Hrepenenje
Ah, drago srce, kaj je tebi,
da rajsko radost mi kališ,
da nosiš pelin grenki v sebi,
iz družb veselih me podiš?
Objema rajsko te veselje,
al' site niso tvoje želje!
Zakaj temniš mi žar'k očesa,
ko me obseva blesk sveta, _ -
ko gledam zemeljska nebesa,
ko sreče zvezda mi miglja?
Zakaj greniš mi slast življenja,
ovijaš s trnjem me trpljenja?
Krasota mestna te obdaja,
cvete pomladni rožni cvet,
vesela godba te napaja,
sred' zarje venčanih deklet
si bridko, žalostno, potrto,
veselju, radosti zaprto.
Brenkljajo gosli javorove
in citer strune srebrne,
razveseljujejo godove
peneče vinske kapljice,
nebo nad tabo se raduje
in svet v vesolju poskakuje.
199
Le ti žaluješ, tarnaš, jokaš,
brez tolažila, brez miru,
le ti mi v živih prsih pokaš,
zdihuješ k milemu Bogu;
po tebi orjejo grenkosti
in seme sejejo bridkosti.
Maliku vžiga se kadilo,
časti se z razuzdanostjo,
posvetna slava je krmilo,
vladar in raj in Bog — zlato;
prevzetni prah nebesa moli:
Naj se godi po moji volji!
Razženi toge, bolečine,
skelečo rano v noč zavij,
naj zgine jad, naj žalost mine,
z veselimi veselo bij:
življenja dnevi so le kratki,
topiva v kapljici jih sladki.
Ne iščiva v posvetnem raju
veselih, krasnih, srečnih dni,
njegova sreča ni za naju,
grenkost, življenja stud rodi;
njegovo cvetje je medeno,
al' nosi v medu kal strupeno.
Brenčajva, dokler cvet ne zvene,
od rožice do rožice,
napijva rose se medene,
ljubiva lice sladko sle.
Nesrečne megle odpodiva,
v naročje slasti se vrziva.
Duha mori njegova rosa,
cvet žlahtnega srca smodi,
poslednjič pod zvenečo koso
vseh rožic cvetje obleži
in žalostna ostane ruša,
potrta, prazna, bridka duša.
Ah, kaj je meni to veselje,
ah, kaj je meni slast sveta!
V daljino plavajo mi želje,
perut mi širi se duha.
Ta rajska radost, polna hrupa,
mi bolj ko pelin je gorjupa.
Nebeška sreča ne kraljuje,
kjer strasti se šopirijo,
presladki srčni mir zdihuje
pod preobilno sladnostjo,
kdor se v posvetnosti vpijani,
srce in dušo svojo rani.
Na hrupnih rajih se šopiri
ovenčana nečimrnost,
pohotna sla srca ne širi,
le zbada vanj strupeno ost;
medeni jezik rad zasaja
strupeni jezik v srečo raja.
Na cvetnih tratah moj'ga doma
srce ne stiska prazni hrup,
tja hrepenenje vsak dan roma,
tam je doma moj sladki up;
tam klilo je veselje milo
in prosto srce v prsih bilo.
Ko se bršljin po sencih vije,
prebada večkrat trn srce;
ko na uho veselje bije,
se večkrat žalosti glase;
ko suče par se v kolobarji,
se časi zbirajo viharji.
Tam so mi pele drobne ptice
v zelenju, v cvetju pisanem,
tam tekle bistre so vodice
po pesku sipkem, bisernem,
tam bilo v prosti sem naravi,
kjer se resnica prosto javi.
Prevare hčere nikdar site
nebeško dete um slepe,
love resnico v zanjke zvite
in božji dih, duha more,
prevračajo zakone stare,
pravico devajo na pare.
Kjer prosti duh se prosto širi,
srca bridkosti ne more,
veselje žuborijo viri,
visoke pesme se glase;
tam je življenja dan jasneji,
nebo nad zvezdami svetleji.
200
Razsvitlja ga človeku vera,
zlati ga sladko upanje,
ljubezni roka ga odpira,
mu vžiga mile zvezdice;
prijazno se nad njim igrajo,
v višavi jasni lesketajo.
Ah, tam je hrepenenje moje,
tam raj zgubljeni, dragi dOm,
tam sem sadilo upe svoje,
ki želo nikdar jih ne bom,
tam bi se v radosti topilo,
z veselimi veselo bilo!
Na grobih
Blagor mu, ki se spočije,
v črni prsti v Bogu spi!
Lepše sonce njemu sije,
lepša zarja rumeni.
Tiha zemlja ga ne drami,
strasti ne buči vihar;
bratoljubje vlada v jami,
greje prah ljubezni žar.
Bridke toge, bolečine,
duhomorni trop skrbi,
žalovanje grenko mine,
potok solz se posuši.
Ne slepi rumeno zlato,
čast, ime, naslov in stan;
smrt pobrati pod lopato,
kar rodil je beli dan.
Žezla, palice beraške,
kdo med temi zbiral bo?
Krone, krila siromaške,
komu mar je tam za to?
Krije vse odeja ena,
reve in škrlatinke;
zgrinja travica zelena
vsem enake prtiče.
Kar je črna zemlja dala,
vzeme črna zemlja spet;
duša je iz ječe vstala,
spela se nad zvezdni svet.
Blagor mu, ki se spočije,
v črni zemlji v Bogu spi!
Lepše sonce njemu sije,
lepša zarja rumeni.
(Pesmi so izbrane iz: C^nar, Pesmi 1860 in Slovenski glasnik 1860.)
JURČEK
Jurček je bil čuden otrok, čokate in srednje postave in tako gibčnih in
krepkih udov, da se mu je čudil vsak, kdor ga je poznal. Kakor veverica je
plezal po visokih drevesih in skakal po slamnatih strehah. V vsej okolici ni
bilo drevesa, ki bi mu on ne bil mogel do vrha. In hvala bogu, takrat je bilo
krog Crngroba še nekaj pravih orjakov; pa teh starih očakov, pri katerih
pogledu se srce človeku v prsih širi, je vedno manj in bati se je, da bodo
sčasoma zginili celo iz lepe naše domovine. Naš Jurček jih je toliko bolj ljubil^
ker so ga mikala tudi ptičja gnezda; posebno rad je zalezoval vrane. Ni čuda,
da je bil večkrat v veliki nevarnosti, in če bi ga ne bil posebni angel varuh
varoval, zlomil bi si bil gotovo vrat. Ker je Jurček slovel kot poseben plezalec,
se je prigodilo večkrat, da so po njega pošiljali od kake druge hiše, da jim
je odprl kaka zalopljena vrata, ali kje drugod koristil. V Loki so se enkrat
skušali v plezanju po postavljenem mlaju; pa edini Jurček je prišel do vrha.
Že od starih časov je navada, da preže sosedje na prve klobase, ki pridejo na
klobasnici v peč, da bi jih ukradli; zatorej ondi, kjer jih pečejo, dobro duri
201