624
ORSAT VELIKI IVA  VOJNOVIČA
Isidora   Sekulič
line j. aprila letos je umrla v Beogradu ena naj-inteligentnejših srbskih žena, pisateljica in esejistka Isidora Sekulič. Vzgojena v prvem desetletju tega stoletja na tujih univerzah, predana študiju naravoslovja, filozofije in književnosti, še bolj pa rastoča v sebi pod fermenti, ki so jih tej izrazito kontemplativni in rahločutni ženski naturi dajale lastne meditacije, je v teh osemdesetih letih, kar jih je preživela, z redko intenzivnostjo doživljala vse viharno valovanje časa in velike spremembe svojega domačega okolja. Njeno delo je v jedru en sam monolog samotne, vendar nikakor ne izolirane in vase zapite duše, življenjska izpoved kafek-sohen tudi v spisih, ki se zde usmerjeni v nadosebno objektivnost. »Pisma iz Norveška so izšla v zgodovinsko usodnem letu 1914; najžlahtnejši sad njene zrelosti, tri knjige zapisov«, pa so izšle v času druge nemške okupacije Beograda in v svitu nove, revolucionarno pojmovane svobode. Vmes med tema kažipotoma Sekuličinega življenja so nastala ne posebno številna, vendar pa žlahtna pripovedna dela, kakor sta n. pr. »Djakon Bogorodičine crkve«, »Kronika palanačkog života?., ta evokacija stare Vojvodine, nadalje »Zapisi iz moga života«, študija o Njegošu in prevodi iz svetovne književnosti. Pred njeno osemdesetletnico je izšla knjiga izbranih esejev »Mir in nemir«.
Pomen njenega dela je še vedno premalo ocenjen; izražajo ga samo prcsplošne literarnozgodovinske sodbe in širijo občudujoča mnenja častilcev te nadpovprečne intelektualke, ki si je umela tudi v starosti ohraniti priključek na vse, kar je v njeni domovini in v svetu
mladega in nemirnega. Po Milanu Bogdanooiču je pretežni pomen Isidore Sekuličeoe d njenem književno-filozofskem delu; le-to je napisano d sicer nekoliko težkem, ne vedno jasnem slogu, a v njem se je izpovedala kot mislec in umetnost ji je tu stregla samo s formo, da je tem bolj zaživela vsebina njenih spisov. Čeprav se je na tem svojem najavtentičnejšem področju rada vdajala vabam filozofskega in etičnega idealizma — pred leti je njena študija o Njegošu vzbudila s te strani polemične odmeve — ima prav Bogdanovič, ko sklepa, da je bil njen idealizem moralnega značaja in da »d bistvu tudi danes ne more motiti pri ocenjevanju kvalitet njenega izrednega miselnega napora« (Književne Novine, 18. aprila 1958, posvečene v glavnem spominu Isidore Sekulič).
Esej »Orsat Veliki Iva Vojnoviča«. je preveden iz knjige >Mir in nemir*. (Beograd, Noht, 195?) in naj uvede slovenskega bralca, kolikor se ni doslej zanimal za delo Isidore Sekuličeve, v kos miselnega sveta te zelo. kulturne presojevalke srbskohrvatskih in tujih književnih in umetnostnih pojavov. Obenem pa bodi — glede na tematiko sestavka — opozorilo na letošnjo stoletnico rojstva tipičnega pesnika starega Dubrovnika, avtorja »Dubrovačke trilogije«, Iva Vojnoviča. — B. B.
Ivo Vojnovič je spisal dve drami iz naše velike zgodovine: padec Dubrovniške republike in kosovsko tragedijo. Velika zgodovina nekega naroda — tako imenujemo bodisi faze političnega in kulturnega razcveta bodisi faze katastrof in polomov. Umetnost bolj mikajo tragični motivi. Veliki umetnostni stil terja viške v napetosti in potenci karakterja, to pa najprej doseže takrat, ko mora človek, junak, asimilirati tragedijo1.
