirali
nekoč temni gozdovi. V samotnih goščavah so prebi¬
vali drvarji, ki niso imeli nikogar, da bi jih bil po¬
učeval v krščanski veri in zbiral k molitvi. Več ur od
teh neizobraženih in na pol divjih ljudi je bil bene¬
diktinski samostan svetega Lamberta. Predniku re¬
dovnikov so se smilili ubogi delavci, ki so postajali
vedno bolj nevedni in nevljudni. Zato je poslal 1.1157.
pet svojih menihov v ta kraj, da bi drvarjem in njih
družinam oznanjali evangelij. Menihi so si zgradili v
gozdu leseno kočo. Polovico koče so rabili za svoje
stanovanje, v drugi pregrajeni polovici so pa postavili
na altarček sveti križ in podobo Matere božje, pred
katero so maševali ter opravljali svoje molitve. Ta
podoba je prav tista, ki je še dandanes v Marijaceljski
kapeli. Menihi so vabili drvarje k sebi, jih poučevali
in krstili. Polagoma je nastala tukaj dobro vzgo-

74

jena krščanska občina ter postajala vedno večja tako
dolgo, da je narastla v sedanjo veliko naselbino in da
se je vzdignila iz tal sedanja veličastna cerkev.

Ni mogoče povedati, koliko dobrega je storil bene¬
diktinski red v razširjevanju krščanstva in v čast Ma¬
teri božji. Njegov ustanovnik sveti Benedikt je umrl
leta 543. na gori Cassino v Srednji Italiji. Njegovo
delo je bilo nenavadno blagoslovljeno. Kjerkoli so ti
menihi oznanjevali Kristusovo vero, povsod so učili
ljudi izgovarjati tudi Marijino ime. Ko je bil benedik¬
tinski red najbolj razširjen, je štel 30.000 samostanov.
Čudovito se je množil, razcvital in sipal dobrote člove¬
škemu rodu. Samostanska vrata so bila odprta ubogim
in preganjanim. Menihi so delili z revnimi svoj kruh,
stregli bolnikom, ljudi napeljevali k delu in k lepemu
vedenju. V Marijinem Celju so zgradili pri cerkvi
velik samostan. Še dandanes poučujejo tukaj mladino
in oskrbujejo mnogoštevilne romarje v njih dušnih
potrebah. Okoli 100.000 jih pride vsako leto na božjo
pot. Te velikanske množice, to mogočno zvonjenje,
vnete pridige in glasne molitve: vse dela neizbrisljiv
vtis na vsakega, ki vidi take prizore.

Nekaj posebnega so procesije v Marijinem Celju.
Ni jih skoro mogoče prešteti. Vsako procesijo sprem¬
lja duhovnik dotičnega kraja ali pa jo spremlja še več
duhovnikov. Spredaj nosijo romarji bandera svojih
župnij. Med potjo molijo in pojejo. Ko pridejo po stop¬
nicah v cerkev, gredo trikrat okoli Marijine kapele,
počaste milostno podobo in opravijo svojo pobožnost.
Izmed vseh procesij pa slovi najbolj dunajska. Zvesti
navadam svojih pradedov vztrajajo vrli Dunajčani
še dandanes v očitnem spoznavanju svete vere in
v zaupanju na Marijino pomoč. Ta procesija je neka
posebnost. Sestavljena je iz najimenitnejših gospodov
in gospe dunajskega mesta. Udeleženci imajo v rokah
molitvene knjižice, molijo na glas rožni venec in pre¬
pevajo Marijine pesmi.

Da, kristjani, blažena Devica Marija je očarala in
navdušila vsa ljudstva. Marija združuje v svoji osebi
najlepše vzore, ki nam kažejo pot k časni in večni
sreči. Marija joka z nesrečnimi, prosi za padle, vsem

75

je Srednica odpuščen ja in rešenja. Vsi se ogrevamo
ob žarkih njenega materinega usmiljenja. Kakor gor-
kota iz solnca, tako lije na nas njena miloba. Marija
je zdravilo sveta, morje milosti, delivka vseh dobrot.

Sedanji trg Marijino Celje ima 1800 prebivalcev*
ki živijo večinoma od romarjev. Skoro polovica hiš je
gostiln, med njimi 20 hotelov. Največji navali romar¬
jev so meseca julija in avgusta. Sobe za tujce so že
več tednov poprej naročene. Kdor se ne oskrbi pravo¬
časno, težko najde prenočišče. Božjepotniki so raznih
narodov, dežel in stanov. Navadno ljudstvo je pome¬
šano med odlično gospodo. Stanovi, višji in nižji, so
skoro izenačeni. Vsi so ljudje, potrebni pomoči. Kdo
ve, kakšna stiska jih je pripeljala v oddaljeno Mari¬
jino Celje! Vračajo se potolaženi z upanjem, da jim
bo pomagano na Marijino priprošnjo.

Občudujmo, predragi, Marijino veličanstvo in za¬
hvaljujmo se za vse dobrote. Toda spoznati moramo,
da je naša hvala veliko premajhna. Naj hvalijo zato
mesto nas Gospodovo mater angeli, naj jo častijo nad¬
angeli, vse vrste svetnikov naj jo povišujejo s slavo¬
spevi. Nekaj pa ji hočemo povedati tudi mi z upanjem,
da bo poslušala naše besede:

Sveta Marija, Kraljica nebes in zemlje! Bodi nam
milostljiva Gospa in Priprošnjica! Naj ti doni glasna
zahvala, ker si izvolila na zemlji toliko krajev, kjer
deliš posebne milosti. Četudi pade vse okrog nas, ti
nam boš ostala. Sladko srce Marijino, bodi naša re¬
šitev. Amen.

Petnajsti dan.

Roža skrivnostna v cerkvi svetega Stefana
na Dunaju.

Znano je, kako veliko ljubezen so imeli svetniki
do Boga. Pripravljeni so bili vse storiti in celo umreti,
ako bi bil Bog to zahteval od njih. Poleg tega so spol-
novali tudi drugo veliko zapoved Gospodovo: »Ljubi
svojega bližnjega kakor samega sebe.« Genljivo je
citati, kakšno sočutje so imeli posebno z reveži.

76

Izmed mnogo drugih naj je omenjena sveta Eliza¬
beta, hči ogrskega kralja Andreja. Morebiti ste že vi¬
deli njeno podobo. Na glavi nosi kraljevo krono, okrog
sebe pa ima polno pohabljenih siromakov in jim deli
miloščino. Temu kos kruha, onemu skledo z jedjo,
tretjemu obleko. Podoba nas spominja, kako darežljiva
je bila sveta Elizabeta do ubogih. Ni mogla gledati
berača ali bolnika, da bi mu ne bila pomagala. Tiste
pa, ki zaradi slabosti niso prišli k nji, je obiskala na
domu, sedla k njih postelji, dala jim zdravilo ali kako
boljšo jed in jih tolažila. Če je bolnik umrl, ga je tudi
spremljala na pokopališče.

Rekli boste: »Čudežna gospa! Kraljevo krono je
nosila, pa se je tako poniževala do siromakov.« Da,
predragi! Čudežna gospa! Bolj genljivega zgleda lju¬
bezni do bližnjega si ne moremo misliti kakor zgled
svete Elizabete. Umrla je leta 1231. Za njo so najbolj
žalovali reveži, ki so šli v velikem številu za njenim
pogrebom. Blaženost svete Elizabete pa je dokazal
Bog s čudeži po njeni smrti.

»Čemu ta zgodba?« — bo kdo vprašal. Prav lahek
odgovor.

Sveta Cerkev nam kaže neko drugo še bolj usmi¬
ljeno Kraljico, povzdignjeno nad vse nebeščane. Ta
mogočna in usmiljena Gospa je Jezusova Mati Ma¬
rija. Že dokler je živela, je rada pomagala zapuščenim.
Vzeta v nebesa pa je postala naša najboljša zavetnica
pred božjim prestolom. Okoli nje se zbirajo reveži
vsega sveta. Kdor je žalosten, išče utehe pri Tolažnici
žalostnih. Kdor ne ve, kaj bi naredil v hudi zadregi,
prosi razsvetljenja pri Materi dobrega sveta. V stiskah
se obračamo do tiste, ki je pomoč kristjanov, v bolezni
se priporočamo njej, ki je zdravje bolnikov. Četa za
četo prihaja k blaženi Devici v vsakovrstnih potrebah
in ona vsakega rada posluša.

❖ ❖ ^

Kdor pride prvič na Dunaj, obišče najprej nadško¬
fijsko cerkev svetega Štefana  sredi mili¬
jonskega mesta. Ta cerkev je najimenitnejša zgradba
Dunaja in tudi najstarejši spomenik nekdanjih časov.

77

Znano je, da ima Dunaj le malo ostankov iz srednjega
veka. Nekaj je bilo pokončanega;, nekaj predrugače¬
nega, vse je postalo moderno ali novodobno. Zato je
cerkev svetega Štefana, ta častita starina, toliko večji
ponos ne samo Dunaja, temveč vse Avstrije. Zgradili
so jo v 14. stoletju iz obrezanega kamena. Prvotna
cerkev je bila zidana v romanskem slogu, sedanja pa
v lepi gotiki. Svetišče je bilo določeno za božjo službo
leta 1340., trojno ladjo pa so dovršili pozneje. Hiša
božja meri po dolgosti 108, po širjavi 28, po višini
27 metrov. Gotsko-mrežaste oboke podpira 18 mogoč¬
nih stebrov, ob stebrih in stenah pa stoji 38 altarjev.
Poleg tega krasi cerkev mnogo starih spomenikov, na
primer nagrobnik cesarja Friderika III. (f 1493),
spomenik rešenja Dunaja ob času turškega nasilstva
(1683), spomeniki dunajskih nadškofov itd. Cerkvi je
prizidan veličasten zvonik, visok 137 metrov. Ni zlepa
dobiti tako visokega zvonika. Zdi se, kakor bi bil
zrastel iz tal. Spodaj širok, postaja proti vrhu vedno
ožji ter sega s svojo vitko piramido v daljne zračne
višave. Najlažje bi ga primerjali velikanski smreki
ali jelki, ki razprostira spodnje veje široko naokoli,
zgornje pa stiska bolj in bolj skupaj, dokler se ne
zgubi vse deblo v tankem vršičku.

V tej častitljivi cerkvi je čudodelna podoba Matere
božje na evangeljski strani povprečne ladje. Pred po¬
dobo gori vedno veliko sveč — toda kar je večjega
pomena — pred njo kleči menda ves dan tudi množica
ljudi iz vseh stanov mestnih prebivalcev.

Tujec, ki vidi ta prizor, bi rad kaj več zvedel o vsej
stvari. Podoba nima sama na sebi nobene izredne
umetnosti, ima pa čudno zgodovino.

Leta 1676. jo je dal na les slikati ogrski kmet Cigri.
Ker mu je pa slikar preveč računal za podobo in mu
ni nič hotel popustiti na ceni, Cigri ni mogel plačati
slike. Vzel jo je neki drugi kmet, dal zanjo šest goldi¬
narjev ter jo daroval grško-katoliški cerkvi Peč v
erlavski škofiji na Ogrskem. Tukaj je visela slika dvaj¬
set let in se nihče ni dosti zmenil zanjo. Tedaj pa se
je zgodilo nekaj posebnega. Dne 4. novembra 1696 so
opazili na tej podobi solze v Marijinih očeh. Nepre-

78

nehoma so tekle tri dni in tri noči. Potem so pojemale,
pozneje pa zopet tekle enajst dni zaporedoma. Obče
so govorili, da so prišle solze odtod, ker je bila po¬
doba skoraj popolnoma zapuščena. Ljudje so hiteli
gledat ta dogodek. Solze so lovili v platnene in svil¬
nate robce ter jih imeli v veliki časti.

Ko je o tem čudu zvedel grof Korbeli, general in
vojaški poveljnik na Zgornjem Ogrskem, je šel z od¬
lično gospodo in z godbo počastit podobo blažene De¬
vice. Stopil je prav blizu nje ter opazoval s spremlje¬
valci, kako tečejo solze iz Marijinih oči. Pod podobo
je stala posoda, v katero so kapale solze. Z belim
robcem je obrisal Marijin obraz, toda solze so tekle
naprej. To so videli tudi drugoverci in vsi so pripo-
znali, da se je to res godilo. Končno besedo je imela
cerkvena oblast. Preiskala je dogodek in izjavila, da
ga nihče ne more razlagati po naravni poti.

Dragi verniki! Tudi mi imamo veliko Marijinih
podob, ki so večkrat prav tako zapuščene, kakor je
bila ta Marijina podoba na Ogrskem. V vsaki krščan¬
ski hiši visi na steni slika Matere božje, toda domači
so je že tako navajeni, da se je le malokdaj spomnijo.
Morebiti je vsa zaprašena in v pajčevinah. Poglejte
večkrat nanjo, ker je varihinja vaši hiši. Tudi ob ce¬
stah in na poljih so postavili vaši očetje ali stari očetje
križe, da bi ne pozabili Odrešenika sveta. Sem in tja
so zidana znamenja v čast sveti Trojici, Materi božji
ali kakemu svetniku. Imejte te spomenike vedno v
dobrem stanu.

Previdnost božja je skrbela, da je prišla tista malo
upoštevana in s solzami namočena Marijina podoba
iz neznatnega ogrskega mesteca v nadškofijsko cerkev
prestolnega mesta Dunaja. Takrat je živel pobožni re¬
dovnik kapucinskega reda Marko Aviano. On je bral
na Kahlenbergu pri Dunaju sveto mašo za srečno
rešitev cesarskega mesta, ko so ga oblegali Turki
leta 1683. Pri maši mu je stregel poljski kralj Sobie-
ski, ki je prihitel še pravočasno Dunajčanom na po¬
moč in srečno premagal sovražnika. Kapucin Marko
Aviano torej je svetoval cesarju Leopoldu I., naj ukaže
omenjeno podobo Matere božje z Ogrskega prenesti

79

na Dunaj, kjer bo v večji časti, kakor v njenem seda¬
njem kraju. Cesar Leopold je ugodil tej prošnji. Z
veliko slovesnostjo so leta 1697. prenesli podobo na
Dunaj in jo izpostavljali v vseh večjih cerkvah. Na
zadnje so ji odločili stalni prostor v nadškofijski cerkvi
svetega Štefana in ji dali ime »Rosa mystica« (Roža
skrivnostna). To ime naj bi pomenilo, na kako skriv¬
nostni način — to je s prelivanjem solz — je prišla
podoba do tako velike časti. Cesarica Eleonora, so¬
proga cesarja Leopolda I., jo je ozaljšala res cesarsko.
Napravila ji je dragocen okvir, okoli podobe pa iz sa¬
mih rubinov in diamantov napis »Rosa mystica«.

Veliko imenitnih darov so donašali tudi drugi do¬
brotniki preblaženi Devici. Bogat trgovec ji je svojo
ljubezen skazal s tem, da ji je volil, ker ni imel drugih
dedičev, vse svoje premoženje. Določil je v poslednji
volji, naj se vsako nedeljo in vsak Marijin praznik
opravlja pred podobo božja služba z godbo in s sloves¬
nim petjem.

Podoba je tako nizko postavljena, da jo lahko z
roko doseže vsak častilec. Vendar pa je zavarovana
s srebrno mrežo, da se je nihče ne more dotakniti.
Ljudje imajo navado, da naredi vsak, ko je opravil
molitev, tri križe nad podobo v znamenje spoštovanja.
Pred to Marijo kleči večkrat prav veliko mladih ljudi.
Dijaki, da bi dobro dovršili skušnje. Mlada dekleta,
da bi bila srečna pri sklepanju zakonov. Posli, da bi
dobili primerne službe. Uradniki, da bi napredovali
v svojem poklicu. Človeka veseli, ko vidi tako iskreno
pobožnost.

Zato iščimo tudi mi pri Mariji pomoči. Nihče ni
tako daleč od Boga, da bi se ne mogel po^ Marijini
priprošnji k Bogu povrniti. Le tisti je nesrečen, ki se
ne zateče k blaženi Devici. Mi jo imenujemo tako po¬
gosto »Mater«, kakor bi je ne znali drugače imenovati,
ali pa kakor bi se ne naveličali, pozdravljati jo s tem
naslovom. Da, res! Lepše bi je ne mogli klicati, kakor
če ji pravimo Mati. Saj nam je zapustil to besedo sam
umirajoči Zveličar, ko je rekel: »Žena, glej tvoj sin!«
— in zopet: »Sin, glej tvoja Mati!« Hotel je reči: »0
Marija, sprejmi v osebi Janeza vse ljudi za svoje

80

otroke.« Janezu pa je hotel reči: »0 Janez, sprejmi
v imenu vseh ljudi Marijo za svojo Mater.«

Kako veliko in otroško zaupanje smemo torej imeti
na njeno veljavo pri Bogu! V vsaki in tudi v največji
potrebi se moremo zanašati na njeno pomoč. Če bi se
bil tako daleč izgubil, da bi te že zapuščalo upanje
na rešitev, spomni se Jezusovih besedi: »Sin, glej tvoja
Mati!« Kaj je veselejšega otroku kakor prihiteti k
ljubi materi. Kaj je slajše človeku kakor hoditi za
Marijo Devico po poti, ki ga bo pripeljala v družbo
blaženih!

0 naša ljuba Gospa! Ti si nam dala Zveličarja, ki
je s smrtjo na križu plačal naš dolg ter nam odprl
nebesa. Ne zavrzi naših prošenj, ko se posebno v tem,
tebi posvečenem mesecu, zbiramo pred tvojim altar-
jem. Razprostri svoje roke nad nami in nas blagoslovi
z nebeškega prestola, da živimo v milosti božji in
pridemo kdaj v kraljestvo večne ljubezni. Amen.

Šestnajsti dan.

Svete Višarje.

Romarji, ki so obiskali to ali ono Marijino cerkev,
doma pripovedujejo, kako se jim je godilo na božji
poti, koliko je bilo ljudi, kako lepo so duhovniki pri-
digovali in kako ljubezniva je Marijina podoba v
altarju. Pripovedovanje gane domačine, da gredo tudi
sami na božjo pot. Vsled tega vedno bolj narašča
število božjepotnikov. Kadar pa zvedo, da je dobil kdo
nenavadno pomoč, potem je naval še večji. Tisti, ki
niso bili uslišani, se vračajo pa vendar s trdnim
sklepom, da bodo v bodoče zvesteje služili Bogu in
voljno nosili svoj križ. Kako velik dušni dobiček!

Tebi, o Marija, naj doni naša zahvala, da si iz¬
brala na svetu toliko krajev, kjer deliš posebne mi¬
losti. Želimo te počastiti v vseh romarskih cerkvah s
prošnjo, da bi nas blagoslovila s prestola svoje milosti.

81

Veliko Marijinih cerkva imamo Slovenci. Med temi
slovijo posebno Svete  V i š a r j e ne samo pri nas,
temveč tudi po sosednih deželah. Žal, da so pripadle
po končani svetovni vojni italijanski državi.

Višarska cerkev je podružnica župnije Žabnice na
Koroškem. Več stoletij je že preteklo, odkar si je pre-
blažena Devica izvolila ta visoki skalnati kraj za svoje
bivališče. Na Kranjskem, Štajerskem in Goriškem ni
veliko odrastlih ljudi, ki bi ne bili vsaj že enkrat na
Višarjah. Po trdi in strmi poti, v lepem in slabem
vremenu, hitijo romarji k Materi usmiljenja. S Trbiža
hodijo nekaj časa po državni cesti, potem se pa obrne¬
jo s ceste, kjer jim na stebru stoječi angel kaže proti
višini. Pot pelje po senožetih, dokler ne zavije v ozko
dolino, po kateri šumi gorski potoček. Ta potoček pa
ni tako nedolžen, kakor se nam kaže, temveč naraste
ob deževju v silovit hudournik. Pot postaja vedno bolj
strma. Romarjem, ki so se dozdaj dobrovoljno pogo¬
varjali, že zmanjkuje sape. Počivajo, posedajo na ka¬
menju in si brišejo potne srage raz čelo. Tudi pogovor
jim poide, da tiho in potrpežljivo stopajo naprej.
Tako hodijo dalje in dalje, zdaj bolj zložno, potem
zopet težje, dokler ne ugledajo zaželene cerkve, sto¬
ječe 1792 metrov nad morjem. Kako visok sedež si si
izbrala, o nebeška Gospa! In zakaj si prišla prebivat
na to visočino?

Pripovedka govori, da so našli pastirji tukaj svoje
ovce klečeče pred brinjevim grmom. V grmu so ugle¬
dali leseno podobo Matere božje. Nesli so jo v žup¬
nijsko cerkev Žabnice, kjer pa ni hotela ostati. Drugič
in tretjič so jo našli zopet v omenjenem grmu ter iz
tega sklepali, da hoče ostati na vrhu gore.

Tako poroča pobožna pripovedka.

Iz zgodovine pa vemo, da se je začela božja pot na
Višarjah leta 1360. Pregovor pravi, da številke govo¬
rijo. Tukaj pa kar vpijejo. Ta dolgi obstanek in te
množice romarjev! češčenje Matere božje bi se ne
bilo vzdržalo toliko stoletij, če bi ne stalo na trdni
verski podlagi. Vsa narava nas sili, da pripoznamo
višjo moč nad nami. Človek čuti, da je slaba stvar in
da potrebuje podpore, ki je pri ljudeh večkrat ne

Lavtižar: Šmarnice.

6

82

more dobiti. Kaj naj ostane drugega, kakor da dviga
svoje srce navzgor, od koder pričakuje tolažbo. Ne¬
mirno je naše srce,« — tako piše sveti Avguštin —
»dokler ne počiva v Tebi, o Gospod!« Posrednica
med Bogom in med nami pa je tista, ki je bila na svetu
njegova Mati in kraljuje zdaj ž njim v nebesih. Že
davno bi bila vsa Marijina svetišča zapuščena, ako bi
ne bili kristjani prepričani, da imajo Pomočnico pri
Bogu. Zato molimo vedno in vedno: »Pozdravljena
Kraljica, Mati milosti, življenje, sladkost in upanje
naše, bodi pozdravljena!« To hvalnico so peli že v
pradavnih časih romarji na božjih potih, mornarji na
ladjah, križarji v vojski in duhovniki vsak dan v svojih
dnevnicah. Predrzno bi bilo misliti, da bodo kdaj vstali
novi rodovi, ki bodo našli nove studence večnega živ¬
ljenja. »Kdor mene najde, najde življenje in prejme
zveličanje od Gospoda« — tako se glasi izrek božje
modrosti o Mariji in se bo glasil kakor neusahljiv
mogočen slap na veke.

Ker si je Marija sama izbrala strmo višarsko goro
za svoje domovanje in tukaj delila posebne milosti,
so dohajali od vseh strani darovi za zidanje cerkve.
Leta 1760. pa je izšla posebna knjiga, v kateri so bili
popisani vsi čudeži, ki so se zgodili na Marijino pri¬
prošnjo. Toda ko bi tudi ne bili popisani, pripovedo¬
vali bi spominki na cerkvenih stenah o mogočni Po¬
močnici kristjanov.

Lepo je cvetela ta božja pot in zelo slovela po vseh
sosednih deželah. Toda leta 1780. je začel pihati hud
verski vihar, ki je potegnil tudi Višarje v svoj vrtinec.
Državna oblast je hotela vkovati v težke spone kato¬
liško Cerkev. Izšla je kruta postava, naj se odpravijo
vsa božja pota. Podreti so morali altarje na Višarjah.
Celo kameniti tlak so morali izkopati. Kakšno nasil-
stvo! Verniki so odnesli Marijino podobo v Žabnice.
Zdaj je ostalo na Višarjah samo golo zidovje. Romarji
so žalostni zapuščali oropano cerkev, mnogi pa so
hodili kljub temu, da Marije ni bilo več na Višarjah,
še vedno tja gor. Toda bridko užaljeni so se vračali
z gore v dolino.

83

Večkrat so pošiljali Žabčam in Trbižani prošnje
cesarju Jožefu II., da bi se obnovila božja pot, toda
brezuspešno. Šele njegov naslednik cesar Leopold II.
je privolil, da smejo podobo Matere božje prenesti iz
Žabnic na Višarje. Ni mogoče popisati, s kakšnim ve¬
seljem so spremljali Marijini častilci milostno podobo
nazaj. Zopet so začele prihajati procesije na goro in
romarji so donašali obilne darove za popravo zapušče¬
ne cerkve. Dve srebrni, pozlačeni kroni, se bleščita
na glavi nebeške Kraljice in njenega božjega Deteta.
Srebrn plašč z zlatimi verižicami in drugimi drago¬
cenostmi pokriva sveti podobi.

Pred svetovno vojno so našteli vsako leto okoli 50
tisoč višarskih romarjev. Cerkev je odprta od Kristu¬
sovega Vnebohoda do rožinvenske nedelje meseca
oktobra. Pozimi ni romarjev, ker je visočina pokrita
z debelim snegom.

Živimo v času, ko vedno bolj narašča slava Matere
božje. Veliki shodi so vneli med narodi ljubezen do
blažene Device. O, da bi dobra nebeška Mati zavladala
kot Kraljica vesoljnega sveta! Kakor spoznavamo Je¬
zusa kot Kralja nebes in zemlje, tako naj uživa tudi
njegova Mati, ki je za njim največ pripomogla k na¬
šemu odrešenju, kraljevsko čast v nebesih. Prva je za
Bogom, povzdignjena nad angele in svetnike. Prav je
torej, da jo imenujemo Kraljico. Zato nam predstavlja
sveta Cerkev Marijo s krono ha glavi in z žezlom v
roki. Čeprav pa je Kraljica, vemo vendar v svojo to¬
lažbo, da je polna usmiljenja in močno naklonjena
vsem, ki jo prosijo pomoči.

Ako gledam, o blažena Devica, tvojo čast, se raduje
moje srce. Z veseljem se pridružujem vsem, ki tebe
ljubijo. Kadar te pa gledam sredi angelov in svetni¬
kov, hrepenim priti v tvoj dom, bivati pri tebi v ne¬
beškem veličastvu. Kje je človek na svetu, da bi ga
ne obsevalo solnce, in kje je človek, da bi ga ne ob¬
sevali žarki tvojega usmiljenja? Četudi pade vse okrog
mene, ostala mi boš ti, o Marija!

