SVOBODNA SLOVENIJA
AÑO XXXIV (28) Štev. (No.) 49
ESLOVENIA LIBRE
BUENOS AIRES
4. decembra 1975
Boj za afriški kontinent	„MARKSIZEM V GLASBENI VZGOJI44
Iglesia y desarrollo
Baj za afriški kontinent je v polnem razmahu. Od Egipta do Južne Afrike, od Angole do Abesinje, od Maroka do Mozambique se bije boj med svobodnim svetom, ZSSR in Kitajsko za vpliv nad črnskimi množicami in surovinami, ki jih je celina bogata.
Bivše kolonialne sile, ki danes predstavljajo svobodni svet, so po 2. svetovni' vojni ena za drugo odhajale iz Afrike in delile samostojnost svojim kolonijam. Z redkimi izjemami je bila to politika velike naivnosti, ko je zahodni svet upal, da se bodo nove neodvisne afriške države avtomatično oklenile demokracije. V euforiji podeljevanja svobode zahodne vlade enostavno niso videle komunistične infiltracije, ki je globoko prodrla v Afriko že med in posebno tik po koncu 2. svetovne vojne. Afriški kontinent se je ob pridobitvi svobode znašel v kleščah moskovskega in kitajskega marksističnega imperializma, odn. sredi boja obeh za nadvlado nad njim.
Moskva in Peking sta vzpostavila diplomatske odnose z istimi 32 afriškimi državami. Istočasno sta ZSSR in Kitajska začeli pošiljati tem državam svojo „pomoč“: v prvi vrsti orožje in „svetovalce“, na drugem mestu tehnično, gospodarsko in finančno podporo. Kitajska je nadkrilila ZSSR: leta 1970 so npr.. Kitajci potrošili v Afirki blizu 750 milijonov dolarjev, Sovjeti s svojimi sateliti samo 500 milijonov. Do konca 1974 se je kitajska „pomoč“ afriškim državam zvišala na 1300 milijonov dolarjev, sovjetsko-satelitska na 900 milijonov.
Iz različnih vzrokov — poleg drugih zakoreninjenost v primitivno poganstvo in velika nepismenost — pa se negativna marksistična ideologija kljub nezanimanju svobodnega sveta ni mogla razširiti po črnem kontinentu. Nasprotno, Kitajce so izgnali iz Burundi, iz Centralne afriške republike, Dahomeya, Nigra, ko so se začeli vmešavati v njihove notranje zadeve ali poskušali upe-1 j a ti maoizem. Podobno se je zgodilo Moskvi, ko so sovjetske diplomate izgnali leta 1960 in 1963 iz Konga-Kin-shasha, leta 1961 iz Gvineje. Leta 1960 je bilo iz Ghane izgnanih 1100 Rusov, ker so podpirali odstavljenega Nkru-maha. V Sudanu je Nimeiry leta 1971 likvidiral prosovjetske politike. Egipt je nedolgo zatem izgnal 20.000 sovjetskih vojaških in civilnih „svetovalcev.“
Nista pa bila ne Moskva ne Peking kakor koli užaljena ob takih izgonih. Za oba velja le hladen politični račun in načrt za bodoče. Prežita na sleherno možnost nadaljnjega prodiranja v a-friški kontinent, ki ga smatrata za „potencialno revolucionarnega“, kakor je leta 1963 izjavil kitajski vodja čuen-laj, ko ga je prav v ta namen prehodil po dolgem in počez.
Najnovejša prilika se ponuja Moskvi in Pekingu v bivši portugalski koloniji Angoli. Medtem ko je marksizem v Portugalu, kakor kaže, zaenkrat propadel v svojem boju za oblast manjšine nad večino, je v Angoli položaj trenutno mnogo težji za svobodoljubne črne in bele Angolce.
Ker je Angola zelo bogata na rudah in petroleju', so se že dolga leta zunanji interesi ozirali v to deželo. Po proglasitvi samostojnosti letošnjega 11, novembra SO' se odkrito postavili na stran ene od treh političnih skupin, ki se borijo za končno oblast v novi državi.
Movimiento Popular do Liberacao do Angola (MPLA), ki ga vodi prosov-jetski marksist Agostinho Neto, je enostransko proglasil svojo vlado v Luan-di, |ka jo je takoj priznala Moskva s svojimi sateliti, med njimi Titova Jugoslavija in deset afriških držav, med njimi sosednji Kongo. V vrste MPLA je kubanski komunistični diktator Castro poslal 3000 svojih vojakov, Moskva je poslala 400 „tehnikov“ za urjenje Angolcev s sovjetskim orožjem, ki ga je Kremelj navozil v državo, priključilo se je MPLA tudi okrog 4000 katanških beguncev, ki so zbežali iz Katange po neuspeli revoluciji, v vrstah
Ni dvoma, da predvsem mlade generacije v svetu doživljajo duhovno krizo, ker prevladuje iskanje človekove sreče in zadovoljstva skoraj izključno v materialnih dobrinah. Te same in osebno ugodje pa ne prinesejo „končno zabeljenega“, ker postanejo želje po materialnih dobrinah nenasitne. Marsikateri mladi pa se tako v svobodnem svetu, in kot kažejo poročila, tudi v komunističnem svetu, v tem divjem hlastanju po materialnih dobrinah ustavijo in pri iskanju življenjskega cilja spremenijo smer in skušajo iskati pot v duhovnost. Iščejo tudi Boga, za katerega niso hoteli vedeti, ali pa zaradi vzgoje resnično niso vedeli. Ne moremo reči, da je vse to iskanje poti v duhovnost že množični pojav. Je pa že toliko tistih, ki so preokrenili ali vsaj skušajo iskati smisel svojega življenja tudi v vrednotenju duhovnih dobrin, da vzbujajo utemeljeno upanje, da je višek duhovne krize mladih generacij dosežen in daj Bog tudi premagan. H končni . zmagi nad materialistično epidemijo pa bo pot v svobodnem svetu drugačna in lažja kot v komunističnem.
V	komunističnem svetu je marksizem kot ideologija in življenjski nauk padel na najnižjo stopnjo vrednotenja in je že objekt zasmehovanja in prezira. To moremo trditi za jugoslovanski komunizem, ki nas v tem razmišljanju predvsem zanima.
V	Jugoslaviji verujejo v marksizem kot odrešilno pot le stari komunisti, predvsem oni iz revolucionarne dobe. Mlajše generacije zanima le, kako priti do dobrih služb, do položaja ki „nese,“ do možnosti, da si nabavijo vse, kar služi osebnemu ugodju, če k temu pomaga partijska legitimacija, jo mnogi brez pomisleka vzamejo, ne da bi jim vest kaj očitala. Saj jim je le opora pri iskanju materialnih dobrin. To vse vedo jugoslovanski vodilni komut nisti in so zato upravičeno zaskrbljeni za bodočnost marksizma v Jugoslaviji.
Pisali smo že ponovno, kako si načrtno prizadevajo, da odtegnejo mladino vplivu Cerkve. Temu naj bi služila tudi celodnevna šola, marksistični te-
MPLA pa se bori tudi več sto Alžircev, Brazilcev in Severnovietnamcev.
Proti MPLA nastopata: Frente Nacional do Liberagao do Angola (FNLA) in Union Total do Angola UNITA). Prvo podpirajo Zaire, ZDA, ki skozi Zai-re pošilja denar za orožje, dalje velika zahodna, trgovska podjetja in Kitajska. UNITA pa podpirajo Južna A-frika in bogati angolski belci. Tako FNLA kakor UNITA imata v svojih vrstah vojake iz Zaire, bivše portugalske vojake in častnike, ki so ostali v Angoli po proglasitvi neodvisnosti, belce iz Rodezije, Angole in Mozambique ter iz Južne Afrike. Vključenih je tudi nekaj severnoameriških veteranov
Tako Moskva kakor Peking smatrata Angolo za ključno deželo svojih interesov v Afriki. Daši je Moskva bolje oborožila MPLA, kakor je storil Peking z NPLA, MPLA izgublja teren v državi. Več afriških držav se je namreč javno postavilo na stran FNLA in UNITA in proti sovjetskim načrtom na kontinentu sploh. Moskva seveda krivdo za tak razvoj meče na Peking ter je sovjetska uradna agencija Tass že očitala Kitajski, da je „zasadila nož v hrbet Angolcem, ki se borijo za samoodločbo.“ To „samoodločbo“ pa tako Moskva kakor Peking razumeta vsak po svoje, prav tako kakor jo po svoje razume svobodni svet. Ta je na afriškem kontinentu doslej močno zaostajal za njima, kazno pa je, da spreminja svoje stališče. Ameriška prisotnost v Angoli je neprikrita, kakor je ameriška angažiranost v Egiptu odkrita. O-memba možnosti črnskega podpredsedniškega kandidata na Fordovi volilni formuli prihodnje leto tudi brez dvoma spada v okvir boja za afriški kontinent.
Recientemente se reunieron en la ciudad de Paraná obispos, sacerdotes y laicos de 19 Conferencias Episcopales de América Latina para intercambiar experiencias y reflexiones sobre la presencia y el aporte de la Iglesia en el desarrollo integral del continente.
El informe sobre nuestro país fue presentado por el obispo de Presidencia Roque Sáenz Peña, monseñor Italo S. Di Stéfano. En él da una síntesis de la presencia de la Iglesia en lo social a la vez que señala los criterios posibles! para la asistencia en el desarrollo.
En la parte final de su informe, que abarca los diversos aspectos del problema, Mons. Di Stéfano expresa:
“La Iglesia, a pesar de la acentuada tendencia monopolista del Estado, también en lo social, sigue siendo esperanza tanto para lo pequeño, como para los problemas de fondo’.
Igualmente sigue concitando la simpatía, adhesión, solidaridad y confianza de muchos en sus múltiples iniciativas. La Iglesia aparece ordinariamente liberada de suspicacias partidistas o políticas.
Pero, ciertamente, necesita ser ayudada, primero porque en la originalidad descrita sigue siendo igualmente eficaz; y segundo, porque quiere seguir diciendo, junto con sus Consagrados y Laicos, el ‘levántate y anda’ de la hora del Señor, como es ésta que se nos marca, a los muchos postrados a la vera del camino, ya transitado por muchos, pero no ciertamente por todos.”