Veliki zgodovinski polomi, tako se nam zdi, se razodevajo v dveh podobah: kot dinamične tragedije in kot razvaline. Če junak ali vojska, mesto, dežela, ljudstvo asimilirajo, sprejmejo vase katastrofo, tedaj je padec dokončen, smrten, tragičen. Ce pa junak to prebije, se prilagodi, preboli, preživi, pomeni, da je katastrofa asimilirala njega in napravila iz njega razvalino. Ne vemo, ali to drži ali pa samo mi to prisojamo Vojnoviču: da je namreč s iprvim delom svoje »Dubro-vačke trilogije«, z »Allons enfants«, hotel dati razvalino, z »Jugoviča majko« pa dinamično tragedijo. Tudi če tega ni hotel, je taiko storil. Na Kosovem so car Lazar, Miloš Obilic, stari Jug Bogdan in devet Jugovičev asimilirali v sebi državno tragedijo in umrli. Mater Jugo-vičev je Vojnovič povzdignil na vrhunec: ia je morala zapovrstjo asimilirati tragedije svojega moža in devetih sinov, nato pa je tudi
40   Naša sodobnost                                                 625
sama umrla. Od carja in njegove vojske tja do žene enega izmed bojevnikov in plenilcev je vse kazalo en sam homogen tragizem, eno samo tragedijo, da tako rečemo: eno samo smrt. Kosovo je čista in polna velika zgodovinska tragedija. Nasproti temu je padec Dubrov-niiške republike pomenil razvalino.
Vojnovič je ustvaril s prvini delom trilogije to, česar nikdar prej in ne pozneje: vizijo in umetniško plastiko genialnega dosega. V enem samem dejanju, pravzaprav v enem samem prizoru, ki pride in mine v ritmu nevihte, mam je prikazal do malega biološko jasno propad heterogeuega organizma; prikazal je, kako se je sesula vase trhla država, ki se je že preživela. Zgoščeino, genialno zgoščeno vidimo na odru vso diferenciacijo dubroviniške družbe od kneza do človeka iz ljudstva in do raznih stopenj plemstva. Kakoir celice v telesu, tako atrofirajo fiziološko vsii, ki se v kaki izključni funkciji predajo. Skala tipov dubrovniških »gosparjev«, vraslih v izživeto enolične in brezuspešne funkcije, to je popolna podoba tega, kar v zgodovini ni tragedija, marveč razvalina.
Drama »Allous enfants« je veliko zgodovinsko platno, narejeno okrog dubrovniškega plemiča Orsata Velikega v času, ko leta 1806, z Napoleonovo okupacijo, dokončno ugasne svoboda Dubrovniške republike. Kdo je Orsat Veliki? Kot človek in državljan je v Vojnovičevi dratmi zadnji dubrovniški »gospar«, ki ga je v tistem usodnem letu še mučila zavest in vest. Kot duša in duh je manjši in slabši od nesreče, ki visi nad državo: ne more asimilirati tragedije in jo še ojačuje z največjo osebno žrtvijo, s smrtjo; ni heroj, marveč veličastna razvalina. In ker je lahko tudi razvalina zelo lepa, je Orsat ena najlepših razvalin v naši umetnosti: gotovo pa edina lepa razvalina med drugimi dubrovniškimi plemiči tiste dobe. Knez republike, postavimo, je groteskna pošast, ki komaj da se ni sesula v prah. Gospar Dživo se nadalje spušča v pogumne analize nečesa, kar je že daleč v minulosti ali pa je abstraktno in zaradi tega nič več ne boli, ne sili v nobeno akcijo in tudi ne h kaki gesti. Drugi »gosparji« so imenitne umetniške variacije enega in istega motiva: plemiča, ki je pri koreninah že zdavnaj gnil in se vzdržuje samo z oblelko, s konverzacijo, z napuhom. Z dugimi besedami: vse je pošast, dekoracija, arhaizem besed in manir. Zadnji teater teatralne dubrovniške gospode. Samo v Orsatu še planiti zavest patriota in človeka, zavest o sramotni pasivnosti, zavest O' imperativu neke akcije, pa četudi tako, da človek iz ljudstva reši njihovo  »gosparstvo«  in republiko.
