iilsfasi
GLEDALIŠKI list d
DOPISNIKI GLEDALIŠKEGA LISTA DRAME SNG V TUJINI:
MIKOLAJTIS ZIEMOVVIT, Varszavva, ?.a Poljsko;
Ur. MIROSLAV PAVLOVSKY, Brno, za Češkoslovaško;
OSSIA TRILLING, London, za Anglijo in Francijo;
Dr. FRIEDRICH L A N G E R , Wien, za Avstrijo;
Dr. PAUL-IIEBERT A P P E L , Miinchcn, za Zahodno Nemčijo ln Dr. GERHARD W O L F R A M , Berlin, za Nemško demokratično republiko.
Gledališki list Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani. Lastnik in izdajatelj Slovensko narodno gledališče Ljubljana. Urednik Lojze Filipič. Osnutek za naslovno stran; Vladimir Rija-v c c. Izhaja za vsako premiero. Naslov uredništva; Ljubljana, Drama SNG, poštni predal 27. Naslov uprave; Glavno tajništvo SNG, Ljubljana, Cankarjeva 11. Tiska tiskarna Casopisno-založniškega podjetja »Slovenski poročevalec«, Ljubljana. Redakcija 5. številke XXXVII. letnika (sezona 1957/58) je bila zaključena 16. novembra, tisk pa je bil končan 12. decembra 1957.
GLEDALIŠKI LIST DRAME
SLOVENSKEGA NARODNEGA GLEDALIŠČA LJUBLJANA
SEDEMINTRIDESETI LETNIK SEZONA 1957/58 — ŠTEV. 5—7
W I L LI A M SHAKESPEARE UKROČENA TRMOGLAVKA
JACINTO BENAVENTE BRANKO MIKLAVC KRIŠPIN IN CURLO KRSTNA UPRIZORITEV
VVILLIAM SHAKESPEARE
UKROČENA TRMOGLAVKA
(THE TAMING OF THE SHREW)
POSLOVENIL OTON ZUPANClC
Del okvirne zgodbe prevedel po »The Taming of a Shrevv« Janko Moder.
Režiser in scenogiraf: ing. arch. VIKTOR MOLKA. Akad. slikar kostumov: ALENKA BARTL-SERSA. Lektor: prof. dr. ANTON BAJEC. Scenska glasba: MARIJAN VODOPIVEC.
OSEBE
V	okvirili zgodbi:
Knez .....................................
Krištof Suk, kotličkar....................
Krčmarica.................................
Paž.......................................
Prvi igralec..............................
Prvi lovec................................
Drugi lovec...............................
Prvi sluga................................
Drugi sluga...............................
Tretji sluga..............................
V	komediji:
Baptista, bogat plemič iz Padove ....
Vincentio, star plemič iz Pize............
Lucentio, Vincentijev sin.................
Pet-ruccio, plemič iz Verone..............
Gremio....................................
Hortensio	.	,	i...........
Tranio j Biankina snubca (................
^io^eHo ] Lucentijeva -služabnika Curtis I	...
Grumio \ Petruccijeva služabnika-!
Solmašter/	l	.	.	.
Katarina J Baptistovi hčeri f	i	i
Blanka J
Vdova.....................................
Krojač . . . ,............................
Lepotičar.................................
Natanijel.................................
Filip.....................................
Joža......................................
Miklavž ..................................
Služabnik pri Baptisti....................
Baptistovi in Petruccijevi služabniki.
Godi se nekaj v Padovi, nekaj v Petruccijevem -selskem dvorcu. Kostume izdelala gledališka krojačnica pod vodstvom Eli Rističeve in Staneta Tancka. Inspicient: Marijan Benedičič. Razsvetljava: Vili Lavrenčič, Lojze Vene. Odirski mojster: Vinko Rotar. Masker in lasuljar:
Anton Cecič.
JOŽE ZUPAN JURE SOUČEK MILEVA UKMARJEVA DUŠAN Skedl FRANCE PRESETNIK stane Cesnik
RUDI KOSMAČ LOJZE ROZMAN POLDE BIBIČ VINKO PODGORŠEK
FRANCE PRESETNIK JANEZ CESAR DANILO BENEDIČIČ MAKS FURIJAN BORIS KRALJ JANEZ ROHACEK ANDREJ KURENT BRANKO MIKLAVC POLDE BIBIČ DRAGO MAKUC ALEKSANDER VALIČ VIKA GRILOVA DUŠA POČKAJEVA MAJDA POTOKARJEVA HELENA ERJAVČEVA ANTON HOMAR RUDI KOSMAČ LOJZE ROZMAN MARIJAN BENEDIČIČ VINKO PODGORŠEK BRANKO STARIČ ALBERT RANER
EKSPERIMENTALNA REPERTOARNA SKUPINA DRAME SNG
FRED DENGER
MINUTO PRED DVANAJSTO
Monodrama v treh dejanjih
Prevedel BRUNO HARTMAN
Režija in scena:
MILE KORUN
Kostumi:
MIJA JARČEVA
. Lektor: prof. BRUNO HARTMAN
Marija Bornemann, snažilka............. ELVIRA	KRALJEVA
Kraj; zahodnonemško mesto Čas': sedanjost Prizorišče: malomeščanska kuhinja
Kostume izdelala gledališka krojačnica pod vodstvom Eli Rističeve Inspicient: Branko Starič	Odrski mojster: Vinko Rotar
Razsvetljava: Vili Lavrenčič Lojze Vene
Odmor po 2. dejanju
EKSPERIMENTALNA REPERTOARNA SKUPINA DRAME SNG
I.
KRIŠPIN IN CURLO
JACINTO BENAVENTE — BRANKO MIKLAVC:
Poslovenil O. Zupančič Krišpin.................BRANKO MIKLAVC
II.
BRANKO MIKLAVC:
TRI PANTOMIME
Curlo — Slikarji — Mislec
Pantomime izvaja........BRANKO MIKLAVC
Flavto solo igra............BORIS ČAMPA
Režija in scena: ing. arch. VIKTOR MOLKA Akad. slikar kostumov: ALENKA BARTL-SERSEVA Kost/ume izdelala gledališka krojačnica pod vodstvom Staneta Tancka Inspicient: Marijan Benedičič Razsvetljava: Vili Lavrenčič, Lojze Vene Odmor po prvem delu
CURLO
Umirajočemu vrne hudič moč v zameno za dušo. čista sreča je kratka, strasti ga ovladajo, užitki, sla in oblast. Kesanje je prepozno, ura pride in hudič vzame plačilo.
SLIKARJI
Deset raznih slikarjev Tiše. Vsak po svojem temperamentu, vsak svoj svet.
Stari, globoki in razumevajoči — lahkotni in svetli — obtožujoči, jedki in porogljivi — diobri, tihi in nežni — slikar zemlje, morja, dreves in neba — mrzli, razumski — slikar smeha — slikar elegance in lepote — kubist, razstavljalec — dekadent, prazni, naveličani, brezmočni.
MISLEC
Človek sam v neskončnem in strašnem vesolju. Njegova misel sprašuje in išče.
Breme zavesti in spoznanj.
Borba za rešitev. Vzpenjanje.
Nedosegljivi vrh.
Nova groza in novi napori misli.
Razkrivanje svetlobe in duha v človeku, lepote in globine v vesolju. Zavest vrednosti našega bivanja.
B. M.
Nenadna smrt jc po zavratni bolezni 8. decembra 1957 iztrgala slovenskega književnika, kulturnega delavca in revolucionarja dr. Ferda Kozaka iz slovenskega javnega življenja, sodelavca novega slovenskega življenja še pri polni ustvarjalni moči. S Ferdom Kozakom sta tudi slovensko gledališče in slovenska dramatika izgubila svojega oblikovalca in soustvarjalca posebne kvalitete in spremljevalnega sodelovanja. Nenadna smrt Ferda Kozaka pomeni zato hkrati za slovensko gledališče veliko in nepričakovano izgubo.
Ferdo Kozak se je rodil dne 28. oktobra 1894 v Ljubljani in je v svojem rodnem mestu obiskoval ljudsko šolo in gimnazijo. 2e zgodaj je začel pisateljevati in se počutil toli svoboden književnik, da je še pred maturo podvzel potovanje v Pariz, po povratku iz metropole evropske svobode po tedanjem pojmovanju pa je s svojimi potovanji <ko ga je zajel plaz revolucionarnega vala oblikujočega se jugoslovanskega kulturnega in političnega preporoda) nadaljeval v nasprotni smeri: obiskal jc jugoslovanske pokrajine v habsburški monarhiji in na Balkanu ter temu obisku priključil še ogled Albanije. Med prvo svetovno vojno so ga mobilizirali, nekaj časa se je mudil na frontah, hkrati pa maturiral. Po prehodnih mesecih prevrata 1918 je študiral na vseučilišču v Pragi in je ondod 1922 promoviral iz slovanske slovstvene zgodovine. Ko je nekaj časa služil kot bibliotekar v Beogradu in Ljubljani v Narodnih knjižnicah in Narodnem muzeju v Ljubljani, je postal gimnazijski profesor v Ljubljani.
V	tej službi ga je zalotila druga svetovna vojna in ga je na mah postavila v središče dogajanja slovenskega podtalnega revolucionarnega gibanja, ko sta sili osi pregazili na odpor nepripravljene javne činilce predaprilske Jugoslavije. Ferdo Kozak je na ustanovnem
sestanku Osvobodilne fronte zastopal slovenske kulturne delavce in obdržal svoj mandat v plenumu, dokler ga niso 1942 fašistični okupatorji odgnali v Italijo, da bi ga izločili iz slovenskega revolucionarnega gibanja. Po vojaškem zlomu Italije 1943 je odšel v Bari, kjer je kot član jugoslovanske misije opravljal v tamošnjem zbirališču Slovencev važno politično in kulturno delo. Še pred koncem vojne se je vrnil v Slovenijo na tedaj že osvobojeno ozemlje in postal načelnik oddelka za prosveto pri Slovenskem narodnem osvobodilnem svetu. Po osvoboditvi je postal v prvi slovenski vladi, sestavljeni v Ajdovščini, minister za prosveto; kot izvoljeni republiški poslanec je ves čas pripadal Ljudski skupščini LRS, ki ji je bil nekaj časa predsednik, v zadnjem času pa podpredsednik.
Ta zunanji obris življenja Ferda Kozaka nam označuje okvir za njegovo plodno delo, ki ga je ves čas razvijal kot slovenski kulturni delavec, pisatelj In revolucionar. V dveh prelomnicah v zgodovini slovenskega naroda je stal kot revolucionarni sodelavec v ospredju tistih dveh gibanj, ki sta v prvem delu našega stoletja docela preoblikovali slovensko življenje. Tik pred prvo svetovno vojno se je priključil revolucionarnemu jugoslovanskemu preporodnemu gibanju, ki je v odločilnem trenutku slovenske zgodovine zavrglo vse življenje slovenskega naroda kot oklep objemajočo suženjsko mentaliteto nedržavnega naroda in odpiralo perspektive slovenske svobode v državni skupnosti ostalih jugoslovanskih narodov. To gibanje je Ferdu Kozaku izoblikovalo njegovo duševno fiziognomijo mladostne dobe in mu hkrati nudilo vse možnosti svobodnega razgleda o kulturni in politični bodočnosti slovenskega naroda, ki mu je za stalno ostala usmerjevalna podstat njegove publicistične delavnosti v obdobju med obema vojnama.
Toda to obdobje — tako bogato političnih metamorfoz, izdajstev načel in dokumentov kulturnega siromaštva ljudi na odgovornih pozicijah političnih voditeljev — ni prineslo rešitve slovenskemu problemu, kakor so ga iskali slovenski mlajši izobraženci in je samo zanetilo odpor proti izrabljevalcem in izkoriščevalcem nazovi demokratične politične in kulturne svobode. Ferdo Kozak je bil med tistimi slovenskimi razumniki, ki so v razvrvanih letih nacistične in fašistične ekspanzije iskali in našli stik z zastopniki levičarske politične orientacije, se povezali z njimi miselno in duševno ter v tej zvezi iskali povoljne zagotovitve za novo kulturno, gospodarsko in politično usmeritev slovenskega naroda. Ferdo Kozak je ta prevrat v miselnosti slovenskega naroda pripravljal kot odkriti pristaš nove orientacije v svojih publicističnih prispevkih, ki so povečini izhajali v mesečni reviji »Sodobnost« v njegovi redakciji in ki so danes važen zgodovinski dokument ne samo za zgodovino slovenskega naroda, temveč kot dokument za iskanje nove poti pri majhnem narodu, ves čas njegovega življenja uklenjenem med hrepenenjem po umski in duševni svobodi ter med bridko realnim vsakdanjim življenjem dovoljenega in nedovoljenega, možnega in nemožnega, sproščenega in zatiranega.
Ce smo med pisateljskimi prispevki Ferda Kozaka kulturnemu bogastvu slovenskega naroda v prvi vrsti navedli njegov publicistični donos, smo to storili zategadelj, da to njegovo delavnost posebej poudarimo, ker pomeni v razvoju slovenske publicistike neko razvojno stopnjo in nadaljuje to zvrst v ravni črti od publicistike socialista Dermote. Nočemo pa pri tem preiti ostale pisateljske delavnosti Ferda Kozaka, ki se je peresa zelo zgodaj oprijel in ga ni izpustil do konca
svojega življenja. Ne mislimo pri tem na njegovo delavnost kot časnikar, ki se ji je posvetil v dveh kratkih časovnih razmakih ;Vo-jega življenja, temveč na njegovo leposlovno ustvarjalno pisateljsko delavnost, ki se ji je posvetil že v mladih letih. V času do prve svetovne vojne je napisal vrsto črtic, novel in kratkih povesti, ne da bi jih bil zbral in izdal v knjigi, morda zato, ker jih je imel za začetniške. V knjigi je 1954 izdal leposlovne spisek, ki so obseženi v naslovu »Od vojne do vojne«. V prvih letih med obema vojnama je pisal pesmi, ki jih ni zbral v knjigi, četudi do neke mere izdajajo prefinjeno čustveno podobo svojega poeta v poetični stvarnosti tedanjega časa. Morda je marsikaj tega gradiva ostalo še v njegovih miznicah, nedvomno pa je mnogo svojih načrtov, zlasti v prozi (roman iz prve svetovne vojne itd.), odnesel s seboj. Pač pa je izdal v knjigi »Popotoval sem v domovino« 1955 svoje spomine na konfinacijo v Italiji in v knjigi »Članki In zapiski« 1953 zbral nekaj člankov svoje publicistične delavnosti, med katerimi se pretežni del nanaša na čas zadnjih let pred drugo vojno.
Ze v mladih letih pa je Ferda Kozaka s čudovito silo pritegnilo k sebi gledališče. V času njegovih dijaških let je slovensko osrednje gledališče v Ljubljani s krčevitim naporom svojih igralcev iskalo stopnji svojega razvoja primerni odrski izraz. Raven gledališkega občinstva se je začela dvigati in kljub temu, da so prenekateri obiskovalci iskali v njem še vedno samo zabave, so izvirna dela Cankarja, Kristana, Finžgarja in Meška zahtevala in izpodbujala razvitejši okus in dojemanje. Prav tako so se trudili zlasti mladi slovenski igralci Nučič, Skrbinšek itd. z Verovškom na čelu, da dvignejo raven hrama gledališke umetnosti. V tem času, polnem preosnove in iskanja novih poti, je bil z našim gledališkim dogajanjem v stalni zvezi Ferdo Kozak, potem ko je že kmalu začel obiskovati dramatično šolo Milana Skrbinška in nekajkrat pri njenih produkcijah celo nastopil kot igralec.
Ozki stik z gledališkim delom v Ljubljani pa ni bil namenjen temu, da bi se posvetil odru kot igralec, temveč ga je mladi spremljevalec gledališča uporabljal le za podrobnejšo seznanitev z gledališkim življenjem in njegovimi posebnostmi. 2e zgodaj je bral dramatike in — kakor sam pripoveduje — je bil njegov ljubljenec Avgust Strindberg. Po pobudah, ki jih je črpal iz dramatskih del tega svojega vzornika, in ob zgodbah, ki mu jih je posredovala lastna vzplamtela mladostna pisateljska fantazija je napisal v času pred prvo svetovno vojno vrsto enodejank, tridejansko Ibsenovo dramo »Tujec« in protivojno štiridejanko »Vojna«. Od njegovih prvih enodejank je igralski in literarni krožek pri Milanu Skrbinšku uprizoril enodejanko »O polnoči«, enodejanko »Velikomestna komedija« pa je uprizorilo Slovensko gledališče v Ljubljani ob 50-letnicl Narodne čitalnice v Ljubljani. Medtem ko uprizoritev prve enodejanke ni prinesla večjega razburjenja, je vzbudila uprizoritev »Velikomestne komedije« pravi poplah in ogorčenje med obema meščanskima taboroma v slovenski prestolnici. Mladega dramatika je skušal zaščititi delavski dnevnik, ki je objavil vse besedilo enodejanke, kritik in dramatik Etbin Kristan pa mu je napisal izpodbudno kritiko, češ da smo dobili dramatika, s katerim bo treba še resno računati. Tako je pomenila uprizoritev prve Kozakove enodejanke v poklicnem gledališču ob hkratnem uveljavljanju Cankarjeve in Kristanove dramatike predor najmlajše slovenske dramatike, ki je obenem zaključevala nekdanjo čitalniško dobo z njenimi diletantskimi nastopi in hinavsko malomeščansko moralo.
Med obema vojnama je spočetka pisatelj nadaljeval z dramatičnimi poizkusi in je napisal nekaj prizorov in enodejanko »Velika noč«. Družbene razmere v državi v tem obdobju in posebnostno slovensko življenje so ga navdihnile k veseli slovenski zgodbi »Kralj Matjaž«, ki bi naj na satirični način razgalila podobo majhnega slovenskega življenja v njegovih značilnih malomeščanskih razmerah. Komedija »Profesor Klepec« naj bi pokazala in satirično osvetlila življenje slovenskega izobraženca v zadohlem vzdušju pred drugo vojno. Uprizorili so jo v Drami Narodnega gledališča v Ljubljani v sezoni 1939-40 in so jo, potem ko jo je pisatelj predelal, vnovič uprizorili po vojni. V tem pa je Kozaku dozorevala obširna snov iz slovenskega meščanskega življenja, ko je napisal dramo »Lepa Vida« (prvič so jo uprizorili v Ljubljani v sezoni 1940-41 v slovenskem osrednjem gledališču), ki je pozneje pri ponovni uprizoritvi po vojni dobila naslov »Vida Grantova«. Obe igri sta izšli v knjigi. S svojo dramatiko zrelih let je Ferdo Kozak skušal podati po eni plati satiro slovenskega življenja v razmerah, kakršne je rodilo politično izživljanje slovenskega meščanstva med obema vojnama nakljub podobam in priložnostim, ki so si jih čarali v svoje duševno doživljanje nekateri slovenski sanjači, po drugi plati pa je v dramski trilogiji želel pokazati obraz slovenskega pridobitnega meščanstva z usodami njegovih protagonistov, kakor jih tragično oblikuje življenje. Toda docela je napisal samo dramo o Vidi Grantovi, medtem ko je tretje drame, ki naj bi se imenovala »Punčka« napisal le nekaj prizorov.
Praktično je imel Ferdo Kozak posla z gledališčem v zimi 1918-19, ko je bil nekaj časa gledališki tajnik. Pozneje je napisal to ali ono gledališko poročilo, ko je poročal v slovenske liste o gledališkem dogajanju v Beogradu in obratno pozneje v srbsko revijo o slovenskem gledališču. Izkušnje iz gledališkega življenja, ki ga je opazoval ves čas do druge svetovne vojne, so mu v času, ko je bil minister prosvete LRS, v sodelovanju z drugimi gledališkimi sodelavci, omogočile uresničitev načrta o organizaciji slovenskih gledališč po osvoboditvi. Preureditev slovenskega gledališkega življenja po letu 1945 je v načelnem smislu njegovo delo in obsega tudi ustanovitev Akademije za igralsko umetnost v Ljubljani kot glavnega slovenskega pedagoškega igralskega središča. Pri oblikovanju slovenskega povojnega gledališkega življenja je pokazal Ferdo Kozak svoje teoretsko in praktično znanje o gledališču, hkrati pa vso svojo veliko ljubezen do slovenskega gledališča kot umetnostne ustanove v pravem smislu besede v celotnem življenju slovenskega naroda. Zato slovensko gledališče zlasti žaluje za Ferdom Kozakom kot velikim njegovim ljubiteljem, spodbudnikom in pospeševalcem!	jt
SHAKESPEAROVA UKROČENA TRMOGLAVKA
Malokatera gledališka igra svetovnega dramskega slovstva črpa po snovi in obliki iz tako različnih virov, druži v sebi tako heterogene elemente, ter doživlja toliko iin tako nasprotujočih si predelav in interpretacij — kot Shakespearova komedija »Ukročena trmoglavka«.