Pismo s Tržaškega
čaji za profesorje in učitelje itd., taborniki (skavti z marksistično vzgojo) naj bi postali elita marksistične mladine. Vzgoja teh je dobro premišljena in spretno kamuflirana.
Komunisti delajo ob umirajočem marksizmu vedno nove poskuse, da bi zanj dobili mladino in mu tako ohranili življenje. Vse to si prizadevajo tako pri športu in zabavi, na izletih in brezplačnih počitnicah z ugodnostmi vseh oblik, da bi na perfiden način navdušili mlade za marksizem. Priznavajo tudi napake in zmote režima, toda istočasno trdijo, da so tega krivi posamezniki, ki so pokvarjeni in ne delajo in ne živijo po naukih marksizma.
Na vse to smo se spomnili, ko smo brali, da je bil v prvih dneh novembra v Opatiji zvezni posvet na temo „Marksizem v glasbeni vzgoji.“ Sestanka se je udeležilo okoli 200 glasbenih učiteljev iz raznih krajev države. Iz Slovenije jih je bilo okrog 20. Andrija Tomašek iz Zagreba in drugi so v svojih referatih govorili o marksističnem pogledu na svet, o marksizmu in umetnosti, o marksističnem pristopu k obravnavi autonomnega družbeno pogojenega razvoja glasbe, ter o glasbeni šoli kot faktorju formiranja zavesti mladega človeka. Na posvetu je bilo tudi poudarjeno, „da se je treba aktivno vključiti v reševanje vsebinskih problemov z vidika marksistične idejne usmerjenosti. Naloga je aktualna kajti ne moremo biti indiferentni do problema, kako* glasba vpliva na oblikovanje zavesti mladega človeka.“
Vladislav Vukovič iz Titograda ie ostro zavrnil mišljenje, da bi glasbo in glasbeno vzgojo obravnavali izven idejnosti. Dobesedno je dejal: „Ko govorimo o glasbi in vzgoji, ne moremo biti do tega problema neprizadeti, moramo se z vidika marksistične idejne u-smerjenosti postaviti v aktiven odnos.“ Isti govornik je tudi poudarjal, da je treba tak pristop razvijati od takrat, ko se otrok prvič organizirano srečuje z glasbo1, se pravi od vrtca naprej skozi vse šolske obdobje.“
Večina navzočih tega dvodnevnega posveta, ki je obravnaval „marksizem v glasbeni vzgoji“, govorniki niso mogli prepričati. Vse zveneče besede partijcev so padle v prazno. Iz tega bi mogli zaključiti, da bi bila večina navzočih bolj sprejemljiva za strokovno razpravljanje o glasbeni vzgoji mladine, kakor pa za absurden poskus, da bi pouk petja, violine, klavirja, glasbene teorije, itd. utesnili v prisilni jopič marksizma.
Pred tedni je umrl v Gorici v visoki starosti dr. Nikolo Tonkli, ki je bil v letih september 1943 — maj 1945 podžupan v mestu Garica. Pokojni je bil tih in skromen javni delavec, ki ni nikoli silil v ospredje. Pred njegovo poštenostjo in značajnostjo so se klanjali tudi najbolj zagrizeni fašisti. Bil je vedno pripravljen stopiti na branik slovenskih pravic, tudi takrat, ko je bilo to življenjsko nevarno in skrajno nepopularno, v časih, ko so se mnogi potuhnili, če že ne stopili v sovražne vrste, da si tako ohranijo ncumazano svojo čast za prihodnost. Nič za to, če je narod ostal sam s svojimi duhovniki.
V septembru 1943 mu je bilo ponu-deno podžupansko mesto. Ko je uvidel kolike važnosti bi bilo, da bi prvič v zgodovini prestopil Slovenec prag go-riškega županstva, je mesto sprejel in je takoj uvedel kot uradni jezik poleg italijanščine tudi slovenščino. Celo osebne izkaznice so se izdajale dvojezično. Kolike so bile pri tem težave, si je lahko predstavljati, če pomislimo, da u-radniki niso bili zmožni slovenskega jezika in je vso to ogromno delo vršil v glavnem s pomočjo svojega tajnika dr. Sobana,, ki ga je nastavil na magistratu.
Ob novicah o bližnjem mejnem sporazumu med Italijo in Jugoslavijo so razne proteste pripravljali istrski begunci, ki imajo več organizacij: Združenje Julijska krajina-Dalmacija, ki ga v državnem merilu vodi fanfanijevec Barbi, Istrska zveza, ki ji predseduje advokat Sardos Albertini in ki, je eksponent idesnice in Združenje istrske skupnosti, bi ga kontrolira krščanska demokracija iz skupine dorotejcev; a ti zadnji so prepričani podporniki sporazuma z Jugoslavijo. Po pisanju dopisnika milanskega lista Corriere della Sera so „protesti istrskih beguncev pravični in upravičeni.4 Toda ali ti protesti res predstavljajo mnenje beguncev? Po njegovem je skoraj četrtina tržaških prebivalcev rojena v Istri in da je z otroki in sorodniki vdre celo nad polovico Tržačanov istrskega porekla. Pa tudi mnogi politiki so Istrani ■— vodji krščanskih demokratov Belci in Bologna, socialist Giuricin (podžupan Trsta, ki je podal ostavko, ker se ne sklada z uradno politiko Italijanske socialistične stranke glede meje med Jugoslavijo in Italijo) in pa komunist Šema.
Italijanski politiki so sporazum označili kot neznansko „bolečo odpoved,“ Pač so že pozabili, da so bili v zadnji vojni med poraženimi... In isti politiki so pred leti hrupno pozdravili sporazum med Zvezno republiko Nemčijo in Poljsko o meji na Nisi-Odri kot bistvenega pomena za mir v Evropi.
Njegova velika zasluga je bila tudi, da se je vedno potegoval za uvedbo slovenščine na sodišču. To je skušal doseči tedaj, leta 1943, pa je naletel na nepričakovan odpor s strani slovenskih komunistov, ugnezdenih v OF. Neverjetno, a resnično; pač dokaz, da je že tedaj bilo komunistom več za OF kot pa za slovenstvo. Pokojnik se je vdal temu pritisku in, ker na Primorskem ni bilo sodnikov z znanjem slovenščine si jih je „izposodil“ v Ljubljanski pokrajini.
Dokaz, kako daleč je šla gonja OF proti uvedbi slovenščine na sodišču je dejstvo, da so partizani enega izmed treh sodnikov (število potrebno za senat), zvabili na „osvobojeno ozemlje“ v Brdih in ga tam ubili. Kriv je bil „velikega izdajalstva,“ da je razpravljal in sodil v slovenskem jeziku.
Z dr. Tonklijem je legel v grob tudi kos zgodovine tistih težkih dni, ko se je narod na Primorskem boril za svoj obstoj, pa prejemal v hrbet udarce OF. Pokojnik ni klonil pred njimi in se ni umaknil, pač pa dal zgled vztrajne borbe za narod. To priznanje npi bo izrekla zgodovina.
In meja na Nisi-Odri je izločila večji del Prusije iz nemškega ozemlja, če to prenesemo na Italijo, bi se nemška odpoved mogla enačiti le z odstopom Piemonta, ki je v prejšnjem stoletju igral pri združevanju državic v enotno Italijo podobno vlogo kot Prusija v Nemčiji. ..
Desničarji niso uspeli organizirati množičnih protestnih shodov v Trstu. Neofašistični Movimento Sociale Ita-liano je z vodjem Almirantejem zbobnalo v Trst kakih 2.000 manifestantov; več kot njih je bilo policajev, tako, da do izgredov ni prišlo. Nekaj napisov pa seveda „krasi“ Trst, Tako je med drugimi videti: „Tito — krvnik, Moro — prodanec.“
Odpoved — čeprav samo teoretična — nad suverenostjo nad cono „B“ nekdanjega Svobodnega tržaškega ozemlja, je povzročilo mnogo grenkobe v „Istranih“: mnogi so morali sami sebi priznati, kar je bilo doslej le neizgovorjena resnica, — da je izguba cone „B“ dokončna.
Po pisanju milanskega dopisnika Scarducchia pa ta odpoved suverenosti odpira mnogo vprašanj: Kakšna usoda naj bi zadela „desettisoče italijanskih državljanov, ki še prebivajo v coni „B“, kako bo rešen problem nepremičnin, ki jih je jugoslovanska oblast zaplenila beguncem, ki so se zatekli v Italijo, kako zavarovati medsebojne interese in prednosti v prometu med obema conama, ki so se z leti močno okrepili. Za Londonskim memorandumom (1954) je bil nato Sklenjen med Italijo in Jugoslavijo takoimenovani Videmski sporazum — v bistvu carinski —, po katerem je dovoljeno nositi iz ene cone v drugo določene količine blaga. Z juri-dično spremembo demarkacijske linije v državno mejo morejo zapasti tudi stari sporazumi. Scarducchi je zapisal, da so Italijani hodili v cono B po meso in bencin, iz slovenske strani pa so prihajali po gospodinjske stroje in tekstilije. Po njegovem mnenju bi ta dovoljeni prehod med nekdanjima conama utegnila vetirati Evropska gospodarska skupnost, katere članica je Italija, če bi obe državi še nadalje želeli obdržati vse po starem. Egs v Bruslju naj bi vetirala z motivacijo, da določene fiskalne izjeme, ki so bile upravičene; „dokler so cono B vsaj teoretično smatrali za podaljšek italijanskega ozemlja (o čemer pa niti vsi italijanski politiki niso bili prepričani, še manj pa pravni strokovnjaki), niso več dopustne, če ozemlje postane tudi juridično integralni del Jugoslavije.“
Je pa to vzrok velike zaskrbljenosti v Trstu. To mesto je sedaj le majhen bazar, živi le od male trgovine, ki se je stari Tržačani, ki so videli sijaj Trsta pred prvo svetovno vojno, kar sramujejo. Trst je pač sedaj le obmejno osamljeno mesto brez zaledja.
Umrl Je prvi in zadnji slovenski podžupan Gorice
KOMUNISTI SO MU UBILI SLOVENSKEGA SODNIKA
Stran 2
SVOBODNA SLOVENIJA
Buenos Aires, 4. decembri 1975
PORTUGAL SE OTRESA KOMUNIZMA
ŠPANIJA ZNOVA PRED IZBIRO
kar izpustil na svobodo, ki pa je kot
Iz življenja Im dogajanja v, Argentini
V Portugalu se je minuli teden, kakor kaže, odigrala odločilna bitka med svobodo in komunizmom.
