5°
Listek.
LISTEK.
Josip Stritar je praznoval — al, zdrav in vesel — 4. decembra m. 1. na Dunaju svojo šestdesetletnico. Komerz akad. društva »Slovenije« je bil — na izrecno željo Stritarjevo — sicer le prav skromen, vender pa lep in iskren. Udeležilo se ga je tudi nekaj starejših Slovencev: profesorjev, poslancev in drugih dostojanstvenikov in tudi dam. S krasnim govorom je napil slavljencu dvorni svetnik Fr. Suklje. Razen od domačih uredništev je dobil Stritar tudi od drugod mnogo brzojavnih čestitk. »Slov. Narod« pa je objavil v 281, in 282. številki jako simpatičen članek o Josipu Stritarju kot človeku. Govekarjev članek je ob enem nekak komentar h koncu Stritarjevih »Dunajskih pisem« (»Lj. Zv.« 1895/96) in pa dokaz, da naš slavni pisatelj in bistrovidi in tenkočutni kritik ni, niti ni bil nasprotnik modernim pojavom mladega našega pisateljskega naraščaja To potrjuje z nova tudi slavljenčeva pesem-prigodnica,  zložena   »Sloveniji«.
Aškerc — častni član »Triglava«. V slavnostni seji 5. decembra m. 1. je imenoval »Triglav« Aškerca za svojega častnega člana. Ni namen tem vrsticam; beležiti podrobnosti pri omenjeni seji in sledečem slavnostnem komerzu, katerega so se graški Slovani v ogromnem številu udeležili, dasi bi bilo mnogo zanimivega in vzpodbudnega poročati. A odkrito povemo, da nas iskreno veseli ta novi pojav akademiške mladine — Aškerc je že dalje časa tudi častni član »Slovenije« — ker nam dokazuje, da Aškerc, ,par excellence' »Zvonov« pesnik, ni le že sedaj naš ponos, ampak je tudi pesnik — prihodnjosti. — Iz istih akademiških krogov se nam poroča, kako se v Srbih in Cehih za našega pesnika zanimajo, ga prevajajo na svoj jezik, in da se prireja o njem celo nemški »essay«. — Izmed mnogih h komerzu došlih telegramov omenimo samo »Slovenijine« brzojavke, čestitajoče Triglavanom na njih slavnosti kot »najboljšem odgovoru na vse napade na enega  prvih slovenskih svečenikov«.
Povesti dr. Ivana Tavčarja, ki izidejo v petih ali šestih zvezkih (po 20 tiskovnih pol), je izšel — še o pravem času za božičnico — prvi zvezek. V Ljubljani. 1896. Založil pisatelj. Tiskala Ig. pl. Kleinmavr & Feu. Bamberg Str. 354. Nevezan zvezek stane 1 gld. 20 kr., v platno vezan 1 gld. 50 kr., elegantno vezan 2 gld. 10 kr. — Obširnejšo študijo o Tavčarjevih povestih si moramo seveda prihraniti za poznejši čas, ko bode dovršena napovedana in ravnokar začeta zbirka. Prepričani pa smo, da po njih ne seže sama naša štivoželjna mladina, ki izvestno najde slastnega užitka v Tavčarjevem pripovedovanju, včasih romantičnem, včasih zopet realističnem in zbok tega toli specifičnem — ampak tudi starejši prijatelji slovenske beletristike, ki so se »z otroki Tavčarjevega duha« že prej seznanili, takoj ko so se rodili po raznih slovenskih listih. Seveda bodo sedaj ogledovali te stare znance in jih prebirali s celo drugačnim čuvstvom, nego so jih pred dvajsetimi in več leti; saj je gotovo tudi gospod pisatelj z drugimi občutki »zbral okrog sebe otroke svojega duha«, nego jih je je spočel. Naravno, doba devetindvajsetih let v življenju poedinca sploh ni majhna,  mi Slovenci smo  pa v tem  času še posebno hitro živeli.  —
Listek.