Anekdotična snov komedije je prastara in vedno znova obravnavana v najrazličnejših variantah: v številnih novelah, pripovedkah in pravljicah, v latinski književnosti pri Plautu, nato v francoski srednjeveški farsi in pri Hansu Sachsu. Zgodovinski viri zlasti omenjajo Ariostovo predelavo Plautove komedije »Gli Suppositi« — »Podtak-njenci«, in komedijo neznanega angleškega pisca z naslovom »A plea-sant oonceited historie called the taming of a Shrew«, ki je izšla v Londonu okoli leta 1592.
William Shakespeare je »Ukročeno trmoglavko« napisal leta 1595 kot svoje sedmo odrsko delo. Evidentno je, da se je snovno naslonil na prej navedeno gradivo, zlasti na omenjeno anonimno komedijo, a tudi na zbirko novel Richarda Edwardsa: »The waking mans Dreame«, ki je izšla v Londonu leta 1570. Na anonimno komedijo o ukročeni trmoglavki se je Shakespeare naslonil tudi formalno dramaturško: po njej je povzel prolog in okvir, ki pa ga ni razvil do konca. Okvirna zgodba je ostala v Shakespearovi komediji, kakršna nam je ohranjena v Folio izdaji iz leta 1623, okrnjena, saj se v teku komedije kratko in malo izgubi.
Za slovstvene zgodovinarje in za režiserje predstavlja ta Shakespearova nedoslednost doslej nerazjasnjen dramaturški in uprizoritveni problem. Komedija namreč vsebuje tri snovne elemente: prolog, ali točneje okvir, se pravi Sukovo zgodbo, dalje Biankino zgodbo in končno Katarinino zgodbo. Medtem ko sta Biankina in Katarinina zgodba prepleteni in zgneteni v organsko celoto in v zaključeno komedijsko dejanje, pa obvisi okvirna zgodba v zraku, princip gledališča v gledališču je prelomljen, brez zaključka.
Shakespearologi razlagajo in utemeljujejo pisateljevo nedoslednost na različne načine. Nekateri pripisujejo pomanjkljive komedije dejstvu, da je »Ukročena trmoglavka« prvič izšla v tisku šele po Shakespearovi smrti (v Folio izdaji, leta 1623), torej brez avtorjeve kontrole, zaradi česar naj bi jo natisnili okrnjeno in nepopolno.
Drugi so zopet mnenja, da je Shakespeare potreboval igralce, ki so nastopili v prologu oziroma v okvirni zgodbi, pozneje za druge osebe, in da je torej kot gledališki praktik in režiser kratko in malo igralce polagoma umaknil in jim v teku komedije dodelil nove vloge v Biankini in Katarinini zgodbi. Prepisovalci in tatovi odrskih besedil so potemtakem »Ukročeno trmoglavko« zabeležili po taki uprizoritvi in nam jo — okrnjeno — posredovali v natisu.
Tretja razlaga meni, da se je zdelo Shakespearu nepotrebno, nadaljevati okvirno zgodbo, kakor hitro je stekla in gledalce pritegnila glavna komedijska zgodba.
Kakorkoli že, »Ukročena trmoglavka« v verziji, kakršna nam je ohranjena, predstavlja svojevrsten uprizoritveni problem. Zaradi tega »o komedijo uprizarjali in jo uprizarjajo zelo različno.
Številni režiserji jo uprizarjajo kratko in malo brez prologa, točneje, brez okvirne Sukove zgodbe, saj tudi brez nje »Trmoglavka« predstavlja zaključeno komedijo.
Privrženci formalne tekstovne nedotakljivosti Shakespearovih del gredo po navadi srednjo pot. Tekst puste nedotaknjen, režijsko pa rešujejo problem tako, da puščajo Suka in njegove spremljevalce med vso komedijo na odru dn vodijo okvirno zgodbo zgolj mizanscensko in pantomimično do zaključka dejanja.
Shakespearologija pa pozna tudi dolgo vrsto dramaturških predelav »Ukročene trmoglavke«. Ne da bi hoteli obravnavati številne predelave, ki so uporabile Shakespearovo delo samo kot snovno predlogo in jo v svojih interpretacijah vulgarizirale, plitvile in prirejale iz nje neokusne burke, se moramo ustaviti pri serioznih predelavah, v katerih je šlo avtorjem za to, da Shakespearovo omenjeno nedoslednost odpravijo in da komedijo dopolnijo na osnovi avtentičnih virov, ki jih je uporabljal tudi sam Shakespeare: predvsem na osnovi omenjene anonimne komedije o ukročeni trmoglavki, ki je izšla nekako dve leti pred nastankom Shakespearovega teksta.
V	tej predshakespearski komediji je okviirna Sukova zgodba izvedena dosledno do konca. Po prologu, ki se dokaj ujema s prologom pri Shakespearu, se Suk ves čas vmešava v Katarinino in Biankino zgodbo, v epilogu pa svojo zgodbo zaključi: ko se strezni, se odprav' domov z namenom, da bo, podobno kot Petruccio, krotil' in ukrotil svojo hudo ženo.
B. BATRUNIN: SCENA ZA SHAKESPEAROVO KOMEDIJO »UKROČENA 11^	TRMOGLAVKA«.	MOSKVA	OKT.	1924.
WILLIAM SHAKESPEARE: »UKROČENA TRMOGLAVKA«. AMERICAN SHAKESPEARE FESTIVAL THEATRE, STRADFORD, (AMERIŠKI,
V DRŽAVI CONNECTICUT). 1956.
Problem okvirne zgodbe je za uprizoritev »Ukročene trmoglavke« tako zelo pomemben, ker določa prisotnost ali odsotnost tega okvira — stil celotne uprizoritve.
Namreč: brez okvirne zgodbe velja komedijo igrati z realističnimi poudarki, v mejah stvarne verjetnosti, dovolj umirjeno in umerjeno, nekako akademsko, dočim okvirna zgodba »Ukročeno trmoglavko« prestavlja v drugo kategorijo; popusti ji vajeti in jo usmeri v nezadr-žani komedijski in burleskni tempo. Prilije ji sproščenost in razbrzdanost komedije renesančnega kova, ko jo v smislu okvirne Sukove zgodbe izpremeni v duhovito potegavščino, v predstavo potujočih komedijantov.
Zaradi vsega navedenega smo se odločili, da po predshakespearski komediji o ukročeni trmoglavki dodamo Shakespearovemu besedilu celotno okvirno zgodbo z epilogom, da na ta način dosledno izvedemo princip gledališča v gledališču ter opredelimo stil uprizoritve: resnično renesančno razposajeno komedijo v interpretaciji potujočih komedijantov.
Za Shakespearovo komedijo sploh so značilni naslednji elementi: fantastika, poezija, zamenjava oseb, drastika besednega izraza, poudarjena situacijska komika, navezanost oseb na čas, kraj in družbo, nekaka družbena neopredeljenost komedijskih akterjev. V bistvu je Shakespeare, da se pridružimo izredno precizni in jasni karakterizaciji Josipa Vidmarja — s svojimi komedijami zabaval. Toda njegovo poznavanje človeka je tako veliko in njegova poetična moč tako silna, da zgolj zabavna struktura Shakespearovih komedij ne more zmanjšati njihove očarljivosti in dragocenosti.
»Bistvo Shakespearove komedije je v barvitem in muhavem razpoloženju metulja«, pravi o Shakespearovi komediji Heinrich Heine,
SLIKA NA STR. 1115, INZ. ARCH. VIKTOR MOLKA: — OSNUTEK SCENE ZA »UKROČENO TRMOGLAVKO« (1957).
W. SHAKESPEARE: »UKROČENA TRMOGLAVKA«. DRŽAVNO GLEDALIŠČE »MALMO« (ŠVEDSKA) REZIJA SANDRO MALMQUIST
»kii se preigrava od 'rože na rožo, in se le tu in tam dotakne tal resničnosti«. Nato Heine poetično nadaljuje: »Sinoči sem dolgo razmišljal, ali bi vendarle ne mogel Shakespearovo komedijo določno karakterizirati. Po dolgem raziglabljanju sem končno zaspal in sanjalo se mi je, da je zvezdnata noč, da plavam v majhnem čolničku po širokem, širokem morju, mimo mene pa drse čolni vseh vrst, polni mask, muzikantov in bakel, vsi polni zvokov in bleska, včasih prav blizu, včasih zopet daleč. Tu so bili kostumi iz vseh časov in vseh dežela; starogrške tunike, srednjeveški viteški plašči, orientalski turbani, pastirski klobuki s frfotajočimi trakovi, divje in krotke živalske maske . .. Vse to je vedno hitro prešlo in če sem pravkar še prisluškoval zvokom vesele melodije ... so ti kmalu spet zamrli dn namesto veselih pesmi so že vzdihovali ob meni melanholični lovski rogovi...
Včasih je prinesel veter oboje hkrati in takrat so se zlili glasovi v čudovito harmonijo . . . Vode so zvenele v neznanskem blagoglasju in gorele v čarobnem odsevu plamenic... Lepa ženska postava, ki je stala ob krmilu ene bark, mi je mimogrede zaklicala: »Kajne, prijatelj, rad bi definicijo Shakespearove komedije?« Ne vem, če sem pritrdil, a lepa žena je že potopila roko v vodo in me poškropila po obrazu z zvenečimi iskrami... Kdo je bila rta ljubka ženska postava, ki mi je na tak način ponagajala v sanjah? Njeno prekrasno glavo je pokrivala živopisna čepica s kragulj čki, bela atlasna obleka s frfotajočimi trakovi je obdajala skoro previtke ude ... Morda je bila boginja muhavosti, nenavadna muza, ki je ob rojstvu poljubila čela ljubkim otrokom Shakespearovih komedij, Rozalindi, Beatrice, Violi, Katarini, Bianki, ali kot se sicer še imenujejo. Najbrže je s poljubom vdihnila v ljubke 117
glavice vse svoje muhe in trmo . . . Kot pri možeh, je tudi pri ženah Shakespearove komedije ljubezenska strast brez tiste strašne resnobe, biiez tiste fatalne nujnosti, ki se razodeva v njegovih tragedijah. A mor ima v njih sicer tudi prevezo na očeh in lok s strelicami, vendar so strelice manj priostrene in bolj pisano operjene ... in mali bog prene-katerikrat navihano poškili čez svojo obvezo ...«
»Ukročena trmoglavka« je po snovi komaj kaj več kot lahka vesela igra, dramatiziran dovtip, dramatizirana duhovita anekdota, vendar oblikovana 7. ustvarjalno močjo velikega umetnika, ki je izoblikoval enkratne nesmrtne podobe Katarine ter Petruccia, in ju obdal z galerijo nič manj zanimivih, četudi ne tako plastično in polno risanih oseb.
V	njej je sicer manj poezije in fantastike kot v nekaterih drugih Shakespearovih komedijah, bolj je priklenjena na tla resničnosti, zato pa je tem bolj bogata, prava zakladnica komike. Uprizoritev »Ukročene trmoglavke« se mora razrasti v pravi ognjemet humorja, temperamentne vitalnosti, komedijskega tempa, v nezadržno poplavo do kraja sproščenih komedijskih in burlesknih poudarkov in domislekov, v živi komedijski klopčič, iz katerega se ne bo mogel gledalec izviti niti za trenutek.	L.	F.
[Dortmffis
SHAKESPEAROVA »UKROČENA TRMOGLAVKA« V UPRIZORITVI »GRENIER DE TOULOUSE«. REZIJA MAURICE SARRAZIN, SCENA PIERRE LAFFITTE.
PRVA MONODRAMA NA NAŠEM ODRU
DENGERJEVA »MINUTA PRED DVANAJSTO« Z ELVIRO KRALJEVO
ELVIRA KRALJEVA IGRA MARIJO V DENGERJEVI MONODRAMI »MINUTO PRED DVANAJSTO«.
Svetovno dramsko slovstvo pozna vsega nekaj dramskih del z eno samo osebo. Kot klasična monodrama se običajno omenja Cocteaujev »Človeški glas«, vendar ne povsem po pravici, kajti dejansko agirata v »Človeškem glasu« dve osebi. Zena, ki se po telefonu poslavlja od ljubljenega moškega, ves čas reagira na njegove — za gledalca sicer neslišne, a v njenem besedilu povsem jasno posredovane — odklonilne odgovore.
Ali je čista in popolna monodrama — formalno vzeto — sploh mogoča? Četudi se v duševnosti posameznika izoblikujejo še tako izrazita nasprotja, četudi se v posamezniku zaplete še tako usodno pomemben konflikt, ga je v dramski obliki komaj mogoče sodobnemu občutju ustrezno izraziti in upodobiti. Edino izrazno sredstvo bi bil v takem primeru monolog. Toda ali ga je mogoče oblikovati tako, da bi prešel iz kvalitete epske proze v kvaliteto dramskega, akcijskega besedila? (Tu seve ne mislimo na monolog kot fragmentarno izrazno sredstvo v klasični drami, marveč govorimo o monologu v načelnem
SHAKESPEAROVA »UKROČENA TRMOGLAVKA« V UPRIZORITVI PHOENIX THEATRE NEW YORK. 1957. REZIJA: J. HOUSEMAM. N. FOCH KOT KATARINA, M. CARNOVSKY KOT GRUMIO IN F. ROBERTS KOT PETRUCHIO.
smislu: v smislu celotnega kontinuiranega, izključnega izraznega sredstva.) Preden odgovorimo na to vprašanje, moramo pomisliti na naslednje dejstvo: šele v trenutku, ko je bila odkrita zakonitost, da je izrazno sredstvo za polarno dramatično napetost v dani vsebini in snovi edinole dialog, se je mogla roditi in se je tudi rodila drama.
V	tej zvezi velja nadrobneje osvetliti (posebno zakonitost ustvarjalnega procesa pri pisanju drame.
Vzemimo kot primer osnovno možnost: dramo z dvema osebama.
V	zarodku sta ti dve osebi postavljeni v polarno nasprotje. Osnovno dramatikovo doživetje pa je doživetje trenutka, ko sta usodno trčili, torej trenutka, ko ga označujemo v dramskih delih kot višek. V osnovnem zarodku pa so iz tega trčenja perspektivno projicirani odnosi dramskih oseb iz daljšega obdobja, in nakazana so oporišča, preko katerih se je konflikt zaostreval in sta človeka preko njih drvela v odločilni spopad.
Doživetje, ki mu pravimo zarodek drame, je podobno — če poiščemo ilustrativno paralelo v fiziki — trenutku, ko se dve nasprotno naelektreni telesi, premikajoči se v času in prostoru, tako zbližata, da preskoči električna iskra. Denimo, da eno od teles, ali tudi obe, zapadeta uničenju.
Dramatik se vpraša: kdo sta ti dve telesi in zakaj sta trčili in zakaj sta zapadli uničenju. Odgovor: ker sta ta in ta, takšen in takšen človek.
Zdaj se, sit venia verbo, film v dramatikovi psihi zavrti nazaj: od trčenja do trenutka, ko sta se obe telesi zagnali v smeri trčenja.
Pri drami so snopi atomov, ki prehajajo iz enega pola na drugega, besede, dialog. In kakor iz pozitivno naelektrenega pola na negativno naelektreni pol lahko prehajajo izključno samo elektroni, ki so po strukturi in funkciji ustrezni svojemu polu in obratno, tako je
dialog, ki ga govorita osebi, vedno odraz in izraz notranjega bistva ene od oseb.
V	dialogu se bosta osebi predstavili, razkrili, razgalili, obrazložili in utemeljili, toda ne deklarativno in narrativno, marveč v spopadu med sabo. V tem smislu je dialog akcijsko izrazno sredstvo.
Dialog ima torej v drami — v primerjavi z epsko prozo — kvalitativno novo in specifično funikcijo: je edino sredstvo za karakterizacijo dramskih oseb, edino izrazno sredstvo v dramatiki sploh in, končno, motor -dramskega dogajanja.
Ali je potemtakem sploh moč govoriti o monodrami? In če je, ali je potrebno, da v tej zvezi tako nadrobno navajamo in utemeljujemo trditve, ki govore proti taki možnosti?
POGLED NA LONDON
V CASU VVILLIAMA SHAKESPEARA.
V OSPREDJU:
BEAR - GARDEN IN GLOBE THEATRE.
(OK. 1600).
Odgovor na prvo vprašanje: da, in vendar je mogoče. In odgovor na drugo vprašanje: zopet da, in sicer zato, da si pridemo na jasno o osnovnem pogoju za monodramo.
Monodrama je možna, kadar dramatiku uspe izpoved o notranjih bojih, dilemah in spopadih posameznika organizirati na način, ki more in sme biti sicer formalno monolog, a je po notranji, bistveni umetniški strukturi dialog, organiziran v napetem loku it e z in antitez. Pri tem je sekundarnega pomena, ali dramatik išče izhod v smeri surrealizma in simbolizma, se pravi, da osebo razdeli, razpolovi v dva diametralno nasprotna pola itn med njima gradi dramski dialog (navedimo najbližji in najbolj znani primer: Kristusa in Kristusovo senco v »Legendah« M. Krleže), ali si išče posrednika v kakem tehničnem sredstvu (primer Cocteauje-vega »Človeškega glasu« s telefonom) ali počlovečuje — seve samo s stališča dramske osebe — stvari in predmete i(kot na primer Fred Denger v dramii »Minuto pred dvanajsto«). Poglavitno je, da je izpoved
THE SHAKESPEARE MEMORIAL- THEATRE
BEFORE
STRATFORD * UPON - AVON
o notranji drami obravnavane osebe v svoji organski strukturi dramatična.
Lanska gledališka sezona je prinesla dve zanimivi noviteti v tej smeri. J. L. Barraulit je pripravil krstno uprizoritev Vauthierovega »Borečega se človeka«, monodramo književnika, ki, zaprt v hotelsko sobo, dela obračun svojih literarnih prizadevanj in svojega življenja, Fred Denger, mlad, doslej komaj znan nemški dramatik, pa je dosegel lepe uspehe tpri kritiki in občinstvu s svojo »dramo samote in čakanja«, z »Minuto pred dvanajsto«. (Tudi Vauthierova monodrama je bila prvotno predvidena za našo letošnjo sezono, vendar je bila iz ansambelskih razlogov odložena in pride bržkone na vrsto v prihodnji sezoni.)
Kar zadeva uprizarjanje monodrame, ni treba posebej poudarjati, da jih zmorejo le velike, izkušene, zrele igralske umetniške osebnosti. In takih v našem ansamblu ni malo.	L.	F.
SHAKESPEAROVO SPOMINSKO GLEDALISE V STEADFORDU. ZGORAJ: STARO. SPODAJ; NOVO.
122
PIONIR PANTOMIME
(RAZGOVOR Z BRANKOM MIKLAVCEM)
BRANKO MIKLAVC
Kako ste si zamislili svoj večer?
Priredil sem Nobelovo nagrajenko, moderno komedijo del’ arte »Ideali in koristi« za monoigro glavne vloge. Iz ognjemeta barv švigajo misli o ljudeh in življenju. Krišpin je slabi del Leandra, svojega dvojnika v komediji: »tisti, ki vedno spodaj lazi in ruje, da more oni drugi leteti in je lahko vedno gospod ponosnih misli in lepih sanj.« Ali res ne moremo živeti brez Krišpina v sebi in brez Krišpinov v svetu, naj razmisli gledalec. Občinstvo bo moralo soustvarjati z nastopajočim igralcem. Tako se bo privadilo in uvežbalo za sodelovanje v pantomimah, ki bodo skupno s flavtistom Borisom Čampo izpolnjevale drugi del večera.
Povejte nam kaj o raznih pantomimičnih zvrsteh, o razliki med mimo in pantomimo,	in o vašem odnosu do njih!
Ne razumem se	na te zamotane stvari. V Parizu	sem poslušal
Marceauja, ko ga je	intervjuval naš režiser Jamnik.	Razlagal je	svoj
pantomimični čredo:	realizem proti abstraktizmu. Če	bi	poslušal	Bar-
raulta ali Decrouxa, bi verjetno spoznal še druge izme. Kateri je pravi in kateri bo zveličal pantomimo? Mislim, da vsi tisti, ki bodo kaj povedali o ljudeh in svetu. To je edino merilo. Ne gre za naslov.
Kdaj ste začeli gojiti to gledališko zvrst?
Mislim, da takrat, ko sem se kot otrok igral janičarje, lovce, Napoleona, Ivana Groznega in podobno. Tekst sem si sproti izmišljal, še več pa je bilo zraven neme igre. Nikdar me ni zanimalo zunanje posnemanje ljudi, skušal sem predvsem živeti v sebi in njih notranjost. Celo pri otroških igrah. Lovca n. pr. nisem igral kot strelca, ampak kot ubijalca. Napoleona v slavohlepju, Ivana Groznega v kesu. Odsev teh otroških iger bo najti tudi v Curlovi pantomimi.
BRANKO MIKLAVC KOT CURLO (1949).
Ko sem prvič poslušal VI. simfonijo Čajkovskega, sem neprestano videl pred seboj podobo človeka, ki se krči, prosi, zvija,' omaguje, pada, dviga, roti, upira .. . Poslušal sem jo plastično. Po mojem mnenju so tu Izviri.
Kdaj ste prvič začutili potrebo, da se pantomimično izrazite v strnjeni odrski kompoziciji? Ali je bila morda vzmet Barraultova pantomim iz »Otrok galerije«?