Še enkrat je morala višarska Mati božja bežati s
svojega visokega domovanja. To je bilo v svetovni
vojni. Italijani so dolgo odklanjali zvezo s Francozi

6 *

84

in Angleži. Šele potem, ko so dobili obljubo, da jim
bodo pripadle primorske in tirolske pokrajine, so sto¬
pili na stran Francozov in Angležev. Tedaj so začeli
grometi topovi ob naši meji. Ker je imela Avstrija
blizu višarske cerkve svoje topništvo — lahko bi ga
bila postavila kam drugam — so Italijani samoumevno
streljali proti višarski cerkvi. K sreči so Žabničani par
dni poprej odnesli Marijino podobo in dragocenosti v
žabniško cerkev. Le zvonov niso mogli rešiti. Krasno
vreme je bilo dne 16. septembra 1915. Ves dan so
bučale italijanske granate nad Višarjami, toda letele
so čez cerkev. Šele ob štirih popoldne je zadela prva
granata Marijino svetišče. Mogočen steber dima se je
začel vzdigovati nad zvonikom, potem je pa izbruhnil
plamen, ki je neovirano gospodaril. Nikogar ni bilo,
da bi bil gasil. Pogorela sta zvonik in cerkev, ž njima
pa tudi vsa poslopja okoli njiju. V hudi vročini so se
stajali zvonovi in njih ostanki popadali na tla. Tisti
zvonovi, ki so oznanjevali toliko let Marijino čast čez
skalnate vrhove ter spremljali molitve romarjev pred
zlati tron nebeške Kraljice. Tisti zvonovi, ki jih ni
mogel pozabiti nihče, kdor jih je slišal. Peli so v meh¬
kem trizvoku tako milo, da so romarja, srečno dospev-
šega na višino, genili do solz. Veliki zvon, okrašen z
mnogimi podobami in napisi, je bil klicar Matere bož¬
je že od leta 1771., torej 144 let.

Kakšno usodo pa je imela Marijina podoba?

Veliko je bilo v svetovni vojni beguncev in begunk,
ki so morali zapustiti ljubo domačijo in iskati stanova¬
nje pri dobrih ljudeh. Ime »begunec« je žalostno ime.
Zadnji in najbridkejši položaj v našem življenju je
gotovo tisti, če ne dobimo strehe, ki bi nas sprejela
v svoje varstvo. Pregnani od domače hiše moramo
prositi, da nas sprejmejo iz usmiljenja v tujem kraju.

Taka begunka je bila tudi Marija s Svetih Višarij.
Nekaj časa je prebivala v Žabnicah. Od tu so jo pre¬
nesli v frančiškansko cerkev v Beljak, iz Beljaka v
cerkev Matere milosti v Maribor in iz Maribora v žup¬
nijsko cerkev svetega Križa pri Spodnjem Dravogra¬
du. Po končani svetovni vojni so jo slovesno sprem¬
ljali na njen stari sedež. Italijani so popravili cerkev,

85

da ima Marija zdaj zopet dostojno stanovanje na Sve¬
tih Višarjah.

Kraljuj, o nebeška Gospa, na višarski, gori in
vladaj našo domovino, kakor si jo vladala v davnih
stoletjih. Blagoslavljaj vsa slovenska srca, da ti osta¬
nejo zvesta. Mi pa hočemo biti goreči oznanjevalci
tvoje slave. Govoriti in pisati hočemo v tvojo čast,
lepšati tvoje cerkve, zbirati se pod tvojo zastavo,
množiti število tvojih častilcev, vtisniti posebno otro¬
kom iskreno ljubezen do tebe in jih voditi pod tvoj
materini plašč. V tebe, o blažena Devica, stavimo vse
svoje zaupanje. Tvoja dobrota nam daje pogum. Bali
bi se tvojega veličastva, toda tvoja mila podoba nas
približuje tvojemu srcu. Vsa naša sreča prihaja od
tebe. Bodi nam bramba v vseh nevarnostih življenja.
Saj si usmiljena in mogočna kot Mati tistega, ki je
bil sam dober in neskončno usmiljen. Sladki spomin
nate naj nas spremlja v življenju in v smrti. Amen.

Sedemnajsti dan.

Sveta gora pri Gorici.

Kdor bi zajemal vodo iz morja, bi je imel vedno
dovolj. Prav tako nam je Marija neizmerno morje, če
jo prosimo pomoči. Podobna je živemu studencu, ki
nikoli ne usahne. Nikdar ne bo rekla: »Rada bi po¬
magala, pa mi ni mogoče.« Zato se zatekamo k njej
s trdnim zaupanjem, da nas bo uslišala. Grešniki
smo. Ko bi šteli vse, kar smo storili hudega v življenju,
kako velik bi bil naš dolg! Toliko grehov, pa tako
malo solz in tako malo pokore! Večni Sodnik, kdo bo
obstal pred tvojim obličjem? Toda ne bojte se, častilci
presvete Device! Imamo mogočno Zagovornico pred
božjim sedežem. Ona nas bo branila in zakrila s svo¬
jim materinim plaščem. Prepričali se bomo, kako
dobro je moliti: »Sveta Marija, Mati božja, prosi za
nas grešnike.« Ta dobra Mati, ki nas ne bo zapustila
v življenju, nas tudi ne bo zapustila ob smrti.

* * *

86

Gotovo ste že slišali o slavni božji poti na S v e t i
gori pri Gorici.  Znano vam je, da je bilo to
Marijino svetišče v svetovni vojni popolno porušeno.
Zdaj je zopet vstalo iz razvalin, toda naši ljudje ne
hodijo več v tako obilnem številu na Sveto goro, ker
pripada italijanskemu kraljestvu.

Na Goriškem je gorkeje podnebje kakor pri nas.
Ko smo mi še v zimi, imajo tam že spomlad. Prijetna
je pot iz solnčne Gorice do Solkana, ležečega ob vznož¬
ju Svete gore. Na obeh straneh ceste je sadno drevje
z vinogradi. Zunaj Solkana se pa že začenja peščen
in skalnat svet, pomešan z grmovjem. Bolj greš na¬
vzgor, bolj strma postaja pot, toda ko dospeš na vrh,
se ti odpre obširen razgled. Nisi prišel sicer zaradi
lepega razgleda na Sveto goro, temveč kot romar k
Materi božji, vendar pa ne moreš zadrževati oči, da
ne bi pogledal po daljnih pokrajinah, ki so razpolo¬
žene okrog in okrog. Marija si rada postavi prestol
na visoki gori, da deli z vzvišenega kraja milosti tistim,
ki jo pridejo v trudu in znoju obiskat. Tak visok sedež
si je izbrala tudi na tej strmi gori, ki so ji rekli poprej
Skalnica, zdaj pa ji pravijo Sveta gora.

Ako pogledaš proti vzhodni strani, vidiš Kras in
na njem posejane vasi primorskih Slovencev. Na za-
padu se vije pod tabo bistra hči planin, modrikasta
Soča. Severno obzorje zapirajo gorenjski vršaci, ob
južni strani opaziš Gorico, za njo pa Jadransko morje
in na njem parobrode, ki vozijo med Trstom in Be¬
netkami.

Na Sveti gori se je začela božja pot leta 1539.
Pripovedujejo, da je pasla na tem kraju pobožna
deklica ovčjo čredo. Prikazala se ji je Marija z De¬
tetom v naročju in rekla: »Povej ljudem, naj mi tukaj
zidajo cerkev.« Deklica je povsod oznanjevala, kaj je
videla. Eni so ji verjeli, drugi so dvomili ali imeli
vse skup za domišljijo.

Med najhujšimi nasprotniki so bili pristaši Lu¬
trove vere, ki se je začela prav takrat širiti po Ljub¬
ljani in sosednjih krajih. Vpili so, da so to sanjarije
in ljudem prigovarjali, naj ne verjamejo takim bajkam.
Toda, ko sta duhovska in deželska gosposka preiskali

87

zgodbo, nista imeli nobenih pomislekov več o tem,
kar je deklica pripovedovala. Neštevilno ljudstvo je
hodilo na Sveto goro, čeprav še ni bilo nobene cerkve,
in vsi so želeli, da bi prejkomogoče postavili tukaj
svetišče Materi božji. Vsak je po svoji zmožnosti kaj
dal v ta namen. Kmalu so začeli zidati na samotni
gori veličastni Marijin tempelj. Vodja vsega dela je
bil grof Ulrih Attems iz Gorice.

Z zedinjenimi močmi so zgradili cerkev s tremi
ladjami. Dolga je 60, široka 19 metrov. Posvečena je
bila leta 1544. Oglejski očak Marko Grimani ji je
daroval podobo Matere božje, ki drži dete Jezusa v
roki. Marija je naslikana na cedrovi deski. Poleg nje
je na eni strani sveti Janez Krstnik, na drugi pa
Marijin oče, sveti Joahim. Pobožno ljudstvo, spodbu¬
jeno po mnogih milostih, je vedno bolj dohajalo na to
božjo pot. Primorci, Kranjci in Štajerci, Korošci, Fur¬
lani in Benečani, Istrani in Dalmatinci so romali na
Sveto goro. Povsod se je razglašala slava tega kraja.
Ko je avstrijski nadvojvoda Karel izročil leta 1565.
Sveto Goro očetom frančiškanom v oskrbovanje, je
še bolj naraščalo število obiskovalcev. Kmalu sta bila
sezidana poleg cerkve samostan in poslopje za pre¬
nočišče romarjev. Da bi mogli menihi lažje opravljati
božjo službo in delovati v dušno korist božjepotnikov,
so bila svetogorska poslopja oproščena vsakega davka.

Dragi verniki! Marija je držala v svojem naročju
tistega, ki drži njo in ves svet s svojo mogočno roko.
Ona je preživljala tistega, ki preživlja njo in vse stvar¬
stvo. Ona je vodila tistega za roko, ki vodi milijone
zvezd na njih potih. Ali si moremo predstavljati večje
povišanje kakor to, da je izvolil Stvarnik nebes in
zemlje svojo stvar sebi za Mater? Kdo bi je ne častil,
ker jo je Bog tako visoko povzdignil! Oblaki so se
pretrgali in nebesa so se odprla, ko je prišel Sin božji
v naročje Device. Z njenim dovoljenjem je stopil Od¬
rešenik na zemljo. Rajši je videla, da njen Sin umrje,
kakor da bi bil pogubljen ves človeški rod.

Če je pa tako veliko tvoje povišanje, o presveta
Devica, kako mogočna mora biti tvoja prošnja pri Bo¬
gu! Zato te hočem v vseh potrebah klicati na pomoč.

88

Ti pa boš s sladko tolažbo napajala moje srce, saj si
moja usmiljena Gospa in moje zavetje v vseh nevar¬
nostih življenja.

Sveti Bernard je večkrat obiskoval samostane, da
bi videl, če živijo menihi po redovnih pravilih. Prišel
je tudi na Nizozemsko. Ko je videl zgledno življenje
ondotnih redovnikov, je rekel o njih: »Tukaj sem
angele našel!« Ti pobožni menihi so nekega večera
peli pred Marijino podobo nam vsem znano molitev:
»Pozdravljena, Kraljica!« Ko so jo končali z besedami:
»In pokaži nam po tem revnem življenju Jezusa, bla¬
goslovljeni sad svojega telesa« — so umolknili in
premišljevali pomen te hvalnice. Le sveti Bernard ni
molčal, temveč je navdušeno zaklical: »0 milostljiva,
o dobrotljiva, o sladka Devica Marija!« In od takrat
molimo vsi te prisrčne besede.

Da — kristjani! Marija je milostljiva, dobrotljiva
in sladka Devica. Ona ima mehko, občutljivo in lju¬
bezni polno srce. Kakor je mavrica na nebu znamenje
božje milosti, ki spričuje, da ne bo Bog nikdar več
pokončal sveta z vesoljnim potopom, tako Marija ni
le znamenje milosti božje, temveč tudi prava milost¬
ljiva Devica vsem, ki se zatekajo k nji z otroškim za¬
upanjem.

Posebno slavo je doživela Sveta gora leta 1717.,
ko je bila milostna Marijina podoba kronana. Ta ne¬
navadni dan so naznanili s prižnic vse Avstrije. Ker
pa je bil prostor na Sveti gori zaradi velikih množic
ljudstva premajhen, so odločili, da bo kronanje v Go¬
rici na največjem trgu, ki mu pravijo Travnik, in sicer
tretjo nedeljo po binkoštih. Navada je bila namreč,
da so to nedeljo vsako leto obhajali spomin prikazanja
Matere božje na Sveti gori.

Kronanje so izvršili z največjo častjo. Ob štirih
zjutraj so vzdignili čudodelno podobo in jo nesli s
Svete gore v Gorico. Pri mestnih vratih jo je sprejelo
veliko število duhovščine, plemstva, uradnikov, me¬
ščanov in drugega ljudstva. Oglašali so se vsi zvonovi
in gromeli vsi topovi, ko je prestopila nebeška Mati
prag srečne Gorice. Razvrstila se je velikanska pro¬
cesija, v kateri je bilo nad 30 tisoč vernikov, sprem-

89

Ijajočiji podobo na trg Travnik. Jezusovo in Marijino
glavo je okrasil z dragoceno krono naslovni škof
Frančišek Marolti, ki je bil takrat prošt v Novem me¬
stu na Dolenjskem. Drugo jutro so prenesli podobo
nazaj na Sveto goro in nadaljevali slovesnost osem
dni, da so mogli zadobiti vsi romarji popolni odpustek.
V  osmini je bilo obhajanih 133 tisoč Marijinih častil¬
cev. S to slovesnostjo je dosegla božja pot vrhunec
svoje slave.

Omeniti moramo, da počivata v cerkvi na Sveti
gori dva goriška nadškofa. Želela sta, naj prenesejo
njune telesne ostanke v Marijin svetogorski dom, in
želja se je jima spolnila. Prvi je kardinal dr. Jakob
Missia, drugi knezo-nadškof dr. Frančišek Sedej.

Kardinal Missia je vsem Slovencem v dobrem spo¬
minu. Rojen je bil leta 1838. na Moti v župniji Sveti
Križ pri Ljutomeru v kmetski hiši pri Mislovih. Ime¬
novan za ljubljanskega knezoškofa je vneto opravljal
višjepastirsko službo do leta 1898., ko je zasedel nad¬
škofijsko stolico v Gorici. Tukaj je dosegel kardinal¬
sko čast, kakršne ni bil deležen še noben sin sloven¬
ske matere. Žal, da je bil kardinal samo tri leta. Umrl
je po daljšem bolehanju 24. marca 1902 in šel po
večno plačilo h Gospodu.

Tudi knez-nadškof Sedej počiva v cerkvi na Sveti
gori. Po 25 letnem škofovanju, ki je bilo napolnjeno
s križi svetovne vojne, bede, begunstva in preganja¬
nja z italijanske strani, je umrl odlični vladika 28. no¬
vembra 1931. Nobeni slovenski škofiji ni bilo nalo¬
ženega takrat toliko hudega kot goriški, toda nadškof
Sedej je potrpežljivo prevzemal s svojimi verniki vse
nadloge. Po prestanem trudu počiva zdaj njegovo telo
pri Materi božji na Sveti gori, duša naj se pa veseli
med božjimi izvoljenci.

0 preblažena Devica! Tvojim zvestim rokam in
tvojemu usmiljenemu srcu priporočimo svojo dušo in
svoje telo. Do tebe ni prišel nikdar sovražnik, zato
nam bodi močna trdnjava ob napadih hudobnega
duha-, da se viteško borimo zoper vse skušnjave, ki
nas vznemirjajo. Nate zaupamo, saj si dobra in usmi¬
ljena kot Mati tistega, ki je sam dober in usmiljen.

90

Tebi hočemo služiti, ker vemo, da je veliko dobrot
pripravljenih tistim, ki te ljubijo. Daj, da vsi, ki te
častijo, čutijo tvoje varstvo na zemlji in se veselijo
tvojega veličastva v nebesih. Amen.

Osemnajsti dan.

Marija Loreto v Italiji.

Stopi jasno noč pod milo nebo in poglej na ne¬
beški strop. Kaj vidiš? Brezštevilno zvezd miglja v
daljnih višavah kakor toliko milijonov lučic, ki jih je
Vsemogočni prižgal okoli svojega prestola. Kdo jim
daje svetlobo? Solnce. Gledaš luno, kako razsvetljuje
nočno temino in hodi svojo tiho pot od stvarjenja sveta
pa do danes. Odkod dobiva luč? Od solnca. Potem pa
obrni oko navzdol in se ozri okoli sebe. Videl boš
dišeče cvetje in žita bogato klasje. Kdo je izvabil ta
kras iz zemlje? Kdo zori žito in sadje? Kdo zmeči
vinsko jagodo, da postane sladka? Solnce. Od solnca
dobivajo vse stvari svetlobo in gorkoto. Večna slava
Stvarniku, ki je okrasil nebo in zemljo s sijajem svoje
neskončne modrosti!

Od koga je dobila tudi Marija svojo lepoto? Od
»Solnca pravice«. To Solnce pravice je njen Sin Jezus,
ki je napolnil svojo Mater z vsemi milostmi. Kadar
torej Marijo častimo, ne velja naša čast samo njej, tem¬
več tudi tistemu, ki jo je blagoslovil z vso popolnostjo.

* * *

Na zapadnem obrežju Jadranskega morja je itali¬
jansko mesto Ankona. Vzdiguje se više in više nad
morjem, obdano z visokim zidom. Od tu pelje želez¬
nica skozi dolg predor. Na drugi strani predora za¬
gleda popotnik nov svet. Poprej stisnjen med gorami
ima zdaj pred sabo dolino, zeleno, cvetočo in polno
vonjave. Njive, ograjene z visoko trto, se razprostirajo
na vse strani, po nizkih gričih pa so gozdiči lovorovih,
oljkinih, figovih in mandeljnovih dreves. Vozili smo
se dobre pol ure od Ankone. Tedaj nam je Italijan,
ki je vedel, da smo tujci, pokazal z roko na hrib,

91

rekoč: »Ecco Loretto, ecco časa santa!« (Glejte Loreto,
glejte sveto hišo!). Romar je prisrčno vesel te novice.
Neprestano gleda na višino, kjer stoji velika cerkev
in poleg nje množica hiš.

Vlak se je ustavil in iz vozov so se usipali popot¬
niki, namenjeni tjagork Mariji Loretanski.
Pred kolodvorom je čakalo polno vozov. Sitni in vsilji¬
vi so vsi vozniki na Laškem, najbolj pa menda lore¬
tanski. Komur se ne mudi in kdor lahko hodi, gre
peš navzgor. Prostorna cesta se vije med drevesnimi
nasadi ter nas pripelje na vrh, od koder vidimo Ja¬
dransko morje. V Loretu smo, v zelo obiskanem me¬
stu s svetovnoznanim Marijinim svetiščem.

Ob koncu dolge ulice je prostoren trg. Pred seboj
imamo mogočno cerkveno zgradbo z visokim zvoni¬
kom in s kupolo. Pri prvih stopinjah v svetišče se
spomnimo besed, ki jih je nekdaj govoril Bog Mozesu:
»Postoj in sezuj svoje čevlje, ker kraj, na katerem
stojiš, je svet kraj!« Prevzame nas veselje, da smo
prišli tako daleč obiskat blaženo Devico Marijo.

Kardinal Belarmin pravi:

»Po Marijinem posredovanju dobivamo to, česar
bi sami ne mogli doseči. Marija je naša prva pomoč
za Bogom, voditeljica na zemeljskem potovanju, to¬
lažba v težavah, zdravilo za rane, bogastvo v revščini
in upanje našega zveličanja. Hvalimo in poveličujmo
božjo dobroto, ki nam je dala v Mariji tako ljubeznivo
Mater. Angel ji je rekel, da je milost našla pri Bogu.
Marija je našia milost in mi potrebujemo milosti, ki
jo bo nam skazala v vseh potrebah.«

Cerkev v Loretu ima velik obseg. Zidana je v
podobi križa in razdeljena v tri ladje. Nad obokom
se vzdiguje ogromna kupola na osem voglov. Ob stran¬
skih ladjah je 20 kapel. Vsi altarji so iz marmorja
raznih barv. V vsakem altarju je podoba, toda ne
naslikana, temveč sestavljena iz drobnih kamenčkov
(mozaikov) tako umetno, kakor bi bila naslikana.

Glavna znamenitost cerkve pa je sveta hišica, o
kateri poroča legenda, da so jo prinesli angeli iz Na¬
zareta na Tersat, s Tersata pa v Loreto. Verniki jo
imajo v posebni časti. V hišici je z zlatom in srebrom

92

okrašen altar, nad altarjem pa izrezljana Marijina
podoba z Jezusom v naročju. Obraza sta od starosti
očrnela. Kroni, ki jih imata na glavi, sta zlati, obleka
je ozaljšana z biseri. Po tej hišici je posneta v ljub¬
ljanski frančiškanski cerkvi Marijina kapela za veli¬
kim altarjem. Taki posnetki se dobijo tudi v nekaterih
drugih krajih.

Obiskovalca gane v Loretu pobožno vedenje ro¬
marjev. Glave klonijo do tal, poljubljajo tlak in stene,
med molitvijo zdihujejo in točijo solze. Kdo šteje mi¬
lijone ljudi, ki so že od leta 1294., ko se je začela ta
božja pot, častili Marijo na tem kraju! Še zdaj prihaja
nad 300 tisoč romarjev vsako leto semkaj. Cerkev ima
škofa, več kanonikov in 14 spovednikov, ki govorijo
jezike raznih katoliških narodov, da ustrežejo romar¬
jem z vsega sveta.

Sveta hišica, stoječa v sredi cerkve pod kupolo, je
ob vnanji strani prevlečena s ploščami belega karar-
skega marmorja. Najimenitnejši kamnoseki in podo¬
barji so okrasili kamenite plošče s prizori iz Mariji¬
nega življenja. Vse to so oskrbeli papeži, ki jim ni
bilo nič predrago in nič prelepo, da je le služilo v
večjo slavo Matere božje. Na eni plošči je sledeči na¬
pis, ki ga je sestavil papež Klemen VIII. leta 1602.:

»O Marijini romarji! Pobožno zdihujte h Kraljici
angelov, k materi milosti, da vam pri svojem ljubem
Sinu zadobi odpuščenje grehov, telesno zdravje in
veselje večnega življenja.«

Pri tem spominu nam stopajo pred oči tudi drugi
papeži, ki so bili glavni pospeševatelji Marijinega
češčenja. V duhu gledamo dolgo vrsto s trojno krono
ovenčanih cerkvenih poglavarjev, ki jih je Kristus
postavil kot stebre in učitelje svoje ustanove na zemlji.
Koliko so storili za izobrazbo človeštva, koliko za raz¬
širjanje Marijine slave! Zidali so hiše božje, vpeljali
praznike in razne molitve njej v čast. Tudi po vedah
in umetnijah so širili njeno slavo. Njej so izročali vse
skrbi v vladanju Cerkve ter od nje pričakovali pomoči
v hudih časih. Papež Pij IX. je romal sam v Loreto
in zapisal leta 1849. besede:

93

»Nič nam ni bilo od mladosti bolj pri srcu kakor
želja, častiti preblaženo Devico z vso pobožnostjo in
z iskreno ljubeznijo ter vse storiti, kar bi služilo v
Marijino večjo čast in v poveličanje njene slave.«

Splošno lahko trdimo, da so papeži skozi vsa sto¬
letja pospeševali Marijino češčenje po krščanskem
svetu. Prepričani so bili, da Marija ni samo zavetje
svete Cerkve, marveč zavetje vsakega, ki se ji pri¬
poroča. Zato se je trdno držimo, saj premore vse pri
svojem Sinu. Ona je dobra Mati vsakemu, ki obžaluje
greh in ima trdno voljo se poboljšati. Mar bi ne mogli
vstati vsi, ki so padli? Mar bi se ne mogli vrniti na
pravo pot vsi, ki so zašli? Zakaj bi se ne mogli očistiti
vsi, ki so omadeževani? Ali niso raztegnjene Jezusove
roke na križu, da bi objele vse, ki se vračajo k njemu
s potrtim srcem? Ali ne prihiti njegova Mati na pomoč
vsakemu, ki je pripravljen začeti boljše življenje?
Radujmo se torej, da je Marija naše pribežališče.

Presveta Devica, Pomočnica vernega ljudstva!
Varuj katoliško Cerkev in ponižuj njene sovražnike.
Podpiraj svetega očeta, vodi škofe in duhovnike, da
ostanejo zvesti vrhovnemu poglavarju ter skupno ž
njim častijo tebe, o Kraljica, ter širijo tvojo slavo.
Glej z milostnim očesom na kraljestvo tvojega Sina.
Daj, da smo vsi varni pod tvojim plaščem in da po¬
snemamo tvoje sveto življenje. Daj, da bo enkrat vsa
krščanska čreda s pastirji vred uživala rajsko srečo
blizu tvojega materinega srca.

Kolikor bolj so papeži skrbeli za lepoto Marijine
cerkve v Loretu, v toliko večjem številu so dohajali
romarji na to božjo pot. Duhovniki se že več dni na¬
prej oglašajo, da bi mogli maševati v Marijini hišici.
Velikokrat so maše od zgodnjega jutra do popoldneva
ali celo do večera, posebno o Marijinih praznikih.

Ko prideš iz cerkve na trg, obiščeš tudi palačo, v
kateri so prebivali papeži, kadar so prišli v Loreto.
Največ je žrtvoval za to Marijino svetišče papež Pa¬
vel II. (1464—1471), ki je dal sedanjo cerkev zidati
na svoje troške. Zbolel je za kugo, ki je takrat hudo
gospodarila po Zgornji Italiji. Pripeljali so ga v Lo¬
reto, kjer se je s trdnim zaupanjem priporočil Mariji,

94

da bi ozdravel. Sveta Devica ga je uslišala in mu iz¬
prosila zdravje, on pa je dal iz hvaležnosti zgraditi
sedanjo veličastno cerkev.

Po dovršeni pobožnosti si ogledaš vrvenje ljudstva
na trgu pred cerkvijo. Tukaj kar mrgoli ljudi: romar¬
jev, meščanov, postreščkov, otrok in beračev. Romarji
kupujejo spomine na Loreto. Postreščki se ponujajo
za vsakovrstna dela. Slabooblečeni otroci nas nadle¬
gujejo, da dobijo par centezimov. Najbolj sitni in nad¬
ležni pa so berači, katerih je nenavadno veliko. Pov¬
sod hodijo za nami, lovijo nas za roke in za obleko,
da jim podelimo miloščino. Domačini živijo večjidel
ob dobičku, ki jim ga dajejo tujci. Gostilničarji nas
vabijo, naj vstopimo pod njih streho in naštevajo do¬
brote, s katerimi nam bodo postregli. Prav tako hvalijo
tudi prodajalci svojo robo, kakor bi ljudje nikjer nič
boljšega ne mogli dobiti. Romar bi se lahko hitro iz¬
nebil denarja, ako bi ne pomislil, da je prišel iz dalj¬
nega kraja in da mora varčevati, ker ima še dolgo pot
do doma.