Po večmesečnih komunističnih poskusih zasužnjenja Portugala se je končno v vrstah vojske, ki je bila močno minirana po komunistih, posrečilo sredinskim in desničarskim , elementom prevladati in pokončati komonistično manjšino. Daši so se komunistični elementi ugnezdili v skoro vseh važnih in odločilnih položajih v vojski, se je nekomunističnim častnikom posrečilo oblast komunističnih častnikov postopoma omejevati, tako da so končno mogli odstaviti dva najmočnejša partijska generala, šefa štaba Karla Fabiao-a in šefa vojaške policije Otela Saravio de Carvalha. Carvalho je bil odstavljen tudi kot vrhovni poveljnik lizbonske vojaške posadke, nakar sta bila oba skupaj aretirana.
Odstavitev zlasti Carvalha je portugalske partijske častnike in vojake sicer iznenadila, a so se hitro zbrali in uprli obstoječi vladi in nekomunističnemu delu vojske. V spopadih predvsem v , Lizboni je bilo nekaj smrtnih žrtev, vendar se je vladi lojalni vojski v treh dneh posrečilo upor zadušiti in razorožiti upornike. Portugalski državni predsednik Costa Gomes je mogel minuli petek objaviti, da je „upora konec“ in da je „položaj v državi končno normaliziran.“
Costa Gomes je takoj napovedal „rekonstrukcijo vojske“, kar pomeni temeljite čistke v vojaških vrstah. Istočasno je proglasil obsedno stanje, policijsko uro in prepovedal izhajanje vseh osmih levičarskih časopisov, „ker so objavljali lažna poročila o položaju v državi.“ Skoro vse časopisje so po podržavlje-nj,u letošnjega marca obvladali partija in drugi skrajni levičarji.
Tako portugalska vlada kakor prebivalstvo na splošno sta se oddahnila, ko je končno prišlo do odločitve med levičarskimi in nelevičarskimi elementi v vojski. Vlada je, kakor je znano, pretekli teden stopila v stavko z, zahtevo, da naj se vojska že zresni in se iznebi levičarjev, ki so hoteli upeljati na Portugalskem komunistično diktaturo po vzorcu ZSSR. Dokler vojska tega ne stori, je takrat objavila vlada, ministri ne bodo „hodili na delo“, ker „v anarhiji ni mogoče vladati.“
S Portugalom se je oddahnila tudi vsa Zahodna Evropa, ZDA in sploh svobodni svet, ker je vsem jasno, da je Moskva sedaj doživela podoben poraz svoje ekspanzionistične politike, kakor ga je pred 40 leti v Španiji, ko je leta 1936 poskušala spremeniti Španijo v svoj prvi zahodnoevropski satelit, pa ji je namero preprečil pravkar umrli general Francisco Franco.
Najbolj pa se je oddahnila portugalska soseda Španija, ki se nahaja pred novo izbiro svobode ali komunizma. Hrbet napram Portugalu ima trenutno zavarovan, mladi kralj Janez Karel pa bo imel doma še veliko o-pravka s po oblasti hlepečimi komunisti, katerih delavskega vodjo, 57-letne-ga Camacha jim je z amnestijo prav-
borec za diktaturo itak ne zasluži. Ca-' macho je takoj sklical tiskovno konferenco, na kateri je zagrozil Španiji, da „bomo z množičnimi nastopi po cestah, tovarnah in univerzah prisilili kralja reformirati režim. Kraljev režim je še . vedno fašističen,“ je grozil Camacho, „mi pa lahko sprejmemo samo sistem, ki ga sprejme ljudstvo na svobodnih volitvah, ne pa vsiljene - monarhije.“
Vsakdo, ki pozna partijski slovar, ve, da Camacho smatra vse, kar ni komunistično, za fašistično, da istoveti manjšinsko partijo z ljudstvom in da volitev, ki ne bi izpadle v partijski prid, itak ne bo priznal za veljavne. Če bo Španiji pomagala Zahodna Evropa vsaj z dobrohotnim molkom, če ji že odkrito ne bo priskočila v obrambo proti zarotniški partiji, ki jo podpira Moskva, in če bo večina španskega naroda ohranila hladno kri, je upati, da se bo iberijski polotok mogel rešiti najnovejšega navala moskovskega komunističnega imperializma.
PAPEŽ PAVEL VI. je v zvezi s praznovanjem svetega leta sprejel v množično avdienco na trgu sv. Petra
16.000	vojakov iz 20 narodov, ki so se v nedeljo, 23. novembra, sešli na romanju v Rimu. Vojake je pozval, naj „vsepovsod branijo mir in uporabljajo svoje orožje le v obrambo pravice.“
ČILE je v ZN predložil resolucijo, po kateri naj bi Združeni Narodi ustanovili posebno komisijo, ki naj bi „po vseh državah, kjer se pokaže suimnja“, raziskovala kršenje človečanskih pravic. Predlog so takoj podprle ZDA, »hod-noevropske države in države tretjega sveta pa so licemersko izjavile, da ga „je treba temeljito proučiti“, medtem ko se komunistične države sploh niso izjavile, ker je jasno, da je v vsakem slučaju naperjen proti njim.
„RIBJA VOJNA“ med Anglijo in Icelandom se je tako razvnela, da Ice-land grozi izstopiti iz NATO, če ostale članice te obrambne organizacije ne bodo prisilile Anglije, da umakne iz ice-landskih teritorialnih voda (200 milj) svoje ribiško ladjevje, ki ga ščitijo nekatere britanske vojne mornariške enote. Iceland prepoveduje tujim državam ribolov znotraj svojih teritorialnih voda, Anglija pa prepoved enostavno krši.
AVSTRIJSKI KANCLER KREISKY je nastopil proti delovanju zname-ga judovskega lovca na nacistične vojne zločince Simona Wiesenthala, ki ima svoj sedež na- Dunaju. Wiesenthal je ugotovil, da je bil sedanji vodja avstrijske tki m. Stranke svobode Friedrich Peter član nacistične SS brigade, ki je odgovorna, obenem z drugimi nacističnimi skupinami, za pomor nad 10.000 ljudi leta 1942. Kreisky je Wiesentha-lovo zadevno trditev označil za „osebnostni umor“, Wiesenthal pa je zato Kreiskega tožil pred sodiščem. Wiesenthal zahteva od Kreiskega preklic zgornje izjave, medtem ko Kreisky zagovarja Peterja.
Mednarodni teden
LEVIČARSKI tkim. „Svetovni mirovni svet“, s sedežem v Helsinških, je podelil sovjetskemu partijskemu diktatorju Brežnjevu „zlato mirovno medaljo Federico Joliot-Curie“, ker „se trudi za zmanjšanje svetovne napetosti.“ Istočasno je ta organizacija silovito napadla Nobelovega mirovnega nagrajenca Saharova in ga obtožila „provokacij proti sovjetski domovini.“
AMERIŠKI ZUN. MINISTER KIS-SINGER je na tiskovni konferenci opozoril Moskvo, naj preneha s svojo „intervencijo“ v bivši portugalski afriški kolo-loniji Angoli. Prav tako je opozoril kubanskega komunističnega diktatorja Castra, da bo kubansko vmešavanje v zadeve Angole „škodovalo odnosom med Washingtonom in Havano.“
ITALIJANSKO SODIŠČE je obsodilo ameriškega avtorja Roberta Kafza na 14 mesecev zapora v odsotnosti, ker je „umazal spomin papeža Pija XII. s svojim filmom ,Poboj v Rimu'.“ Istočasno je isto sodišče obsodilo filmskega direktorja Pontija in Pana Cosmatosa na 7 mesecev pogojnega zapora v zvezi z isto obtožbo. Jud Katz v svojem delu lažno trdi, da je Pij XII. vnaprej vedel za nacistično represalijo proti 335 rimskim meščanom, ker so italijanski partizani pobil i 33 SS-ovcev, a da ni v njihovo obrambo nič storil.
VARNOSTNI SVET ZN je s 13:0 glasovom sklenil za šest mesecev podaljšati kontrolo ZN na višavah Golana na izraelsko-sirijski meji z namenom, da bi morda v tem času našli mirno rešitev spora med obema državama. Kitajska in Irak sta se glasovanja vzdržala.
AMERIŠKI PREDSEDNIK FORD je v ponedeljek iz Washingtona priletel preko Japonske v Peking na petdnevni obisk. Od obiska ne pričakujejo „posebnih dogovorov". Ford „upa", da se bo mogel sestati z 81 letnim Maocetungom in Kitajcem „dopovedati", da „ZDA niso papirnat tiger" in da „kljub odjugi z ZSSR nameravajo ostati najmočnejša sila na svetu." Opazovalci se sprašujejo, zakaj vendar vedno Amerikanci hodijo v Peking, 'medtem ko kitajski partijski veljaki ne hodijo moledovat nikogar nikamor. J -	—
GUVERNER NA AZORIH, portugalskem otočju na Atlantiku, je izjavil, da bodo Azori proglasili neodvisnost od Portugala, „če ne bo konec anarhije na Portugalskem." Guverner gral. Magalhaes je poudaril, da „A-zori ne bodo odvisni od anarhije ter otoška oblast ne bo priznala portugalske vlade, ki ne bi bila reprezentativna in ki bi nastopala proti volji portugalskega naroda."
AMERIŠKA CIA se nahaja skoro pred razsulom, ker senatni raziskovalni odbor, ki ga vodi senator Church, vztraja pri zahtevi po objavi imen tajnih agentov, ki so bili udeleženi pri poskusih umorov političnih osebnosti v tujih državah. Opazovalci se sprašujejo, kdaj bodo v ZDA spregledali, da npr. sovjetska KGB z zadovoljstvom podpira preko svojih prišepetalcev v ZDA rušenje ameriškega varnostnega Sistema.
Politični prostor zadnjih tednov so napolnjevali prventveno razni spori, ki so že značilni za tukajšnje strankarsko in javno življenje. V to obipočje lahko vključimo sindikalno borbo med meta-lurgičnim in mehaničnim sindikatom, nasprotje med vodstvom peronistične stranke in njenimi poslanci, nasprotje v radikalni stranki, itd.