Ne. Ko smo v gledališču študirali Goldonijeve »Primorske zdrahe«, sem igral vlogo Curla. Da bi bolje spoznal njegovo naturo, sem ga prestavljal v razne možne situacije in dogodke — tudi take, ki jih v komediji sploh ni bilo-. Vse tisto, kar je v onih letih ležalo v meni, se je nenadoma dvignilo, in zazdelo ise mi je, da bi s Curlom lahko izrazil našo dobo in naš čas. Mislim splošno, v najširšem merilu. Nastala je filmska pantomima: Curliada. Potem sem poizkusil najti vsaj posameznim, zaključenim delom ustrezni odrski, gledališki, ne filmski izraz. Vendar zaman. Ob teh iskanjih, a mimo njih, se je rodila kot poizkus in prvi korak tridesetminutna pantomima iz subjektivnega sveta meščanskega mladostnika, ki sem jo leta 1949 izvajal na našem odru.
B, MIKLAVC KOT CURLO (1949)
Za čem stremite v svojem pantomimičnem izrazu?
Prav nič paše za oči ne morem, ne bi zmogel, ne znal, ne hotel ponuditi občinstvu. Skopa sredstva za igro imam. Koliko tega, kar bi rad, zato ne morem pokazati! A res je, tudi če bi bil obdarjen s številnimi čopiči, bi risal kar moč preprosto: nočem, da blišč in preobilje zakrije to, kar je važno. Želim, da ostane kretnja lahko v spominu in da se ne izgubi v množici vidnih podob.
Vaše želje?
Videti še kdaj Marceuja in druge svetovne mimike in pantomimike. Ce bo moja pantomima uspela in če bo vsaj malo upanja, da se ta gledališka zvrst razširi pri nas, bi rad tehnično izpopolnil to, kar sem pripravili. Doslej sem bil brez učiteljev. Sedaj pa želim v parterju široko .občinstvo in ne samo izbrance. Želim, da bi ne prišli samo ugotavljat interesantnost ali neinteresantnost, preciznost in nepreciznost plastičnih podob, ampak da bi se predali igri: da bi zastrujile vanje z odra strasti, nagoni, strah in borbe, da bi začutili in dojemali človeško naravo. In kaj želim nasploh? Da bi družbeni razvoj kmalu izravnal duhovne razlike med ljudmi. Seveda ne navzdol, ampak navzgor. Da bi jih bilo mnogo, ki bi brali Jamesove »Tajne vsemirja«, poslušali Bacha, gledali Michelangela in Shakespearove drame-
CELOSTRANSKA SLIKA NA STR. 125: SERIJSKI POSNETKI, KI PRIKAZUJEJO DVA FRAGMENTA IZ PANTOMIM MARCELA MARCEAUJA.
\
... Hočem, da bi s kajaki rezali divje valove, da bi se kopali v soncu, da bi bile duše svobodne. Da bi vsi ljudje čutili skrivnost rasti in da bi vsi vedeli, da je nad nami prostor neskončen in večen.
Igrajte se, veselite se, kopajte se! Tekmujmo v tekih na sto metrov, in čez zapreke, in v višino, in s kopjem, diskom in kroglo, plavajmo crawl in metuljčka, brcajmo žogo, bodimo nogometaši, od-bojkaši, rokometaši in tenisači, bodimo tudi politiki, državniki, sindikalisti, mehaniki — toda najdimo čas, moramo ga najti, uro, tiho uro v noči, in zaglobimo se v zvezde, v en sam atom, v nastanek ene same mislii. Odprimo dušo spet čudežu, ki je okrog nas in v nas. Sredi bajke smo. In čeprav jutri umremo, sedaj, tu, okrog nas je vse polno, vse polno lepote. Vsako sekundo, vsak delček prostora, vsak delček . . .
Ne smejo nas pregnati poslovni sestanki, ne frizerji, ne žoge, ne stroji od tega, kar je najbolj res.
Saj nemara ni čisto tako, kot vidimo, saj ima lahko malce drugačne barve — toda, človek, ki je verjel v svetopisemskega Boga, ki ustvarja iz kaosa zemljo, sonce, luno, reke in Adama, divjakov Bog iz Afrike in naš atom, atom znanstvenika dvajsetega stoletja, večna, neuničljiva energija, večno spreminjajoča se materija in v njej misel in zavest, ali ni za vsem eno in isto: globina, lepota bivanja, neizmerna, prekrasna. To je! To je! To je! Nič ne vemo točno: toda to je globoko, veliko. Za duhovnika, za vernika lin nevernika, za materialista in idealista — zate in zame. Za mojo in tvoj® glavo. Za vse glave tega sveta — za vsa naša prepričanja — globina je. Vsak naš trenutek, vsako sekundo, raste, nastaja, biva, obstaja.
Tega človeka hočem, ki bi to vedel, čutil, hočem novega vernika, vernika v globino prirode i-n človeka, svobodnega, športnika, ki bo metal kopje v sonce in bo tekmoval na rdečih progah in zelenih travah stadionov.
(Branko Miklavc: »Zapiski s kolesarske poti«)
W. SHAKESPEARE: »MERA ZA MERO«. DRŽAVNO LJUDSKO GLEDALIŠČE NOVA HUTA 195«. REZIJA: K. SKUSZANKA, SCENA: T. KANTOR.
127
O PRVIH UPRIZORITVAH SHAKESPEAROVE KOMEDIJE »UKROČENA TRMOGLAVKA« V LJUBLJANI
Vzrokov za to, da se je Ljubljana zelo pozno seznanila z uprizoritvami Shakespearovih del, je več. Zlasti je upoštevati dejstvo, da Ljubljana ni ležala na potovalni črti skupin angleških komedijantov, ko so ti obiskovali Nemčijo. Od skupin laških igralcev, ki so redno obiskovali Ljubljano, ni bilo pričakovati, da bodo temu mestu prinašali Shakespeara, o obiskih raznih skupin nemških komedijantov, odkar so se leta 1653 (37 let po smrti W. Shakespeara) baje prvič pojavili v Ljubljani, pa domala nič ne vemo, ali so kedaj ponudili pri nas uprizoritve del tega odličnega albiomskega dramatika. Po navadi s.o potovalne skupine nemških komedijantov prinašale s seboj različne prirejene igre z docela novimi naslovi, igre, ki so sicer imele svoj izvir v Shakespearovih nesmrtnih delih, na zunaj pa jih ni bilo moči spoznati. Kolikor so naši starejši raziskovalci objavljali svoje ugotovitve o teh in podobnih pojavih v gledališkem življenju Ljubljane 200 ali 300 let nazaj, bržčas zaradi pomanjkanja virov o prav prvih uprizoritvah Shakespeara v Ljubljani previdno molče, s čimer nas spravljajo v zadrego, ali bo sploh še kedaj mogoče dognati prav o prvih uprizoritvah Shakespeara v slovenski prestolnici kakšne zanimive podrobnosti, ki nam bodo pojasnile prve intimne stike Ljubljane z najodličnejšim dramatikom vseh časov.
Izmed starejših raziskovalcev gledališke preteklosti v slovenskih zemljah domneva Peter Radicz, da so morda bile neke uprizoritve Shakespearovih del, ki bi mogle veljati kot prve, v letu 1792, ko je bil direktor Filip Berndt, ki je prišel k nam iz Celovca. Ta gledališki ravnatelj je imel v svojem repertoarju Shakespearove drame »Kralj Lear«, »Hamlet« in »Macbeth« ter je morda to ali ono uprizoril tudi v Ljubljani.
Vsekakor pa so uprizorili v času, ko se je v Ljubljani mudil s svojim gledališčem ravnatelj Wiilhelm Frasel (med septembrom 1800 in februarjem 1801), med drugim »Macbetha in »Hamleta«. V sezoni 1801-02 se je tem uprizoritvam pridružil »Kralj Lear«, 1803-04 pa »Othello«. Kakor kaže, je s tem postal Shakespeare za stalno gost v Ljubljani, četudi je bila pot do prvega slovenskega Shakespearea še dolga dolga, in četudi naj bi bil po domnevah naših starejših gledaliških raziskovalcev prišel prvi Shakespeare v Ljubljano šele po nastopu Linhartove in Zoisove igralske družine s prvo slovensko igro.
Zgoraj omenjeni ravnatelj Frasel pa je uprizoril v Ljubljani poleg navedenih Shikespearovih del tudi komedijo, ki nosi danes v slovenskem prevodu po Zupančiču trdno -določeni naslov '»Ukročena trmoglavka«. Ce je to bila prva uprizoritev te komedije pri nas, ima komedija več kot poldrugo stoletno tradicijo v Ljubljani.
Med različnimi drugimi Shakespearovimi deli, igranimi v Ljubljani v obdobju gostovanj nemških gledaliških skupin in še pozneje, so isto komedijo še nekajkrat uprizorili. Morda bi bili zanimivi uprizoritvi 8. oktobra 1842 in 16. oktobra 1858. Pri obeh uprizoritvah so jo namreč imenovali »veseloigro v štirih dejanjih«. Ohranjeno poročilo o pred-128 stavi 1858 v uradnem listu to izrecno ugotavlja in pripominja, da se
je zaradi tega izgubilo mnogo lepega shakespearskega humorja, ostala pa je samo zgodba po laški noveli, ki jo je kot snov uporabil dramatik. Večini gledalcev je ostal shakespearski humor nerazumljiv, vendar bi si mogla veseloigra priboriti uspeh, če 'bi jo bili igrali vsaj do neke mere sprejemljivo. To pa se mi zgodilo in predstava je bila ena izmed slabih, četudi sta se nosilca glavnih vlog i(iPetruchia je igral ravnatelj družbe Strampfer, Katarino pa igralka Erterichova) zelo potrudila in sta za nekaj prizorov, ki sta jih posrečeno zaigrala, dosegla priznanje.
Poprejšnja uprizoritev v letu 1842 je bila prav tako okrnjena. Tedaj so jo igrali pod ravnateljem Gustavom Ebellom in je vlogo Katarine igrala igralka Hensel, medtem ko je Petruchia igral igralec Thome, ki je bil nekaj let pozneje gledališki ravnatelj v Ljubljani in je tu 1843 in 1846 igral glavno vlogo pri uprizoritvi Shakespearove tragedije »Hamlet«.
Shakespeare pa ni bil venomer na repertoarju menjajočih se nemških gledaliških skupin, ki so po zatonu Napoleonove Ilirije v nepretrgani vršiti sezon posredovale Ljubljančanom gledališki užitek. Minilo je večkrat kar po več sezon brez Shakespeara, česar včasih gledališki poročevalci niso jemali z veseljem na znanje. Zato pa je po letu 1892 redkokdaj minila sezona, ne da bi bila prinesla to ali ono Shakespearovo delo v nemški postavitvi.
SOFOKLES - SOVRfi: »KRALJ OIDIPUS«. 1957. REZIJA: S. JAN, SCENA
V. RIJAVEC.
SOFOKLES: »KRALJ OEDIPUS«. 1957. REZIJA: S. JAN, SCENA: V. RIJAVEC.
V	mladem slovenskem gledališču v Ljubljani, ki je ob najrazličnejših "težavah počasi postajalo osrednje slovensko gledališče, kot umetniška ustanova, je bil sicer Shakespeare s prvim slovenskim prevodom tragedije »Hamlet« že ob ustanovitvi Dramatičnega društva v seznamu tistih del, ki naj bi se uprizorila. Toda na uprizoritve klasikov je bilo mogoče misliti šele po letu 1886, ko se je vnovič začel oblikovati ansambel mladih igralcev, ki jih je družilo še nekaj drugega kakor pa sama ljubiteljska želja po ukvarjanju z diletantskimi nastopi v gledališču. Začudo pa nii bilo mogoče pripraviti Ignacija Borštnika, tedanjega umetniškega in odgovornega vodjo Slovenskega gledališča v Ljubljani, do tega, da bi se lotil dramske klasike v širšem smislu in zunaj tiste nemške klasike, ki sta jo tedaj propagirala šola in celotno avstrijsko kulturno vzdušje.
Odbor Dramatičnega društva si je zlasti pred začetkom nastopanja v novi stavbi Deželnega gledališča izdelal velik načrt iger, ki bi jih bilo treba uprizoriti, ko bo Slovensko gledališče v Ljubljani začelo z delom v novih pogojih. Toda tudi v teh novih pogojih se Borštnik ni lotil Shakespearovih del. Zdi se, da je bila Borštnikova repertoarna politika tudi med tistimi kamni spotike, zaradi katerih so nesporazumi med njim in odborom Dramatičnega društva venomer naraščali. Prav zaradi Shakespeara je bilo treba počakati do prihoda češkega igralca in režiserja Rudolfa Inemanna, ki je — kakor znano — posredoval Ljubljani prve slovenske uprizoritve odličnega klasika. Tako se je Shakespeare zbližal s slovensko Ljubljano ob koncu prejšnjega stoletja.
Po uprizoritvi »Othella« v Malovrhovem prevodu ob koncu sezone 1895-96 je bilo pričakovati novih uprizoritev Shakespearovih del, zlasti ko je gledališka intendanca v drugi polovici septembra 1897 razglasila, 130 da bo vodstvu slovenskega gledališča, kar zadeva dramatski repertoar,
zlasti skrb, uprizarjati izvirne slovenske drame, dalje drame slovenskega repertoarja, klasične drame in naposled znamenite prikaze dramske umetnosti tujih narodov. Ob tej priložnosti je intendanca napovedala, da namerava v sezoni 1897-98 uprizoriti izmed Shakespearovih del veseloigro »Trgovec beneški« in žaloigro »Hamleit«. Vendar je bilo treba uprizoritev »Hamleta« še za nekaj časa odložiti.
Pač pa je začetek sezone 1897-98 prinesel uprizoritev »Beneškega trgovca« v prevodu A. Zime. Uprizoritev so listi pozdravili kot tisto klasično delo, v katerem se ima pokazati umetniški napredek naše Drame. Zanimanje za uprizarjanje Shakespearovih del je začelo nenehno naraščati, s čimer se je kazala rast in razvoj našega gledališča, hkrati pa duhovni napredek našega mladega gledališkega občinstva. To je vodilo gledališkega poročevalca »Slov. Naroda«, kii je bil bržčas urednik Malovrh, da je 'Ob oceni uprizoritve »Beneškega trgovca« napisal naslednje ugotovitve: »...Na nemških provincionalnih gledališčih se navadno niti ne upajo predstavljati Shakespearovih iger, ker so njih igralci sposobni kvečjemu za predstavljanje kakih bedastih burk, spisanih po ukazu dunajskih fijakarjev in peric, ali pa še za tiste ne, kakor ta klaverna družba, ki prireja v Ljubljani take nemške predstave, da ljudjč kar beže iz gledališča ali pa med predstavo zaspe. Toliko večje priznanje gre potem slovenski Drami, da je svojo težavno nalogo, četudi ne povsem dovršeno, vendar lepo 'in dostojno rešila ...«
SOFOKLES: »KRALJ OIDIPUS«. 1957. STANE SEVER (OIDIPUS), PAVLE KOVIC (KORINCAN) IN JANEZ CESAR (PASTIR).
Morda zato, ker se je občinstvo začelo polagoma zanimati za uprizoritve Shakespearovih del, morda zato, ker je bil hitro na razpolago prevod nove Shakespearove igre, se je vodstvo gledališča odločilo, da v isti sezoni 1897-98 uprizori še eno Shakespearovo igro, komedijo »Kako se krote ženske« v prevodu Antona Funtka. Uprizoritev te komedije, ki je objavljeni repertoarni načrt ni vseboval, je vodstvo napovedalo kot uprizoritev »klasične veseloigre in to jedne najboljših Shakespearovih. ,Kako se krote ženske* je velezanimiva igra, polna efektivnih prizorov, polna duhovitosti in humorja ter se leto za letom predstavlja na vseh boljših gledališčih. Pričakovati je torej, da bo gledališče dobro obiskano . ..«
Prvič so komedijo uprizorili 18. marca 1898 v Inemannovi režiji, vlogo Katarine je ligrala češka igralka Terševa, ki jo je kritika zlasti pohvalila, Bianeo Hilbertova, Petruchia Inemann, Lucentia Lovšin, Hortensia Danilo, Baptist© Verovšek itd.
Komedijo so ponovili 29. novembra 1898, v naslednji sezoni, za katero je repertoarni, načrt vnovič napovedal uprizoritev »Hamleta«, pa so jo morali odložiti za sezono 1899-1900. Druga uprizoritev komedije »Kako se krote ženske« je še bolj zanimiva, ker je pri njej sodelovala kot gost hrvaška igralka Ljerka Šramova, ki je bila v Ljubljani znana po svojem prvem gostovanju pri nas v letu 1894. Hkrati je bila ta igralka prvi gost v eni izmed Shakespearovih iger pri nas. Kritika (Gangl v SN) je njen nastop pohvalila, v »Slovencu« pa je — bržčas dr. Žitnik — njeno igro takole označil: »... njena umetnost kazala se je v tem, da je psihologično motivirani prehod od razbrzdanosti do mirnosti neverjetno dobro zadela, kakor da se res v njeni duši vrši, kakor da ga na odru sama doživlja. Njena živahnost, njeno docela neprisiljeno vedenje in njen mehki glas se je gotovo vsakemu prikupil...« Pri tej ponovitvi so bile v zasedbi nekatere izpremembe, zlasti navajam, da je zdaj igrala Bianco mesto Hilbertove Slavčeva star.
Zdi se, da je v tedanjih razmerah pomenila uprizoritev komedije neki uspeh. Na to zlasti kaže dejstvo, da so jo najbrž okoli leta 1902 hoteli vnovič igrati, pa 'do ponovne uprizoritve ni prišlo. Z roko Antona Danila zabeležena opazka kaže, da naj bi pri tej uprizoritvi Riickova igrala ali Katarino ali Bianco, Lucentia naj bi igral Deyl, Grumia Boleška, Tiramia Žužek itd.
Vendar komedija dlje časa ni prišla vnovič na oder Slovenskega gledališča. Medtem se je prvemu prevodu, ki ga je Funtek imenoval »Kako se krote ženske«, pridružil drugi prevod dr. Karla Glaserja, ki ga je imenoval »Krotitev zle žene«. Vendar Glaserjevega prevoda te komedije, kakor tudi nobenega njegovih ostalih prevodov iz Shakespeara niso nikoli igrali. Po prvi uprizoritvi komedije v slovenščini je moralo preteči skoraj trideset let, da jo je vnovič prevedel Oton Zupančič, ki je prvotno imenoval svoj prevod »Kako jo je ukrotil«, šele neposredno pred prvo predstavo se je odločil za naslov »Ukročena , trmoglavka«, ki se je odtlej pri nas udomačil.
V	Zupančičevem prevodu so »Ukročeno trmoglavko« prvič uprizorili 8. oktobra 1927 in je v tej sezoni doživela 12 predstav, ponovili so jo v naslednji sezoni (prvič 19. decembra 1928) in je doživela še šest predstav. Uprizoritev Zupančičeve »Trmoglavke« je bil velik gledališki dogodek, ki so ga označevali kot »skoraj majhen intimen gledališki in kulturni jubilejček brez hrupa in pompa, ob katerem naj bi se gledalec utegnil zamisliti .. .«
STANE SEVER KOT OIDIPUS (1957)
Slo je namreč pri tem za to, da so zdaj uprizorili 10. Shakespearovo delo po vrsti v obdobju po prvi svetovni vojni, ko se je slovensko osrednje gledališče povzpelo do tega, da je začelo uprizarjati Shakespearove igre na novih temeljih kot umetniško-pedago-ško sredstvo za igralski razvoj slovenskih igralcev in hkrati kot dokaz dviga umetniške in kulturne ravni slovenskega gledališča.
V	svojem delu za slovenskega Shakespeara je Zupančič s »Trmoglavko« prevedel 10. Shakespearovo igro, medtem ko je v času po prvi svetovni vojni režiser parol Sest s to komedijo režijsko postavil svojega 10. Shakespeara ...
Po neuspeli uprizoritvi »Macbetha« v sezoni 1926-27 je pomenila uprizoritev »Trmoglavke« velik režijski, igralski in inscenacijski uspeh v naglo se umetniško oblikujočem slovenskem gledališču. Katerino je igrala Nablocka, Petruchia Levar, Bianco Vida Janova, Biaptisto Cesar, Vincentia Milan Skrbinšek, Lucentia Jan, lorda Emil Kralj, kotličarja Suka Povhe, Gremia Peček, Hortensia Drenovec, Tramia Rogoz, Biondella Plut, Grumia Lipah itd.
To pot so komedijo uprizorili v celoti. Glavna igralca (Levar in Nablocka) sta vse nevarne ostrine omilila. Režiser Sest im iscenator Vavpotič sta zgledno irešila tehnični problem prostora. V celoti je uprizoritev še za dolgo veljala kot vzorna.
jt
133
JIRI SOTOLA:
SHAKESPEARE V PRAGI
V	malokaterem važnejšem obdobju češkega gledališča se je zgodilo, da bi imel Shakespeare tako podrejeno vlogo, kakor jo je imel pri nas do nedavna. Večina gledališč ga je uvrščala v repertoar samo poleti in samo zato, da bi privabil občinstvo v prazne dvorane. Izbor njegovih del je bil reven, saj se je sukal samo okoli komedij in tistih, ki so najbolj preigrane (največ okrog Ukročene trmoglavke, očividno tudi zato, ker je bila na razpolago zelo podrobna razlaga Popovega razumevanja te komedije). Le polagoma je kopnela zadrega, posebno nad njegovimi tragedijami, najprej nad Othellom (in to spet seveda šele po vesteh, kako je ta tragedija priljubljena v SZ in prav tako, ker je bila na razpolago režijska knjiga Stanislavskega), potem •— vendar le v nekaterih gledališčih — nad Romeom in Julijo, nad Hamletom ... Toda Julij Cezar in Kriolan — to je še danes tenak led, na katerega pošten dramaturg in režiser raje me stopi.
