338
PORTRETI
FRANC [EBJANI^
1920–1984
Vidni kulturni in politični ustvarjalec Franc Šebjanič, rojen v
Murski Soboti, je po končani gimnaziji na ljubljanski univerzi štu-
diral slavistko, a je študij zaradi vojne prekinil. Že kot dijak je pisal
leposlovne stvaritve in jih objavljal po slovenskih listih. Bil je celo
prvi urednik (1936) naprednega predvojnega Mladega Prekmurca,
glasila mladih. Mladostni lirizem poezije in proznih sestavkov je
zamenjalo časnikarstvo. Nekaj časa je bil poklicni novinar, dopisnik
v več slovenskih časopisov; publicistiki je ostal zvest do konca življe-
nja. Potem se je preusmeril na družbenopolitično in kulturno področ-
je. Njegova prizadevanja in zasluge so posebno pomembne pri dvigu
in oblikovanju kulture in poklicnih kulturnih institucij v Prekmurju.
Toda ime Franca Šebjaniča je znano in predvsem povezano z
raziskovanjem reformacije v Prekmurju. Zaradi zgodovinskih okoli-
ščin, ki so bile drugačne kakor po drugih slovenskih deželah, se je tu
protestantizem ohranil do današnjih dni. Nadalje je treba upoštevati,
da je bil protestantizem v Prekmurju organizacijsko tesno povezan z
Madžarsko, kar pomeni, da so bila cerkvenoupravna središča do
konca prve svetovne vojne na Madžarskem in da je bila madžarščina
uradni jezik. Zategadelj so tudi arhivi na Madžarskem, gradivo pa je
v latinščini in madžarščini. Posebno madžarščina je številnim našim
zgodovinarjem ovira, da se ne lotevajo obdelovanja gradiva v madžar-
skih arhivih, v katerih je zastopan levi breg Mure. Šebjaniču pa je
dobro poznavanje madžarščine pomagalo pri njegovem raziskovanju
protestantizma. Začetniki takega raziskovanja so bili nekateri ma-
džarski zgodovinarji, na primer Sandor Payr, med domačimi pa velja
omeniti Ivana Zelka.
POR ETI
339
Šebjaničeva zasluga je, da je v avstrijskih, nemških, slovaških,
predvsem pa v madžarskih arhivih odkril veliko gradiva s področja
protestantizma, ga osvetlil in obdelal. Svoje izsledke je predstavljal
na simpozijih in konferencah doma in na tujem. Več njegovih refe-
ratov ni objavljenih in verjetno tudi niso ohranjeni, vsaj v njegovi
zasebni zapuščini ne. Kar se je našlo v zapuščini, je bilo urejeno in
objavljeno. Njegov bogat ustvarjalno-raziskovalni opus je razviden iz
objavljene bibliografije (Franc Kuzmič, Bibliografija Franca Šebjaniča,
v: Zbornik soboškega muzeja 2, Murska Sobota 1992, 123–133).
Prvi zaznaven Šebjaničev prispevek o protestantizmu je bil Gmotni
temelji prvih prekmurskih protestantskih župnij v XVIII. stoletju (Svet ob
Muri, 1957). Naslednje njegovo delo so bila Pisma Mihaela Bakoša
Mihaelu Institorisu Mošovskemu (Jezik in slovstvo, 1969; tudi posebni
odtis). Leta 1976 je izšla publikacija Štefan Küzmič in njegovo delo; v
njej je k znanim ugotovitvam o tem najvidnejšem prekmurskem
protestantskem piscu in prevajalcu dodal še svoje nove izsledke.
Nekakšna krona njegovega dela pa je nedvomno izid knjige Prote-
stantsko gibanje panonskih Slovencev (1977). Delo zajema protestantizem
v deželi ob Muri od začetkov, to je od prve polovice 16. stoletja, do
obdobja avstro-ogrskega dualizma. To je prvi poskus okvirnega
pregleda zgodovine protestantizma med Rabo in Muro. Knjiga je izšla
tudi v angleškem, nemškem in madžarskem prevodu.
Seveda je Šebjanič pozneje te svoje izsledke dopolnjeval, predvsem
z referati na simpozijih. Vsi pa niti niso bili objavljeni. V knjigi
Slovenski obrednik Mihaela Bakoša (1979) je osvetlil življenje, delo in
pomen Mihaela Bakoša, prvega organizatorja protestantskega cerkve-
noorganizacijskega življenja v Prekmurju po tolerančnem patentu,
in njegov obrednik (agendo), ki se je ohranil v rokopisu.
Znano je, da so protestanti tudi v Prekmurju ves čas posvečali velik
pomen vzgoji in izobraževanju, torej šolstvu, nihče pa ni začel tega
raziskovati in obdelovati. Nekaj raziskav na tem področju je prav tako
med prvimi pri nas opravil in objavil Šebjanič. V zagrebškem Zbor-
niku za historiju školstva i prosvjete je leta 1971 objavil prispevek
Slovenski protestantski šolniki in šolarji sredi 18. stoletja v Nemes-Csou na
Ogrskem. Pomemben je prav tako prispevek Idejna vplivnost nemških
univerz na dejavnost prekmurskih luteranskih izobražencev v 18. stoletju
FRANC [EBJANI^
340
PORTRETI
(Časopis za zgodovino in narodopisje, 1984). Da so protestanti
skrbeli za izobraževanje celo s štipendijskimi skladi, vidimo iz Šebja-
ničevega poročila Tri štipendijske ustanove prekmurskih luteranov (Kro-
nika, 1983).
Pri svojem raziskovalnem delu se je Šebjanič srečal z imenom
šolnika Adama Farkaša, ki ga je prav posebej zamikal, celo tako zelo,
da si je postavil domnevo, »da bi njegova osebnost lahko bila vplivno
povezana z nekaterimi silnicami protestantskega gibanja na sloven-
skem vzhodu«, kar je bilo tudi potrjeno. Gradivo o njem, njegovem
življenju, delu in pomenu je zbiral več let. Nastalo je delo Šolnik in
domoljub Adam Farkaš (1730-1786), objavljeno v Zgodovinskem časo-
pisu leta 1981 in leta 1982 še kot samostojna publikacija (separatni
odtis).
Poleg raziskovanja protestantizma se je v zadnjem obdobju življe-
nja intenzivno lotil raziskav o Turkih, njihovih vpadih in ropanjih po
Prekmurju. V arhivih je zbral precej listin in pisem, jih začel razpo-
rejati, dopolnjevati, pripravil je celo razporeditveno shemo, a mu je
delo onemogočila nepričakovana smrt.
Šebjanič bi nedvomno, če bi mu bilo naklonjeno dlje živeti, napisal
še več, saj je imel zbranega in zabeleženega veliko gradiva, a na
poseben, le njemu lasten način, ki ga skoraj ni mogoče razvozlati in
uporabiti, ker bi to vzelo preveč časa.
Priznati moramo, da je Šebjanič ob številnem drugem poklicnem
obveznem delu ljubiteljsko opravil na zgodovinskem področju po-
membno delo za osvetlitev zgodovine Prekmurja, in to tehtno, meto-
dično in z znanstvenim instrumentarijem, kakor se pri znanstvenih
delih brezpogojno zahteva. Pritegnejo pa nas prav tako njegova
dialektična sklepanja in povezovanja, obravnavanje zadev s prikazom
konteksta, pa tudi zanj nadvse značilen slog izražanja.
Franc Kuzmič