■Peronizem je sedaj razdvojen, zaradi problema raziskovalne komisije poslanske zbornice. Ta komisija naj bi a-nalizirala delovanje v območju ministrstva za socialno skrbstvo, od njega u-stanovitve za časa predsednika Ongania, pa do zadnjih peronističnih ministrov. Vladft se je temu uprla, češ, da podobno raziskovanje že izvaja pravosodna oblast. Poleg tega, da brez vladnega dovoljenja kongres nima te pravice. Nato je pred dnevi še notranji minister dr. Robledo v svojstvu prvega podpredsednika peronistične stranke (predsednica stranke je ga. Peronova) zahteval od poslancev, naj komisija omeji raziskovalno delo na dobo od ustanovitve ministrstva, pa do nastopa peronistične vlade leta 1973, češ, da od tam naprej raziskuje stvar pravosodna oblast. Ker je pozicija mnogih peronističnih poslancev nasprotna tem navodilom, je pričakovati novo dolgotrajno afero.
Kar se tiče radikalov, druge najmočnejše stranke v državi, se na svoji zadnji narodni konvenciji niso mogli zedi-
KOROŠKA
MUCHER JE UMAKNIL TOŽBE
V našem listu smo že poročali o tem, da je gosposvetski župnik Mucher tožil pred sodiščem dva duhovna sobrata. Sedaj je Mucher, na poziv škofa, omenjeni tožbi umaknil. Postopek na sodišču je med tem tako napredoval, da je bil celo že določen termin za prvo obravnavo. Koroška javnost se medtem sprašuje, od kod dobi, oz. bi dobil Mucher denar za svoje drage boje na sodišču. Pa še mnoga druga vprašanja so nejasna.
Dolgo časa je Mucher nasprotoval celo navodilom in ukrepom lastnega škofa. Vrhunec njegove nepokorščine je . bila prav omenjena tožba proti apaške-mu župniku Wutteju ter hodiškemu župniku Kašlju. Mucher je najprej celo ignoriral pismeni poziv škofa, naj umakne omenjeni tožbi, po daljšem prigovarjanju škofije pa je to končno storil.
TOŽBA SLOVENSKIH PROFESORJEV
Znana je afera okoli table z napisom „Velik strup — Slovenska gimnazija v Celovcu", ki so jo nosili pripadniki Heimatdiensta med zborovanjem 13. oktobra 1974. Ker se šolska oblast, na katere področje spada tudi slovenska gimnazija, ni zmenila za to, so profesorji na gimnaziji sklenili, da bodo sami branili ugled šole. Zato so vložili tožbo proti šefu Heimatdiensta, dr. Josefu Feldnerju. Seveda ta postopek ne teče tako hitro kot nekateri drugi. Po raznih dolgoveznih zasedanjih, je sodišče obravnavo preložilo kar za nedoločen čas.
niti niti glede bodočega vodstva, niti glede besedila dokumenta, v . katerem naj bi ocenili sedanji položaj države. Pač stara bolezen radikalov, .da se večajo njihova notranja nasprotstva, čim se bližajo volitye.
Sindikalno morje pa je razburkala stavka močnega mehaniškega sindikata, ki jo je povzročil odlok ministrstva za delo, ki je prisodil metalurgičnemu gremiju večje število delavskih sektorjev, ki si jih „lasti" mehanično vodstvo. Problem ni nov, saj izhaja iz leta 1945, ko je bil na izrecno Peronovo pobudo organiziran SMATA, to je, me-haniški sindikat. Vseh trideset let ni nobena oblast jasno razpredelila, kje teče meja med obema sindikatoma. Vsaka jasnejša opredelitev (kot se je to zgodilo sedaj) povzroči spor in stavke. Problem pa je sedaj hujši, ker prehaja na politično polje. Vsa jeza mehanikov (katerim pripada celotno osebje vseh velikih tovarn avtomobilov), se je obrnila proti vodji peronističnega gre-mializma. Ta (Lorenzo Miguel) je tudi metalurgik, in je pred kratkim doživel hud razkol v lastnih vrstah, ko je doživel upor buenosaireškega guvernerja Calabroja in njegovih pristašev.
Končno omenimo še, da se znova pojavljajo govorice o „predsedniškem dopustu", medtem ko gverila, ki jo oborožene sile strogo preganjajo, še vedno hudo ranjuje argentinsko družbo.
Nenadejano povišanje tiskarskih stroškov
S prvim novembrom je vlada z dekretom povišala vsem nameščencem, razen državnim, plače za 1.500 novih pesov mesečno. Tega poviška so deležni tudi vsi tiskarski nameščenci. Poleg tega pa je sindikat grafikov dosegel te dni za vse grafične delavce in nameščence še izredno 40 odstotno povišanje njihovih plač. Vrhu tega cene papirju neprestano rastejo. Zato so vsi tukajšnji dnevniki s 1. decembrom povišali cene posameznim izvodom v prodaji za 50 odstotkov.
Vsi ti poviški so močno prizadeli tudi Svobodno Slovenijo. Zato prosimo in pozivamo vse naročnike, da 1) takoj poravnajo zaostalo naročnino, in 2) da prispevajo po svoji možnosti za tiskovni sklad. Ponovno jih prosimo, naj ne čakajo opominov, s katerimi povzročajo nove stroške upravi lista.
Zadnja številka Svobodne Slovenije bo izšla v letošnjem lejtu 18. decembra v povečani obliki irt bo obenem tudi novoletna številka. Vse ustanove, podjetja, domove in organizacije, ki želijo objaviti v tej zadnji številki božična in novoletna voščila, prosimo, naj nam pošljejo besedilo čim preje, najkasneje do nedelje 14. decembra.
Tudi posamezniki in družine lahko Pošljejo v obliki malih oglasov voščila svojim prijalteljem in znancem v Argentini in v svetu-
Zaradi božičnih praznikov, novega leta in Svetih treh kraljev, bo izšla prva številka v Novem letu 8. januarja-Uprava Svobodne Slovenije
Lausehetov zgled
Meddobje XIV/4
V prejšnji številki našega tednika smo poročali o veličastnem slavju, ki so ga slovenski rojaki v Clevelandu priredili svojemu rojaku senatorju Franku La-uschetu ob njegovi 80-letnici. Ob dogodku se je razpisalo poleg slovenskega dnevnika Ameriške Domovine tudi ostalo clevelandsko časopisje in drugi ameriški listi.
Tako Slovence v domovini, ki so in bodo zaradi komunističnega režima le po ovinkih izvedeli o Lauschetovi 80. letnici, zlasti pa slovenske zamejce in zdomce vedno zanima in navdaja z zadovoljstvom, če in kadar kateri slovenski rojak izven domovine, v okoliščinah, ki m(u mnogokrat niso naklonjene, doseže visoke, odločilne položaje, bodisi na gospodarskem, kulturnem, verskem ali političnem področju, a pri tem vzponu ohrani svoj slovenski značaj, svoj materinski jezik in ljubezen do domovine svojih staršev.
Med take rojake brez pridržka štejemo slavljenca senatorja Franka Laus-scheta, čigar življenjska pot v ZDA je resnično čudovita in za zgled komur koli.
Kot sodnik v Clevelandu je bil znan po svoji dosledni pravičnosti, jasnih
odločitvah in usmiljenju. Mnoge njegove sodbe so postale zakon.
Lausche je bil prvi ameriški župan velikega mesta, ki je bil izvoljen iz majhne narodnostne skupine. Je v ameriški zgodovini prvi katoličan in prvi emigrantski sin, ki je postal guverner države Ohio. Je doslej tudi edini Ame-
Senator Frank Lausche v spremstvu Jožeta Melaherja
rikanec, ki je bil petkrat po vrsti izvoljen za guvernerja. Tudi kot guverner je bil v vsem neoporečen. Ko je zapustil guvernerstvo, je v državni blagajni pustil previšek 36 milijonov dolarjev. Guverner je bil deset let.
Lausche je bil nato ameriški senator dvanajst let. Kot senator je odklonil sleherno zvišanje plače zase. Razliko je podaril za štipendije na univerzi Muskingum in za šolo pri sv. Vidu v spomin svoje matere Frančiške Lausche.
Lauschetova karijera po letnicah: 1941 izvoljen za župana Clevelanda;
1943	ponovno izvoljen za župana, tokrat z večino 71.% glasov, kakor pred njim in za njim doslej še nihče. Leta
1944	izvoljen za guvernerja države Ohio, zatem še 4-krat po vrsti. Leta .1956 izvoljen za senatorja in šest let pozneje, leta 1962 ponovno za šest let.
Približal se je vrhuncu politične ka-rijere v ZDA, ko ga je najprej slavni ameriški tihomorski general MacArt-hui%. zatem pa leta 1960 takratni predsednik general Eisehower predlagal za ' predsedniškega kandidata ZDA. Eisenhower je bil pripravljen kandidirati z Lauschetom kot njegov podpredsednik. Dobesedno je izjavil: „Rad bi kandidiral za podpredsednika z njim kot predsednikom."
Pred kratkim je v Buenos Airesu, kot 94. publikacija Slovenske kulturne akcije, izšla četrta (zadnja) številka štirinajstega letnika	splošnokul turne
revije Meddobje. Že na prvi pogled je bolj pestra in bogata na zanimivi tvarini kot ostale tega letnika in bodo bralci gotovo z zanimanjem uživali stran za stranjo, prispevek za prispevkom.
Uvodna pesem, v španščini, je kot običajno izpod peresa Franceta Papeža (Hay un año — Je leto) posvečena spominu pobitih maja in junija 1945. Ehako posvetilo (ob tridesetletnici nasilne smrti domobranca-pesnika Ivana Hribovška), ima tudi esej „Hranite mi na večer drag spomin", v katerem Vladimir Kos iz Japonske osvetljuje med-revolucijsko dobo in prikazuje Hribovška kot „pesnika srčne revoluicije.“ Kos sodeluje v tej številki s tremi pesmimi in sicer „Vek brez ladij", „Nekega majskega jutra tokijske reke" ter „O."