Ne moremo torej govoriti o tem, da bi naše sodobno gledališče pomembneje napredovalo v tradiciji Shakespearovih predstav na češkem odru. Sčasoma bo ostalo za spomin samo nekaj odličnih predstav, kot so bile Freikova Vesele žene Windsorske v Vinohradskem (gl.), Othello v Olomoucu, Macbeth v Plznu, Hamlet v Č. Budčjovicah — in morda še nekaj drugih maloštevilnih (in seveda prav tako tudi nekaj izvrstnih igralskih stvaritev, kakor morda Štepankov Shylock).
Zares, po dveh ali treh letih so se razmere s Shakespearom bistveno izboljšale. Ne moremo več govoriti o kakšni neposredni niti posredni administrativni prepovedi, odpadlo je tudi ono mučno računanje deleža »zapadne klasike« v repertoarju, in tu in tam se kažejo močnejša teoretična in praktična prizadevanja za lastno, posebno koncepcijo ali pa vsaj resnejši odnos do Shakespearovega dela. Pripomba k tej posebnosti: bilo bi seveda nespametno, da bi zavrgli sedaj ves dosedanji sovjetski vpliv na naše Shakespearove predstave v imenu nekakšne le provincialne ali celo samo hlinjene »posebnosti«. Ta vpliv je bil zelo močan in večinoma odločujoč; v poslednjih letih je bil izjema budčjovski Hamlet, ki je bil uprizorjen pod vplivom Olivierovega filma, ki je bil seveda dragocen, saj Stanislavski in Popov nista imeni kakršnihkoli gledaliških režiserjev in mislecev. Vsa nesreča je v tem, da je bil pogosto vpliv sprejet tako netvorno, lagodno in ireglementarno.
Za važno stvar je šlo letos s Shakespearom v Realističnem gledališču. Tam so končno spet pristopili k Macbethu kot dogodku sezone, kot »veliki« predstavi in to veliki ne v pomenu velike zaloge kostumov in dekoracij, temveč v pomenu miselnega napona, tehtnosti in globine. Rezultat je bila predstava — zasnovana predvsem kot tragedija o samovolji posameznikov in zločinu — z odičnim Macbethom Františka Horaka, ki je bil dosleden in domišljen z zelo trezno logiko; njegov Macbeth je izredno kultiviran, vitek, uglajene zunanjosti in glasu in to vse drugače kot srednjeveški barbar. Ta Macbeth je bil inteligent-134 nejši in mehkejši kot bi se lahko pričakovalo in kot je bila navada.
STANE SEVER KOT AZBAK (1957).
Po tem se je tudi razlikoval od zadnjega praškega Macbetha, ki ga je igral Krejči. Dolgo je kolebal z uglajenostjo, zato pa je bil tem bolj pretresljiv in tragičen v prehodu v desperata, zločinca in uničevalca.
Razen tega pa je v predstavi mnogo praznega in dolgočasnega deklamiranja, mnoge stranske figure (Malkolm, Siward in drugi) so slabe,
Lady Macbeth trga kulise itd. Vsekakor se čuti pomanjkanje inscena-oijske invencije, poleta, fantazije. Tako so n. pr. mnoigi prizori statistov z lesenimi kopji videti v resnici leseni, tudi likovna rešitev scene (ob revniih tehničnih pogojih, v katerih dela gledališče) je preveč stereotipna in brez domiselnosti. Igrali so v novem prevodu Saudkove (očitno so najpomembnejša stvar, s katero se je obogatila naša sodobna shakespearska tradicija in se še bogati, prav prevodi Saudkove), režiral pa je Karel Palouš.
Mnogo so pisali v zvezi z Realističnim gledališčem o »obratu na boljše«, ki je baje pri tej lin tej njegovi uprizoritvi »prav sedaj« nastal; tudi nekaitera poročila o Macbethu govorijo tako. Mislim, da to ni res.
Noben takšen preobrat se ne more zgoditi kar na lepem. Toda za kakšen preobrat naj gre, ko hvalijo v isti sapi tudi razne epigonske uprizoritve kot da bi bile ne vem kakšna odkritja, ni dovolj jasno. Preprosto: prišla je moda, obrniti se; toda kam, zakaj in kako — to že ni več važno. Vendar pa je Realistično gledališče, če že ne v krizi, pa vsaj v zadregi. Če bo opustilo svoj prejšnji preprosti izraz tolmačenja v smislu Stanislavskega, si bo morda ustvarilo svoj lastni stil. Seveda ga ne kaže poceni in čez noč prekopirati od drugod. Vendar si ga do sedaj še ni ustvarilo in po pravici 'rečeno, še ni moč ugotoviti, 135
kam je pravzaprav to gledališče usmerjeno, h kakšnemu posebnemu dojemanju gledališke tvornosti.
Dobro je bilo, da je E. F. Burian povabil Bojana Stupico, da bi v njegovem gledališču uprizoril Shakespearovo komedijo »Kar hočete«; tako je nastala tudi priložnost za zanimivo primerjavo. Stupičevo delo se brez dvoma zelo irazlikuje od dela -naših .režiserjev. Ugodno se loči n. pr. po tem, da Stupica pri Shakespearu ne historizira po nepotrebnem, ne ustvarja iz predstave muzeja niti nazorne lekcije iz zgodovine, temveč z vsem mogočim približuje igro današnjosti: mentaliteti, fantaziji in predstavljivosti današnjega gledalca. Njegova predstava je lahka, elegantna in moderna, deklice se žogajo, s pregledne žične konstrukcije na sceni plapolajo barvne zastave, humor je naraven in lahak, erotične pobude in vzdihi naravni in sveži. Če bi ne bilo trikotov, bi bilo težko razlikovati zaljubljence od tistih, ki jih lahko po predstavi srečate v pariškem parku. Problematično za mnoge naše gledališke delavce bo, kako n. pr. Stupica »teatralizira gledališče«, kako ne skrbi preveč za potekanje in zvestobo gledalčeve iluzije resničnosti, kako obratno večkrat poudarja, da gre za artefakt, kako ne vodi igralcev v doživetje, temveč bolj k svobodni, uglajeni in inteligentni predstavi oseb. Vse to je zelo zanimivo in naši ortodoksni gledališki iluzionisti se lahko tukaj praktično prepričajo, da ni nujno, da je vsaka stvar že takoj formalizem. Nekatere vloge so bile zaradi tega oškodovane; posebno Malvolio, ki je bil omejen samo na zunanjost, na masko, hojo, grimase in gesite. Občudovanja vredno je, s kakšno resnostjo in preciznostjo je zasnoval Stupica Shakespearovo komedijo. V preteklosti so pri nas pogosto igrali prav »Kar hočete«, oziroma bolje rečeno improvizirali kot grobo farso, in obe plati dejanja, ljubezenska
BERTOLT BRECHT:	»KAVKASKI	KROG	S	KREDO«. 1957. REZIJA:
F. JAMNIK. SCENA IN2. ARCH. N. MATUL.
BERTOLT BRECHT:	»KAVKASKI KROG S KREDO«. 1957. REZIJA:
F. JAMNIK, SCENA: INZ. ARCH. N. MATUL. V SREDINI STANE SEVEK
(AZDAK)
in pijanska, -sta se pri tem vzajemno uničevali in iskali pri gledalcih zanimanje, seveda na škodo prvega. Pri Stupici pa vlada dragocena enotnost; iin to zaradi premišljenega prijema — in zaradi nenavadne stilne čistosti predstave.
Seveda je res, da to, kako je Stupica režiral v D 34 Shakespeara (in v Narodnem divadlu Držiča), ni pri nas nič takega, kar bi še ne videli. Gre pravzaprav za neko varianto ali neposredno nadaljevanje v stilni tradiciji, ki so jo pri nas ustvarili posebno Burian, Frejka,
Honzl že pred vojno. Naše današnje gledališče, obogateno z vsem, kar je bilo pri nas v teku poslednjih let dragocenega, pa tudi osiromašeno s tem, kar je bilo zmotnega, ne hodi več po tej poti. Je v bolj komplicirani situaciji in je v marsičem že napredovalo.
Težko more tekmovati s Stupičevim »Kar hočete« Gledališče komedije, ki je tri tedne kasneje uprizorilo komedijo »Kakor vam drago«, ki daje še več priložnosti prav za lahek in uglajen humor, ljubko 137
igrivost, poetičnost in elegantno čebljanje bistrih in pametnih dialogov. Toda tam se vleče predstava brez isker, revna z dovtipi, nemoderna in težka. Ce ne bi bilo Zdenke Prochazkove, ki igra mlado in divjo Rosalindo z nekaširanim temperamentom in humorjem, naravno in po svoje, in ki na srečo, posebno v scenah, ko je preoblečena, obvlada vso predstavo in popolnoma zakriva svojega brezbarvnega ljubezenskega partnerja — bi se morda gledalci ves večer niti ne zabavali. In če bi ne bilo L. Lipskega, ki dobro igra dvornega norca, bi ne imeli gledalci mnogo priložnosti za spoznanje, koliko miselne globine in življenjske modrosti je v tej Shakespearovi komediji. Režiral je O. Omest. Kostumi so bili lepi in dragi, finančni efekt julijskih repriz v Valdžtajnskem vrtu dober, toda niti majhnega okenca v svet ni to gledališče odprlo s svojim Shakespearom.
Se manj skrbi s Shakespearom so si delali v »»Gledališču St. K. Neumanna«. Tam je — spet »Ukročena trmoglavka« — samo obrtniško delo, priljubljena repertoarna igra za poletje. Nekateri dialogi med Petrucciem in Katarino so bili izdelani sicer igralsko skrbno, toda v splošnem je predstava štorasta in preveč lagodno obdelana. Težko razumemo, kako more igrati isto gledališče hkrati dve predstavi tako različne kvalitete: tako dobro »Mater Hrabrost« in tako slabo »Ukročeno trmoglavko«.	Prevedel	Frane	Jerman
ANČKA
LEVARJEVA
(GRUSA
VAHANADZE)
IN BERT SOTLAR (SIMON HAHAVA). 1957.
138
Dr. PAUL-HERBERT APPEL:
PREDEN SE DVIGNE ZASTOR
NAČRTI NEMŠKIH GLEDALIŠČ ZA SEZONO 1957-58
Zopet je konec sezone in feljrtomsti-preroki vseh nemških časopisov, ki dajo kaj nase, postavljajo spričo dosedaj objavljenih repertoarnih načrtov svoje prognoze za naslednjo sezono.
Nujno vprašanje: kaj bo novega, ne najde nikjer preveč upa-polnega odgovora. Poslednje povojno desetletje, v katerem so napolnile vse do tedaj zavračane internacionalne moči kot dolgi dvigajoči se valovi plime nemško gledališče iz vrvečim življenjem, je ustvarilo v krogu kritikov zaradi pričakovanja vedno novih novosti mogoče neki napeti snobizem, ki pa je bil često zaverovan v bolj zunanje senzacije, kot pa v solidno, nesenzacionalno kvalitetno delo. Vsekakor je tudi nova sezona bogata z novitetami, čeprav verjetno ni bogata eksplozivnih presenečenj.
V	začetku prihodnje sezone bo uprizarjalo munchensko Komorno gledališče, zvesto svoji tradiciji, predvsem moderne dramatike, med temi novo dramo Thorntona Wilderja »Alkestiade«. Preureditev tega antičnega mitosa neomajne zakonske ljubezni preko groba se zdi boljša od drugih, že v manijo izprijenih poskusov te vrste, zaradi svojega zavestnega odstopa od običajnih psiholoških fines. Do besede pride jasna, trdna in neprisiljena proza. Antična fabula, krščanske odrešeni-ške misli, humanistične ideje evropske klasike in eksistenčni problemi ljudi našega časa so našli pesniški izraz, kakršnega danes gledališča iščejo. — »Galileijevo življenje« Berta Brechta bo mogoče vrhunec te sezone, potem ko je Komorno gledališče v povojnih letih vprizorilo skoraj vsa dela tega dramatika. »Dreyfusova afera«, dramatizacija zgodovinskega francoskega juridičnega škandala, v katerem je avtor Hans J. Rehfisch ostro obsodil militarizem in antisemitizem, je nastala sicer že v dvajsetih letih, vendar bo v ponovni uprizoritvi v letu 1957 lahko dokazala svojo vrednost in svojo nujnost kot vseskozi času primerno delo.
»Werkraum-Theater« Komornega gledališča, improvizirani oder v gledališki delavnici, bo posvečen izključno eksperimentom. Wolf-ganga Borcherta pretresljiva povratniška drama »Zunaj pred vrati« bo uprizorjena v spomin na pred desetimi leti umrlega mladega pesnika, s katerim je morda nemška povojna literatura izgubila največjo nado. Sledila naj bi surrealistično-komična tragikomedija Jacquesa Audiber-tija »Quoat-Quoat« in »Velika odpoved«, zgodovinsko prirejeno razpravljanje o razmerju med krščanstvom in politično silo. Nadaljnji večeri so predvideni za nemške krstne izvedbe. Lessingov »Modri Natan«, Shakespearov »Richard II«, Nestrojev »Talisman« in Hof-mannsthalov »Nepodkupljivi« (po 1 staro in 1 novejše dunajsko delo) Strindbergov »Mrtvaški ples« in Stermheimova »Markiza iz Arcisa« so bolj ali manj preizkušena dela.
Bolj na klasiki temelji repertoarni načrt Državnega gledališča (Staatsschauspiel): »Kovarstvo in ljubezen« (Schiller), »Egmont« (Goethe), »Vitez čudes« (Calderon), po ena Lope de Vegova in Shakespearova veseloigra in »Bratski spor v habsburški hiši« (hvaležno znamenito delo avstrijskega klasika (Franza Grillparzerja). Z večjim zanimanjem lahko pričakujemo francosko revolucionarno komedijo »Veseli dan« (Beaumarchais: La folle journee), ruski deli »Striček Vanja« (Cehov) in »Na dnu« (Gorki) ter končno preizkušnjo že dalj časa literarno pokopane Bidermannove baročne drame: »Cenodoxus — doktor iz Pariza«: faustovska tema s prevladujočim religioznim poudarkom, na novo prevedena iz latinščine. Obe veliki miinchenski gledališči, Državno in Komorno, sta si pustili seveda na tihem še dovolj svobodnih terminov, da bi lahko izkoristili možnosti, ki bi se pojavile naknadno.
Po pregledu repertoarjev glavnih gledališč Zahodne Nemčije dobimo neizogiben vtis, da v splošnem prevladujejo znana in preizkušena dela — na ljubo njegovemu veličanstvu abonentu! Pozitivno se izdvaja dejavnost berlinskega Schillerjevega gledališča.
Samuela Becketta »Igra o koncu« (Fin de Partie), z zelo grenko ironijo in s trahotno tesnobo napolnjena vizija o koncu sveta za štiri igralce, too tu v Nemčiji uprizorjena prvič (Beckett je bil s svojo metafizično klovnado »Čakajoč na Godota« svojčas dvignil mnogo prahu). V repertoarnem načrtu sta še Jeana Anouilha »Valček toreadorjev« (Valse des Toreadors) — v Parizu je delo propadlo, v Londonu pa doživelo velikanski uspeh — ki je mrtvaška zakonska drama, in družbeno kritično delo »Ozri se v jezi« (Look back in anger) mladega Angleža Johna Osborna; končno tukaj skoraj neznano delo M. Gorkega: »Jegor Buličov in drugi«.
Zelo moderno opremljeno gledališče v Darmstadtu bo uprizorilo — razen prve izvedbe »Kobilic« Italijana D’Errica — novi deli francoskega surrealista Eugena Ionesca »Novi najemnik« in Georgesa Sche-hadeja »Večer pregovorov«, medtem ko pogumno gledališče malega severnonemškega mesta Celle pod vodstvom intendanta Hamnesa Razuma daje v diskusijo avantgardista Arturja Adamova »Srečanje«. Dva nadaljnja avtorja te smeri, Audibertija in Becketta smo omenili že pri Miinchenu in Berlinu. Tenneseeja Williamsa »Orfeus se spušča« (Orpheus descending) se bo pojavil v Frankfurtu in v Diisseldorfu, Grahama Greena »Skrivnost« (The potting Shed), vsebinsko in formalno zelo dvomljiva razprava o možnosti »čudeža«, v Essenu, Petra Ustinova drama o Robespierru »Prazni stol« (The Empty Child) v Hamburgu, kjer bo v ostalem Gustav Griindgens kot glavni dogodek sezone pripravil drugi del Goethejevega »Fausta« — redko drzen poskus! — V Berlinu in Frankfurtu bomo videli dramo Eugena 0'Neilla »Skoraj pesnik« (A Touch of a Poet), prav tako pa bomo v Frankfurtu videli briljantno družbeno satiro »Jajce« (L'Oeuf) Francoza Marcela Marceauja in Thomtona Wilderja »Alkestijado«, ki jo bodo po munchenski uprizoritvi izvajala še razna druga gledališča. — Bremen si je zagotovil po vzhodnoberlinski krstni predstavi premiero, po mojem mnenju, najboljše drame mladega nemškega avtorja: »Bitka pri Lobosici«, nenavadno’ nazorno in med zasmehovanjem in obtoževanjem odlično nihajočo protivojno delo Petra Hacksa, ki se je kot učenec in asistent režiserja Berta Brechta mnogo naučil od svojega velikega mojstra. Miinchensko Komorno gledališče bo uprizorilo že pred dvema letoma prvič izvajano družbeno kritično kabaretno delo »Začetek indijskega veka«. Od nadaljnjih nemških avtorjev bo igrana 140 Kurta Gressiekerja originalna in dovtipna psevdo-zgodovinska kome-
dija, ki je že mnogokrat vzbudila pozornost, to je »Henrik VIII. in njegove žene«. Z drugimi številnimi imeni, ki so zapisana na razglasih, me ne veže več nobena konkretna predstava (posebno je tu vredna pozdrava iniciativa manjših gledališč). »Ciperska Antigona« Feliksa Lutzkendorfa je zanimiva predvsem zaradi tematike (upor proti kolonialnemu nasilju na Cipru), manj pa zaradi nekoliko naivne in papirnate oblike, in bo potrebovala zelo domiselnega režiserja, da bi vzdržala ognjeno preizkušnjo v berlinskem gledališču »Tribune«. Friedrich Durrenmatt, največja potenca med avtorji nemškega jezikovnega območja, je svojo kriminalko »Gospod Korbes sprejema« uprizoril prvič v Kolnu. Nadaljnje, še ne dokončno izoblikovano delo, bo uprizorjeno zopet v munchenskem Komornem gledališču, s katerim je Durrenmatt že od nekdaj intenzivno povezan.
To bi bilo nekaj skic o načrtih nove sezone, ki pa so lahko le skromno komentirano naštevanje; kajti odločitev bo padla šele takrat, ko se bo zastor dvignil. Tudi ne manjka na nobenem okvirnem repertoarnem načrtu modra in previdna klavzula »morebitne spremembe si uprava pridržuje«, in često — kljub našemu vedno natančnejšemu in vedno bolj izpopolnjenemu menežerskemu poslovanju — ravno nepredvideni dogodki vodijo do nepričakovanih triumfov in ustvarjajo v gledališču vesele ure.	Prevedel	Frane	Jerman
GERHAUD VVOLFRAM:
GLEDALIŠKO PISMO IZ BERLINA
Ko poskušam poročati slovenskemu bralcu o gledališkem življenju v Berlinu, se me loteva, priznam, neka nemoč. Moje poročilo vsekakor terja najpoprej obrazložitev nenormalnih razmer v tem razdeljenem mestu, ki nekoč ni bilo samo glavno mesto, marveč naj bi bilo, kot pravi Heinrich Mann, prestolnica evropskega gledališča.
Berlin je dejansko razdeljen od leta 1948, ko je pričelo Nemčijo in s tem tudi Berlin obvladovati dvoje vrednotenj. Naj se tudi zdi nerazumljivo, vendar ne smem zamolčati, da smo se v tem pičlem desetletju predali nekaki privajenosti, iz katere smo se iztrgali le, kadar so se spričo nas znašli pred berlinsko situacijo začudeni in pretreseni gostje iz tujine.