Ko si je Vojnovič zamišljal figuro, se pravi, Orsatovo vedenje in govorjenje, njegovo, če jo primerjamo z drugimi, še zdravo mo-
626
žatost, je (bila moč Vojnovičeve draimatske projekcije spontana in velikanska. Orsat je kot figura zares Orsat Veliki. Toda ko je prišlo do koordinacije elementov za Orsatov karakter, jih je Vojnovič kombiniral z nekimi koncesijami Dubrovniku in njegovi stari slavi, ljubezni do rodnega mesta in gospodarskih tradicij. Slednje tem bolj, ker so te tradicije, se nam zdi, dokončno umrle ne v Orsatu Velikem, marveč v samean Ivu Vojnovicu, nič manj Velikem, ki je s svojo lepoto in ceremonialnostjo umel biti konte, dekadent, teatralnež in veliki pesnik. Ko je sestavljal elemente Orsatovega značaja, je vnesel vanj tudi kosovski, pravzaprav pokosovsiki element: bol in hrepenenje po svobodi tolikšne sile in lepote, kakoir jo prinašajo sveži, neizživeti bojevniki, ki so neposreden izraz puntarske rase. Skratka, Orsat, čeprav ni star mož, je bil človek, ki se je v svojem okolju pa tudi v svoji krvi indolentno vživel v marsikaj in v katerem je prihajala na dan res da ne neposredna upornost rase in razreda, marveč posredna upornost telesno in duševno še dobro ohranjenega predstavnika nekoč močnih in ponosnih imen in naprav.
Orsat, poganjek ervojednega dubrovniškega stebla, je bil z neko nujnostjo dekadent: in teatralnež. Muči se zaradi zavesti in vesti, vendar mu primanjkuje surove junaške strasti, tiste odpornosti, ki uničuje ali pa se sama uniči. Orsat jasno vidi gnilobo, vidi širokoustno krepost in ošabnost in čuti, da na vrata preprostega ljudstva trka nova usoda. Toda Orsatov upor ne zajema na vso moč ne preteklosti in ne prihodnosti, marveč drgeta v nekem majhnem trenutku, ob vprašanju, kaj sedaj: drgeta v strahu enega izmed patricijev zavoljo sramote in ponižanja, ki jih čakata, v boli pravega »gospara«, ki vidi onemogle gospare okrog sebe. Orsat čuti republiko v sebi, čuti jo kot sebe samega: čuti, kako bo on sam doživel poraz, kako bo vstopil in stopal skozi trenutek invazije.
Vojnovič je mimo besedila drame napisal tudi obsežen, visok o-vreden tekst zgodovinske in dramske razlage in tu je dal še enkrat umetniški oris totalne oslabelosti republike, pomanjkanja krvi in možganov in volje v nji. Kajpada, tu je jasno povedal tudi vse tisto, kair je in česar ni v samem Orsatu. »Prevelika intelektualnost, idealni polet, trdota neizprosne gospodovalnosti... prastaro praarisiokratstvo.« Sami superlativi! In en sam bistveni element: »idealni polet«, ki je znamenje mladosti in rase. Pravega heroičnega odpora potemtakem v Orsatu ni moglo biti in tudi ni bilo. V njegovih tiradah, zamolklih in glasnih tiradah gneva in onemoglosti, čutimo prav tako miselno skrb kot brezuspešno togoto, ne vidimo pa ključa nagonov in volje, poteze udarca. Skozi Orsatova usta udarja plamen velikega notranjega
40*
627
ognja, vendar ta goreči človek ne bo zapustil svoje gosposke hiše, ne bo pogledal nesreči v oči; v svojem zadnjem zaupanju v stvarmi odpor zoper sovražnikovo invazijo bo pisal pismo človeku iz ljudstva, Andro-viču. Toda strašno dejstvo je že tu. Napoleonov general, ki bo vzel mestne ključe, je že pred vrati. Bolečina je čedalje močnejša, toda Orsatova moč ne raste vzporedno z njo. Predolgo že gleda ta negibni odpornik, kako se vse podira, in je teb prizorov že navajen. Postopoma se bo v svoji sobi raztopil, razkrojil se bo v vsem, kar je bil in pomenil, vendar ne bo umrl. Tu so še intelekt, možatost in zavestni ponos, toda te lastnosti mu ne nairekujejo tega, kar bi bilo potrebno: odločujejo' dekadentmo, utrujeno, slabo. Po strelu iz topa, znamenju, da je most spuščen in da »Frančeizi« prodirajo v mesto, kar trešči resignacija v (Drsata. Zruši se, kot dubrovniški plemič se odpoveduje svobodi, kot človek se odreka ljubezni in ženrtvi, kot intelekt se odpoveduje potomstvu, da ne bi plodil sužnjev. Tudi sam je suženj, osamljen, neimara bi lahko rekli celo mrtev, vendar vse to v svojem »čvrstem in velikem ponosu«, jalovem, čeprav moramo priznati: bleščečem velikašikem ponosu, od katerega postajajo veličastne tudi razvaline. Ko kmet Androvic sporoči, da ne pride, da pa mu je žal gospodarja, pozabi Orisat na vse, tudi na Dubrovnik in njegov polom, samo ne nase, pa skače in kair rjove: »Kdo je ta, ki me žali!« In tako se Orsat z bolnimi in hudimi trzaji, ne da bi se bil kdaj porogal svojim lastnim slabostim in napadel sebe s sodbo' in kaznijo, pogreza v svojo razvalino, v kateri vidi posledico izdajstva celotnega plemiškega razreda, ki »hoče mirijet«.