Preden zapustimo Loreto, obiščemo še enkrat
sveto hišico in damo blagosloviti spominke, ki jih
ponesemo svojim dragim na dom. Zadnji pogled po
svetih prostorih, potem pa slovo od loretanske Marije
v daljni Italiji.

Marija bodi nam pomoč,
ko svet nas zapusti,
ko nas objame smrtna noč,
nas milo sprejmi ti!

Saj tebe, Mater ljubimo
in vedno k tebi kličemo:

Marija varuj nas, Marija vodi nas
po pravi poti v sveti raj!

Devetnajsti dan.

Marija Snežna v Rimu.

Zgodovina Marijinega češčenja je zgodovina sa¬
mih dobrot in vednega usmiljenja. Človeški rod
časti Marijo kot Mater božjo in svojo Pomočnico,
ona pa siplje na niega neštete milosti.

95

Preblažena Devica je prišla na zemljo kot vzha¬
jajoča jutranja zarja. Pred jutranjo zarjo pa beži
tema, pred njo ugasnejo tudi najsvetlejše zvezde.
Prav tako pred Marijo. Bog je okrasil njeno dušo
zato s tako svetlobo, da je bila vredna, postati Mati
božja. Obsul jo je z vsemi darovi iz svoje zaklad¬
nice zato, da je lepša kakor angeli in svetniki. Če
pridenemo tej Marijini lepoti še brezštevilne čedno¬
sti in zasluge, ki si jih je pridobila v življenju, se
ne moremo čuditi, ako jo je pozdravil nadangel
Gabriel z besedami: „Milosti polna.“ 0 ko bi jo
mogli videti, kako se blešči ob božjem prestolu in
kako jo slavijo vsa nebesa! Častimo jo tudi mi!
Častimo jo kot hčerko nebeškega Očeta, kot Mater
Sina božjega in kot nevesto svetega Duha. Posve¬
timo ji svojo dušo in svoje telo s trdnim zaupanjem,
da nam bo izprosila vse, česar potrebujemo za zve¬
ličanje.

* * *

Že smo v drugi polovici majnika. Do danes smo
bili na osemnajstih božjih potih. Kam hočemo ro¬
mati zdaj ? Pojdimo v središče krščanstva, v mesto
Rim. V Rimu je okrog 400 cerkva, med temi 80
Marijinih. Katero si bomo izbrali? Gotovo tisto, ki
je prva med Marijinimi svetišči. Pravijo ji Marija
Snežna  ali po latinsko „Maria ad Nives". Marsi¬
kdo, ki jo prvič obišče, si zakrije obraz z obema ro¬
kama, ker v začetku ne more prenašati krasote te
cerkve. Njeno zgodovino bi opisali v kratkem takole :

Ob vladanju papeža Liberija (352—366) je živel
v Rimu bogat in blag meščan Janez. S privoljenjem
svoje prav tako blage žene je sklenil, da daruje vse
svoje premoženje Materi božji, ker je bil brez dedi¬
čev. Prosil je Marijo, naj sprejme ta dar in naj mu
tudi naznani, kako bi porabil premoženje v njeno
čast. Marija je uslišala prošnjo. V noči od 4. do 5.
avgusta leta 352. mu je bilo razodeto, naj sezida
cerkev na tistem kraju, kamor bo padel prihodnjo
jutro nov sneg. Zjutraj je bil grič Eskvilin pokrit
s snegom. Vsi so se čudili nenavadnemu dogodku.

96

V Rimu sneg tudi le malokdaj pobeli, zdaj pa je
padel 5. avgusta, torej ob času \elike vročine.

Papež Liberij je sklical duhovščino in šel z njo
v procesiji na grič Eskvilin. Tukaj je v snegu zazna¬
moval načrt cerkve. Bogati meščan Janez pa je
spolnil svojo obljubo ter na tem prostoru sezidal
svetišče z imenom »Marija Snežna". Nekateri ji pra¬
vijo tudi »Maria Maggiore" (Marija Večja) zaradi
njene velikosti in lepote.

Rim, poprej sedež vsemogočnih paganskih cesar¬
jev in najhujših preganjalcev kristjanov, se je začel
spreminjati v krščansko mesto. Iz razvalin podrtih
malikovalskih templjev so se vzdignile hiše božje.
Iz njih je vzrastlo Marijino češčenje enako rodovit¬
nemu drevesu, ki dobiva vedno močnejše korenine
v zemlji, zunaj pa razprostira veje na vse strani.
Marija si je pridobila ljubezen in zaupanje sveta.

Cerkev Marije Snežne v Rimu je največji in
menda tudi najlepši Marijin dom na svetu. Na pro¬
stornem trgu pred cerkvijo stoji 41 metrov visok
graniten steber še izza časa rimskega cesarja Vespa-
zijana. Na vrhu stebra so postavili Marijin kip iz
pozlačenega brona. Nad hišo božjo se vzpenja veli¬
časten zvonik, obdan z dvema kupolama. Po mnogih
stopnicah prideš do štirih vrat, držečih v notranj¬
ščino. Pri prvem pogledu ni mogoče reči drugega
kakor: O nebeška lepota! Vsa cerkev se blešči v
zlatu. Zidana je v podobi križa. Šest in trideset ogrom¬
nih stebrov iz belega marmorja jo deli v tri ladje;
srednja, nekoliko vzvišena od stranskih dveh, je v
resnici prava zakladnica bogastva in krasote. Mar¬
mornati tlak raznih barv se sveti kakor zrcalo.
Stene so pokrite z drobnimi kamenčki (mozaiki), ki
predstavljajo svetopisemske prizore iz Marijinega
življenja Ves strop je pozlačen. To je še tisto zlatb,
ki so ga Španci prinesli iz Amerike, ko je Krištof
Kolumb odkril ta novi del zemlje. Zlato sta daro¬
vala španski kralj Ferdinand in kraljica Izabela.

Veliki altar je v sredi cerkve. V tistih rimskih
cerkvah, ki jim pravijo »bazilike", ne stoji veliki
altar ob koncu svetišča, temveč je postavljen sam

97

zase v sredi cerkve. Tukaj ne more maševati vsak
duhovnik. Le tisti, ki ima dovoljenje od papeža,
sme na tem altarju opraviti sveto mašo, in sicer
tako, da je obrnjen proti ljudstvu.

Izmed mnogih kapel, razvrščenih na obeh straneh
hiše božje, je najvažnejša Marijina kapela na evan¬
geljski strani cerkve. V sredi altarja je najdražja
podoba Matere božje. Najdražja zato, ker jo je nasli¬
kal po občnem mnenju sveti evangelist Luka, živeč
ob Marijinem času. Podoba predstavlja Marijo, kakrš¬
na je bila v resnici. Častili so podobo že prvi kri¬
stjani v Jeruzalemu, iz Jeruzalema jo je prinesla v
Rim sveta Helena, mati cesarja Konstantina, papež
Liberij pa jo je ustoličil v baziliki Marije Snežne.
In tukaj jo obiskujejo verniki že več kakor 1500 1.
Od silne starosti so barve otemnele, da je težko
razločiti vsako potezo. Vendar se v bližini lahko
spozna lepota Marijinega obraza. Višnjevo ogrinjalo
pokriva glavo in nekoliko tudi čelo. Božje Dete,
sedeče v Marijinem naročju, drži v levi roki zaprto
knjigo, z desno blagoslavlja, oči pa ima obrnjene
v preblaženo Devico. Da bi se podoba dalj časa
ohranila, je zakrita. Odgrnejo jo le takrat, kadar
pride v kapelo večjo število romarjev. Ob takih
prilikah prižgo sveče na altarju, odkrijejo podobo
in pojejo lavretanske litanije. Božjepotniki so pre¬
vzeti veselja, ko gledajo mili obraz Matere božje in
njenega božjega Sina. Ni treba dostavljati, da je
podoba v zlatem okviru in okrašena z biseri. Na
Jezusovi in Marijini kroni pa se bleščijo pristni de
manti. Kapeli pravijo Pavlova, ker počiva v njej
papež Pavel V. Vsa kupola odseva v brušenem
marmorju. Prav tako se sveti altar v zlatu in srebru.
Vedno klečijo ljudje pred podobo s trdnim zaupa¬
njem, da bo Pomočnica kristjanov uslišala njih
prošnje. Ob času velikih nadlog nosijo podobo v
slovesni procesiji po rimskih ulicah.

Ljubi verniki! Kam hodijo reveži najrajši prosit?
Ali ne v take hiše, v katerih prebivajo premožni
in blagi ljudje? Prosjak pravi: „Tam je dober
gospodar, tam je usmiljena gospodinja. Še nikoli

Lavtižar : šmarnice.

7

98

nisem šel prazen iz hiše, pa tudi danes ne bom šel.
Dobil bom denarno podporo ali jesti. Sprejeli me
bodo čez noč pod streho ali mi dali kako obleko."

Taki prosjaki smo tudi mi. Kolikokrat se pri¬
meri, da nam nihče ne more pomagati kakor
samo Bog in njegova Mati! Kdo ima najboljši dar
za nas? Kdo drugi kakor Marija, ki je za Bogom
naša najveeja dobrotnica. Sveta Cerkev to dobro ve,
Odločila jej ni samo enega dneva v njen praznik,
kakor drugim svetnikom, ampak več praznikov. Njej,
najlepši Kraljici, se pa spodobi tudi najlepši mesec
v letu, in ta mesec je majnik, v katerem se zbi¬
ramo vsak dan pred njenim altarjem. Hvaležni otroci
napravijo materi radi kakšno veselje. Napravimo
tudi mi svoji najboljši Materi to veselje, da radi
hodimo k Šmarnicam. Kakor ni katoliške dežele,
kjer bi se ne opravljala ta lepa slovesnost, tako
tudi ni stanu, v katerem bi ne imela Marija častil¬
cev. Ona zasluži, da jo najbolj častimo za Bogom.
Božja vsemogočnost je v Mariji združila vse, kar jo
dela vredno našega češčenja. Zato je pridejala sveta
Cerkev molitvi „Oče naš“ takoj molitev »Zdrava
Marija." Poleg tega nas opominja zvon trikrat na
dan, da ne pozabimo moliti angelovega češčenja.
Sicer pa je čast, ki jo skazujemo Mariji, skoro pri¬
rojena naši naravi. Ko smo kot otroci iz ust svoje
pobožne matere prvič slišali Jezusovo ime, smo sli¬
šali tudi ime Marija. Tako je rastla ljubezen do
Matere božje vedno bolj v naših srcih ter se razrastla
v tako močno drevo, da ne moremo živeti brez Marije.

K njenemu češčenju nas pa nagibajo tudi razne
potrebe, v katerih smo sami ali drugi. V stiski je
sveta Cerkev, njen poglavar, njeni duhovniki in
verniki. Preblažena Devica je naše pribežališče,
zato kličimo k njej:

0 sveta Devica in Gospa! Kraljica nebeškega
dvora in vrata večnega življenja. Ozri se na nas
nevredne služabnike, Tebe je ljubil Bog in te
izbral za Mater svojemu Sinu. Ljubil je pa tudi
nas in nam dal tebe za Mater. Pozdravljamo te kot
Srednico med Bogom in med nami. Ne dopusti, da

99

bi kdaj razžalili tebe in tvojega Sina. Trdno se za¬
našamo, da te bomo gledali enkrat v večni slavi.
Amen.

Dvajseti dan.

Monserrat na Španskem.

»Moj duh se veseli v Bogu, mojem Zveličarju.«
Te besede je govorila Marija, ko je prišla obiskat
svojo teto Elizabeto. Marija se je razveseljevala v
Bogu, mi pa se razveseljujemo v Mariji. Ni boljšega
zdravila zoper žalost kakor spomin na blaženo De¬
vico, ki jo v lavretanskih litanijah imenujemo »Za¬
četek našega veselja«. Vse, kar je Marija imela, je
z veseljem Bogu darovala. Še takrat, ko je stala pod
križem svojega Sina, je kljub žalosti občutila to ve¬
selje, da bo z Jezusovo smrtjo odrešen ves človeški
rod. In če je bila veselega srca že tu na zemlji,
kakšno veselje mora šele občutiti v nebesih? Veseli
se, ker je obdana z večjo slavo, kakor si je poprej
misliti mogla. Veseli se, da je povišana nad angele
in svetnike. Vesela je, da jo nebeški prebivalci ča¬
stijo kot Mater Sina božjega. Raduje se, da je naj¬
bližja božjemu prestolu in da more pomagati vsem,
ki se jej priporočajo. Raduje se pa tudi zato, ker
ne bo nikdar konec njenega veselja.

Lastnost blagega človeka je, da je vesel z vese¬
limi. Ako tedaj v resnici ljubimo Marijo, moramo ž
njo deliti njeno veselje Sveti Bernard pravi: »Koli-
korkrat mislim na presveto Devico, vselej občutim
veselje, ki me tolaži v žalosti, ki mi lajša bolečine
in presega vsako veselje na svetu.«

Zato se radujmo tudi mi, da nam je dala Marija
Zveličarja in da ima usmiljenje z nami. Veseli bo¬
dimo pa tudi zato, da ima Marija toliko častilcev, ki
tako radi obiskujejo kraje, kjer deli posebne milosti,

* * *

Španska dežela je pri nas prav malo znana. To
je polotok, večinoma obdan z morjem. Z Evropo ga
veže le na severni strani visoko gorovje, ki mu pra-

7 *

100

vijo Pireneje. Pa ne samo krajevne razmere, temveč
tudi zgodovinska preteklost je vtisnila Španiji po¬
seben značaj. Deželo so imeli namreč blizu 800 let
v posesti Arabci, ki so bili mohamedanske vere.
Španci so pogumno odbijali njih napade, toda so¬
vražnika so šele leta 1492. pregnali v Afriko. Rešili
so krščansko vero in si priborili popolno svobodo.
Vendar pa je ostalo v deželi veliko roparjev. Pre¬
ganjali so jih na razne načine, pa jim niso mogli
do živega Ustanovili so zoper nje posebno društvo
z imenom »Santa hermandad« (sveta bratovščina)
in najeli oborožene stražnike, da so se bojevali z
razbojniki. Zdaj so že zelo pregnani, vendar pa se
z železniškimi vlaki po samotnih krajih še vedno
vozijo orožniki, da odbijajo sovražne napade.

V severni Španiji slovi veliko obmorsko mesto
Barcelona. Ne prav daleč od Barcelone je sredi
skalovja Marijina božja pot Monserrat.  Po
našem bi rekli Mooserratu nazobčana ali napiljena
gora. Raztegnjena je precej na daljavo in visoka
1241 metrov. Njeni skalnati vrhovi so podobni vi¬
sokim stolpom in vitkim piramidam Vse gorovje je
razorano in razklano, odtod ime nazobčana gora.

Marijino svetišče je zgrajeno pod gorskim vrhom
in pripeto kakor lastovičje gnezdo ob skalnatih ste¬
nah. Dobra cesta je izpeljana po mnogih ovinkih do
cerkve. Toda le malokdo hodi po njej. Vsak se pelje
rajši po železnici-vzpenjači, ki drži med izklesanimi
stenami navzgor. Nenavajenega človeka obide groza,
ko vidi pod seboj globoke prepade in visoke nasipe,
toda počasi ga mine strah, ker se vzpenja stroj
brez vsakega sunka naprej. Varstvene naprave so
tako zanesljive, da je nesreča skoro nemogoča. Vlak
je sestavljen iz stroja in dveh vozov. Po sredi tira
pa je še železno zobovje, ki ovira vlak, da ne more
zdrčati nazaj.

Romar vprašuje, zakaj so zidali v tako strmem
skalovju to veličastno Marijino svetišče? Koliko
dela, da so napravili dovolj ravnega prostora za
zgradbo cerkve in samostana ? Vse to je naredila
ljubezen do Matere božje.

101

Ko so pribruli leta 711. mohamedanski Arabci
na Špansko, je skril škof Peter iz Barcelone Mari¬
jino podobo v votlino Monserrata, da bi bila za¬
varovana pred sovražniki. Pozneje so jo hoteli pre¬
nesti v bližnje mesto Manresa, toda niso je mogli
spraviti iz votline, v katero jo je skril škof Peter.
O tej čudoviti dogodbi poroča ohranjeni španski
napis: »Aqui se hizo immovil la santa Imagen.«
(Tukaj se ni dala premakniti sveta podoba.)

Sezidali so torej v monserratskem skalovju naj¬
prej manjšo cerkev in poleg nje benediktinski samo¬
stan. Ker pa je dohajalo toliko romarjev, da niso
imeli dovolj prostora, so razstrelili veliko skalovja in
zgradili leta 1592. sedanjo veličastno cerkev. Razen
glavnega altarja je v njej še dvanajst stranskih al-
tarjev. Milostni kip Matere božje je nad tabernakljem
glavnega altarja. Marija sedi na prestolu z Jezusom
v naročju. V desnici drži svetovno kroglo, iz katere
poganjata dve liliji. Duhovnik-zakristan pelje rad
romarje po stopnicah prav do Marijine podobe ter
jim razloži zgodovino te španske božje poti. Vedno
in vedno se spolnjujejo svetopisemske besede, vkle¬
sane nad cerkvenim vhodom: »Filii tui de longe ve-
nient« — sinovi tvoji bodo od daleč prišli. Mnogo¬
številne množice ne samo s Španskega, temveč tudi
iz inozemstva obiskujejo to slavno Marijino svetišče.

Dušno pastirstvo, ki daje mnogo dela, oskrbujejo
benediktinci. Poleg tega imajo še dva druga posla.
V samostanu je namreč zavod, v katerem se pri¬
pravljajo duhovniki za misijonarje v paganske de¬
žele. Dalje imajo menihi tukaj slovečo šolo za
poučevanje v cerkvenem petju. Vsak večer pojejo
oblečeni v koretlje pred milostno Marijino podobo
pesem »Pozdravljena Kraljica« (Salve Regina). Kdor
je kdaj slišal te nežne deške glasove, združene z
resnobnim zborom redovnikov, ne more več poza¬
biti genljivega prizora. Zato je na vsaki podobi
monserratske Matere božje upodobljen pevski zbor,
slaveč preblaženo Devico. Genljivo je to petje in
veselo obenem. Z Marijo je združeno veselje, brez
nje je žalost. Zato smo veseli tudi mi, če zapojemo

102

kako Marijino pesem. »Čudno je,« — pravi sveti
Ignacij — »da že sam spomin na Marijo napolnjuje
srce z veseljem.«

Sveti Frančišek Solan je rad stregel bolnikom.
Kadar so bili posebno žalostni, jih je razvedril s
petjem. Igral je na gosli in s prijetnim glasom pre¬
peval Marijine pesmi. Vsi bolniki, če so bili še tako
otožni, so čutili najslajšo tolažbo. Ko je zbolel tudi
prednik svetega Frančiška, mu je stregel Frančišek
in ga tolažil z ljubeznivim prigovarjanjem. Neko
noč je trpel prednik posebne bolečine. Frančišek
ga je vprašal, kaj ga najbolj boli. Bolnik je kar
molčal. Tedaj je Frančišek rekel: »Že vem, kaj bo
pomagalo, zagosti in zapeti bo treba.« Vzel je v
roke gosli in začel igrati nanje. Vmes je pred Ma¬
rijino podobo, ki je visela nad bolnikovo posteljo,
prepeval:

O Mati, tvoj naj tukaj bom,
da pridem kdaj v nebeški dom,
kjer večno solnce mi žari,
kjer ti Kraljica naša si,
v naročju tvojem Detece
hladi in celi rane vse.

Frančišek je pel tako prisrčno, da je bolnika za¬
pustila vsa žalost. Bolečine so mu bile polajšane in
veselje se je povrnilo v njegovo srce.

Vsak izmed nas je že občutil žalost. Če žalujemo
zaradi grehov, zatecimo se k Mariji, ki je pribeža¬
lišče grešnikov. Če žalujemo zaradi izgube ljubih
rajnkih, pojdimo k Mariji, Tolažnici žalostnih. Če
žalujemo v katerikoli nadlogi, hitimo k Mariji, Po¬
močnici kristjanov. Ona nas sliši in nam pomaga,
ona je naše veselje. O srečni, da imamo tako dobro
Mater! Naredimo ji tudi mi vsak dan kako veselje,
da opravimo to ali ono dobro delo, to ali ono mo¬
litev njej v čast.

Pred monserratsko cerkvijo so obokani hodniki
podprti s stebri. Na stenah so uklesana imena svet¬
nikov, ki so prišli počastit preblaženo Devico ter
tukaj nekaj časa prebivali v celicah samostana. Za¬
beležena so imena: sv. Izidor, sv. Fulgencij, sv. Be
nito, sv. Milan, sv. Ludovik, sv. Leonard de Porto

103

Mauritio, sv. Frančišek Borgia, sv. Alojzij, sv. Flo-
rentina in sv. Terezija. Tudi Krištof Kolumb, ki je
odkril leta 1492. Ameriko, se je prišel na Monserrat
zahvalit, da je po dolgi morski vožnji pod Marijinim
varstvom srečno dospel nazaj v Španijo.

Romarji so obstajali posebno pri dveh kamenitih
ploščah. Na prvi plošči se čita v latinskem jeziku:

»Tukaj se je svetemu Petru Nolasku v pogostni
molitvi obudil namen, da bi ustanovil red sv. Tro¬
jice za odkup sužnjev iz mohamedanske oblasti. Red
je ustanovil leta 1218.«

Na drugi plošči je napis:

»Tukaj se je sveti Ignacij iz Lojole posvetil Bogu
in preblaženi Devici. Kot bivši vojak je obesil meč
na altar Matere božje ter prečul, oblečen v raševino,
več noči v obilnih solzah in molitvah. Leta 1522. je
zapustil Monserrat in ustanovil Jezusovo družbo.«

Na tej glasovih božji poti se romar spominja vseh
venčanih glav, ki so se klanjale tukaj nebeški Kra¬
ljici. Spomni se sploh vseh tistih bogoljubnih duš,
ki so se prav na tem mestu izročale Marijinemu
varstvu. Kdo bi ne bil ganjen pri pogledu Marijine
podobe, v kalero je zrlo že toliko zemeljskih veli-
kašev, znanih iz svetovne zgodovine, ali tistih sreč¬
nih, o katerih nam poroča knjiga svetnikov. Kraljice
in kneginje, vitezi in drugi visoki gospodje so ro¬
mali bosi v to Marijino svetišče. Cesar Karel V., ki
je bil tako mogočen vladar, da ni nikdar zašlo solnce
v njegovem cesarstvu, je obiskal devetkrat Monserrat
in ga obdaril z mnogimi dragocenostmi.

Španci imenujejo Monserrat stolnico v gorovju
in pozdravljajo Marijo z besedami: »Nuestra Senora
de Monserrat rogad por nosotros!« Slovenci pa pra¬
vimo: Naša Gospa Monserratska, prosi za nas! Amen.

Eden in dvajseti dan.

Naša Gospa na stebru v Zaragozi.

Pripovedujejo o mladeniču, ki je šel ponoči sam
domov. Da bi bil prej doma, je zavil z velike ceste
in si izbral bližnjico. Noč je bila temna, da je prav

104

slabo videl. Zašel je in dolgo taval sempatja. Rad
bi bil kam sedel in se odpočil, toda ni upal, ker
bi se bil lahko prehladil v mrzli noči. Stopal je
kar naprej nadejaje se, da bo že dobil pravo pot.
Da bi si skrajšal čas, je začel moliti rožni venec.
Pravkar je izgovarjal besede: »Sveta Marija, Mati
božja, prosi za nas grešnike zdaj .. .« V hipu ga je
ustavila neznana moč. Še koraka ni mogel narediti
več. Kdo mu ne pusti naprej ? Kar posije luna izza
oblakov. Mladenič se prestraši, ko vidi, da stoji na
robu globokega prepada. V njem bi bil našel grob,
če bi ne bil obstal v zadnjem trenotku.

V tej zgodbi imate očiten dokaz Marijine pomoči.
Vprašam: Ali ni sploh vse naše življenje podobno
potovanju, na katerem nas čakajo temine skušnjav
in nam grozijo raznovrstne nesreče? Kako lahko
zgrešimo pravo pot in pridemo v pogubo! Če se pa
držimo Marije, nas bo pripeljala brez nevarnih
stranskih stez k svojemu Sinu. Kakor je rekel Zve¬
ličar : »Jaz sem pot, resnica in življenje« — tako
pravi tudi Marija: »Jaz sem pot, ki pelje k Jezusu.«
Znamenite so besede svetega Gregorija Nikomedij-
skega, ki vprašuje in tudi sproti odgovarja: »Hočeš
srečen biti? Ljubi Marijo. Hočeš večno živeti? Ljubi
Marijo. Ona je pot, ki pelje v nebesa.«

Zares, Marija je pot, ki pelje v zveličanje. Jezus
je rekel o sebi: »Zgled sem vam zapustil, da tudi
vi tako storite.« Prav tako more reči Marija: »Zgled
sem vam zapustila, da se po njem ravnate.« Jezus
je luč sveta, Marija je mati te luči. Jezus je modrost
božja, Marija je mati, po kateri je ta modrost na
svet prišla ter je tudi od nje dosegla najvišjo stop¬
njo modrosti. Vsaka Marijina čednost je prijetno
dišeča cvetica, za katere vonjavo gredo njeni otroci.
Marijine zglede bi primerjal svetlo brušenemu kri¬
stalu, odsevajočemu v mavričnih barvah, ki nam
kažejo sijaj njenega lepega življenja. O kako se ra-
duje naša duša, ko sliši Marijin glas: »Hodi za
menoj!« Tvoja pota so resnično prava in Bogu pri¬
jetne tvoje steze. Želimo te posnemati, da pridemo
po srečni smrti k tebi v nebesa.

* * *

105

Druga Marijina božja pot na Španskem je v
mestu Zaragoza,  ki šteje 100tisoč prebivalcev.
Dolg most, pod katerim teče reka Ebro, drži na¬
ravnost proti veličastni cerkvi »Nuestra Sefiora del
Pilar« (Naša Gospa na stebru). Hiša božja je okra¬
šena z osmerimi kupolami in z dvema zvonikoma.
Mogočna vnanjost ne pusti človeka naprej, temveč
ga izvabi, da pogleda v notranjščino.