Posebnost te številke pa je prav v tem da v leposlovju prevladuje proza. Najprej France Papež priobčuje odtenke spominov izza Kočevja in iz Ve-trinja. Njegovi „Fantje" znova vstajajo iz strelišč in množičnih grobov. — Sledi Drobna proza Vinka iBeličiča: Je-
romen, Ventilator, Tridesetletnica. — Nato pa zanimiva povestica „Prevrat" Franca Jeze.
Poleg že omenjenega Kosovega eseja, objavlja Franc Jeza tudi obširen „Nov pogled na slovensko zgodovino,“ pa še krajšo študijo „Imena na •— mir."
Med prevode spada „Hvalospev Radosti" Friedricha Schillerja, Id ga je poslovenil Tine Debeljak. — V za-glavju Dramatika pa je priobčeno tretje dejanje T. S. Eliotove drame „Koktajl" v poslovenitvi Franceta Papeža.
Vsebino revije zaključi Kronika, pregled kulturnih večerov in prireditev Slovenske kulturne akcije v Buenos Airesu in Mendozi v letih 1973 in 1974.
Posebej pa moramo omeniti kulturno prilogo (na ilustracijskem papirju), ki to pot prinaša štiri 'čmobele foto-reprodukcije del akad. slikarke Bare Remec, iz njene razstave Argentinski sever in jug,' ki je bila letošnje leto v Slovenski hiši v Buenos Airesu.
Revijo, katere urednik je France Papež, in prinaša tudi celotno kazalo
14.	letnika, toplo priporočamo.
ígiíirÜiM
/fFwn
»2K
Zaključek srednješolskega tečaja
MARIBOR — V Mariboru pripravljajo načrte za novo gledališče. Uresničitev bi zahtevala 100 milijonov dinarjev. Po načrtih o obnovi in zgradbi novih poslopij bi v Mariboru mogle biti istočasno tri prireditve s skupno 1.600 gledalci. Za sedaj je edino res, da so prostori mariborskega gledališča dotrajani; inšpektorji so ugotovili, da garderobe, sanitarije, skladišča in električne naprave ne ustrezajo ne požar-novarno ne tehnično, še manj pa higiensko .. .
LJUBLJANA — Slovenski geodeti se že od maja trudijo, da bi posneli vso Ljubljano iz zraka. A do 12. novembra se jirp to ni posrečilo zaradi umazanih meglic. . .
' MOST NA SOČI — Vodnogospodarsko podjetje Soča in Soške elektrarne so v Italiji kupile plavajoč sesalnik, ki bo služil za čiščenje akumulacijskega jezera doblarske elektrarne. Več kot pol prostornine tega jezera, ki je bilo zgrajeno leta 1939, ko je začela obratovati ta elektrarna, je zasuto. Prostornina jezera je bila 9 milijonov kubikov, a sedaj je že za pet milijonov kubikov nanosov. Novi stroj bo letno načrpal 50.000 kubikov materiala, ki ga bodo potem prodali gradbenikom. Plavajoči sesalnik bo že sam ločil mivko od debelejšega gramoza.
KRŠKO — Atomska elektrarna že od marca čaka na rešitev prošnje za uvoz opreme. To dovoljenje bi moral izdati Zvezni odbor za energetiko in industrijo. Prošnje pa odbor ni odobril, ker manjka, kot se je izkazalo, mnenje Zvezne gospodarske zbornice. To mnenje bi moral dati poseben referent, ki pa je medtem odšel v drugo, bolj donosno službo...
PORTOROŽ — Na posvetovanju o varnem delovnem okolju in varnih delovnih razmerah so ugotovili, da so v Sloveniji po številu poškodb na vrhu lestvice v Jugoslaviji. Lani se je poškodoval v Sloveniji vsak petnajsti delavec. To so le statistični podatki. Po mnenju strokovnjakov pa je položaj še slabši. 48.315 nezgodam, ki so uradno ugotovljene, je treba dodati še okoli pol milijona nezgod v katerih ni bilo nobenega poškodovanega, a materialna škoda je bila izredno velika. V nezgodah je uimrlo lani 69 delavcev, 2.500 je ostalo invalidov. Zaradi dela nezmožnosti poškodovanih delavcev pa so izgubili skoraj milijon delovnih dni.
LJUBLJANA — Pred kakimi desetimi leti se je nekdanje mariborsko gradbeno podjetje Tehnogradnja podalo na pot v tujino, za njim pa še druga podjetja —■ Slovenija-ceste, Gradis, Tehnika, Pionir, Konstruktor. Šli so z
delavci vred na lov za devize. Slovenskemu zgledu so sledila druga podjetja. Sedaj je slovenska gradbeniška podjetnost v tujini med vsemi jugoslovanskimi podjetji zastopana le s 4,8%. To pa nekatere, ki so blizu režima, boli — deviz iz slovenskega gradbeništva ni. Lani je bil odstotek še 6,7%, zaslužek podjetij pa je zdrknil s 531 milijonov dinarjev ria 514 milijonov.
LJUBLJANA — Drugi podpredsednik mednarodnega sektorja tretje največje banke na svetu, Chase Manhattan Bank, Alfred R. Wenntworth ;se je 10. novembra razgovarjal s predstavniki Ljubljanske banke o nadaljnjih možnostih sodelovanja pri financiranju nekaterih prednostnih projektov v Sloveniji.
LJUBLJANA — Po zadnjih statističnih podatkih, ki so jih objavili 11. novembra, je med gozdnimi delavci največ bolezni, nezgod in smrti, število poklicnih bolezni v industriji znaša 1,4 na 1.000 zaposlenih, med gozdnimi delavci 4,5 na 1.000. Poleg vibracijskih bolezni, ki so posledica motornih žag, so na drugem mestu s 36 odstotki poškodbe sluha, 23% je želodčnih bolezni, 22% je kroničnega revmatizma, 19% pa kroničnega bronhitisa. V Sloveniji je 7.400 gozdnih delavcev, med njimi pa jih 60% nima končane osnovne šole.
Umrli so od 7. do 12. nov. 1975:
LJUBLJANA — Berta Tavzes r. Lazar, up.; inž. Miroslav Andoljšek, up.; Pavla Pribovšič r. Novak; Polde Pavčnik, tajnik akad. za gledališče, radio, televizijo in film; Ivanka Bizovičar r. Bajželj, up.; Ivan Elsner; Bojan Štoka; Ivanka Milič r. Hrovatin; Marija Jerman r. Zrimšek (78); Jakob Šimnovec ponesrečil v kamniških planinah) ; Minka Kačič r. Rode; Olga Bizjak r. Podkrajšek (82); Marija Logar r. Godec; Dr. Zora Tominšek, up.; Marija Jaklič r. Borštnar (81).
RAZNI KRAJI — Ivan Pikelj, up., Vransko; Metod Komotar, sodnik v p., Murska Sobota; Matija Jurca (72), Bre-kovice pri Žireh; Alojzija Kocjančič r. Zupančič (76), Dobrunje; Frančiška Zor r. Bogataj, Vaše; Mara Kabaj, prof. glasbe v p. (88), Maribor; Adolf Mraz (90), up., Brežice; Pavla Verbič (87), Polje; Franc Hohnjec, Rogaška Slatina; Frančiška Pregelj, r. Peršič, vd. pisatelja Ivana Preglja, Dravlje; Anton Žlebnik, up. železničar, Vižma-rije; Alojzija Mihalič r. Ambrožič, Smo-lenja vas; Iva Zakrajšek r. Simčič (92), Ponikve; Milka Burja, uč. v p., Bled; Štefan Jeren, Jesenice; Ljudmila Sabo, Radeče; Ivana Fajdiga r. Vilhar (84), Postojna; Jože Plestenjak (66), upi, Šujica; Matevž Arh, žel. up., Medvode; Jože Presnik, up. duhovnik (76), Sevnica; Ana Berlan r. Uli (87), Radeče; Martin Glavač (75), žel. v p., Zidani most; Antonija Pirc, Bokalce; Lucija Sagmeister, up., Celje; Milena Urbanc, operaterka, Stožice; Jožefa šivic (80), Zidanškova mama, Rakitna; Ana Semenič r. Mlinar (68), Litija; Jakob Trontelj, up., Spodnje Duplice.
.Čudni snubci“ v Slovenskem domu v San Martinu
V soboto 15. novembra je Slovenski dom v San Martinu povabil rojake na veseloigro „čudni snubci“. Igro je napisal med nami živeči pisatelj in dramatik Joža Vombergar. Že samo vabilo je naznanjalo nekaj novega v Slovenskem domu v San Martinu, saj so po dolgih letih spet postavili deske in na njih igrali sami mladi, ki so želeli pokazati in dokazati veliko ljubezen do slovenske besede in igranja.
Ta Vombergar jeva šala v dveh slikah nam oriše kmečko ženitev doma, kjer je bilo že . med starši in sorodniki vse dogovorjeno in končno so se morali še „kandidati“ sami predstaviti in spoznati. Tu pa je Vombergar spretno zmešal pisma in tako sta oče Narobe in sin Narobe prišla „narobe“, misleč da bosta kupila živino, pa se znajdeta pred dvema brhkima dekletoma, ki sin željno čakali na ženina. Končno le Janče ugotovi zmešnjavo, ko reče:	„Na-
robe sta prišla, Narobe odšla! Zdaj pa bo le nekaj na prav !^ Snubca prihajata!“ Vsebinsko je ta šala napisana zelo duhovito in se je Vombergarjutako posrečila, da lahko zapišem, da je to ena njegovih najboljših komičnih del.
Dvorana je bila polna ob napovedani uri. Zlasti je bilo opaziti veliko mladine. Žal, da se niso izpolnile besede’ napisane na programp „v soboto 15. novembra točno ob 20. Mislim, da je že čas, da pri vseh naših prireditvah in predstavah začnemo spoštovati točnost. S tem bomo tudi zamudnike počasi navadili na resnost napovedanih urnikov. Okrog pol devetih je ,stopil pred oder kulturni referent doma S. Oberžan, pozdravil navzočega avtorja Joža Vomber-garja, se lepo zahvalil Maksu Borštniku 'in gospej Nataši Smersu j evi za režijo, ter na kratko podal vsebino igre.