Kolikor aktivnosti in vere je primanjkovalo duši Dubrovčana Orsata leta 1806, toliko je bilo obojega v duši Iva Vojnovica v naši dneh. Zato najdemo v Orsatovem karakterju dve potezi, ki bi se dejansko morali izključevati, vendar sta harmonirani zato, ker sta se čudovito ubrali v Ivu Vojnoviču: dekadentni aristokratizem in ideal čisto ljudskega, epieno svobodoljubnega nagona. Orsat se v času katastrofe odtrga od svojega debla in se obrne k človeku iz ljudstva, vendar ne naravno in psihološko pripravljeno, marveč po vsemogočni sili pesnika, ki je ustvaril svojega Orsata neločljivo resnično in teatralno. V Orsatu se kaže nekaj tega, kar najdemo pri najboljših trpinih v našem ljudskem izročilu: da v strašni nesreči iščejo in najdejo svojo dušo in najboljšo moralno opredelitev. Samo da so bili naši kosovski mučenci pri tem veličastno preprosti, medtem ko je bil dubrovniški mučenec ob vseh atributih patricijstva in in-telekta le veličastno dekorativen. Tam svetniška požrtvovalnost, tu ošabna poza. Tam preproščina smrti, tu razsvetljene razvaline. Mar ni
628
razsvetljena razvalina tisti izredni prizor, tisti nenavadni vizionarni vzlet Iva Vojsnoviča, ko Orsat roti »gospare«, naj odneso sv. Vlaha na ladjo, naj odmeso Dubrovnik ter galebom in oblastvom rečejo: »Dubrovnik pluje... da bi odkril svobodo.« Mar nista tu harmonično združena pretresljiva resničnost in delkadenten pomp? Ivo Vojnovič, zadmji, v resnici tudi groteskni dubrovniški plemič — bil je takisto dokaz našega čudovitega potenciala junaštva in nadarjenosti — Ivo \ojnovič s pristani in jabotom je dobil bitko, ki jo je Orsat izgubil; ponosno svobodnjaški Orsatov krč še traja.
Drama o Orsatu Velikem je postala veliko delo, to pa s pomočjo Kosova, te podtalne in neizčrpne naše sile, ki je močno delovala v Njegošu, bleščeče teatralno pa v Ivu Vojnoviču. Kosovo — to je v naši žalostni zgodovini najrealnejša tragedija, padec Dubrovnika pa najlepša razvalina. Ista naša potenca v neštetih podobah in stopnjah.
V dolgotrajnem mrazu našega balkanskega življenja je bil Dubrovnik edina popolnoma razcvela roža. Dubrovčani svobodne in bogate republike so bili med našimi ljudmi edini tako srečni, da jim ni bilo treba mnziti in preklinjati drugih in sebe. In ko je Dubrovniku napočila smrtna ura, se je zgodilo to ob ceremonialni prisotnosti kneza in dvorane v ornatu in svili ter v svitu plamenic po hodnikih dvora. To je bil slovesni pokop velikašev, na katerih grob bo po latinski navadi postavljena njih fcamenita podoba v naravni velikosti, ležeča, vendar še gospainska, klečeča, toda samo pred Bogom. Umiranje na Koso vem pa je bilo naglo kakor vihar, ki elementarno vse odnaša; carji, plemiči in kmečki ljudje so umirali enake smrti. Kosovska tradicija varuje idejo neukrotljivega umiranja junakov, idejo dinamične tragedije, ki prinaša s sabo očiščenje za novo življenje.