Vendar moram vsem tem ugotovitvam takoj dodati, da si Berlin še vedno prizadeva, da bi ohranil enotnost svojega gledališča. V našem delu mesta, v demokratičnem sektorju, je danes odprtih osem gledališč, med njimi Nemško gledališče (»Deutsches Theater«) z dvema odroma; v njihovih ansamblih je -mnogo zahodnoberlinskih gledaliških umetnikov. Kljub strogim administrativnim ukrepom zahodnoberlin-skega mestnega senata, ki skuša tamkajšnjemu prebivalstvu popolnoma preprečiti in onemogočiti sodelovanje na odrih vzhodnega dela Berlina, vendarle doseza določene uspehe izmenjava mišljenj in izkušenj, ki jo vodi volja po enotnosti nemške gledališke omike: intendant obeh reprezentativnih zahodnonemških gledališč, Schillerjevega gledališča in gledališča v Schlossparku (»Schillertheater« in »Schlossparktheater«), Boleslav Barlog, se trudi, da bi bil lojalen. Udeležuje se, žal, kot edini zahodnoberlinski gledališki upravnik, mnogih premier v naših gledališčih in videli smo ga tudi kot gosta na nekem sprejemu, ki ga je priredilo moskovsko »Gledališče Vahtangova« ob gostovanju v
vzhodnem Berlinu. Prvi dramaturg obeh omenjenih gledališč je eden izmed podpisnikov pomembne politične izjave, ki je tik pred zahodno-nemškimi parlamentarnimi volitvami terjala, naj bi z neposrednimi pogajanji med nemško demokratično republiko in zvezno republiko Nemčijo premostili prepad med obema deloma Nemčije. Spomenico, ki je bila izredno pogumno dejanje, je podpisalo tri sto znamenitih kulturnih ustvarjalcev Zahodne Nemčije in gotovo ni nezanimivo dejstvo, da so med njimi imena mnogih slavnih nemških gledaliških in filmskih igralcev.
Težnja po enotnosti nemške gledališke omike pa se seveda ne izraža v želji, da bi si bili gledališki repertoarji tu in tam enaki, marveč v svoji usmerjenosti. Nastopilo je nenavadno stanje, da je namreč ideološka usmerjenost gledališč, ki se najbolj razločno izraža v repertoarju, našla geografski izraz. Kar zadeva moderno gledališče in moderno dramatiko, uprizarjajo v zahodnem delu Berlina vse, kar menita evropsko in ameriško meščanstvo, da je reprezentančno, in ničesar, kar je zraslo iz tradicij delavskega razreda ali pod vplivom borbe delavskega razreda. Nasprotno pa se gledališča v našem sektorju trudijo, da bi repertoarji v polni meri ustrezali potrebam delovnega človeka. Izjema pri tem sta v zahodnem Berlinu zopet Schillerjevo gledališče in Gledališče v Schlossparku pod vodstvom upravnika Bole-slava Barloga, ki — kljub divjim napadom tiska — uprizarjata odrska dela F. G. Lorce, 0’Caseya, M. Gorkega, H. H. Jahnna in Guntherja Weisenborna.
V	klasičnem repertoarju, v katerem vidimo svojo skupno last, se izraža smer gledališča v njegovi interpretaciji klasičnih del. Poleg mnogih nasilnih interpretacij in potvorb imamo v tej smeri tudi mnogo dobrih primerov. Skoraj istočasno sta uprizorili zahodnonemško Schillerjevo gledališče in vzhodnoberlinsko Nemško gledališče v pretekli sezoni Lessingovo »dramo strpnosti« »Modri napuh«, v zahodnem Berlinu z znamenitim starim igralcem Ernstom Deutschem, v našem državnem gledališču pa s priznanim nestorjem nemške gledališke umetnosti Edvardom von Wintersteinom v glavni vlogi. Umetnika sta obiskala predstavi drug drugega in posnetki prijateljskih pomenkov v garderobah so bili za vse nas srečni pogled v tisti čas, ko bo moč ljudstva odpravila absurdne prilike v Nemčiji in ko bo spet ustanovljena enotna miroljubna demokratična domovina.
Bralce »Gledališkega lista« bodo gotovo zanimale nadrobnosti iz naših repertoarjev. Obilica snovi me sili, da za danes obravnavam le dramska gledališča.
»Nemško gledališče« v Schummanovi ulici, gledališče, v katerem je v letih pred nastopom temne Hitlerjeve strahovlade ustvarjal svojo veliko umetnost Max Reinhardt, se bliža dvema pomembnima dogodkoma: v počastitev štiridesetletnice velike socialistične oktobrske revolucije bo intendant, nosilec častnega naslova narodni umetnik, Wolfgang Langhoff, režiral dramo »Vihar« V. Billa-Belocerkovskega. Eno izmed glavnih vlog bo igral Ernst Deutsch, najbolj zanimivi in največji nemški gledališki igralec, ki ga ta čas lahko smatramo za svojega. Kmalu za tem bo v Nemškem gledališču premiera »Treh sester« A. P. Čehova; to premiero vsi pričakujemo zelo nestrpno, ker je prevzel režijo slavni nemški režiser Heinz Hilpert, ki trenutno vodi »Nemško gledališče« v Gottingenu v Zahodni Nemčiji. Tu moramo zopet pojasniti, da pomeni tako gostovanje v pogojih, kakršni vladajo v Zahodni Nemčiji, nenavadno pogumno dejanje, in da zategadelj 142 prihaja do takih gostovanj le redko.
Ruska dramska književnost iz druge polovice devetnajstega stoletja slavi zadnje mesece res prave triumfe. Pod konec lanske sezone je vzhodnoberlinsko »Ljudsko gledališče« uprizorilo pod režijskim vodstvom svojega upravnika Fritza Wistena Tolstojevo dramo »Moč teme«, naše gledališče, ki nosi ime Maksima Gorkega (Gerhard Wolf-ram je šef dramaturškega oddelka v tem gledališču — op. ur.), pa je začelo tekočo sezono z njegovo dramo »Na dnu«. V zahodnoberlinskem gledališču »Schlossparktheater« je režiral po vsem svetu znani režiser Erwin Piscator z velikim uspehom tri enodejanke L. N. Tostoja in A. P. Čehova, »Gledališče ob Kurfuerstendammu« (Theater am Kur-fuerstendamm«) v zahodnem Berlinu je uprizorilo — priznati je sicer treba, da uprizoritev ni posebno uspela — Tolstojevo dramo »In luč sveti v temi«, »Nemško gledališče« je prevzelo v svoj repertoar izvrstno uprizoritev Maksima Gorkega »Malomeščanov« iz razpuščenega dunajskega gledališča »Wiener Skala« s skoraj vsemi igralci, in »Schillerjevo gledališče« je uvrstilo v repertoar »Češnjev vrt« A. P. Čehova. Potem ko smo leta in leta to literaturo zanemarjali, danes navdušuje gledališko občinstvo obeh delov Berlina.
Iz nemške klasike je »Nemško gledališče« uvrstilo v repertoar Biichnerjevega »Vojčka«, »Ljudsko gledališče« pa »Mater, ki je umorila otroka«, tragedijo Heinricha Leopolda Wagnerja. V tej smeri se kaže jasno prizadevanje po odkrivanju starejše revolucionarne literature, ki jo smemo danes z enako pravico prištevati h klasiki, kot, recimo, velike humanistične igre G. E. Lessinga, J. W. Goetheja in F. Schillerja. V zahodnem Berlinu nameravajo v tej sezoni uprizoriti Schillerjevega »Wallensteina« in sporno igro »Das Kaetchen von Heilbronn« Heinricha Kleista.
Naše »-Nemško gledališče« ima v svojem sestavu še drugo manjše gledališče v isti hiši, namreč »Komorno gledališče«. Tu se menjavajo zanimive sodobne drame in zabavna odrska dela, za katere je gotovo, da bodo imela pri občinstvu uspeh. V tem gledališču bo v kratkem premiera »Dnevnika Ane Frank«, pozneje pa bodo na sporedu dela Bernarda Shawa, Jeana Giraudouxa in Marcela Pagnola. Kot dogodek posebne vršite pričakujemo premiero »Tkalcev« Gerharta Hauptmanna v »Ljudskem gledališču«.
Posebno mesto v našem gledališkem življenju zavzema »Berliner Ensemble«, gledališče, ki ga vodi Brechtova vdova Helena Weigel. Ustanovil ga je Bertodt Brecht, ki uživa velikanski mednarodni ugled; zaradi svojega izvirnega in nenavadno zanimivega dela, s katerim povzroča prave plazove strastno nasprotujočih si mnenj, stoji v središču zanimanja. Razumljivo je, da to gledališče, ki je bilo ustanovljeno kot preizkusni laboratorij za Brechtovo metodologijo in njegovo teorijo, uprizarja predvsem njegova odrska dela. V tekoči sezoni se bodo zvrstile premiere »Dobrega človeka iz Sečuana«^ »Beraške opere«, in »Dnevov Komune«. V smislu koncepcije, kakršno si je zamislil in želel sam Bertolt Brecht, pa bo to gledališče razen tega uprizarjalo revolucionarna dramska dela vseh časov in vseh dežela. Kot prva uprizoritev v tej smeri je predvidena »Optimistična tragedija« Vsevo-loda Vitaleviča Višnjevskega. Toda naj mi bralci »Gledališkega lista« dovolijo, da o načrtih in o delu tega gledališča nadrobneje spregovorim kdaj drugič v posebnem poročilu.
Tako bi mi torej preostalo — če izpustim osrednje otroško gledališče, ki mu določa delo in smer otroško občinstvo — da spregovorim še o našem gledališču. Naše gledališče se trudi, da bi dalo svojemu repertoarju podobne poudarke. Srečni smo, da velja naše gledališče za preizkusni oder novih izvirnih dramskih del; na žalost je za sedaj
med temi novimi deli zelo malo nemških. »Gledališče Maksima Gorkega« vodi profesor Maksim Vallentin, sin prezgodaj umrlega slavnega nemškega režiserja Richarda Vallentina, ki je leta 1902 skupaj z. Maxom Rinhardtom ustanovil »Malo gledališče Unter den Linden«. (»Das Kleine Theater Unter den Linden«) in si z režijo drame Maksima Gorkega »Na dnu« pridobil svetovni sloves.
»Das Kleine Theater Unter den Linden« je tudi drugi naslov naše gledališke hiše, v katerem trenutno igramo dela Henrika Ibsena, Maksima Gorkega, Friedricha Wolfa, Georga Kaiserja, Miloslava Stehlika (ČSR) in iGerta Weymanna '(Zvezna republika Nemčija). Za tekočo sezono predvidevamo poleg privlačnega sodobnega dramskega dela Danca ' Otta L. Fischerja »Dan zame« dramo N. Rahmanova »Viharni večer življenja«, Mac Collovo predelavo »Lisistrate« z naslovom »Podjetje ,Oljčna vejica'«, ki jo bo režirala Joan Littlevvood, prva režiserka londonskega gledališča »Workshop«, dalje dve krstni uprizoritvi: novo igro Alfreda Matuschesa »Gola trava« in ljudsko igro-Borisa Djacemka »Hans Bockum gre v pekel«. Sezono bomo zaključili z »Mariano Pinedo« F. G. Lorce.
Mnogo naslovov, mnogo imen, a vse to bralcu v daljni deželi verjetno le malo pove. Vendar pa vse to za raznolikost in pisanost berlinskega gledališkega življenja ni netipično; tistega berlinskega gledališkega življenja, ki si začenja zopet pridobivati ugled in vplivati na vso Nemčijo.
Upam — in to upanje me tolaži — da se bom lahko v nadaljnjih poročilih o posameznih berlinskih premierah dragim bralcem »Gledališkega lista« bolj približal in jim posredoval jasnejšo in bolj plastično-podobo gledališkega življenja v Berlinu.
Iz rokopisa prevedla Zora Filipičeva
ZIEMOVVIT MIKOLAJTIS
PRELOM V POLJSKEM GLEDALIŠČU?
Ni lahko predstaviti bralcu v drugi deželi vso zapleteno resnico-o poljskem gledališču. Na Poljskem se namreč zadnje izpremembe-v gledališki umetnosti niso krile z datumi minule gledališke sezone, čeprav se na splošno govori, da je bila ta sezona leto preloma. Ta omejitev omogoča korekturo z umetniške in predvsem . .. koledarske plati. Ne gre tu namreč toliko za umetniški ali ideološki prelom, in prav taiko tudi ne za zaokroženo isezono dvanajstih mesecev od jeseni do jeseni, temveč za polnih trinajst, štirinajst mesecev od aprila 1956. leta do junija 1957. leta; — v tem času so namreč, menda prvič v desetih letih, dozorevali najvažnejši umetniški in idejni pojavi na poljskih odrih.
Klica v poljskem gledališču se je začela dobro razvijati v 1956. letu, ko so umetniki segli po velikem repertoarju poljske klasike, ki do tedaj na poljskem odru skoraj ni bila dovoljena. Naj zadostuje podatek, da večina v svetu znanih poljskih romantičnih in neoromantičnih dram skoraj deset let ni bila uprizorjena na poljskem odru. Na prelomu med pomladjo in jesenjo 1956. leta, na prelomu obeh sezon se je vrč s poljsko gledališko klasiko končno razbil. Pred uprizoritvijo »D e d o v« 144 A. Mickievvicza so prikazovali na odrih Varšave, Lodza in Krakova
taka velika dela kot so »Baladina« in »Kordijan« J. Slovackega, »Novembrska noč« in »Svatba« S. Wyspianskega itd., ki so izzvala žive polemike in ideološka trenja ter kljub vsemu tudi veselje nad ne-zadržanim uspehom tja do sedanjih dni. Nekatere teh režij so imele prelomni značaj ,(tu mislim na »Novembrske noči« in na »Kordijana«) — ponovno odkrivajoč zaklade v umetniškem smislu in v smislu novih interpretacijskih in režijskih možnosti. Imele so prav tako svoj globlji idejni pomen: glavna ideja teh del je bila ideja borbe za narodno ter osebno svobodo, ideja borbe proti vsakršnemu izkoriščanju ter prastari problem želje po svobodi in pravovrednosti.
Ni treba poudarjati, da je bila aktualnost te problematike v mejah borbe proti kultu osebnosti nesporna! Dela poljske klasične dramatike so pokazala svojo neminljivo veličino in dokazala, da ni treba segati zgolj po Sofokleju, Hugoju, Schillerju in drugih tujih potentatih duha in poezije, da tudi poljska umetnost poglablja problematiko, ki so jo načeli največji pisatelji. Očividno ni aktualnost otežkočila samo pristopa gledalca k delom naše klasike, temveč tudi podjarmila naše gledališke delavce. Pod pritiskom atmosfere, v kateri je živela domovina, se je izpremenil pristop h klasiki — k delom, ki so jih sedaj prebirali z drugega vidika. Tedaj je režija spojila običajno zgodovinsko natančnost in zgodovinski stil del z »aktualizacijo« njihovih idejnih vsebin. Ta podzavestna vzpostava »sodobnosti« v odnosu do del umetnosti v tem posebnem času se je končno v poljskih umetniških nazorih le rodila in od tedaj zagospodovala nad gledališkim stilom na Poljskem v pretekli sezoni.
Najpopolnejši pojav tega odnosa do umetnosti je bila uprizoritev Shakespearovega dela »Mera za mero« v gledališču v Novi Huti pri Krakovu ter uprizoritev sodobnega poljskega umetniškega dela »Praznik Winkelrida« Andrzejevskega in Zagorskega v Novem gledališču v Lodzu. Premieri obeh del je razmejil komaj en dan. Obe sta nastali brez medsebojnega stika v dveh različnih gledališčih, toda kljub temu sta bili njuni koncepciji silno podobni druga drugi — postali sta nehoten napad na kult -osebnosti. Najzanimivejša stvar je bila, da je bila predstava v Novi Huti odigrana v absolutno shakespearski konvenciji; kar zadeva stil igranja, — ni ta predstava v ničemer odstopila od te konvencije. Toda . . . Glej, okoristili so se z določenim »TODA«, ki je bil nerazdružljivo povezan s starim elizabetinskim gledališčem v Angliji, torej na ta način, da so bil kostumi v tem gledališču (če se lahko temu tako reče) »svojevoljni«, da je Shakespeare prikazal v svojem delu raznolike tipe rezonerjev in filozofov, da je to gledališče igralo v pradavnih časih v posebni scenski opremi, ali točneje, pravzaprav brez nje, da je razpolagalo z odrom, ki je bil zgrajen v globino in višino, kajti poudarjen je bil tudi balkon in stolp. Direktor Skušanka in scenograf Kantor sta sprejela prav ta pravila, »toda« ... namesto balkona in stolpa je bilo postavljeno... taborišče, namesto vratne vdolbine iz starega angleškega gledališča je bil postavljen... zid, namesto »svojevoljnih« kostumov starih popotnih igralskih družin so bili projektirani novi »svojevoljni in sodobni«, kostumi, tei so simbolizirali lastnosti oseb, in namesto glasnika — na zidu pod stolpom — je brez misli meril svoje težke korake topi vojak ... itd. Z eno besedo — scenografija je privzela sodobno idejo uprizoritve, ki je ositala podrejena različnim režiserskim zamislim dela, ki so se rodile neločljivo povezane s poljskimi družbeno-političnimi pogoji. Življenje je naletelo na nove poglede na Shakespearovo dramo, ki je bila odigrana na odru kot dokument borbe proti nespametno pojmovanemu vladanju, proti preveliki oblasti posameznika, kot dokument borbe za svobodo človeka.
Sodobno delo »Praznik Winkelrida«, ki je bilo uprizorjeno pod vodstvom režiserja in direktorja Dejmeka, je postalo drugi važni dogodek sezone. Delo je nastalo 1944. leta. Napisano je bilo na podlagi tajno razglašenega natečaja v času nemške okupacije na pobudo ilegalnih poljskih gledaliških delavcev. Takoj po vojni je bilo tiskano, toda ... nikjer ni bilo uprizorjeno. Dogovor molčanja je prikril delo velike umetniške vrednosti, katerega edina »napaka« (z uradnega stališča) je oster satirični pogled na politično stvarnost in skoraj prerokovanje nekompromisnega zasmehovanja do absurda razvite »vlade posameznika«. Delo ima podnaslov — komedija. Toda kakšna komedija je to, boste vprašali, ali je dejanje polno dramatičnosti? Na primer — Winkelrdd se v obrambo svoje domovine vrže na kopja sovražnikov, toda ... ne ve zato, da je sovražnik že na umiku iz dežele po izgubljeni veliki bitki. Ali drugi fragment: eden prijateljev umrlega Winkelrida je zlorabil njegovo dejanje in izkoristil njegov heroizem za postavitev temeljev svoji vladi, medtem ko Winkelridov sin Konrad živi dvajset let v bedi... ali: isti človek povabi Konrada za obletnico Winkelridove smrti in mu ukaže, naj igra v javnem misteriju, napisanem zares na čast samega Winkelrida, toda spretno obrnjenem v slavo novega oblastnika. Konrad se v času te slavnosti upre in pozove ljudstvo v vojno, — vendar to že zadostuje, da tudi tiran sprejme gesla demonstrantov in takoj jih ima na svoji strani. In tako na koncu demonstracije vsi čestitajo oblastniku k uspehu, a on mirno odhaja počivat in stvarno razlaga: »Moram imeti mir, moram se seznaniti z idejnim gibanjem, na čelu katerega sem stal.« Kje je tu pravzaprav — komedija? Samo v ironiji, samo v boleči satiri? Komedija? Da, toda skozi solze, preko javnega sramotilnega odra. Druge komedije tu ni.
Uspeh Shakespearove drame »Mera za mero« in »Praznika Winkel-rida« Andrzejevskega in Zagorskega je prekoračil najbolj drzna pričakovanja, tem bolj, ker se je zgodil hkrati s Poljskim Oktobrom. Obe deli sta povzročili prelom v kulturni in umetniški politiki poljskega gledališča. Od tedaj se kompromitrane metode vodenja repertoarne politike ne vračajo več. Od tistega časa je dana prosta roka samemu ustvarjanju. Bil je že zadnji čas. Nasilna naturalistična smer v zadnjih desetih letih ni prijala razvoju gledališča. V tem času se je začelo gledališče kar najbolj odtrgovati od evropske umetnosti, po zlu so šli mnogi igralci. Po zgoraj omenjenih predstavah, ki sta se ločili od formalnega novatorstva, je završala diskusija o repertoarni smeri in o stilu igranja v poljskih gledališčih. Diskusija se je zaostrila ob ponovni uprizoritvi drame »Dve gledališči« odličnega sodobnega poljskega dramatika J. Szaniawskega, ki je bila odstavljena z repertoarja v letu 1949 po uspehih na Poljskem, v Brnu in Budimpešti. Zakaj se je to zgodilo? »Dve gledališči« je naturalistično in poetično delo. Avtorjeva intencija je jasna: ozki naturalizem ubija umetnost, svarim! Poetična in odrska metafora pa ni zadela vseh v svojem bogastvu. Del činiteljev ni razumel dela kot svarilo niti kot obrambo drugih gledaliških stilov in drugih estetskih pozicij {n. pr. simbolizma), temveč izključno kot napad na socialistični realizem! To je zadostovalo — delo je bilo vzeto z repertoarja! V tem času so igrali na Poljskem dramo propada »Gledališče sanj«, iki je ostala na višku borbe, in tlačila ter ubijala invencijo gledališča, ki ga je Szaniavvski poetično imenoval »Gledališče zrcal«, to je realistično gledališče, ki se je vrnilo na pozicije togega naturalizma. Uprizoritev tega dela v gledališču J. Slo-vackega v Krakovu pod vodstvom B. Dabrovskega je znova vrgla s tira probleme umetniških stilov v naših gledališčih, kar je bil viden 146 dokument in ilustracija potreb v območju umetnosti.
