Listek.
319
samo   naznanjamo;   ocenimo   jo   o   priliki.     »Obrtno   knjigovodstvo«    obseza   177   str.   v osmerki in stane   1  gld., po pošti   10 kr. več.
»Pomladni glasi«. Posvečeni slovenski mladini. II. Uredil Anton Medved. V Ljubljani, 1892, Založil Cirilski. Tisek »Katoliške Tiskarne«. 100 stranij. — Ta zvezek »Pomladnih glasov«, katerega so spisali gg. bogoslovci ljubljanski, uravnan je kakor lanski prvi zvezek. Vsega skupaj obseza ib sestavkov, in sicer več pesmij, povestic in dve igri za otroke v dramatiški obliki. Berilo je sestavljeno srečno in vseskozi primerno otroškemu duhu. Sosebno nas je razveselil lepi, čisti in pravilni jezik, ki bi bil lahko za vzgled marsikaterim drugim spisom za mladino! — »Pomladni glasi« stanejo mehko vezani 20 kr., lično vezani 30 kr., po pošti 5 kr. več. Tudi v tehniškem oziru je knjižica lepa,   in zato jo radi priporočamo kot  primerno  darilo slovenskim otrokom.
»Das alteste datierte slovenische Sprachdenkmal« se imenuje razprava, katero je naš sotrudnik g. dr. V, Oblak priobčil v Jagičevem »Archivu«. Za danes samo naznanjamo ta znameniti spis, obširneje pa bode poročal o njem g. dr. K. Strekelj v prihodnji številki našega  lista.
Povest o sedmih modercih. V prvi letošnji številki smo poročali o tej znameniti razpravi, katero je priobčil g. dr. M. Murko v izvestjih cesarske akademije znanostij na Dunaji; sedaj pa je g. pisatelj pod naslovom »Beitrage zur Textgeschichte der Hi-storia septem sapientum« izdal novo razpravo, ki je izšla v berlinskem zborniku »Zeit-schrift fiir vergleichende Litteraturgeschichte und Reuaissance-Litteratur«. Ko je namreč proučeval češke, poljske in ruske prevode gorenje povesti, moral je vselej natančno preiskovati njih neposredne zapadno - evropske vire. Našel je marsikaj, kar je važno za tekstno zgodovino, oziroma nabral je dokaj gradiva za daljna raziskovanja. V tem spisu razpravlja in primerja g. dr. Murko latinske tekste, nemške tiske, nizozemski, francoski, angleški, ogerski in armenski prevod ter končno govori o redakciji »Gestae Romanorum«. Vsa razprava je plod korenitih in obsežnih   študij ter obseza  34 stranij velike osmerke.
»Lacroma«. V dvorni knjigarni W. Kiinasta na Dunaji je izšlo pod tem naslovom krasno delo cesaričinje-vdove nadvojvodinje Štefanije. Knjiga je okrašena z 19 podobami, katere je zvršil dunajski slikar A. Perko, in opisuje v pesniškem jeziku in zgodovinski točno oni dični otok poleg Dubrovnika, kateri je bil nekdaj svojina cesarja Maksimilijana in pozneje cesarjeviča Rudolfa. Pridejanih je tudi šest pesmij cesarja Maksimilijana, zloženih leta 1860. in 1862. »Lacroma« se dobiva elegantno vezana po 4 gld. in po 6 gld.  Čisti dohodek je odločen dobrodelnim namenom.
¦j- Anton Knez. Dne" 30. sušca je preminil v Ljubljani obče čislani veliki trgovec ljubljanski, g. Anton Knez, v najlepši dobi svojega življenja. Blagega pokojnika je dičilo iskreno rodoljubje, čemur najlepša priča je pač njegova oporoka. Vse svoje imenje — okolo 60.000 gld. — volil, je namreč naši »Matici Slovenski« v Ljubljani katera naj izplača nekaj volil, in sicer gotove zneske najboljšim prijateljem pokojnikovim v Šiški, potem 1000 gld. šišenski čitalnici v nakup in vezanje slovenskih knjig. Svojima roditeljema je volil pokojnik precejšnjo vsoto s pristavkom, da dobivata do smrti vsakoletne obresti glavnice. Po smrti roditeljev naj pusti glavni dedič to vsoto kot »Antona Kneza ustanovo« naloženo pri »Kmetski posojilnici ljub. okolice« toliko časa, dokler deluje posojilnica na podlagi neomejenega poroštva. Obresti »Antona Kneza ustanove« naj se porabljajo v izdajo cenene, zabavne in poučne ljudske knjižice, katera naj nosi v spomin ime ustanoviteljevo in mora biti pisana v strogo narodnem duhu, na podlagi katoliške vere, toda slobodomiselno. Vsa ta dela naj tiska »Narodna Tiskarna« po takrat navadnih primernih cenah, urejuje naj jih pa   »Matica Slovenska«, — Iz te oporoke
320
Listek.
se jasno odseva zlati značaj pokojnega Kneza, čegar ime ostane neizbrisno iz naše kulturne zgodovine. Žaluje" ob preranem grobu njegovem, ne želimo drugega, nego da bi nam dal Bog še mnogo takih mož, ne samo prijateljev naši književnosti, nego v besede najširšem pomenu dobrotnikov vsega naroda slovenskega.
