Rudi Simčič v Prežihovem Vorancu
Najboljše slikc Rudija Simčiča nas ne razo-čarajo. Mogoče je to posledica slikarjeve sen-zibilnosti in pa temperamenta, ki ga ne zanima toliko akademska dovršenost, ampak platno dobesedno izpolni z neugnanimi potezami čo-piča in reliefnimi namazi barv. Nobenega omahovanja, nobene preračunljivosti ne za-sledimo v tem slikarskem rokopisu, ampak čutimo energijo in neposrednost. In pa seveda silno poetičnost.
Razstavljenih je osemnajst njegovih oljnih slik - dva portreta, tihožitja, akt in krajine. To naj bi bil pregled njegovega več kot štiride-setletnega ustvarjanja. Naj bi bil, pa ni, saj je naslikal preko tisoč olj in je teh osemnajst slik le skromen delček tega, kar mu je ostalo. Najboljše stvari so mu odkupili ali pa jih je podaril ljudem, ki so jih znali ceniti. Tako so njegova dela v Švici, Kanadi, Holandiji, Nem-čiji, Italiji, celo na Japonskem in še kje po svetu, kar je za slikarja sicer priznanje, obe-nem pa bo težko predstaviti njegov celoviti
opus. Za zgodovino je treba povedati, da je Rudi Simčič, ki letos praznuje svojo štiriinse-demdesetletnico, že daljnega leta 1953 opustil varno kariero uslužbenca in se povsem posve-til slikanju. Nase je opozoril s takimi poteza-mi, kot je bila razstava na ograji pred Narodno galerijo.
Vendar je treba povedati - ob vsej kritično-sti navkljub, da je Simčič izrazita slikarska osebnost. Nekatere njegove krajine, ki jih je slikal brez tiste ambicije, da pove nekaj globo-koumnega, so preprosto čudovite. Gre za či-sto običajne, vsakdanje motive iz Barja, okoli-ce Viča, Malega Grabna, Stranske vasi... hiše, vrbe, krajina v različnih svetlobnih raz-položenjih in letnih časih. Ob gledanju se zdi, da skoraj lahko sežemo po rečeh, ki se ne dajo povedati z besedami, vendar jih nejasno obču-timo: v žareči svetlobi zimskega dne ali melan-holičnega sončnega zahoda na Barju... Sim-čiču je uspelo, da to prepričljivo izrazi na platnu svojih podob.         FRANCE ZUPAN