List 69.
Kaj overa povzdigo čbelarstva pri nas in kako tem overam v okom priti ?
Veliko so že „Novicea o povzdigi čbelarstva govorile, id Dam tudi ua znanje dajale, da si slavno ministerstvo prizadeva čbelaratvo s pomočjo ljudskih sol na višjo stopnjo spraviti. Zraven so pa „Novicea tudi spoznale, da je to dosti težavna reč.
Ker pa po mojih mislih ni to ravno tako težavno, kakor se sploh misli, naj svoje mnenje tudi jaz na znanje dam. Pa preden kaj več od tega govorimo, moramo tudi kaj več premisliti, kakor pri vsakteri reči. Postavimo, če hoče kak rokodelec svoje rokodelstvo na višjo stopnjo spraviti, kaj mora vse storiti in prevdariti? Pred vsem, mislim, mora skerbeti, da več sodelavcov ali pomagačev dobi; ker pa več ljudi več poje, mora tudi za dostojni živež skerbeti. Dalej mora premisliti, komu bo te izdelke prodajal, in po kolikšni ceni, in ali mu bo to kaj dobička donašalo ali ne. To mislim bo pri zdravih možganih vse dobro poprej prevdaril.
In ravno taka je tudi pri čbelarstvu. Kar tiče pervo, namreč pičo, se je že mnogo poboljšalo. Veliko cvet-iie se je zadnje Jeia zasijalo, in tudi navadnih se velik** več seje, kakor: sončnih rož, ogeršiče in drugih oljnatih semen; sadno drevje se vedno množi; na to smo dobili se rudečo (laško) deteljo,   ktere   pri nas   pred 6 leti  nobeden
- imel ni in ktera neizrečeno veliko piče čbeiam deli.
Ker se je tedaj v kratkih letih toliko zboljšalo za pov-
1 zdigo čbelarstva, smemo npati, da se bo v kratkem še veliko več storilo, in tako bojo čbele s pičo dostojno pre-skerbljene.
Drugo pa je: komu bom pa sterd (med) prodajal, in po kolikšni ceni ? — To to, moji dragi, je pri nas narvečji spotikljej, narvečja ovira, da čbelarstvo vedno hira. Ce pomislimo, kakošne uime je mogla ta nedolžna živalica skozi 8 let zaporedoma prestati, zdaj mraz, ztfaj močo, zdaj sušo in burjo, med gre pa pri vsem tem vedno nazaj in kaj li še bo, če se stari časi nazaj povernejo, da čbelice spet ob-rode? Narborniši kolomaz bo naržlahtnejši med v ceni prekosil. Še v duar ga ne bo spraviti. Mi sami smo slišali pred nekimi leti medarja, ki je rekel čbelarju, čeravno se ni prepričal ali ima dober med ali ne: „ga nevzamem, ako bi mi ga tudi zastonj dal." In če se je to godilo v tistih časih, ko so bili štirje medarji, koliko ložej se bo zdaj kaj takega pripetilo, ko sta samo dva?
Kako morajo take okoljšine veselje do čbelic obuditi, kako moremo v takih okoljšinah od povzdige čbelarstva govoriti! Čemu blago, če pa kupca za blago ni? — Za celo krajnsko deželo sta samo dva medarja, pa ne le samo za krajnsko, temoč tudi za bližnje sosedne, in tako pride vendar, čeravno čbele ne obrode, neizrečeno veliko medu skupaj. V 18. listu 1. 1. pravi gosp. dr. Hlubek, da voska in medu se v našem cesarstvu premalo pridela, in da ffre več dnarja zato v ptuje dežele. Ali povejte nam, drage „Nio-vice". zakaj se pri nas ne oživi bolj ta kupčija? po kakošni ceni se v druzih deželah med plačuje, kar pri nas cena vedno pada? ali uvožnja iz ptujih dežela v naše cesarstvo manj stroškov prizadene, kakor razpeljevanje po našem ce-
sarstvu ? Naj bi slavno ministerstvo poskerbelo *), da bi bilo več kupca, in po več mestih, in naj bi ga ti vsi po eni, pravični ceni imeli, in kmalo bo čbelarstvo tako visoko stopnjo dospelo, na kakoršni še nikdar bilo ni. Nobena reč mi ni znana, ktera bi toliko prijatlov štela, kakor ravno čbelarstvo in tudi znanost. Kaj pomaga, če besede 55s čbe-lami (medom) ni nič", že za pregovor veljajo ? Res je, da medar mora veliko mošnjo imeti, al s pomočjo posojilnic, od kterih se toliko govori, bi se dalo vse to doseči.