5'
Zanimiv je »pripomenek«, zlasti pa še njega konec; ondi se označuje načelo, po katerem je radi enotnosti uravnal pravopis po Pleteršnikovem slovarju — gospod profesor Leveč. Priporočali bi prav živo tak postopek vsem  bodočim izdajateljem   »zbranih  spisov«  in   »poezij«.   —
Vsebina prvega zvezka je ta-le: I. Ivan Slavelj. Povest. — II. An-tonio Gledjevič. Zgodovinska podoba. — III. Bolna ljubezen. Noveleta v pismih. — IV. Gospa Amalija. Noveleta. — V. Mlada leta. Noveleta. — VI.  Med gorami.  Slike (12) iz loškega  pogorja.
Slovenske večernice. Izdala in založila družba sv. Mohorja. 49. zvezek. Menda najbolj priljubljena knjiga med preprostim slovenskim narodom so »Večernice«. Tudi 49. zvezek »Večernic« se izvestno priljubi nerazvajenim kmetiškim čitateljem, saj je poln zanimivih in zabavnoukovitih spisov. Vvodna, najobširnejša povest je ,,Vas Kot", katero je spisal Žaljski. Cital sem jo z veseljem in pozorno, saj kaže pisatelj, da pozna do cela srce in dušo našega kmeta. Slog je lehak, pripovedovanje zanimivo, dialog naraven in gibčen. Vsekakor je g. Žaljski vrlo usposobljen za pripovestnika Mohorjeve družbe.  Naj  se je oklene ter ji  poda še kaj  boljšega !
Kakor pa se izražam na to stran pohvalno o tej povesti, ki bo brez dvoma narodu prav ugajala, tako mu moram prerekati dvoje. Prvič je povest pravzaprav le jako spretno v beletristično obliko zavita zbirka —-narodnogospodarskih člankov, kakršne prinašajo „Novice" in ,,Kmetovalec". Dočim se je potezal pisatelj v svoji obširnejši povesti „N a krivih potih'-za — Kneippove uke ter pobijal — socijalizem, se navdušuje v tej povesti za hranilnice, zavarovalnice in za novejše iznajdbe v prid poljedelstva i. t. d. Drugič kvari povest — recimo — nje prozornost. Naj pojasnim to svojo misel z zgledom! Včasih se mi pripeti, da poslušam v gledališču n. pr. dramo, v kateri že po zvršitvi prvega ali vsaj drugega dejanja vse natanko vem, kakšno bo zavozlanje, kakšno razvozlanje, in kakšen bo zvršetek drame. Poslej me torej ne zanima več vsebina igre, nego le pisateljeva tehnika in umetnost igralcev. Za stvar samo pa sem brezbrižen. Tako je tudi pri tej povesti. Jedva sem dočital deseto stran, sem že vedel natanko, da se oba parčka koncem koncev navzlic vsem navideznim zaprekam izvestno najdeta pri — poroki. Takisto sem radi prigovarjanja idealno slikanega kmeta Mravlje, naj se lahkomiselni Veseljak in skopi Grabež (sama : nomina omina!) zavarujeta zoper točo in požar, z gotovostjo slutil, da do-spemo še do viharja s točo in do požara. In nisem se varal! — Prigovarjal bi pa tudi temu, da je podal g. pisatelj v svojih treh kmetih le tri tipe, ne pa značajev. Tako delajo pisatelji ,,delavci", ne pa umetniki, katerim je poleg lepote norma resnica, življenje. Povest g. Z. je torej napisana ,ad usum delphini' — t. j. v pouk kmetom — ni pa resničen umotvor. — Izrazi: dopadati, k srcu jemati, storiti si iz česa kaj, podati se, kapa i.  t.  d.  so pač nepotrebne tujke, in imamo za-nje  lepših svojih.
Kodrovo povestico „Zaklad" kazi, zlasti — neverjetnost. Takih kmetov, takega nedvignjenega zaklada in takih inženirjev nima realni svet. Pisatelj sploh meni, da podaje čitateljem kmetiško snov, kmetiške značaje, če postavi svojo povest v — vas; toda za pristno slikanje naših kmetov treba poleg   slovenskih   vraž in slovenskih   kletvic še   — nekaj  bistvenega:
4*