M. Nagajka: Butalski detektivi Sešli so se butalski možje, tako rekoč sol naroda, in težke skrbi so jih prevzemale. Huda žival se je razmnožila po Butalah, segla je z ostrimi kremplji skoraj v vsako hišo in napolnila vso dalino s trepetom. Bila je ta žival pijančevanje in duhovni gospod je neprestano grmel z lece, da je treba nekaj ukreniti, da se ne bo mladina pohujševala in zapravljala denarja. Bila je pa vse skupaj težka stvar, oba krčmarja sta bila občinska moža in možje niso hoteli pljuvati v lastno skledo, že zaradi tujskega prometa ne in zaradi prijateljstva. »Težka stvar, zares težka stvar,« si je pogladil dolgo brado sivi župan. »Take naloge še nismo imeli pred seboj. Bilo je že mnogo stvari, celo zelo nujne so bile, na primer kidanje snega in preganjanje kobilic, tega alkoholnega vprašanja se pa še nismo lotili. Kaj mislite, tovariši, nekaj bo vendarle treba ukreniti. Vsekakor moramo poiskati, kdo je kriv pohujšanja in nemorale, kdo je to zanesel med naše čednostno ljudstvo, kdo se ni zadosti uprl.« »To je treba premisliti, seveda,« so se oddahnili vsi možje. Zagrebli so si roke v brade in lase in pričeli misliti. »Župan na noben način ni kriv,« je dejal končno eden, »tega sploh ne smemo misliti. Župan je častivredna oiseba in ga ne smemo ponižati. Kdaj se je še slišalo, da bi se butalski župan ne b-rigal za blaginjo svojega naroda, kdo je že opazil, da mu ne daje ob vsaki priliki dobrega vzgleda. Ali je dal že kdaj župan razglasiti, naj mladina popiva in naj ponočuje? No, če sem in tja povabi nas može na kozarec vina in se zasedimo nekoliko v noč, kdo bi mu oponašal, resne pogovore imamo in vse polno skrbi za javni blagor in nekoliko »njače je pač malenkost in ne pride v poštev.« Župan je zadovoljno pokimal in se zahvalil: »To se mi je že itak zdelo, da o meni ne more biti govora. Prav tako ne o vas, možje. Velike skrbi leže na vaših ramenih, dan za dnem si ubijate glave z občinskimi posli in če se vsako leto parkrat poveselimo, je to vse naše plačilo. Prav res moramo najti nekoga drugega, ki je kriv.« In znova so se zagledali v mizo in nekateri so si grizli nohte, župan si je pa svečano prižgal smrdljivo pipo. Oči so mu iskale med možmi, dolgo so lezle od obraza do obraza, nato so se ustavile na višnjevem nosu krčmarja Brenčeta. »Kaj misliš, krčmar Brenče, če nisi ti kriv? Saj dokler je bila v fari ena sama krčma, se ni toliko popivalo in nekaj več miru je bilo ponoči. Ali ne pade nekoliko greha nate?« »To ni res!« je poskočil Brenče in dvignil Toki, kakor bi hotel priseči. »Prav nič več se ne popije, kakor poprej. Samo izgubo imam s krčmo, dasiravno točim najboljša dalmatinska vina in če bo šlo še kako leto naprej kakor gre letos, bom vse skupaj zaprl in prenehal s kupčijo. In ali ne bo občina udarjena, ko bo dobila manj davkov.« »Tisto je res,« je dejal župan po kratkem oremisleku, »ti si velik davkoplačevalelec, tebe nikakor ne moremo obtožiti, sami sebi vendar ne bomo izpodjedali tal. Pa kdo bi bii kriv? Obljubil sem gosposki, da bomo našli krivca. Pomagajte mi!« Spet so možje nekaj zabrundali in povesili glave. Pa se je že oglasil drugi krčmar: »Kar se mene tiče, imam mirno vest. Moje vino je dobro in ne moti glav. Neštetokrat ste ga že sami pokusili in ko bomo zdajle šli od seje, ga bom postavil znova nekaj bokalov na mizo. Mislim, da jaz ne morem biti krivec, mikoli nisem naročal mladini, naj kriči po vaseh in budi trudne ljudi iz spanja. To mora biti krivec že kdo drugi. Mislim, da je mogoče onile kramar Štefanček, ki skrivoma toči žganje, hudičevo vodo, sam špirit.« »Tale bo!« so si oddahnili možje in tudi žuoan je odložil pipo. Štefanček je bil siten možiček in kar nekako dobro se mu je zdelo, da so našli njega. »Mi pa znamo!« je vzkliknil. Pa se je že oglasil stari Anžonček, zakrilil je z rokami in zatrepetal s piskajočim glasom: »Stojte, možje dragi, stojte, za Kriščevo voljo! Štefanček je moj zet, moj na|dražji človek, čemu bi mu jemali čast in poštenje. Ali bi ne mogli najti drugega krivca?« Možje so bili nekoliko v zadregi in tudi župan se je popraskal za ušesi. Tale Štefanček, sitnoba mala, mu pri vsakih volitvah nagaja. No, pa je vseeno molčal in čakal, kaj poreko možje. Molčali so minuto in pol, nato se je oglasil Malnar, ki je bil prvi za županom: »To bi res ne bilo lepo, da bi spravljali našega človeka v tako zadrego in sramoto. Dajmo, poiščimo kako dmgo pot. Saj je še zadosti drugih Ijudi v fari, bo že kateri primeren za krivca.« In so tudi drugi ljudje pritrdili, ker bi jim bilo nerodno zaradi Štefančka, kamor so vsak pot stopili na šilce zelenega. »Pa poiščite koga?« se je skoraj razburil župan. »Kdo bi torej bil krivec?« Znova so povesili glave, župan je bil jezen, ker mu je ugasnila pipa, iskal je kresilnik in jezno godrnjal. Naposled se je krčmarju Brenčetu zasvetilo lice. »Ga že imam!« je vzkliknil navdušeno in poskočil. »Tudi jaz dam po seji bokal najboljšega za dabro milsel.« »Kdo je krivec?« je počasi vprašal župan in pogledal izpod čela. »Nihče drugi kot učenik, kdo naj pač bo, ali ne?« »Učenik,« sc je popraskal eden, »saj ta ne gre nikoli v krčmo. Kdo ga je že videl pijanega?« »Prav zato je krivec. Tako obnašanje je sumljivo. In nekoga pač moramo najti. Kaj se vam zdi?« Tudi drugi krčmar j^e pritrdil. To pač ne more biti pravičen človek, če nikoli ne pride v njegove krčmo. Ali vendar tega ne razumejo? Počasi so vsi pritrdili. Tudi žiroan se je potolažil. Nekdo mora biti kriv, kaj pa hočejo! In čez štirinajst dni je dobil stari učenik dekret, da je premeščen iz Butal v hribe. Začudil se je in šel vprašat, kakšen da je vzrok in kdaj se je pregrešil. »Tako in tako,« je dejal župan, »ljudstvo vas je obsodilo, da ste kriv tega pijančevanja in ponočevanja, vse te nemorale, ki se je začela širiti pri nas.« Učenik je zmajal z glavo, da to pač ni mogoče. Župan je T>a svarilno povzdignil prst. da ljudstvo že ve, kaj dela in da se nikoli ne zmoti. Učenik se je pobožno pokrižal in odšel v hribe, zakaj ljudstvo je nezmotljivo in odkrije vsak greh.