Zraven je pa še druga napaka, in ta me je narbolj silila k temu spisu, namreč: da medarji ne delajo razločka med dobrim in slabim medom, in če ga delajo, ga delajo pa tako majhnega, da ne zasluži, da bi ga v misel vzeli, in razloček je vendar velik.
Skušnja uči, da pride na cent medu 25, 30 do 35 funtov čbelic (če imajo dobro pašo, jih pride manj, če slabo, več); če zdaj rajtamo funt medu le po 6 krajcarjev, in če vzamemo malo mero čbelic, namreč 25 funtov, dobimo po tem takem med dobrim in slabim medom razloček od 2 goldinarjev in 30 kraje. Je pa med dražji, in če pride še več čbelic noter, je pa tudi razloček še večji.
H temu pa še to: V 73. listu lanskih „Novica pravi tudi g. J. Zavski: „Pametno in koristno bi bilo, da bi kupci 14 dni kasneje sterd kupovali in raji pol krajcarja funt dra-žej plačali". „Res je, pravi gospod, da bo panj 4 do 5 funtov ložji, — al pomislite, dragi moji, da vsaki cent tako čistega medu je 3, tudi 4 goldinarje več vredeu, in vsak pameten medar bo tak čist med z veseljem vsak funt po 2 krajcarja dražje plačal." Al gospod pisatelj, kterega besede so sicer popolnoma resnične, nam je pozabil ime takega pametnega medarja na znanje dati; saj nam ni znan.
Naj bi se medarji spametovali in delali razloček med dobrim in slabim medom kakor gre, in ko bi trenul, bo šla vsa ta soderga rakom žvižgat; lepega in dobrega blaga bodo dovelj dobili, in še drugačna slava se bo krajnskemu medu prepevala.
In kdo bo per tem na dobičku? Cbelarji tako dobro kakor medarji. Kako cbelarji? Tudi mertve čbele so kaj koristna stvar, kar bom pozneje povedal. In medarji? Medarji bojo potem manj blaga dobili, bojo tudi manj ljudi potrebovali, pa tudi manj prostora; čistega blaga pa bojo ravno toliko napravili, pa tudi voska nič manj. Saj skušnja uči, da se tudi voska nič iz mertvih čbelic in zalege ne dobi.
Zdaj pa še od mertvih in požveplanih čbelic kaj. Sto in sto reči so nam „Novicea že priporočevale za gnoj, zakaj pa mertve čbelice tako v nemar pušajo? Kaj so saje in druga enaka soderga, ktero so „Novicea že toliko priporočale, proti čbeiam, in kolikšen prostor more kraetiček s sajami pognojiti, ktere pri svoji hiši dobi, kolikšen pa g čbelami, če pomislimo, da jih nekteri cbelarji vsako leto po 100, 150, 200 in še po več panjev požveplajo? In kako pa zdaj delajo z njimi? — Eni jih okoli sadnega drevja na-sipljejo, da se vsake sorte merčes zaredi, korenine spodjeda in tako sadnemu drevju več škoduje kakor koristi, in da si
*) Ministerstvo more o ti kupoli  ravno   tako malo ukazovati, kakor o žitni ali kaki drugi kupcii; kupčija je prosta stvar.     Vred.
274
človek, ki okoli takega drevja gre, no** zatisniti mora, tak smrad je. — Drogi jim dajo jamo skopati, čbelice noter zmečejo in s perstjo pokrijejo, da smrad ne vstaue. Ti so sicer nevedneži, pa vendar pošteni. Spet drugi so, in teh je menda narveč, ki vse čbelice v med pobasejo, misleči, da nar-več jim bojo v medu zalegle, in res je tako. — Skušnja pa uči, da imajo mertve čbelice veliko gnojno moč v sebi. Sej jih po travnikih, po deteliščih ali po njivah z ozimiuo obsejauih, da le tako gosto pridejo na zemljo kakor oves sejemo, k večemu enmalo gostejše, in rastlo bo, da bo veselje. In kako velik prostor bi si veliki čbelarji s tem poguojiti mogli, ki jih toliko požvepiajo, ako bi vse čbelice v gnoj obernili. Naj bi 9)Novice" čbeiarjem to prav gorko na serce položile in jih prav po domače podučile, zraven pa tudi medarje opomnile, da bi med medom in smradljivimi zapljunki potrebni razloček delali, in tako bo, kar je dosihmal marsikteremu priložnost k golufii dalo, naši materi zemlji velik dobiček donašalo.                   J. K—č.