Bila je vprav nedelja. Pred cerkvijo so ponujali
prodajalci ljudem knjižice, rožne vence, podobice in
razne drobnarije v spomin na to božjo pot. Iz ulic
so prihajali duhovniki v talarjih in plaščih, prepasani
s svilenimi cinguli in pokriti s širokrajnimi, ob
straneh privihanimi klobuki. Vsi so hiteli v hišo
božjo, da opravijo sveto daritev. Na obeh straneh
cerkvenih vrat so bili zbrani siromaki, katerim je
ta kraj najljubši. Ker niso tako srečni, da bi dobi¬
vali mesečno plačo, držijo v rokah okrogle kovinaste
posodice, v katere pokladajo usmiljeni ljudje milo-
dare.

Stopivši v velikansko Marijino svetišče, ne vemo,
kam bi se obrnili najprej. Zakaj to ni ena cerkev,
temveč dve cerkvi sta, pa sklenjeni tako med seboj,
da tega ne spoznaš pri prvem pogledu. En veliki
altar je obrnjen proti vzhodu, drugi proti zapadu.

Pri prvem altarju je klečalo mnogo ljudi. Vsem
so bile oči obrnjene v blaženo Devico, ki stoji na
marmornatem, poldrugi meter visokem stebru. V
naročju drži božje Dete. Mati in Sin sta opravljena
v dragoceno obleko, ki jo zamenjujejo ob raznih
godovih z drugimi še bolj dragocenimi krili, darovi
španskih velikašev. Polno lučic miglja v srebrnih
svetilnicah okrog Marijine podobe. Visoko nad njo
pa se vzpenja podolgasto-okrogla, na več krajih pre-
votljena in s steklom zaprta kupola. Na poprej ome¬
njenem marmornatem stebru je videl stati Marijo
— kakor pripoveduje legenda — sveti Jakob, apo¬
stol Španije. On je oznanjal ob bregovih reke Ebro
in v drugih severnih španskih pokrajinah sveti evan¬
gelij. Da morejo romarji steber poljubovati, je ob
strani odprtina, ki dopušča počeščenje tega staro-

106

davnega spomenika. Ljudje so se vrstili drug za
drugim ter skazovali spoštovanje svetemu ostanku.
Med božjepotniki je bilo veliko gospode, ki se po
obleki ne loči dosti od naše. Gospe so črno oprav¬
ljene z običajno mantilo čez ramena, s kratko kapuco
čez glavo in s svileno mrežo okoli las. Najbolj nas
zanima španski kmetič v belih nogavicah, črnih
baržunastih hlačah, segajočih do kolen, v višnjev-
kastem, na hrbtu zadrgnjenem jopiču ter s širokim
pasom.

O kako prevzame človeka pobožnost, ki jo vidi
med španskim narodom! S kakšnim zaupanjem gleda
to ljudstvo v mili obraz božje Matere! Naj nam je
zgled, da stavimo tudi mi vanjo svoje upanje. Marija
vse čaka, da pridemo k njej. Kje najdemo boljše
varstvo kakor pri Mariji ? Ako bi nas zavrgel ves
svet, ona nas ne bo zapustila. Saj je Marija po božji
naredbi naše zavetje, ker nam jo je Kristus, viseč
na križu, določil za mater. Če je pa naša Mati, nam
gotovo ne bo storila nič hudega, temveč le dobro.
Sama je občutila grenkobo sveta, zato ima usmiljenje
tudi z nami.

Rimski vojskovodja Korijolan je bil po nedolžnem
obsojen na smrt. Toda o pravem času je še pobegnil
in se pridružil sovražnikom .Rimljanov. Pri sovražni¬
kih je zbral močno vojsko in napadel ž njo glavno
mesto Rim (488 pred Kristusom), da bi se maščeval
nad svojimi preganjalci. Rimljane je obšel nenavaden
strah. Poslali so posredovalce z velikimi vsotami
denarja do Korijolana, da bi ga preprosili, naj opusti
obleganje in Rimu prizanese. Pa se ni dal omečiti.
Zdaj je prišel Rimljanom na misel drug pripomoček.
Šli so h Korijolanovi materi Veturiji in jo prosili,
naj gre ona k svojemu sinu in ga pregovori, da bi
prizanesel mestu. To je pa pomagalo. Korijolan se
je težko vdal, vendar je zrradi materine prošnje
odšel z vojsko od Rima. Le mati ga je mogla pri¬
praviti do tega, da je opustil obleganje mesta.

Ako je paganski vojskovodja Korijolan iz ljubezni
do svoje matere odpustil sovražnikom, bo li Jezus
odbil prošnjo svoje matere Marije ? Lastnost matere

107

je, da vedno ljubi in vedno odpušča. Vse njene
misli so obrnjene na otroka; skrbi, moli in dela
zanj. Vesela je, če ga vidi srečnega; joka, če ga
vidi nesrečnega, in vselej dobi kakšen izgovor, da
koristi otroku. Ni je stvari na svetu, da bi nam
mogla nadomestiti mater. Mati je zaklad, čigar ceno
spozna otrok šele takrat, kadar ta zaklad izgubi.
Prav tako je Marija zakladnica vseh dobrot, studenec,
po katerem nam pritekajo milosti od Boga. Po njej,
to je po njeni priprošnji dobivamo vse dobrote. Ona
nas resnično ljubi, ker vidi v nas podobo božjo,
ker ve, da smo ustvarjeni za nebesa in odrešeni s
krvjo Zveličarjevo. Ve pa tudi, da smo zapuščeni
Evini otroci in ima zato še večje sočutje z nami.

Od velikega altarja, obrnjenega proti solnčnemu
vzhodu, pridemo mimo manjših kapel k velikemu
altarju ob zapadni strani. Dolgo moramo hoditi, ker
ima cerkev 132 metrov po dolžini in 67 metrov po
širjavi. Pri velikem altarju na zapadni strani je bila
pravkar slovesna maša. Španci so v vsem vedenju
ponosni ljudje in upoštevajo tudi sijaj pri božji
službi. Ti krasni obredi v katoliški cerkvi in ta
enakost v bogoslužju! Naj pridemo v še tako od-'
daljen kraj, kjer nam je vse tuje, cerkev nam pa
ni tuja. Tukaj smo kakor doma. Nad altarjem se je
vzdigovala mogočna skupina Marijinega vnebovzetja.
Spodaj apostoli, nepremično gledajoči navzgor. Na
višini Marija v nebeški slavi. Poleg nje Bog Oče in
Bog Sin, ki jej pokladata krono na glavo, nad glavo
je sveti Duh, okrog in okrog pa množica angelov.
Vsa ta skupina ni naslikana, tudi ne izrezljana iz
lesa, temveč izklesana iz belega kararskega mar¬
morja in bogato pozlačena.

Ko ogleduješ tak umotvor, ti pride na misel,
kako zelo sveta Cerkev podpira umetnost in kako
bogato plačuje umetnike. Nikjer ne varčuje, da le
kolikor mogoče dostojno predstavlja čast brezma¬
dežne Device Marije, naj lepši cvet človeškega rodu.
Saj naš um ne najde lepših predmetov, kakor sta
Sin božji kot odsvit Boga Očeta in nebeška Mati kot
vzor vse popolnosti. Zato hitijo milijoni v Marijina

108

svetišča. Krščanski umetniki so znali trdemu kamenu
vdihniti življenje. S svetim strmenjem ogledujemo
te ogromne božje hrame, dragocene altarje in čudo¬
vite podobe. Odkod so dobili naši predniki sredstva,
s čim plačali stroške za taka dela? Zgodovina na
to odgovarja: Živa vera jih je nagibala, da so vse
žrtvovali za čast božjo. Kdor pa je bil brez premo¬
ženja, je dal samega sebe, to je: brezplačno je delal
in tako z rokami pomagal. Kako občudovanja vreden
prizor je bil, ko so se ljudje namesto živine vpre¬
gali pred vozove ter vozili težke tovore za zidavo
nove hiše božje! Niso se strašili ne vode ne gore;
kar naprej so hiteli, da bi več naredili. Zvečer pa
so prižgali luči, zaužili skromno jed in šli k po¬
čitku, da so drugo jutro začeli zopet z novim delom.

Poglejmo še enkrat v španski cerkvi del Pilar
na stebru stoječo Marijo in izročimo se njenemu
vodstvu. Pokleknimo še enkrat pred altar, nad ka¬
terim vidimo njeno častitljivo podobo, potem pa
vzemimo slovo od tega Marijinega svetišča, ki nam
bo ostal v vednem spominu.

O presveta Devica! Čeprav ne moremo že zdaj
gledati tvojega veličastva, veselimo se vendar s
teboj, da te je Bog tako visoko povzdignil. Priporoči
nas svojemu Sinu, da bi mogli enkrat gledati tvoje
poveličanje v nebesih. Amen.

Dva in dvajseti dan.

Fatima na Portugalskem.

Velikokrat nam stopi Marijina podoba pred oči.
Vidimo jo v cerkvi, vidimo jo ob potih in v vsaki
krščanski hiši. Umetniki nam predstavljajo Mater
božjo, kako sklepa roke k molitvi in gleda proti
nebesom. Ali kako ponižno sprejema angelovo po-
zdravljenje in odgovarja: »Glej, dekla Gospodova
sem, zgodi se mi po tvoji besedi.« Ali kako ljubez¬
nivo je obrnjena proti božjemu Detetu, ki ga drži
v naročju. Ali kako stoji kot žalostna Mati pod Je-

109

zusovim križem na Kalvariji. Izmed vseh pa je naj¬
veličastnejša podoba Marijinega vnebovzetja.

Vi vsi, ki gledate Marijo, veselite se njene le¬
pote in slave. Pozdravljajte jo, kakor pozdravljate
jutranjo zarjo po dolgi temni noči, saj jo je pozdrav
ljal že sveti Duh v stari zavezi z besedami: »Vsa
lepa si in madeža ni na tebi.«

Marijino poveličanje nas pa ne napolnjuje samo
z veseljem, temveč tudi s tolažbo. S tolažbo, ker
nam kaže resnico besedi svetega Pavla, da trpljenje
tega sveta ni nič v primeri s prihodnjim veličastvom.
Kakor se je Mariji vsaka solzica spremenila v svetli
biser njene krone, tako čaka tudi tebe za vsako
trpljenje, ki ga radevoljno sprejmeš, za vsak križ,
ki ga potrpežljivo nosiš, zasluženje pri Bogu. Mari¬
jino povišanje naj te napolnjuje s hrepenenjem po
tistem plačilu, ki je pripravljeno vsem, ki Boga
ljubijo.

Kristjani se zatekajo k Mariji v vseh potrebah.
Zato je toliko njenih božjih potov, o katerih pravi
sveti Auguštin: »Mi Marijo tudi s tem častimo, da
obiskujemo kraje, ki jih je Bog njej na čast posebno
visoko povzdignil. Tam se še bolj vnema naša lju¬
bezen. Na takih krajih prejemamo več dobrot kakor
drugje, ker deli Bog svoje milosti na Marijino pri¬
prošnjo, kakor hoče in kjer hoče.«

* * *

Dolga bo današnja pot, toda ne ustrašimo se je,
saj nas bo pripeljala k blaženi Devici Mariji. Daleč
daleč od nas je portugalska dežela. Potovati moramo
skozi laške, francoske in španske pokrajine prav
tja do Atlanškega morja, ki loči Evropo od Amerike.

Fatima se imenuje ta božja pot.  Ni stara,
temveč najnovejša. Začela se je šele leta 1917. Skoro
neverjetne novice prihajajo od tam, toda dokazane
so po pričah, ki so to videle in slišale. Nad temi
novicami je dvomila tudi cerkvena oblast. V začetku
je molčala in dolgo ni hotela poseči vmes. Šele me¬
seca maja 1921 je bila opravljena tam prva služba
božja. —

110

Fatima je revna vas, ki je ne najdeš na nobenem
zemljevidu. Sameva severno od glasnega portugal¬
skega mesta Lisabona. Bog si izbere večkrat majhno
in slabo, da naredi veliko. Odrešenik tudi ni hotel
biti rojen v Herodovi palači, temveč v zapuščenem
blevcu. Revno Devico si je izbral za svojo Mater.
Majhni kraji in majhni ljudje so večkrat močno
orožje v božji roki. Fatima je odgovor iz nebes na
preganjanje katoliške Cerkve na Portugalskem. V
tej državi so bili vedni upori. Cerkvam so ugrabili
posestva, izpraznili samostane, ločili Cerkev od dr¬
žave. Na razvalinah revolucije pa je začelo poganjati
novo življenje. Portugalski duhovniki pravijo: »Prej
smo spali, zdaj pa delamo.«

V Fatimi so se vršili sledeči dogodki:

Na velikem pašniku je rastel košat hrast, pod
katerim so ljudje, posebno pastirji, radi iskali sence
ob vročih dnevih. Bilo je meseca maja leta 1917.
Pod hrastom so počivali trije pastirski otroci: Lu¬
cija, Frančišek in Hijacinta. Lucija je bila stara 10,
Frančišek 9, Hijacinta 6 let. Kar zagledajo med hra¬
stovimi vejami lepo mlado gospo z rožnim vencem
okoli rok. Otroci so jo opisovali takole:

Imela je ljubezniv mladosten obraz, vendar so
se poznali na njem sledovi žalosti. Telo je bilo ne¬
koliko naprej nagnjeno. Prikazen je imela od glave
do nog svetlobelo obleko. Bela, gosta tančica, raz¬
peta čez glavo in ramena ter segajoča do tal, je
bila obrobljena z zlatom. Tančico je držala skupaj
vez pod vratom. Čez tančico je nosila prikazen bel
plašč, ki pa ni segal prav do tal. Obleka je imela
široke rokave, da se je nekoliko videlo tudi spodnje
oblačilo pri členkih rok. Kot okraska sta služila zlat
pas okoli ledij m zlat trak, viseč od vratu navzdol.
Okoli rok je imela gospa rožni venec. Od telesa so
opazili samo obraz, nekoliko vratu, sklenjene roke
in konec nog.

Otroci so trikrat videli to prikazen, ki jim je
naročila, naj se sezida tukaj svetišče, kjer bodo
ljudje prejemali obilne milosti. Studenec pa, ki bo

111

začel izvirati na tem kraju, bo imel zdravilno moč.
Zadnjič se je otrokom prikazala 13. majnika 1917
opoldne.

Ljudstvo v začetku ni dosti upoštevalo pripove¬
dovanja otrok. Brezverci pa so se posmehovali temu,
kar so slišali. Povedali smo že, da je tudi cerkvena
oblast sprejela z veliko nezaupnostjo opisane do¬
godke, ki so bili nekoliko podobni dogodkom v
Lurdu. Dolga štiri leta je izpraševala cerkvena ko¬
misija Lucijo, Frančiška in Hijacinto na vse mogoče
načine o prikazni, toda ni zasledila nobenih na¬
sprotij. Prepričala se je, da so imeli otroci vsega
spoštovanja vredne starše, ki so jih dobro vzgojili
in da sploh ni bilo nobenega povoda sumiti otrok,
da bi bili govorili neresnico. Kljub temu se je stvar
brez posledic vlekla naprej, dokler ni nastopil nov
dogodek.

Malo korakov od hrasta, kjer se je Marija pri¬
kazala, je začel izvirati čist studenec. To je bilo
nekaj nenavadnega, reči bi morali čudovitega, ker
je vsa okolica Fatime izsušena planota. Ljudje so
poprej kopali jame in vanje lovili deževnico. Kadar
pa dalj časa ni deževalo, so morali voziti vodo iz
daljnih krajev. Pozneje je začel v bližini teči še
drug vrelec. Oba se zdaj stekata v en studenec, ki
zadošča vsej okolici.

Povsod na Portugalskem in tudi čez meje so go¬
vorili o nenavadni prikazni. Ko pa je bilo nekaj
bolnikov v hipu ozdravljenih, je nastal velik naval
na Fatimo. Zdaj šele so začeli v škofijskem mestu
Leiria z resnobo preiskovati to zadevo. Škof Don
Jose da Silva je poslal v Rim obširno poročilo,
ki je ondi hodilo od enega papeževega urada do
drugega tako dolgo, da se je smela 13. maja 1921
opraviti prva sveta maša na kraju prikazovanja. Ni
mogoče opisati, s kakšno radostjo je sprejelo ljud¬
stvo to dovoljenje iz Rima in kako velike množice
so bile zbrane tisti dan v Fatimi.

»Devica milostljiva, prosi za nas!« — tako mo¬
limo v lavretanskih litanijah. Marija je usmiljena
^sem, ki iščejo v svojih revah pri njej pomoči. 0 bodi

a : k  ■ ‘‘ ■ i

112

vedno naša dobrotljiva Mati, da prejmemo zveličanje
od Gospoda! Zvesti hočemo ostati Bogu in tebi.
Reši nas vsega hudega, ki nas tlači zdaj, in vsega
hudega, ki nas čaka v prihodnosti.

Božja pot v Fatimi je naraščala bolj in bolj.
Ljudje so spoznali, da imajo v Mariji mogočno opo¬
ro. Skoro neverjetno je, koliko romarjev prihaja
dandanes v ta kraj. Kdor gre v Fatimo, ne gre za
razvedrilo, temveč za pokoro. Na planoto, ki se vzpen¬
ja 500 metrov nad ravnino, držita dve cesti: ena
od vzhoda, tri ure dolga, in ena od zapada, pet ur
dolga. Po teh dveh cestah se pomikajo stotisoči peš
ali na raznih vozilih. Dolga je ta pot in združena
z žrtvami. Povsod pa vidimo vdanost, zaupanje in
vztrajnost. Cesta je polna klancev, da odletavajo vo¬
zovi sem in tja. V začetku pota so njive in vinogradi,
ko pa pridemo više, je okolica kamenita in gola.
Sveti kraj, obdan z zidom, je četverooglat, 330 met¬
rov dolg in 270 metrov širok. Tega prostora ne sme
nihče drugi prestopiti kakor sami romarji. Vozovom,
prodajalcem in prosjakom je določen prostor zunaj
zidovja. Tisti hrast, na katerem se je Marija prika¬
zovala, so božjepotniki popolnoma razsekali in raz¬
rezali ter odnesli koščke lesa kot spomin na svoje
domove. Ostal je samo štor drevesa.

Leta 1922. so portugalski revolucijonarji z dina¬
mitom razstrelili Marijino kapelo v Fatimi kakor
tudi štor, ki je ostal od hrasta. Mislili so, da bo
zdaj konec božje poti, toda dosegli so vprav na¬
sprotno. Ljudstvo je prihajalo še v večjem številu
ter donašalo obilne darove za zidanje nove cerkve.
Pri polaganju vogelnega kamna je bilo 13. majnika
1928 navzočih 500 tisoč ljudi. Pol milijona jih gotovo
še nihče ni videl skupaj na enem kraju.

Nova cerkev, z imenom bazilika, je največja cer¬
kev na Portugalskem. Dolga je 82, široka 50 metrov.
Ima veliki altar in 14 altarjev v stranskih kapelah,
torej skupaj 15 altarjev v spomin 15 skrivnosti rož¬
nega venca. Njen naslov je v portugalskem jeziku
»Nossa Senhora do Rosario da Fatima« (Naša Gospa
rožinvenska v Fatimi). Marijina milostna podoba je

113

izrezljana iz lesa natanko tako, kakor so jo videli
pastirčki in kakor smo jo že poprej opisali. Cerkev
še ni dozidana, ker potrebuje taka stavba več let,
da je popolnoma dovršena.

Glavni shodi so trinajsti dan vsakega meseca.
Največji shod pa je vsako leto 13. majnika, ker se
je ta dan Marija zadnjič prikazala. Take dneve je
silno veliko ljudi pri spovedi in pri svetem obhajilu.
Veliki ciborij, ki je v njem prostora za 25 tisoč ho¬
stij, je 40 centimetrov širok. Iz njega dobivajo duhov¬
niki, ki obhajajo vernike, vedno novih zalog svetih
hostij. Obhaja pa neprestano ves dopoldan do 20
mašnikov. Romarji se bojijo, da bi bilo premalo
hostij. »Padre, padre« vpijejo, da bi bili prej ob¬
hajani. Ob takih prilikah je večkrat okrog 200 maš
na dan. Po pravici imenujejo Fatimo »Portugalski
Lurd«. —

Omenili smo že oba studenca, ki sta začela teči
po Marijini prikazni in se potem združila v enega.
Zaradi obilnih ozdravljenj bolnikov s tisto studenč¬
nico mu pravijo »Fonte miraculosa« (čudodelni stu¬
denec). Bolnikov je toliko, da je škof ustanovil po¬
sebno družbo žen in deklet z naslovom »Služabnice
naše ljube Gospe Fatimske«. Ob sprejemu vsaka
obljubi, da se bo izvežbala v tem, kar je potrebno
za strežbo bolnikov. S svojo belo obleko, z belim
pokrivalom in višnjevim križem na prsih so te strež¬
nice značilne prikazni v pisanem vrvenju romarjev.
Skoro nadčloveško delo je, ki ga brezplačno oprav¬
ljajo te plemenite žene in dekleta v službi bolnikov.
Ko bi v Fatimi ne bilo nič drugega dobrega, kakor
prava krščanska ljubezen do bolnikov, bi morali
reči: Tukaj je roka božja!

Nekaj posebnega so procesije z milostno podobo
preblažene Device. Brž ko prineso podobo iz cerkve,
jo obsuje cela ploha cvetja, ki so ga romarji v ta
namen prinesli od doma. Takoj nato zamigljajo v
solnčnem svitu po vsej ravnini beli robci v pozdrav
nebeški Kraljici. Vsi je ne morejo obsuti s cvetjem,
ker so preveč oddaljeni, zato jo pozdravljajo z robci.
Ko neso čudodelno podobo skozi vrste bolnikov,

Lavtižar: šmarnice.

114

vpije ljudstvo: »Zdravje bolnikov, prosi za nas!«
Duhovniki začenjajo peti »vero«, da bi bolnikom
vzbudili še večje zaupanje. V tem pristopi škof k
oltarju. Komaj je kje maša pod milim nebom, pri
kateri bi bilo s sveto daritvijo združenih toliko ver¬
nikov kakor v Fatimi. Po končani maši je blagoslov
z Najsvetejšim. Med blagoslavljanjem narekuje du¬
hovnik po mikrofonu vzdihe, ki naj jih verniki ponav¬
ljajo za njim. Duhovnik pravi: »Gospod, verujem v
Tebe« in vse ljudstvo odgovori: »Gospod, veruje
v Tebe«. Prav tako ponavljajo romarji vse druge
vzdihe za duhovnikom. Kako mogočna mora biti
molitev, ko molijo vsi za vse!

Ne moremo podrobno naštevati milosti, ki jih
prejemajo verniki na tem kraju. Glavni dokaz usli¬
šanih prošenj je ta, da ne obiskujejo tisoči, tudi ne
desettisoči, temveč stotisoči romarjev glasovito Ma¬
rijino svetišče Fatimo na Portugalskem.

Preslavna Devica! Tudi mi hodimo radi po božjih
potih, na tako dolgo pot pa ne moremo iti za tabo.
Zato te pozdravljamo od daleč in združujemo svoje
prošnje s prošnjami tistih, ki klečijo pred tvojo po¬
dobo v Fatimi. Saj smo vsi tvoji otroci, ti pa si
Mati nas vseh, o milostljiva, o dobrotljiva, o sladka
Devica Marija! Amen.

Tri in dvajseti dan.

V Lurdu.

»Za Bogom častimo Marijo najprej« — tako se
začenja stara slovenska pesem. Peli so jo naši pra¬
dedje doma ali kadar so šli na božjo pot. Marija je
bila njih tolažba v tistih hudih časih, ko so Turki
veliko let ropali po Slovenskem. Mariji so se izro¬
čali naši pradedje, ko so privrženci Lutrove vere
zmanjševali njeno čast. Njo so prosili pomoči v vseh
nadlogah in njej smo ostali Slovenci zvesti do da¬
našnjih dni.

Zgodovina katoliške Cerkve nam poroča, da je
imela Devica Marija častilce v vseh stanovih. Cesarji

115

in kralji niso bili najzadnji med njimi. Mariji v
varstvo so izročali svoje dežele; še celo denar so
kovali z njeno podobo. Veliki častilci Marijini so
papeži, škofje in duhovniki, ki vodijo kristjane proti
srečni večnosti. Marijini častilci so sploh vsi verniki,
višji in nižji, ker so vsi njene pomoči potrebni.

* *  *

Pojdimo v francosko mesto Lurd,  ki je
postalo svetovno znano po čudovitem razodetju bla¬
žene Device Marije. Vlaki so polni božjepotnikov.
Na večjih postajah priklepajo nove vozove in vsto¬
pajo nove množice. Vse je pomešano: svetno in du-
hovsko. Dosti je takih, ki prebirajo rožni venec, da
nas gane njih pobožnost. Vidi se, da res ljubijo to
molitev. In kako bi je ne, saj je mlada Bernardka
pri prvi prikazni 11. februarja leta 1858 videla tisto
lepo Gospo z rožnim vencem v roki.

Ravnina, poprej daleč okoli odprta, je vedno
ožja. Bližamo se visokemu gorovju, ki se razprostira
na francosko-španski meji. Goram pravijo Pireneji.

Približali smo se svetemu kraju, ki ga vsak ro¬
mar težko pričakuje. Nemirno začne utripati srce,
ko ugledamo na masabejskih skalah cerkev z belim,
vitkim zvonikom. Marsikomu se prikradejo solze v
oči, a da bi jih kdo ne opazil in ne vpraševal po
vzroku, obrne se k oknu in gleda na drugo stran.

To je torej tisti kraj, ki smo ga že tolikokrat videli
na podobah in je znan vsakemu otroku. To je votlina,
kjer so se ponavljale prikazni, ki so jih oblasti strogo
preiskovale, pa jih ni mogel nihče utajiti. To je jama,
iz katere izvira čudodelni studenec. Taki spomini
nam stopajo ob prihodu v Lurd pred dušo in vplivajo
s tako silo nanjo, da se mora topiti veselja.

Narodi prihajajo v Lurd iz daljnih, da, iz naj-
daljnih krajev. Če vprašaš v Lurdu tujca, kje
je doma, ti bo imenoval deželo, o kateri si še malo¬
kdaj  slišal. Morebiti ni niti v Evropi, temveč v
kakšnem drugem delu sveta. In kje je ona sila, ki
vleče narode v ta kraj? Ni treba odgovora, da je
tista sila blažena Devica Marija, Mati krščanstva.