Do tedaj je bilo od stare evropske klasike igranega zelo malo, malo Goldonija dn Ibsena — igrajmo torej Ibsena! No, in igrali so Ibsena v Varšavi in Krakovu, »Strahove« in »Divjo raco«. Druga smer je bila, da so uvrščali v repertoar sodobna dela poljskih avtorjev, ki so pre-ležala nekaj let nepravično pozabljena v predalih, ker so vzbudila strah preveč previdnih režiserjev, ali pa so bila v preteklosti naravnost prepovedana. Mislim predvsem na tvornost J. Szaniawskega, A. M. Swinarskega in znanega katoliškega pisatelja, sedanjega člana Državnega sveta, J. Zawieyskega. Zlasti Szaniawskega delo »Kovač, denar in zvezde«, poleg njegovega dela »Dve gledališči«, ali »Visoka stena« Zawieyskega so bila uprizorjena sedaj z velikim uspehom in te predstave so dokazale, da so vsa omenjena dela vredna priporočila inozemskim gledališčem vključno s »Praznikom Winkelrida«. Zadoščeno je bilo tudi dolgu iz sodobnega svetovnega repertoarja. Na gledališke deske so prišli: Ayme, Cocteau, Agata Christie, Brecht, Wilder, Sartre, Girauodoux, Anouilh... Tri dela nazadnje imenovanih avtorjev so prišla na oder po zakonu »repatriacije«, kajti uprizorjena so bila na Poljskem že prej, takoj po vojni v letih 1945—1949, potem pa o njih ni bilo več ne duha ne sluha. V tej težnji za sodobnostjo ne bi bilo nič hudega, temveč bi bil razveseljiv dogodek, da se po dolgih letih vrača v široki fronti sodobnost v poljska gledališča, toda ... spet »TODA«. Hitrica ni dovolila izbire, selekcije, dobrih prevodov. Javnost je zelo pogosto zahtevala dela, brez ozira na njihovo težo in vrednost. Ali z drugimi besedami: niiso hoteli čakati nove obdelave, hoteli so videti na odru dela kar najhitreje in to vsa dela. Ta prehitri, astmatični tek gledališkega življenja na Poljskem v mejah pretekle sezone je privedel gledališče v zelo težak položaj: ni bilo časa za obdelavo del, za seznanjanje s pisateljem in za zrelost gledaliških uprizoritev, ki so zahtevale poznavanje principov novega interpretacijskega stila; često ni bilo časa niti za sistematično in mirno spoznavanje umetniških izprememb v Evropi. Zelja po umetnosti je prisilila gledališča v nekaj, česar niso bila zmožna po situaciji in večkrat tudi po umetniSki zmogljivosti. Od tod razni umetniški nesporazumi. Od tod samo grobe konture humorja C. Goldonija ali zgolj pusto Shawovo moralizatorstvo, delikatni dovtip in sarkazem J. Anouilha, ali trpka ironija vsekozi refleksivnega Ionesca i(tu mislim na neposrečeno interpretacijo krakovske uprizoritve ».Stolov«). Vse je ostalo na taki ravni: akademstvo, pieteta in vsa teža gledališkega obreda. Ali kot je napisal eden izmed kritikov: »Podobni so bili nemškim trgovcem: igralci, scenografi in režiserji, — vsi so delali tako solidno, kot časti vredni prebivalci mesta Liibecka, opisani v povestih Thomasa Manna.« Z eno besedo: vse to je često privedlo do umetniških nesporazumov, ki jih je imela ta sezona v preobilju, vendar pa bi na koncu navedel tri, štiri velike gledališke kreacije. Tu mislim na tele predstave: »Jacobovski in polkovnik« Fr. Werfla v Državnem ljudskem gledališču v Novi Huti pod Krakovim, »Sveta Ivana« G. B. Shawa v Starem gledališču v Krakovu, »Čakajoč na Godota« Samuela Becketta v Sodobnem gledališču v Varšavi in »Muhe« J. P. Sartra v Narodnem gledališču v Varšavi. Zadnja predstava spada pravzaprav že v novo gledališko sezono, saj je bila premiera konec julija, torej na pragu nove sezone. Pomen omenjenih predstav je zelo velik. Premiera »Jacobovskega« je n. pr. odločilno pričala, da je na Poljskem nastalo novo veliko gledališče v absolutno zreli umetniški obliki, ki je vredno, da se predstavi Evropi, »Godot« pa je, nasprotno, pomenil zmago nad pregrado, ki nas je delila od sodobne evropske dramatike.
Na primeru »Godota« so naši ustvarjalci prvič po svetovnem uspehu Jonescov, Wilderjev in Beckettov razumeli, na čem temelji posebnost gledališča tega tipa in poetika tega tipa odrske literature; s tem so ustvarili gledališčem generacijo dobrega izbora sodobnih del za bodočnost in garancijo za točen stil interpretacije del te vrste. To je potisnilo v ozadje tiste nesporazume, ki so se pojavili n. pr. v času krakovske premiere Anouilhove »Antigone«, ki je ni bilo mogoče razlikovati od grške tragedije, ne glede na to, da je bilo poskrbljeno, da bi se odstranile take reminescence, celo z abstraktno scenografsko obdelavo. Režiser »Godota« Jerzy Krečmer je v popolnosti doumel posebnost tega tipa umetnosti. Prvič je bilo na Poljskem zaigrano sodobno delo z distanco; brez povzdigovanja dejanja in brez podoživljanja se je režiser odtrgal od dialoga kot gibala dejanja in delovanja; dialog je razbil na samostojne monologe in jih podal kot dele razgovora igralca s samim seboj in z notranjimi pojavi. V režiserski koncepciji je šel tako daleč, da doživljanja na odru niso služila razvoju samega dejanja, temveč obratno, doživljanja so bila pretveza za konfrontacijo med njihovimi emocionalnimi in intelektualnimi konsenkvencami. Z eno besedo: čas in prostor sta bili samo stični točki, a nikakor ne temelja dejanja in drame. Vrednost Krečmerjeve režije sega še toliko dalje, ker je Beckettovo »introspekcijo« zgradil na odru z elementi groteske in glumaštva. Ta značaj igranja je podčrtan navsezadnje zelo močno tudi od avtorja samega v pripisih in pojasnilih o delu, v čemer se je uprizoritev koristno ločila od londonske in pariške uprizoritve, ki sta kljub popolnemu razumevanju sodobne dramatske literature v določeni stopnji obšli to avtorjevo intencijo. »Godot« je'imel na Poljskem velikanski uspeh. Tega ni povzročila posebna filozofija propada in dekadence, česar je delo polno, temveč predvsem sarkastični odnos do komplicirane problematike sodobnega življenja, ki je nehote pomagal pri odkritju posebnega odnosa do komplicirane problematike sodobnega življenja. Varšavski »Godot« je izpolnil tudi druge naloge — zaradi »sodobnosti« je z dobrim scenografskim delom učil, na čem temelji ta nova umetnost, v čem se loči od že utrtih umetniških pravil, in s tem ustvaril garancijo za razvoj interpretacijskega bogastva v naših — zadnje čase zanemarjenih — gledališčih, česar potrebuje pravo gledališče prav tako, kot potrebuje človek izpremembo zraka.
Prevedel Frane Jerman
TRGOVSKO PODJETJE
JSvILcz
(BIVSl URBANC)
v Ljubljani pri Prešernovem spomeniku
'priporoča ” obiskovalcem gledališča svoje bogate zaloge svile in drugih tkanin J
GLEDALIŠKI TISK JANUAR - MAREC 1957
IZ ARHIVA AKADEMIJE ZA IGRALSKO UMETNOST
I.	GLEDAIJISKA KRONIKA
(ALTEN Fred):	Podoba modernega gledališča. Ljudska pravica
(vnaprej LdP) '1957 (212. I.) št. 10 str. 5
(BABIC Jože): Intervju z režiserjem Jožetom Babičem. Tokovi 1957 it. il str. 73.
BERKOPEC Oto: Češka gledališča na začetku novega leta. Pismo lz Prage. 7 dni 1957 (18. I.) št. 3 str. m,
DEŽMAN Beno: 'Z obiiBkai kranjskih gledališč. Iskra (1967 št. 3 str. 70.
(FILTPClC Lojze in DELAK Ferdo): Kriza ali razvojT LDP 1957 (12. IH.) št. 80 Etr. 5.
FRAS Slavko: Po voznem redu gledaliških zvezd. Zapiski ob prvi polovici dunajske gledališke sezone. Naši razgledi (vnaprej NRazgl)
OT57 št. 1 str. 35.
(FRAS Slavko) :	S.	F.: Načrt, ki ne bo izveden. Dunajski festivalski
program za leto 1957,. NRaagl 1957 št. 1 str. 17.
(FRAS Slavko) S. F.: Priestley je predaval na Dunaju. NRazgl 1957 it. 1 str. 11.
FRELIH Emil:	Opereta in njen kulturni pomen. GL Operetni
ansambel 1956-67 (16. III.)
GLEDALIŠČE V Tarczynjski ulici in »Cricot 2*. Nova pota poljskih eksperimentalnih odrov. Tedenska tribuna (vnaprej TT) 1957 (28. II.)
št. 9 str, 9.
GOLOB Vlado:	Gostovanje mariborske opere v Grazu. Večer 1957
(30. I.) Št. 24.
GOLOB Vlado: Graška opera je Mariboru vrnila obisk. Večer 1S67 (14. II.) št. 37.
GRADIŠNIK Fe d or:	Zgodovina celjskega gledališkega življenja.
Gledal, list MG v Celju 1957 St. 6-9.
GRUN Herbert: Gledališče danes in tu. (Celjski prispevek k beo-graljskii anlketni diskusiji. NRazgl '1957 (12. I.)	št. 1	str.	16	-	16.
GRUN Herbert: Veseli večer. Nova obzorja	1957	št. 1	str.	63.
HOFMAN Branko:	V začetku:	krotka brezpomembnost. Nov«
obzorja 1967 št. L str. 55.
H O N N R (u d i) : Težave goriškega gledališča. Primorske novice 1957 015. n.) št. 7.
JAN Rado: Nepozabno srečanje.	(Po gostovanju	Prešernovega	gledališča v Gorici. (Glas Gorenjske	1867 (29. IH.) št.	35.
(JAN Slavko) : Kriza ali razvoj? LdP 1967 (9. III.) št. 57 str. 7.
KARLIN Janez:	Gledališki teden v Mariboru. LdP 196(7 (7. II.)
št. 32 str. 6.
KREFT Bratko: Gledališko pismo iz Poljske. Slovenski poročevalec (vnaprej SPor) 1957 (24., E7., 31. IH. 3. IV.) št. 69, 72, 75, 78.
K (O K A L J) R (a d o) : Izvleček iz	triletne kronike. Gledallika	kronik*
1054-1957 str. 16-20. O delu DPD	Svoboda Kranj.
KONJAR V(iktor): Najvišji cilj amaterstvo. Intervju z dramaturgom »Delavslkega odra«. Mladina (1967 (26. H.) št.	8.
(KOZAK JuS): Kriza ali razvoj? LdlP 1967 (7.	HI.)	št. 56.
KRIZA ali razvoj? Naša anketa o gledališki problematiki. LdP 1957 (1*. HI.) št. 63 str. 7.
KRIZA ali razvoj? Sončne in senčne plati svobodnega fledaliikega 1 umetnika. LdP 1967 (2, IH.) št. 51 str. 7.	1
KURET Niko: Osirotele lutke. V spomin akademskemu slikarju Milanu Klemenčiču, prvemu slovenskemu lutkarju. Gledališki list (vnaprej GL) Drame SNG Ljubljana 1957 št. 9. str. 360.
L(ESKOVSEK) Hinko: Triumfalna pot slovenske opere v tujino. • GL Opere iSNG Lj 185(7 št. 4 str. ,105 (o gostovanju v Holandiji).
(LESKOVŠEK Hinko): Triumfalna pot slovenske opere v tujino. Naše gostovanje v pariški Veliki operi. GL Opere SNG 1957 št. :> str. /144.
MESTNO gledališče Ljubljana '1991-H856. Ljubljana, Mestno gledališče
1966	. 40.
MORAVEC Dušan: Kramljanje o partizanskem teatru. Naša sodobnost 1857 št. 2 str. isa (o knjigi Filipa Kalana: Veseli veter).
N A SE turneje po Jugoslaviji. GLMG Ljubljana 1957 št. 8 str. 210.
NASI repertoarji in proslava 40-letnice oktobrske revolucije. Sodobna pota (vnaprej SPota) 1867 št. 5 str. 3'm-»14.
NEKAJ zanimive gledališke statistike iz FLRJ in LRS. GL Celje 1957 št. 8 str. 37.
OREL Tine:	Celjsko	gledališče v prvii polovici sezone 1956/57. Naša
sodobnost 19S7 .št. s sitr. 261.
PA HI OR Boris:	Naše gledališče. Tokovi 1957 str. 75.
PAHOR Boris: Nova sezona v Ljubljani. Tokovi 1957 str. 78.
PAVČEK T(one):	Gledališča in novo občinstvo. LdP 1957 (16.11.)
št. 38 str. 5.
PAVČEK T (o n e) : O mariborski operi. Intervju z direktorjem opere diitrigentom Jakovom Cipcijem. LdP 1957 (22. 1.) št. 18 str 5.
PETAN Žarko: Dunajska dramaturgija. LdP 1 »57 (23. III.) št. 69 str. 7.
PETRIČ Vladimir:	Igralec, gledališče in film. Eilm 1957 št. 2
str. 44-46.
POGAČNIK Bogdan:	Odpiramo gledališče narodov. SPor 1957
(217. III.) št. 72.
POMENEK o našem delu in načrtih. GLMG Ljubljana 1957 št. 7 str. 180.
P (O T O K A R T (o n e) : Pot zbliževanja. Gostovanje bolgarskega gledališča »Krsto Saratov« v Jugoslaviji. LdP 1857 (30. IH.) št. 75 str. 6.
PROSENC Miklavž:	Veseli konec žalostnega tedna. Zapiski
d nastopu AIU. Tribuna 1857 (16. I.) št. 1.
RAZINGER Mirko: Delavski dom v Trbovljah. GL Celje 1957 št. 9 sitr. H58 (o gradnji gledališkega odra).
RUDOLF	Branko:	Graška Opera v	Mariboru. SPor	1957	(13. II.)
št. 36.
S (A M ARI N) B(oj an) :	Publika in gledališče pri njih in pri nas.
Intervju 9 Slavkom Janom ob obisku v Bukarešti. Tribuna 1957
(51«. IT.) «tl. 4.
S A R A I L	Jean:	Občinstvu ugaja...	(Kratek sprehod	po	pariških
gledališčih) Večer 1857 (9. X.) št. 6.
T (O M S E) D (u š a n) : Seminar za režiserje pri Delavskem odru v št. 3 str. 168 (po članku Siegfrieda Nestriepkeja v Thčfltre dans le Monde	1966).
T (O M S E)	D (u š a	n) :	Seminar za režiserja pri Delavskem	odru v
Ljubljani. Sodobna pota 1957 št. 31 str. 184.
T (O M S E) D (u š a n) :	Zapisflu o Delavskem odru. Sodobna pota 1957
št. 2 str. 123.
TORKAR Igor: Kletna gledališča. GLMG Ljubljana 1957 št. 8 str. 204.
TRAVE Ni Janko:	Slovensko narodno gledališče v Ljubljani ob
200 letnici Linhartovega rojstva. Gledališka razstava, odprta od 281. XII. 1866 do 16. I. 1867 v Moderni galeriji. Ljubljana, Uprava SNG J 960. 80.
TRDAN Tone: Novomežko gledaliSko pismo. SPor 19SH (22. II.) št. 43.
TRILLING Ossia:	Pismo iz Pariza. (Po članku Ossle Trillinga v
v Theatre World prevedel I. C.) GLMG (»Gledališki list« Mestneg* gledališča) Ljubljana 1957 ?t. 8 str. 212.
TRINKAUS Vinko:	Gledališče pod Gorjanci. Sodobna pota L957
1->U	št. (t str. 86.
TUJI glasovi o našem gledališču. GLMG Ljubljana 1067 št. 6 str. 167. (VIDMAR Tit) Vir: Aktualen pomenek v Drami. SPor 1957 (6. HI.) &t. 64.
ZBORNIK amaterskega gledališča delavskega prosvetnega društva Svobode Tabor ob JO letnici dramskega dela 1967.
ŽGAJNER Vladimir: Pismo iz Zagreba. Večer 1657 (16. II.) št. 39. 85 let Obrtniškega odra 1871-1956. Ljubljana, Obrtniški oder 1.956.
II.	KRITIKA IN ESTETIKA.
ARLSTOPHANES
Sovre Anton: Atiška komedija in Aristophanes. GL Kranj 1957 žt. 5 str. 63.
BRECHT Bertol t
Filipič Lojze: Bertolt Brecht in epsko gledališče. GL Drame SNG Lj. št. « str. 283.
Filipi 6 Lolize:	Epsko gledališče? Sodobna pota 1957 št. 2 str. 117.
FRANCE A m a t o 1 e
Maksim Gorki o Anatolu Franceu. (Odlomki.) GLMG Ljubljana 1957, št. b str. 11*50.
Moravec Dušan: Pripovedka o dobrem človeku in kriivični postavi. GLMG Ljubljana 1957, št. 6 str. 147. (Ob uprizoritvi drame Crainque-ibile).
Nekaj podatkov o našem avtorju. GLMG Ljubljana 1957 št. 6 str. 154. Opomba o besedni igri v Crainquebillu. GLMG Ljubljana 1957 št. 6 str. 163. LESSING Gotthold Ephraim:	Hamburška dramaturgija.
(Prevedel, uvod in komentar napisal dr. France Koblar) Ljubljana, Cankarjeva založba 1056. 80.
LINHART Anton Tomaž
Kreft Bratko: A. T. Linhart. (Ob 200 letnici rojstva.) Sodobna pota '1967 št. 1 str., 9.
Kreft Bratko:	Dva	govora	o Linhartu. (Ob 200 letnici njegovega
rojstvo) Nova obzorja 1957 št. 2-3 str. 73.
Pogačnik Bogdan: Jubilejni) veseli dan. Naši razgledi 1957 št. 1 str. 11 (o [jubilejnem gledališkem tednu ob proslavi Linhartove 200 letnice).
Stopar Ivan:	Linhart	in naš čas. Ob dvestoletnici pisateljevega
rojstva. Mlada potarl957 št. 3 str. 164.
PRIESTLE Y John Boyton
Muser Darinka: O Johnu Boytonu Priestleyu m nekaterih njegovih igrah. Sodobna pota 11957 št. 1 str. SL
T I C H Y A n n y
Kaj nam piše avtorica sama. Kaj je zapisala domača kritika. GLMG Ljubljana 1957 št. 8 str. 2»00.
(Moravec Dušan) D. M.:	»Skoraj« zgodovinska komedija.
GLMG Ljubljana 1957 št. 8 str. 195.
III.	OCENE DRAMSKIH PREDSTAV.
ANDERSON Robert
L (o v e c Z(denka) : Drama na motiv človečnosti in razumevanja. Robert Anderson: Caj in simpatija. Ob gostovanju SNG iz Trsta. SlovJ 1957 (1. I.) št. il str. 7.
ARISTOPHANES
Jan Rado: Fantastilčno komična zgodba o vojni in miru. Pred premiero Aristofanove komedije »Lisistrata« v Prešernovem gledališču. Glas Gorenjske 1957 (11'. I.) št. 3.
Kocijan Gregor: Ni vse staro tudi klasično. »Lisistrata« v Prešernovem gledališču. (S sliko) Glas Gorenjske 1957 (18. I.) št. 5. Sovrfc Anton: Atiška komedija in Aristofanes. GL Kranj 3957 St. 5 str. 63.
(Vidmar Tit) Vir: Atiška komedija v Kranju. SPor 1957 (16. I.) št. il(2. (O drami Lisistrata.)
B E T TI U go
Hofman Branko: Zločin v sodni palači. Premiera drame Uga Bettija v mariborski drami 16. febr. 1957. Večer (20. II.) Št. 42.
152
BRECHT Bertolt
Albrecht Fran:	Kavkaški krog s kredo. SPor 1957 (13. III.)
St. 60.
(Javornik Marijan) Jamar: Gledališki krog s kredo. Poskus brechtiziranja ljubljanske drame. Ldp (11957 (14. III.) št. 62. str. b. (Vidmar Tit) Vir: Kavkaški krog s kredo. Pogovor z režiserjem in scenografom pred zanimivo uprizoritvijo v Drami. SPor 1967 (27. II.) Št. 48.
FRANCE A n atole
Bartol Vladimir:	Anatole	France:	Crainquebille.	LdP 1957
(12. H.) št. 36 Str. 5.
(Pogačnik Bogdan) bp: Pripovedka o dobrem človeku in krivični postavi. SPor 1957 (20. II.) št. 42. O drami: Anatole France: Crainquebille.