Pred nami se je odprl zastor in videli smo lepo kmečko izbo z vso po
gledali slovenski mladi rod rojen v Argentini. Kako lepo in gladko je zvenela slovenska beseda. Takoj smo začutili .močno roko oderskega mojstra Maksa Borštnika in gospe Nataše Smersujeve. 'Čutilo se je, da sta vložila veliko truda v režijo a z odličnim uspehom. Mislim, da je to pravilna pot, ki sta jo začrtala na sanmartinskih deskah za bodoče gledališko delo med nami. Vloge so bile zelo dobro razdeljene. Kljub temu, da so nastopali sami mladi je Miha Potočnik v vlogi Janeza Narobe zelo možato in odločno odigral svojo vlogo. Pripomnil bi samo to, da umetno odebeljeni trebuh ni bil na pravem mestu. Miha Narobe je lep in postaven fant, kar je tudi bil Jože Jerman v tej vlogi. Korajžno je tudi odigral svojo vlogo Tone Jerman njegov brat. Rezo Keber je Marta Rupnikova pokazala tako, kot so bile naše kmečke tete. Mirjanka Vor-šič v vlogi Neže Porovne je bila prava in vesela vdova. Velik igralski talent. Obe nevesti sta svoji vlogi odigrali res kot „kmečki nevesti“. Micko — Silva Rupnik in Francko Stanka Oberžan. Posebna pojava na deskah je bil Jožek Oberžan v vlogi Jančka. Korajžno in v lepi slovenščini je igral ter dokazal velik smisel za igranje. In končno oba ženina Jure Truden in Marjan Oberžan v vlogah šimena in Jerneja sta z odlično karikaturo obudila toliko smeha med gledalci, da se precej besedila ni slišalo. Šepetalke Darinke Zorec tudi nismo slišali, kar je dokaz, da so se vsi vloge dobro naučili in dosledno sledili režiji.
Ko je padel zastor se je še_ dolgo slišal smeh po dvorani ob tej tako dobro igrani veseloigri. Končno je odbor doma nagradil z lepimi cvetljicami go. Natašo Smersujevo, g. Borštnika in pa Joža Vombergar j a.
Veseli lahko zabeležimo ta gledališki dogodek v Slovenskem domu v San
trebno opremo. Luči so nekoliko čudno	Martmu z zeljo, da bi se naprej navdu-
osvetlievale vso sceno in tu bi opozoril	šeno delovali na deskah, zlasti mladina
na polaganje malo več pažnje v okviru in s tem zagotovili obstoj slovenskega
možnosti. Vse te morebitne pomanjkljh gledališča v Argentini, vosti so izginile, ko smo pred seboj
ej.
Kakor druge redne šole je tudi Slovenski srednješolski tečaj zaključil svoje letno delo. Proti koncu novembra se je končal pouk v tečaju v Slovenski hiši, malo prej pa v odseku v Lanusu, kakor tudi v Baritočah in Mendozi. Javna zaključna proslava je bila v Slovenski hiši 22. novembra, že tradicionalno združena s poslovitvijo abiturientov.
Že od petih popoldan dalje so se začeli zbirati študentje v šolskih prostorih v Slovenski hiši, kjer so jim potem razredniki posameznih letnikov razdelili spričevala in naloga za počitnice. Takoj nato je bila zaključna sv. maša v slovenski cerkvi, ki jo je daroval profesor verouka na tečaju msgr. Anton Orehar. Abiturienti so se zbrali v prednjih vrstah in so oni tudi vodili mašo, brali berila in prinesli darove. Pri prošnjah vernikov so se pridružili tudi oni s prošnjami zase, za profesorje in tečaj in za ves slovenski narod. Med mašo so študentje s kitaro spremljali skupno petje.
Med pridigo je msgr. Orehar prikazoval študentom dolžnosti katoliškega izobraženca do. sebe in do drugih, in tudi nakazal smernice abiturientom.
Po maši so zbrani študentje, profesorji, starši in tudi bivši študentje popolnoma napolnili glavno dvorano, kjer je med zbiranjem igrala Mladinska godba iz Ramos Mejia pod vodstvom Antona Skubica. Ob sedmih se je začela slavnost s prihodom zastav v dvorano. Slovensko, argentinsko in papeško zastavo so nosili najboljši dijaki iz leta 1974 Mari Makovec, Kristina Breznikar in Andreja Kelc. Takoj nato je iz zvočnikov zadonela argentinska državna himna, slovensko pa je zaigrala Mladinska godba.
Zatem je ravnatelj Slovenskega srednješolskega tečaja za leto 1975 prof. Pavle Rant pozdravil predsednika Narodnega odbora za Slovenijo Miloša Stareta, ki je član profesorskega zbora, msgr. Antona Oreharja, tudi člana profesorskega zbora, kateremu se je še posebej zahvalil, da daje na razpolago tečaju prostore v Slovenski hiši, in predsednika Zedinjene Slovenije Marjana Lobodo. Nato je pozdravil navzoče profesorje, študente in starše, kakor tudi predstavnike organizacij Posebej je pozdravil letošnje abituriente, ki' so se posebej zbrali v sprednjem delu dvorane. V kratkem govoru je prikazal bistveno delo tečaja za slovensko izobrazbo mladine. Končno je tudi razložil namen počitniških nalog.
Sledila je razdelitev nagrad letošnjim najboljšim študentom v Slovenski hiši. Ti so bili: v 1. letniku Vera Breznikar, v 2. letniku Pavel Pleško in Alenka Smole, v 3. letniku Cvetka Schiffrer in v 4. letniku Kristina Breznikar. (V p^tem letniku se ne reduje, zato tudi ni nagrajenca.) Vsem nagrajenim je ravnatelj Rant čestital in tudi izročil v dar slovensko knjigo, vsa dvorana pa jim je tudi s ploskanjem čestitala. Letošnji nagrajenci iz višjih letnikov so nato sprejeli od lanskih v varstvo vse tri zastave.
Prišel je glavni trenutek: razdelitev diplom abiturientom. Ravnatelj Pavle Rant je vsakemu posameznemu a-biturientu čestital in izročil diplomo, ki potrjuje, da je dovršil srednješolski tečaj ravn. Marka Bajuka, pa tudi vsi navzoči so jih počastili s ploskanjem.
Letošnjih obiturientov je bilo 33. Od teh so iz tečaja v Slovenski hiši: Damijana Andrejak, Marija čamernik, Miha Debevec, Marjeta Dolinar, Andrej Grilc, Marija Hočevar, Niko Jakoš, Martin Jeretina, Francka Klanjšček, Magda Klemenc, Frido Klemenčič, Mar-janka Kremžar, Marica Kurnik, Nežka Lovšin, Mari Makovec, Majda Malalan, Franci Medic, Marija Novak, Monika Pezdirc, Alenka Pograjc, Alenka Rajer, Mirta Rant, Marko Skubic, France Starič, Irena M. Šeme, Marjeta Štefe, Franci Šturm in Lučka Zorko.
Iz tečaja v Lanusu: Monika Drnovšek, Miklič Blaž, Andrej Osterc, Janja Šušteršič in Dana Zajc.
Besedo so prevzeli nato petošolci — abiturienti. V njihovem imenu se je zahvalila profesorjem in prikazala življenjski in narodni program odhajajoče skupine dijakinja Mari Makovec. Njen zanimiv in odločen govor bomo v celoti priobčili v božični številki našega lista. V slovo so še vsi petošolci zapeli Zahaja sonce... „a šolskih dni nam lep spomin ostal bo vekomaj.'! Zahvalili so se tudi vsem profesorjem za trud z lepimi šopki in s svojim almanahom. Letošnji almanah — prikaz njih dela in zrelosti — nosi naslov: Svet nam —
mi svetu. Nato so še predali „ključ vseh učenosti" naslednikom iz'četrtega letnika, da se ohrani stara študentska tradicija.
Nato pa je — prvič v zgodovini tečaja — sledila beseda predstavnika dijakov, ki so pred desetimi leti končali četrti, takrat zadnji letnik. Pobuda je prišla od njih, da tako pokažejo svojo povezanost s tečajem. V njihovem imenu je lic. astronomije Janez Zorec podal misli, ki jih v kratkem povzemamo:
Spoštovani!
Pomen te obletnice je v svoji veličini preobsežen, da bi se mu samo z besedami predstavili, bodisi v pohvalnem ali opisovalnem odnosu, ker je združen z drugo obletnico, ki mu daje povod za nadaljnji obstoj: trideseto obletnico naše javne izpovedi, verske in narodne zavesti.
Gledam kot bivši dijak tečaja in ko spregledam po tem mimohodu, sem lahko hvaležen, da smo imeli osebnosti, ki so mu bile rodna in gonilna sila skozi toliko let. Njihovo delo je letos obrodilo že deseto generacijo abiturientov, katerim so bila dana zrna jasnejšega spoznanja slovenstva, obenem zrna u-trjevanja v rasti, ki je za svoj obstoj v okviru vrednih prvin pognala korenine na tujih tleh.
Skozi trideset let so nam šole in močno kulturno ustvarjanje dajali pogum za ohranjanje narodnih lastnosti in prepričanj. Danes nas mlajših zato ni sram slovenskega jezika in tudi ne priznanja svoje narodnosti.
Čas pa nam v svobodi spodjeda žive temelje kulture in zato grozi s porušen jem zakladnic na katere imamo u-prto naše upanje.
Nasprotujmo krutosti te resnice z dejanskim odgovorom! Gradimo še naprej, da ne zaostanemo ali celo izumremo !
Obstanem, ko primerjam število današnjih mlajših sodelujočih pri izdajah naših publikacij in časopisja s številom
ustvarjalcev, ki so zasnovali še obstoječe organizacije.
Da jih ni veliko, ni temu vzrok pomanjkanje talentov, tudi ne pomanjkanje zanimanja. Primanjkuje zadostnega znanja slovenskega jezika, da bi se lahko vanj vživeli in pridobili zaupanje.
Slovenska šola in srednješolski tečaji so do tedaj še vzdržali vabljivi pritisk potujčevanja. Ne bodo pa ubežali omrežju, ki ga predeta čas in tujina, zaradi nemoči naše pripravljenosti in odsotnosti kulturnih podpor generacije že trideset let pogrešane.
Kliče na srce slehernika dolžnost, da pristopi z voljo in s trudom k zgradbi mostu, ki bi preprečil naraščajoči razmah med generacijami kulturnih ustvarjalcev.