8 *

116

S kolodvora gremo v Lurd po ulicah navzdol.
Ura je že dvanajsta opoldne, toda ne iščemo go¬
stilne, v kateri bi se pokrepčali, temveč hitimo na¬
ravnost proti svetišču. Ob koncu mesta stopamo čez
most, pod katerim šumi gorska reka Gave. Gladka
cesta, obdana z nasadi, nas privede do rožinvenske
cerkve, ki ima izmed treh cerkva, vzdigajočih se
druga nad drugo, najnižjo lego. V mogočni okrogli
zgradbi z visokimi oboki je petnajst kapel v spomin
petnajstih delov rožnega venca. Od tu pridemo po
stopnicah v višjo srednjo cerkev, izklesano iz ska¬
lovja. Nad njo pa je sezidana veličastna bazilika iz
belih kvadrov.

Oko gleda povsod blesk in bogastvo, zlate in
srebrne okraske, umotvore iz marmorja in slonove
kosti. Stene so preobložene z dragocenimi darovi.
Zlata srca bi lahko kar snemal in spravljal v žep,
toda kaj takega nikomur ne pride na misel. Posebno
značilne so zastave, nanošene od vseh strani, viseče
pod cerkvenim obokom. Glavni marmornati altar
bazilike stoji prav nad tisto votlino, v kateri se je
prikazovala Mati božja in rekla Bernardki: »Povej
duhovnom, naj se zida tukaj kapela in ljudje naj
prihajajo v procesijah na ta kraj.« Marijino izročilo
je bilo izvršeno v polni meri. Niso zidali samo ka¬
pele, zidali so kar tri cerkve, katere obiskujejo zdaj
ljudstva iz vseh delov sveta

Dragi verniki! Danes je potrjeno od duhovske in
deželske gosposke, da so bila prikazovanja, ki jih
je videla preprosta Bernardka, resnična. Kljub temu
so hoteli nasprotniki vso stvar utajiti. Kako hude
skušnje je prestala uboga deklica! Končno so morali
pa priznati tudi brezverci, da prikazovanj ne morejo
razložiti po naravni poti in da deluje tukaj nadna¬
ravna moč. Ob tem premišljevanju nam prihajajo v
spomin besede apostola Pavla, ki piše: »Kar je sla¬
bo pred svetom, je izvolil Bog, da bi osramotil, kar
je mogočnega« (I. Kor. 1, 27.). Preprosta deklica je
bila izbrana za posredovalko med nebesi in zemljo.
Bog pripušča v sredi nevernega ljudstva taka prika¬
zovanja zato, da poniža prevzetne, ki mislijo, da se

117

ne more zgoditi kaj takega, česar bi oni ne razu¬
meli. Mi pa smo veseli, če nam zanesljive priče
dokazujejo, da prevara ni bila mogoča. Trdno veru¬
jemo, da je stopila z nebeškega sedeža v solzno
dolino blažena Devica ter nam prinesla svojo milost.
O, kako poživi na pol zaspano človekovo dušo spo¬
znanje, da je v zvezi z izvoljenimi božjimi in da pri
Bogu ni nemogoča nobena reč.

Ljubi Marijini častilci! Nikar ne pričakujte, da
bi vam razlagal na dolgo in široko zgodovino lurške
božje poti ter našteval čudeže, ki se godijo v Lurdu.
To naštevanje bi bilo po eni strani nepopolno, ker
dogodkov, ki so se tukaj vršili, ni mogoče opisati s
kratkimi besedami. Po drugi strani pa bi bilo tako
pripovedovanje tudi nepotrebno, ker ste o tem že
toliko slišali, da vam je precej znano.

Vendar naj je izmed mnogih čudovitih ozdravljenj
v Lurdu omenjeno vsaj eno.

Bilo je binkoštno nedeljo. Proti lurški cerkvi je
počasi stopala trudna romarica in peljala za roko
majhno deklico. Deklica je bila popolnoma slepa.
Obema se je poznalo na obleki, da sta revni. Prišli
sta od daleč, zato sta že omagovali. Dekličina stara
mati je glasno molila rožni venec, deklica pa ji je
odgovarjala. Obe sta imeli trdno zaupanje na Mari¬
jino pomoč.

Že sta klečali pred lurško duplino. Stara mati
je gledala Marijino podobo ter vedno in vedno po¬
navljala besede:

»O blažena Devica, zdravje bolnikov, izprosi tej
revici, da spregleda.«

Tudi deklica je molila za staro materjo, toda ni
videla Marijinega milega obraza in pobožnega ljud¬
stva, zbranega okoli nje. Povsod tema in noč.

Tedaj je prišlo materi nekaj posebnega na misel.
Sklonila se je k deklici in jej rekla:

»Odpri oči, Marija ti bo pomagala«!

Mar ni to čudno, siliti otroka, ki ni videl nikdar
belega dne, naj odpre oči? Deklici pa so se res

118

odprle oči. Njen prvi pogled je bil pogled na po¬
dobo Matere božje. Deklica je vzdignila roke in
zavpila:

»Vidim, vidim. O kako lepa Gospa! Ali je to
Marija?«

»Da, to je Marija!« — so klicali ljudje, glasno
jokali in hvalili blaženo Devico za veliko milost.

Potem so prišli duhovniki in prepevali znano
Marijino hvalnico »Magnificat anima mea Dominum«
— poveličuj, moja duša, Gospoda.

0 srečni! Med milijoni božjepotnikov smo zvedeli
tudi Slovenci za Lurd in romali k jami, v kateri
smo se v prisrčni molitvi izročali Marijinemu var¬
stvu. Saj tukaj ne more nihče moliti drugače kakor
prisrčno. Pred oči so nam stopili, vsi dragi znanci,
ki ne morejo obiskati tega blaženega koščka zemlje,
pa so nas pri slovesu od doma prosili naj se spom¬
nimo v Lurdu njih in tudi rajnkih. Obljubili smo
jim, da jih ne bomo pozabili in smo zvesto spolnili
dano obljubo.

Votlina v Lurdu je od mnogoštevilnih sveč vsa
okajena. Ob skalnatih stenah viseča znamenja člo¬
veške revščine (palice, bergle in drugo tako orodje)
govorijo o usmiljenem materinem srcu. Ljudstvo
kleči na tleh, usta se ne gibljejo veliko, srce je
prevzeto najblažjih čuvstev, sveti mir veje tod okoli,
le vzdihi pomoči potrebnih in le šumenje bližnje
reke moti tišino. Da, tukaj človek ne občuje več
s svetom. Zdi se, da živi v zamaknjenju, dvignjen v
nadzemeljske prostore. Tukaj je moral pripoznati že
marsikak brezverec moč milosti, ko je dobil izgub¬
ljeno vero nazaj in začel zopet moliti.

V vozičkih sedeči bolniki molijo na tihem rožni
venec in pričakujejo ozdravljenja. Pa tudi drugi ro¬
marji molijo z bolniki, da bi bili prej uslišani. V bli¬
žini je kopališče, kjer je že marsikdo dobil zdravje.
Tukaj je začel izvirati 15. februarja leta 1858 čudo¬
viti studenec, ki se od tistega časa ni nikoli več po¬
sušil. Vsako minuto priteče iz njega 85 litrov bistre
studenčnice. Kdor hoče, se je lahko napije ali natoči
v posodo in vzame s seboj.

119

Ko so obhajali v Lurdu leta 1908 petdesetletnico
Marijinih prikazovanj, so šli po zgledu drugih na¬
rodov tudi Slovenci na to slavno božjo pot. Pod
pokroviteljstvom ljubljanskega knezoškofa dr. Antona
Bonaventure Jegliča je vozil romarski vlak tja in
nazaj 611 Marijinih častilcev. S seboj so nesli kame-
nito spominsko ploščo in jo vzidali v steno lurškega
svetišča. Ta plošča bo vedno pričala, da je slovenski
narod Marijin narod. V plošči so vsekane besede
sledeče molitve:

O Marija,

brani in razširjaj sveto Cerkev,
utrdi vero v naših dneh,
vzemi v varstvo našo domovino,
prosi za grešnike,
čuvaj nedolžne,
varuj tebi posebno posvečene,
stori nas vse kakor Bernardko srečne,
ako ne na tem, pa na onem svetu.

Amen.

Štiri in dvajseti dan.

Lijon na Francoskem.

Lepa misel je bila, da so posvetili najprijetnejši
mesec v letu, mesec majnik, češčenju Matere božje.
Ta misel se je priljubila po vsem katoliškem svetu.
Spomladansko cvetje objema Marijino podobo. Sijaj
mnogoštevilnih sveč razsvetljuje altar nebeške Kra¬
ljice, ki nas vabi k zaupljivi molitvi. Branje Šmar¬
nic spodbuja vernike, naj se priporočajo blaženi De¬
vici. Vesele pesmi povzdigujejo naše srce tja gor,
kjer prosi Marija za svoje častilce. Zato hodimo
radi k majniški pobožnosti, da nam bo majnik mesec
blagoslova. Vsakega izmed nas tare kaka nadloga.
Vsak ima to ali ono željo, ki naj jo razodene ne¬
beški Kraljici. Uslišala bo naše prošnje morebiti še

120

poprej, kakor pričakujemo. Bog je vsemogočen na
prestolu, Marija pa je vsemogočna pred njegovim
prestolom. Molitve drugih svetnikov so molitve bož¬
jih prijateljev, Marijine prošnje pa so prošnje božje
Matere. Veselimo se torej, da smo Marijini otroci!
O blažena misel, da je Mati mojega Boga tudi moja
Mati! Njena podoba naj nam stopi večkrat pred oči,
vtisnjena naj je v naše srce.

V mestu Florenci na Laškem je cerkev z imenom
»Annunciata« (Oznanjena). Spominja nas vesele zgod¬
be, ko je nadangel Gabriel oznanil Mariji, da bo
Jezusova Mati. V ti cerkvi je Marijina podoba, o
kateri pravijo, da je niso naslikale človeške, temveč
angelske roke. Poleg cerkve je samostan »Marijinih
služabnikov". Menihu, umetniku v slikarstvu, so na¬
ročili, naj napravi podobo Matere božje. Menih je
brez posebnega truda naslikal angela, ki drži lilijo v
roki. Naslikal je tudi preblaženo Devico, toda Mari¬
jinega obraza ni mogel upodobiti. Ni mu bilo mo¬
goče izraziti tiste milobe in ljubeznivosti, kakršno bi
bil rad videl na Marijinem obličju. Večkrat je začel,
toda vselej jenjal. Odložil je slikarski čopič in skle¬
nil, da podobe sploh ne bo naredil. Redovniki so
mu prigovarjali, naj ne obupa, on pa jim je odgo¬
varjal, da ne more naslikati Marijinega obraza.

Nekega dne je pa zopet začel slikati. Najprej je
molil, potem pa zbral vse duševne moči, da bi bil
upodobil res tak obraz, ki bi bil vreden Matere
božje. Toda ni še napravil nobene poteze, ko ga je
napadel zaspanec. Prebudil se je in ugledal nasii-
kano neizrečeno lepo obličje preblažene Device.

Drugega ni mogel izgovoriti kakor. „0 čudež!" Pri¬
hiteli so njegovi redovni bratje in strmeli nad podo¬
bo, ki je ni mogla tako lepo naslikati človeška, tem¬
več angelska roka.

Predragi! Marijina krasna podoba naj je vtisnjena
tudi v naše srce, podoba mila in čudežna, da bi se
v veselju in žalosti nanjo ozirali, podoba Device
Marije!

Češčenje Matere božje je dobro sredstvo, da si
naklonimo njeno priprošnjo. Posebno pa velja to, če

121

se zatekamo k njenim čudežnim podobam. Seveda
lahko molimo, kjerkoli hočemo. Toda dostikrat smo
hitreje uslišani na božjih potih.

H« * *

Danes bomo počastili Marijo v mestu Lijonu
na Francoskem.

Lijon je izmed največjih francoskih mest. Mno¬
žica palač stoji na obrežju dveh velikih rek, ki jima
pravijo Rhone in Saone. Dva in dvajset mostov veže
mestne oddelke drugega z drugim. V mestu in oko¬
lici je veliko tkalnic za svilo. Kar je najlepših in
najbolj trpežnih svilenih izdelkov, prihajajo vsi iz
Lijona. Največji kras mesta pa je na višini stoječe
Marijino svetišče z imenom Fourviere (Forum vetus).
Zato pravijo Lijonu kar naravnost »mesto Matere
božje«.

Ob Kristusovem času je bilo to mesto sedež ma¬
likovalstva. Pagani so sezidali tukaj tempelj v čast
rimskemu cesarju Avgustu. Templju so rekli »zlata
hiša«. Posebno bogato ga je okrasil cesar Trajan
(98—117). Toda paganski maliki so se morali umak¬
niti pravemu Bogu. Na razvalinah »zlate hiše« so
sezidali kristjani kapelico v čast Materi božji dobre¬
ga sveta. Verniki so vedno bolj zahajali v ta kraj,
ki je postal kmalu slavna božja pot.

Tudi tla mesta Lijona so napolnjena z mučeniško
krvjo. Tukaj so umrli za Kristusa sveti Fotin, sveta
Blandina, sveti Irenej in več tisoč drugih kristjanov.
Zato bi se lijonska Mati božja, ki jo častijo v sve¬
tišču Fourviere, lahko imenovala »Kraljica mučen¬
cev".

Mesto Lijon, ki mu pravijo z latinskim izrazom
Lugdunum, je vedno bolj naraščalo. Blažena Devica
na višini Fourviere je vlekla nase romarje od vseh
strani.

Leta 1245. je sklical papež Inocent IV. v Lijon
vesoljni cerkveni zbor, ki mu je Inocent sam pred¬
sedoval. Preden so začeli zborovati, so se poklonili
vsi Mariji v cerkvi Fourviere ter jo prosili pomoči.
Posvetovali so se, kako bi pomagali Sveti deželi, ki

122

je bila tedaj v veliki stiski, in kako bi odvrnili ne¬
varnost, ki je krščanski Evropi grozila od divjih
Mongolov. Posebno važna točka posvetovanja je bila
ta, na kakšen način bi bilo mogoče grško Cerkev,
ki ni pripoznala papeža kot vrhovnega poglavarja,
zopet zediniti z rimsko Cerkvijo.

Lijon je postal zaradi Marijine božje poti Four-
viere tako znamenit, da se je vršil ondi nekaj let
pozneje (1274) zopet vesoljni cerkveni zbor. Došel
je papež Gregor X. obdan z velikim številom škofov
in kardinalov. Zgodovinarji poročajo, da je bilo več
kakor petsto zborovalcev. Na zbor so prišli tudi od¬
poslanci grškega cesarja Mihaela Paleologa, da bi
se doseglo zedinjenje med grško in rimsko Cerkvijo.
Dokler je živel cesar Mihael, je ta zveza med Cari¬
gradom in Rimom držala, toda pozneje zopet prene¬
hala. Navzoč je bil na tem cerkvenem zboru tudi
kardinal sveti Bonaventura, znan kot poseben časti¬
lec Marije Device. Napadla ga je pa huda bolezen,
da je v Lijonu umrl. Prav tako je bil namenjen k
temu cerkvenemu zboru najbolj učeni bogoslovec ta¬
kratnega časa sveti Tomaž Akvinski. Rekli so mu
»angelski učenik«. Ni pa dosegel svojega namena,
ker ga je Bog med potjo poklical k sebi.

Vsa zgodovina svete Cerkve je podobna veličast¬
nemu sprevodu preblažene Device. Po vseh pokra¬
jinah širne zemlje se razlega Mariji slava. Velika
praznovanja in kronanja so učakali mogočneži tega
sveta. Ves kras in vse umetnosti so že uporabljali
ljudje, da bi počastili umrljivega človeka. Toda take
časti kakor Marija, ponižna dekla Gospodova, še ni
užival noben zemeljski velikaš ter je nikdar užival
ne bo. In tega Marijinega slavja ne bo nikdar konec.
Posvetna čast bo minila, Marijino češčenje pa bo
ostalo na veke. Brezmadežna Devica zbira vse naro¬
de ter jim naklanja vsakovrstne dobrote. Kaj slišimo
doneti iz davnih krščanskih stoletij, iz samotnih do¬
lin, z vrhov gora in iz mestnih cerkva? Pesmi in
litanije, v katerih kliče krščansko ljudstvo Marijo z
najlepšimi imeni. Povsod se razlega: »Zdrava Marija,
milosti polna!« Ta slava, ki prihaja od vseh strani,

123

pa ni umetno narejena, kakor se godi to pri posvet¬
nih slovesnostih, temveč izvira iz odkrite ljubezni in
iz otroške vdanosti do Matere božje. Zdi se, kakor
da je že od davnih časov sam Bog govoril Mariji:
»Postavil te bom kot ponos stoletij in v veselje od
roda do roda« (Iz. 60).

Leta 1870. je bila huda vojska med Nemci in
Francozi. Ko so močne nemške armade žugale Lijonu,
da ga bodo zavzele, se je vse mesto posvetilo bla¬
ženi Devici Fourvierski. Mestni zastop in kardinal-
nadškof sta obljubila, da hočeta sezidati Materi božji
krasno cerkev na Fourvierskem griču, če bo Lijon
obvarovan nemškega napada. Brezmadežna je tako
sijajno poplačala to zaupanje, da noben sovražen
vojak ni stopil v mesto. Zato so pa tudi meščani
zvesto spolnili svojo obljubo. Staro cerkev so pre¬
novili in na vrh zvonika postavili mogočen kip Ma¬
rije Device, obrnjen proti mestu, ki leži pred nje¬
nimi nogami. Marija drži razprostrte roke, kakor bi
hotela sebi izročeno mesto objeti.

Poleg stare prenovljene cerkve pa so začeli gra¬
diti novo veličastno baziliko. Že do leta 1890. so
zazidali vanjo 13 milijonov frankov, pozneje pa tudi
toliko ali še več. Nad cerkvijo se blešči kupola, ob
štirih straneh cerkve stojijo štirje zvoniki. Romar,
ki se bliža tej mogočni zgradbi, misli, da ima pred
seboj sveto mesto Sijon. Stavbenik Bossan, graditelj
bazilike, je šel pred začetkom zidanja v samoto ter
se pripravljal z molitvijo na delo. Z rožnim vencem
v roki je delal načrt za Marijino bivališče, ki je
postalo res zlata hiša.

Ko stopiš v notranjščino, vidiš same dragocene
umetnine.

Kar pogled ti jemlje sijaj, kakršnega nisi priča¬
koval. Na mogočnih kamenitih stebrih stoje pozlačeni
angeli, ki podpirajo obok. Središče lepote pa je veliki
altar s prelestno Marijino podobo. Ta mili obraz, s
katerega sije sama dobrota; te prijazne oči, ki nas tako
sočutno pogledujejo; te prijetne ustnice, ki se bodo
vsak hip odprle in nam nekaj tolažljivega povedale:

124

— vse to bi gledal in gledal, pa se ne bi naveličal.
Kdo je podobi vdahnil življenje? Menda angel in
ne človek.

Pred podobo klečijo množice romarjev ter iščejo
pomoči pri Kraljici nebes in zemlje. Se li potem še
čudiš, če nosi svetovno mesto Lijon častno ime:
»mesto Matere božje« ter ji je sezidalo eno najlepših
cerkva na svetu?

0 pesem angelska z nebes,
o zlata harmonija!

Le mrzli svet ne moli vmes,
ko kliče se Marija.

Za smrt se kdaj bom vlegel tih,
naj bo takrat moj zadnji vzdih :

O blažena Marija!

Pet in dvajseti dan.

Naša Gospa v Parizu.

Iz tisoč in tisoč cerkva zvoni vsak dan angelovo
češčenje. Milijoni vernikov molijo: »Angel Gospodov
je oznanil Mariji in spočela je od svetega Duha.
Zdrava Marija«. ... To mora biti zelo veselo ozna¬
nilo, da se tolikokrat ponavlja. Zares ni večje in
srečnejše novice kakor ta, da je Marija tista izvo¬
ljena Devica, ki nam je dala Odrešenika sveta. An¬
gelove besede še zdaj oznanujejo in bodo brez pre¬
nehanja oznanjevale božjo ljubezen do nas. Bog je
poslal svojega Sina iz nebes in Marija je njegova
Mati. Zato ponavljamo vedno in vedno: »Zdrava
Marija!« Razen Očenaša nam ni nobena molitev
tako znana kakor ta molitev. Ko ste bili še otroci,
so vas tako učile moliti dobre matere, zdaj pa vi
učite svoje otroke.

Največja zahvala tebi, o Marija, da si postala s
svojim privoljenjem Zveličarjeva Mati! Mi pa se bomo
pri vsakem angelovem češčenju spominjali visokih
skrivnosti, ki jih izgovarjamo z besedami nadangela
Gabriela.

125

Marija je sprejela angelovo oznanilo z odgovorom:
»Glej, dekla Gospodova sem, zgodi se mi po tvoji
besedi.« Če tudi je spoznala veliko čast, ki ji je
bila namenjena, ostala je vendar ponižna služabnica.
Prav zato jo je povzdignil Bog nad vse stvari. Ne
vidimo je več klečati v revnem hlevcu, ne vidimo je
stati pod križem na gori Kalvariji, temveč jo gle¬
damo v nebeški blaženosti, venčano s krono nemin¬
ljivega veličastva. Bog sam jo je tako visoko počastil,
o, častimo jo tudi mi. Saj ni prejela samo zase toli¬
ko milosti, temveč še bolj zato, da bi nas obogatila
ž njimi. Duhovniki dobivajo mašniško posvečenje,
da odpirajo vernikom zaklade dušnih dobrot. Prav
tako nam je Bog dal Marijo, da deli iz božje zaklad¬
nice vse, česar jo prosimo. Sveti Bonaventura pravi
o njej:

»Že ko je na tem svetu v revščini živela, je bila
usmiljena do drugih, koliko bolj zdaj, ko kraljuje
v nebesih, zdaj, ko še bolj pozna brezštevilne člo¬
veške reve. Blagor nam, da imamo tako skrbno
Mater!“

Toda kako rado se zgodi, ljubi verniki, da iščejo
ljudje pomoč pri Mariji le takrat, kadar so v veli¬
kih težavah, kadar pretakajo solze ob časni nesreči,
kadar jih obiščejo bolezni ali kadar pride smrt v
hišo. Prav je to, predragi, ker potrebujemo ob takih
žalostnih dogodkih posebne tolažbe. Ne pozabimo pa,
da se priporočamo Mariji vsak dan in da pribežimo
k njej še posebno v svojih dušnih potrebah. Pro¬
simo jo za milost prave pokore in za lepe čednosti.
Potem nam ne bo sprosila samo duhovnih darov,
temveč nam bo rada pomagala tudi v vseh zemelj¬
skih zadevah.

Bilo je leta 1492., ko je v mestu Arabida na Špan¬
skem klečal pred podobo Matere božje Krištof Kolumb
s 45 mornarji. Kaj pa so hoteli ti ljudje? Odločili
so se na dolgo pot po morju, da bi odkrili neznano
deželo. Španski kralj Ferdinand in kraljica Izabela
sta jih oskrbela s potrebnimi ladjami, toda kdo jih
bo varoval hudih viharjev, da bi jih ne potopili v
globočini morja? Kolumb je dal na svojo ladjo z veli-

126

kimi črkami zapisati ime »Marija«. Trdno je zaupal
na njeno pomoč. Dolgo so mornarji brodarili sem in
tja ter že obupavali, da bi prišli še kdaj domov.
Očitali so Kolumbu, zakaj jih je zvabil na tako ne¬
varno pot in mu grozili, da ga vržejo v morje. Ta
pa ni izgubil srca. Pomirjeval je tovariše in jih vzpod¬
bujal, naj se zanašajo na Marijino varstvo. Kar za¬
ženejo mornarji nekega dne vesel glas: »Suha zemlja,
suha zemlja!« Kdo bi popisal njih radost! Nov svet
je bil najden, odkrita je bila Amerika.

Predragi! Tudi mi se vozimo kakor po morju
proti neznani deželi. Komu bomo izročili čolniček
svojega življenja ? Komu drugemu kakor Mariji De¬
vici z zaupnim klicem:

Kakor veš in znaš nas varno vodi,
skrbna, mila Mati z nami hodi!

Tebi se zročimo vsi,

Spremljaj nas do konca dni.

* * *

Menda še niste slišali o Marijinem  sve¬
tišču, ki se vzdiguje sredi Pariza  z dvema
mogočnima zvonikoma nad vsa druga poslopja. Fran¬
cozi pravijo tej hiši božji »Notre Dame« (Naša Gospa).
Težko, da bi bila katera cerkev na svetu učakala to¬
liko časti pa tudi toliko ponižanja kakor ta, čeprav
je prestolna cerkev s sedežem kardinala nadškofa.

Vogelni kamen ji je blagoslovil sam papež Alek¬
sander III. leta 1163. Gradili so jo po tako velikem
načrtu, da je bila dovršena šele v sto in tridesetih
letih ter posvečena preblaženi Devici Mariji. Stol¬
nico »Notre Dame« prištevajo najlepšim in največjim
gotskim cerkvam sveta. Dolga je 130, široka 48, vi¬
soka 35 metrov. V notranjščini je 5 ladij, veliki
Marijin altar in 37 kapel. Vsak občuduje to preime-
nitno delo krščanske umetnosti. Cerkev velja kot
svetišče vsemu francoskemu narodu. V njej so bili
francoski kralji krščeni in poročeni. V njej so se
vršili tudi njih slovesni pogrebi. Tukaj so se kralji
na kolenih izročali Materi božji, preden so šli na
vojsko. Pri njej so iskali pomoči v vseh potrebah,

127

zahvaljevali se za dobljeno zmago in sklepali mir s
tujimi vladarji. Nešteto vernikov je obiskovalo in še
obiskuje milostno Devico, ki slovi z naslovom »Naša
Gospa« po Francoskem in je znana v daljnem svetu.