GORKI Maksim
Trinkaus Vinko: Malomeščani. Del. enotnost 1957 (11. I.) št. 3 (ob uprizoritvi v MG v Ljubljani),
H O W A R D S i d n e y
Bartol Vladimir: Howardova komedija v Mestnem gledališču. Sidney Howard: Pokojni Christopher Bean. LdP 1957 (16. III.) št. 65. str. 7.
H O W A R D S i d n e y
(Moravec Dušan) D. M.: (Christopher Bean). GLMG Ljubljana 1957 štl 7 str. 175.
Pretnar Igor: Pokojnii Christopher Bean. GLMG Ljubljana 1957 šit. 7 Str. 177.
I N G E Wi 11 i a m
Jan Rado: Wiliam Inge: Avtobusna postaja. Vesela romanca iz življenja osamljenih ljudi. Pred deveto premiero v Prešernovem gledališču. Glas Gorenjske 1957 (29. III.) št. 25.
KREFT Bratko:
Hartman Bruno: »Kreature« v novi luči. Ob mariborski premieri. LdP 3967 (5. I.) št. 3 str. 7.
LESSING Gotthold Ephraim
Šifrer Jože:	Gotthold Ephraim Lessing: Emilia Galotti. Pred
peto premiero v Mestnem gledališču na Jesenicah. Glas Gorenjske
1967	(125. I.) št. 7.
Velik uspeh Mestnega gledališča na	Jesenicah.	Ob	peti premieri
G. E. Lessinga »Emilia Galotti«. Glas	Gorenjske	1957	(8.	II.) št. aa.
LINHART Anton Tomaž
Kreft Bratko: A. T. Linhart (Ob 200 letnici rojstva.) Sodobna pota 1&57 št. 1 str. 9.
LUTOWSKI Jerzi
G r ti n Herbert: Nekaj besed ob	Dežurni službi	in	ob Vreme-
narju. Sodobna pota 1957 št. 3 str. 380.
Jan Rado:	Jerzi Lutowski:	Dežurna	služba. Prvo gostovanje
celjskega Mestnega gledališča v Kranju. Glas Gorenjske 1967 (il. II.) št, 9.
Zagorc Joža: Prvo gostovanje celjskega gledališča v Trbovljah. Jerzi Lutowski: Dežurna služba. Režija in scena Sveta Jovanovič. Zasavski tednik 19.77 (3. HI.) 51. 13.
MARINKOVIČ Ra n ko
Albreht Fran:	Obisk lz Zagreba. Ob gostovanju Hrvatskega
narodnega kazališta v Ljubljani. SPor 195.7 (13. HI.) št. 60 (ob uprizoritvi Glorije Ranka Marinkoviča).
»Gloria« — gostovanje Hrvatskega narodnega gledališča. SPor 1957 (6. III.) št. 54.
Hrvatsko narodno gledališče gostuje danes v Ljubljani. SPor 1957 (8. ra.) št. 65.
(Javornik Marijan) Jamar: Drugo srečanje z »Glorijo«. LdP 1957 (12. HI.) št. 60 str. 5.
MIKELN Miloš
Hofman Branico: Petra Seme pozna poroka. Krstna predstava nove slovenske komedije v Celju 27. febr. 1957. Avtor Miloš Mikeln. Večer 1857 (6. III.) št. 54.
(Javornik Marijan) Jamar: Predmestno hrepenenje. Kratna premiera Mikelnove Igre »Petra Seme pozna poroka« v celjskem gledališču. LdP 1957 (7. HI.) št. 56 str 6.
(Vidmar Tit) Vir: Krstna predstava v Celju. SPor 1957 (3. III.) št. '51. (O drami Miloš Mikeln: Petra Seme pozna poroka.)
Zavodnik:	Bert:	Prisluškovanja. Ob krstni predstavi Miloša
Mikelna: »Petna Seme pozna poroka«. Celjski tednik 1957 (15. III.) št. 1«.
MILČINSKI Fran
Koclja« Gregor: Pravljica in satira. Ob peti premieri v Prešernovem gledališču. F. Milčinski: »Mogočni prstan«. Glas Gorenjske ,1957 (<1. I.) št. 1.
M I L» L E R Arthur
Kralj Vladimir:	Dramaturgija Arthurja Millerja. Naša
sodobnost '1957 št. 3 str. 252 (k uprizoritvi Millerjevega »Spomina na dva ponedeljka« in »Pogleda z mostu« v SNG.
MOLICHE
Hofman Branko: Tartuffe v ptujskem gledališču. Večer 1957 21. I.) St. 16.
Kralj Vladimir: Moličre na našem odru. Naša sodobnost 1657 št. 3 str. 258 (Moltere, Sola za može in Izsiljena žinitev.)
NASH Richiard
Griin Herbert: Nekaj besed ob Dežurni službi in ob Vremenarju. Sodobna pota 1957 št. 3 str. ISO.
Jan Rado:	Richard Nash:	»Vremenar«. Vesela komedija ali
romanca o lepoti v srcu. Glas Gorenjske 1957 (1. III.) št. 17. OCVIRK Vasja
H (o č e v a r ) J (o ž e) :	Dobra	drama in slabša uprizoritev. Vasja
Ocvirk: Peter Klepec, praizvedba. SlovJ '1957 (4. I.) št. 2.
Lindič Milan: Vasja Ocvirk: »Peter Klepec«. Krstna predstava v gledališču Sloveskega Primorja v Kopru. Primorski dnevnik 1957 (S. I.) It. 8.
PATRICK John
Gabrijelčič Nada: John Patrick: Vroča kri. K nocojšnji premieri SNG v Avditoriju. Primorski dnevnik 1957 (23. I.) št. 20.
PLATO-SOVRE
Javoršek Jože (ps.): Dva obraza eksperimentalnega gledališča. Naši razgledi 1867 fit. 4 str. 84. (Ob uprizoritvi Roussina, Mož, žena in smrt in Platonovega Sokrata.)
(Pogačnik Bogdan) bp: Večna aktualnost. SPor 1937 (1. II.) št. 25. (O Sokratovih Poslednjih dnevih.)
Prosenc M (i ki a vi): Poslednji dnevi Sokrata. Tribuna 1957 (28. II.) št.
Sokrat v Viteški dvorani. Tovariš 1957 št. I str. 178.
PRIESTIEY John Boyton
Filipič Lojze:	John Boyton Priestley in njegova grozljiva
dramska vizija bodočnosti. GL Drame SNG Lj. 1957 št. 9 str. 352. (Ob uprizoritvi Priestleyeve drame Take the Fool away!)
REMEC Alojz
Kocijan G(regor):	Balada	o ubogem dekletu. — Ob šesti
premieri v Prešernovem gledališču. A. Remec: Magda. Glas Gorenjske 1957 (1. III.) št. VI.
ROGER Ferdinand
Hofman Branko:	Komedija o družinskih skrbeh. Ferdinand
Roger:	»3 plus 1«. Premiera v ptujskem gledališču. Večer 1357
(13. III.) št. 60.
SALACROU Armand
Baranovič Balbina:	Armand Salacrou prvič na odru
tržaškega SNG Pred nocojšnjo premiero Zgodbe za smeh. Primorski dnevnik 1«57 (16. IH.) št. 65.
Jan Rado:	Armand	Salacrou:	»Noči	jeze«. Glas Gorenjske 1957
(16. II.) št. 10.
Kocijan G(regor): Človek v boju	za svojo podobo.	Ob	sedmi
premieri v Prešernovem gledališču. — A.	Salacrou:	»Noči jeze«. Glas
Goreniiske 18S7 (a. m.) št. m.
(Vidmar Tit) Vir: Salacrou v Kranju. SPor 1957 (10. III.) št. 57. (O drami Noči Jeze.)
SHAKESPEARE W i 11 i a m
Hofman Branko: Neizpolnjen obet. Premiera Shakespearovega Macbetha v Celjskem gledališču 17. januarja 1957. Večer 1957 (23. I.) it. 18.
Kralj Vladimir: VVilliam Shakespeare, Hlstorije o Henriku IV. drugi del. Naša sodobnost 1957 št. 2 str.	173.
(Vidmar Tit) Vir: Macbeth v Celju.	SPor 1957	( 2«. I.)	št.	ib.
Zavodnik Bert:	Drobci	zaključene celote. Shakespeare,
Macbeth: CG ob premieri 17. I. in ponovitvi 18. I. 1867. Celjski tednik 1957 (25. I.) St. 3.
T I C H Y Anny
Bartol Vladimir: Igrice malih možnosti. Anny Tichy: »Vselej sta dve možnosti« v ljubljanskem Mestnem gledališču. LdP 1957 (SOHI.) št. 75 str. 6.
T W A I N Mark
(Fras Slavko) —as—: Dva Twaina. Kraljevič in berač z mariborskimi gledališčniki. — Pogodba o govedini (v izvedbi Radia Ljubljana
3.	III. 1957. Večer 1957 (9. III.) št. 57.
W I L L I Al M S Tennessee
L. (o v e e) (Zdenka): Zdrobljeno steklo eksperimentalnega kroga. Tennessee Williams: Steklena menežaritla. Ob zadnji premieri GSP
V	Kopru. Slovenslki Jadran 1957 (22. II.) št. 9 str. 5.
(Vidmar	Tit) Vir:	Steklena menežarija	v Kopru. SPor 1957
<OT. II.) št. 38.
ZWEIG Stefan
G (r U n) H(erbert): Zweigov »Volpone« na deskah celjskega gledališča. Celjski tednik ,1867 (15. IH.) št. 10.
Hofman	Branko:	Brezsrčna komedija.	Zvveigov Volpone (po
Benu Johnsonu (v celjskem gledališču. Večer Hi957 (28. III.) št. 73. Zavodnik Bert: Renesansa na celjskem odru. Celjsiki tednik D957 (23. IH.) št. 12. O drami: Zweig, Volpone .
LELLI Renato
L (o v e c)	Z(denka):	Dve drami:	Zabloda in ljudomrzništvo.
Gostovanje SNG ilz Trsta. Slovenski! Jadran 1857 ( 29. HI.) št. 14. str. b. 6tr 5.
PATRICK John
L.(ovec Z(denka): Dve drami: Zabloda in ljudomrzništ-vo. Gostovanje SNG iz Trsta. Slovenski Jadran .1057 (29. IH.) št. 14. str. 5.
GOODRICH F r a n c e s
Hofman Branko: Dnevnik Ane Frank. Premiera v mariborski Drami 23, marca 1957. Večer 1957 ( 27. III.) št. T2.
HACKETT Albert
Hofman	Branko:	Dnevnik Ane Frank.	Premiera v mariborski
Drami 23.. marca 1957. Večer 1857 (27. III.) št. 712.
IV. OCENA OPERNIH PREDSTAV.
DVORAK Anton
Vodušek Valens: Nova uprizoritev »Rusalke«. SPor 1957 (20. III.) Št. 73.
MASSENET Jules
Rudolf Branko: Manon v mariborski Operi. SPor 1957 (16. HI.) št. 38.
Golob Vlado:	Večno	Itiva	Manon	na	mariborskem	odru. Večer
1957 013. II.) št. 36.
PUCCINI Giacomo
Vodušek Valens: Trojno gostovanje v Butterfly. SPor 1857 25. I.) št. A9.
Sivi c Pavel:	Gostje	v	Butterfly.	LdiP	1957 (26. I.) *t. 2il str. 7.
SCHUBERT Franz
Frelih Emil:	Opereta	Pri treh mladenkah in njena avtorja
Franz Schubert in Heinrich Berte. GL Operetnega ansambla 1956-57 (SG. III.)
(M e v 1 j a Dušan) dm: Dirigent Pavle Brzulja o sedmi premieri GL Operetnega ansambla 1866-57 (16. III.). Ob opereti Pri treh mladenkah.
ŠVARA Danilo	,	..	.
Golob Vlado:	Slovensko	delo	v	mariborski Operi. Večer 1957
013 HI.) št. 60 O operi Slovo od mladosti.
M (e v 1 j a D (u š a n) : Slovens,ka opera na mariborskem odru. Danilo Švara »Prešeren« (Slovo od mladosti). Premiera: 9. marca. 1857. Večer
(1857 (7. HI.) št. 55.	oo
Rudolf Branko: »Slovo od mladosti« v mariborski Operi. SPor 154	mot	(16. III.) št. 62.
VERDI Giuseppe
Vodu še k V a J e n s : Zmagoslavje Verdijevega Othella. Premiera v ljubljanski Operi. DdP 1957 (31. I.) št. 26 str. 6.
Sivic Pavel: Prepričljiv debut sopranistke H. Holzlove v ljubljanski Operi. LdP 1857 (28. III.) št. 74 str. 6.
Sivic P (a vel):	Zanimivosti iz ljubljanske Opere. LdP 1957
LdP ,1957 (26. n.) št. 48 str. 6.
Vodušek Valens: Iz ljubljanske Opere. SPor 1957 (6. I.) 2t. 3.
IV.	OCENE BALETNIH PREDSTAV.
Dornik Silvo: Baletni večer v Kopru. Dve koreografiji Slavka Hitija.
Primorski dnevnik 1857 (27. IH.) št. 74.
Konjar V (j/Jc t o r) : Mladost — nepogrešljiv element baletne umetnosti. Srečanje z baletnim mojstrom Pinom Mlakarjem. Mladina 1957 (5. II.) Sit. 6.
L ( o v e c) Z (d e n k a) : Gre za ohranitev in razvoj že doseženega. Nastop baletnega odseka Gled Slovenskega Primorja. Slovenski Jadran 1057 (.20. III.) št. 13.
Vogelnik Marija: Gostovanje plesalke Veronilke Mlakarjeve. SPor (1967 (16j H.) Št. 38.
VI. GLEDALIŠKI USTVARJALCI.
DEBEVEC Ciril
Sest Osip: Pot v serpentinah. GL Opere SNG li957 št. 3 str. 61. (Ob 30 letnici umetniškega delovanja režiserja in igralca Ciril« Debevca).
.Ukmar Vilko: Srečanje s Cirilom Debevcem. GL Opere SNG 1957 St. 3 str. 67.
D E B E V E C Ci ril
Praznik dveh naših sodelavcev. GLMG Ljubljana 1&57 št. 7 str. '189. POTOKAR Loj ze
Kalan (ps.) Filip: Fragment o velikem komedijantu. GL Dram« SNG <1957 it. 9 str. 329. (Ob jubileju igralca Lojzeta Potokarja.) POTOKAR Lojze
Praznik dveh naših sodelavcev. GLMG Ljubljana 1957 št. 7 str. 189.
Sestavljalka bibliografije: bibliotekarka N. C.
IGRALSKI NASTOPI ČLANSTVA DRAME SNG V SEZONI 1956-1957
1.	BAJC MAKS
Igralci:
Hlapci	Pisek
Pohujšanje v dolini šentflorjanski Gost Henrilk IV. (II. del)	Princ Thomas,
Poins
Spomin na dva ponedeljka	Jerry,
Pogled z mostu	Prvi detektiv
Jurček	Cene
Janko in Metka	Rogaček
Kavkaški krog s kredo	Policaj Sauva
Kralj Oidipus	Zborist (vsk.)
Krefli	Gočlov
28
5
17
18 1
16
2.	BENEDIČIČ MARJAN (tudi inspicient) Hlapci	Kmet
Henrik IV. (II.	del)	Služabnik,
Glasnik
Janko in Metka	Pavlimček
Kralj Oidipus	Zborist
24
17
13
62
155
3. CESAR JANEZ (med sezono dlje časa bolan)
Hlapci	Kalander	7
Sedem let skomin	Dr. Brubaker	21
Henrik IV. (II. del)	Falstafl (alt.)	1
Kralj Oidipus	Pastir	13
4.	Cesnik stane	42
Hlapci	Prvi delavec	8
Pohujšanje v dolini šentflorjanski Gost	19
Henrik IV. (II. del)	Gower,
Harcourt	24
Spomin na dva ponedeljka	Frank,
Pogled z mostu	Louis	28
Jurček	Oče Matevž	5
Janko in Metka	Matevž	17
Krajnski komedijanti	Desselbrunner (vsk.)	I
Makovic (vsak.)	1
Kavkaški krog s kredo	Ranjeni vojak,
Star kmet.
Kmet ob menihu	18
Odstranite norca	Policaj (Caj)	17
Kralj Oidipus	Zborist	13
Mojster za dež	File	16
5.	DRENOVEC LOJZE	(upokojenec)	167
Hlapci	Kmet	8
Henrik IV. (II. del)	Vrhovni sodnik	24
Krajnski komedijanti	Grof Hohenvvart	29
Kavkaški krog s kredo	Georgij Abašvilj	18
6.	FURIJAN MAKS	19
Hlapci	Župnik	8
Pohujšanje v dolini šentflorjanski Dacar	22
Henrik IV. (II. del)	Bardolph	24
Spomin na dva ponedeljka	Jim,
Pogled z mostu	Gospod Lipari	28
Krajnski komedijanti	Dr. Repič	29
Kavkaški krog s kredo	Oklopnik,
Bandit Iraklij	18
Odstranite norca	VtiSji nadzornik	17
Krefli	Vftnik	16
1.	GREGORIN EDVARD	182
Hlapci	Nadučitelj	8
Henrik IV. (II. del)	Maršal Mowbray	24
Sola za može	Sganarel,
Izsiljena ženitev	Sganarel	30
Krajnski komedijanti	Skof Brigido (alt.)	4
KaVkaškl krog s kredo	Veliki knez	18
Odstranite norca	Pantalon (Lon)	il7
Kralj Oidipus	Duhovni	13
Mojster za dež	H. C. Curry	16
8.	HOMAR ANTON	130
Hlapet	Krčmar	8
Pohujšanje v dolini šentflorjanski Gost	18
Zlodej (vzp. št.)	4
Henrik IV. (II. del)	Sluga David	24
Pogled z mostu	»Ilegalec« (vs.k.)	4
Izsiljena ženitev	Filozof Pankrac	3»
Jurček	Krčmar	S
Janko in Metka	Rogač	l-i
Kavkaški krog s kredo	Desetnik,
Svat	18
Odstranite norca	Monter,
Glas iz aparata	17
Kralj Oidipus	Zborist	13
Mojster za dež	Noah Curry	16
156	174
9.	JAN SLAVKO (tudi direktor Drame in režiser)
10.	JERMAN IVAN (tudi tajnik Drame)
Hlapci	Poštar	5
Zdravnik	3
Sedem let skomin	Richardov glas	21
Henrik IV. (II. del)	Westmorland	24
Sola za može	Arist,
Izsiljena ženitev	Geronimo	30
Kavkaški krog s kredo	lilo Suboladze	18
Odstranite norca	Dr. Bushtact	17
11. KOVIC PAVLE	118
Hlapci	Komar	8
Henrik IV. (II. del)	Falstaif (alt.)	23
Sola za može	Komisar,
Izsiljena ženitev	Alkantor	30
Krajnski komedijanti	Jurij Japelj	29
Kavkaški krog s kredo	Surab,
Lavrentij Vahnadze	18
Kralj Oidipus	Korinčan	13
12. KRALJ BORIS	121
Hlapci	Kmet	8
Sedem let skomin	Tom Mackenzie	21
Pohujšanje v dolini šentflorjanski Gost	22
Henrik IV. (H. del)	Princ Henrik	24
Spomin na dva ponedeljka	Kenneth.
Pogled z mostu	Tony	28
Krajnski komedijanti	Linhart	29
Kavkaški krog s kredo	Pribočnik Salva	18
Odstranitte norca	Harlekin (Kin)	17
Kralj Oidipus	Sel	13
Krefli	Glas v radiu	16
13.	KURENT ANDREJ
Hlapci	Kmet	8
Pohujšanje v dolini šentflorjanski Krištof Kobar (Peter)	22
Henrilk IV. (II. del)	Travers	23
Plesnivec	(21)
Sola za može	Valer,
Izsiljena ženitev	Alcidas	30
Janko in Metka	Sonce	17
Kavkaški krog s	kredo	Kuhar,
Prvi oklopnik	18
Odstranite norca	Glas iz radia	17
Kralj Oidipus	Zborist	13
148
14. MAKUC DRAGO
Hlapci	Kmet	8
Pohujšanje v dolini šentflorjansid Popotnik	22
Henrik IV. (II. del)	Molk	24
Spomin na dva ponedeljka	Bert,
Pogled z mostu	Rodolpho	28
Jurček	Piščalka	5
Krajnski komedijanti	Desselbrunner	28
Kavkaški krog s kredo	Hlevar,
Drugi oklopniik	1®
Kralj Oidipus	Zborist (vsk.)	9
Mojster za dež	Jim Curry	18
16S
15. MIKLAVC BRANKO
Hlapci	Kmet	8
Pohujšanje v dolini šentflorjanski Učitelj šviligoj	22
Henrik IV. (II. del)	Lord Hastings	24
Spomin na dva ponedeljka	Larry,
Pogled z mostu	Mike	28
Odnos 77	157
Jurček	Meh
Krajnski komedijanti	Bartollini
Kavkaški krog	s kredo	Bizergan	Kazbeki
Odstranite norca	August
Kralj Oidipus	Zborist
16. PEČEK BOJAN (upokojenec, v začetku sezone bolan) Krajnski komedijanti	Skof Brigido (alt.)
Kavkaški krog s kredo	Kmet,
Starec
17. PODGORŠEK VINKO (tudi inspicient)
Hlapci Henrik IV. (II. del)
Sola za može Izsiljena ženitev Jurček
Kavkaški krog s kredo
Kmet Peto.