Če ne bi v Ivu Vojnoviču tičala Kosovo in Dubrovnik, bi ne imeli ene najvzvišenejših naših dram, ene najlepših naših pesnitev. Dubrovnik pa je onemogel in dotrajal: to je bila pasivnost, skepsa, ironija, zadnja trhlost, ki je smrt ne more več prepoznati kot življenje in jo tragično udari. Onsatova duša je bila majhna lučka s Kosovega. Kalkor ona, so kosovskega izvora tudi Orsatove bridko obupne besede, »da bi živi hoteli umreti«. Samo da so na Kosovem pomenile nekaj drugega. Kaj, to je dobro vedel tudi Ivo Vojnovič in je pošteno vnesel v (Drsata in v dubrovniško sceno kontrast teh dveh pomenov. Prav živi, docela živi morajo umreti, saj bi sicer ne bilo resignacije, žrtve, moralne oporoke potomstvu. »Kaj vas še ni odnesel vrag?« — ta zdaj že nesmrtni mefistofelski porog Dubrovčanom s strani kneza Sorge, ki piše Dubrovčanoni iz Pariza, jasno govori, da je bil Dubrovnik že zdavnaj  na koncu  in da — če izvzamemo Orsata Velikega —  sploh
629
ni živ umrl. Da, izvzeinši (Drsata, ki ga je Vojnovič, kakor je bilo že prej povedano, okrasil z nekaterimi vrlinami našrih tradicionalnih varuhov svobode: dal mu je nekaj mladostnega in kremeniteiga, četudi trudnega. Dal mu je namrščeno podobo jastreba in Srdje, dal mu je tudi srce. Vse drugo, kar je izrazito dubrovnišfco: grimaso mumije, strupeno analizo intelekta, neobčutljivost sleherne vrste, to je pesnik postavil v razne mlade in starejše starce od Dživa do prastarega Saba. Ta Sabo je izrekel, aili je vsaj mislil, da je izrekel, ponosno dubrov-niško besedo, ko je povedal, da niti na prošnjo avstrijskega cesarja ni maral biti častni spremljevalec Napoleona, ker mu Napoleon ni »pari«, ni enakovreden. Dživo tudi ni mlad, vendar je živa, umetniško zelo spretno narejena figura. Kakor da tudi pri njeun tiči nekje na dnu duše neka posebna občutljivost. Ob neki Orsatovi hudi obtožbi vzplamti »zahrbtno in togotno« z eno samo besedo: »Orsat!« Ta Dživo bo cesto in hudobno preizkušali Orsata, se pravi: njegov initelektualizem. Dživo zastopa zelo drzno in na prvi pogled prepričljivo dve kritični in za tisti čas v Dubrovniku kar cinični predpostavki. Prvič, da zgodovina (ali življenje, kar je vseeno) ustvarja samo sebe in ljudem ostaja zgolj to, da jo sprejmejo, in če je to ravno potrebno, da doumejo in odobre dogodke zato, ker so se zgodili. In drugič, da imajo ljudje, tudi visoki plemiči in celo sam Orsat, nepotrebno potrebo debatirati o nečem, kar je bilo že odločeno neodvisno od njih. Nasproti temu zelo agresivnemu zoprniku je Orisat stal in se branil tako, da mu je Vojnovič dal resda pretrgane, vendar pa originalne poteze naše ras-nosti, posebej še tiste, da greš neomadeževane časti v smrt ali prideš iz preizkušenj.
Vojnovieu se je posrečilo, da je s to svojo dramo dal tudi veliko gledališče, veliko poezijo in globoke resnice. Povedal je in dal občutiti vso lepoto Dubrovnika in njegove stare ponosne slave, povedal pa je tudi in dal občutiti vso resnico o Dubcrovniški republiki. Prvič. Da ni bila nikdar kaj prida na realnih tleh, s širokimi polji in prostorom, z ljudstvom, ki se oklepa zemlje in živi na nji. Drugič. Da je, dejansko še v začetku XIX. stoletja fevdalna, prekipevala od patricij-stva in bogastva, od gosposke kulture in luksuza, od plemiških krivic in enostranosti. »Mi smo (namreč plemiči) država, vse ostalo je raja!« talko pravi sam Orisat Veliki. Tretjič. Da je bila kakor nekak čudovit umetniški dragulj, zato pa je tedaj, ko je padla, padla brez krvi in žrtev, zdrobila se je sama vase, ob metežu in važnih dogovorih, ki so bili zgolj poza in besede. Skozi Orsata pa je pesnik prenesel in napeljal potenco- v ljudstvo, v inovo dobo.
Prevedel B. B.
630