Že ime Pariz pomeni nekaj posebnega. To je sve¬
tovno mesto, ki šteje več kot dva milijona prebi¬
valcev. Sedež verske vneme pa tudi sedež hudobij.
Tujcu pada velika skrb na srce, ko gleda z vzviše¬
nega kolodvorskega prostora na brezbrojne ulice,
polne ljudi in vsakovrstnih vozov, polne vrišča in
hrupa. Še plašneje se mu zdi, če je čisto sam v
brezbrojni množici. Kako bi potreboval znanca v ti
babilonski zmešnjavi! Končno se vrže med ljudsko
mešanico z zaupanjem da mu bo že Bog pomagal
naprej. Seveda mora biti pa tudi sam zelo previden,
da se mu ne zgodi kaj neprijetnega. Vedno mora
imeti pred seboj francoski izrek: »Garde a vous!«
To se pravi: Varuj se! Prišel si v mesto, kjer je
bilo že veliko krvavih revolucij, kjer so morili kra¬
lje, odstavljali cesarje, streljali nadškofe, odpravili
krščansko vero, pa se vendar zopet prepričali, da
ni mogoče vladati brez nje. V Pariz prihajajo vele-
sleparji iz največjih mest Evrope. Povsod prežijo
nanje stražniki, zasledujejo jih po ulicah in jih spra¬
vijo vsak dan nekaj pod streho. Torej pazi, da ne
padeš tem nevarnim ljudem v roke!

Kako si srečen, ko prideš čez most, pod katerim
teče reka Seine! Od daleč te pozdravlja cerkev Notre
Dame. Vesel stopiš vanjo in se priporočiš blaženi
Devici. Mestni šum se izgublja v visokih cerkvenih
prostorih in v svetem miru se odpočiješ pred milo
Marijino podobo. Iz srca ti kipi molitev:

0 dobrotljiva in ljubezniva Mati! Prišel sem v
mesto, ki ga še pregledati ne morem. Vsem ljudem
sem tuj in nikogar ne poznam. Poznam pa tebe, ki
si vedno in povsod moja Pomočnica. Priporočam se
tvojemu varstvu s ponižno prošnjo, da me srečno
pripelješ v domovino. Presveta Devici! Ti si imela
le enega Sina, ki si ga nad vse ljubila. In tega Sina
si brez pridržka darovala Bogu, da je postal odkup¬
nina za ves svet. 0, da bi tudi jaz po tvojem zgledu

128

vse Bogu daroval. Daj, da trpljenje vdano prenašam
in se popolno izročim v božjo voljo. Ozri se na moje
dušne bridkosti in podeli mojemu srcu vsaj eno kap¬
ljico tistega veselja, ki ga uživaš v nebeški slavi.

Marijina cerkev v Parizu je učakala veliko težav¬
nih preskušenj. Huda francoska vstaja leta 1793. tudi
temu svetišču ni prizanesla. Zdivjano ljudstvo je raz¬
dejalo altarje in pokončalo dragocenosti. Bogokletje
je odmevalo v teh svetih prostorih. Ko so se upor¬
niki znosili nad cerkvijo, so napadli kralja Ludo-
vika XVI. in kraljico Marijo Antoinetto ter oba ob¬
sodili na smrt. Šele Napoleon, izvoljen za cesarja, je
naredil konec grozovitostim. Cerkev Notre Dame je
bila sicer kmalu popravljena, toda verskega življe¬
nja Parižanov ni bilo mogoče tako hitro zboljšati.
Kako zelo je bilo ljudstvo v tem oziru zanemarjeno,
nam kaže sledeči dogodek:

Da je v tako velikem mestu kakor Pariz mnogo
popačenosti, si lahko mislimo. Sredi mesta je bila
župnija, ki je štela 26 tisoč ljudi. Med toliko tisoč
jih je leta 1836. samo 720 zadostilo velikonočni dolž¬
nosti. O največjih godovih jih je prišlo prav malo v
cerkev. Nihče ni maral poslušati božje besede. Spo¬
vednice so stale zapuščene. Ljudstvo je očitno zani¬
čevalo duhovnike. Ves trud župnika in njegovih
duhovnih pomočnikov je bil brezuspešen, nevera se
je vedno bolj razširjala. Župnik je premišljeval na
razne načine, kaj bi bilo početi. Od nobene strani
ni pričakoval pomoči kakor le od Boga na priproš¬
njo Matere božje. Izročil je župnijo Marijinemu po¬
sebnemu varstvu in vpeljal bratovščino Marijinega
Srca. Udje so opravljali molitve v ta namen, da bi
se nasprotniki ogreli za ljubezen do Boga in bla¬
žene Device. Kmalu so se godila čudna spreobrnje¬
nja. Bratovščina se je začela širiti na vse strani.
Brezbožneži so se vračali v katoliško Cerkev in mlačni
so postali vneti kristjani. Pariške božje hiše so se
polnile z verniki in ljudje so zopet spolnjevali kr¬
ščanske dolžnosti. Nihče ni dvomil, da je bil ta ču¬
doviti spremen očiten dokaz Marijine priprošnje. Saj
je Marija polna milosti, ki le to želi, da bi bil Bog

129

poveličan in da bi bili mi srečni tukaj in v večnosti.
V Marijinem srcu je prelep vrtec vseh čednosti. Naj
bi tudi v našem srcu rastle blagodišeče cvetke kr¬
ščanskega življenja. Marija govori vsakemu izmed
nas: »Išči življenje in našel ga boš. Malo pa ti ko¬
risti življenje telesa, ker pelje v smrt. Išči veliko več
življenje duše, zakaj le eno imaš, in ta je draga,
ker ne bo nikoli umrla. Če boš hodil po mojih sto¬
pinjah, ne dvomi nad mojim varstvom Vedi, da vse
zamorem pri Bogu, saj sem najbližja njegovemu se¬
dežu. Moj otrok, posnemaj me, ako me ljubiti želiš.
Poslušaj moj glas in ne pozabi, kar te učim. Potem bo
tvoje srce polno tolažbe in tvoja duša polna veselja.«

Sprejmi, sveta Devica, našo hvalo in dodeli nam,
česar te prosimo. Usmili se naših slabosti, ti edino
zavetje grešnikov. Od tebe upamo dobiti odpuščenje,
od tebe, o preblažena, upamo dobiti tudi plačilo.
Pridi na pomoč nesrečnim, osrčuj boječe, podpiraj
slabotne. Daj da vsi, ki te slavimo, čutimo tvoje mo¬
gočno varstvo. Amen.

Šest in dvajseti dan.

Stari Otting na Bavarskem.

Gotovo je že vsak izmed vas romal na kakšno
vsaj bližnjo božjo pot. Z veseljem ste šli od doma.
Težko ste čakali, kdaj boste ugledali Marijino cer¬
kev. Z ganjenim srcem ste pokleknili pred milostno
podobo ter izročili Materi božji svoje prošnje in
prošnje vseh tistih, ki so se priporočili vaši molitvi.

Prav imate, dragi Marijini častilci, saj je Bog
vse zaklade svoje milosti položil Mariji v naročje.
Cerkev obrača na njo svetopisemske besede: »Zdaj
pa, otroci, poslušajte me. Blagor tistim, ki ohranijo
moja pota.« Pod njeno mogočno brambo popotujemo
skozi nevarnosti sveta. Hitimo tedaj k nji v vseh
potrebah, nji je dana vsa oblast. Marijino pomoč
so skusili vsi verniki, ki so jo z zaupanjem prosili,
da bi jim pomagala. Marija, ki je dala svojemu

Lavtižar: šmarnice*

9

130

Sinu tako usmiljeno srce, ima gotovo tudi sama
srce polno usmiljenja.

* * *

Na Bavarskem je mesto Stari Otting  (Alt
Otting). Leži na ravnini ob reki Inn in šteje 5000
prebivalcev. Kljub malemu številu ljudi je v mestu
deset cerkva in nekaj samostanov. Največja je žup¬
nijska cerkev z dvema zvonikoma. Najmanjša, toda
najslavnejša med njimi pa je Marijina kapela, zidana
na osem voglov in brez posebne umetnosti. Večkrat
so že hoteli narediti iz nje veliko hišo božjo, toda
ostala je še do danes taka, kakršna je bila pred
stoletji. Bavarska dežela ima mnogo imenitnih in
umetno zidanih cerkva, najbolj priljubljena pa je ka¬
pela »črne« Matere božje v Starem Čttingu. Bavarca
navdaja to ime z veselim upanjem. Črno Marijo
kliče bolnik na postelji, da bi mu prosila zdravje.
Na njeno podobo se ozira umirajoči, da bi ga Ma¬
rija tolažila v smrtnem boju. Priporoča se ji vojak
na straži, popotnik si jo želi za spremljevalko in
tudi turist ji prinese kakšen dar, da bi ga obvaro¬
vala nesreče v gorah. V vsaki hiši visi na steni
njena podoba; da, vsak otrok pozna Marijo v Starem
Ottingu vsaj po imenu. Tukaj je srce katoliške ba¬
varske dežele.

Stari Slovenci so nekdaj radi obiskovali Marijina
božja pota na Nemškem. Romali so v daljno Ma¬
rijino svetišče Kevelar. v mesta Aachen, Koln in
Trier. V Kolnu je bila posebna ustanova, kjer so
bili naši ljudje z vsem preskrbljeni za več dni. Tam
so imeli shranjene svoje zastave, obiskovali so v
procesijah razne cerkve in jim donašali v dar težke
voščene sveče. Slovenci so imenovali to potovanje
»romanje v Kelmorajn«. Domov grede so radi ostali
tudi v Starem čttingu. Ob zadnjem romanju leta
1769. je potovalo na Nemško 265 Slovencev.

Pred Marijino kapelico so zgradili v Starem
Čttingu dolgo poslopje z dvema altarjema. V tem
prostoru se zbirajo božjepotniki, da hodijo po vrsti
skozi ozka vrata v kapelo in od tu skozi druga
vrata iz kapele. Podoba Matere božje je v globini

131

zidu, da je bolje zavarovana. Izrezljana je iz lesa.
Marija ima na glavi rdeče pokrivalo, kakršno so
nekdaj nosili nemški knezi. V desni roki drži Je¬
zusa, v levi pa kraljevsko palico (žezlo) z lilijo na
vrhu. Jezus ima v desnici višnjevo kroglo, ki po-
menja svet, z levico pa kaže na svojo Mater. Oba
sta okrašena s krono na glavi. Vsa podoba je ogr¬
njena z dragoceno obleko, da vidimo samo glavi in
roke. Pod podobo je altar, ki ga je Mariji daroval
bavarski knez Maksimilijan I. Pravo knežje darilo
je to. Altar, tabernakelj in svečniki — vse iz čistega
srebra, Marijino zlato žezlo pa posuto z biseri. Na
nasprotni steni visijo v srebrnih posodah srca ba¬
varskih knezov. Ni treba dostavljati, da je kapelica
zavarovana z močnimi zapahi.

Marija naša Kraljica! Tako jo imenuje cerkvena
molitev »Salve Regina — pozdravljena Kraljica!«
Poglejmo jo v njeni krasoti! Moč jej je podeljena
od Boga, zato je njena moč velika. Oblast jej je
podeljena kot Mateii, zato je kot Mati ljubezniva
in usmiljena. Kliče nam: »Pridite k meni vsi, ki
ste revni in trudni, jaz vas poživim. V mojem srcu
je vir, ki nikdar ne usahne.«

Hitimo k Mariji! Naravno je, da pribežijo otroci
v vsaki nevarnosti k materi. Še bolj pa nas vleče
vera k tisti, katero nam je Bog dal za Mater. Ona
je iz skušnje poznala človeško gorje. Pogreznjena
je bila v morje bolečin, da bi postala Tolažnica ža¬
lostnih. Sv. Tomaž iz Vilanove pravi: »Marijine solze
posušijo naše.«

Marijino svetišče Stari Otting je iz pradavnih
časov. Prvo kapelico je postavil tukaj že leta 535.
sveti Rupert, škof v Salzburgu. Cesar Karel Veliki
(t 814) je večkrat v njej molil. Njegov zgled so
posnemali verniki in v velikem številu romali na
ta kraj. Stara pisma pripovedujejo, kakšno je bilo
takratno romanje. Dandanes si nihče več ne naklada
take pokore. Ljudje so dohajali bosi in z gorečimi
svečami v Marijino kapelo. Sveče ’naj bi pomenile
živo vero v pomoč Matere božje. Tudi bogatini se
niso vozili, ampak so hodili peš in drsali po ko-

9 *

132

lenih okrog altarja, da bi več pokore storili za svoje
grehe. Nekateri so prišli od daleč s težkimi lesenimi
križi na ramenih in jih odložili šele pred altarjem.
Ostali so po cele tedne pri svetišču, da bi dosegli
obilnejše milosti. Zgodovinarji so preračunali iz za¬
pisnikov, da je od leta 1666. do 1719. — torej v
54 letih — več kakor 21 milijonov božjepotnikov
prejelo sveto obhajilo v Marijinem svetišču v Starem
Ottingu.

Iz teh podatkov spoznamo, da so imeli ljudje do
preblažene Device posebno zaupanje in da jim je
bila v pravem pomenu njih pribežališče. Seveda so
živeli v velikih stiskah in zato je bilo njih zaupanje
še večje.

Kje, predragi, bi našli boljše zavetje kakor pri
Mariji? Saj je na svetu vedno dovolj nadlog. Saj
je človeško srce tolikokrat obteženo z grehom. Kam
bi pribežali, če ne k Mariji? Ako bi se ne upali
naravnost obrniti k Bogu, imamo Srednico, ki nas
ne bo zavrgla. Ona je po božji naredbi Mati člo¬
veštva, torej naša Pomočnica. Ime »mati« obsega
nekaj vabljivega, nekaj kar zmanjšuje strah, kar
vzbuja pogum in daje zaupanje. Sveti Anton Pado-
vanski je imel navado reči: »Tvoj otrok sem, o
Marija, in zato se zatekam v tvoje naročje.«

Tristo let je že od tega, kar je divjala po sred¬
nji Evropi huda vojna in trajala trideset let (1618
do 1648). Strašno so bile opustošene vse nemške
pokrajine. Najbolj so razsajali Švedi, da bi še Turki
ne bili huje. Veliko mest in vasi je bilo porušenih,
mnogo rodovitnih krajev spremenjenih v puščavo.
Dobra polovica nemških prebivalcev je poginila;
kamor pa ni segla sovražnikova roka, tam sta raz¬
sajali kuga in lakota. Trgovina je skoraj čisto pre-
jenjala. Šole so bile zaprte; mladina, ki ni imela
pouka, je podivjala. Vojščaki so postali tatje in raz¬
bojniki. Švedski kralj Gustav Adolf si je podjarmil
bavarsko deželo tja do glavnega mesta Miinchena.

Da bi ne prišla tudi milostna Marijina podoba
v Starem Ottingu sovražnikom v roke, so jo pre¬
nesli pravočasno v trdnjavo Burghausen. Ta trdnjava

133

je bila obdana s tako močnim zidovjem, da Švedi
niso mogli do nje. V njej pa ni bila shranjena samo
Marijina podoba, temveč je tja zbežala tudi deželna
mati Elizabeta, žena kneza Maksimilijana I. Eliza¬
beta je vzela s sabo v trdnjavo tudi svojega prvo¬
rojenega sina, da bi bila oba varna pred pregan¬
jalci. Lahko bi torej blagrovali tisti grad Burghausen,
v katerem je bila skrita Marijina čudodelna podoba
in v katerem sta bila skrita deželna mati z dedičem
kraljestva.

Prav tako srečno ali še srečnejše je srce, v katero
pride Marija. Ona ne pride sama in ne s praznimi
rokami, temveč prinese s seboj tudi svojega Sina.
Kjer je Mati, tam je Sin. Marijo najdemo pri Jezusu
v betlehemskem hlevcu, na potu v Egipet in v Na¬
zaretu. Ona ga spremlja, ko hodi po svoji domači
deželi, ko uči po puščavah in gorah, ko deli dobrote
in dela čudeže po mestih in vaseh. Ž njim gre na
Kalvarijo, pri njem stoji pod križem, v njenem na¬
ročju počiva njegovo mrtvo truplo. Kakor se pa
svoje žive dni ni ločila od njega, tako je tudi zdaj
ž njim združena v tisti srečni deželi, kjer ni nobene
ločitve več. To njeno združenje z božjim Sinom je
nerazvezljivo. Ako torej Marija pride v tvoje srce,
je ž njo tudi njen Sin Jezus. Tisti je ž njo in s
teboj, ki je, ganjen zaradi vdovinih solz, obudil
mladeniča v Najmu. Tisti usmiljeni Samarijan, ki
je tolažil grešnike in jim odpuščal grehe; dobri
pastir, ki kliče k sebi izgubljene ovčice; kralj, ki
mu je dana vsa oblast v nebesih in na zemlji. Zato
blagor nam, če prebiva Marija pri nas. Saj je ona
od prvih časov krščanstva do današnjih dni ljudem
vedno skazovala materino ljubezen. Po pravici obra¬
čamo svoje oči v njen mili obraz, po pravici vzdi¬
gujemo k njej svoje roke v vseh potrebah.

Na Zgornjem Avstrijskem je živel pred nekaterimi
leti mlad mož, čevljar po poklicu, dober delavec,
toda zelo vdan pijači. Vzel je v zakon pobožno in
zaradi lepega vedenja občespoštovano deklico. Pred
poroko ji je trdno obljubil, da bo živel v prihodnje
popolnoma trezno. Nekaj časa je držal obljubo, kmalu

134

pa se je nad njim uresničil pregovor, da se pijanec
težko spreobrne. Mlada žena je vse poskušala, da
bi opustil mož svojo strast, toda nič ni opravila.
V pijanosti je silno razgrajal, pokončeval pri hiši,
kar mu je prišlo pod roke, in tudi ženo pahnil skozi
vrata, da je morala ob takih prilikah v drugi hiši
iskati stanovanja. Ni bilo drugega pripomočka kakor
potrpljenje in tiha vdanost. Nekega dne pa je rekla
možu:

»Ker vse prošnje nič ne pomagajo, bom drugje
iskala pomoči.«

Na vse zgodaj se je napravila k Materi božji v Stari
Čtting s trdno nado, da njena pot ne bo brezuspešna.
Bosa je šla od doma in hodila deset ur v Otting.
Prisrčno je tukaj molila za moževo spreobrnjenje.

Bosa je odšla zopet domov, pa vesela, kakor da
je za gotovo prepričana, da bo uslišana njena mo¬
litev. Ko se je bližala domači vasi, je od daleč za¬
gledala svojega moža, ki ji je šel naproti. Padel ji
je pred kolena, prosil jo odpuščenja in prisegel,
da ne bo več pokusil opojne pijače. Od tega časa
res ni iskal tolažbe v gostilnah, ker ga je za vedno
potolažila Marija.

Kaj porečemo k temu? Ničesar drugega kakor
da molimo:

K tebi. o nebes Kraljica,
naše se srce vzdiguje,
vse od tebe pričakuje,
mila naša Pomočnica!

V sili vsaki in nadlogi
ti si voljna pomagati,
vedno si nam skrbna Mati,
večna slava tebi bodi!

Sedem in dvajseti dan.

Stara Boleslava na Češkem.

Od začetka krščanske vere pa do današnjega dne
se je glasila Marijina čast. Ta čast ni samo zname¬
nje pobožnosti, temveč tudi znamenje in poseben

135

pripomoček zveličanja. Če ne veste, kje je prava
sreča, iščite jo pri Mariji. Pri njej se bo ogrelo
vaše srce. Ona je prinesla veselje, kamor je prišla.
Blagor nam, če bomo živeli po njenem zgledu! Zato
bo pa Marija naša Priprošnjica, saj je dosegla s
častjo tudi najmogočnejšo veljavo pri svojem Sinu.
Vsi drugi nebeščani so služabniki božji, Marija pa
je Mati božja. Angelom je dano, da gledajo Boga,
sveta Devica pa ga je nosila v svojem naročju. Apo¬
stoli so ga poslušali in njegov nauk oznanjevali,
Marija pa je skrbela za njega kot za svojega otroka.
Spoznavalci so sveto živeli, Marija pa je z Jezusom
trpela in ga spremljevala do zadnjega zdihljeja na
križu. Njeno delo na zemlji je bilo veliko, večje
kakor delo drugih ljudi, zato je tudi njeno za slu¬
ženje večje in plačilo lepše.

Če pogledamo lepega pomladnega jutra po vrto¬
vih, vidimo brez števila cvetic. Krasne so in prijetno
dišijo. Vse so lepe, vendar ima med njimi prednost
bela lilija, podoba nedolžnosti. Poznamo pa še eno
lilijo, ki je zrastla na zemlji, pa cvete zdaj v ne¬
besih in nikoli ne zvene. Ta cvetka je Marija, lilija
nedolžnosti. 0 njej poje naša pesem:

Karkoli rožic je polja,
kar gora, vrt jih, log ima,
počasi umrjejo.

Le ena pa se še drži,
ko ji nikjer več sestre ni,
ime ji je Marija.

Ozrimo se jasnega večera po nebu. Na njem vi¬
dimo brez števila zvezd. Ena med njimi pa je po¬
sebno svetla. Zvečer se prva pokaže in zjutraj zadnja
ugasne. To je večernica ali jutranjica. Toda znana
je še neka druga zvezda, ki presega v svetlobi vse
tovarišice in razveseljuje nebesa s svojo lepoto. Ni
treba dostavljati, da je ta zvezda Marija. Kadar
gledate zvečer utrujeni proti nebu, tedaj povzdignite
svoje misli še više. Tja gor proti nebesom obrnite
svoje oči. Brezštevilni angeli obdajajo prestol božji.
Vse vrste zveličanih duhov častijo Boga. Svetniki
in svetnice hvalijo Gospoda vojnih trum. Med njimi

136

pa je najbolj povzdignjena Marija, nebeška Kraljica.
Ni mogoče opisati njenega veličastva. Le nebesa sama
bi nam mogla povedati, s kolikim veseljem je sprejel
nebeški Oče svojo Hčer, Sin božji svojo Mater in
sveti Duh svojo Nevesto. Pa tudi Bogu samemu je
znano, s koliko sladkostjo je napolnil njeno srce.

* * *

Na severnem Češkem je ne daleč od Prage me¬
stece Stara Boleslava.  V ondotni cerkvi častijo
že od davnih časov slavnoznano Marijino podobo z
Jezusom v naročju.

Zgodovina poroča o začetku te božje poti:

Na Češkem je vladal v 10. stoletju pobožni kralj
Venčeslav (Vaclav). Vzgojila ga je njegova stara
mati sveta Ljudmila in vcepila najblažja čustva v
njegovo mlado srce. Ko je zasedel Venčeslav L 923.
prestol čeških kraljev, mu je bila glavna skrb raz-
širjevanje krščanske vere. Sezidal je več cerkva in
bil poseben dobrotnik revežev. Imel pa je dosti na¬
sprotnikov. Najbolj ga je sovražil njegov lastni brat
Boleslav, ki je že dolgo hrepenel, da bi postal on
kralj. Venčeslav je šel 27. septembra 1. 935. v Staro
Boleslavo, kjer je prebival njegov brat Boleslav.
Hotel se je vrniti še tisti dan v Prago, toda Boleslav
ga je pregovoril, da je ostal čez noč v njegovem
stanovanju. Dozorela mu je namreč hudobna misel,
da ga bo umoril in se polastil kraljestva. Drugo
jutro je odšel Venčeslav k sveti maši v Stari Bole-
slavi. Pri cerkvenih vratih ga je napadel brat in
prebodel z mečem. Še zdaj kažejo na cerkvenih
vratih železni obroč, za katerega se je kralj Venčeslav
prijel, ko ga je brat prebodel. Umorjenega Venče¬
slava častijo kot svetnika in patrona češkega kra¬
ljestva.

Sveti Venčeslav je rad nosil s seboj Marijino
podobo, ki mu jo je dala njegova stara mati Ljud¬
mila. Za podobo je vedel Venčeslavov služabnik
Povidin. Da bi jo obvaroval onečaščenja, jo je po
smrti kralja Venčeslava zakopal v zemljo. Ko je več
let pozneje na tistem kraju kmet oral njivo, sta se

137

konja ustavila in padla na kolena. Kmet je z začu¬
denjem ugledal v preorani zemlji Marijino podobo
z Jezusom v naročju. Z veseljem jo je nesel kano¬
nikom v Staro Boleslavo. Na tistem mestu, kjer je
bila podoba najdena, so sezidali najprej kapelico.
Ker pa je prihajalo vedno več božjepotnikov, so
zgradili leta 1630. veličastno svetišče in postavili v
prestol glavnega altarja to Marijino podobo.

Takratni časi so bili zelo žalostni. Tridesetletna
vojna je opustošila vse ondotne kraje. Ljudje so
živeli v vednem strahu zaradi mnogoštevilnih ro¬
parjev. Roparjem je prišla na misel tudi bogata
cerkev v Stari Boleslavi. V njej bi dobili marsikatero
dragocenost, posebno pa Marijino podobo, o kateri
je šla govorica, da je naslikana na plošči iz čistega
zlata. V temni noči so vdrli roparji v svetišče, po¬
brali iz njega, kar je imelo kaj vrednosti, in odnesli
tudi Marijino podobo. Vse druge uropane stvari bi
bili Marijini častilci pogrešili in nadomestili z no¬
vimi, toda najhujša jim je bila izguba Matere božje.
Pa tudi to so dobili nazaj. Zločinci so se prepričali,
da plošča ni zlata in tudi ne srebrna, temveč iz
navadne kovine. Zato so razglasili, da vrnejo po¬
dobo, če dobijo za njo visoko odkupnino. Povedali
so kraj, kje je podoba skrita in kje naj se odda
denar za njo. Sam cesar Ferdinand II. je leta 1635.
odkupil Marijino podobo.

Slišali ste o žalostni usodi, ki je zadela milostno
Marijino podobo v Stari Boleslavi. V zadoščenje naj
pa skazujejo kristjani toliko večjo čast blaženi De¬
vici. Naj se razlega njeno češčenje od enega kraja
sveta do drugega. Od solnčnega vzhoda do zahoda
naj odmeva Marijina slava. Povišujejo naj jo vsi
jeziki!

Mati božja v Stari Boleslavi je imela vedno ve¬
liko obiskovalcev. Cesarji, kralji in knezi so pokle-
kovali pred njeno podobo ter izročali sebe in svoje
dežele Marijinemu varstvu.

Velik razmah je dobila božja pot od tistega leta
dalje, ko jo je obiskal češki narodni zavetnik sveti
Janez Nepomuk. Sv. Janez je šel kot romar v Staro

138

Boleslavo v neki posebni zadevi. Ker je ta svetnik
tudi Slovencem znan, boste gotovo radi zvedeli vzrok,
ki ga je gnal z nepremagljivo silo iskat tolažbe k
Materi milosti.