Kakor nam domovi služijo za re-kreativnost in vživetje v slovenske navade, potrebujemo danes še vživeti se v slovensko besedo z zahtevo pogostejšega in rednejšega pouka slovenščine. Zgraditi moramo še dom slovenske besede: „Slovensko dvojezično gimnazijo.“
V imenu staršev se je nato predsednik Sveta staršev Vladko Voršič zahvalil ravn. Rantu za njegovo dvoletno delo pri vodstvu tečaja, čemur so s ploskanjem pritrdili tudi vsi prisotni.
Profesor Tine Debeljak ml., ki je povezoval ves program, je nato razglasil, da je bil na zadnji seji profesorskega zbora izvoljen za novega ravnatelja za leto 1976 Marijan Schiffrre, ki ga je vsa dvorana z aplavzom pozdravila.
Lanski ravnatelj Pavle Rant je predal posle novemu in se zahvalil, navi ravnatelj Marijan Schiffrer je nato v kratkem govora predvsem prikazoval a-biturientom, kako naj kažejo svoje slovensko pokolenje in miselnost in kako naj bodo ponosni na svoj narod.
Za konec je' Mladinska godba zaigrala še himno Dvignite orli, nakar se je vsa proslava zaključila z odhodom zastav.	'
-e. -k.
SLOVENCI V ARGENTINI
Osebne novice
Krst: Krščena je bila Romina Marolt, hčerka Andreja in ge. Gabrijela roj. Leber. Botra sta bila Viktor Leber in ga. Irena Šušteršič Gracdano. Srečnim staršem naše čestitka.
Nov diplomant: Na tehniški fakulteti v Avellanedi je diplomiral za inženirja Karel Pipan, sin Ludvika in ge. Zore Pipan, čestitamo.
Grilčeva mama
I
ZM.
la jo edinka Večkrat je že tožila, da samo en otrok v družini je. velik revež. Življenje s svojo trdoto je okusila že v otroških letih, šola in pomoč staršem, to je bilo njeno razvedrilo. še ne letna se je poročila s Francetom Grilc. S svojim pridnim delom — mož je bil tesar — je pomagala možu, da sta mogla vzgojiti sedem otrok. Pri osmem otroku, ki je bil mrtev rojen, bi kmalu izkrvavela. Par dni je nihala med življenjem in smrtjo. Res, na molitev otrok se je ozrl ljubi Bog in jim še pustil mater pri življenju. Hodila je tudi v dnino poleg dela in skrbi za družino. Koš na njeni rami ji je bil vedni spremljevalec. Da je mogla dati 'otrokom vsaj potrebnega, so tudi oni odšli na delo v zgodnji mladosti. Tako je izgubila 9. letnega sina Francija, ki je podlegel poškodbam, ko ga je sunil konj. Bila je ved v zvesta krščanskim načelom in otroke res vzgojila v strogem krščanskem duhu. Delo, molitev in skrb za družino, to je bil njen smisel življenja. Bila je v fari tudi članica Marijine družbe za žene. Veliko je trpela ob zasedbi Nemcev. Ko je moral njen sin Stanko v nemško vojsko, si je na vse načine prizadevala, da bi prišel domov. Res je prišel na dopust. Več tednov je imela skritega doma v skednju. Kljub večkratni preiskavi Nemcev, ga niso našli. Koliko strahu je med tem časom užila, ve le Bog. Ko se je pa ustanovila Cerkljah posadka Gorenjskih domobrancev, se ji je takoj pridružil, kakor tudi drugi sin Ivan. Ko se je pojavil rdeči srp nad našim narodom, je poslušala svojega škofk dr. Gregorija Rožmana, ki je obsodil komunizem. Ni poslušala domačinov, ki so razširjali vest, da bo sedaj vse dobro, ko bo zasedel naše kraje Rus. V začetku maja 19^5. je odšla s svojo družino na neznano pot trpljenja in križa. Vzeli so nekaj obleke in živeža s seboj, a so pa na begu pred komunisti še to morali pusti ti, da so si rešili golo življenje. Brez vsega se je znašla z družino na Vet-
rinjskem polju. Od tu so ji vrnili z ostalimi domobranci dva sinova — Ivana in Stankota ter ju neznano kje pobili. To rano v svojem srcu še vedno nosi in jo bo nosila do smrti. Bila je v taborišču Lienz in Spittalu. Moči in tolažbe je iskala v taboriščni kapeli pred tabemakelnjem in Marijo Pomagaj. Koliko gozdov je obšla, da si je nabrala gob in jagod, da je morala na ta. način pomagati svoji doraščajoči 75-Ietnica	družini. Leta 1949 je prišla preko
Francije v Argentino in se naselila v V krogu Mendozi. Nekaj mesecev so vsi trdo svojih doma- (leIaIi na nekem vinogradu zunaj mesta, čih je Grilce- nakar so se naselili v mestu in so • va mama roj. dobili člani družine vsak svojo zapos-Mežan slavila htev. Zvesto je sodelovala z vso družino ' svoj 75. rojst- P*** tamkajšnji slovenski skupnosti. V ni dan. Rodi- letu 1955 se Je nastanila v Velikem Bue-la se je dne nos Airesu v Villa Libertad. Tu ji je 24. novembra	1961^ umrl mož. S svojim pridnim
1900 v AdeP- sinom Jožetom sta si potem kupila pri-gasu, župnija jeten dom v Villa Ballester. Z velikim Velesovo nad veseljem J? obdelovala svojo „kinto". Kranjem. Bi- Marsikdo je bil deležen sadu njenega vrta. V letu 1973 ji je umrla za zavratno boleznijo njena hčerka Ivanka por. Klobovs in točno mesec dni potem pa se je smrtno ponesrečil njen vnuk Peter Grošelj iz Mendoze. Ni čudno, da se ji je po tolikih križih, ki jih je prestala, zdravje precej zrahljalo, želimo ji, da kot dosedaj naj išče moči in tolažbe v molitvi.
SLOVENSKA MLADINSKA GODBA
IV. večer
sobota, 13. decembra ob 21 uri. Slomškov dom, Castelli 28, Ramos Mejia
20. in 21. decembra bo izvajal
Gallas
V Slovenski dvorani Tomcev odrski prikaz po starih božičnih napevih
SLOVENSKI BOŽIČ!
za soliste, zbor in orgle.
Režija M. Borštnik
DRUŠTVO SLOVENSKA VAS
vabi na, igro
ČUDNI SNUBCI
Gostovanje sanmartinske mladine
V soboto, 13. decembra ob 20
SKLEP
PREŠERNOVE ŠOLE
na Pristavi v Castelarju bo v soboto 6. decembra ob 18. — Ob 20 uri pa bo prihod sv. Miklavža.
SDO — SFZ MORON
NEDELJA, 14. decembra
10.00	mladinska sv. maša
11.00	odsekovni občni zbor
12.00	mladinski asado
VABITA K ŠTEVILNI UDELEŽBI
OBVESTILA
SOBOTA, 6. decembra 1975:
V Slovenski hiši ob 18 sklepna prireditev Jegličeve šole s sv. mašo, nastopom in Miklavževim obiskom.
Na Pristavi v Castelarju ob 18 sklep' Prešernove šole. Ob 20 prihod sv. Miklavža.
V	Slovenskem domu v San 'Martinu
sklep šole ob 18- Prihod sv. Miklavža bo ob 19,30 (tajnik bo uradoval ,od 17 dalje).
NEDELJA, 7. decembra 1975:
V	Slovenski hiši ob 9-30 v cerkvi M-Pomagaj mladinlsika maša, nato zvezni sestanek iSEZ in SDO-
V	zavetišču dr. Gregorija Rožmana sv. imaša za vse umrle dobrotnike in člane. Po maši prijateljski asado.
V	Slomškovem domu ob 20 slovesen prihidd sv. ¡Miklavža in obdarovanje otrok.
V	Carapachayu zaključek šple ob 19. uri. Nato prihod sv. Miklavža-
V	Našem domu v San Justo sklep šole ob 16,30 in natp. prihod sv. Miklavža.
SOBOTA, 13. decembra 1975:
Veseli slovenski večer v Slomškovem
domu v priredbi madinske godbe.
V	Slovenski hiši ob 9. seja profesorskega zbora srednješolskega tečaja ravn. Marka Bajuka.
V	Hladnikovem domu v Slovenski vasi ob 20 ponovitev igra ,,čudni Snubci“. Gostovala bo sanmartinska mladina.
NEDELJA, 14- decembra 1975:
V	Slovenski cerkvi Marije Pomagaj
ffo 9,30 maša zadušnica za pok. Vuka Rupnika. 'Vabita Tabor in Vestnik.
Na Pristavi ob 10 mladinska maša, nato občni zbor SDO in SFZ Moron t^r skupni asado.
V	Slovenskem domu v San Martinu
po maši ob 10 redni občni zbor doma.
V	Našem domu ob 19. „Mladina poje“; nastop članov mladinskega zbora-
NEDELJA, 21. decembra 1975:
Slovenski božič v Argentini bo leti» pripravila Zveza slov. mater in žena v Slovenskem domu v San Martinu.
DRUŠTVENI OGLASNIK
Oitroška počitniška kolonija bo letote
potovala v Cordobo k dr. Hanželiču z omnibusi. Odhod bo iz Slovenske hiše 26. decembra 1975, prihod pa 11. januarja 1976- Ce^dtni stroški kolonije so 3.000 novih pesov. Polovico zneska prosimo, da plačate do 10- decembra, oBtalp: pa do 23. decembra.
Slovenska radijska oddaja je vsako nedeljo ,od 15.30 do 16. ure, na radio Antártida.
Vodstvo vaditeljskih tečajev vabi vse vaditelje in vaditeljice za skupne taborjenje ki bo v okolici San Fediro, Prov. Bs. As. — Vabljeni so vsi tisti, ki so vsaj ene leto sledili tečaju. Datum taborjenja: 27, 28 in 29 decembra. Več informacij v naslednji številki.
POIZVEDBA
Kdor bi vedel za naslov g. Gabrščka, ki je doma iz vasi Ladra pri Libušnem (Kobarid) na Goriškem, je naprošen, da ga sporoči upravi Svobodne Slovenije.
M1K LA VŽ E V A N J E V SLOMŠKOVEM DOMU
boj v nedeljo, 7.-dec- ob 8. zvečer.
Pisarna bo uradovala v nedeljo po maši od 10 do 12 in od 6 do 8 popoldne.