Zankar
Sluga,
Sluga
Gozdni možiček Prosilec,
Svat
18.	POTOKAR LOJZE
Hlapci
Henrik IV. (II. del)
Spomin na dva ponedeljka Kavkaški krog s kredo
Odstranite norca Kralj Oidipus Krefli
Hvastja
Norhumberland G us
Aleko Berešvili,
Krčmar
Joey
Teiresias
Jura Krefl
19.	POTOKAR STANE Hlapci
Pohujšanje v dolini šentflorjanski Henrik IV. (II. del)
Spomin na dva ponedeljka
Pogled z mostu
Jurček
Krajnski komedijanti Kavkavški krog s kredo Kralj Oidipus Kreflj
Zupan Zupan Warwick Gospod Eagle,
Eddie Snežak Dr. Mrak
Rejeni knez Kazbeki
Kreon
Franček
20.	ROHACEK JANEZ
Hlapci
Pohujšanje v dolini šentflorjanski Henrik IV. (II. del)
Spomin na dva ponedeljka
Pogled z mostu
Jurček
Krajnski komedijanti Kavkaški krog s kredo Odstranite 'norca Kralj Oidipus
Kmet
Poštar (vsk.)
Cerkovnik
Govorica,
Krempelj
Tom,
Alfieri
Hlapec Peter Anton Makovic Pevčev pomočnik Kolieski Zborist
21. SEVER STANE (med sezono dlje časa bolan)
Hlapci	Jerman
Sedem let skomin	Richard	Sherman
Henrik IV. (II. del)	Puhlfc
KatvkaŠki krog s kredo	Arkadij	Čeidze,
Pisar Azdak Kralj Oidipus	Oidipus
158
Odnos 77 5 29 18 17 13
164
25
18
43
8
24
30
S
18
85
8
24
28
18
17
13
16
124
8
22
24
28
5
29
18
13
16
163
4
3
22
24
28
5 28 18
17 13
162
7
21
15
18 13
74
22. SKRBINŠEK VLADIMIR
Hlapci	Zdravnik	S
Pohujšanje	v dolini	šentflorjanski Zlodej	18
Henrik; IV.	(H. del)	Henrik	IV.	24
Krajnski komedijanti	Baron	Zois	 29
76
23. SOTLAR BERT (na dopustu — sodeloval pri Ulmu)
Hlapci	Drugi delavec (vsk.)	1
Kmet (vsk.)	3
Pohujšanje v dolini šentflorjanski Debeli človek	19
Hemrik IV. (II. del)	Lord Bardolph	24
Bllkec (vsk.)	(9)
Spomin na dva ponedeljka	Mehanik,
Pogled z mostu	Marco	28
Krajnski komedijanti	Dr. Piller	2il
Kavkaški krog s kredo	Simon Hahava	18
Kralj Oidipus	Zborist	4
Krefli	Ludvik	3
121
24 SOUČEK JURIJ
Hlapci	Kmet	8
Pohujšanje v dolini	šentflorjanski Stacunar	22
Henrik IV. (II. del)	Morton	24
Bikec	(16)
Puhle (vsk.)	(9)
Pogled z mostu	Ilegalec (vsk.)	4
Sola za može	Ergast,
Izsiljena ženitev	Filozof Marfurius	30
Krajnski komedijanti	Matiček	29
Kavkaški krog s kredo	Mika Loladze.
Menih Anastazij	18
Kralj Oidipus	Zborist	13
Mojster za dež	Bill Starbuck	 16
164
25.	STARIČ BRANKO (tudi inspicieint, med sezono dlje časa bolan) Hlapci	Kmet	8
Henrik IV. (II. del)	Slabe	2
Krefli	Juzlek	16
26
26.	SKEDL DUŠAN (tudi'arhivar Drame)
Hlapci	Kmet	8
Sedem let skomin	Radijski napovedovalec	21
Pohujšanje v dolini šentflorjanski Gost	.	22
Henrik IV. (II. del)	Princ John Lancaster	24
Pogled z mostu	Sosed (vsk.)	2
Sola za može	Notar,
Izsiljena ženitev	Likast	30
Jurček	Lipe	5
Krajnski komedijanti	Valentin Vodnik	29
Kavkaški krog s kredo	Zaprašeni jezdec	18
Odstranite norca	' Straža.
Glas iz radia	17
Kralj Oidipus	Zborist	12
188
27.	VALIČ ALEKSANDER
Hlapci	Kmet	8
Pohujšanje v dolini	šentflorjanski' Debeli človek (vsk.)	3
Henrik IV. (II. del)	Pištol	24
Spomin na dva ponedeljka	W;lliam	28
Pogled z mostu	Sosed (vsk.)	(2)
Jurček	Trobenta	5
Janko in Metka	Oče	17
Kavkaški krog s kredo	Niko Mjkadze,
Jusup	18
Kralj Oidipus	Zborist	13
Mojster za dež	Serif Thomas	16
132 159
28.	ZUPAN JOŽE
Hlapci
Pohujšanje v dolini šentflorjanski Henrik IV. (II. del)
Spomin na dva ponedeljka
Pogled z mostu
Jurček
Krajnski komedijanti Kavkaški krog s kredo
Kralj Oidipus Krefli
I g
1.	DRAGA AHAClCEVA
Hlapci
Pohujšanje v dolini šentflorjanski Pogled z mostu Krajnski komedijanti Kavkaški krog s kredo
2. MIRA DANILOVA
Hlapci
Pogled z mostu Kavkaški krog s kredo
Odstranite norca Krefli
3. HELENA ERJAVČEVA
Hlapci
Sedem let skomin
Pohujšanje v dolini šentfioiiansKi
Henrik IV. (II. del)
Pogled z mostu Sola za može Janko in Metka Kavkaški krog s kredo Krefli
4.	VIKA GRILOVA
Hlapci
Pohujšanje v dolini šentflorjanski Sola za može Izsiljena ženitev Jurček
Krajnski komedijanti Kavkaški krog s kredo
Odstranite norca Mojster za dež
5.	VIDA JUVANOVA
Hlapci
Pohujšanje v dolini šentflorjanski Spomin na dva ponedeljka Pogled z mostu Kavkaški krog s kredo
Krefli
Drugi delavec	7
Jerman (vsk.)	1
Notar	22
Nadškof Scroop	24
Raymond.
Drugi detektiv	23
Veter	5
Dr. Piller (vsk.)	8
Odposlanec,
Kmet,
Sandro Oboladze	18
Vodja zbora	13
Ludvik (vsk.)	13
139
alke:
Kmetica	8
Gostja	22
Soseda (vsk.)	4
Garzarollijeva	29
Pestunja Maro.
Svatevca	18
Aniko Vahnadze (vsk.)	(2)
81
Jermanova mati	8
Soseda (vsk.)	1
Kmetica na levi,
Grušina tašča	18
Personalna referentka	17
Dekla Jula	16
60
Kmetica	8
Kalandrova žena	(vsk.)	(3)
Elaine	21
Gostja	22
Lady Percy	24
Soseda (vsk.>	4
Leonora	30
Čarovnica Crna	noč	17
Natella Abašvili	18
Tila	16
160
Kmetica	8
Gostja	22
Ldzeta,
Dorimena	30
Nevihta	5
Lnhartovka	29
Mlada traktoristka,
Ludovika	38
Kolumbina	17
Lizzie Curry	16
145
Minka	8
Dacarka	22
Agnes,
Beatrice	28
Makina Abakidze (vsk.)	11
Mamica Gruzija	(vsk.)	(3)
Nana	10
160
85
6.	MILA KAClCEVA
Hlapci
Pohujšanje v dolini šentflorjanski Henrik IV. (II. del)
Janko in Metka Jurček
Krajnski komedijanti Kavkaški krog s kredo
Geni
Županja
Krčmarica Furija Mačeha I>ekla Urša Marranesijevka (vsk.) Kuharica
8
22
24
17
5
6
18
7. ELVIRA KRALJEVA (upokojenka, med sezono dlje časa bolna)
Hlapci
Pohujšanje v dolini šentflorjanski Kavkaški krog s kredo
8. ANČKA LEVARJEVA
Hlapci
Pogled z mostu Krajnski komedijanti Kavkaški krog s kredo
9.	VIDA LEVSTIKOVA Hlapci
Sedem let skomin
Pohujšanje v dolini šentflorjanski
Potgled z mostu
Janko in Metka
Kavkaški krog s kredo
10.	IVANKA ME2ANOVA
Hlapci
Sedem let skomin
Pohujšanje v dolini šentflorjanski
Henrik IV. (II. del)
Izsiljena ženitev Pogled z mostu Janko in Metka Kavkaški krog s kredo .
Kalandrova žena Stacunarka Makina Abakidze, Aniko Vahnadze
Lojzka Soseda (vsk.) Micka
Kato Vahtang, Gruša Vahnadze
Kmetica I>ekletov glas Gostja
Gospa Lipari Smrtoglavka Guvernanta Nina, Svatevca
Natakarica Miss Morris Ekspeditorica Dolči Soznodolska Prva ciganka Gospa Lipari (vsk.) Pilkica Mlada žena, Svatevca,
Starka
100
4
22
7
33
1
29
18
56
21
22
26
17
11. MARIJA NABLOCKA (upokojenka)
Kavkaški krog s kreao	Mamica	Gruzija
112
21
22
24
30
1
17
18
'141
15
12.	MIHAELA NOVAKOVA
Hlapci
Pohujšanje v dolini šentflorjanski Jurček
Janko in Metka Pogled z mostu
13.	DUŠA POČKAJEVA
Hlapci
Sedem let skomin
Pohujšanje v dolini šentflorjanski
Spomin na dva ponedeljka
Pogled z mostu
Jurček
Janko in Metka Kavkaškjj krog s kredo
Odstranite norca
Kmetica	8
Gostja	22
Vila	5
Metka	17
Seseda (vsk.)	4
56
Kmetica	8
Marie (vsk.)	8
Jacinta (alt.)	12
Patricia,
Catherine	28
Jurček	5
Veščica	17
Zulika,
Svatevca	18
Norma	17
161
14.	MAJDA POTOKARJEVA
162
Hlapci
Sedem let skomin
Pohujšanje v dolini Šentflorjanski
Henrik IV. (II. del)
Sola za može Izsiljena ženitev Janko in Metka Kavkaški krog s kredo
Anka	8
Dekle	21
Gostja	22
Paž	24
Izabela,
Druga ciganka	30
Janko	17
Maša,
Svatevca	18
15. SAVA SEVERJEVA (na gostovanjih oz. bolna)
16. LEONTINA SKRBINSKOVA (Tina Leonova)
Hlapci
Sedem let skomin
Pohujšanje v dolini šentflorjanski)
Krajnski komedijanti
Kavkaški krog s kredo
17. MIHAELA SARlCEVA
Kralj Oidipus
18. MILEVA UKMARJEVA
Hlapci
Henrik IV. (II. del)
Jurček
Kavkaški krog s kredo
Kmetica Helen Sherman Gostja
Lucija Bartollini Ani ko Vahnadze (vs'k.)
Kmetica
Lady Northumberland Jurčkova mati Meta Kmetica v predigri, Kmetica
5
21
22
29
86
13
24
5
Inspiciranje:
1. BENEDIČIČ MARJAN
Hlapci	8
Sedem let skomin (vsk.) Pohujšanje v doli mi šentflorjan. 212 Hennik IV. (II.	del)	24
Janko in	Metka	17
Kavkaiški	krog	s	kredo	18
Krefldl	16
2. PODGORŠEK VINKO
Sola za može,
Izsiljena ženitev Jurček
Krajnski komedijanti Kralj Oidipus KrefLi (vsik.)
Mojster za dež
3. STARIČ BRANKO
Sedem let skomin Pohujšanje v dolini šentflorjanski Spomin na dva ponedeljka, Pogled z mostu Jurček
Janko in Metka Odstranite norca Kralji Oiidiilpus (vsk.) Krefli (vs>k.)
30
5
29
•13
1
16
94
17
28
5
17
17
2
1
Sufliranje:
1. HILDA BENEDICICEVA
Sedem let skomin (vsk.) Sola za može,
Izsiljena ženiitev Krajnski komedijanti Odstranite norca
2. VERA PODGORŠKOVA
Pohujšanje v doMni
27
29
17
šentflorjanski	22
Henrik IV. (II. del)	24
Krog s kredo	18
Mojster za dež	16
	60
3. FANI PRESETNIKOVA	
Hlapci	5
Sedem let skomin	17
Spomin na dva ponedeljka,	
Pogled z mostu	24
Janko in Metka	17
Jurček	5
Kralj Oidip-us	13
Krefli	16
109
4. Benedifcifc Marjan Sola za može,
Izsiljena ženitev (vsk.)
5. Vika Grilova Hlapci (vsk.)
6. Kurent Andrej Spomin na dva ponedeljka, Pogled z mostu (vsk.)
V	gornjem pregledu niso vpoštevani nastopi posameznikov v drugih gledališčih (Eksperimentalno gledališče, Mladinsko gledališče itd.), manjkajo tudi Mile Korun (Kralj Oidipus — Zborist — 13 nastopov), ker igralstvo ni bilo njegova iprimarna zaposlitev v Drami SNG, Lojze Rozman (skozi vso sezono v JLA) in Milan Skrbinšek (na bolniškem dopustu).
Kot gostjo so sodelovali:
Metka Bučarjeva, članica Mestnega gledališča iz Ljubljane«, enkrat v vlogi Kalandrove žene (Hlapci);
Zlata Gašperšičeva, članica Opere SNG iz Ljubljane, triin-dvajsetkrat v vlogi Suzane Marranesi (Krajnski komedijanti);
Grašič Ivan, iz Prešernovega gledališča v Kranju, enkrat kot Kalander (Hlapci);
Nedeljka	Kacinova,	članica	Prešernovega	gledališča	iz
Kranja, desetkrat v vlogi Jacinte (Pohujšanje v dolini šentflorjanski);
Kalan Milan, član Mestnega gledališča iz Ljubljane, dvaindvaj-setkrat v vlogi Slabeta (Henrik IV. — II. del);
Simončič	Nace,	član	Mestnega	lutkovnega	gledališča	iz
Ljubljane, osemkrat v vlogi	Naceta (Hlapci)	in štiriindvajsetkrat v vlogi
Bradavice (Henrik	IV. — II.	del).
Legenda : alt. = alternacija, vsk. = vskok, vzp. št. = vzporedni študij. Številka poleg vloge pove, kolilkokrat je v njej (igralec nastopil.
V	manjših vlogah so sodelovali tudi slušatelji Akademije za igralsko umetnost, člani Opere SNG, gojenci; Srednje baletne šole in razni volonterji (Barborič Mira, Belina Marjan, Benedičič Danilo, Benko Marija, Bibič Polde, Cokl Stane, Druškovič Maja, Ferenčak Alenka, Gostič Breda, Hafner Jaka, Hlastec Marijan, Ivkovič Tita, Knavs Zlatko, Kosmač Rudi, Kostilč Branka, KruLanovič Rado, Leben Stane, Leskovic Ivan, Mejač Janez, Mencej Mija, Pečarič Toma, Per Vera, Podgoršek Alenčica, Folik Nada, Prosen Irena, Pugelj Breda, Seme Marija, Suklje Majola, Tozon Damijan, Ulaga Božo, Virena Metka, Vrhove Majda, Weiss Boža itd.), vendar se o njih sodelovanju ni vodila točna evidenca.
Statistiko sestavil D. S.
W. SHAKESPEARE: »MERA ZA MERO«. DRŽAVNO LJUDSKO GLEDALIŠČE NOVA HUTA. REZIJA: K. SKUSZANKA, SCENA T. KANTOR. 1956.
163
NARTA
s/urtS
KREMA
Izšlo je
..LINHARTOVO IZROČILO"
- zgodovinski pregled slovenske dramske književnosti in slovenskega gledališča —, pripravljen ob dvestoletnici rojstva ANTONA TOMAŽA
LINHARTA.
Zbornik vsebuje eseje rektorja prof. dr. Franceta Koblarja »Slovenska dramatika — izročilo Antona Tomaža Linharta« in prof. ing. Filipa Kumbatoviča-Kalana »Evropeizacija slovenske gledališke kulture« s povzetki v francoskem, ruskem in angleškem jeziku, ki so jih prevedli Sidonija Jeras-Guinot (v francoščino), France Klopčič (v ruščino) in Olga Grahor (v angleščino). S tem delom je dobil slovenski bralec in ljubitelj gledališča prvo pregledno zgodovino slovenske gledališke omike od prvih začetkov do najnovejših dni. Knjiga je bogato ilustrirana: v njej je natisnjenih 350 slik (posnetki uprizoritev, portreti gledaliških umetnikov, faksimili starih rokopisov in gledaliških dokumentov).
Ta zelo pogrešana in nestrpno pričakovana knjiga, ki bo izvrstno služila tudi kot učni in študijski pripomoček, je izšla v založbi Drame Slovenskega narodnega gledališča, v redakciji Lojzeta Filipiča in zunanji opremi Vladimirja Rijavca ter obsega 224 strani velikega formata.
V	prodaji je pri biljeterjih vseh slovenskih gledališč in v 'vseh knjigarnah.
V VELEBLAGOVNICI
(PRED POŠTO) boste postreženi hitro, solidno in poceni!
Vsak nakup
V	VELEBLAGOVNICI
(PRED POŠTO) pomeni prihranek časa dn denarja
Ce se ne morete odločiti za nakup, pridite
V	VELEBLAGOVNICO
(PRED POŠTO) kjer so Vam na vpogled in razpolago vsi predmeti za Vaše potrebe
Čc želite vnovčiti potrošniški ček ali kupiti na kredit, pridite
V	VELEBLAGOVNICO
(PRED POŠTO)
LJUBLJANA
CANKARJEVA ULICA t UPRAVA WOLFOVA 1/T.
Uvoženo in lepo domače sadje ter zelenjavo imamo po zmernih cenah vedno v zalogi:
»VIŠNJA«, Gradišče 7, pri Drami »VIŠNJA«, Arkade, trg »VIŠNJA«, Vodnikov trg
PEKARNA
MIRJE
>ERILQ
mm
SPRE7EMAMO NAROČILA MUBLJOnfi
Mestni trg 21
TOVARNA BARV IN LAKOV
»o
MEDVODE
SLOVENIJA
JUGOSLAVIJA
Izdeluje firneže, oljnate barve, podvodne barve, lake, emajle, steklarski kit, umetne smole, nltro-lake, špiritne lake, trdila *a obutev.
VI. ljubljanski festival
bo od 28. junija do 20. julija 1958 v Križankah
K sodelovali ju so povabljeni naslednji ansambli:
Beograd Ljubljana Trst Zagreb
Ljubljana Trst
Branko Krsmanovič (Beograd)
Slovenska filharmonija (Ljubljana) Slovenski solisti (Ljubljana)
Wiener Sangerknaben (Dunaj)
Taneč (Skopje)
Slovenska tržaška in koroška folklora Najodličnejša romunska folklorna skupina
Centralna plesna šola
ZA DRUŽABNI PLES
Ljubljana, Petkovškovo nabrežje 35 Plesna sezona: september—junij Poučuje mojster Jenko
VSAK MESEC NOVI TECAJT: ZAČETNI, NADALJEVALNI, IZPOPOLNJEVALNI IN TEKMOVALNI — POSEBNI DRUŽABNI TEČAJI ZA STAREJ5E OSEBE IN ZAKONCE ZA DIJAKE - ŠTUDENTE TEČAJI Z ZNIZANO UCNINO VEČJI MLADINSKI TEČAJI: PLESNE VAJE, ČAJANKE IN VELIKE DRUŽABNE PLESNE PRIREDITVE S PLESNIMI ORKESTRI BODO V NOVI NAJMODERNEJŠI PLESNI DVORANI
V	LJUBLJANI NA TITOVI CESTI (ZRAVEN GOSPODARSKEGA RAZSTAVISCA)
Vse informacije in vpisovanje vsak dan od 17. -do 21. ure Tia Petkovškovem nabrežju — Telefon: 21-881
Opera
in
balet:
Drama:
Koncerti:
Folklora:
knjižne &&Otke
po Cohedno tutkCR. cznaA
Državna založba Slovenije
izdaja spodaj navedene zbirke po izredno nizkih cenah in s plačilnimi olajšavami. Te zbirke so:
# Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev
0 Zbornik dokumentov iz narodnoosvobodilne voj ne
0 Edvard Kardelj: Izbrana dela 9 Kultura in zgodovina
# Knjižna polica
9 Univerzitetni tisk 0 Svetovni klasiki 0 Knjižnica priročnikov za učitelje 0 Knjižnica za vzgojo strokovnih kadrov
# Zbirka učbenikov tujih jezikov, slovarji itd.
Zahtevajte prospekte in knjižni katalog pri:
Državni založbi Slovenije
V LJUBLJANI, MESTNI TRG 26
UAcnic»