Sveti Janez, rojen v mestu Nepomuk na Češkem
leta 1330., je kazal posebno veselje do učenja. Zato
so ga poslali starši v šolo. Dovršivši nižje razrede
je obiskoval latinske šole in vseučilišče v Pragi.
Z odličnim uspehom je napravil skušnje iz bogo¬
slovja in modroslovja ter postal mašnik in pridigar
v Pragi. K njegovim govorom je hitelo vse mesto.
Tudi dijaki visokih šol, ki jih je takrat bilo blizu
4000, so ga radi poslušali. Ko je postal sveti Janez
kanonik pri nadškofijski cerkvi, je prav s tisto apo¬
stolsko gorečnostjo nadaljeval svoje dušnopastirsko
delo na leči in v spovednici. Pobožna cesarica Ivana,
ganjena po njegovih cerkvenih govorih, si ga je iz¬
brala za spovednika. Potrebovala pa je tudi tako
dobrega dušnega voditelja, ker ji je cesar, njen
soprog, delal zaradi svojega slabega življenja velike
težave. Bil je že po naravi neprijaznega značaja, da
se njegova odurnost ni prav nič strinjala s prijaz¬
nostjo in svetim življenjem cesarice Ivane. Končno
je začel soprogo celb sumničiti, da mu ni zvesta,
četudi je dobro poznal njeno bogoljubnost.

Poklical je Janeza in kar naravnost tirjal od njega,
naj mu pove, kaj se cesarica spoveduje. Svetnik se
je ustrašil te zahteve ter cesarju odgovoril, da kaj
takega ne more in ne sme storiti, čeprav bi moral
še toliko trpeti. Toda cesar ni upošteval nobenega
izgovora. Ako Janez ni pokoren njegovemu povelju,
ga čaka ne samo ječa, temveč tudi smrt.

Svetnik je bil pripravljen na najhuje. Da bi
našel večjo tolažbo in da bi mogel trpljenje pre¬
našati popolno vdan v božjo voljo, je romal k
preblaženi Devici v Staro Boleslavo. Pokleknil je
pred milostno podobo in se kar ni mogel ločiti od
nje. Mariji je izročil dušo in telo ter se pripravil
za srečno zadnjo uro. Ne žalosten, temveč vesel je
zapustil Staro Boleslavo, se vrnil v Prago in priča¬
koval cesarjevo obsodbo.

139

Cesar je vnovič zahteval od njega, naj mu pove,
kaj se cesarica spoveduje. Svetnik je položil prst
na usta v znamenje, da o tem ne sme govoriti.
Tedaj je cesar ukazal rabljem, naj Janeza odpeljejo
v ječo in ponoči vržejo v reko Veltavo, ki teče skozi
Prago.

Povelje je bilo hitro izvršeno. Na večer Kristu¬
sovega vnebohoda 16. majnika leta 1393. so svetemu
Janezu Nepomuku zvezali roke in noge ter ga vrgli
v reko. Verniki so poiskali njegovo truplo in ga z
vso častjo pokopali v nadškofijski cerkvi v Pragi.
Pozneje so postavili na most, ki pelje čez reko Vel¬
tavo, bronast kip v spomin Marijinemu častilcu in
mučencu spovedne molčečnosti. Svetnik drži v desni
roki palmovo vejo v znamenje mučeništva, v levi
ima križ, en prst pa položen na usta. Glava je
nagnjena po strani, pokrita z biretom (duhovsko
kapo) in obdana z zvezdami. Plošča iz marmorja
kaže kraj, kjer so svetnika vrgli v vodo. Vsako leto
dohaja 16. majnika veliko romarjev tu sem. Ob tej
priliki je kip svetega Janeza ozaljšan s cvetjem in
sijajno razsvetljen.

O sveta Devica in Kraljica mučencev! Sprejmi
tudi nas v število svojih služabnikov, kakor si nas
že pod križem sprejela za svoje otroke. Po tvoji
priprošnji upamo dobiti tisto tolažbo, ki so jo toli¬
kokrat dobili stiskani in žalostni kristjani. K tebi
pogleduje marsikatero solzno oko, k tebi zdihuje
marsikatero ranjeno srce. Vemo, da si polna milosti
in da so vsi zakladi božjega usmiljenja v tvojih
rokah. Prosi za nas, da bomo zavarovani v življenju
in v smrti s tvojim materinim plaščem. Amen.

Osem in dvajseti dan.

Čenstohova na Poljskem.

Ako bi smeli Marijo primerjati zemeljskim hče¬
ram, primerjali bi jo hčeri egiptovskega kralja Fa¬
raona. Usmilila se je revnega deteta Mojzesa, ki je
bil določen, da bo potopljen v reki Nil na Egiptov-

140

skem. Otela ga je, sprejela v kraljevo hišo in skr¬
bela zanj kakor za svojega otroka. Rekla je: »Naj
mu bo ime Mojzes, ker sem ga rešila iz vode.«

Tako tudi Marija. Koliko grešnikov je že rešila
dušne smrti! Sprosila jim je usmiljenje pri svojem
Sinu in jih sprejela za svoje otroke. Veliko lepih
imen ima v lavretanskih litanijah, pa nobeno nas
tako ne razveseljuje, kakor ime: Marija, pribežališče
grešnikov! Presrečni smo, da imamo pri njej varno
zavetje pred dušnimi sovražniki. Zato pravi sveti
Viljem Pariški: »O ljubljena Mati! V tem revnem
stanu, kamor so me pripravli grehi, pribežim k tebi.
Če bi me tudi ne hotela sprejeti, bi ti rekel, da si
mi dolžna pomagati, ker te vsa katoliška Cerkev
časti kot milostljivo Mater. Ti si Bogu toliko ljuba,
da te vselej usliši. Tvoja milosrčnost še ni nikogar
pustila brez pomoči, zato tudi mene ne boš zavrgla.«

Blagor nam, da imamo tako ljubeznivo Pomočnico.
Blagor popotnikom v tej solzni dolini, kjer je toliko
revščine in nadlog, da imamo Marijo za svojo Mater.
Kakor je ona dobra posameznim ljudem, tako je
dobra tudi narodom.

* * *

Poljski narod, ki prebiva med Nemci in Rusi,
goji že od nekdaj posebno pobožnost do blažene
Device. Vseh Poljakov je dobrih 25 milijonov. Pred
svetovno vojno so bili prideljeni trem državam:
Avstriji, Nemčiji in Rusiji. Čeprav je bila njih prejš¬
nja država razdrobljena v kosce in čeprav jih je
tlačila tujčeva roka, jim je vendar še ostala Čen-
stohovska Mati božja.  V njo so stavili Poljaki
vse svoje zaupanje, od nje so pričakovali rešitve.
Želja se jim je spolnila. Svetovna vojna je bila kon¬
čana zanje tako ugodno, da so zdaj Poljaki združeni
v eni državi in imajo zdaj vsi eno glavno Marijino
svetišče v Čenstohovi.

Čenstohova je precej veliko mesto s 70 tisoč pre¬
bivalci. Nad mestom je hrib, ki mu pravijo Jasna
gora. Na njej stoji starodavna cerkev, v kateri ima

141

svoj prestol Kraljica poljskega naroda: »Čenstohov-
ska Matka boška.«

Svetišče je ustanovil poljski kralj Vladislav Jagi-
elo leta 1382. Veliko sprememb je učakalo v tej
dolgi dobi, toda ostalo je do današnjega dne. Po¬
glejmo, kako izgleda sedanja cerkev.

Obdana je kakor trdnjava z visokim zidovjem-
Trojna vrata z mogočnimi oboki peljejo proti glav¬
nemu vhodu. Pri prvih vratih čaka ob zidu veliko
prosjakov. Eni molijo na tihem, drugi glasno. Neka¬
teri prepevajo tudi svete pesmi, pa menda ne toliko
Mariji v čast kakor sebi v korist. Vnanjost siroma¬
kov je vredna pomilovanja. Zaradi od solnca ožganih
obrazov, zanemarjene obleke in hudih telesnih hib
e romarju še bolj smilijo. Ko pridemo skozi drugi
in tretji obok, smo pred glavnim cerkvenim vhodom.

Pravkar je dospela velika četa božjepotnikov. Sa¬
mostanska godba jih sprejme s pihali in bobni, ro¬
marji pa navdušeno prepevajo v močnem enoglasnem
zboru. Samega veselja, da so dospeli srečno k Mariji
na Jasno goro, poklekujejo pred cerkvenim pragom,
padajo na zemljo in jo poljubujejo. Ne moremo si
predstavljati večje stopnje pobožnosti, kakor je za¬
maknjenje, ko človek popolno pozabi na vnanjost ter
ga obvladujejo le čuvstva. Za takega ne obstoji več
vnanji svet; zdi se, da je duh za nekaj časa zapustil
telo ter odšel občevat v višje svetove.

Vstopimo v notranjščino cerkve.

Pred nami je odprta visoka in dolga zgradba, v
kateri se vrstijo na obeh straneh kapele, ob gornjem
koncu pa stoji veliki altar svetega Križa. Od tu pelje
vhod v drugo manjšo cerkev, kjer je milostna Mari¬
jina podoba. Njen altar je sestavljen iz črnega mar¬
morja ter okrašen z zlatom in srebrom. Nad altarjem
je razpet gotski strop, ves okajen od množine gore¬
čih sveč. Marija, držeča nebeško Dete v naročju, je
naslikana na cipresnem lesu in od starosti vsa
otemnela. Poteze Jezusa in Marije so mile, posebno
lep je Marijin obraz. Njuna obleka je kar posuta z
biseri in z zlatom. Na Marijinem desnem licu se

142

poznata dve podolgovati rani, ki jih je prejela Mati
božja od sovražnih Husitov. (Glej sliko v začetku
knjige.) Vsak večer pokrijejo dragoceno podobo z
železnim zapahom, da je zavarovana pred tatovi.
Zjutraj pa zapah zopet odstranijo.

Kdo bi ne gledal z zaupanjem v Pomočnico kri¬
stjanov! V vseh potrebah je naša Zavetnica. Ž njo
so se nam odprla rajska vrata. Pripravljena nam je
pomagati, da dobimo odpuščenje in milost. Vsi cer¬
kveni učeniki so v tem edini, da je Marija druga
Eva. Prva Eva nam je povzročila smrt, Marija nam
je kot druga Eva dala življenje. Eva je mati pogub¬
ljenih, Marija Mati izvoljenih. Eva je verovala bese¬
dam zapeljivca, Marija besedam nadangela. Eva je
poslušala kačo, Marija je kači glavo strla in nam
odprla nebesa.

Kar je Slovencem Marija Pomagaj na Brezjah,
kar je Primorcem Sveta Gora pri Gorici, Hrvatom
Tersat ali Marija Bistrica, Avstrijcem Marijino Celje,
to je Poljakom Čenstohovska Mati božja. Poljaki bi
bili izgubljeni, ako bi jih ne bila vezala ljubezen
do domovine in posebna ljubezen do Marijinega
svetišča v Čenstohovi. Stara resnica je, da se dru¬
žina razide, ko mati umrje. Poljska se ne bo razšla,
dokler ji živi Marija na Jasni gori. Isto velja o nas
Slovencih. Trdno bomo zvezani med seboj, dokler
bomo imeli skupno Mater v Mariji.

Leta 1420. so pridrli sovražni Husiti v čensto-
hovsko cerkev in vzeli Marijino podobo raz altar,
da bi jo odpeljali. Toda konja, vprežena v vozu,
nista hotela potegniti. V jezi so vrgli Husiti podobo
na tla, da se je razletela v tri kosce. Eden izmed
divjakov je zamahnil celo z mečem po Marijinem
obrazu. Verniki so pobrali kosce, zložili jih lepo skup
in podobo postavili nazaj na altar.

Da Poljaki pri tolikem zatiranju od Nemcev in
Rusov niso izgubili vere, se morajo zahvaliti prebla-
ženi Devici, ki so jo od nekdaj prisrčno častili. Kralj
Kazimir je sebe in svoje kraljestvo izročil v njeno
varstvo. Zanašaje se na njeno pomoč so Poljaki več¬
krat premagali divje Tatare in druge napadalce.

143

Nenavadno veliko romarjev obiskuje Čenstohovo.
Mnogo darov je prejela cerkev od kraljev in knezov.
Meseca septembra 1882 so obhajali Poljaki petsto¬
letnico te preslavne božje poti. Toliko ljudi še ni
bilo nikdar v Čenstohovi kakor ob tem godovanju.
S Pomorskega, iz Litavije, Galicije, Šlezije, Češke in
Moravske je prišlo silno veliko ljudstva počastit
Mater božjo. Dospelo je 1500 procesij. Romarji so
morali v daljni okolici pred Čenstohovo prenočevati
na prostem ali v šotorih, ker v bližini cerkve niso
dobili prostora. Pred cerkvijo pa so postavili več
altarjev, da so mogli vsi duhovniki opraviti sveto
mašo. —

»Srečni Marijini častilci!« — kliče sveti Bona¬
ventura. »Njih imena so zapisana v knjigi življenja.
Blaženi v raju jih gledajo kot svoje prihodnje tovariše.
Hitimo, hitimo pod Marijin plašč! Tukaj smo obva¬
rovani vsega hudega. Služimo Mariji in zveličanje
bo naš delež. Zvesti Marijini služabniki se ne bodo
pogubili.« —

Neka posebna pot pa je, predragi, ki jo moramo
dokončati združeni z nebeško Kraljico — pot s tega
sveta v večnost. Mogočni sovražniki se trudijo, da
bi nas pahnili v brezdno. Ti sovražniki so naša slaba
nagnjenja in zapeljivi svet. Kako tolažljiva je torej
misel, da imamo zanesljivo sredstvo, ki nas varuje
pogube. To sredstvo je češčenje Matere božje. Marija
nam bo izprosila ob prestolu svojega Sina vse mi¬
losti, ona je neizmerno bogata, ker ji je prepustil
njen Sin sovladarstvo, da nam lahko pomaga, kadar
hoče in kakor hoče. Ona je naša Gospa, mi pa njeni
varovanci. Zato ji skazujmo vdano spoštovanje in
otroško ljubezen, da bomo vredni njene priprošnje.
Recimo s svetim Alfonzom:

»O Marija, ljubim te, toda bojim se, da te pre¬
malo ljubim. Ti si tako čista, jaz pa sem omade¬
ževan z grehi. Ti si sveta, jaz pa poln slabosti. O
da bi bil vsaj nekoliko tebi podoben! Upam da me
ne boš pozabila, saj ti tega ne dopušča tvoje mate¬
rino usmiljenje, ki ga imaš do nas, svojih otrok.«

144

Čenstohovski cerkvi je prizidan velik samostan.
Ako šteješ njegova okna, jim skoro ne prideš do
konca. Če pa hodiš kot neznan človek po njegovih
notranjih prostorih, je potrebno, da imaš vodnika,
sicer prideš v take oddelke, da ne veš, kje bi dobil
izhod. Vsa zgradba s svojimi hodniki, dvoranami,
celicami in dvorišči je podobna pasti, v katero se
lahko ujameš, da ne moreš več iz nje. V samostanu
prebivajo redovniki, oblečeni v bele halje. Ustanov-
nik jim je sveti Pavel, prvi puščavnik, odtod njih
ime Pavlinci. Vse dopoldne imajo opraviti z božje-
potniki. Proti večeru, ko prihajajo nove trume, se
pa delo zopet začenja.

Pred cerkvijo je obširen razgled po poljskih po¬
krajinah. Ob vzhodu se odpira ravnina tja do sivih
vrhov Lise gore. Na zapadu sega vid do pruskih
dežel. Ob južni strani je Galicija, na severu pa pla¬
njava tjadol do glavnega mesta Varšave.

Še enkrat pozdravljena čenstohovska Mati božja,
Kraljica tebi vdanega poljskega naroda! Varuj ga
tudi v prihodnje, kakor si ga varovala do zdaj. Bodi
nam vsem ljubezniva Pomočnica! Mi iščemo srečo
vsak po svojih potih. Toda kako hitro minejo dobrote
sveta! Le ena pot je, ki nas more resnično osrečiti,
in ta je pot čednosti. Ti, blažena Devica, si hodila
vedno po tej poti in zato je tvoja sreča v nebesih
neskončno velika. Ti si najboljši del izvolila, ki ti
ne bo odvzet. Bodi nam zvezda-vodnica v življenju
in posveti nam enkrat v dom večnega veselja. Amen.

Devet in dvajseti dan.

Kazanska Marija v Petrogradu.

»Vse, kar moremo povedati v večjo slavo Marije
Device, je le prav neznatno v primeri s tem, kar je
zaslužila zaradi svoje visoke časti.« Te besede, ki jih
je zapisal razsvetljeni cerkveni oče sveti Avguštin,
kažejo, da se nam ni treba bati pretiravanja v hvali
Matere božje.

145

Nihče ne more priti k njenemu Sinu, če ga ona
ne pripelje k njemu s svojo priprošnjo. Jezus je
bil njen blaženi sad. Kdor hoče sad uživati, ga mora
iskati na drevesu. Kdor hoče priti k Jezusu, se
mora obrniti do Marije. In kdor je s pobožnim če-
ščenjem našel Marijo, ta najde tudi njenega Sina.
Najde ga v presvetem Rešnjem Telesu, enkrat pa
ga bo našel v njegovi večni časti v nebesih.

Kvišku torej, dragi verniki! Častite Marijo, da pride
zopet veselje v vaše srce. Sveti Bernard pravi: »Go¬
spodova volja je, da iščemo pomoči pri Mariji, ker
nam dohaja vse dobro iz njene roke. Kolikorkrat
smo v dušnih ali telesnih potrebah, obračajmo se
s polnim zaupanjem do Marije. Četudi sami nismo
vredni, da bi nas Bog uslišal, vredna pa je njegova
sveta Mati.«

Obrnimo zadnje tri dneve majniške pobožnosti
svoj pogled proti daljnemu severu in vzhodu, kjer
prebivajo naši bratje po krvi. Videli bomo, kako
častijo Rusi in Rusini blaženo Devico. Veliki ruski
modroslovec Vladimir Solovjev piše, da je češčenje
Matere božje odlična lastnost katoličanov in da je
prav tako njeno češčenje najsvetlejša stran ruskega
naroda. To skupno češčenje nam daje upanje, da
se bo po Marijini priprošnji obnovilo edin st vo pra¬
voslavne in katoliške Cerkve. Marija je tista ljubez¬
niva vez, ki nas bo združila v eno samo čredo z
enim hlevom in z enim pastirjem. Marijino češčenje
je sveta in tolažilna zapuščina iz starih časov, ko
med kristjani še ni bilo razkola. Sedanji sveti oče
Pij XI. je izrekel besede, da severne in vzhodne
Slovane njih posebna ljubezen do deviške Matere
bolj in bolj zbližuje.

Potovati hočemo v prestolno mesto ne¬
kdanjega ruskega carstva, v daljni Petro¬
grad,  ki šteje blizu dva milijona prebivalcev, v
mesto, kjer so se vršile vesele pa tudi najbolj ža¬
lostne zgodbe. Ustanovitelj Petrograda je car Peter
Veliki, po katerem je mesto dobilo svoje ime. Iz

Lavtižar: Šmarnice.

10

146

vseh krajev svoje države je sklical delavce, da so
kopali temelje za Petrograd, da so vozili in zasipali.
Določal je, kdo mora priti delat, in kdor ni hotel
prostovoljno, je bil prisiljen. Da bi dobil car veliko
zidarjev, ni smel tista leta nihče v državi zidati
novih hiš. Na ta način so morali vsi iskati dela v
Petrogradu. Car Peter pa ni le ukazoval, temveč je
tudi sam delal. Leta 1703. so začeli zidati in delo
je napredovalo tako hitro, da je car že po preteku
desetih let oklical Petrograd za prestolno mesto
ruske države.

Največja in najbolj obljudena ulica Petrograda
je Nevski prospekt. Na Ruskem se imenujejo vse
široke in ravne ulice prospekti. Razteguje se od
vzhoda proti zapadu. Prehodil bi ulico v eni uri,
ker je dolga skoro pet kilometrov, široka pa pet in
trideset metrov. Med stavbami Petrograda zavzema
posebno odlično mesto veličastno Marijino svetišče,
ki mu pravijo Rusi »Sobor Kazanskoj božjej Materi«.
Najprej bomo ogledali cerkev od vnanje strani,
potem pa v notranjščini.

Nikdar bi ne pričakovali v pravoslavni Rusiji
tako krasne zgradbe. Nikdar bi si ne mogli misliti,
da časti ruski narod na tako sijajen način blaženo
Devico. Kdor je že videl trg pred cerkvijo svetega
Petra v Rimu in kdor gleda trg pred cerkvijo Ka-
zanske Matere božje v Petrogradu, bo rekel: »Kako
sta si oba trga podobna!« Čeprav ločeni od Rima,
so vendar ruski stavbeniki vnanjost Kazanskega
svetišča popolno posneli po vzorcu trga pred cerkvijo
svetega Petra v Rimu. Na pol zaokroženo stebrišče
(kolonada), sestavljena iz 132 kamenitih stebrov;
mogočna kupola in notranji drzni oboki: vse nas
spominja na prvi pogled Vatikanske bazilike. Pro¬
stori sicer niso tako ogromni, toda splošni vstis je
ta, da imamo pred sabo posnetek največje cerkve
na svetu.

Marijina stavba v Petrogradu, ki je bila dovršena
leta 1811. ter stala milijone in milijone, spričuje,
koliko so storili Rusi v čast Materi božji. To bo¬
gastvo in ta krasota presega pojme vseh, ki še niso

147

videli svetišča Kazanske Bogorodice. Odkod so do¬
bivali Rusi sredstva za zidanje tako veličastne hiše
božje? Odgovor: Žrtvovali so ogromne vsote in de¬
lovali z združenimi močmi. K temu jih je nagibalo
trdno zaupanje na Marijino pomoč. Kdor pa ni mogel
nič dati, je brezplačno pomagal z delom.

Dragi verniki! Ljubezen do blažene Device je
nagibala kristjane, da so tako veliko storili v njeno
večjo slavo. Zidali so ji lepe cerkve, krasili njene
altarje, poveličevali jo s petjem. Naj se tudi naša
pobožnost, ki jo imamo v srcu, pokaže na zunaj s
tem, da bomo žrtvovali kaj več v Marijino čast.

Kakšna pa je notranjščina Kazanske cerkve v
Petrogradu ? Pravilno ime za njo bi bilo katedrala,
ne cerkev. Tudi znotraj sestoji skoro iz samega ste¬
brovja. Povsod lesketanje zlatih in srebrnih okraskov.
Središče vse lepote pa je sveta Bogorodica z milim
obličjem. Naslikana je v rdeči zgornji obleki ;  spodnja
obleka, ki se le malo vidi, je temnomodra in okrog
vratu zlato obrobljena. Jezus, stoječ v njenem na¬
ročju, ima belo obleko in po vrhu rumenkast plašč.
Z desnico kaže na svojo Mater.

Ruska slikarska umetnost je ohranila najdalje
izraz prvih krščanskih časov. Osebe so podolgovate
in raztegnjene, v nasprotju s krajšimi in močnejšimi
oblikami zapadnih mojstrov. Ko je začel grški cesar
Leon III. leta 726. zatirati svete podobe in ukazal
slike z apnom pobeliti, je zelo škodoval slikarski
umetnosti. Imel je napačno misel, da je češčenje
svetih podob malikovanje. Trdil je, da smemo častiti
le osebe, ne pa njih podob. Slikarji so tedaj bežali
iz vzhodnih krajev proti zapadu, da so se rešili su¬
rovega preganjanja. Šele vesoljni cerkveni zbor v
Niceji je leta 787. poravnal ta hudi prepir. Določil
je: »Kdor se pred sveto podobo prikloni ali pred
njo poklekne, ne časti podobe kot take, temveč le
tistega, katerega podoba predstavlja.« Vojna zoper
podobe je bila na Jutrovem končana in pobegli
umetniki so se zopet vračali v domovino.

O Kazanski Mariji moramo še to omeniti, da se
imenuje Kazanska zato, ker so jo leta 1579. našli v

10 *

148

Kazanu, mestu v bližini Volge, vzhodno od Moskve.
Najprej so jo prinesli v Moskvo. Od tukaj jo je
ukazal car Peter Veliki prenesti v Petrograd, da je
dal svoji novozgrajeni prestolnici toliko večji verski
značaj.

Kdor vidi v Kazanski cerkvi pobožnost ruskega
naroda in njegovo zaupanje do Matere božje, mora
reči: To ljudstvo ni izgubljeno. Poznavalci pravo¬
slavnih dežel trdijo, da presegajo Rusi na verski
gorečnosti vse vzhodne slovanske kristjane in da
imajo prvenstvo v Marijinem češčenju. Prav ta iskrena
ljubezen, ki jo izkazuje Rusija sveti Bogorodici, daje
tej državi tisti sijaj, po katerem se je imenovala in
se bo — tako upamo — še v prihodnje imenovala
»sveta Rusija«.

Poglejmo zdaj, kako se opravlja v Kazanskem
Marijinem svetišču služba božja.

Bilo je ob devetih dopoldne. Na veliki ulici
»Nevski prospekt« je vršalo in šumelo. Ropot vsako¬
dnevnih vozil je silil v ušesa. Mnogo ljudi je za¬
puščalo glavno ulico in šlo proti Kazanski katedrali,
kjer je mestni šum ponehaval. Pred glavnim cer¬
kvenim vhodom so ljudje kupovali sveče in jih no¬
sili v dar blaženi Devici. V notranjščino je dohajalo
vedno več pobožnega ljudstva. Duhovniki so bili
opravljeni v zlata in živobarvana oblačila. Prepevali
so pred Marijinim altarjem in v sredi cerkve, na¬
polnjene z oblaki dišečega kadila. Molili so nad
navzočimi, jih blagoslavljali, dajali jim poljubovat
križ in evangeljsko knjigo, ljudstvo pa se je gnetlo
okoli njih in donašalo sveče v dar. Vmes so pre¬
pevali pevci v dobro izvežbanih zborih in mnogokrat
sklepali pesmi z besedo »aleluja«.

Tujec se vprašuje: »Kakšen praznik je li danes ?«
— toda ne more si domisliti nobenega posebnega
dneva ter sklepa iz tega, da se vršijo v tej cerkvi
vsak dan ali vsaj večkrat tako lepi obredi. Pred
Marijino milostno podobo, okrašeno z zlatom in bi¬
seri, žari na mogočnih svetilnikih celo morje luči.
Krasota ne zaostaja prav nič za krasoto, ki jo vidimo
v naših romarskih cerkvah, temveč jo celo nadkri-

149

ljuje. Ljudje še vedno in vedno donašajo novih sveč,
kakor bi bila dosedanja razsvetljava nezadostna. Ker
v ruskih cerkvah ni klopi, stojijo verniki pomešani
med seboj brez stanovskega razločka, saj so vsi
Marijini otroci, naj so kmetje ali plemeniti gospodje,
častniki ali rokodelci, preproste žene ali visoke
dame. V tihi molitvi gledajo na sveto podobo, glo¬
boko se klanjajo in prekrižavajo od čela do prsi,
od leve strani na desno.