Slovenski dom v San Martinu
vabi vse svoje članstvo na
redni občni zbor
v nedeljo, 14. decembra ob 10.
Na dnevnem redu je tudi predlog za povišanje posmrtnine.
E90IBU LIBRE
Editor responsable: Miloš Star»: Director: Tone Mizerit
Redacción y Administración:
Ramón L. Falcón 4158 1407 Buenos Aires Argentina T.E. 69-9503
Uredniški odbor:
Miloš Stare, Pavel Fajdiga, dr. Tine Debeljak, Slavimir Batagelj in Tone Mizerit
# S, w	FRANQUEO PAGADO
i.5~	Concesión N’ 5T7S
O <i> U O “c	TARIFA REDUCIDA
^ O	Concesión N’ 382*
Registro Nacional de la Propiedad	
Intelectual N? 1.233.341	

POČITNIŠKA KOLONIJA SLOGA ’76
ZA OSNOVNOŠOLSKO MLADINO NA KINTI “SLOGA”
Prijavijo se lahko vsi, ki so rojeni med letom 1963 in 1971 — vključno —. Urnik kolonije: od 8.30 do 13. ure; vsak ponedeljek, torek, sredo, četrtek in petek.
Prispevek za	enega	otroka	800,—	800,—
Prispevek za	dva	otroka	1.550.— iste družine	750,—
Prispevek za	tri	otroke	2.250.— iste družine	700,—
Prispevek za	štiri	otroke	2.850.-— iste družine	600,—
Prevoz je preskrbljen za San Justo,			Ramos Mejía, Haedo, Morón in	
San Martin ■	— kot	lansko leto —.	Dokončna cena za prevoz	še ni
kWWWU//
določena.
ZAČETEK KOLONIJE 2. FEBRUARJA 1976 ZAKLJUČEK KOLONIJE 28. FEBRUARJA 1976
Vpisovanje od 8. decembra do 28. decembra 1975 na telefon 628-7752 izključno od 8. do 10. ure.
Zedinjemi Slovenija Vodstvo- vaditeljskih tečajev

im
EZEIZA
C. SPEGAZZINI SAN JUSTO
RUTA 205 FTE. ESTACION TEL. 295-1197
AVDA. 25 de MAYO 136
ALMAFUERTE 3230 a 1 cuadra Municipalidad
AVDA. PAVON/H. YRIGOYEN 8854/62 LOMAS DE TEL. 243-2291/3058 (Entre Boedo y Sáenz) ZAMORA
Opozarjamo, da imamo v Lomas de Zamora, v našem novam velikem lokalu, vedno na razpolago najfinejše pohištvo.
[	Prof. «Ir. JUAN
JESUS BLASNIK
:	f
Specialist za ortopedijo ;	in travmatologijo
•	i
J Marcelo T. de Alvear 1241, pta. baja■
Capital Federal Tel. 41-1413
: :
S Ordinira v torek in petek od 17 do 20, \
\ Zahtevati določitev ure na privatni j telefon 628-4188.
.................................
Naročnina Svobodne Slovenije za 1. 1975 za Argentino $ 440.— (44.000), pri pošiljanju po pošti $ 460.—	(46.000);
ZDA in Kanada pri pošiljanju z avion-sko pošto 18 USA dol.; za Evropo 21 USA dol. Evropa, ZDA in Kanada za pošiljanje z navadno pošto 15 USA dol.
Talleres Gráficos Vilko S.R.L., Estados Unidos 425, Buenos Aires. T. E. 33-7213.
JAVNI NOTAR
FRANCISCO RAUL CASCANTE
Escribano Público Cangallo 1642 Buenos Air«» Pta. baja, otic. 2
T. E. 35-8827
SLOVENSKO PLANINSKO DRUŠTVO
bo predstavilo v avdiovizualni obliki
«Ive najnovejši knjigi dr. Vojka Arka Planinske zgodbe z \ahuel Huapija
DRUŽBE SV. MOHORJA V CELOVCU 1975
Ljubezen po pismih
GORE, št. 3, BUENOS AIRES
V soboto 13. decembra ob 20. v gornji dvorani Slovenske hiše
Vsi ljubitelji gora vabljeni!
ZVEZA SLOV. MATER IN ŽENA
pripravlja božični program in vabi vse drulžine SLOVENSKO BOŽIČNICO
ki bo v nedeljo 21. decembra ob 18 v Slovenskem domu v SAN MARTINU
Ludvik Puš	(43)
NA DOLGO POT
Vso dotedanjo dobo svojega prebivanja v deželi „N’mav čriez izaro“ nisem resno razmišljal o angažiranju svojega glasbenega talenta in izobrazbe za utrditev eksistence. Sprva, kmalu po prihodu na Koroško, razmere gotovo niso bile toliko urejene in ustaljene, da bi bilo kakršno koli prizadevanje v to smer kazalo na uspeh. Muzam se lahko intenzivneje streže šele, ko so najbolj elementarni življenjski pogoji razbitega in raznesenega mesta kolikor toliko zagotovljeni. Zato sem sprva poprijel tam, kjer je bila prilika najbližja in potreba največja: pri Koroški kroniki. Ko sem se preselil v Rož, sem gledal pred seboj organiziranje za slovenska dekleta gospodinjskih tečajev v slovenščini, orga-nistovska naloga pri fari v Rožeku je imela v mojem delovnem programu zelo postransko, brezpomembno mesto.
Sedaj, po preteku skoraj dveh let po koncu vojne, se je Celovec več ali manj vrnil v normalne razmere. Seveda je taka trditev še vedno zelo pretirana: še je vse polno porušenih stavb in stanovanjska mizerija akutna, še so tu živilske nakaznice, še so v veljavi razne omejitve in opustitve, še je Zmajski trg pozorišče raznih parad angleške vojske in še so ulice polne vojaštva — vse to ne kaže na normalizacijo. Ali vendar,
mesto se je znašlo, uprava je stekla in posluje zadovoljivo, in kar je glavno, ljudje so se razmeram privadili, politične razmere v republiki so se uskladile s stanjem in že je čutiti vodilne ukrepe osrednje vlade z Dunaja.
Ko se pa odpre mestno gledališče in se mu pridružijo razne kulturne prireditve ter ljudje začutijo potrebo po lepi umetnosti, pridejo tudi Muze na svoj račun. Takrat napoči čas uveljavljanja umetnostnih potenc, kjer jih je kaj in so kaj vredne.
Meni so se odprla vrata v glasbeno provinco celovškega mesta kar sama od sebe, ne da bi bil potrkal. Se pravi, odprla so se za zelo ozko špranjico, a odprta so bila in ne zaklenjena z devetimi ključi. Nekega dne tik pred postom se oglasi pri nas duhovnik in se predstavi kot pomočnik župnika pri Eliza-betinkah. Njemu da je poverjeno oskrbovanje nedeljske službe božje v po-družni cerkvi sv. Petra, pod katero spada tudi kraj mojega prebivanja, saj je oddaljenost zelo majhna. Rad bi, da bi ljudje pri maši in drugih pobožnostih tiidi kaj peli. Ne misli zaenkrat na zbor, ampak le na ljudsko petje. V cerkvi sicer ni orgel, pač pa lep velik harmonij. Treba bi bilo orglavca, ki bi spremljal petje zbranih vernikov in ga
uravnaval. Zvedelo se je ■— tako je razlagal duhovni gospod — da živi v bližini sv. Petra glasbeno izobražen laik iz Jugoslavije, ki bi morda prevzel tako nalogo. Povedali so mu tudi natančen naslov — -in sedaj je tu in prosi, če bi jaz hotel lotiti se zastavljenega načrta.
Vprašal sem ga, kje je zvedel za moje ime in naslov. Odvrnil je, da v stolnem župnišču. Takoj mi je bilo jasno, da moj stari prijatelj tamkaj spet nekaj snuje. Z navzočim duhovnom sva se zmenila, da bom z začetkom posta nastopil svoje „mesto“ orglanja in spremljanja ljudskega petja v cerkvi sv. Petra vsako nedeljo pri maši, med tednom pa ob petkih zvečer pri križevem potu. Na tak izredno skromen način sem nameril svoj prvi korak proti glasbeni karieri v koroškem glavnem mestu.
Naslednji korak — na namig prijatelja v stolnem župnišču — je bil pristop k stolnemu pevskemu zboru. Bil sem sam izkušen zborovodja in sem vodil pevske zbore dolga leta, med njimi tudi zbor Glasbene matice v Novem mestu ter prirejal lastne koncerte in akademije. Pa se zaenkrat nikomur nisem predstavil kot tak v tuji deželi, ker sem si bil vedno svest svojega izrednega položaja begunca, čigar razvijanje svojih sposobnosti in znanja je posebno delikaten posel.
(Bo še)
SLOVENSKO ZAVETIŠČE DR. GREGORIJA ROŽMANA
V nedeljo, 7. dec. 1975. ob 11,30 sv. maša za vse umrle člane In dobrotnike, potem skupni asado.
Ker je prav sedaj dograjen vodni rezervar, ki je najvišja točka stavbe, bomo postavili smrečico) in to proslavili z „likofom“.
Važno: prinesite jedilni pribor!
KINTASLOGA
Del Cielito 279 — Villa Udaondo
KOPALNA SEZONA 29-11-1975 do 14-3-1976
Vstopnina:	Odrasli	Mladinska
Nedelje in prazniki	$ 60,—	$ 30.—
Med tednom	$ 35.—	? 15.—
Mesečna vstopnica	$ 250,—	8 125.—
Sezonska vstopnica	$ 600,—	8 300.—
Otroci, do 12. leta v	spremstvu staršev zastonj,	sicer s pismenim
dovoljenjem staršev in sezonsko ali mesečno vstopnico očeta ali matere. Mladinska velja od 12. do 18. leta. — Kinta bo odprta vse dni, od 9. do 21. ure razen ob torkih, ko bo zaprta zavoljo čiščenja. Vstop na kinto je dovoljen samo članom zadruge in njihovim družinam s posebno izkaznico, katero dobite za $ 15.— v zadružni pisarni ali na kinti in proti plačilu odgovarjajoče vstopnine. Prosimo, ne vabite na kinto ljudi, ki niso člani zadruge!
UPRAVNI ODBOR K. Z. SLOGA z. o. z.
J