Slovensko gledališče. Minulega meseca so bile štiri predstave na korist nekaterim članom našega dramatiškega osebja. Dne" 3. malega travna se je namreč igrala stara šaljiva igra »Čevljar baron« na korist g. Mariji Slavcevi in gosp. Antonu Ve-rovšku; dne" 10. malega travna smo videli prvič uprizorjeno pikantno veseloigro »Nervozne ženske«, katera je bila na korist g. Zofiji Borštnik - Zvonarjevi in g. Antonu Danilu; dne" 18. malega travna se je igrala v proslavo petindvajsetletnega delovanja g. Julija Sršena Nestroyeva čarovna burka »Lumpaci V agab undu s«, in končno se je uprizorila dne 24. malega travna na korist g. Avgusti Danilovi in g. Gizeli Nigrinovi Berlina burka »Čevljarska učenca«. — Kaj posebnega pač ni podajala ni ta nI druga navedenih iger — »Lumpaci Vagabundus« se je igral celo slabo kakor že davno nobena igra — vender je občinstvo dotične beneficijante vselej odlikovalo z glasnim priznanjem. V poslednjih predstavah je nastopalo tudi dokaj novincev, kar utegne sčasoma dobro pospeševati našo dramatiko, ako se bode skrbelo za korenito izobražanje tega na-rastaja. Slovensko gledališče se je s predstavo dne" 24. malega travna za vselej poslovilo od čitalniškega odra, in ko se na jesen prično predstave v novem deželnem gledališči, vršile se ne bodo več v tako, rekli bi, omejenem krogu kakor v ljubljanski čitalnici. Ker se mimo tega prično redne nemške predstave, treba bode kar najresneje skrbeti za to, da naše predstave ne bodo zaostajale za nemškimi; dobra volja sama ne bode izdala veliko! — Sklepaje poročila o minuli gledališki dobi, upamo, da se do jeseni zvrši še to in ono, kar bode v prid naši dramatiki; saj je dokazalo »Dramatično društvo« baš letos, da ima slovensko gledališče dovdlj življenske moči in nekateri člani njega igralnega osebja dov&lj  sposobnosti tudi za resnično lepe,  dovršene predstave!
Iz muzejskega društva. Na obilo obiskanem zboru dne II. malega travna je predaval g. prof. S. Rutar v slovenskem jeziku, kako so v starih in novih časih plovili po Ljubljanici. Omenivši važnosti Ljubljanice za plovstvo sploh, dokazal je iz tehniških vzrokov, da je sedanja struga umeten kanal. Stara Ljubljanica je gotovo tekla posredno med Notranjimi Goricami in Podpečjo. Kdaj so uredili reko takd, kakor teče dandanes, določiti je težko. Ker prarimski prebivalci naših dežel niso znali zidati, moramo pripisovati ureditev Rimljanom. Plovitev po Ljubljanici je bila vsa stoletja živahna. V majhnih in velikih čolnih, noč in dan so plovili blagd, ki je prihajalo iz Italije ali odhajalo v Italijo. Male čolne so dolbli iz jednega drevesa, velike so tesali iz velikih debel ter jih pokrivali s skodlicami. Tdko 26 m dolgo ladjo so predlanskim izkopali na Koslerjevem zemljišči. Največ dobička od plovitve so imeli Trnovci in Krakovčani, ki so v ta namen osnovali čolnarsko zadrugo v Ljubljani, kateri je podelil cesar Friderik III. leta 1489. poseben privilegij. Po tem sme Trnovce v vseh stvareh (razven v kriminalnih soditi samo sodni čolnar v Ljubljani. Zadrugarji so vzdrževali večno luč, skrbeli za bolne in plačevali sv. maše za umrše zadrugarje. V rečeuem pismu se omenjajo mogočni hrastje, ki so takrat stali ob bregovih Ljubljanice, da ni delal vihar na vodi presilnih valov. Strogo je bilo prepovedano sekati ali drvariti po dobravi. To pismo sta potrdila cesarja Maks leta 1506. in Ferdinand I. leta I535-, da sta pomnožila državne dohodke. Najobširnejši privilegij je podelila Krakovčanom cesarica Marija Terezija leta 1756. Iz njega vidimo, kakd razvita je bila takrat plovitev po Ljubljanici. Razločevali so posestnike velikih in malih ladij; vsaka vrsta je imela svojega načelnika, svojo pušico in zastavo.    Dolžni so bili   imeti   samo   krepke in dobro izurjene   čolnarje.    Ako je umrl po-