V poteptani boljševiški Rusiji je ostala kristja¬
nom samo še Marija kot varno zavetje, trdno poroštvo
in upanje v srečno rešitev izpod jarma brezboštva.
Zato se zateka verni ruski narod k Mariji z nasled¬
njo molitvijo:

Ponižno padamo pred teboj, o sveta Bogorodica.
Iz globočine duše kličemo: Kraljica, pomagaj nam,
usmili se nas! Grešni in skesani te prosimo: Hiti
nam na pomoč in ne zavrzi svojih služabnikov, ki
imajo edino upanje v tebe. Kdo bo sprejel naše
srčne vzdihe? Samo ti, brezmadežna in čista. Reši
nas, da bi te mogli slaviti na vekov veke. Amen.

Trideseti dan.

Iberska Mati božja v Moskvi.

Ganljivo je češčenje, ki ga izkazuje ruski narod
Materi božji. Nebroj cerkva je posvečenih preblaženi
Devici. V vsaki cerkvi je pozlačena stena, ki loči
altar od prostora za ljudstvo. Na steni visi poleg
Kristusove podobe tudi Marijina. Ti dve podobi
ruski duhovniki posebno častijo, kadar opravljajo
službo božjo. Preden začnejo z daritvijo, se pred
njima priklanjajo in zažigajo kadilo. Sploh ne naj¬
deš pri Rusih hiše brez Marijine podobe. Ne veljal
bi za kristjana, kdor bi ne imel v stanovanju njene
slike. —

Rusi obhajajo tiste Marijine praznike kakor mi.
Za največji praznik jim velja Veliki Šmarin, ko se
spominjajo »Vzpenenja« (Vnebovzetja). Pripravljajo

150

se nanj s 14 dnevnim postom. Veliko čast izkazujejo
Rusi Mariji pri daritvi svete maše. Ko je darovanje,
moli ruski duhovnik:

»Opravimo sveto daritev tudi v spomin nad vse
hvaljene, preslavne Kraljice in vedno Device Marije.
Po njeni priprošnji sprejmi, o Gospod, ta dar na
svoj nebeški altar!«

Po povzdigovanju moli:

»Zares, spodobi se, da te slavimo, o sveta Bogo-
rodica, ki si brez vsakega greha in vredna vse hvale,
ti, ki si Mati našega Boga. Častivrednejša si kot ke-
rubi in serafi.«

Tudi pri delitvi zakramentov ne pozabijo ruski
duhovniki Matere božje. Ko delijo sveto poslednje
olje, molijo:

»Ti čista in predobrotljiva Gospa, po kateri se
je zemlja napolnila z usmiljenjem, reši s svojo pri¬
prošnjo tega bolnika!«

Pri pogrebih rabijo naslednje besede:

»O Mati Solnca, ki nikdar ne zaide! Prosi svo¬
jega predobrotljivega Sina, da podeli rajnkemu mir,
kjer duše pravičnih počivajo v zavetišču božjih do¬
brot. Pripelji ga, o Brezmadežna, v družbo izvoljenih!«

Poleg tega imajo Rusi veliko Marijinih pesmi, ki
so odlikujejo po bujni domišljiji in lepi besedi. Ma¬
rijo primerjajo lestvi, segajoči od zemlje do nebes.
Marija jim je most, ki veže Boga s človekom; vinska
trta, ki je rodila grozd-Kristusa in posreduje vse
milosti. —

0 da bi se narod, ki tako prisrčno časti Mater
Gospodovo, združil s katoliško Cerkvijo! V ta na¬
men je ustanovljeno »Apostolstvo svetega Cirila in
Metoda pod zavetjem Device Marije«. Združeni v
bratovščini se hočemo večkrat spominjati severnih
in vzhodnih kristjanov, ki jih katoliška Cerkev kliče
k edinosti. Ta spomin naj nas spodbuja, da molimo
za ločene brate. Posebno zdaj v Marijinem mesecu
odprimo okno na vzhod, od koder nam je prisijala
jutranja zarja Marija. Od tam je k nam zadehtel
sladki vonj rože Marije, od tam se je Marijino češ-
čenje presadilo k nam na zahod, od tam smo prejeli

151

prve Marijine praznike in njene podobe. Od svetega
Cirila in Metoda, ki sta velika apostola cerkvene
edinosti, pa se učimo krščanskega življenja, da se
bo vedno lepše razcvetala naša domovina. Sveti Ciril
in Metod nam glasno kličeta: Čim bliže bomo Kralju
Kristusu, tem bliže bomo vesoljnemu cerkvenemu
edinstvu.

* * *

Drugo veliko mesto Rusije je Moskva.
Ako je Petrograd glava ruske države, je pa Moskva
njeno srce.

Moskva je sveto mesto za milijone Rusov, ki pre¬
bivajo od Arhangelskega do Odese, ali od Sever¬
nega do Črnega morja. Vsak Rus želi tja romati
vsaj enkrat v življenju, ker je slišal že kot otrok
toliko o cerkvah in gradovih Moskve. Kaj čuda, ako
se snujejo v srcu mladine čudovite predstave o bajni
lepoti tega mesta. Zato prihaja v Moskvo silno ve¬
liko ljudi, da obiskujejo njene svete kraje, kakor
so obiskovali nekdaj Židje tempelj v Jeruzalemu.

Glavna točka in najstarejši del mesta je veli¬
kanski grad Kremlj, ležeč na vzvišenem prostoru.
V njem so samo cerkve, samostani in državna po¬
slopja. Prodajalnice ni nobene, da ne bi onečastila
svetega kraja. Rusi pravijo: »Višja in lepša kakor
Kremlj so samo nebesa.« Skoro da govorijo resnico.
Tako čudovito v celoto združenih zidov, stolpov,
cerkva, zvonikov, kupol, samostanov, palač in zgodo¬
vinskih spomenikov bi težko iskali na svetu.

V Kremlj drži petero vrat. V posebni časti so
vrata, okrašena s podobo Kristusa, Odrešenika sveta.
Skozi nje mora iti vsak moški gologlav. Naj pripada
kakršnikoli veri, dvigniti mora klobuk in spoštljivo
iti skozi vrata. Rusi pa se ne odkrivajo samo, ampak
se tudi prekrižujejo tako dolgo, da pridejo skozi
debele oboke.

Ni mogoče vsega popisati, kar se vidi v Kremlju.
Le nekatere reči prej omenimo, preden obiščemo
glavno svetišče Iberske Matere božje.

152

Mimo raznih poslopij pridemo do zvonika, ki mu
pravijo Ivan Veliki. Visok je 97 metrov. Ob nje¬
govem vznožju počiva na tleh najtežji zvon, kolikor
jih je bilo kdaj ulitih v Evropi. Tehta namreč 120
tisoč kilogramov. Ogromna je ta številka, pa vendar
resnična. Ulil ga je zvonar Matorin leta 1735., toda
niso ga mogli dvigniti v zvonik. Zvonu se je od-
krušil ob spodnjem koncu velik kos, ki leži zdaj
poleg njega.

Pravkar je zapel iz lin mogočen zvon (spodnji
Es), ki tako doni, kakor bi se treslo vse zidovje.
Ob njegovih straneh pa visi še 32 manjših zvonov,
Naravnost čarobno mora biti v Moskvi o Veliki noči,
ko poje z njenih cerkva sto in sto zvonov, pozdrav¬
ljajočih vstajenje Gospodovo. Velikonočno nedeljo
sme namreč vsak Rus zvoniti v katerikoli cerkvi,
in tako dolgo, dokler se mu poljubi.

V Kremlju se vrsti cerkev za cerkvijo, vsaka
okrašena s pozlačenimi ali raznobarvnimi kupolami.
Tu je katedrala Marijinega oznanjenja, tam katedrala
Marijinega vnebovzetja in ne daleč proč Arhangelska
cerkev. V notranjščini božjih hiš pa vidiš, da za
okrašenje Marijinih podob niso varčevali ne z biseri
ne z zlatnino in srebrom.

Eno stvar pogreša tujec v Kremlju — drevje.
»To niso mehke trate, to kamenit je tlak« bi rekel s
pesnikom. Nič ne sme rasti na teh prostorih. Vsaka
travica je skrbno opleta, vse je sam kamen. Mesto
drevoredov zijajo topovi na zidovih.

Ruskemu narodu je prirojeno posebno nagnenje
do pobožnosti. Skoro v vsaki moskovski ulici opaziš
— če ne cerkev — pa kapelo. Povsod so zbrani
ljudje, ki hodijo od »ikona do ikona« (od podobe
do podobe), jih poljubljajo, se klanjajo pred njimi
ter se večkrat zapored prekrižujejo.

Posebno lepe prizore pa vidiš pred glasovito
kapelo Iberske Matere božje,  ki ni prav v
Kremlju, ampak ob njegovi vnanji strani. Nekoliko
niže je Voskresenski trg z javnimi palačami, od
tega trga navzgor pa vidiš Ibersko kapelo in okoli
nje polno pobožnega ljudstva. Ker je to narodno

158

svetišče nekaj posebno značilnega za Moskvo in za
ves ruski narod, moramo več povedati o njem.

Kapela je bila postavljena leta 1669., ko je vladal
Rusijo pobožni car Aleksej Mihajlovič. Ta je dobil
čudotvorno Marijino podobo iz Iberskega samostana
gore Atos na Grškem ter jo z veliko svečanostjo
ustoličil v omenjeni kapeli na javnem trgu pred
vhodom v Kremlj. Na Marijinem obrazu se pozna
črta, ki jo je neki Tartar vsekal na njeno lice. V
množini prižganih sveč in svetilk se Jesketa Mari¬
jina zlata obleka, žari nakitje pristnih biserov okoli
njenega vratu ter odseva dragocena krona na glavi.
Ves dan je polno ljudi pred podobo in vsak bi pri¬
šel rad blizu, da bi jo videl prav natanko. Mestnim
ljudem se navadno mudi po opravkih, a tukaj ob¬
stoji vsak, se klanja in križa ter gre šele potem
naprej. Prijazno gleda sveta Bogorodica na ljudske
množice, ki stopajo skozi dvojna obokana vrata v
Kremlj ali pa prihajajo iz njega To se ponavlja dan
za dnem, od leta do leta. Nikoli ne ugasnejo luči na
altarju, nikoli ne poide olje v svetilkah, nikdar ne
prenehata molitev in petje menihov. Okoli te podobe
se gnete ves dan in večkrat tudi ponoči verni ruski
narod ter se obrača v vseh potrebah do milostne
Device. Tu kleči ljudstvo v prahu, mnogokrat tudi
v blatu in snegu ter se ne zmeni kljub živahnemu
prometu na Voskresenskem trgu za nobeno dri go
stvar. Majhna je Iberska kapela, pa je največje sve¬
tišče Rusije. Kdor pride v Moskvo, ga pelje prva
pot ne v Kremlj, temveč k Iberski Materi božji. Nič
drugače ni tukaj kakor na naših najslavnejših b< žjih
potih. Razloček je samo ta: Ko so naša božja pota v
zimskem času bolj slabo obiskovana, ima Iberska
Marija pozimi in poleti toliko častilcev, da jih ni
na tisoče, temveč na milijone. Kdor ne stori dru¬
gega, ko gre mimo kapele, se mora vsaj odkriti, naj
je luteran, žid, mohamedan, budist ali brezverec,
ker bi ga ljudstvo ne pustilo brez kazni naprej.
Vsak ondotni kamen je trikat svet in trikrat obla-
godarjen. Ko je bil pred leti kardinal Vanutelli pred

154

kapelo Iberske Matere božje, se je razjokal, ko je
videl to pobožnost ruskega ljudstva.

Da — kdor hoče spoznati bistvo ruske duše, naj
obišče ta sveti kraj, nai gleda prizore, ki se vršijo
tukaj, in kmalu bo uvidel, kako prisrčno časte Rusi
Mater božjo.

Ce povemo, da je v Moskvi 450 cerkva in 25 sa¬
mostanov, se ne bo nikomur čudno zdelo, da ime¬
nujejo Moskvo »ruski Rim«.

Toda kakšna je Moskva dandanes? Boljševiki so
bogokletno posegli po najdražjih ruskih svetinjah.
Odkrito in načelno se bore proti veri in delajo z
vsemi močmi na to, da bi jo popolnoma zatrli. Ne-
broj duhovnikov je izgnanih, veliko je bilo pomor¬
jenih ali odpeljanih v ječo ter v strašna taborišča
na Soloveckih otokih. Kar jih je pa še ostalo, živijo
v veliki revščini. Pred cerkvami ali po ulicah pro¬
sijo dobre ljudi miloščine v Kristusovem imenu.
Vidiš tudi take, ki nimajo spodnje obleke. Poleg
tega so še brezpravni; Evropa si komaj more misliti,
kaj pomeni v Rusiji biti brezpraven. Tak nima pra¬
vice do karte za živež, ne do dela in zaslužka. Ob¬
sojen je na smrt z izstradanjem.

Ruski brezbožniki so veliko cerkva oropali, za¬
prli ali porušili. Nekatere so spremenili v muzeje.
In kaj so naredili s pravkar opisano kapelo Iberske
Matere božje? Ves krščanski svet se je zgrozil, ko
je došlo poročilo, da so boljševiki v noči od 29. do
30. julija leta 1929. podrli to največjo rusko Marijino
svetišče, Marijino podobo pa oddali v neko manjšo
cerkev v Moskvi.

0 neskončno pravični Gospod! Ozri se z nebe¬
škega prestola in zadrži s svojo mogočno roko divje
preganjanje ruskih kristjanov. Po vsaki sveti maši
vzdihujemo k Tebi: »Odrešenik sveta, reši Rusijo!«

In ti, preblažena Devica, tudi gotovo ne boš za¬
pustila zatiranega naroda, ki ti je vdan iz vsega
srca. Trdno upamo, da bo Rusija rešena na tvojo
mogočno priprošnjo. Amen.

155

Eden in trideseti dan.

Dve Marijini svetišči v Kijevu.

Veliko veselje napolnjuje naše srce ob misli, da
je bila božja Mati vzeta v nebesa. Sveta Cerkev
druži svoj glas z angelskimi spevi, ko slavi Marijino
poveličanje in kliče: »Marija je bila vzeta v nebesa.
Veselite se, ker kraljuje s Kristusom na veke. Po¬
vzdignjena je sveta Bogorodica nad angelske vrste
v nebeško kraljestvo.«

Kako naj bi posebno danes, zadnji dan majnika,
ne povzdignili svojih misli tja gor pred prestol nje¬
nega Sina ter je ne prosili, naj ne pozabi nas, ki
se ji tolikokrat priporočamo ? 0, naj izprosi tudi
našim, od cerkvene edinosti ločenim bratom, da bi
se v eni veri in ljubezni združili z nami ter se
enkrat vsi pri svoji skupni Materi veselili v nebesih!

* * *

Zapustimo Moskvo in obrnimo pogled proti jugu
ruske države, kjer prebiva ljudstvo, ki mu pravijo
Malorusi ali Rusini. Že od daleč se svetijo na gričih
pozlačene kupole cerkva. Prepeljemo se čez dolg,
železen most, pod katerim šumi mogočni Dnjepr,
kralj rek v Mali Rusiji. Nad njegovim skalovjem
stoji zibelka krščanstva in mati vseh ruskih mest.
To je starodavno mesto Kijev,  ki šteje danes
pol milijona prebivalcev. Višine Kijeva padajo v
podobi skalnatih sten kar naravnost proti spodaj
tekoči reki. Zato so ceste in ulice, držeče na vrh
Kijeva, precej strme. Popotnik bi ne pričakoval tako
lepe lege na maloruskih planjavah. Mesto sestoji iz
treh delov. Najnižji del, raztegnjen ob reki, se ime¬
nuje Podol. Tukaj je glavni stan kijevske trgovine.
Blago dohaja po železnici ali pa ga dovažajo veliki
parobrodi po reki Dnjepr. Drugi mestni del je zgrajen
na pečinah, odtod njegovo ime Pečersk. Rekli bi mu
tudi sveto mesto, ker so v tem okraju cerkve in
samostani pravoslavnih menihov. Tretji mestni od¬
delek ima pa najvišjo lego. To je stari Kijev. Nena¬
vadne za naše oko so hiše, pokrite z zeleno opeko.

156

Kijev ima slavno, staro zgodovino. Tukaj je sto-
loval nekoč veliki knez Vladimir (980.—1015.) s
pridevnikom »Sveti«. Skupno s svojim ljudstvom se
je dal krstiti v Dnjepru ter postal prvi krščanski
vladar na kijevskem knežjem prestolu. Pozneje se
je poročil s carigrajsko kneginjo Ano ter sprejel
sveto pismo in druge knjige, ki sta jih spisala sveta
Ciril in Metod. Na ta način so se Rusi seznanili s
cirilsko pisavo, ki je med n|imi še dandanes v rabi.
Vladimir je ustanovil v Kijevu nadškofijski sedež.
Nadškofija je bila sicer podrejena Carigradu, toda
z Rimom je ostala v zvezi še več let potem, ko je
Carigrad v verskem oziru odpadel od Rima.

V Kijevu sta dve imenitni Marijini sve¬
tišči.

Prvo svetišče je nadškofijska cerkev,
ki jo je dal sezidati veliki knez Jaroslav Vladimi-
rovič sredi 11. stoletja. Katedrala je glede stavbne
umetnosti nekaj posebnega. Ima pet ladij in po¬
vprečno ladjo. Tudi vnanjost cerkve kaže, da je iz¬
redna stavba. Nad njo se vzdiguje glavna kupola in
14 stranskih kupol, ki se bleščijo v zlatu. Vse moraš
sam videti, da imaš pojem o krasoti te hiše božje.
Vsak še tako živahen opis ti nudi le senco prave
lepote.

V notranjščini cerkve ugledaš veliko Marijino
podobo, ki je sestavljena iz raznobarvanih marmor¬
natih kamenčkov. Koliko truda, časa in stroškov je
bilo treba za izvršitev takega dela! Toda za Marijino
čast so kristjani vse radi storili, da so ji le skazali
iskreno ljubezen. Kakor naznanjata zelenje in cvetje
začetek pomladi, tako je napočila pomlad Mariji¬
nega češčenja že v prvi dobi krščanstva ter se raz¬
vijala bolj in bolj skozi vsa stoletja. Ako svet spoštuje
slike in kipe slavnih junakov, da se spominja njih
velikih del, s koliko večjo pravico častimo kristjani
Marijine podobe, ki nas spominjajo preslavne ne¬
beške Matere ter ogrevajo naše srce zanjo. Saj
presega Marijina slava slavo vseh veljakov tega
sveta, kakor presega žareče solnce vsako drugo
svetlobo.

157

Nadškofijska stolnica v Kijevu z Marijino podobo
je najstarejša cerkev v tem mestu. Nad glavnim vho¬
dom je ostal še iz tiste dobe grški napis: »Vrata
usmiljenja nam odpri, o preblažena Bogorodica, da
bi mi, ki zaupamo v tebe, ne bili zavrženi, temveč
rešeni vseh nevarnosti, saj si ti Pomočnica kristja¬
nov !«

Spodbudno je gledati naše pravoslavne brate in
sestre, kako pobožno molijo pred Marijino podobo
in kako stegujejo proti njej roke s trdnim zaupanjem,
da jim Marija ne bo zavrnila prošnje. Taki prizori
utrjujejo tudi v srcih katoličanov ljubezen do Matere
božje.

Iz povedanega si lahko naredimo sodbo o pobož¬
nosti maloruskega ljudstva. Še bolj bomo  spo¬
znali njegovo vdanost do Marije, če obi¬
ščemo v Kijevu Pečersko Lavro,  zgrajeno
na nekoliko nižjem griču kakor nadškofijska cerkev.
Tukaj bomo našli naselbino pravoslavnih menihov,
videli njih svetišče in gledali trume božjepotnikov,
ki prihajajo v Pečersko Lavro ali odhajajo iz nje.

Rusi zaznamujejo z besedo »Lavra« velike samo¬
stane, v katerih so bogoslovne šole in kjer živi mno¬
žica redovnikov s predstojnikom, ki mu pravijo arhi-
mandrit (opat). Pečerska pa se imenuje zato, ker je
zgrajena na pečinah, pod katerimi teče reka Dnjepr.

Kijevska Lavra je najslavnejši ruski samostan,
ne le glede cerkva in pripadajočih stavb, temveč
tudi v zgodovinskem oziru. V devetem stoletju in še
poprej so stanovali v ondotnih pečinah puščavniki,
med katerimi so posebno znani Hilarij, Teodozij in
letopisec Nestor. Poleg njih je živelo v ondotnih
duplinah mnogo drugih samotarjev, ki so zapustili
knežji sijaj, si izbrali preprosti meniški stan ter se po¬
svetili božji službi in izobrazbi zapuščenega ljudstva.

V samostanu Pečerske Lavre biva 1500 redov¬
nikov. Za tako veliko število prebivalcev morajo biti
pa tudi veliki prostori in veliki dohodki. Te dobi¬
vajo od romarjev, ki jih pride vsako leto več mili¬
jonov. Žal, da so razgnali boljševiki tudi to častito
samostansko družino na vse strani.

158

Preden stopiva v Marijino cerkev Pecerske Lavre,
si oglejva še samostansko dvorišče, kamor prideva
z ulic skozi visoka obokana vrata. Tukaj srečujeva
čete božjepotnikov, dospelih iz raznih krajev. Ob
straneh dvorišča so dolgi pokriti hodniki, iz katerih
drži sto in sto vrat v celice menihov, ki prebivajo
večinoma vsi v pritličju. Menihi imajo dolge brade
in dolge lase, padajoče po ramenih. Oblečeni so v
črne halje in nosijo čez pas široke jermene. Na gla¬
vah imajo visoka okrogla pokrivala, raz katera jim
visi kos črnega sukna. Res častitljive prikazni. Ob
desni strani dvorišča se vzdiguje 92 metrov visok
zvonik, stoječ sam za-se. Razdeljen je v štiri nad¬
stropja, v katerih visi veliko zvonov.

Ko greva naprej, ugledava hišo božjo, v kateri
kraljuje sveta Bogorodica. Cerkev je zidana v pra¬
vilnem četverokotu, 45 metrov dolga in 45 metrov
široka. Posvečena je Marijinemu vnebovzetju. Vsa
je poslikana; stena pa, ki loči svetišče od ladje,
odseva v zlatu in srebru ter spominja tistega, ki jo
je dal narediti, carja Petra Velikega.

Pri slovesni maši je polno vernikov. Tujec obču¬
duje krasno opravo duhovščine in ubrano petje mno¬
goštevilnega zbora. Pevci imajo prostor na listni
vzvišeni strani pred sveto steno, ki zakriva veliki
oltar. Vsi pojo brez spremljevanja inštrumentov tako
blagoglasno, da se pozna, kako pravoslavni cenijo
človeški glas, ki ga ne more nadomestiti nobeno
glasbeno orodje. Treh reči pa ni v ruskih cerkvah:
orgel, klopi in kipov. Zato imajo pa toliko več zvo¬
nov in svetih »obrazov« (slik).

Posebno spodbudno je vedenje vernikov pri božji
službi. Neprestano gledajo proti sveti steni, na kateri
visijo poleg dragocene Marijine podobe slike pravo¬
slavnih svetnikov. Ljudje nimajo molitvenikov v ro¬
kah, na očeh se jim pa pozna, kako pazljivo zasle¬
dujejo svete obrede. Mirno spremljajo v tihi molitvi
duhovska opravila pred sijajno razsvetljeno podobo
Matere božje. Pripomniti pa moramo da se ne ve¬
dejo tako vzorno samo preprosti ljudie, temveč tudi
vsi omikanci brez razločka, naj pripadajo trgovskemu,

159

uradniškemu ali vojaškemu stanu. Ljudstvu se pozna
po vnanje, da ima res verno srce in neomajano
zaupanje na Marijino pomoč.

0 Marija, mi otroci rimsko-katoliške Cerkve, se
trdno zanašamo na tebe. da boš izprosila nezedinje-
nim Rusom in Grkom obilnost božjih darov, da se
vrnejo v našo družbo ter v zvezi iste vere in iste
ljubezni pripoznajo svetega očeta kot najvišjega
pastirja in učenika, nekoč pa prejmejo, ker tebe
iskreno častijo, pri tvojem Sinu večno plačilo.

Sklep.

Tako smo torej dokončali romanje po Marijinih
cerkvah v Evropi. Videli smo, kako kristjani tudi
po drugih krajih častijo Mater Gospodovo. Naj
je naše srce zdaj še bolj vneto v ljubezni do
blažene Device. Z veseljem smo se zbirali ves me¬
sec pred njenim altarjem in zdi se nam, kakor bi
se danes poslavljali od Marije. Pač se poslavljamo
za eno leto od Šmarnic, nikdar in nikoli pa od Ma¬
rije. Noben dan ne sme miniti, da bi se je ne spom¬
nili. Vedno in do zadnjega ji hočemo zvesti ostati.

Spletli smo ti, o nebeška Kraljica, venec časti in
slave. Danes, zadnjega majnika, ga pokladamo na
tvojo glavo, ž njim pa izročimo tudi svoje srce tvo¬
jemu usmiljenemu srcu. Sprejmi našo zahvalo za
vse milosti, ki smo jih prejeli od tebe. Obžalujemo
svoje grehe in te prosimo, da dosežeš skesanim od-
puščenje pri svojem Sinu. Kadar nas obiščejo težavni
dnevi, jih hočemo prenašati vdani v božjo voljo in
z zaupanjem na tvojo pomoč. Bodi nam ljubezniva
Mati, tolažba v bridkostih, bramba v skušnjavah,
rešitev v nevarnostih. Podpiraj sveto Cerkev, vladaj
še naprej in do konca dni našo domovino, kakor si
jo vladala že od davni preteklosti. Blagoslavljaj vsa
slovenska srca, da ostanejo zvesta veri svojih očetov,
zvesta stari podedovani ljubezni do tebe. Spomni se

160

tudi naših rajnkih, ki morebiti še niso deležni večne
blaženosti. Ozri se nanje, reši jih s svojo priprošnjo
in združi nas enkrat vse v kraljestvu svojega Sina,
kjer bomo tebe z nebeškimi izvoljenci gledali, hva¬
lili in ljubili vekomaj. Amen.

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA

00000517878